Marsove skrivnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Marsove skrivnosti
Roman.

Pavel Brežnik
Pavel Brežnik objvil pod psevdonimom P. Ripson. Priskrbel Ažbe Toman, postavil na slov.si Miran Hladnik 25. jul. 2015. Ker knjiga Pavla Brežnika (1892-1972), ki je izšla pod psevdonimom ∞P. Ripson, še ni v javni lasti, jo pripravi po objavi v podlistku časopisa Jugoslovan 1931, ki je na dLibu. Manjkajoče številke: 147, 188, 207.
Izdano: Jugoslovan, 2/146-229 1931.
Viri: dLib 146, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 187, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229,
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


PRVI DEL.[uredi]

1. poglavje: Začetek tajnosti.[uredi]

Bil je deževen dan. Polagoma in gosto je curljalo z neba, dolgočasno in temačno, tako da so bili že vsi ljudje slabe volje. Saj je takšen dež povsod enako žalosten, ob morski obali ali v planinah, v velemestu ali v majhni vasi. Tudi v New Yorku ni nič drugačen.

Na zadnjem koncu otoka Manhattana, središče te metropole nebotičnikov, visoko proti severu, na 131. ulici, kjer že ni več videli nobenega nebotičnika in kjer New York izgleda kot vsako drugo majhno ameriško mesto, se nahaja še danes precej velika prodajalna naravoslovca. V izložbi so nagačene živali in eksotično orožje. Tik poleg nje je pa gostilna, a ne v našem smislu besede, kajti kot je znano, se v Zedinjenih državah ne smejo prodajati alkoholne pijače. Kljub temu je mladi, elegantni gospod, ki je na ta žalostni, deževni dan stopil v zakajeni lokal, dobil kozarček finega škotskega žganja od debele, rdeče natakarice, ki je bila ob enem posestnica lokala in hiše. Ta konec New Yorka je še danes nekako starinski in človek kar ne bi verjel, da je tu še vse tako, kot je bilo pred pol stoletja.

— Kaj ni nihče vprašal po meni? In ni nikakega pisma za mene, miss Thompson?

— Prav nič ni došlo za Vas.

Gospodična Thompson je bila malobesedna dama. Čeprav bi bil zgodnji in edini gost rad z njo malo pokramljal, mu je z odločno kretnjo glave pokazala, da se ji prav nič ne ljubi, razgovarjati se. Sedela je za svojo visoko mizo in imela pred seboj cel kup majhnih novcev, izkupiček prejšnjega dne, ki jih je seštevala. Naravno, da ni hotela, da bi jo kdo pri njenem računanju motil.

Njen gost je bil zelo prikupljivega in inteligentnega obraza in moral je imeti dobrih trideset let. Njegove svetle oči so kazale velik nemir. Neprestano so se obračale proti vhodu. Možak je izgledal zelo energično in podjetno.

Naenkrat je začela prihajati megla, ki je v New Yorku precej redka, toda to pol je nastopila naglo in se tako zgoščevala, da je morala miss Thompson kmalu prižgati petrolejko. Mladi možak je začel hoditi po praznem lokalu semtertja ter je neprestano gledal skozi steklena vrata na ulico, kjer so skozi meglo hiteli veliki in majhni avtomobili s prižganimi žarometi. Redki mimoidoči so držali dežnike razpete, kajti tenak, a gost dež je curljal iz te debele oceanske megle.

Nenadoma so se odprla vrata in vstopil je čuden možak. Izgledal je kot kakšen Anglež iz srede prošlega stoletja. Zavit je bil v širok havelok z dolgo mantilo in na nogah je imel usnjene dokolenke, ki so bile, enako kot njegovi čevlji, mokri in blatni. Voda je kar curela z njega.

Mladi mož je vzradoščen stopil k njemu, mu podal roko in dejal:

— Vendar ste prišli, moj dragi Pint. Iskreno me veseli, da vas vidim.

— Kako se vam kaj godi, misler Garel?

Mister Pint se ni dosti pobrigal za gospico Thompsonovo, samo pokimal ji je in dobil je finega francoskega rdečega vina, ki je bilo seveda servirano v kavni skodelici, da ne bi slučajno došli policaj ali neznanec opazil, da se točijo v tem lokalu tudi alkoholne pijače. Nato je Mr. Pint odložil svoj premočeni plašč ter ga obesil na stol poleg peči, da bi ga posušil. Bil je precej trebušast možak in izgledal je tako dobrovoljno, da se je vsakemu na prvi pogled prikupil. Ves zasopel je sedel za mizo in počasi srebal iz skodelice dobro kapljico, ki mu jo je bila prinesla miss Thompson. Garel je sedel poleg njega in ga vprašal:

— Kaj pa vaša trgovina s pticami? Ali še vedno tako dobro gre?

— Hvala, prav dobro. Včeraj sem kupil jato flamingov in marabutov na ladji, ki je bila pravkar došla iz Sudana. Sicer pa mi vsi, ki prodajamo te lepe živali menžerijam, zoološkim vrtom in muzejem, v nekaj letih ne bomo imeli ničesar več prodajati.

— Kako to?

— Čisto enostavno, ker moderne naprave uničujejo ptice na deset in na stotisoče. Kamor prihaja železnica in elektrika, tam se uničuje ptice na naravnost nečuven način. Najprvo so bili samo morski svetilniki v pogubo celim jatam, danes pa gre to dalje, imamo po vsem svetu svetilnike za zračne prometne proge in daljnovode visokih napetosti, ki so smrt za ptice. Pa pustimo to. Povejte mi rajši, kako se vam godi:

— Meni? Še nikoli mi ni šlo tako slabo kot sedaj.

— To je vendar nemogoče. Še pred mesecem dni sem čital v »New York Timesu« članek o vas in vaših instalacijah v Sibiriji. Videl sem tudi fotografije teh naprav. Saj ste morali imeti milijone, da ste vse to zgradili.

— Imel sem jih, toda sedaj sem siromak.

— Toda vaše iznajdbe?

— Prodati sem jih moral ameriškim trustom za košček kruha.

— In vaša poroka s hčerko bajno bajno bogatega milijonarja Jerkissa?

— Vse je šlo po vodi.

Naravoslovec je mladega inženerja debelo pogledal.

— Kako se je vendar vse to zgodilo? je vprašal začuden in z angleško flegmo počasi potegnil iz žepa škatljo s cigaretami, ponudil eno svojemu prijatelju, si vtaknil drugo v usta, pripalil obe in polagoma začel puhati dim proti stropu.

— O, moja zgodba je silno enostavna. Hočem vam jo v kratkih besedah povedati. Znano vam je iz prejšnjih let, ko sva bila skupaj v New Yorku, da sem napravil več iznajdb. Dve izmed njih sem prodal za težke novce, namreč avijonski motor, ki je za polovico lažji, kot so bili prejšnji. V onem času sem se slučajno seznanil z bankirjem Jerkissom, ki se je začel zanimati zame ter me je povabil na svoj dom. Tako sem imel čast, seznaniti se z njegovo dražestno hčerko edinko, miss Alberto. Zaljubil sem se vanjo in spoznal sem, da me tudi ona rada vidi. Njen oče pa je računal, da si lahko podvoji svoje veliko premoženje, če izrabi moje patente, in zato ni menda ničesar imel proti temu, da bi jaz vzel njegovo hčerko. Vse je šlo dobro, dokler nisem nekega dne slučajno srečal v Paramount kinu na Times Squaru nekega ruskega begunca Krasinskega, ki je slaven zvezdoslovec in moj star prijatelj.

Ponovno sva se sestala. Krasinski, ki je bil pred leti, ko sva skupaj študirala na pariški univerzi, moj dober prijatelj, mi je začel razlagati svoje teorije. Bil je prepričan, da so nekateri planeti enaki naši zemlji in da se po vsej priliki morajo na njih nahajati živa bitja, katera so morda podobna nam ljudem. Na podlagi najrazličnejših dokazovanj me je skušal o tem prepričati. Ni razmišljal o drugem kot o upostavitvi zveze med našo zemljo in nebesnimi telesi. Toliko časa mi je govoril in me navduševal, da me je slednjič pridobil za svoje ideje. Sklenila sva pogodbo, da bova sodelovala v tej zadevi, o kateri ste, kot ste prej rekli, čitali v časopisih.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Da z našim zemeljskim mescem ni nič, to ve vsak otrok, kajti že zdavnaj je dokazano, da na njem ni nikakoga ozračja in da torej na njem ne more živeti prav nobeno živo bitje. Pred vsem naju je zanimal rdeči planet Mars, o katerem so v temnem srednjem veku trdili, da naznanja vojno, kugo in nesrečo. Nastalo je vprašanje kako bi stopili v stik s prebivalci Marsa. Kot gotovo veste, radio tu prav nič ne pomaga. Že pred leti je slavni električni iznajditelj, profesor Mihajlo Pupin na Columbia univerzi nepobitno dokazal, da je čisto nemogoče, dajali znake z brezžično telegrafijo ali telefonijo od ene zvezde na drugo, če bi se uporabljale tudi še tako močne oddajne postaje, ker se vsi radijski valovi odbijajo na najvišjih plasteh atmosfere, ki so polne elektrike, in nikoli ne morejo prodreti skozi ozračje druge zvezde do njenega površja. Za dajanje znakov na Mars je torej preostajalo le eno: pošiljanje svetlobnih signalov v obliki geometrijskih figur.

— Ne razumem vas, je odgovoril Mr. Pint, ki je ves čas z zanimanjem sledil izvajanjem iznajditelja. Zakaj ravno geometrijske figure?

— Zato, ker so geometrijski zakoni povsod enaki, na tem in na vsakem drugem svetu. Ako bi na primer sestavili na zemlji ogromen pravokoten trikotnik iz zelo močnih električnih žarometov, tako velik, da bi ga bilo mogoče natančno videti na Marsu skozi velik daljnogled, potem bi Marsovci, če so tako inteligentni kot smo mi ljudje, spoznali, da bivajo na zemlji tudi inteligentna bitja ki poznajo zakone geometrije, in ki razen tega žele, stopiti na ta način z njimi v stik.

— Sedaj mi je stvar jasna, je odgovoril naravoslovec. Toda, ali je mogoče, kaj takega udejstviti?

— Seveda je mogoče. Saj sem bil ravno jaz tisti, ki sem to tudi udejstvil. Čisto na kratko vam hočem očrtati svoje enoletno poskušanje signalov. Ker nisem imel nikjer uspeha, sem stopil v stik s sovjetsko vlado in razložil, za kaj gre. Saj veste, da se sovjetska vlada bavi s prav čudnimi poskusi, posebno na polju naravoslovja. Tako vam gotovo ni neznano, da je nakupila cel ducat živih goril moškega in ženskega spola in da skuša potom križanja gorile s človekom ustvariti nov človeški ali napolčloveški rod. O uspehih tega križanja, ki se vrši pod vodstvom enega najbolj učenih univerzitetskih profesorjev naravoslovcev, se ne piše prav nič, kajti vlada je to prepovedala. Vendar se pa govori, da so ti poskusi že izizborno uspeli in da bodo vzbudili velikansko presenečenje po vsem svetu, ko bodo obelodanjeni. Zgodi se lahko, da bomo imeli čez nekaj let v Rusiji popolnoma novo pleme ljudi, ali pa človeških robotov, ki bodo nadomestili delavce po tovarnah in na polju. Pa pustimo to. Ko sem razložil sovjetski vladi svoj načrt, sem dobil kmalu odgovor, da mi bodo šli v vsem na roko ter moje podjetje podpirali.

S pomočjo geometrijskih figur, najprej s trikotnikom, kvadratom, krogom in elipso, potem z bolj kompliciranimi figurami bi se dala sestaviti cela abeceda, in če bi Marsovci odgovarjali na enak način, bi se mogli v teku nekaj mesecev sporazumeti. To ne bi bilo ravno preveč težko, tudi če oni govore popolnoma drug jezik, saj smo se tudi naučili čitati in razumevati staroegipčanske hijeroglife in staroasirske klinopise, čeprav nismo znali niti besede teh že pred tisočletji izumrlih jezikov.

Odpeljal sem se s Krasinskim, ki je dobil dovoljenje za vrnitev v Rusijo, v Moskvo in tam sva z naravoslovnim in zvezdoslovnim oddelkom univerze dogovorila vse potrebno. Sredi velikanskih sibirskih nižin, v pokrajini, kjer je ozračje najčistejše in ni nikoli megle, smo s pomočjo Rusov zgradili veliko električno centralo in na stotine kilometrov daleč razpostavili močne električne žaromete, s pomočjo katerih so se dale kombinirati geometrijske figure. Vse je šlo lepo v redu. Eno celo leto so trajala dela in lahko si mislite, kako veliko zadoščenje sem imel, ko so neke jasne zimske noči zažarele naše luči in pokazale v vsemirje obliko pravokotnega trikota. Bilo je ravno v času, ko je stal planet Mars v sredini nočnega neba in je bil v najbližje naši zemlji. Toda moje veselje ni trajalo dolgo. Umešala se je GPU in aretirala Krasinskega kot protiboljševika, meni pa je dober prijatelj namignil, da je najbolje, da čimprej izginem, ker me imajo tudi na sumu, in da tvegam glavo, ako ostanem še nadalje v Rusiji. Odpotoval sem v centralo Sibirije k oblastim, toda takoj sem spoznal, da je moj položaj omajan. Morali so že imeti gotova naročila iz Moskve, kajti kot so bili poprej prijazni z menoj, tako so bili sedaj hladni in nedostopni. Tako sem uvidel, da je vsa moja velikanska akcija, za katero sem bil žrtvoval vse svoje veliko premoženje, padla v vodo, kajti brez nadaljnjega podpiranje s strani vlade je bilo vse moje delovanje onemogočeno. Silno žalosten in potrt sem se vračal v svoje taborišče. Sklenil sem bil, vzeti vse svoje osebne stvari seboj, podjelje pa prepustiti njegovi usodi, in vrniti se v Ameriko. Ko sem se pa vrnil v svoj tabor, sem našel vse požgano in uničeno. Rekli so mi, da so roparski Tunguzi napadli naselbino in odnesli vse, kar je imelo za nje kakšno vrednost, ostalo so pa požgali. Vse dragocene naprave so bile uničene. Tako so vse moje nade splavale po vodi. Lahko sem bil vesel, da so me pustili čez mejo in da sem se mogel rešiti nazaj v domovino.

Sedaj imam ravno še dosti denarja, da živim en mesec. V tem času moram izumiti nekaj novega in svoj izum prodati, ali pa vstopili v kakšno tovarno kot inženjer ter si tako služiti svoj kruh.

— Na vašem mestu bi šel k bankirju Jerkissu in ga zaprosil, da mi posodi večjo vsoto denarja, da bi se na ta način rešil iz trenutne zagate.

— Kako ste otroški, moj dragi prijatelj. Moja prva pot v New Yorku je bila k njemu. Toda on je bil že zvedel vse, kar se je bilo dogodilo. Sprejel me je zelo hladno in malo je manjkalo, da me ni na mestu odslovil.

— Moj dragi prijatelj, mi je dejal zafrkljivo, nisem tako bogat, da bi se mogel spuščati v tako gorostasna podjetja kot vi. Priznati vam moram, da ste genij in da vas občudujem. Slaven ste postali s svojimi načrti zveze z Marsom, toda dam vam en sam nasvet: v New Yorku ni dovolj denarja za takšna podjetja. Vi rabite najmanj eno ali dve milijardi dolarjev. Obrnite se v Chicago, morda boste tam dobili potrebni kapital za vaše podjetje.

— Nisem hotel ničesar odgovoriti na takšne besede. Odšel sem žalosten, ne zaradi denarja, za katerega mi ni dosti in ki ga vedno lahko z delom svojega uma in svojih rok zaslužim, tem več radi miss Alberte. Ne morem pozabiti njenih nežnih, modrih oči, njenega ljubkega, skrivnostnega smehljaja in njenih las, ki se bleste kot kovina ...

— Pa to je vse. Končal sem. Ko sem zapiral vrtna vrata bankirjeve vile, sem opazil na oknu drugega nadstropja miss Alberto. Žalostno sva se pozdravila. Gledala me je tako, da sem takoj spoznal, da me v resnici ljubi, ali da se mora podvreči volji tiranskega očeta.

— Ne obupajte, je dejal Pint. V teku enega meseca se bo vse uredilo in spet boste imeli mnogo denarja in pot vam spet odprta do lepe miss Alberte.

Možaka sta umolknila in nemo pušila. Tu se odprejo vrata gostilne in plaho vstopi razcapan deček, ki trenutek opazuje miss Tompson, nato pa oba moža.

— Kaj iščeš tu, capin? Takoj se poberi, zadere se miss Thompson.

— Imam pismo za tega gospoda, pravi dečko, izvleče iz žepa nekoliko zmečkano pismo, na katerem so se poznali odtiski njegove umazane roke, ga položi na mizo pred inženjerja Garela in zbeži tako naglo kot je prišel.

— Čudna in sum ljiva stvar, pravi Pint, ki prvi prekine molk.

— Tega pa res ne razumem, mu odgovori Garel. Saj nihče na tem svetu nima pojma, da se trenutno nahajam v tej gostilni. Kdo bi mi mogel poslati ob tem času pismo v ta lokal?

— Ravno to je tako sumljivo.

Garel je med tem vzel pismo v roke in prečital naslov: »Mr. Robert Garel, inženjer, New York.«

— Pisava mi je popolnoma neznana, in vendar je to pismo zame, kajti naslov je pravilen.

Robert odpre pismo in čita na glas:

»Velecenjeni gospod!
Imel sem priliko čuti o Vašem delovanju in o Vaših potovanjih. Prosim Vas vljudno, da pridete k meni v moje stanovanje v Bronxu, Yarleyeva ulica št. 17, danes zvečer ob desetih. Zahtevajte govoriti z g. Trinavatom. Sprejmite, prosim Vas, moje pozdrave in izraz mojega odličnega spoštovanja ter nikar ne zamudite te prilike, ki je enako va Vas kot za mene velikanske važnosti. Trinavat.«

— Čudno, čudno, je mrmral Robert, zaman razmišljam, kdo bi mogel to biti. Poglejte tudi to čudno pisavo. Izgleda, kot bi to pisal otrok, ki se je ravnokar naučil pisati. Vse črke so točne in jasne. Tudi naslov na kuverti je tako lepo pisan, kot bi bil kaligrafiran.

— Stvar je zelo skrivnostna, je dejal Pint.

— Meni se ne zdi preveč skrivnostna, je odgovoril inženjer. Skoraj gotovo je kakšen bankir ali tovarnar, ki bi me rad vzel v svojo službo ali mi pa odkupil kakšen patent.

— Toda kako vas je našel tu v tem lokalu in vam ni poslal pisma v hotel, v katerem stanujete?

— Da, to je v istini skrivnost, ki jo bom šele danes zvečer ob desetih razvozljal.

— Čujte, dragi inženjer, jaz moram po opravkih. Prosim vas pa, da pridete k nam na večerjo. Moja mati bo zelo vesela vašega obiska in mirno se bomo razgovarjali o naravoslovnih problemih. Kako zadovoljen bom, da morem kramljati s prijateljem, ki ga že toliko časa nisem videl. Ob pol desetih pa vzamete taksi in odpeljete se na obisk k skrivnostnemu piscu. Ne dvomim, da vas čaka tam nekaj izrednega, morda celo velika sreča.

2. poglavje. V prijetni družbi.[uredi]

Ralph Pint je imel poleg gostilne miss Thompsonove majhno in temno prodajalno, ki je bila polna nagačenih živali in raznega kamenja. Na eni steni je bil krokodil, s stropa pa so viseli na žicah ptiči. Ko je Robert Garel vstopil, je opazil na delavni mizi naravoslovca poleg škarij in klešč različne velikosti tudi veliko leseno škatljo, razdeljeno v oddelke, v katerih so bile steklene oči vseh vrst, ki jih je Pint rabil za nagačene živali. Zelena mizna električna svetiljka jo metala skrivnostno luč v temačne kote, v katerih so se črtale sence živalskih nog in glav. Zvečer je ta prodajalna v istini izgledala kot kakšna čarovniška kuhinja.

Stara gospa Pint je prisrčno pozdravila prijatelja svojega sina. Majhna družba je nato sedla v zadnji sobi k večerji, kjer je bila gospa pogrnila mizo s snežnobelim prtom. Črno pivo je šumelo v velikih lončenih vrčih, čaj je prijetno pel v samovarju, in velikemu komadu prekajenega lesosa je sledila jagnjetina v omaki, prirejena na škotski način.

Oba prijatelja sta v veselem razpoloženju večerjala ter obujala spomine o svojih nekdanjih lovskih pohodih. Ko so povečerjali, je gospa Pintova prinesla staro holandsko trebušasto posodo, polno najfinejšega svetlega duhana, pa tudi vrele vode in whiskyja za grog. Lončena peč je bila dobro naložena in je prijetno mrmrala in le tu in tam se je čulo iz daljave tulenje parobrodnih sien ali žvižganje v bližini mimohitečih vlakov.

V tej sobici je vladala tako prijetna udobnost, da se je inženjer Garel počutil, kot bi bil doma in je trenutno popolnoma pozabil na svoje križe in težave. Zdelo se mu je, da mu ničesar ne manjka. Da, celo bodočnost se mu je kazala v lepših barvah. Zadovoljno se je smehljal, ko je gledal svojega prijatelja Pinta, kako je prižgal svojo dolgo pipo iz morske pene, počasi puhal proti stropu oblake modrikastega dima ter ob enem zadovoljno mežikal z očmi.

Naenkrat pa je naravoslovec prekinil svoj molk in dejal Robertu:

— Oprostite, toda hotel sem vam nekaj reči, pa brez zamere. Gotovo rabite denarja, in za čas, dokler ne najdete kakšne službe, ne smete biti hudi, če Vam ponudim denar na posodo. Kar povejte mi, koliko dolarjev rabite, petsto, tisoč ...

— Hvala lepa, je dejal Robert. Prav iskrero Vam povem, da za enkrat prav nič ne rabim. V slučaju, da bi pa res potreboval pomoči, vem da ste mi dober prijatelj in da se lahko na Vas zanesem.

— Obžalujem, je dejal Pint z nezadovoljnim obrazom. Prav veselilo bi me, če bi Vam mogel pomagati. Saj bi mi ne bilo težko, kajti po svojem zadnjem potovanju sem napravil tako dobre kupčije, da lahko za vedno pustim prodajalno ter živim od svojega kapitala.

— Jaz sem pa mislil ... je dejal inženjer.

— Da, seveda, v časih, ko sva lovila divje zveri po džunglah, je bilo drugače. Toda ena sama noč je spremenila vse to.

— Ena sama noč? je ponovila Robert začudeno.

— Da, Toda tega Vam še nisem pravil. Ta doživljaj je bil res nekaj izrednega in noben pustolovski roman ne vsebuje bolj zanimivega dogodka. Ne dolgo potem, ko sva se midva ločila v Indiji in ste Vi odpotovali v Evropo, sem spoznal v Bombayu nekega Angleža, po imenu Dull. Bil je nekdaj mornariški častnik, toda veselje tega krasnega krasnega dečka do pustolovščin je bilo tako veliko, da je odpovedal službo. Nikoli še nisem videl tako spretnega, energičnega in močnega moža. Kmalu sva postala dobra prijatelja. Dull je izborno poznal južno pobočje vsega Himalajskega gorovja, kjer je bil mnogokrat hodil na lov na tigre, slone in divja goveda. Pravil mi je tako čudovito zgodbe o živalih, ki prebivajo v globokih dolinah države Nepal, da sem sklenil, da podvzamora z njim ekspedicijo v to divje pokrajine.

Ne bom Vam pripovedoval, kaj sva doživela na teh potovanjih. Večkrat sva preuočevala v čudovitih indijskih svetiščih, ki jih je tako lepo opisal Rudyard Kipling. Lazila sva s puško v roki preko zelenih močvirij, borila sva se s tigri in kačami, a ves čas sva se skrbno varovala plemena Thugov, ki so še nevarnejši sovražniki nego so divje zveri. Pripovedoval Vam bom samo glavni, to se pravi zadnji najin dogovor, ki presega vse, kar si more predstavljati človeška domišljija.

Nekako tri tedne pozneje, potem ko sva zapustila južne džungle, sva dospela do gozda črnih ceder, ki ga nikakor ni hotelo biti konca. Dva dni sva hodila po njem, dokler nisva na večer tretjega dne dospela v alejo ogromnih kamenitih slonov, na koncu katere so se dvigale iz gozda kupole svetišča. Mislila sva, da sva dospela do enakega svetišča, kot sta Angkor ali Elefanta, ki pokrivajo več kvadratnih kilometrov in ki so že več stoletij zapuščena.

Zelo sva se začudila, ko sva zapazila vrhu velikanske skupine poslopij cerkven zvonik s strelovodom in pozlačenim petelinom, zgrajen v stilu 17. stoletja. Tu so torej morali biti krščanski misijonarji. Zadovoljna sva hitela proti poslopjem, v nadi, da nas čaka gostoljuben sprejem. Toda komaj sva dospela na veliko tlakano dvorišče pred prvim svetiščem, se je vrgla na nas tolpa po vsej glavi obritih budhistovskih menihov ter nas po kratkem boju premagala in zvezala. Zaman so bili vsi naši ugovori, da sva miroljubna lovca, ki nečeva nikomur nič hudega. Dva velika in močna meniha sta naju naložila na rame, nesla v svetišče in po dolgih in zavitih hodnikih smo slednjič dospeli v veliko, slabo razsvetljeno sobo, kjer sta nas položila na kup slame, nam odvzela vezi, odšla iz sobe ter mogočna vrata za seboj zaklenila in z zapahom pritrdila. Tako sva bila ujetnika. Vse se je zgodilo tako naglo, da sva bila kar presenečena. Na tleh, poleg kupa slame, je bil velik vrč hladne vode in skleda kuhanega riža.

Jaz sem bil tako razburjen, da nisem mogel spregovoriti besede, Dull se je pa naenkrat začel smejati in je dejal:

— To je pa res imenitno. Ubogi Pint, kot vidite, hrano in stanovanje imava za nekaj časa zasigurano. Kaj pravite k temu?

— Jaz nisem nikakor razpoložen za smeh, Master Dull, sem mu odgovoril. Recimo, da nas tudi ti roparji kmalu izpuste, o čemur pa zelo dvomim, nam pa gotovo ne bodo vrnili niti našega orožja, niti živalskih kož. Moram reči, da sem naravnost obupan.

Dullu sem se moral smiliti, kajti dejal je s pomirljivim glasom:

— Vraga, bodite vendar malo bolj hladnokrvni, stari moj Pint. Saj ti ljudje niso tako strašni. Dali so nama celo takoj jesti in piti in vezi so nama tudi odvzeli. To so budhisti, katere je strah in groza, prelivati kri. To Vas že lahko precej pomiri.

— Budhisti? Pa imajo zvonik s križem?

— Svetišče, ki je staro najmanj dvatisoč let, je brahmanskega izvora. V 17. stoletju so pa prišli semkaj misijonarji jezuiti, ki so bili tedaj v Indiji zelo številni, in zgradili so na svetišču svojo cerkev, toda kakšnih sto let pozneje so se morali umakniti budhistom.

Dull me je skušal še na druge načine pomiriti, in nato sva se spravila na večerjo. Prav po bratovsko sva si delila ogromno porcijo riža. Bila sva v istini lačna kot volkova. Riž sva zalila s krepkim požirkom iz vrča in nato sva začela preiskovati svoj zapor, še preden je solnce zašlo.

Bila je prostrana soba, ki je imela čudno obliko polkroga. Iz tega sva sklepala, da tvori polovica okroglega stolpa. Luč nama je dohajala iz velike okrogle odprtine na stropu. Slama za ležišče, nizka mizica in par odej, to je bilo vse, kr se je nahajalo v tej ječi. Zidovje je moralo bili najmanj tri metre debelo in vrata so bila tako masivna, da je bila vsaka misel na beg izključena. Saj tudi nisva imela niti orodja, niti orožja. Sklenila sva, da zaenkrat potrpiva in počakava, kaj pride, ter sva legla spat. Naravno, da je bil najin spanec težak in nemiren.

Naslednji dan je bil žalosten, brez brane in brez novic. Šele proti večeru se je pokazal gladko obriti svečenik dolgih ušes in idijotsko blaženega lica, nama prinesel riža in vode, a ni besede odgovoril na Dullova različna vprašanja, čeprav je ta dobro govoril jezik one pokrajine.

Naslednji dnevi so bili enaki prvemu. Nič ni spremenilo najinega žalostnega položaja. Vsak dan so pa redno ob gotovih urah zazvonili zvonovi in zabrneli gongi, ki so menda klicali menihe k službi božji.

Negotovost, v kateri sva se nahajala, je povzročila, da je postajal energični Dull vedno bolj divji. To bedasto brezdelje v ječi je pa tudi name neugodno vplivalo. Slednjič je nekega dne dejal Dull:

— Tako pa že ne gre naprej. Treba bo nekaj ukreniti.

— Kaj? sem vprašal melanholično.

— Ne vem, kaj, toda vse je bolje, kot ta žalostna ječa. Bolje je, da v junaškem boju pogineva, kot da počasi zgnijeva v tej ječi.

Bil sem istega mnenja kot Dull in začela sva kovati naklepe.

— Po mojem mnenju imava samo eno možnost: zvečer, ko nama svečenik prinese večerjo, ga tako lopneva, da se onesvesti. Ubiti ga ne bi hotel. Potem pa pohitiva na vrh stolpa in se ponoči po pripravljenih vrveh ispustiva v globočino in zbeživa ali pogineva.

Dull je odobril moj načrt, ker je uvidel, da v istini ni nikakega drugega izhoda iz le zagate. Ves dan sva pletla iz svojih odej krepke lance, ki so bili dovolj jaki, da vzdrže težo obeh najinih teles. Bila sva strahovito nervozna. Razen tega je bilo zelo soparno in pripravljalo se je k nevihti. To je najine napete živce še bolj dražilo.

Zrak, ki je prihajal skozi odprtino v stropu v najino ječo, je bil razbeljen, kot bi pihal iz peči. Tolažila sva se, češ da bo morda nevihta prav dobro prišla k najinemu načrtu. Silno razdražena sva čakala vsakdanji svečenikov obisk in ure so tekle neznansko počasi.

Naenkrat sva začula, kako škrtajo zapahi in kako je zarožljal ključ v ključavnici. Svečenik je vstopil s svojim bedasto blaženim nasmehom, ki me je vedno delal nervoznega, se sklonil k zemlji ter je postavil skledo z rižem in vrč vode na tla. Med tem pa je bil Dull dvignil mizico in jo zavihtel na obrito lobanjo. Meso je tlesknilo in kost se je zdrobila, svečenik se je pa zgrudil, ne da bi spustil glasu od sebe. Nisva imela časa preiskovati, ali je živ ali mrtev. Brez besed sva mu odvzela ključe, zgrabila za napravljene vrvi, zaklenila meniha v najin zapor ter začela tiho po stopnjicah lesti navzgor. Med tem se je že bilo popolnom zmračilo. Naštela sva trideset stopnjic do vrha. Tu je pa Dull, ki je stopal naprej, zapazil v žaru bliska drugega meniha, ki je sedel na stolpovi ploščadi. Bila sva obupana. Kaj naj storiva. Dull je stiskal pesti in mi šepnil, da bo, če ne gre drugače, zagrabil prokletega meniha in ga zalučal s stolpa naravnost v globočino. Predno sem ga mogel zadržati se je že splazil tiko kot mačka v smeri proti menihu. Sledil sem mu, pripravljen, da ga branim.

V tem trenutku pa je vse nebo zažarelo v bliskih in zapazila sva, da je obraz najinega sovražnika blazno napet. Bil je brezdvomno v napol kataleptičnem spanju, v katerem se večkrat nahajajo taki asketi. Oddehnil sem si, zoper tega človeka nam ni bilo potrebno uporabljat nasilja, bil je popolnoma brez vsake nevarnosti za naju. Važno je bilo samo to, da nisva zbudila spavajočega. Dull se je tudi pomiril in v par besedah sva izmenjala najine misli. Nato sva takoj pričela s pripravami.

Odvil sem vrv, ki sem jo bil opasal ter pritrdil en konec na nadzidek ploščadi. Nato sva pričela plezati navzdol. Vedel sem, da je Dull zelo vrtoglav, zato sem plezal jaz prvi. Mislil sem tudi, da bo lažje plezal po vrvi, ki jo je že napela peza mojega telesa. Tema je bila kot v rogu in na tihem sem si preplašen stavil vprašanje, kam nas bo dovedla ta pot. Ničesar nisem mogel videti pod seboj. Morda bova dospela na streho enega izmed mnogoštevilnih svetišč, ali pa v kakšen jarek ali dvorišče.

V začetku je vse šlo prav dobro. Dull je plezal zaprtih oči za menoj in dejal mi je, da je vse v redu. Toda naenkrat mi je kar kri zastala v žilah: prišel sem do konca najine dolge vrvi, toda pod nogami še nisem začutil tal. V temi se pa ni dalo videli, ali sva samo en meter ali še dvajset nad rešilnim dnom.

— Vrv je prekratka, sem dejal.

— Za koliko? je vprašal Dull.

— Ne vem, ker mi ni mogoče ničesar videti.

V tem trenutku je strahovito treščilo in to nam je vzelo še tisti pogum, ki sva ga imela. Tu pa začujem vrhu tega še obupno ječanje Dulla:

— Vrtoglavica se me prijemlje, vse se vrti v moji glavi, spustiti moram vrv.

— Za božjo voljo, Dull, ne storite tega. Prosim vas, ohrabrite se in vztrajajte.

Čul sem, kako je šklepetal z zobmi. Bil je strašen trenutek groze, najstrašnejši, ki sem ga kdaj doživel. Moje mišice so postajale trde in m islil sem že, da bom spustil vrv ter se kar strmoglavil v neznano globočino. V takšnih strašnih trenutkih človek vidi vso svojo preteklost. Še sedaj se pogosto sprašujem, kako da mi niso v onih trenutkih lasje kar na mah osiveli.

— Toda kako ste se rešili iz tega strahotnega položaja? je vprašal inženjer, ki je postal že kar nervozen od tega pripovedovanja.

Po nekaj trenutkih presledka je Ralph Pint nadaljeval:

— V trenutku, ko sem se že hotel spustiti v globino, mi je prišla naenkrat blazna misel.

— Kaj?

— Splezal bom nazaj gor, slekel meniha, razrezal njegovo obleko in spletel še eno vrv, ki jo bom dodal tejle in tako bova prišla do dna.

— Toda to je nemogoče, to je blazno, je vzkliknil nesrečni Dull. Kaj bo pa med tem z menoj? Saj se niti minute dalje ne morem držati.

— Bodite no pametni in splezajte tri ali štiri metre nazaj.

— Zakaj?

— Ali še sedaj ne razumete? Hočem Vas s prostim koncem vrvi privezati, da se Vam ni treba tako krčevito držati v času moje odsotnosti.

Sedaj je Dull razumel. Z velikansko težavo je splezal nekaj metrov navzgor, kot sem mu bil svetoval. Ves čas sem se bal, da se ne zruši name ter me potegnil seboj v brezdno. Toda up mu je dal znova moč, da je obladal svoje živce. Ko sem smatral, da je dolžina vrvi zadostna, sem splezal za njim in odrezal pod seboj konec vrvi. Če vse svoje življenje ne bi bil toliko gojil telovadbe, bi nikdar ne mogel tega izvršiti. Z odrezanim koncem sem Dulla opasal pod rameni ter ga pričvrstil na vrv. Potem sem začel plezati navzgor. Bil sem tako silno razburjen in obenem se mi je bila vsa energija vrnila, tako da sem bil siguren, da bom vspel.

Ko sem stopil na granitni nadzidek, sem pa v svoji razburjenosti prav dobro videl meniha pred seboj, ki se je bil med tem popolnoma prebudil iz svojega kataleptičnega sanjarenja. Niti trenutek nisem pomišljal. Skočil sem nanj ter mu zadal tako silovit udarec s pestjo na sence, da se je na mah zgrudil. Nato sem zdirkal do sobe, kjer sva bila zaprla. Hotel sem odpreti vrata, ali, oj groza, spomnil sem se, da sva jih zaklenila in da ima Dull ključ v svojem žepu. To je bilo preveč za moje itak že prenapete živce. Kar sesedel sem se na tla in začel ihteti. Mislil sem, da bom zblaznel. Ali kot se to večkrat zgodi, mi je v trenutku najhujše nervoze došla rešilna misel, tako da sem se naenkrat začel na glas smejati: čemu bi rabil obleko zaprtega meniha, ko je pa drugi menih ležal napol ubit le nekaj korakov od mene? Človek v svoji nervoznosti res včasih ne pomisli, kako je rešitev blizu.

Skočil sem k menihu, mu strgal kuto z života, potegnil svoj majhni žepni nožič, edino orodje, ki mi je bilo ostalo, in zrezal sem močno kuto v dolge trakove, ki sem jih med seboj zvezal. Delo mi je šlo hitreje izpod rok, kot sem bil mislil. Ves čas se je strahovito bliskalo. Ravno sem bil končal, ko sem začul vzdih Dulla iz globine. Treba se je bilo podvizati. Ovil sem si novo napravljeno vrv okoli ledja ter naglo splezal doli k Dullu.

Ta se je komaj še držal. Sam ne vem, odkod sem imel toliko moči, da sem v naglici privezal novo vrv ob staro ter se previdno začel spuščati po podaljšku navzdol.

— Menda pod nami vendar ni brezdno v pravem pomenu besede? je prestrašeno dejal Dull, a ravno v tem trenutku so moje noge dosegle tla.

— Na dnu sem, vzkliknil veselo in trenutek pozneje se je poleg mene zrušil Dull, ki so ga že zapuščale moči. Objemala sva se kot blazna od veselja. In vendar še nikakor nisva bila rešena.

V luči neprestanih bliskov sva videla, da se nahajava v globokem blatnem jarku med zidom stolpa in zidom jezuitske cerkve. Na obeh drugih straneh je bil ta jarek zaprt z debelimi železnimi rešetkami. Brez dvoma so zapirale vhod v kanale, ki so vodili izpod zidovja, kot je to navadno v takšnih poslopjih.

Spoznala sva, da nisva prišla dalje, kot sva bila v zatvoru. Toda Dull, ki se je bil opomogel od svoje vrtoglavice, je bil spet energičen in premišljen kot vedno. Takoj je začel raziskovati zidovje, ki nas je obdajalo in kmalu je našel med grmovjem skrito obokano odprtino.

— Le poglejte, to je naša rešitev. Nekam bova že prišla. Podzemski hodnik je dosti visok, da lahko zravnano korakava naprej.

— Toda jaz se bojim, da se ne izgubiva v labirintu takšnih hodnikov in da morava potem v temi žalostno od lakote poginiti.

— Prav nič se ne bojte in sledite mi. Oprezno bova prodirala dalje.

Toda komaj sva napravila počasi nekoliko korakov v temo, sem vskliknil od straha. Pred nama je vse žarelo v slabi vijoličasti luči, tla in zidovi. Bil je pogled, da me je kar groza obhajala.

— To je pa res imenitno, je navdušeno vzkliknil Dull, imava naravno razsvetljavo. To so znane svetlikajoče se bakterije, takozvana mrzla luč, ki je istega izvora kot luč preperelega lesa. To je razsvetljava bodočnosti!

Dull je kar kričal od veselja in jaz sploh nisem mogel priti do besede. Korakala sva počasi naprej, a pripomniti moram, da mi je bilo prav čudno pri srcu in nikakor nisem delil Dullovega navdušenja. Mestoma so bili prostori, ki se niso svetili, a zato so žareli drugi deli tega podzemskega hodnika tem bolj v tej čarobni luči. Napravila sva že kakšnih dvesto korakov, ko sva prišla do mesta, kjer se je podzemska pot cepila: eden hodnik je šel na desno, drugi na levo. V prvem trenutku nisva vedela, kaj nama je storiti, potem pa je Dull, ki je prevzel vodstvo, dejal:

— Če greva po tem hodniku, ki vodi navzdol, bova menda prišla v kakšen ribnik, poln krokodilov in vodnih kač. Oditi morava po gornjem.

Nisem ugovarjal, temveč sledil sem Dullu v hodnik, ki se je polagoma dvigal. Na žalost pa je čarobna razsvetljava kmalu prenehala. Menda so bakterije rabile vlažnost globokega hodnika za svoj obstoj in v suhem gornjem delu niso mogle živeti. Tipala sva počasi naprej po temi. Bila sva silno previdna, kajti kdo ve, če se ta hodnik ni končal z globoko luknjo, kamor bi lahko padla in se ubila. Počasi sva prestavljala eno nogo za drugo. Dull ni bil zadovoljen, jezil se je na čarobno razvetljavo, ki je bila naenkrat prenehala, v trenutku, ko sva jo najbolj rabila. Naenkrat je zaklical:

— Stoj.

— Kaj pa je? sem vprašal začuden.

— Ne moreva dalje, hodnika je namreč naenkrat konec in zadel sem ob zid.

— Torej se morava vrniti?

— Nikakor ne. Stopite malo bližje.

Stopil sem tik njega. On me je prijel za roko ter jo položil na velik železen obroč, ki je bil, kot sem otipal, prikovan v steno.

— Stvar je jasna, je vzkliknil Dull.

— Kako jasna? sem vprašal začuden. Kaj naj storiva s tem obročem?

— Čisto jasno je, da je la obroč v zvezi s skrivnostnim mehanizmom, ki odpira vrata na drugo stran, na prosto. Samo najti morava, kako se ta mehanizem odpira. Ta hodnik brez izhoda vendar ne bi imel nikakega smisla. Primite pošteno za obroč in vlecite.

Začel sem vleči za obroč in Dull mi je pomagal. Vlekla sva na vse pretege, tako da sem mislil, da bova obroč izruvala.

— Obroč je zakovan v skalo, je divje siknil Dull.

— O tem ne dvomim, sem mu odgovoril.

Kdor pozna indijska svetišča, mu je tudi znano, da se v njih nahajajo skrivnostna vrata v rezanem kamnu, ki jih je mogoče odpreti le na ta način, da se na gotovem mestu pritisne na kamen in se potem ta sam od sebe odpre.

Vlekel sem tako divje, da se mi je zarjavelo železo zajedalo v prste, a Dull me je le še priganjal:

— Tristo zelenih, vlecite močneje, še močneje!

Jaz sem že mislil, da bo obroč počil in da bova odletela na tla, kakor sva dolga in široka, kar je naenkrat nekaj kovinsko zaškrtnilo v skali in obroč je odnehal; pred nama se je prikazala majhna odprtina v zidu in skozi njo sva videla isto čarobno vijoličasto luč, kot v spodnjem hodniku.

— No, kaj porečete k temu? je dejal Dull zmagoslavno.

Priznal sem, da ga občudujem in stopil sem za njim skozi odprtino. Toda čakale so naju še bolj čudovite stvari. Nekaj korakov naprej sva prišla v velik podzemski tempelj, izsekan v živo skalo. Na zidovih so bili reliefi bojev bogov, vragov in junakov in z vrha visoke kupole je visel ogromen zlat lestenec, v katerem je gorela slaba luč, ki je skrivnostno razsvetljevala veliki prostor. Lestenec se je polagano zibal in radi tega je izglodalo, kakor bi se strašne postave na zidovih premikale in bile žive. Nekaj časa sva začudeno in molče stala in opazovala čudovito podzemsko svetišče. Dull me je pa naenkrat prijel za roko ter mi pokazal velik kip Budhe na oltarju v sredini templja. Tu sem zapazil nekaj, česar prej nisem videl: božji kip, ki je bil kakšnih petnajst metrov visok, je imel očesne punčice, ki so se čudovito svetile.

— Kaj ste slepi, da ne vidite? mi je šepnit Dull. Budha ima demante v očeh. Glejte samo, kako se lesketajo pri nihanju svetiljke. Jaz mislim, da so to največji demanti na svetu. Kohinoor je proti njima samo majhen kamenček. Ha, ha, gospodje menihi, drago boste plačali, da ste naju zaprli in po nedolžnem imeli v ječi. Budhovi demanti so najini. Najprej pa jim bova dala ime, eden naj se imenuje Pint, a drugi Dull. Kaj pravite k temu, stari moj prijatelj?

— Kaj pravim? Pravim, da ste se preveč zagledali v demanta in da ostalega sploh ne vidite. Le poglejte, kaj drži Budha v roki.

— Žezlo, ne?

— Kaj še, to ni nikako žezlo, to je ogromen ključ. Levo roko pa naslanja na skrinjo, ki sem jo najprej imel za oltar, ali sedaj vidim, da mora biti v tej skrinji nekaj spravljeno.

— Imenitno, imenitno, je zakričal Dull, to je vendar zakladnica Velikega Lame, ki jo čuva Bog sam. Najprej demante, potem pa zaklade!

Dullova navdušenje ni poznalo več meja.

— Dajte mi nož. Jaz hočem imeti slavo za veke, da sem jih izgrebel z lastno roko.

— Ali vam naj pomagam?

— Ni potrebno ... dajte mi hitro nož.

Dal sem mu ga in z enim skokom je bil na oltarju. Tu je strahovito zagrmelo, toda Dull je že plezal po veliki roki Budhe navzgor. Stopil je na ramo in začel z nožem obdelovati oko. Čulo se je rezko škrtanje.

— Ga že imam, mi je zaklical zmagoslavno ter se zavihtel okoli vrata na drugo ramo.

Ne vem, ali se mi je v polutemi le tako zdelo, ali je pa zares Budha namršil svoje kovinaste obrvi. Imel sem vtisek, da kljub svojemu nasmehu sovražno grozeče gleda s svojim praznim očesom. Trajalo je dalje časa, da je Dull izgrebel tudi drugi demant. Naenkrat je pa tako strahovito zgrmelo, da se mi je zdelo, da se vse svetišče podira. Svetiljka je zaplesala na koncu svoje žice in vse strašne postave, ki so bile vpodobljene na stenah, so zaplesale v svojih sencah, tako da sem se v istini preplašil. Tudi Dull se je moral prestrašiti, kajti spodrsnilo mu je in izgubil je ravnotežje. Padel bi bil deset metrov globoko, da se ni vjel za okrasek na glavi. Toda to ga ni vznemirilo, glasno se je nasmejal, rekoč:

— Budha menda misli, da me bo prestrašil s svojim gromom, pa se prokleto moti. Sicer pa še nisva končala. Sedaj imam šele demante, a rabiva tudi zaklad.

Vtaknil je demanta v žep ter začel previdno plezati navzdol. Medtem sem jaz še vedno stal na istem mestu v kotu, kar nekako otopel od groze. Grom je še izzveneval v gongih, ki so bili nameščeni pred oltarjem. Imel sem tem ne slutnje in zdelo se mi je, da tudi Dull občutil nekaj težkega, kajti ni se več norčeval. Molče je vzel veliki ključ iz roke kipa, potem se je prijel za železni kabel, ki je visel s stropa ter vtaknil ključ v ključavnico. Čul sem žvenket, pokrov skrinje se je dvignil sam od sebe in v istem trenutku je Budha dvignil roko. Tu pa se je zabliskalo, da mi je vzelo vid. Ves Budha je bil objet od modrikastih električnih plamenov. Stal sem kot ukopan na mestu. Ko sem čez nekaj trenutkov, ko je strašni grom izzvenel, stopil bližje, sem zapazil Dulla popolnoma ožganega mrtvega na tleh. Poleg njega sta ležala oba demanta, nekaj drugih kamnov in nekaj zlatih predmetov.

Sedaj sem razumel rafinirani mehanizem Budhovega kipa: dvignjena roka kipa se je dotaknila strelovoda in strela je v istem trenutku šinila v nesrečneža, ki je stal v dotiku s strelovodom.

Bil sem še toliko pri sebi, da sem naglo spravil v žep oba velika demanta, in ostale dragulje, ki so ležali po tleh in ki jih strela ni požgala oziroma uničila. Potem sem zbežal nazaj, po potu, po katerem sva bila prišla. Šel sem do križišča hodnikov ter od tu odšel po dolnjem hodniku in prišel v džunglo, odkoder sem se po mnogih neprilikah srečno pretolkel do civiliziranih ljudi. Tako sem postal bogat, toda kadar mislim na svoje bogastvo, sem vedno nesrečen, ker se spominjam ubogega Dulla ...«

To je bila čudovita Pintova zgodba. Oba prijatelja sta dolgo molčala, slednjič je pa Garel pogledal na uro ter je dejal:

— Prišel je čas, da se odzovem vabilu. Pol desetih je že.

Poslovil se je od svojega prijatelja in njegove ljubeznjive matere in odšel.

Na ulici je poklical prvi taksi ter mu zapovedal, naj ga zapelje na naslov, ki je stal v skrivnostnem pismu.


3. poglavje: Inženjer Garel izgine.[uredi]

Naslednji dan je Pint zaman čakal svojega prijatelja ves dan. Najprej ga to ni skrbelo, toda ko ga tri dni ni bilo na spregled, in ko so v hotelu, v katerem je Robert stanoval, dejali, da ni prišel nazaj, se je začel vznemirjati.

— Robert bi mi bil vendar kaj pisal, si je dejal, saj sva tako dobra stara prijatelja in je bil tako zelo vesel, da sva se spet sestala. Morala se mu je pripetiti nesreča.

Oblekel je svoj dežni plašč, vtaknil nabito avtomatsko pištolo v žep, vzel svojo debelo plico, ki je imela ročaj v obliki kroglje, katera je bila napolnjena s svincem, in odšel je v predmestje Bronx, da pogleda v Yarlejevo ulico št. 17 ter na licu mesta izve, kdo je skrivnostni tujec, ki je bil povabil inženjerja Garela na sestanek.

Laliko bi bil vzel taksi, toda ljubše mu je bilo, da se sprehodi.

— Sreča je, si je dejal, da sem si zapomnil ime ulice in hišno številko tega gospoda Trinavata, ki ima tako čudno ime in ki je povabil Roberta na sestanek.

Po dolgem iskanju je vendar našel ulico in hišno številko. Bila je stara hiša, ki je izgledala popolnoma zanemarjeno. Vrata so bila črviva in umazana, omet je odpadal od zidovja. Lesene oknice so bile vse zaprte, skratka, hiša je izgledala čisto zapuščeno. Ker ni bilo nikakega zvonca, je Pint s svojo palico potrkal na vrata, enkrat, dvakrat ... nič. Začel je razbijati, zopet nič. Razbijal je po oknicah, ali vse zaman, nihče mu ni odprl.

V bližini so se odprla vrta prodajalnice sadja in na pragu se je prikazala debela ženska, ki mu je dejala z irskim naglasom:

— Moj ljubi gospod, zaman trkate, kajti trideset let, odkar jaz bivam v soseščini te hiše, še nikoli nisem videla, da bi bil kdo odprl vrata ali eno samo okno. Nihče ne stanuje tu in hiša je zapuščena, kar je vsekakor škoda, saj je vendar vredna svojega denarja.

Pint seveda s to razlago ni bil zadovoljen in se je obrnil na dva policista, ki sta ravno prišla mimo, toda tudi ta dva mu nista mogla povedati ničesar.

Tako se je slabe volje vrnil domov. Tu ga je sprejela mati s sledečimi besedami:

— Kaj se brigaš za tega pustolovca in iznajditelja? Našel je nekje dober zaslužek in se prokleto malo briga za tebe. Ti si pa res otročji. Ne boj se, kadar te bo rabil, se bo že oglasil.

Toda Pint ni bil tega mnenja. Odgovoril je:

— Ne razumem, da moreš tako govoriti. Kaj pa če bi bili najinega prijatelja napadli poulični roparji?

— Če imaš takšne misli, pa se kar obrni na policijo in ona bo zadevo že razjasnila.

Še isti dan se je Pint obrnil na zasebni dedektivski urad in ta mu je čez nekaj dni sporočil, da je dotična hišica zapuščena, da je pa pod sekvestrom že dolga leta, ker se za njo pravdajo amerikanski in francoski dediči nekega bogataša, ki je bil umrl v Indiji.

Tako je minil mesec dni in Pint je bil brez vsake vesti od svojega prijatelja. Pint je prenehal z raziskovanjem čudne zadeve, toda postal je melanholičen. Vsako noč je sanjal o svojem izginulem prijatelju. Zelo hude očitke si je delal, da ga v oni usodepolni noči ni spremljal. Razen tega se je pa še njegova mati jezila nanj.

— Ali je bilo treba, da je prišel ta inženjer v našo hišo? je dejala. Prej si bil tako dobre volje in vesel in živeli smo zadovoljno. Sedaj se ti pa niti delati ne ljubi, žalosten si in dolgočasiš se.

. . . . . . . . . . . . .

Neko noč je Pinta tlačila mora. Ko se je prebudil, se je silno prestrašil, ko je našel na svoji nočni mizici poleg nalivnega peresa, ki ga je vedno nosil v žepu in nikoli puščal drugje, listič papirja, na katerem je bilo napisanih nekaj vrstic od inženjerja Roberta Garela z njegovim lastnoročnim podpisom:

»Ne vznemirjajte se radi mene. Delam na tem, da rešim čudovit problem, in kmalu se bom vrnil. Predvsem si ne belite glave, na kakšen način sem Vam poslal to poročilo.«

Pint se je v istini preplašil. Kako je prišel ta listič na njegovo nočno mizico. Okno njegove sobe je bilo zaprto, vrata s ključem od znotraj zaprta, na vrtu je imel divjega psa čuvaja, in razen tega je bila njegova soba v prvem nadstropju in hišna vrata so bila zaklenjena. Vse to je dobro premislil Pint in začela ga je obhajati zona. Vse povesti o strahovih, ki se vračajo, o duhovih, ki se prikazujejo, vse kar je nekdaj bral o spiritizmu, si je priklical v spomin.

— Kaj bo rekla mama, če v hiši straši?

Vendar je bil tolik optimist in je tako zaupal v geni jalnost Roberta, da si je slednjič dejal:

— Ta Garel je pa tič. Gotovo je iznašel neke nove vrste brezžično telegrafijo in kot dokaz, da se mu je poskus posrečil, mi je poslal ta listek skozi zaprta vrata in okno.

4. poglavje: V Yarlejevi ulici.[uredi]

Bilo je tri četrt na deset, ko je zavil taksi z Robertom v Yarlejevo ulico.

— Smo že na mestu, mu je dejal šofer, a Robert mu je ukazal, naj ustavi, ker je hotel iti peš dalje. Plačal mu je vožnjo in stopil k prvi hiši, da vidi številko. Bila je 138. Imel je torej še nad petdeset hiš, dokler ne bi prišel do iskane številke. Prav mu je bilo, da se nekoliko sprehodi, a obenem si je hotel tudi natančneje ogledati o predmestje, v katerem še nikoli ni bil. Ni bil vedel, da je ta del New Yorka tako žalosten, umazan in zapuščen. Podgana je hitela preko ceste in izginila v kanalu. Nikjer ni bilo žive duše. Slabo razsvetljena ulica se mu je zdela kot pokopališče.

Čudni občutki so ga obhajali. Morda prvič v svojem življenju je občutil minljivost vsega človeškega in strah. Strah pred čem? Ali pred preteklostjo, ali pred prihodnjostjo ali pa morda pred samim seboj?

— Ne, to ni navaden trgovski sestanek, si je sam naenkrat dejal polglasno.

Ustavil se je, kajti prestrašil se je bil svojega lastnega glasu. Toda Robert Garel je bil v mrtvaških mestih sibirske ravnine, v svetiščih, ki sta jih zgradila Ulagu in Timurlenk, in ki so zgrajena na človeških lobanjah. Sprehajal se je tudi po strašnih mestih Sirije, kjer prebivajo, daleč od drugih ljudi, oni, ki imajo najgnusnejšo, iz srednjega veka preostalo bolezen, lepro. Ni bil možak, ki bi bil postal melanholičen pri pogledu na star okraj New Yorka.

Segel je v žep ter se prepričal, da je njegov revolver na mestu, izboren Colt, ki mu je bil že nekolikokrat prav prišel.

Ura je ravno začela biti deset, ko se je nahajal pred iskano hišo. Dvignil je starinski tolkač in dvakrat krepko udaril ob vrata. Bil je točen na sekundo. Ni še izzvenel drugi udarec in že so se vrata odprla, naglo in tiho, kot bi bila pred kratkim namazana. Robert je odločno stopil naprej. Zapazil je veliko dvorišče, zaraslo z grmovjem in visoko travo, v sredi katerega se je nahajal vodnjak iz kovanega železa.

— Gospod Trinavat? je vprašal nestrpno.

— Izvolite mi prosim slediti, mu je odgovoril žalosten glas.

Robert se je ozrl. Poleg njega je star, sključen sluga prižigal majhno svetiljko. Nato je šel naprej in Robert mu je sledil. Preko dvorišča sta šla skozi travo in stopala navzgor po stopnišču, ki je bilo široko kot kakšna ulica. Na vrhu je Robert opazil veliko bronasto sfingo in poleg nje, v velikih loncih, širokolistne palme. Sluga je odprl vrata in skozi predsobo sta prišla v čudno opremljen salon.

Sluga je odšel in Robert je sedel v naslonjač. Grevec centralne kurjave je razširjal strahovito vročino. Na majhni orijentalski mizi je bila japonska vaza, iz katere se je kadila dišava in razširjala opojen vonj. Soba jo vsebovala divan, naslonjače in čudne kipe in slike. Velika knjižna omara je bila polna okusno vezanih knjig, pa tudi orijentalskih rokopisov. Poleg nje je bila omarica s steklenicami finih vin, likerjev in šampanjca. Na majhni mizi v kotu so bile priprave za kajenje opija.

— Menda sem pri kakšnem bogatem industrijalcu, ki se je vrnil iz Indije, ali pa pri kakšnem oficirju indijske armade, ki se je tu naselil po končanem službovanju.

Ni pa sedel dve minuti, ko je začul mrmranje pod svojim sedežem. Odskočil je ter se za nekaj korakov umaknil. Srce mu je hotelo zastati, ko se je počasi izza naslonjača pokazal tiger ter začel počasi proti njemu korakati. Oči so se mu divje blestele in počenil je, kot bi se hotel vreči na tujca.

Robert je bil takoj, ko je zapazil zver, prijel svoj revolver ter bil pripravljen, da začne streljati, če bi se mu tiger preveč približal. Hladnokrvno je čakal in tigru ostro gledal v oči. Pretekle so tri sekunde, ki so se mu zdele dolge kot leta.

Naenkrat so se za njegovim hrbtom odprla vrata in glas, ki je prihajal na videz iz velike daljine, je zaklical: Maudi, Maudi.

Tiger je spoznal svojega gospodarja. Spet je zamrmral, obrnil se je ter legel na divan v kotu sobe. Robert se je obrnil proti novemu prišlecu ter mu ozlovoljen dejal:

— Sir, po mojem mnenju so vaše šale zelo neokusna Vaše orijentalsko našemljenje je zame samo smešno in nima na človeka, kot sem jaz, nikakega vpliva. Ne vem, s kakšnim namenom ste me zvabili v ta zapuščeni konec metropole, toda če mislite, da me boste oropali, vam kar naprej povem, da ste na napačnem polu, kajti revež sem in nosim v žepu seboj le nekoliko dolarjev in razen tega izboren revolver.

Robert je obmolknil. Čutil je, da je gospodar nekaj izrednega in da mora biti silno energična osebnost.

Bil je majhten in suh starec. Oblečen je bil samo v tenko svileno obleko, skozi katero so se videle vse potankosti njegovega okostnjaka. Mišice so bile izsušene in so izgledale kot vrvice, roke so bile suhe, kot roke mumije. Samo njegovo lice je bilo nekaj posebnega. Predstavljajte si ogromno mrtvaško glavo z majhnimi, modrimi otroškimi očmi, ki so žarele od mladosti, da jih je bilo kar veselje gledati. Majhna ušesa so bila prozorna, kot bi bila iz voska. In vendar vsa osebnost ni imela prav nič mrtvaškega na sebi, nasprotno, iz ponosnega obraza je izžarevala taka mogočnost in energija, da je Robert takoj spoznal, da je ta človek nekaj izrednega. Premikal se je živahno, bil je visoko vzravnan in dobrodušno se je smehljal.

— Prosim, sedite, je dejal vljudno in zelo prijazno.

Robert je ponovno sedel. Čutil je neko neizbežno silo, ki ga je obdajala. Zdelo se mu je, kot bi bil v električnem vrtincu, ki ga vedno bolj privlačuje.

Čudni gospodar ga je skušal pomiriti in je slednjič to tudi dosegel, čeprav je njegov globoki glas bil slaboten, kot bi prihajal iz velike daljave.

— Predvsem, je dejal prijazno, vas prosim, da se popolnoma pomirite. Razumem, da ste bili nezadovoljni radi tigra. Žal mi je, da sem pozabil, da se nahaja v salonu. Moj ubogi Maudi je čisto nedolžna žival. Ujel sem ga bil v džungli, ko je bil še čisto majhen in ves čas sem ga imel pri sebi. Mojim prijateljem ne stori ničesar hudega.

— In vašim sovražnikom?

— Nimam sovražnikov. Toda dovolj o tem.

— Torej, je dejal Robert s težavo, kaj hočete od mene? In pred vsem, kdo ste?

— Ali ste že kdaj kaj čuli o brahmi Trinavatu?

— Oprostite, je dejal Robert, to je ime, ki ste ga stavili pod Svoje pismo, toda jaz se nikakor ne morem spomniti, da bi ga bil kdaj prej čul.

— To ni važno. Jaz sem predstojnik samostana Šelambruma, ki je pravo mesto svetišč in palač. V njem prebiva stalno desettisoč brahem.

— Ne razumem, v čem vam bi mogel biti koristen.

— Potrpite malo. Gotovo vam je znano, da mi, indijski svečeniki, lahko delamo čudeže, ki jih evropski znanstveniki nikoli niso mogli razložiti. Nasprotno pa ste vi evropski znanstveniki tako daleč prodrli v materijelno kulturo in dosegli višek tehnike, kar je vsekakor, bolj praktično, kot naša veda.

— Rad bi videl enega onih čudežev, o katerih trdite, da jih lahko napravite.

— Prav rad vam ustrežem, je dejal brahman ter se prijazno nasmehnil. Poskusite vstati.

— Pri teh besedah je stegnil proti Robertu svojo roko in ga ostro gledal s svojimi očmi, ki so žarele, kat bi se v njih kresale iskre.

Mladi mož je zaman poskušal vstati. Zdelo se mu je, da je vse njegovo telo poslalo težko kot svinec in pri svojih poskusih, da se dvigne, je čutil bolečine po vsem telesu. Niti roke ni mogel dvigniti.

— Sedaj ste spoznali, je dejal Trinavat, da vas vaše orožje ne bi moglo braniti, ako bi imel slabe namene z vami. Toda sedaj vam dam spet vašo svobodo.

Robert se je mehanično dvignil in razburjeno korakal po sobi semtertja. Vse njegove ideje o realnosti in možnosti so bile preobrnjene. Bil je pred tem Indijcem popolnoma panižan.

— Močnejši ste kot jaz, je jezno vzkliknil. Toda povejte mi že vendar enkrat, kaj hočete od mene.

— Predložil vam bom načrt in vi ga boste sprejeli ali odklonili popolnom asvobodno. Nikakor nočem imeti kakšnega vpliva na vašo odločitev v tej stvari. Če vam moji načrti ne ugajajo, boste enako odšli, kot ste semkaj prišli. V tem slučaju vas hočem celo nagraditi za izgubljeni čas.

— Ne zahtevam ničesar.

— Moj predlog je sledeči: Vi me boste učili evropske materijelne znanosti, pred vsem naravoslovja, kemije, medicine, mehanike, tehnike. Jaz vam bom pa v zameno dal skrivnosti indijske filozofije in psihologije. Delovala bova skupno in to združeno delo bo rodilo čudeže. Višek evropske znanosti, v najtesnejši zvezi z vsemi skrivnostnimi vedami Orijenta mora slednjič priti do izrednih rezultatov.

Robert je molčal, bil je globoko zamišljen.

Trinavat je nadaljeval melanholično:

— Jaz sem že napravil ta predlog nekaterim znanstvenikom v Evropi, a vsi so ga odklonili. Zato sem prišel v Ameriko, v deželo najmodernejše tehnike, z upanjem, da najdem tu moža, ki bi z menoj sodeloval. Ako ljubite Vedo in Resnico radi njih samih, sledite mi.

— Toda ... je ugovarjal Robert, na katerega je napravila resnost tega tujca zelo globok vtis.

— Že v naprej razumem vaše misli, toda pomirite se. Poznam žalostni življenjski boj ki ga morajo bojevati revni inteligenti v vašem Okcidentu. Pri meni boste živeli razkošno kot indijski podkralji in napravil vas bom tako bogatega, da boste zaničevali bogastvo.

Trinavat je stopil k drugim vratom, jih odprl ter pokazal Robertu sosednjo sobo. Stene so bile gole in že dolga leta niso bile preslikane, na tleh je ležala rogoznica in poleg nje je stal vrč vode. To je bila vsa sobna oprema.

— To je moje stanovanje, je dejal Trinavat. Sicer sem po denarju milijardar, da govorim, kot govore ljudje. Toda ako zna človek vse, mu je skromnost največji užitek.

— Dobro, je nenadoma dejal Robert. Sprejmem vaš predlog. Svoje malenkostno znanje stavljam v službo vaše modrosti.

— Premislite si še. V trenutku, ko pristanete na moj predlog, se mi boste morali pokoravati.

— Moj sklep je storjen. Videla se bova jutri, ako želite.

— Zakaj jutri? Saj vas vendar nič ne zadržuje v New Yorku.

— Res je, pa naj bo. Odpotoval bom, kadar vi želite, je odgovoril Robert, kateremu je prijazen, a ob enem odločen nastop Trinavata zelo ugajal. Toda ali ne rabite nekaj časa, da se pripravite za dolgo pot v Indijo?

— Vse je gotovo, kajti vedel sem, da boste sprejeli moj predlog.

Trinavat je odprl tretja vrata te čudne sobe in odšel po dolgem hodniku, tlakanem z velikimi kamenitim ploščami. Robert mu je sledil. Po starinskem, mramornatem stopnišču sta prišla v košat drevored in naenkrat sta se znašla na tlaku druge ulice. Poleg pločnika je čakala velika, elegantna limuzina. Sedla sta vanjo. Pol ure pozneje sla izstopila pred Grand Central Station. In ni še bila ura enajst, ko sta se s kovčki, ki so bili v avtomobilu, namestila v spalnem vozu ekspresa New York—San Francisco. Par minut nato je že vlak požiral planjavo s hitrostjo 120 km na uro.

Pet dni pozneje, ko je strel utrdbe Zlatih Vrat pri vhodu v zaliv sv. Frančiška naznanjal poldne, je Robert kadil debelo havano na palubi luksuznega parobroda Californija, ki je skozi ozki vhod v zaliv ravno vozil ven v neskončni Pacifični ocean, proti Daljnemu Vzhodu.

Kmalu so izginile v morju zasnežene Skalne gore in kakor daleč je videlo oko, je bilo samo morje. Robert je potoval v skrivnostno Indijo, edino deželo, ki je sredi naše praktične civilizacije stala še kraljestvo čudežev in tajnosti.

5. poglavje: Grad energije.[uredi]

Parobrod Californija je imel ves čas svojega potovanja po Pacifičnem oceanu, kakor tudi po azijskih morjih krasno vreme, da si lepšega potniki niso mogli misliti. Po šesttedenski vožnji sta dospela brahman Trinavat in njegov novi sotrudnik, inženjer Robert Garel, v Colombo, glavno mesto otoka Cejlona. Od tu sta se odpeljala naprej v Karnatik, kjer stoji slavnoznano svetišče Šelambrum.

Med vožnjo je imel Robert priliko, da je natančneje spoznal Trinavata in njegovo naravnost bajno splošno znanje vseh človeških ved, znanosti in umetnosti. Razen sanskrita, tamula in hindustanija, treh glavnih indijskih jezikov, je s popolnoma čistim naglasom govoril angleščino in francoščino. Znal je pa tudi arabsko, peržansko in kitajsko in prečital je najslavnejše pisatelje vseh narodov.

Z začudenjem je spoznal Robert, da je njegov novi gospodar prav dobro poučen o najnovejših iznajdbah v vseh panogah tehnike in znanosti. Najtežje probleme je tako jasno in točno, a tudi s takšno lahkoto analiziral, da ga je Robert naravnost občudoval. Kljub svojim diplomam in iznajdbam se je čutil majhnega v družbi tega starca, ki je bil živa enciklopedija vseh človeških ved.

A kljub temu je bil Robert zelo zadovoljen, kajti ni imel več denarnih skrbi. Že prvi dan mu je bil Trinavat dal na potovanju sveženj bankovcev. Bilo je točno deset tisoč dolarjev. Samo ena stvar ga je vznemirjala, da namreč ni bil obvestil svojega prijatelja Pinta, da odpotuje in da se mu je slučajno nudila izborna služba. Večkrat mu je hotel pisati s pota, toda brahman Trinavat je znal to vedno preprečiti.

— Za to, kar morava midva storiti, mu je dejal, je zelo važno, da živa duša ne ve, kaj se je z vami zgodilo in da se nihče za vas ne zanima. Pozneje vam bom povedal, na kakšen način boste lahko prišli v zvezo z Mr. Pintom. Sicer pa bodite pomirjeni, godi se mu izborno.

Robert se ni upal ugovarjati svojemu čudnemu sotrudniku. Vendar mu ni bilo prijetno, če je pomislil, da bo Pint mnenja, da je nehvaležnež in da ga tako malo ceni, da mu niti ene karte ne piše, ali pa, kar bi bilo še hujše, če misli, da se mu je pripetila kakšna nesreča in ga smatra za mrtvega. Krasno in nad vse zanimivo potovanje in še bolj zanimivi razgovori s Trinavatom so ga pa slednjič tako zamotili, da je pozabil svojega starega tovariša.

Ko sta dospela v Karikal, eno redkih francoskih kolonij v Indiji, je dejal Trinavat Robertu, da je najbolje, ako zamenja svojo evropsko obleko z indijskim šominom, da si dene na glavo bel turban in da obuje orijentalske copate. Šomin je kos zelo lahkega muselina, ki se ga ovije okoli telesa. Dolg je 25 do 30 metrov. Razen tega si je Robert obril svoje svetle brke in lase. S svojim precej dolgim in suhim obrazom in zagorelo kožo je izgledal kot pravi Indijec. Samo svetlo modre oči in energične kretnje bi ga bile lahko izdale. Vendar mu je Trinavat dejal, da naj se čim manje meša med ljudi.

Dva dni sta se odpočila v Karikalu, nato sta pa nadaljevala potovanje. Na slonovem hrbtu sta potovala v notranjost dežele, proti samostanu Šelambrumu. Pot je Robertu zelo ugajala. Nikdar še ni bil videl tako bujnih gozdov, tako lepih cvetlic in nikdar še ni vdihaval tako blagodišečega zraka. Zdelo se mu je, da se je iz prejšnjega življenja preselil v neki novi, bajni svet. Ni vedel, ali je vse to res, ali samo sanja. Predvsem se je pa čudil, s koliko točnostjo in razkošnostjo je bilo prirejeno to potovanje. Prenočevali so vedno pri bogatih indijskih veleposestnikih, kjer so jim bile rezervirane sobe in služabniki. Vsi so se jim klanjali v nekakem svetem strahu in nihče si jih ni upal nagovoriti.

Nekega popoldneva so dospeli v šelambrunski samostan. Nad gosto šumo palm, magnolij in bambusov se je dvigalo prekrasno in ogromno svetišče. Robert si niti v sanjah ni mogel predstavljati, da obstojajo na svetu tako prekrasne palače. Ko so prišli skozi zunanje obzidje, je zapazil cele vrste palač in svetišč iz belega in črnega mramorja, iz rožnatega porfirja in sivega granita. Med njimi so bili ribniki, po katerih so plavali med cvetočimi vodnimi rožami majhni krokodili. Povsod so bili postavljeni mramornati kipi slonov, beli in črni stebri in kipi bogov.

Robert se je navduševal pri pogledu na te krasote, ali naenkrat je vzkliknil od groze. Na bregu svetega ribnika, kjer se brahmani umivajo in kjer perejo kipe bogov, je bilo kakšnih sto moških v strašnih legah. Inženjerju se je zdelo, da je prišel v najgloblji del kitajskega pekla.

— Kam ste me privedli? je vprašal Trinavata, ki je stal popolnoma mirno poleg njega.

— To so fakirji, ki so se prostovoljno udali raznim mukam in preizkušnjam, da zadostijo bogovom. Poglejte na primer tega-le, ki je storil obljubo, da ne bo nikoli v svojem življenju govoril. Sešil si je ustnice in pustil ob strani samo čisto majhno luknjo, skozi katero si vliva v usta le redko riževo juho potom cevi. Oni tam si je z žeblji pribil ušesa na drevesno deblo. Že več let stoji tu. Drevo je zrastlo in deblo se je razširilo ter mu raztegnilo uhlje tako, da je podoben netopirju. Tale si je že pred leti zvezal roke z žico tako, da so mu slednjič nohti ene roke zrastli skozi meso druge in jih ne more več deti narazen.

Robert ni ničesar odgovoril. Zdelo se mu je, da ga tlači mora.

Strahovito suh fakir je stal na nekem stebru nepremično. Ni se prav nič ganil, kot bi bil mrtev. Brada mu je segala do kolen in v laseh njegove glavje so gnezdili tiči. Majhni martinčki zlatozelene barve soj mu lezli po suhih berdih in mu skakali med prsti nog.

Ko sta šla dalje, sta videla fakirje, ki so bili do vratu pokopani v močvirnem blatu, kjer so jih žrle žuželke. Drugi so ležali na koničastem želeju, ki jim je prodiralo v meso. Veliko kolo iz bambusa se je naglo vrtelo. Na njem so bili privezani trije fakirji, v katerih so tičali železni kavlji.

— Pojdiva naprej, je dejal Robert, ki je čutil, da ga obhaja omotica.

Naglih korakov je odšel naprej in zadel z nogo ob strašno razmesarjenega fanatika: obrezal si je bil ves obraz, ustnice in ušesa. Tako strašnih stvari Robert ni mogel prenašati. Odhitel je naprej, ne da bi nadalje poslušal Trinavatove razlage, ki mu je hotel pokazati »karavato«, neke vrste enostavno giljotino, s pomočjo katere si človek lahko sam odseka glavo. Sestoji iz jeklenega, ostro nabrušenega polmeseca, ki drči med dvema traverzama. Polmesec je pritrjen na dve verigi, ki sta v zvezi z vzmeti. Fanatik stegne vrat v stroj, pritisne z nogami na vzmeti in na ta način sproži mehanizem. Tedaj z veliko silo polmesec udari navzdol in glava se zvali na zemljo.

— Dosti imam teh groznih prizorov, je vzkliknil Robert. Kako morete vse to dovoljevati?

— Ne dovoljujem jih, a zabraniti jih tudi ne morem. Izgubil bi vso oblast nad onimi, ki so mi pokorni, ako bi preprečil, da se ti nesrečniki sami mučijo.

— Tega pa res ne morem razumeti.

— O tem bova razpravljala pozneje. K sreči vam pa lahko sedaj pokažem tudi nekaj lepega.

Robert ni ničesar odgovoril. Že se je začel kesali, da je bil tako nepremišljeno sprejel brahmanovo ponudbo. Zdelo se mu je, da je že čisto v njegovih krempljih, in spomnil se je starih pripovedek o ljudeh, ki so bili prodali dušo vragu. Spraševal se je, ali nagli in čudni način, kako je bil vjet v Trinavatove mreže, ni bil nekaj nadnaravnega. In vendar si je na tihem dejal, da je modern, premišljen človek, ki se nikakor ne bo dal vjeti in zasužnjiti od indijskih čarovnij.

Prišla sta v zgornji del svetišča, ki je služil kot zasebno bivališče za najvišjega brahmana. To bivališče je bilo vprav kraljevsko. V prekrasnem parku je stala snežnobela mramornata palača. Povsod so bile terase, majhni ribniki, kioski in brezštevilni kipi bogov brahmanskega Olimpa. Z zadovoljstvom je zvedel Robert, da bo stanoval v popolnoma ločenem stolpu, v vrtu, ki je namenjen samo njemu.

— To je dobro, si je dejal na tihem. Tako bom vsaj vedno sam zase in bom lahko mirno delal. Naravnost navdušeu pa je bil, ko ga je Trinavat privedel po stopnjicah v veliko obokano dvorano, ki je bila spremenjena v najmodernejši inženjerski laboratorij z električnimi pečmi, bogato strokovno knjižnico in omarami, polnimi kemičnih proizvodov.

— Kot vdite, je dejal Trinavat, boste lahko tu delali. Mislim, da boste našli vse, kar rabite. Sicer pa, ako bi vam kaj manjkalo, kar povejte mi in v nekaj dneh boste zaželjeno dobili.

Inženjer je zapazil, da je v velikem laboratoriju vse novo. Steklenice, ki so nosile etikete angleških ali francoskih drogerij, so bile vse zaprte in nedotaknjene, aparatov se še nihče ni bil posluževal.

— Kakor vidite, sem mislil na vas, je dejal Trinavat. Ko sem vam že dejal, ste tu popolnoma svobodni ter se lahko ukvarjate s čimer hočete. Vi sami boste najbolje vedeli, na kakšen način boste nadaljevali svoje študije in raziskovanja. Na razpolago vam ni samo čas, temveč tudi neomejene vsote denarja za vaša raziskovanja. Mislim, da je malo učenjakov, ki žive v tako lepem položaju, kot ga imati vi sedaj.

Robert je pozabil na ves svet in se je z velikanskim navdušenjem spravil na svoj študij. Nekaj dni ni delal ničesar drugega, kot razgledoval aparate in električne naprave. Zakopal se je v knjižnico in bil je veselo presenečen, ko je našel v njej vsa velika dela zvezdoslovcev, psihologov, fizikov in naravoslovcev.

Več dni se Trinavat ni prikazal, kot bi bil hotel pustiti Robertu popolen mir, da se vživi v nove razmere. Poprej mu je bil dejal, da lahko gre na sprehode izven samostana, kadarkoli se mu zljubi. Slon in njegov vodnik, ki ga Indijci imenujejo kornaka, je bil inženjerju vedno na razpolago za sprehode po pragozdovih. Tako si je Robert uredii svoje življenje na prav udoben način. Dve slugi sta mu bili vedno na razpolago, in neki Malajec, ki je bil pred leti služabnik v neki lekarni v Singapurju, je bil njegov laboratorijski pomagač.

Njegovi dnevi so bili enaki drug drugemu. Zjutraj je zgodaj vstajal, še pred solnčnim vzhodom, ter se sprehajal v svežem jutranjem zraku po neizmernih parkih. Ko je stalo solnce tako visoko na nebu, da je popilo roso, ter začelo pripekati, je Robert odšel v svoj laboratorij, ki je bil v podzemlju v velikem stolpu in kamor strahovita vročina indijskega podnebja ni mogla prodreti. Tu je zavžil opoldan majhno kosilce ter delal do večera. Šele za večerjo je spet odšel na prosto. Večerjal je v hladu na veliki terasi in tu ostal, dokler ni mesec začel obsevati fantastičnih streh palač in svetišč.

Le redko je šel na obisk k brahmanu Trinavatu. Tega je vedno našel v njegovi skromni celici, ki je bila enako opremljena kot ona v Yarleyetovi ulici v New Yorku. Trinavat je vedno pisal ali čital in poleg njega je ležal njegov udomačeni tiger Mavdi. Ko je mladi možak vstopil, mu je prišel vedno nasproti in prijazno predel, kot mačka, Robert pa mu je pogladil prekrasno pomarančasto in črno progasti kožuh.

Robertu je tako zelo ugajalo to življenje, da ni mislil niti na New York, niti na svoje stare prijatelja. Nikakor ni obžaloval, da je zapustil Ameriko ter se zakopal v indijski samostan na obronkih gorovja Gath. Hrana je bila izborna in ni se imel pritoževati.

Nekega večera, ko sta se sprehajala s Trinavatom pri luči bakelj v eni neskončnih podzemskih galerij, kojih stene so bile okrašene z ogromnimi reljefi, vrezanimi v živo skalo, se je Robert nenadoma spomnil svojega prijatelja Pinta ter dejal Trinavatu, da mora vsekakor javiti svojemu staremu prijatelju, da živi iti da se mu dobro godi.

— Torej na vsak način hočete obvestiti svojega prijatelja?

— Mnogo mi je na tem ležeče.

— Dobro, hočem vam ugoditi. Ne boste mu pisali, temveč tudi videli ga boste. Edino govoriti ne boste mogli z njim.

Robert je nekoliko dvomil nad temi besedami in sledil je starcu do oddaljene kripte. Zdelo se mu je, da je v gotski katedrali, kajti kripta je imela na obeh straneh po dve vrsti vitkih stebrov, ki so nosili koničaste oboke. Na mestu glavnega oltarja je stalo veliko zrcalo v obliki elipse. Bilo je vzbočeno in na obeh straneh je bila po ena dolga sveča iz rastlinskega voska. Ko sta vstopila, sta dva fakirja prižgala sveči, se spoštljivo priklonila ter odšla.

Trinavat je dejal Robertu, da ne sme črhniti niti besedice, pa naj bi videl še tako čudne stvari, ker ga inače lahko zadene smrtni udarec.

— Uporabljam namreč tu strahovite sile, mu je dejal, ki so mnogo bolj mogočne kot sta elektrika ali para. Robert je slovesno obljubil, da bo molčal. Nato je Trinavat postavil pred zrcalo dva zlata trinožnika, napolnjena z žarečim ogljem ter vrgel vanje blagodišeča zrna, ki jih je vzel iz škatljice, katero je imel pritrjeno na pas. Kmalu je gosta sopara zatemnila kripto. Luč sveč je obledela in svetlo zrcalo se je zastrlo ter so se v njem počasi začeli črtati nedoločni obrisi. Potem pa je vizija postajala bolj točna in bolj jasna, med tem ko je bil ves prostor popolnoma temen.

Malo je manjkalo, da Robert ni zakričal, kajti dva koraka od sebe je videl v ogledalu naravoslovca Pinta v njegovi majhni delavnici, ko je ravnokar razteleševal majhno ptico. Opazoval je njegovo delo in slišal, kako se je pogovarjal s samim seboj, kot je vedno imel navado. Tedaj je prišla gospa Pint po svojega sina ter ga kregala, da še ni šel spat. Pint je ubogal in odšel. Slika v zrcalu se je spremenila: kazala je Pintovo spalno sobo. Pint se je slekel, legel je v posteljo ter čez nekaj minut zaspal. Tedaj pa je Trinavat položil svojo roko na Robertovo čelo in ta je pod vplivom volje, kateri se ni mogel vstavljali, znašel v sobi svojega prijatelja Pinta, kjer je poznal se potankosti. V podzavesti je, pokoren močnejši volji, šel v delavnico, vzel nalivno pero, napisal nekaj vrstic na komadič papirja in položil to pismo na nočno omarico.

Znova je začutil brahmanovo roko na svojem čelu in spet se je znašel pred ogledalom, ki je samo še odbijalo slabo luč sveč in kazalo stebrovje kripte. Robert je hotel spregovoriti, toda Trinavat mu je dal znak, naj molči in je znova vrgel blagodišeča zrna v trinožnike. Ogledalo se je stemnilo kot poprej in čez nekaj časa je Robert v svoje največje začudenje opazil v njem ljubki in mili obraz Alberte Jerkiss. Žalostno je sedela poleg svojega klavirja in gledala Robertovo fotografijo, ki je visela na zidu.

6. poglavje: Čarovnije.[uredi]

Robert pa ni samo študiral svojih znanstvenih stvari, temveč je tudi pridno proučeval fakirske skrivnosti. Najlažje njihovih čarovnij se je bil že naučil. Večkrat je prisostvoval njih produkcijam, ki so bile v istini čudovite. Videl je, kako so fakirji prižigali in vgaševali baklje, napravili, da so rastline pred prisotnimi naglo in vidno rastle in cvetele, da so grozdi dozoreli, in vse to samo z energijo njih volje. Videl je, kako so fakirji magnetizirali kače, da so bile trde kot les, med tem ko so drugi samim sebi zadali strašne rane, ki so jih spet trenutno ozdravili, ne da bi zapustili najmanjše brazgotine.

Vse te stvari so Evropejcem, ki so potovali po Indiji, znane in so tudi opisane v mnogih potopisih. Ena čarovnij pa, ki je Roberta najbolj zanimala in ki je potrjena od raznih evropskih znanstvenikov, je fenomen dviganja v zrak. V prisotnosti Trinavata in Roberta je eden fakirjev, po imenu Bichara, zahteval palico, se nanjo z levico močno naslonil, prekrižal noge ter se polagoma dvignil v zrak, približno pol metra visoko, podprt samo od palice. Nato je palico spustil, se dvignil brez vsake podpore še pol metra višje ter tako plaval v zraku kakih deset minut. Nato se je polagoma spuščal navzdol, dokler ni dosegel preproge, s katere se je bil dvignil.

Isti fakir je, popolnoma nag, izvrševal druge čarovnije, za katere bi ga bili silno zavidali evropski čarovniki, ki nastopajo z veliko reklamo po raznih gledališčih in varijetéjih. Jemal je iz svojih ust velike kamne ter jih metal na kup, ki je bil slednjič tako velik, da so ga morali odpeljati s tovornim vozom. Nato je izvlekel iz ust sto metrov dolgo trnjevo, zelo trdo lijano (srobot), katero so nato trije možje ovili okoli parobka in tu se je šele videlo, kako ogromna je bila ta lijana. Razen tega je recitiral cele strani iz avtorjev vseh časov in vseh jezikov, katere vsekakor ni mogel poznati. Na njegovo besedo se je pohištvo premikalo v smeri, katero je zapovedal.

Najbolj se je pa čudil Robert klasičnemu poskusu živega pokopa, ki ga je izvršil Bichara. Na določeni dan in v prisotnosti angleških častnikov bližnje garnizije se je prikazal Bichara, ki je bil prečul tri noči v razmišljevanju z enim svojih sobratov, samo v kratkih hlačah in turbanu. Pred prisotnimi gosti si je zadelal nos in ušesa z voskom, njegov učenec mu je pa potegnil jezik nazaj, tako da mu je zaprl sapnik in goltanec. Kmalu nato je fakir, ki se je bil vlegel na tla, padel v nekakšno spanjsko omotico in vtaknili so ga v vrečo iz debelega platna, ki so jo zašili. Nato so ga položili v masivno leseno krsto brez vsake odprtine ali luknjice, ter jo zaklenili in zapečatili. Krsto so spustili v betonirano grobnico, ter nametali nanjo zemljo in jo poteptali. Zgoraj, v najvišjo plast zemlje so pa vsejali semena, ki zelo naglo kalijo. Okoli tega groba so napravili močno ograjo in pred njo so postavili stražo, ki so jo menjali vsako uro.

Robert je bil izborno maskiran v svojem indijskem oblačilu in turbanu in z zanimanjem je opazoval, s kakšno natančnostjo so se prepričevali angleški častniki, da bi jih Indijci pri tem pokopu ne bi prevarili. Gotovo bi se ti zelo čudili, ako bi zvedeli, da se je nahajal med množico prisotnih brahmadov tudi preoblečen amerikanski inženjer, ki je hladno, ali z veliko napetostjo opazoval ves dogodek.

Bichara je dejal, naj ga po treh mesecih izkopljejo. V teku tega časa Angleži niti za trenutek niso opustili straže pri grobu. Nad njim je rastla že visoka trava, ki je bila vzklila iz posejanih semen.

V veliko radovednostjo je Robert pričakoval določeni dan. Tu so se spet zbrali brahmani in angleški častniki. Grob je bil nedotaknjen. Odkopali so zemljo, v kateri so se bile zarastle na vse strani in na gosto razpredle korenine indijske visoke trave. Lesena krsta je bila nekoliko nagnita radi vlage, ali pečati in ključavnice so bili nedotaknjeni, enako šivi vreče. Bichara je bil strahovito suh in mrzel kot mrlič, a tudi njegovo srce ni bilo. Edino njegova glava je bila za spoznanje toplejša kot ostalo telo. Položili so fakirja na rogoznico, mu odmašili ušesa in nos ter potegnili njegov jezik v naravni pložaj. Nato so celo telo polivali s toplo vodo.

Čez nekaj minut so se polagoma počeli prikazovati znaki življenja: srce je začelo slabo biti, lice je lahno zardelo in telo se je začelo komaj vidno stresati. Dve uri je trajalo prebujanje k življenju, nazadnje so si pomagali z umetnim dihanjem. Slednjič je fakir začel globoko dihati, sedel je in vstal ter hodil okoli. Mirno se je smehljal in gledal prisotne.

V veliko začudenje Trinavata je inženjer Robert čisto hladnokrvno in brez najmanjšega vznemirjenja opazoval ves dogodek. Nato je odšel v samostan ter ostal v svojem laboratoriju štirinajst dni, ne da bi samo enkrat prišel na spregled. Ko je slednjič prišel na dan, je izgledal popolnoma spremenjen. Naglo je šel k Trinavatu, odprl njegovo celico in mu navdušen zaklical:

— Sedaj pa sem razrešil problem.

— Kakšen problem? je vprašal Trinavat.

— Problem, kako bo mogoče dajati na Mars znake in celo potovati tja. Napravil sem nekaj iznajdb, poleg katerih so vaše čarovnije prave otročarije.

— Pripovedujte mi, mu je hladno odgovoril Trinavat.

— Stvar je pravzaprav jako enostavna. Ko sem prisostvoval fakirskim čudežem, sem spoznal, da volja enega samega človeka, ki se koncentrira nekaj minut, zadostuje, da se za nekaj časa oprosti zakonov planetarne privlačnosti. Kaj pa bi se dalo storiti z voljami tisočev energičnih mož, ki bi se koncentrirale za dalje časa? Prepričan sem, da bi za določeni čas popolnoma osvobodile katerokoli telo planetarne privlačnosti.

— To je točno, je dejal Trinavat, toda treba bi bilo iznajti aparat, ki bi vjel vse te energije, jih združil in nato usmeril proti določenemu cilju.

— Tako je, in načrt za ta aparat sem že napravil. Imenoval sem ga kondenzator energije. Sestoji iz velike fotografske temnice v obliki kroglje, koje notranja stran je prevlečena z želatino posebne vrste, ki nabira energijo, enako kot akumulator nabira elektriko. Velika steklena kroglja, napolnjena z isto tvarino, ki jo bo napravila kopel v elektrizirani tekočini še bolj občutljivo in še bolj energično, bo takorekoč rezervoar vseh energij, ki bodo usmerjene proti odprtini aparata.

— In zakaj hočete vzeti obliko fotografske temnice?

— Enako kot sem se hotel s fosfornato želatino približati človeškim možganom, sem tudi hotel s fotografsko temnico posnemati notranjo uredbo človeškega očesa, ki je pri človeku edini organ, ki je podvržen volji, ki jo sprejema in oddaja drugim organizmom. Potom posebnega kondenzatorja se prenaša energija človeškega očesa skozi kristalno lečo v želatino ter se tam nabira.

— Razložite mi stvar malo natančneje na kakšnem primeru, da mi bo bolj jasna.

— Fakirji samo z enim pogledom tako ohromé vsakega, ki ga hočejo, da se ne more ganiti. Isti fakir, ki bi držal v rokah kroglje mojega kondenzatorja energije, bi ohromil lahko celo množico s tem, da bi preko njegovih oči izhajala potencirana energija, nabrana v kondenzatorju. Seveda bi ga pa to sigurno zelo utrudilo.

— Še nekaj. Prej ste dejali, da ste našli skrivnost, kako priti na Mars.

— Gotovo. V principu stvar z mojim aparatom ni tako težka. Če se en človek samo s svojo voljo dvigne nekaj čevljev nad zemljo, bo lahko odletel, kamor bo hotel, ako je energija, ki je nagromadena v aparatu, dovolj jaka.

Trinavat se je poslovil in je odšel, inženjer Garel pa se je spravil na delo. Tri mesece je delal poskuse in slednjič je bil aparat gotov. Bilo je že pozno zvečer, ko je neki dan Garel stopil v Trinavatovo celico ter mu dejal, naj gre z njim, da preiskusita delovanje skrivnostnega stroja.

— Sedite pred objektiv in koncentrirajte vso svojo voljo, je dejal inženjer.

Trinavat je sedel pred aparat in nepremično in nemo celo uro srepo strmel v trojno kristalno lečo, skozi katero je prehajala njegova energija v notranjost aparata ter se nabirala v fosfornati želatini. Čez pol ure so že začeli majhni vijoličasti plameni skakati po notranjosti. Postajali so vedno večji in slednjič se je od zunaj videlo skozi lečo, kot bi majhni bliski švigali po površini želatine. Čulo se je tudi slabotno prasketanje, kot pri vrtenju električnega kolovrata.

— Dovolj je, je slednjič dejal Robert, ni dobro, če se preveč utrudite, pa tudi za prvi poskus ne smeva aparata preveč obtežiti.

Trinavat je vstal izpred objektiva in občudoval žarke, ki so izhajali iz kroglje in razsvetljevali okolico skoraj tako močno, kot dnevna luč.

— Sedaj sem prepričan, je dejal Robert, da moja iznajdba točno funkcijonira.

— Še ne popolnoma, je odvrnil Trinavat. Prepričati se moram, ali je mogoče, da prenesem svojo voljo ravnotako lahko, kot sem jo kondenziral, to se pravi, da v enem trenutku prenesem drugam to voljo, ki sem jo nabiral celo uro v akumulatorju. Če vam je prav, pa poskusiva.

— Zakaj pa ne, je odvrnil Robert.

Trinavat je na to prijel obe bakreni kroglji naslonjača in gledal Robertu v obraz. Nenadoma sta dva modrikasta bliska šinila iz njegovih oči v Roberta in ta je, zadet od strašnega pogleda, padel onesveščen na zemljo.

Trinavat je občutil silno utrujenost, ali kljub temu se je dvignil, ves navdušen.

— Nikoli več ne boš videl te zemlje. Kako si mi mogel tako lahkomiselno verovati. Jaz ostanem edini gospodar tvoje iznajdbe, tebe pa pošljem, da se boš sprehajal po neznanih svetovih, ki jih še nikoli ni videlo človeško oko.

Verolomni Trinavat je poklical dva fakirja, ki sta na njegovo povelje odnesla nezavestnega Roberta v kripto, kjer je stanoval fakir Bichara. Ta se je spoštljivo dvignil z rogoznice, na kateri je čepel, ko je zapazil svojega predstojnika.

— Mojster, je vprašal Bichara, kaj naj storim?

— Glej tega moža, je odgovoril Trinavat. Predam ga tebi in vedi, da mi je njegovo življenje nad vse dragoceno. Ti odgovarjaš zanj. Treba je pa, da ga spraviš v isto stanje, v katerem se nahajaš, kadar te za več mesecev živega pokopljejo. Hočem, da ostane v tem stanju, ko mu ne bo treba niti jesti, niti dihati, čim najdalje časa.

— To je skoraj nemogoče. Jaz sem vendar utrujen, ker se že dolga leta postim in živim od samega razmišljanja, toda ta tujec ima čisto razmehkuženo telo in bi kaj takega ne mogel zdržati.

— Toda jaz hočem to, je dejal energično Trinavat.

— Gospodar, zgodi se tvoja volja, je odvrnil fakir. Poskusil bom, kar je v moji moči.

— Koliko časa boš rabil za to?

— Najmanj en mesec.

— Dobro.

7. poglavje: Polom.[uredi]

Preteklo je mesec dni. Inženjerja Roberta ni nihče več videl. V navadah samostanskega življenja se je pa mnogo spremenilo. Desettisoč fakirjev, ki so živeli v Šelambrunskem samostanu in njega okolici, se niso več trpinčili, niso več prirejali procesij, v katerih so nosili kipe bogov, tudi niso več plesali v svetlobi bakelj in bengalske luči. Smrtna tišina je vladala pod mogočnimi kupolami samostanskih poslopij.

Vsi fakirji so presedali po svojih celicah in nemo vežbali svojo voljo po tajnih navodilih predstojnika Trinavata. Ta brahmin pa je bil postal mrzlično nemiren. Vsako noč je šel gledat kondenzator energije, ki je sedaj žarel kot najjačji električni žaromet. S ponovnimi poskusi je Trinavat spoznal, kako strahovita moč mu je na razpolago. Sam se je plašil jakosti uničevalne sile tega aparata.

Neko noč je sedel na kovinski stol, prijel obe kondenzatorjeve končne kroglje v roke in gledajoč v nebo zaželel, da pride silna nevihta. Pod vplivom vijoličasto žarečega fluida, ki je izhajal iz njegovih oči in prehajal v nebo, so se nenadoma tam začeli kopičiti črni oblaki, začelo je bliskati se in strahovito grmeti in nastala je silna nevihta. Utrgal se je oblak in vihar je lomil velika drevesa kot užigalice.

Toda po tem poskusu je moral brahmin dva dni ležati v postelji, kajti bil je popolnoma onemogel. Le z največjo energijo je premagal smrtno utrujenost, ki ga je bila prevzela. Spoznal je resnico starega izreka, ki se nahaja v svetih knjigah vseh narodov in tudi v Vedah in v Zend-Avesti, da namreč čarovnik, ki si pokorava duhove, to se pravi nadnaravne moči, postane vedno njih žrtev.

Med tem so menihi, fakirji in brahmini v bližini in daljini na povelje Trinavata molčali, se postili in mislili z vso energijo samo na skrivnost Šelambrunske kupole, v kateri se je na ta način nabirala strahovita moč, ki jo je srkal vase kondenzator.

Ves čas je Trinavat delal astronomske račune. Prišel je do zaključka, da človeška volja hiti naprej samo s polovično hitrostjo luči. Če bi torej poslal inženjerja Roberta na Mars, bi se imel bati samo dveh stvari: prvič da bi se pri silni vročini, ki bi nastala v plasteh ozračja pri hitrosti poleta, sežgal, in drugič, da bi se pri padcu na Mars ne razbil. Te dve stvari sta um delale velike težave.

Večkrat je potoval v Kalkuto in pisal je tudi raznim astronomom in jeklarnam ter se točno informiral. Nato je dal konstruirati veliko granato, tako obsežno, da je prav lahko v njej ležal človek. Bila je vlita iz vanadijskega jekla in imela je zelo debele stene. V tej granati se je nahajala druga, iz azbesta, in v tej tretja, iz lesa. Za to je dal naročiti v Kaliforniji les posebnih borovcev, takozvani rdeči les (redwood), ki niti ne gori, niti ne trohni.

Trinavat je računal, da v takšnih oklopih Robert ne bo trpel škode. Razen tega je imela granata v notranjosti mogočna jeklena peresa, ki bi v slučaju udarca na prednji del granato avtomatsko odprla, tako da bi mogel Robert iz nje iziti, ko bi bila dosegla Marsovo površje.

Nekega večera sta fakir Bichara in njegov pomočnik prinesla na nosilnici navidezno mrtvo telo inženjerja Roberta Garela. Kako je bil spremenjen! Imel je upadlo lice in koža je bila vsa usnjata. Fakirji so ga preparirali na poseben način, tako da bi mogel brez vsake nevarnosti za življenje prenašati daljno in naglo potovanje, in sicer v tem stanju navidezne smrti. S pomočjo rastline »pusti«, ki povzročuje slabokrvnost in suši telo, kakor tudi z drugimi, deloma strupenimi sredstvi, ki dajejo telesnim organom navidezno smrt, so ga obdelovali dolgo časa, tako da je od vsega življenja v telesu ostala samo iskra, ki je tlela v možganih, enako kot pod debelo plastjo pepela tli ogenj še dolgo časa in ne vgasne.

Trinavat je dal nosilnico z Robertom postaviti v bližino kondenzatorja. Nato so ga zašili v veliko rjuho ter ga previdno položili v jekleno granato ter jo zaprli. To so nato vtaknili v azbestovo in to slednjič v jekleno ter jo z vijaki zaprli. Nato so granato položili na leseno mizo. Trinavat je nervozno hodil okoli kondenzatorja. Bil je tako razburjen, da je govoril s samim seboj:

Na Mars si si vedno želel, pa pojdi tja, saj Ti tako izpolnim najsrčnejšo željo! Jaz pa se rešim nevarnega tekmeca in meni ostane akumulator, s katerim zavladam vsemu svetu.

Pogledal je na žepno uro, štel minute, opazoval nebo in naenkrat dal znamenje z gongom. Tu so zadoneli vsi gongi po svetišču in od vseli strani so prihiteli fakirji in menihi, na pol nagi ter so počenili po tleh. Bilo jih je mnogo tisoč, tako da so bila vsa dvorišča polna. Vsi so gledali nemo in nepremično v kupolo, v kateri se je svetil akumulator kot majhno solnce. V tem čudnem svitu je izgledalo vse naravnost peklensko: na pol nagi, zagoreli od solnca, ki so srepo strmeli v višino. Dolge sence kamenitih slonov so padale na zidove in ljudi. Vse je bilo tiho in pošastno. Trinavat je stal pri odprtini kupole, pred akumulatorjem, in pred njim je ležala skrivnostna granata. Pogledal je dol na tisoče, ki so mu bili pokorni, nato pa na uro. Njegova ura je bila prišla. Sedel je v aparat, prijel obe krogli z rokami, začel gledati v granato in občutil pri tem neznansko moč. Zdelo se mu je, da prehaja iz kondenzatorja skozi njegavo telo energija desettisočev, ki ga poživlja in jača. Njegova inteligenca se mu je zdela naravnost božanstvena. Videl je sedanjost, preteklost in prihodnost, kot tri zlate posode, postavljene pred njega, drugo poleg druge. Tedaj si je zaželel, da bi stopil v zvezo z Marsom. Tesneje se je oklenil z rokami fluidične krogle in njegave povečane punčice so v največji ekstazi sipale žarke vijoličastih bliskov na granato.

To je trajalo komaj eno minulo. Tedaj pa je jeklena granata nenadoma izginila kot kafra; ni je bilo več kot bi jo bil kdo odpihnil, ali kot bi se bila spremenila, v zrak.

Trinavat se je zmagoslavno nasmehnil, toda njegov smeh se je takoj spremenil v krik groze. Kondenzator, prepoln energije, se je razpočil s strahovitim gromom, in razbil v tisoč kosov kristalne leče in železni stroj. Ti kosi so leteli na vse strani in kar pokosili nebroj fakirjev. Krvaveči Trinavat je ležal v prahu z ožganimi očmi in je še držal krčevito v rokah usodepolne kroglje kondenzatorja. Fakirji so divje tulili in bežali na vse strani, misleč, da je konec sveta in da je padla zvezda na zemljo.

Naslednji dan so pobrali na dvorišču samostana okoli tristo mrtvih in težko ranjenih. Kljub temu, da so hoteli brahmini zadevo skriti, je angleška vlada o tem nekaj zvedla in poslala komisijo častnikov, ki so stvar raziskovali, ali pri molčečnosti fakirjev se jim ni posrečilo razkriti, kaj se je pravzaprav vršilo pred katastrofo in zakaj je prišlo do nje. Bili so mnenja, da so neuki fakirji napravili kakšen kemični poskus, a so pri tem povzročili eksplozijo.

Brahman Trinavat je le počasi okreval od svojih ran, toda ostal je slep in nem, in izgledalo je, da je izgubil razum.

8. Poglavje: Prvi človek na Marsu.[uredi]

Blazni poskus z inženerjem Robertom Garelom se je posrečil. Granata iz vanadijskega jekla je s hitrostjo misli odletela skozi plasti zemeljskega ozračja in je tu radi trenja zažarela, ali v trenutku se je spet ohladila, ko je dospela v ledenomrzli, prazni svetovni prostor. Tu jo je pokrila debela ledena skorja, toda ta se je spet naglo stopila, ko je granata dospela v vlažno in toplo atmosfero Marsa.

Planet Mars je eden onih, ki ga poznamo najbolje. Šest in pol krat je manjši od naše zemlje. Z ogromnimi modernimi daljnogledi in s fotografijo se je dalo v zadnjih letih mnogo novega najti na tem nebesnem telesu: Marsovo leto traja skoro 687 dni. Enako kot zemlja ima Mars dva zmerna pasova, dva polarna in enega tropskega. Na tečjih se prav dobro vidi sneg, med tem ko se po ostalih opažajo zelenkasta morja in temnejša, večinoma rudečkaste lise, ki predstvljajo gorovja in nižine. Preko tega pa se pode velikanske skupine oblakov, ki jih žene veter in ki neprestano spreminjajo svojo obliko. Največja skrivnost Marsa so pa takozvani kanali, ki se vlečejo preko njega in ki jih še nihče ni znal razločiti, čeprav obstoja o tem mnogo domnev. Mars nima samo ene lune kot zemlja, temveč dve, ki so ju zvezdoslovci imenovali Phobos in Deimos. Ta dva meseca sta pravi igrački, kajti manjši, Deimos, ima samo dvanajst kilometrov v premeru. Radi svoje oddaljenosti od solnca dobiva Mars samo polovico toliko toplote in luči kot zemlja, toda še enkrat daljše leto kot na zemlji ta nedostatek izravna.

V ta neznani in strahovito oddaljeni svet je priletela granata z Robertom Garelom. Ko je padla skozi Marsovo ozračje, je zažarela in pustila za seboj dolgo svetlo sled. Če bi jo bil videl kakšen človek, bi bil dejal, da je padel meteor z neba. Priletela je v divje peneče se valove oceana, pokritega z gosto, vlažno meglo. Ker pri padcu ni bilo nobenega sunka, tudi jeklena peresa niso delovala in tako je ostala granta zaprta, vendar se pa ni potopila na dno morja, temveč je radi svoje velike notranje votline in radi manjše privlačnosti planeta plavala sredi vode, med površjem in dnom. Tri dni so jo morski toki prenašali na vse strani, toda Robert o tem ni ničesar vedel. Mirno je ležal v svojem kataleptičnem spanju v tej rakvi, ne da bi se zavedal.

Tretji dan je silen vihar vrgel granato na porfirne skale visokega obrežja. Udarec je bil dovolj močan, da so jeklena peresa funkcijonirala in da se je vrh granate avtomatično odprl. Sveži zrak je prišel skozi vrečo do Roberta in ta se je po dolgem spanju spet prebudil. Prvi njegov utis bil, ko je prišel k sebi, da je živ pokopan. Z enim samim udarcem svojih dolgih nohtov, ki so mu jih bili fakirji koničasto prirezali, je raztrgal rjuho v katero je bil zašit in instinktivno je vzel vosek iz nosnic. Odprl je usta, stegnil jezik in začel globoko dihati. Toda to je bilo preveč za njegovo oslabelo telo. Padel je v nezavest.

Ko se je spet prebudil, je občutil prijetno toploto. Zdelo se mu je, da ga greje solnce. Odprl je oči in opazil pred seboj čudno razdrapane, rdečkaste skale. S težavo je zlezel iz vreče in z začudenjem gledal granato, iz katere je stopil. Nekaj metrov izpod skal je bilo temno morje, ki je lahno valovilo. Stopil je do peščene obale, ki ni bila daleč, in čudno se mu je zdelo, kako lahko da stopa. Zdelo se mu je, da je silno močan, samo šumelo mu je po ušesih, kot bi se nahajal na zelo visoki gori. Lačen je bil in vse se mu je zdelo nekako nerazumljivo. Kje se je nahajal? Menda je napravil s Trinavatom izlet po Indijskemu oceanu. Stopil je do bližje mlake v pesku in se opazoval v vodni gladini: izgledal je tako strašno suh, da se ni spoznal. Kako je bilo to mogoče? In zakaj je imel tako dolge nohte? Predvsem mu je pa bilo nerazumljivo, kako je prišel v veliko granato.

Menda se je Trivanat z menoj ponorčeval in me je izstavil na kakšnem daljnem obrežju, a sam si je hotel prilastiti mojo iznajdbo. Kako sem bil bedast, da sem verjel besedam Indijca!

Sklonil se je k vodi, jo zajel z roko in poskusil, a bila je strašno slana in grenka. Kaj bo moral umreti tu v tujini od lakote in žeje? Šel je počasi naprej in slednjič zapazil na neki skali modrikasto rastlino z mesenimi, debelimi lističi. Bil je tako lačen, da jih je začel trgati in devati v usta. Imeli so prav dober okus in pojedel jih je celo pest. Trde peclje je izpljunil, a sočnata zelenjava mu je zelo ugajala. Ker toliko časa ni bil ničesar zaužil, mu je malenkostni obed popolnoma zadostoval. Nato je stopil nazaj k granati, jo zavlekel na varno mesto, spet zlezel vanjo in znova zaspal. Zdelo se mu je, kot bi bila jajce, on pa pišče.

Ko se je prebudil, mu je bilo v glavi bolj jasno, toda je bil še mnogo bolj kot preje. Dolgi spanec ga je okrepil in ni več občutil šumenja v ušesih in vrtoglavice. Zdelo se mu je, da je nenavadno lahek, kot bi njegovo telo ne imelo skoraj nobene teže. Ko je hitel po obrežju naprej, je z lahkoto delal skoke do sedem metrov dolge, da kar samemu sebi ni mogel verjeti. Tega si ni mogel razlagati, morda so bile spet kakšne fakirske čarovnije. Šel je do morskega obrežja, se tu slekel in skočil v vodo, da se skoplje. Kopelj ga je zelo osvežila, tako da je bil prav dobre volje. Zaukal je na glas, a se kar prestrašil, kajti njegav glas je zadonel kot grom mogočno in odmeval od skalovja. Ko je plaval proti suhi zemlji, je zapazil v vodi nebroj školjk, podobnih ostrigam.

To je imenitno, si je dejal. Lakote že ne bom umrl in če bi moral tudi delj časa jesti samo školjke in listje.

Nabral si jih je, razbil jih je na skalah in pojedel. Njih okus je bil izboren. Nato je še kot poobedek vzel zelo sočno mesnato rastlino in imel je občutek, da je naravnost imenitno obedoval.

Polagoma je prišla noč in Robert je, sede poleg svoje granate, razmišljal. Vse mu je bilo nerazumljivo: granata sama, v kateri se je nahajal, barva neba, morje temne barve, brez vsake ladje, megle, ki so se podile druga ze drugo preko vodne gladine, vse to je pričalo, da ga je Trinavat dal spraviti v kataleptično spanje ter ga nato izpostavil na dalnjem obrežju, gotovo daleč proč od Indije. Samo kje naj bi bila ta čudna dežela? Morda je na kakšnem južnoavstralskem otoku? Najbolj čudno se mu je pa zdelo, da so dnevi in noči tako dolge. Ure mu niso pustili, tako da tega ni mogel določili, toda vsekakor so je moral nahajati na popolnoma drugi zemljepisni širini, da je bila sprememba tolika. In vendar s to razlago ni bil zadovoljen, kajti vedel je, da so noči kratke, ako so dnevi dolgi, in obratno, toda tu so bili dnevi in noči dolge. Sklenil je, da se naslednje jutro poda dalje, in zaspal je. Ko se je po dolgem spancu prebudil, je bila še vedno noč. Spet je legel in zaspal, a tudi ko se je drugič prebudil, je bila še vedno noč. Prestrašil se je bil kajti mislil je, da je izgubljen v dolgi polarni noči. Toda slednjič se je vendarle prikazalo solnce. Rdečkasto in slabo je sijalo skozi meglo. Vstal je, zajutrkoval je in nato je začel plezati po strmem skalovju navzgor. Bilo je zelo visoko in čeprav mu plezanje ni delalo nikakih težav, je vendar trajalo celo uro, dokler je prispel do vrha. Imel je tu krasen razgled, na eni strani neizmerno morje, na drugi strani pa velikanska hosta, koje listje je bilo rudeče in rumeno. Spoznal je med čudnim drevjem tudi bukev in oreh, med tem ko so na tleh rastle robide in rdeče jagode in cvelijice, ki jih še nikoli ni bil videl, v najlepših barvah. Rastlinstvo ie bilo tu nenavadno bujno. Le težko je stopal naprej preko praproti, grmovja in meter visoka mahovja. Čeprav se mu je čudno zdelo, da je barva listov vseh rastlin bolj rdečkasta kot zelena, mu je zelo ugajalo, da hodil po gozdu. Občutil je čisto otroško veselja. Toda nikjer ni mogel najti človeškega sledu, ni bilo niti potov, niti steza. Bil je prepričan, da se nahaja nekje na kanadskem obrežju, kajti tam je domovina rdečega lesa. Takoj si je napravil načrt. Dejal si je:

— Prodiral bom preko tega gozda vedno v smeri proti jugu. Solnce, mesec in zvezde mi bodo pri tem kažipot. Hranil se bom z jagodami in gotovo bo trajalo samo nekaj dni, da dospem do prvih človeških bivališč. Morda dosežem prav kmalu železniško progo.

Sklenil je, da se najprej dobro odpočije in se pošteno naje, potem pa odide proti jugu. Po triurnem počitku si je natrgal kopo jagod in poleg tega zavžil še nekaj školjk, ki jih je bil vzel s seboj. Našel je tudi lepe, užitne gobe, ki jih je z veseljem utrgal in zavžil. Nato je začel prodirati proti jugu. Odlomil si je bil močno palico, s katero si je, kadar je bilo treba, delal pot. Hodil je tako dobre štiri ure, potem pa je bil tako utrujen, da ni mogel naprej. Došel je bil ravno do velikega travnika sredi gozda. Tu se je vlegel med velike korenine nekega oreha in sladko zaspal. Ko se je prebudil, je solnce ravno zahajalo in sklenil je, da prenoči pod tem drevesom. Čudno se mu je zdelo, kako počasi je solnce zahajalo. Kar na noben način ni hotelo izginiti za obzorjem.

Kmalu nato, ko je bilo solnce zašlo, se je nebo spet razsvetlilo. Mehka mesečna luč je začela sijati skozi vejevje. Robert je stopil na piano in pogledal proti vzhodu, odkoder je svetil mesec. Zapazil je nekaj naravnost neverjetnega, tako da bi mogel verjeti svojim očem: dva velika svetla meseca sta stala na nebu.

— Saj nisem niti blazen, niti nimam halucinacij, si je dejal v svoji silni razburjenosti. Kako je vendar to mogoče.

Sesedel se je na mah in za nekaj trenutkov zaprl oči. Divje so se mu misli podile po glavi. Kot blisk mu je slednjič prišlo spoznanje: njegova jeklena rakev, rudečkasto listje, majhno solnce, dolgi dnevi in dolge noči, in pred vsem oba meseca, vse je soglašalo.

— Jaz sem prvi človek ki je prišel na Mars! si je dejal s ponosom in z grozo.

DRUGI DEL.[uredi]

1. poglavje: 40 milijonov kilometrov od zemlje.[uredi]

Kar zazeblo je Roberta, ko je prišel do lega strašnega spoznanja. Planet Mars! Te dve besedi sta mu doneli po ušesih v melanholičnem šuštenju listja čudnih dreves pri svitu dveh mesecev.

— Planet Mars! Na glas je spregovoril te dve besede in se kar ustrašil njih pomena in svojega globokega glasu. Nehote ju je spregovoril še enkrat in zveneli sta mu še strašneje. Zdelo se mu je, da mu neznani strahovi odgovarjajo izza gozdnih senc ter se norčujejo iz njega:

— Ha, ha, planet Mars!

Strašno mu je bilo pri srcu. Spomnil se je vseh stvari, ki jih je bil čital o prebivalcih in živalih planetov in strah ga je bilo. Kdo ve, kakšna zver se bo naenkrat pokazala na zemlj ali v zraku in ga napadla. In kakšni so pač ljudje? Ali imajo človeško srce in razum? Bil je sam, popolnoma sam in od nikoder ni smel pričakovati pomoči. Kje je bila zemlja? Ozrl se je v nebo, toda tu je skozi lahno meglo videl samo nekoliko zvezd in ni mogel spoznati, ali je ena izmed njih njegova domovina. Rajši bi se bil nahajal med afriškimi divjaki ali v ječah bolševikov, kot tu popolnoma osamljen, brez vsakega upanja, da bi še kdaj videl človeško dušo. Te misli so ga tako prevzele, da se je od slabosti moral zlekniti. Komaj je dihal od razburjenja. Toda polagoma se je umiril.

— Ne si je dejal odločno, ne smem tako misliti! Moja lastna želja je bila, videti nove svetove in izpolnila se mi je. Inženjer sem in vsa človeška znanost mi je na razpolago. Ustvarim si tu lahko vse, kar si želim. Tudi nazaj morda še poletim, ako bom imel dovolj energije. Junaštvo velja! Uredil si bom lepo svoje življenje, čeprav sem sam. Kaj bi marsikateri znanstvenik dal za to, da bi bil na mojem mestu! Prepotovati hočem ves planet, morda si celo v te svrhe zgradim ladjo in potem se bom odločil, kje in kako se bom nastanil. Ako so ljudje tu, se bom že z njimi sporazumel, saj so mogoče celo na višji kulturni stopnji, kot smo mi na zemlji. Če so pa divjaki, se jih bom znal že obvarovati. Ustrahoval jih bom na eden ali drugi način.

Popolnoma pomirjen je spet legel spat pod veliko drevo, a ko se je po dolgem času spet zbudil, je bila še vedno noč. Sedel je in gledal okoli sebe. Svetlo je bilo zelo, kajti oba velika meseca sta stala na nebu. Med drevjem so letali veliki metulji in žuželjke, ki so se svetile v vijoličasti luči. Čulo se je frfotanje nočnih ptičev in nejasni klici iz gozda, menda so se podile nočne živali. Zaman je poskušal, da bi čul človeški klic. Vse je bilo tiho. Bil je sam. Spomnil se je na zemljo in na svoje drage Kaj dela sedaj njegov prijatelj Pint v New Yorku? Robert bi bil rad žrtvoval deset let svojega življenja, če bi ga mogel imeti poleg sebe. Nato se je spomnil svoje zaročenke, mis Alberte, in hudo mu je bilo pri srcu. Skoraj gotovo je nikoli več ne bo videl. In ona ga je menda tudi že pozabila, saj so gotovo javili na policiji, da je izginil, oziroma da se je ponesrečil. Brezdvonmo je že v zapisku mrtvih.

Vsa preteklost je vstala pred njim. Spomnil se je svojih starišev, ki so bili že zdavnaj mrtvi in s katerimi je tako lepo in srečno preživel svoja detinska leta. Spomnil se je svojih študijskih let, ki so bila polna skrbi in denarne brige, svojih prvih iznajdb in slave, svojih potovanj in tudi Indije in Trinavata.

— Pustimo to! je dejal slednjič in zaničljivo zamahnil z roko. Glejmo rajši v bodočnost! Treba je, da se junaško borim zoper vse težkoče sedanjosti, potem bom pa že videl, kaj se da nadalje storiti v takšnem položaju.

Ko se je spet zdanilo, si je znova nabral raznih jagod in gob ter se okrepčal. Nato pa je odšel naprej proti višinam, ki so se kazale v daljavi. Hotel je dospeli na vrh, da si ogleda pokrajino in morda najde bivališče Marsovcev.

Dve uri je trajala njegova pot preko gozdov in travnikov, toda nikjer ni še videl kakšne živali, razen žuželjk. Krepko je vihtel gorjačo v svoji roki. Čutil je mnogo večjo moč v svojih rokah, kot na zemlji. Če je udaril z gorjačo po kakšnem tanjšem deblu, ga je kar preklal. Spoznal je, da bi se mu tudi kakšen marsovski tiger težko upiral. Vsled pomanjšane privlačnosti je korakal lahko, kot ne bi imel telesa, a največje veselje so mu delali skoki: čiz štiri metre visoka drevesa se je pognal z igračo. »Kaj bi rekli na Olimpijadi, si je dejal, če bi nekdo tako skakal, kot jaz sedaj tu skačem?« Bil je izborno razpoložen pri tem svojem pohodu in veselo je žvižgal vse pesmice, ki jih je znal, narodne in umetne, arije iz oper in operete, slowfokse in fokstrote, tako da se mu je kar dobro zdelo.

Slednjič je prilezel na vrh. Bil je pa silno razočaran od razgleda, ki se mu je nudil. Na eni strani je bil gozd in za njim morje, to je bila stran, s katere je bil prišel, na drugi strani se je pa razprostiralo nepregledno daleč ogromno močvirje, deloma zastrlo z deževnimi oblaki, čez in čez porastlo z redko nasejanimi šopi nizkega grmičevja. Tu in tam je videl jate vodnih ptic, ki so letale po zraku. Po vsej tej žalostni pokrajini ni opazil nikakega sledu človeških bivališč. Bil je žalosten, kajti pričakoval je mnogo lepšo pokrajino in pred vsem ni bil dvomil, da bo zapazil kakšno mesto ali vsaj vas, če že ne avtomobilnih cest ali kakšnega letala visoko gori v zraku. Toda vse je bilo pusto in prazno in obup se ga je začel lotevati.

— Kaj naj počnem sam v tej žalostni pokrajini, kjer ni niti visokih gora, niti bistrih potokov, niti vseh onih naravnih lepot, na katere je človek navajen?

2. poglavje: Mr. Pint na delu.[uredi]

Naravoslovec Pint je za nekaj časa pozabil na svojega prijatelja Roberta in njegov skrivnostni odhod, toda stvar mu vendar ni dala miru. In ko je že menil, da je bila popolnoma pozabljena, je spet začel razmišljati. Tlačilo ga je vse kot mora. Večkrat se je zbudil v noči in zdelo se mu je v težkih sanjah, da sedi Robert poleg njegove postelje, žalosten in zamišljen in ga gleda z očitkom v očeh. Pod vplivom teh idej se je nekega dne odpravil v Yarleyevo ulico in še enkrat poiskal hišo, v katero je bil Robert pozvan na oni usodepolni večer. Videl je na prvi pogled, da je bila neobljudena, kaji razpadala je pod vplivom vremena. Velika vežna vrata so komaj še visela v tečajih in bila so priprta. Brez dvoma so nočni zlikovci vdrli v hišo, ko so videli, da ni nikogar notri. Brez težave je Pint prispel na dvorišče in stopal po visoki travi in plevelu dalje. Šel je po stopnicah navzgor, in nato iz sobe v sobo, toda vse poslopje je bilo prazno. Staro pohištvo, ki je še stalo po nekaterih sobah, je bilo tako polomljeno in uničeno, da se ga ni splačalo odnesti. Žalosten je odšel po stopnicah navzdol, a tu je zapazil, da se v kotu nekaj svetlika.

Hitro se je sklonil in držal med svojimi prsti opal, velik kot majhen fižol. Kar pogrelo ga je.

— To pač ni dosti vredno, en dolar in pol ...

Ko pa je gledal majhni dragi kamen dalje časa, mu je naenkrat šinila misel v glavo: »Saj to je vendar opal, ki ga je Robert nosil v kravatni igli. Zvabili so ga semkaj in ubili ... Ne, to je nemogoče, drugače, mi nekaj mesecev pozneje ne bi bil pisal skrivnostno pismo, ki sem ga našel v nočni miznici.

Pint je zapustil staro hišo zelo žalosten in ves večer je razmišljal, kaj bi bilo storiti v tej zadevi in kako bi mogel kaj zvedeti, kam je izginil inženjer Robert. Naenkrat mu je padla v glavo misel, o kateri se je čudil, da je že ni imel popreje, ki pa je bila zelo enostavna.

Naslednji dan se je podal v urad zemljiške knjige in tam poiskal oddelek, v katerega je spadala Yarleyeva ulica. Tu je zvedel, da je dotična hiša po dolgem prepiru med dediči nekega bogataša, ki je umrl v Indiji, prešla pred letom dni v posest nekega Indijca, po imenu Trinavat, ki je bil predstojnik Šelambrunskega samostana. To je bila prva reč, ki jo je bil Pint dognal. Spomnil se je, da je bil na skrivnostnem pismu, ki ga je bil Robertu prinesel dečko v gostilno, podpis Trinavatov.

Pint se je odločil, da nadaljuje svoje raziskovanje. Dobil je od nekega svojega prijatlja, ki je bil profesor za naravoslovje na univerzi Columbiji, priporočilno pismo in je na podlagi tega pisma pisal angleškemu guvernerju provinci je Šelambrun v Indiji, ga prosil za podatke o predstojniku selambrunskega samostana, Trinavatu, ter se informiral o nekem mladem ameriškem inženjerju, ki se mora nahajati v službi imenovanega Trinavata. Pismo je oddal priporočeno v bližnji pošti in nato se je počutil zelo olajšanega, kot bi se mu bil odvalil kamen od srca. Nato je stopil v bližnjo gostilno Miss Thompsonove, kjer si je dal servirati francoskega burgundca v skodelici za kavo, da bi slučajno došli stražnik mislil, da pije črno kavo. Prijel je za večerno izdajo dnevnika New York Times, ki je visela na steni in takoj je postal pozoren na velik članek v sredini prve strani, kojega naslov je bil tiskan z debelimi črkami:

Milijonar obubožal, a v trenutku, ko je postal milijardar — umrl od veselja.

Danes opoldan je nenadoma umrl, zadet od srčne kapi, znani bankir Mr. John Jerkiss, ki ga bo vsa new yorška borza z obžalovanjem pogrešala. Umrl je pod zelo čudnimi, lahko rečemo, tragičnimi okolnostmi.

Kot je znano, je bil bankir Jerkiss kupil od inženjerja Roberta Garela v Transvaalu zlata polja, ki so mu prinašala velike vsote. Pozneje se je bil radi malenkostnih vzrokov z inženerjem sprl in ta je menda spet odšel na eno svojih predrznih ekspedicij v neznane kraje, kajti od takrat ga nihče več ni videl in tudi nikomur se ni več oglasil. V začeku, kot rečeno, je šlo z zlatimi polji v Transvaalu naravnost imenitno in banka Jerkiss je izplačevala delničarjem velikanske dividende. Toda kmalu se ni več našlo zlata na dotičnih poljih, kopati so morali vedno globokeje, kar je stalo ogromne vsote denarja, a uspehov ni bilo. Ljudje so postali nezaupljivi in akcije banke Jerkiss so začele padati. Toda možak je imel tako veliko zaupanje v svoja zlata polja, da je sproti kupoval vse akcije, ki so jih njegovi delničarji vrgli na trg. To je šlo nekaj mesecev, in slednjič so bili denarni viri bogatega bankirja izčrpani. Vse je prišlo na boben, njegova posestva v Floridi, njegova tovarna v Clevelandu in slednjič krasna palača, ki jo je imel v 5. aveniji v New Yorku.

Toda kolo sreče se je obrnilo. Dan, predno predno bi se morala vršiti dražba, to je včeraj, so prišli na borzo in na njegov naslov brzojavi iz Transvaala, ki so javili, da so delavci po dolgem kopanju zadeli na zlato žilo, ki presega vse dosedanje. En sam dan so našli pet kosov zlata od četrt kilograma. Na borzi je trenutno nastal preokret: akcije Jerkissove banke so začele divje skakati navzgor. Ko je Mr. Jerkiss videl, kaj se godi, je bil silno razburjen od veselja. Naenkrat se je zgrudil. Poklicani zdravnik je mogel samo konstatirti, da ga je zadela srčna kap — od veselja. Njegove akcije se pa dvigajo od ure do ure. Ko so stale najnižje, včeraj zjutraj, so jih ponujali po tri dolarje komad, trenutno so že na 159 dolarjev in pričakovati je, da bodo dosegle še mnogo višjo ceno. Pripominjamo, da je velika večina v rokah bankirja samega, ki jih je bil pokupil, oziroma so sedaj njegove hčere Alberte, ki je edini dedič tega tako neizmerno naraslega premoženja, ki ga cenijo na več kot petsto milijonov dolarjev.

Miss Aleberta Jerkiss se je onesvestila, ko je zvedela za smrt svojega očeta in leži sedaj v težki živčni krizi, toda zdravniki pravijo, da ni nič nevarnega. Pripomnimo da je bila nekdaj zaročena z inženerjem Robertom Garelom, da pa nesoglasja, ki so nastala med njim in očetom, niso dovedla do zakonske zveze.

— — — — — — — — — — — — — — — — — —

Pint je dvakrat pozorno prečital ta članek in nato je odšel domov. Ves naslednji dan je ostal zaprt v svoj labaratorij, kar se je samo zgodilo, kadar se je bavil z zelo resnimi problemi, kot je bila to opazila njegova mati.

Tri dni pozneje je korektno oblečen in obrit pozvonil na vratih palače bankirja Jerkissa v 5. aveniji in zaprosil, da ga sprejme Miss Alberta v zelo važni osebni zadevi.

Najprej ga niso hoteli pustiti do nje, češ da se ne počuti dobro, da je v globoki žalosti in da ga prosi, naj pride čez nekaj dni, ko ji bo bolje. Pint je bil pripravljen na takšen odgovor. Dejal je služabniku, naj se vrne k svoji gospodarici in naj ji pove, da ji ima javiti nekaj zelo važnega v zadevi inženjerja Roberta Garela.

Te besede so imele naravnost čudežen uspeh: nekaj trenutkov pozneje je Pint stal v elegantnem zelenem salonu, ki je bil opremljen v stilu takozvane »nove umetnosti«. Pričakoval je bil, da bo stopila pred njega domišljava amerikanska modna lutka, ki se zanima samo za toalete, dragulje, sprejeme in šport, v njegovo največje začudenje ga je sprejela resna mlada dama z zamišljenimi modrimi očmi, visokim čelom in lahno zakrivljenim grškim nosom, bakreno rdečkastih las. Takoj je spoznal, da je to energično, pametno bitje, ki je podedovalo od svojega očeta vse najboljše lastnosti.

Alberta je ponudila posetniku naslonjač, in potem ko je sedla, je začela z resnim glasom:

— Gospod Pint, Vi, ste edina oseba, ki bi jo sprejela v tako tragičnih okolnostih, in to iz dveh vzrokov: Mr. Robert Garel mi je bil ponovno omenil Vaše ime, in razen tega sem tudi čitala Vaše naravoslovne knjige. Vem, da ste skromen kljub svojemu slavnemu imenu in prepričana sem, da niste prišli k meni radi kakšne malenkosti.

Te jasne in odločne besede so napravile na Pinta najboljši vlis.

— Ne, miss, niste se zmotili. Neobhodno potebno je bilo, da Vam razložim nekatere stvari. Morda se Vam bodo zdele neverjetne, toda prisegam Vam, da Vam bom povedal le golo resnico.

In mladi mož je začel pripovedovali gospodični Alberti Jerkissovi o skrivnostnem odhodu Roberta Garela, o čudnem pismu, ki ga je bil pustil na nočni mizici in o svojih zadnjih korakih.

Miss Alberta ga je poslušala, ne da bi ga prekinila. A čim dalje je Pint pripovedoval, tem bolj se je izpreminjal njen obraz. Utrujenost in razočaranje so izginjale iz njenih potez in postajale so energičneje. Zravnala se je in dejala je:

— Mr. Pint, niti najmanje ne dvomim o istini vsega, kar ste mi povedali. Visoko cenim Vašo zvestobo do izgubljenega prijatelja. Verujte mi, da Vam govorim resno. Zadnje mesece sem mnogo pretrpela, a se tudi marsičesa naučila. Videla sem, kako polom trka na naša vrata, kako se vsi prijatelji oddaljujejo od nas in nas nočejo več poznati, kako nas začenjajo celo lastni služabniki zaničevati. Spoznala sem, da človek le toliko velja, kar plača. Sedaj, ko sem postala kar čez noč spet bogata, a stokrat bolj kot poprej, se vsi vračajo in se mi hlinijo, toda mene ne bodo več ukanili. Moj oče mi ni zapustil milijonov, temveč tudi svojo mogočno delavnost, energijo in jasne misli. Ukrenila sem že vse potrebno, da ne bom trpela škode od nobene strani. Vsi oni, ki se plazijo okoli mene in mislijo, da jim bom prinesla zlate transvaalske rudnike za doto, se prokleto motijo. Miljardarka sem in s svojim zlatom bom storila, kar jaz hočem. Vem dobro, kaj hočem, in moj sklep je bil že slorjen, predno ste prišli Vi k meni, Mr. Pint.

— Kaj mislite reči s tem?

— Mr. Pint, samo Vam hočem povedati nekaj, o čemur še nikomur nisem govorila: še vedno ljubim Roberta Garela in storila bom vse, da ga spet najdem, kajti napravila sem sklep, da bom samo njega poročila in nikogar drugega.

Pintu je zaigralo srce od veselja, ko je začul te besede.

— Miss, je dejal navdušen, vidim, da se midva popopolnoma razumeva. Toda vedite, da nisem prišel k Vam, da Vas prosim, da mi pri mojem iskanju Roberta denarno pomagate. Res je, da sem v primeri z Vami revež, toda imam pa le skoraj pol milijona dolarjev naloženih po bankah in ne rabim niti centa.

— Kaj hočete od mene? Dam Vam na razpolago ček v poljubni višini.

— O tem ne dvomim, draga miss, in če bi rabil za to večjo vsoto, ki presega moje premoženje, bi se gotovo obrnil na Vas, saj imava obadva le eno in isto željo, čimpreje najti Roberta.

— Še nekaj. Prosim, javite v dnevnikih, da razpisujem nagrado entisoč dolarjev za onega, ki mi lahko prinese verodostojne podatke o inženjerju Robertu Garelu.

— Na kaj takega pa jaz niti mislil nisem, je dejal naivno naravoslovec.

— Sedaj vidite, da sem hčerka, vredna svojega očeta, kaj na? V svojo škodo sem se naučila, koliko je vreden denar.

In melanholično se je pri tem nasmejala.

Ko se je Mr. Pint vračal domov, je bil zelo dobre volje. Njegov obisk pri miss Alberti je izpadel nad vse pričakovanje.

Naslednji dan je še ležal v postelji, ko mu je po stari navadi njegova mati prinesla kavo in jutranjo pošto. To je bil za Pinta najlepši čas dneva. Počasi je srebal iz ogromne skodele dišečo pijačo, pri tem pa čital časopis in znanstvene liste, na katere je bil naročen. Nato si je napravil delovni načrt za dotični dan in potem se je dvignil.

Ravno je začel listali po seriji spektroskopskih fotografij planetov, ko je padel njegov pogled na pismo z indijsko znamko. Nosila je napis vlade Angloindijskega imperija. Mrzlično naglo je odprl pismo in ga prečital z največjim razburjenjem. Bilo je oficijelno poročilo šelambrunskega guvernerja. V kratkih, uradnih stavkih je javljalo, da se je nahajal v samostanu imenovane province brahmin Trinavat, da je tudi neki neznani amerikanski inženjer bival tam kaj, da je pa nekega dne nastala v samostanu silna eksplozija, kajti delali so se tamkaj poskusi, o katerih ni bilo mogoče ničesar natančnega zvedeti. Pri tej eksploziji je bilo na stotine Indijcev mrtvih.

Komaj je Pint prečital to pismo, se je naglo oblekel in pet minut pozneje je že sedel v avtotaksiju ter obiskal miss Alberto. Ostal je ves dopoldan pri njej in ko se je vrnil, je bil zelo zamišljen, toda zadovoljen.

Teden dni pozneje so new yorški dnevniki javili senzacijonalno vest: Miss Alberta Jerkiss, najnovejša milijarderka, je za bajno ceno kupila jahto, ki je bila ravnokar dograjena za miljardarja Vanderbildla, ter je odplovila neznano kam. Nekateri časopisi so domnevali, da je, energična kot njen oče, šla sama pogledat in nadzorovat svoja zlata polja v Transvaal, drugi pa so trdili, da se je odpeljala samo na oddih v Sredozemsko morje. Največjo radovednost v javnosti je pa vzbudilo dejstvo, da je vzela s seboj mirnega in skromnega naravoslovca Ralpha Pinta. Najblebelavejši reporterji so celo namigavali, da gre za ljubezenski zakon med naravoslovcem in milijardarko. Ali vse to so bile samo domneve, istine ni vedel nihče.

3. poglavje: Moderni Prometej.[uredi]

Robert ni bil dolgo obupan. Ker je bil zelo utrujen, je legel na višini v visoko praprot na mehki mah in je tu zaspal. Spal je dobrih šest ur in ko se je prebudil, se je čutil svežega in krepkega. Študij te pokrajine ga je popolnoma pomiril: tu ni bilo niti škodljivih živali, niti ljudi, torej se mu ni bilo ničesar bali.

Nabral si je spet različnega sada in tako ponovno vegetarično kosil, toda sedaj mu je začela ta hrana že presedati. Sklenil je, da bo ob prvi priliki ubil kakšno žival ali plico in nato skušal napraviti ogenj ter pekel meso. Treba je tudi bilo, da si sezida bivališče, ker neprestano ni mogel prenočevati na prostem.

Robert ni bil prinesel seboj, kot drugi raziskovalci tujih dežel, potrebno orodje, stroje in živila, tudi orožja ni imel, niti žepnega nožiča mu niso dali seboj. Človeške hrane ni imel, niti konzerv, niti moke, niti masti, vse si je moral tu šele napraviti. Toda prinesel je bil seboj blago trajne vrednosti, svoj razum in svoje znanje vseh človeških ved. Saj ni bil zaman inženjer in iznajditelj. To je bilo več vredno, kot cela zaloga strojev in hrane.

Sklenil je, da si najprej poišče primeren prostor za bivališče, da si napravi orodje za lov in ribolov, nato si bo napravil obleko, perilo in čevlje in potem ko si bo enkrat vse potrebno preskrbel za udobno in redno življenje, se bo spravil na izvrševanje velikih projektov.

Imel je izreden spomin in dobro je poznal Marsovo geografijo. Predvsem je hotel narisati njegovo karto in jo nato po lastnih raziskovanjih dopolniti. Takoj je napravil načrt, kako bo stopil v zvezo z zemljo. Napravil bo velikansko električno napravo, enako kot je imel v Sibiriji, in skušal bo oddajati svetlobne znake na zemljo, a če se mu pa to ne bi posrečilo, bi poskušal tudi z brezžičnimi znaki, toda v teh je imel zelo malo znanja.

— In tedaj, je vzkliknil veselo, bodo neki dan astronomi na zemlji odkrili moje Morzejeve znake ter mi bodo morda odgovarjali. Vse jim bom poročal in na podlagi mojih poročil bodo aretirali Trinavata ter ga morda prisilili, da me na enak načn, kot me je spravil sem kaj, odpremi spet nazaj na zemljo. Tedaj bom stopil kot edini človek, ki je bil na Marsu, k Albertinem očetu in ne dvomim, da mi bo dal roko svoje hčerke.

Misel na povrnitev nazaj na zemljo ga je popolnoma poživila, vsa njegova prejšnja energija se mu je spet vrnila in postal je dobre volje. Stopil je spet na najvišjo točko hriba in natančno ogledoval pokrajino. Nato je šel na drugi strani navzdol do močvirnate planjave. Bilo je precej hladno in v svoji lahki obleki je zmrzoval. Podnebje je bilo enako onemu na jugu Anglije. Življenje brez ognja v takem podnebju seveda ni bilo mogoče in zato si je dejal, da mora priti čimprej do ognja.

Iskal je po tleh kremena. Znjim bi se vrnil do jeklene grnate in s pomočjo kremena na njej delal iskre ter tako zapalil suho travo li kaj podobnega. Toda v svojo veliko žalost je opazil, da je bil v zadnjem dnevu šel tako daleč da ni več mogel najti pota nazaj k granati. Naenkrat je splašil pred seboj jato velikih ptic, podobnih divjim gosem. Instinktivno je pobrl velik kamen in ga zaljučil za njimi. Bodisi da je meril dobro, bodisi da je bil samo srečen slučaj, zadel je eno izmed njih, ter ji polomil perut, tako da je padla na tla. Silno se je drla in in skušalaje uteči v grmovje, toda Robert jo je zgrabil za nogo in kljub temu, da ga je divje kljuvala, jo je prijel za vrat ter jo zadavil. Bila je tolsta ptica, mnogo večja od gosi, rujave barve, a na trebuhu je imela fino, mehko belo perje.

— Za blazine bo to naravnost imenitno, si je dejal Robert in začel skubiti ptico. To delo je trajalo skoraj eno uro. Nato si je napravil nož iz kosa tenkega skrilja, ki ga je še nabrusil na skalovju ter ga nato vtaknil v lesen ročaj. S tem enostavnim, precej nerodnim orodjem je odrezal dva lepa kosa mesa. Bil je tako lačen mesa, da ju je kar sirova pojedel in zdela sta se mu izborna. Ostanek živali je obesil, privezan na srobot, na vejo bližnjega drevesa. Spoznal je, da mu razen ognja manjka tudi sol in sklenil je, da bo napeljal morsko vodo v plitve tolmune, da bo tam izhlapevala ter se bo sol na dnu sesedla. Najprej je sklenil zgraditi si hišo in napraviti si orožje. Ko bo nekaj časa tako živel v popolnem miru, se bo spravil naraziskovalno potovanje preko celega planeta. Najvažnejše pri tem je bilo, da bo imel med tem časom tečno hrano, tako da si bo popolnoma opomogel.

Popoldan si je napravil mnogo dela. Predvsem si je sestavil lok in prirezal puščice. Z nožem je odrezal mehko, prožno drevesno debelce in s pomočjo suhe, jake trave napravil lok, ki ga je takoj preiskusil. Vadil se je v streljaju na tarčo, na deblo velikega drevesa, ki je bilo podobno lipi. Puščice je opremil na koncu zdolgimi trni. Bil je navdušen nad to svojo iznajdbo, še mnogo bolj kot nad kompliciranimi stroji, ki jih je bil iznašel in ki so mu prinesli mnogo denarja. Zabaval se je s svojim lokom kot deček, ki se igra Indijance. Naenkrat je zapazil jato divjih gosi, ki je prihajala iz močvirja. Skril se je za debelo drevo in čakal. Ko so letele mimo, je pomeril in sprožil. Zadel je dobro. Puščica je predrla gos skozi in skozi. Spomnil se je, da je nekdaj čital, da je pri napadu Indijancev na Špance v Mehiki, za časa ko je Cortez zasedel deželo, puščica, ki jo je bil izstrelil Indijanec iz velike daljave, zadela španskega jezdeca, mu predrla stegno ter ga dobesedno pribila na konja. Obesil je ustreljeno gos poleg prve na drevo, toda spoznal je, da je najvažnejše zanj, da pride na nekak način do ognja.

Šel je do bližnjega skalovja in začel tu nabirati najbolj suhe liste in mah. To je zdrobil s prsti v fin prah, ki ga je pravil v velik suh list. Nato ga je položil na skalo in začel iskati kremene. Tudi to se mu je po dolgem iskanju posrečilo: z dvema velikima kremenoma se je vrnil k suhemu listu in začel kresati. Veselo so skakale velike iskre s kremenov v suhi prah, ali zaman se je mučil, prah se ni užgal. Ker se mu to po dolgih poskusih ni posrečilo, je šel v gozd in nabral suhe smole. Tudi to je zdrobil v prah ter jo je nato pomešal z mahovim prahom. Upal je, da bo na ta način zmes prej vzplamtela, toda kruto se je motil. Zaman je udarjal kamen ob kamen, iskre so se kresale, a zmes se ni vžgala. Spoznal je, da mu manjka jeklo.

Zvečerilo se je. Robert je bil utrujen. Tako je bil zaverovan v svoje delo, da mu je dan minil kot v snu. Med gostim grmičjem in praprotjo si je postljal s širokim listjem, ki ga je nasmukal po bližnjih drevesih, večerjal je krvavo bedro gosi z jagodami in legel. Toda kljub temu, da je bilo že temno, ni mogel zaspati. Zeblo ga je nekoliko in bil je precej nervozen. Naenkrat se je mila svetloba začela razlivati preko pokrajine. Oba meseca sta se pokazala nad obzorjem. Robert je vstal in šel na sprehod, da si pomiri živce. Hodil je komaj nekaj minut po mehki travi ob obrežju vodnih kanalov, ko je začuden obstal. Iz vode in močvirnatih tal se je dvigala megla, toda samo do višine enega metra, tako da je korakal po njej, a mu je segala komaj do prs. Po megli je začelo plesati na tisoče majhnih, vijoličastih plamenčkov.

— Vešče! je vzkliknil začudeno.

Na misel so mu prišle stare pravljice, ki mu jih je bila nekdaj pravila njegova ranjka mati. Globoko je vzdihnil. Kako daleč je bil od svoje lepe detinjske dobe in od zemlje. Žalostno se bo sam postaral v tem tujem svetu in slednjič celo pozabil človeško govorico. Toda k sreči pri njem obup nikoli ni dolgo trajal. Kemik se je zbudil v njem.

— Vešče, je dejal z resnim in globokim glasom, kot bi bil pri kemijskem izpitu na univerzi, so sestavljene iz močvirnega plina ali etilena. V zvezi z organičnim fosforjem se prižgejo, ko uhajajo iz močvirja.

A naenkrat je prenehal z resnim glasom in vzkliknil:

— Pri moji veri, na kaj sem vendar mislil? Jaz, ki iščem ogenj! Saj to je najlepši in najenostavnejši ogenj, ki si ga more človek predstavljati. Treba je samo, da se sklonim in da ga vzamem. Toda Robert je tudi vedel, da so vešče zelo muhaste. Če se jim človek približa, se umaknejo in če se jim umika, mu sledijo. Ako pa stoji mirno, plešejo okoli njega in nato ugašajo. Robert je šel nazaj in odlomil dve dolgi veji ter ju oklestil, tako da je imel dve paici. V precep ene je vtakni suho pero, napolnjeno s prahom suhega mahovja in smole. Nato je šel proti mestu, kjer je bilo največ plamenčkov. Previdno se mu je približal in tipal z eno palico, da ne bi prišel na preveč mehko ozemlje ter se udrl. Slednjič je stal sredi plamenčkov, ki so plesali okoli njega. S palico je začel globoko vrtati po močvirju, da so vhajale iz tal še večje množine etilena. Plamenčki so postajali večji in gostejši. Nato je previdno prebliževal konec palice, v koje precepu je imel suho gorivo, tem plamenčkom. Toda kateremukoli plamenčku se je približal, je ta takoj ugasnil. Ponovil je svoje poskuse in slednjič je v njegovo največje veselje gorivo vzplamtelo. Z največjo previdnostjo je odšel iz močvirja in ves čas pihal v goreče listje, da ne bi ugasnilo. Smola je gorela z močnim, zelenkastim plamenom. K sreči ni bilo vetra in tako je prinesel svojo dragoceno iznajdbo do kupa suhljadi, ki si ga je bil poprej pripravil.

Visoko je vzplamtel ogenj in Robert je začel nalagati debele klade, ki jih je ležalo dosti okoli, saj so povsod trohnela stara drevesa, podrta od viharja. Napravil je raženj in spekel debelo gos, ki jo je bil vstrelil popoldan. To je bila zanj kraljevska pojedina. Nato je šel še eno uro na izprehod po grebenu gričevja. Da plamen ne ugasne, ga je pokril z veliko množino vejevja, nato pa je legel spat.

4. poglavje: Napad.[uredi]

Ko se je čez nekaj ur prebudil, je bila še vedno noč. Naspal se je bil in zato je odšel na drugo stran, da si ogleda pokrajino. Stopal je po obronkih gričevja ter se zelo začudil, ko je naenkrat prišel do morske obali. Bil je globok zaliv, ki je segal pri izlivu precej velike reke daleč v notranjost zemlje. Obala je bila peščena, nizka. Na rudečkastem pesku je Robert našel mnogo velikih školjk, med njimi čudne oblike in modre barve. Našel je tudi od solnca pobeljen okostnjak velikanskega morskega pajka, kojega klešče so bile meter dolge. Moral je biti nevarna žival. Robert si je le s težavo odlomil ene teh klešč, ne samo iz radovednosti, temveč tudi, da mu služijo kot obrambno orožje. Nato je nadaljeval svojo pot v svitu obeh mesecev, od katerih je bil eden rdečkast, drugi pa snežno bel.

Zabaval se je s tem, da je pobiral čudne školjke, jih ogledoval ter spet metal na tla. Naenkrat je zapazil v pesku celo vrsto luknjic, ki so bile razvrščene v obliki koncentričnih krogov, kot pri kakšnem cedilu. Začuden je stal in gledal to geometrijsko obliko. Ni si mogel razložiti, kdo je napravil te luknjice v pesek. Ko je tako razmišljal, se je naenkrat z vsake luknjice pokazal čuden rdečkast črv za komaj en centimeter. Robert se je sklonil in prvega prijel, toda izmuznil se mu je in vsi ti čudni črvi so kot na povelje ob enem izginili.

— To je pa res čudna prikazen, si je dejal. Moram da najdem ključ te skrivnosti.

Začel je kopati po pesku s svojimi kleščami, a zaman, ničesar ni izkopal, jama se je začela polniti z morsko vodo. Pustil je svoje delo in odkorakal naprej. Toda ni napravil pet korakov, ko je začul za seboj čuden šum. Bliskoma se je obrnil in videl je nenavaden prizor: kjer je bil kopal, se je dvignil pesek in iz njega je vstala strahovita pošast. Bil je velikanski polip ali mrkač, mehkužec, dolg tri metre, s strašno glavo, ki je bila podobna človeški. Zver je imela steklene, sive, velike oči, ki so zrle mrko in brezizrazno. Imela je na stotine lovk, ki so se zvijale po tleh. Te lovke so imele na koncu rdečkaste sesalke in te je Robert imel za črve, ko so se pokazale iz peska. Bil je to zanj izreden pogled in bil je tako osupel, da je čisto pozabil na strašno nevarnost, v kateri se je nahajal.

Mehkužec s človeško glavo pa je neprestano spreminjeval svojo obliko. Najprej je bil podolgast, kot kakšna mačka, potem pa se je našoperil in izgledal okroglo. Spremenil je tudi barvo in bil je rdečkast kot obdajajoči ga pesek, tako da ga je bilo le težko razlikovati od okolice. Imel je torej kot kameleoni lastnost, da prilagodi svojo barvo okolici.

Robert se je sedaj hotel umakniti iz nevarne bližine in začel je naglo korakati v smeri bližnjega skalovja, toda zgodilo se je nekaj neverjetnega. Strašna žival se je zavrtela ter se valjala v obliki kolesa z velikansko naglico po pesku in sicer ravno v smeri, v kateri je šel Robert, tako da mu je zastavila pot. Znova je bila spremenila barvo in je bila sedaj vsa krvavordeča in tudi strašne steklene oči je imela krvavo podplute.

V naglih krogih, ki so se vedno manjšali, se je približevala Robertu in se vedno znašla med njim in obalo, tako da ni mogel ubežati. Sedaj je spoznal, kakšna je njena taktika. Toda ni se je ustrašil. Mirno je stopal v ravni črti z visoko dvignjeno gorjačo. Toda ni bil napravil dvajset korakov, ko jo spoznal, da ne hodi proti obrežju v ravni črti, temveč po krivulji proti morju nazaj. Sedaj je uvidel, da ta strašna zver z naglimi koncentrični krogi, ki jih opisuje, hipnotizira svojo žrtev, da ji ne more ubežati, enako kot nekatere kače hipnotizirajo ptice, da jim ne ubežijo.

— Ako se ne otresem te hipnoze, sem zgubljen, si je dejal. Ta žival nima zastonj človeškega obličja, ima tudi zelo visoko inteligenco. Obrnil je za nekaj trenutkov oči proč od nje, da prelomi hipnotično stanje, nato si je točno začrtal pot do skal, gledal nanje in korakal v njih smeri. Zaman je skušal polip, da ga spet fascinira s svojimi fosforujočimi očmi. Robert mu ni gledal v obličje, temveč mimo njega na skale. Z visoko dvignjeno gorjačo je korakal naprej, pripravljen, da strahovito udari nestvor naravnost na glavo v trenutku, ko bi ga napadel. Tako je odločno korakal naprej.

Žival se mu je umikala in Robert je spoznal, da se boji gorjače. Že je mislil, da je rešen, ko je začutil silne bolečine v desni nogi. Sklonil se je in zapazil, da so se mu okoli nje ovile lovke drugega polipa, ki je bil napol skrit v pesku in katerega ni bil opazil. Z gorjačo je začel udarjati po teh lovkah in jih razbijal, ali vedno nove so prihajale iz peska, ga zadrževale, da bi zbežal in se mu ovijale okoli nog. Zaman je udarjal po njih, toda naenkrat je strahovito zatulil: prvi polip se je okoristil z napadom drugega in se je bil od zadaj vrgel nanj z vso težo svojega telesa. Roberta je obdalo od vseh strani mehko, mrzlo meso in tisoče sesalk se je odpiralo na lovkah ter se pritiskalo na njegovo telo, iščeč mesta, da bi pile kri. Zaman je Robert udarjal na vse strani z rokami in nogami. Velika teža nagnusne zveri ga je pritisnila k tlom. Silen smrad po trohnelih ribah mu je udaril v nos, tako da mu je postajalo slabo. Z zadnjimi močmi je udarjal okoli sebe, trgal lovke, da je kri pošasti tekla po pesku, in praskal zver po obrazu. Občutil je, da je ves njegov boj zaman in vendar ni odnehal. Tisoče sesalk se mu je pritrdilo na kožo in mu začelo sesati kri in naenkrat je izgubil zavest.

Ko je spet prišel k sebi, je občutil silno slabost. Ležal je na pesku in vsa koža ga je pekla, kot bi imel opekline. Imel je še toliko moči, da je sedel in se ozrl okoli sebe. Nudil se mu je grozen pogled. Nekaj korakov od njega je ležal polip, ki ga je bil napadel, mrtev v krempljih živali, ki jo je Robert najprej smatral za velikega jastreba, a je kmalu spoznal, da je to ogromen netopir iz rodbine vampirjev. Mladi mož je takoj uganil, kaj se je bilo zgodilo. Medtem ko se je polip pripravljal, da ga požre, ga je napadel njegov sovražnik, vampir, ki ima posebno veselje jesti njegovo mehko meso, enako kot se na naši zemlji albatrosi in galebi hranijo prav radi s polipi, ki jih morski valovi vržejo na suho.

Robert je uvidel, da je sicer srečno utekel eni nevarnosti, da pa mu veliki netopir ne obeta prav nič dobrega. Zbral je vse svoje moči in se kolikor mogoče naglo oddaljil od nevarne obali. Srečno je dospel do svojega ognja in ležišča. Bil je smrtno truden. Padel je na suho listje in zaspal.

5. poglavje: Krvoses.[uredi]

Bilo je pisano v knjigi usode, da Robert ne bo imel miru to noč. Ni ležal pol ure in že se mu je zdelo, da ga mora tlači. Imel je vtis, da mu je nekdo legel na prsa in da pritiska nanj z vso težo telesa, da bi ga zadušil. Ob enem je občutil poleg desnega uhlja zadaj na vratu skelečo bol. Prijel se je za vrat z roko in kar zazeblo ga je, ko je zagrabil za nekaj toplega, mehkega, kot za žametasto kožo netopirja. Toda žametasto telo se mu je iztrgalo in nad seboj je začul plahutanje kril in zapazil v temi dvoje ognjenih oči, ki so ga gledale. Ob enem je dobil na čelo silen udarec, kot bi ga bil kljunil velik ptič, tako da se je skoraj onesvestil.

Hotel je klicati na pomoč, toda od groze mu je glas zamrl v grlu. Njegov boj z vampirjem je trajal samo nekoliko sekund. Nebo je bilo pokrito z oblaki in vladala je popolna tema. V daljavi par metrov nad seboj je Robert videl žareti oči nestvora, ki je letal po zraku in brezdvomno čakal ugodne prilike, da se spet vrže na njega. Robert je mislil, da je izgubljen. Sedaj je spoznal, da je Mars, o katerem je mislil, da je neobljuden, poln strašnih zveri, in da se nahaja noč in dan v smrtni nevarnosti. Pomoči ni mogel pričakovati od nobene strani, navezan je bil le na samega sebe. Kljub strahu, ki mu je bil kot led legel v vse ude, je razmišljal o obrambi in naenkrat mu je šinila izborna misel v glavo.

— Ogenj, je zaklical s hripavim glasom, ogenj ... Te nočne pošasti se morajo bati ognja.

In kot blazen je skočil s svojega ležišča, in v divjem diru tekel do ognja. K sreči je še veselo gorel. Robert je zagrabil dolgo poleno, ki je na enem koncu gorelo ter ga zalučal proti svojemu sovražniku, ki mu je bil po zraku sledil. Za trenutek je leteči ogorek razsvetlil naravnost grozno pošast. Najbujnejša fantazija srednjega veka ne bi bila mogla iznajti takšnega demona.

Predstavljajte si netopirja, velikega kot človeka. Poleg kril je pa imel še posebej štiri noge z ostrimi dolgimi kremplji. Glava je bila podobna človeški glavi in na obrazu te pošasti je bilo videti, da je divja in krvoločna. Rdeče oči so se svetlikale, nos je bil kratek in zavihan, ustnice so bile ozke in krvavordeče, uhlji pa dolgi, skratka, zver je bila naravnost ostudna. Robert je natančno videl vse te malenkosti in bil je tako divji, da je prijel za drugo, manjše poleno ter ga zalučal proti zveri. To pot jo je zadel v trebuh. Vampir je žalostno zajavkal in padel na tla. Robert je zagrabil najbližje poleno in tekel proti njemu, da ga ubije, toda vampir ni bil težko ranjen in skakal je po tleh kot kakšen kenguru ter se umikal Robertu, ki mu je sledil. Nazadnje se mu je posrečilo, da se je dvignil v zrak in odletel je ter mu izginil izpred oči.

Nekoliko pomirjen se je Robert vrnil k ognju in navisoko plapolal v zrak. Robert je sedel tik ognja in kot metal nanj nova polena, tako da je kmalu velik plamen visoko plapolal v zrak. Roret je sedel tik ognja in kot vsi samotarji je pri razmišljanju glasno govoril:

— Mislim, da se mi po dnevi ne bo treba bati teh vampirjev, kajti ni dvoma, da so, enako kot vse vrste netopirjev, nočne živali in se boje dnevne svetlobe. Zaenkrat moram bedeti do konca noči in paziti, za naslednjo noč pa si moram poiskati kakšno votlino ter nje vhod zapreti z leseno rešetko, drugače se mi lahko zgodi, da se iz spanja mirno preselim v večnost, na kar za enkrat še nikakor ne mislim. Z mastjo ptičev in suhim srobotom si bom napravil svetiljko, ki jo bom postavil pred vhod in ta bo gorela vso noč in preganjala vampirje.

Robert je s strahom mislil na ostudno žival, ki jo je bil videl, in pri najmanjšem šumu je preplašeno divgnil glavo in strmel v noč, boječ se, da naenkrat zapazi žareče oči nestvora. Ponovno se mu je zdelo, da čuje lahno udarjanje kril.

— Kaj če bi privedel druge seboj? se je spraševal s strahom. Kako naj se branim zoper jato vampirjev, če mi zmanjka gorečih polen?

V svoji nervozni se je videl, kako leži onemogel na tleh in kako se nanj sklanjajo vampirji ter mu skušajo sesati kri. Vedno bolj ga je obhajal strah pred neznanim. Kakšne nestvore bo še srečal na tem čudnem svetu, ki je obljuden s samimi strašnimi zvermi? Take in enake misli mu je odgnala jutranja zarja, ki se je pokazala na obzorju in dobro uro pozneje je že vzšlo solnce. Začel je prepevati in se norčevati iz nočnih nestvorov. S solncem se mu je vrnilo upanje, ki ustvarja velika dela.

— Jaz sem pa res bedast, si je dejal. Z jakostjo svojih človeških mišic, ki je še povečana radi zmanjšane privlačnosti, in s svojim ognjem bom pognal v beg vse te proklete netopirje. Zaenkrat, pustimo jih in pojdimo zajuterkovat.

Veselo je gledal pokrajino v svitu jutranjega solnca. Lahne meglice so se dvigale iz močvirja in izginjale. Vetrič se je poigraval s trsjem. Stopil je k vodni mlaki in se v njej ogledoval. Pred vsem je pogledal rano na svojem vratu. Ni bila ravno nič posebnega: rdeče podplate točka, na robu nekoliko otekla. Vendar ga je to zaskrbelo.

— Vraga, je vzkliknil. Izgleda, da vampirji dobro poznajo anatomijo. Ta rana se nahaja ravno nad žilo dovodnice in če bi se bil zbudil le pol minute kasneje, bi mi bil vampir začel piti kri naravnost iz žile.

Robert si je privezal na rano liste rastline, ki je bila popolnoma podobna poprovi meti in je tudi tako dišala, samo da je bila mnogo večja.

6. poglavje: Smrt fakirja Bichare.[uredi]

Ameriško časopisje se je prav posebno zanimalo za skrivnostno pot jahte »Miss Gaby«, ki jo je bila kupila Alberta Jerkiss in na kateri je bila odplula z naraslovcem Ralphom Pintom neznano kam. Brzojav je javil čez teden dni, da se je »Miss Gaby« ustavila za 24 ur na Kanarskih otokih in potem spet odplula naprej. Hčerka bankirja Jerkissa gre v Transval, so pisali časopisi, da pregleda zlata polja, ki jih je zapustil njen oče. In ko je čez štirinajst dni jahta pristala v Capetownu, ni bilo po mnenju časopisov nobenega dvoma, da se je milijarderka namenila v Transvaal. Toda proti vsemu pričakovanju je »Miss Gaby« vzela na krov samo premog in živila in je takoj odplula naprej, spel neznano kam. To pot pa v istini časopisi niso vedeli, kaj hoče bogata Američanka. Ko pa je jahta nekaj tednov pozneje pristala v Karikalu, v francoski Indiji, in je od tu ekspedicija Miss Jerkissove odpotovala v notranjost dežele, v gorovje Gat, so mislili newyorški časopisi, da so pogodili pravo: miss Jerkiss, prava »business girl« je odšla v indijsko gorovje in vzela seboj naravoslovca in geologa Pinta, da odkrije novo ležišče dragih kamnov ali radija. Sedaj jim je bilo tudi jasno, zakaj je vzela tega učenjaka seboj.

— Občudovati je treba to mlado damo, so si dejali ameriški borzijanci. Njen oče je odkril inženjerja Roberta Garela in od njega odkupil ležišča zlata v Transvaalu, njegova hčerka pa se je spravila na naravoslovca Pinta, da ji poišče demantna ležišča v Indiji. To je res izredna ženska in ne smemo se čuditi, ako v nekaj letah podvoji bogastvo, ki ji ga je zapustil njen oče.

Toda vsi ti, ki so tako pisali in govorili, so se zelo motili. Miss Alberta je imela samo en cilj, najti svojega zaročenca, Roberta Garela. Ves čas dolgotrajne prekooceanske vožnje se je razgovarjala s Pintom o Robertu in obadva sta bila istega mnenja, da namreč Robert ni umrl, temveč mora še biti pri življenju. Kar pač človek upa, to rad verjame. Tudi v slučaju, če bi bil mrtev, kar pa nikakor nista pričakovala, sta hotela dognati, kako je umrl, in eventuelno kaznovati krivce.

V Karikalu je ekspedicija sedla v velik avtomobil, ki je bil specijalno zgrajen v eni velikih tovarn v Detroitu za miss Jerkiss in ki je stal bajno vsoto denarja. Bil je nekakšen luksuzen spalni in klubni voz, podoben vagonu, z motorjem 500 konjskih sil. Odhiteli so po lepi, široki cesti v notranjost dežele. Desno in levo so stale velike palme in bujne eksotične rastline, v kojih vejah so se igrale majhne opice. Če je avto vozil počasneje, so skakale na njegovo streho in odskakovale nazaj v vejevje kot bi bile teniške žoge. Od zgodnjega jutra do petih popoldan je brez prestanka hitel avto po cesti naprej. Slednjič so prišli med bombažne in bananine nasade. Tu in tam je bil tudi nasajen duhan in beli mak, iz katerega se pridobiva opij.

Pint je slednjič dejal:

— Po mojem mnenju, miss Alberta, ne moremo biti več daleč od vladne palače, v kateri biva guverner, polkovnik Fitzwilliams.

In res, ni preteklo pol ure in v daljavi so zapazili visok bambusov drog in na njem britansko zastavo. Avto se je ustavil pred tropsko rezidenco guvernerja, pred katero je stal na straži »highlander« v svoji pestri uniformi.

Vedli so miss Alberto in Ralpha Pinta v obsežno dvorano, v kateri je ventilator s tekočim zrakom razširjal prijeten hlad. Samo v zaostali Evropi se še vporabljajo ventilatorji s propelerjem, ki mešajo vroči zrak, ne da bi ga ohlajali. Ventilator s tekočim zrakom spušča skozi šestdeset luknjic aseptičen in leden zrak, ki je posebno v tropskih krajih neobhodno potreben.

Oba Američana nista dolgo čakala, nekaj trenutkov po njih prihodu je bil polkovnik Fitzwilliams že tu. Pričakovala sta, da bosta našla bolnega uradnika, ki mu ne ugaja podnebje, in ki je bolan na jetrih, kot večina Evropcev in predvsem Angležev, ki so navajeni na močan alkohol in na mnogo mesa, predvsem napol pečenega.

Začudila sta se, ko je vstopil zelo velik, slok častnik, zagorelega zdravega lica ter ju prisrčno pozdravil kot svoja gosta.

— Vaš prihod me prav posebno veseli. Pravzaprav sem Vas že pričakoval. Dal sem tudi najnatančneje preiskovati zadevo brahnima Trinavata in o tem napisati točno poročilo, ki Vam je na razpolago.

— Gospod polkovnik, je dejala rniss Alberta nervozno, predvsem Vas prosim, da mi poveste, ali inženjer Robert Garel še živi.

Na te besede je častnik namršil obrvi in dejal resno:

— Miss, o tem vem ravno tako malo kot Vi. Vem, da je sodeloval z brahminom Trinavatom in da sta skupno delala psihodinamične poskuse, toda natančneje o tem nisem mogel dognati. Vendar pa ne verujem, da bi bil inženjer našel smrt.

— Kakšne vzroke imate za to?

— Po eksploziji sem se ponovno razgovarjal z jogijem Bicharo, onim slavnim brahminom, ki se je že ponovno dal pokopati v zemljo za dva meseca in je spet zdrav in živ vstal iz groba. In ta Bichara trdi, da inženjer Robert Garel še živi.

— Kje se nahaja ta jogi? je vprašal Pint.

— Tu v bližini in vedel Vas bom k njemu. Videli boste, kakšne čudeže lati ko dela ta asket.

— Toda kaj pravi o Robertu, je slednjič vprašala miss Alberta, ki je postajala vedno bolj nervozna.

— To Vam bom že sam povedal, je odgovoril polkovnik. In s tonom, ki je bil čisto vojaški in ni dovoljeval nadaljevanje razgovora, je dodai: Po kosilu ga bomo šli pogledat, sedaj Vas pa vljudno prosim, da ste moji gosti.

S temi besedami je ponudil miss Alberti svojo roko ter je vedel goste v jedilnico. Miss je začudeno vzkliknila, ko je videla to sobo, kajti po vseli stenah so tekli tenki curki hladne vode, ki je bila napeljana po podzemskih ceveh iz gorskih vrelcev, tako da je tudi v tej sobi vladal prijeten hlad. To je bila iznajdba polkovnika Fitzwilliamsa in nanjo je bil zelo ponosen.

Na mizo, ki je bila okrašena z najlepšimi tropskimi cvetlicami, so prihajale najboljše evropske jedi, pomešane z indijskimi specijalitetami. Pint je s posebnim navdušenjem pokušal razne vrste izbranih vin, najprej slavni porto citadele Goe, star nad sto let, nato palmovo vino v izvotljenih bučah, potem pa brinjevec, mirtovec, jazminovec in divji citronovec, ki jih znajo Indijci pripraviti na neprekosljiv način.

Izborno kosilo, ki je bilo pravzaprav obenem tudi večerja, saj se je že večerilo, se je končala z izbranim sadjem in sladoledom. Solnce je ravno zahajalo, ko je dal polkovnik odpreti široka steklena vrata in pokazal gostom krasen razgled na tropske gozdove, iz katerih je prihajal opojen duh v sobo. Miss Alberta in Pint sta bila naravnost navdušena. Razumela sta sedaj to, kar jima je bilo nekaj dni poprej še nerazumljivo, zakaj Angleži, ki so enkrat prebivali nad eno leto v Indiji, se silno neradi vračajo v svojo domovino. Vsi bi hoteli za vedno ostati v tem tropskem raju. Saj je ravno v Indiji nakopičena življenska znanost tisočev rodov.

Polkovnik je svoje goste izborno zabaval. Pripovedoval jim je prav zanimive stvari, se zanimal za njih dosedanje življenje in v najkrajšem času osvojil njih srce.

— Hotel sem Vama samo pokazati, je dejal smeje, da niso vsi angleški uradniki pijanci in zavživalci opija, kot se to splošno misli.

— Vidi se, je dejal Pint, da ste prijatelj jogijev.

— Gotovo, toda s temi besedami ste me spomnili moje obljube. Bichara je obveščen in kadar bo miss Alberta želela, se bomo podali k njemu.

— Prosim, gospod polkovnik, idimo takoj, je vskliknila mlada dama. Kljub čudežem Vaše kuhinje, ki bi delala čast vsaki kraljevski mizi, komaj čakam, da se dvignemo in da vidim tega čudodelnika.

Polkovnik Fritzwilliams se je po teh besedah dvignil, vzel svojo palico in odvedel svoja gosta preko terase in vrta proti visokemu, masivnemu stolpu. Dosedaj je bil vljuden in prijazen gostitelj, a tu se je naenkrat navidezno spremnih njegov glas je postal osoren in zapovedljiv, njegove oči so začele gledati ostro in strogo.

— Dolgo sem že v Indiji, je dejal, in z ljubeznijo sem se pravil ne samo na študij jezika, temveč tudi prebivalcev, njih navad, njih vere in njih skrivnosti. Vem mnogo več, kot marsikateri Evropejec, ki misli da je po dvomesečnem potovanju po tej ogromni in skrivnostni deželi vse doznal. Povem Vam samo to, da Vam dam sedaj priliko, da prisostujete izrednemu poskusu, ki ga še noben Evropec razen mene ni videl. Prav posebno Vam zabičavam, da ves čas popolnoma molčite. Kdor izpregovori le besedo, ali vsklikne, je takoj mrtev.

— Razumem, gospod polkovnik. Potrpela sem toliko hudega na svetu, da me duhovi z onega sveta ne morejo preplašiti.

Polkovnik ni odgovoril ničesar. Dospeli so bili do stolpa. Tu je pred vrati čakal služabnik, ki je držal prižgano smoleno bakljo v rokah, ki je gorela z svetlim plamenom. Polkovnik je vzel bakljo in dejal:

— Sedaj gremo na stolp. Ta stolp je edini ostanek pradavne kraljevske palače. Odzunaj ni nič posebnega, a od znotraj je okrašen s prekrasnimi, fantastičnimi reljefi in kipi. Najinteresantneje je pa to, da ni na vsem poslopju niti enega okna. Vse je sestavljeno in rezanega kamena in kljub najnatančnejšemu raziskovanju nisem nikoli mogel najti odprtine, skozi katero se to čudno poslopje zrači.

Polkovnik je stopil naprej skozi odprta vrata, visoko držal bakljo in začel stopati navzgor po granitnih stopnicah. Pint in miss Alberta sta mu sledila. Na zidovih stopnišča so bile vpodobljene v kamen strašne pošasti, ki so na videz lezle z njimi navzgor. Divje oči so jim hudobno namežikovale, tigri so jim kazali zobe in sloni so se jih dotikali z visoko dvignjenimi rilci. Ta procesija pošastnih božanstev je postajala vedno bolj številna in divja.

— Pri moji veri, je dejal Pint, ti ljudje so imeli res bujno domišljijo. Vse to me spominja na ono svetišče v katerem sem pobral demante in zlato.

Dospeli so v prvo nadstropje, ki je sestajalo iz velike, okrogle dvorane, ki je bila enako kot stopnišče okrašena z najneverjetnejšimi skulpturami, tako da so gledalci bili že kar nervozni. Toda polkovnik se tu ni ustavil, šel je po stopnicah naprej in svetil svojima gostoma. Dolga je bila pot, in miss Alberta je bila že vsa zasopla. Na potu je razlagal polkovnik, kdo je Bichara.

— Bichara ni navaden čarovnik, je dejal, znane so mu vse vere in filozofije in pristaš je kozmičnih teorij, katerim sem se moral diviti. Tako na primer trdi in je o tem popolnoma prepričan, da je bilo žito prineseno v prvem času človeštva od nekega jogija iz drugega planeta na našo zemljo. Pozna tudi skrivnost potopa Atlantide, ko so bili ljudje skoro bogovi. Magijec, ki je neprevidno zaupal svojo skrivnost neki ženi, je povzročil potop celega kontinenta, s katreim je izginila visoka kultura, ki je ni bilo mogoče nikoli doseči. Bichara ve tudi zakaj so bile zgrajene velike piramide v Egiptu. Faraoni so jih sicer uporabljali kot grobove, toda zgodovinarji niso prišli do tega, da bi raztolmačili njih korist. Že njih oblika nam kaže, da so bile zgrajene kot pribežališča zoper pogosto deževanje meteorjev v onih pradavnih časih. Ubogo, še na pol divje človeštvo takrat niti pred nebom ni imelo miru. Tisoči so našli žalostno smrt, ubiti od nebesnih kamenov.

Med pripovedovanjem polkovnika so dospeli v najvišje nadstropje. Tu je bila dvorana, a nje stene so bile popolnoma gladke. Strop so podpirali štirje vitki stebri in v sredini se je nahajal neke vrste oder ali oltar, na katerem je čepel sključeno Bichara. Bil je čisto nag, a tako suh, da se je miss Alberta od groze kar stresla. Obstojal je v istini samo iz okostnjaka in nanj prilepljene kože. Sedel je tako mirno, da bi človek mislil, da je izklesan iz skale. Na videz je živela samo njegova ogromna glava, v kateri so se živahno svetile jasne oči. Ko so dospeli tujci, se niti ganil ni, kot bi jih ne bil videl, ali kot bi bil kip v izložbi, ki ga prihajajo ljudje ogledovati. Toda njegov pogled je bil tako strašen, da sta miss Alberta in Pint nehote stopila korak nazaj.

V tem trenutku se je priplazil iz temnega kota velik tiger ter se obregnil ob krilo miss Alberte. Ta se ni umaknila, temveč je junaško ostala na mestu. Mislila je, da spada da tiger v okvir vseh teh skrivnosti. Toda Pint se je tako preplašil, da je kar odskočil. Polkovnik Fitzwilliams pa je naglo stopil med zver in miss Alberto ter dejal:

— Ne bojte se, kajti čisto krotek je. Mavdi, lezi! To je bil Trinavatov tiger, ki ga je bil popolnoma udomačil, tako da je lahko z njim delal, kar je hotel.

Mavdi se je bil na povelje zleknil v kotu na tla in zaprl oči. Nastal je za nekaj trenutkov mučen molk. Na vse je vplival težki pogled jogija, ki jih je obdajal s skrivnostnim fluidom.

— Sedaj boste prisostovali enemu najbolj čudežnih eksperimentov Bichare, je dejal polkovnik. Ponavljam Vam pa še enkrat: karkoli boste videli ali slišali, ne izrečite nobene besede, ne napravite nebene kretnje, ker drugače ste v smrtni nevarnosti in nihče Vam ne more pomagati. Miss Jerkiss, ako se ne čutite dovolj močne, kar rajši sedaj povejte, pa bomo preložili seanso na drug dan.

— Ne, ne, je dejalo dekle energično, nisem lutka, sestoječa iz samih živcev. Obljubljam Vam, da me ne strah.

— Dobro, je dejal polkovnik resno. Potem, prosim, da vzamete tu prostor in se zadržite čisto mirno. S temi besedami jima je pokazal sedeže, ki so bili vsekani v granit. Ko sta oba sedla, zelo radovedna, kaj se bo zgodilo, je polkovnik Fitzwilliams stopil spoštljivo k jogiju ter mu polglasno govoril nekaj v tujem jeziku. Nato je z bakljo prižgal sedem velikih sveč, ki so stale v polkrogu pred Bicharo. V svoje največje začudenje je Pint opazil, da je vsaka imela plamen druge barve in sicer so bile to po vrsti vse barve mavrice. Brez doma je bil vosek pomešan s kovinskimi okisi različnih vrst, ki so potem dajali plamenom različno barvo.

Nato je vzel polkovnik iz žepa škatljico in natresel iz nje v kovinaste trinožnike, v katerih je bila žerjavica, nekakšna zrna. Takoj se je iz žerjavice začel dvigati gost belkast dim, ki je napolnil polagoma vso dvorano. Njegov duh je bil oster in opojen in prisotni so vedno težje dihali. Postajalo jim je silno vroče in slabo, tako da so se začeli močno potiti. Toda to je trajalo le nekaj minut. Dim se je ragubil in prisotni so imeli prav prijetne in udobne občutke, tako da jim je vsa seansa začela zelo ugajati in se niso več vznemirjali. Bichara je vzel v svoje roke piščalko in začel piskati. Vse njegovo telo je zažarelo v nadnaravni luči. Čimbolj je piskal, tembolj so ugašale sveče in tembolj je on sam žarel. Sedaj je opazil Pint pred njim v temi nekakšno cunjo ali kos kože, ki je bila temne barve in ki se je premikala po taktih melodije piščalke. Pinta je kar zona obhajala, ko je zapazil, kako se ta koža polagoma dviga in spreminja. V dvorani je zavladala popolna tema in videti je bilo samo krčevito gibanje omenjene kože. Pint je takoj spoznal, da to ni navadna čarovniška predstava, temveč nekaj, kar je presegalo človeško znanost in vedo.

Ton jogijeve piščalke je postajal vedno bolj energičen, kot bi hotel zapovedovati, izsiliti, temna koža pred njim pa se je zvijala in dobivala vedno bolj določne oblike. Naenkrat se je dvignila in Pint je spoznal velikanskega netopirja, velikega kot človeka, ki je frfotal po zraku nad Bicharo. Bila je to strašna prikazen, z ostrimi kremplji in napol človeškim obrazom. Videti je bilo, da pošast ni opazila pričujočih, temveč da gleda nekam pod sebe na tla, kot bi tam iskala svojo žrtev. Tedaj se je popolnoma stemnilo v dvorani in videti je bilo samo strašno zver, ki se je neprestano vrtela po zraku in gledala navzdol. Tedaj je nevidni Bichara spet, začel igrati na piščal in sedaj pa v popolnoma drugem tonu. Melodija je imela nekaj strašnega in je strahovito šla na živce. Tu se je iz teme na tleh naenkrat prikazala postava Roberta Garela. Gledal je žalostno in zamišljeno pred se. Naenkrat se je pa velikanski vampir zakadil vanj ...

Tega pa živci miss Alberte niso mogli prenesti: strahovito je zakričala in padla je v nezavest. Sledili so trenutki nepopisne groze. Pri dekletovem kriku so prikazni izginile in nastala je popolna tema. Pint je občutil silen električen udarec in je padel, enako kot miss Alberta, v nezavest. Ko je odprl oči, ga je tresel polkovnik Fitzwilliams za ramo. V roki je držal bakljo, ki se mu je posrečilo prižgati. Bil je bled kot smrt in ustnice so bile brezkrvne. Roka, v kateri je držal bakljo, se mu je vidno tresla.

— Ne vem, če jo bomo mogli rešiti, je zamrmral častnik z mrtvaškim glasom. In pokazal je na dekle, ki je slonelo v nezavesti v granitnem naslonjaču.

— Miss Alberta, je vzkliknil Pint preplašeno.

— Kje je Bichara?

Ne da bi rekel besedice, je pokazal polkovnik na kup pepela in napol zgorelih kosti, ki so ležale na mestu, kjer je prej sedel fakir.

Naravoslovec je bil nem od groze, a polkovnik mu je dejal:

— Vse je moja krivda, bil sem preveč nepremišljen. Moral bi bil vedeti, da takšne stvari niso za ženske živce. Svete knjige imajo prav, ko pišejo, da je treba ženske odstraniti od magičnih seans in pri občevanju z duhovi z onega sveta.

Oba moža sta si pogledala v oči in groza ju je obhajala. Oba sta občutila vrtoglavico, noge ju niso več nosile in oči so bile tako trudne, da sta jih zapirala.

— Ta utrujenost naju ne sme premagati, drugače smo izgubljeni, je dejal polkovnik. Čimprej moramo ven iz tega prokletega stolpa. Pomagajte mi, da preneseva miss Alberto ven na sveži zrak.

Prijela sta gospodično, a kljub temu da sta bila močna, sta komaj dvignila na videz mrtvo truplo. Zdelo se jima je, da je iz svinca. Skoraj eno uro je trajalo, da sta jo prinesla navzdol in jo položila v travo pred stolpom. Bila sta smrtno utrujena. Polkovnik je hitel v svojo palačo, da prinese etra in Kolonjske vode ter pokliče služabnike. Ko se je vrnil, se je bila miss Alberta že prebudila. S slabi mglasom se je pogovarjala s Pintom. Došli služabniki sojo položili v nosilnico in odnesli v palačo. Guverner sam je sedel v svoj avto in kot strela odhitel v sosednjo angleško kolonijo po zdravnika. Čez pol ure ga je pripeljal. Doktor je preiskal miss Alberto in izjavil, da ni nič hudega. Bil je močan živčni napad, ki pa bo ostal brez posledic.

Američani so za enkrat ostali gosti prijaznega polkovnika, ki si je štel v čast, da jim čim bolje postreže. Pint in polkovnik sta se ponovno razgovarjala o skrivnostni viziji, ki jo je pričaral pred nje umrli fakir Bichara.

— Prepričan sem, je dejal častnik, da se je prizor, ki smo mu prisostvovali, v resnici istočasno nekje vršil.

— Jaz o tem tudi ne dvomim, toda to je dokaz, da Robert Garel še živi, kdo ve kje, in da se bori s silnimi težavami.

— Nestvor, s katerim se je boril, pa ne spada v človeško živalstvo.

— Tega ne bi trdil, saj je še mnogo kotov na naši zemlji, ki jih ne poznamo in ki gotovo še vsebujejo presenečenja za naravoslovce. Ali se spominjate, da so pred nekaj leti našli v globokih prepadih na Kitajskem kuščarje, ki so popolnoma podobni zmajem, katere imajo Kitajci v svojem grbu? Ti zmaji torej niso bili izrodek domišljije, temveč so morda celo v velki obliki obstojali, a so že zdavnaj izumrli.

Pint je obmolknil. Spomnil se je, da je Bichara trdil, da je prinesel v pradavnih časih neki jogi žitna zrna s sosednega planeta. Spomnil se je pa tudi, da je Robert vedno na to mislil, kako bi se dalo priti na Mars. Naenkrat se je dvignil in vidno razburjen dejal:

— Gospod polkovnik, veste do kakšnega zaključka sem prišel: inženjer Garel je srečno izvršil to, o čemur je vedno sanjal: poletel je na Mars. Nekaj drugega je nemogoče. Nestvor, s katerim se je boril, ne more biti zemeljska zver, temveč spada na kakšen drugi planet, in to mora biti samo Mars.

— Tudi jaz sem tega mnenja, je dejal resno polkovnik Fitzwilliams.

7. poglavje: Marsovci.[uredi]

Robert je bil sklenil, da si poišče kakšno votlino, da bo v njej na varnem pred vampirji in zato se je podal na pot ob robu gričevja, na katerem so tu in tam štrlele visoke skale v zrak.

— Samo kjer so skale, bodo tudi votline, si je dejal in tako je usmeril svoja raziskovanja. Ko je zavil na vrhu pravega višjega griča na drugo stran, da vidi, kakšna je tam pokrajina, je ostal kot pribit na mestu, kajti to, kar je videl, je presegalo vsa njegova pričakovanja: tik pred njim je ležala precej velika vas, sestavljena iz majhnih koč. Sredi vasi je bil velik ribnik, na katerem so plavale racam podobne živali. Najbolj čudni pa so bili ljudje, ki so tu prebivali, stali so pred hišami, hodili okoli in prenašali na hrbtu svežnje nekakšnih rastlin ter jih nosili v hiše. Bili so tako smešni, da se je Robert skoraj na glas zasmejal. Niso bili večji od enega metra, izgledali so torej kot desetletni otroci. Vsi so imeli velikanske trebuhe, tako da so zelo nerodno racali okoli. Njih hoja je bila podobna šepanju pingvinov. Robert je popolnoma pozabil na vsako nevarnost ter je odhitel v to vas.

Najprej je dospel do skupine otrok, ki so se igrali z gosko. Bili so tako debeli, da so izgledali kakor kroglje. Imeli so vsi modre oči in zabuhle obraze, a drugače so bili popolnoma podobni zemeljskim ljudem. Začudeno so gledali Roberta, ki se je ustavili poleg njih, a niso bežali, nasprotno smehljali so se mu dobrodušno in najbolj predrzni med njimi ga je potegnil za hlače.

Robert je stopil naprej in se približal prvim kočam. Prebivalci so ga že bili opazili in naenkrat jih je bilo vse polno okoli njega. Robert je takoj opazil, da niso nevarni in hudobni, temveč sami dobrodušni otroci, ki so na precej nizki kulturni stopnji. Oblečeni so bili v različno barvane, fantastične obleke, ki so bile okrašene z živo barvanim gosjim perjem. Na glavi so imeli koničaste, zelo visoke klobuke v obliki stožca in na vrhu dolgo pero, tako da se je Robertu zdelo, da je prišel na maškerado. Čebljali so vse vprek v jeziku, ki ga seveda Robert ni razumel in ki je, kot je takoj spoznal, imel skoraj same samoglasnike in le malo soglasnikov. Pred Roberta je slednjič stopil starec, majhen kot otrok, a z dolgo belo brado. Imel je škrlasto rdeč klobuk z belim peresom. Govoril mu je par minut nekaj in vsi prisotni so ga spoštljivo poslušali. Robert je takoj spoznal, da je pozdrav starešine, in ko je končal, mu je odgovoril enako z zahvalnim govorom, seveda v amerikanščini, ki je tu nihče ni razumel, a je le imela velik vpliv na poslušalce, kajti ko je končal, so mu vsi navdušeno klicali.

Nato so ga vedli sredi vasi na prostran trg, kjer so stale mize in klopi. Tu je moral sesti in prinesli so mu jesti, ali samo nekuhano hrano. Oj ti reveži, si je mislil Robert, ne poznajo ognja. No, jaz jih bom že naučil najfinejše zemeljske kuhinje in še tisoč drugih, važnejših stvari. Bil je silno srečen, kajti kaj takega ni bil pričakoval. Sklenil je, da to ljudstvo civilizira in s pomočjo njega napravi zvezo z zemljo in morda neki dan poleti nazaj.

Bil je lačen in pojedel je vse, kar so mu prinesli: krvavo meso ptic, jajca, katera so bila rujavo pikčasta, gobe in razno sadje, ki je bilo zelo okusno.

— Vina pa nimajo, si je mislil. No, le počakajte, z menoj boste še nekaj doživeli.

Ko se je nasitil, se je dvignil in odšel po vasi, da si jo dodobra ogleda. Spremljal ga je že omenjeni starec in dve dekleti, ki sta mu stregli in ki sta imeli svoje rdeče lase zvite okoli čepice iz rdečega usnja. Videl je, da so si Marsovci udomačili druge živali kot zemljani. Imeli so udomačene vidre, morske pse, ki so lajali, ko je hodil mimo, velike podgane in morske vrane, katere so sedale na rame ter krakale. Zelo se je začudil, ko je videl nekoliko moških, ki so v naglici gradili iz tramov kočo. Starec mu je s kretnjami dopovedal, da se gradi ta dom zanj.

— To so pa res prijazni ljudje, si je mislil Robert. Komaj pridem k njim, že mi zgrade hišo. Kako sirovi smo mi zemljani napram tem prebivalstvom. Pri nas se samo borimo za denar, skušamo druge ukaniti in celo ubiti. Srečen je ta narod. Tu so se pripeljali po kanalu v ribnih na velikih čolnih lovci, kateri so se vračali z lova. Prinesli so seboj nalovljene divjačine, užitnih korenin, rib in sadja, in vse to so ženske razdelile brez vsakega prepira po posameznih kočah. Robertu so se Marsovci po tem, kar je bil dosedaj videl, naravnost priljubili.

Starec ga je prijel za roko in vedel s seboj naprej. Došli so do največjega vaškega poslopja. Ko je starec stopil vanj, se je odkril. Okrogla zgradba je bila zgoraj odprta, to se pravi, imela ni nikake strehe. V sredini je bil oltar in na njem iz lesa izklesan kip ogromnega vampirja, okoli oltarja pa so bile privezane na vrveh najrazličnejše žive živali, kot bi čakale, da jih žrtvujejo. Robert je videl, da sta se starec in njegova hčerka kar tresla pred malikom. Pogledal ju je in potem s kretnjo vprašal, kako se imenuje pošast.

— Urlur, se je glasil odgovor.

Trenutek je začudeno razmišljal, kako da so prišli Marsovci do tega, da so to pošast po božje častili, toda naenkrat se je spomnil na svoj ogenj.

— Moj ogenj, je vskliknil vznemirjen. Menda ga niso pogasili.

In s kretnjami je dopovedal starcu in njegovi hčerki, naj gresta z njim. Daleč itak ni bilo do njegovega dosedanjega prenočevališča. Oba Marsovca sta šla z njim, držal ju je za roko, kot otroka in hitro korakal z njim preko gričevja. Ko so prišli do ognja, je Robert žalostno vskliknil: iz ognjišča se je dvigal gost dim, kot bi bil nekdo polil ogenj z vodo. Žerjavica je čvrčala in sikala in Robert je bil prihitel v zadnjem trenutku. Ne meneč se za opekline, je potegnil še tleča polena na suho mesto in začel nanje metati suho listje in veje. K sreči se je ogenj razpihal in veselo začel plapolati. Starec in njegova hčerka sta preplašeno gledala Robertovo početje in ta je tako spoznal, da še v svojem življenju nikoli nista videla ognja. Prijel ju je za roko ter se z njima približal blagodejnemu plamenu, ki je sedaj švigal visoko v zrak. Prijazno sta se smehljala in Robert je videl, kako jima toplota dobro dene. Moral ju je celo potegniti nekoliko nazaj, kajti drugače bi se bila opekla ali osmodila.

Sedaj si je Robert ogledal, odkod je bila prišla voda v njegovo ognjišče in je v svoje največje začudenje opazil, da je bila od močvirja do ognjišča napeljana voda po skopanem kanalu, ki je šel v čisto ravni črti. Vampirji tega niso mogli storiti, toda imeti so morali mogočnega zaveznika, ki jim je storil to uslugo. Po delu je Robert spoznal, da mora to biti velikanski krt s silno močjo.

— Sedaj bom pa igral vlogo Prometeja pri teh prebivalcih, si je dejal Robert. Vzel je dve palice, ju na koncu zvezal s srobrotom in med koncema napravil nekakšno gnezdo iz srobrota, v katero je vložil vlažno ilovico. Na to ilovico je naložil žerjavice in s tem dragocenim plenom so se vsi trije podali nazaj v vas. Pol ure pozneje je sredi vasi plapolal velik ogenj in na njem je Robert na ražnju pekel gos. Ko je bila gotova, jo je razrezal in pričel z največjim užitkom jesti. Marsovci so ga začudeno gledali. Ponudil jim je nekaj kosov in videl je, kako jim ugaja. Takoj so prišli z drugo divjačino in kmalu je bilo več ognjev, na katerih so se pekli kosi mesa. Zaklali so celo vola, napolnili njegovo notranjost z dišečimi rastlinami in ga pekli na ražnju. Veselje prebivalcev je bilo naravnost nepopisno.

— Samo sod vina še manjka, je dejal Robert, pa bi bila pojedina, da bi vsak zemljan lahko bil vesel.

8. poglavje: Bitka z vampirji.[uredi]

Marsovci so obdali ogenj z ograjo količkov in Robert je spoznal, da je bilo to pametno. Medtem je Robert, ki je bil po tako dolgem času prav dobre volje, začel študirati prve besede marsovskega jezika. Doznal je, da se starec imenuje Ouji in njegova hčerka Aeja. Kljub splošnemu veselju sta ta dva izgledala žalostna in vlekla sta ga za roko, češ naj gre z njima. Ko je Robert vstal, da jima sledi, je videl, da so Aeji stopile solze v oči. Vedla sta ga spet v svetišče, kjer je bil leseni kip vampirja. Sedaj je Robert razumel njih žalost. Stopil je na oltar, prijel z obema rokama leseni kip in ga vrgel z oltarja na tla. Čutil se je ponosnega, kot misijonar v Afriki, ki je razbil malika črncev. Nato je prijel kip, ga vlekel skozi vrata na sredo vasi ter ga je med splošnimi klici prebivalstva vrgel v ogenj. Spoznal je pa, da je zaenkrat šel nekoliko predaleč, kajti vsa množica je bila preplašena. Treba jo je bilo na nekak način pomiriti, kajti brez dvoma je mislila na strašne posledice, na osveto vampirjev ponoči. Toda pokazal jim je, kako se bodo ubranili krvosesov: prijel je za goreče poleno ter ga zalučal visoko v zrak. Množica je razumela in spremljala to njegovo kretnjo z divjim in veselim krikom.

Ouji in Aeja sta se znova približala Robertu ter ga spet vlekla za roko. Bil je radoveden, kam ga bosta vedla sedaj. Šli so do njegove nove koče, ki je bila že gotova. Stene so bile napravljene iz opeke, posušene na zraku, ogli so bili iz lesenih tramov, vrat ni bilo, pač pa zastor iz debelega, spletenega bičevja. Tla so bila tlakana s škrilji, a pokrita z rdečo rogoznico. Pohištvo pa je bilo v istini originalno: velika postelja z blazinami, kožuhastmi odejami in pestro barvanimi pernicami, miza, stoli, nizka omara, na steni pa je bila štelaža z različno posodo in orodjem.

Aeja se je priklonila pred Robertom ter mu s kretnjo pokazala, da je vse njegovo, in Robert se ji je zahvalil s poklonom ter ji je presrčno stisnil roko.

Na stolu je ležala nova obleka, ki so jo bili morali posebej sešiti za njega, kajti Marsovci so bili vsi majhni kot otroci. Razen tega so mu podarili lep kamenit nož in mogočno gorjačo, ki je bila določena za obrambo.

Ni se dalje časa zadržal v svojem novem stanovanju, temveč je vzel gorjačo v roko in odšel z Oujijein in Aejo naprej. Vedla sta ga na drugo stran vasi, kjer je stalo spet veliko, okroglo poslopje.

— Aha, spet svetišče kakšnega malika, si je dejal Robert. Sem že radoveden, kakšno zver so ti bedasti revčki postavili na ta oltar.

Ni se motil. Sredi poslopja je stal oltar in na njem je bila sirova upodobljena zver iz lesa: imela je ogromno žrelo s silnimi zobmi, glava je bila podobna nosorogovi, a brez oči, telo je sličilo krtovemu, imelo je šest mogočnih nog z širokimi, lopatastami šapami, ki so bile oborožene z velikimi kremplji.

Robert je nekaj časa molče gledal čudno žival, ne ker je morda bil prestrašen, temveč, ker ni vedel, v katero živalsko vrsto bi dal ta nestvor. Ko je pa videl, da ga njegova dva spremljevalca boječe in pričakovaje gledata, se je naglas nasmejal in dejal, čeprav je vedel, da ga ne razumeta:

— Kaj? Takšne mrcine se bojite? Saj je vendar slepa. To je čisto enostaven zemeljski krt, samo da je precej večji in močnejši in da ima rog in hude zobe. Da mi le eden od njih pride pod tole moje gorjačo, pa ga bom že naučil kozjih molitvic.

Sedaj mu je bilo jasno, kdo je izkopal prekop, po katerem je začela voda teči v njegovo ognjišče, razumel je pa tudi, od kod prihajajo kanali na Marsu, o katerih se je na zemlji že toliko pisalo.

Namignil je na kip in vprašal Aejo za ime te pošasti.

— Rolron, se je oglasil odgovor.

— Tako, rolron. O ti moj preljubi rolronček, tudi tebe bomo spalili.

In spet je stopil na oltar, vrgel malika na tla in ga nato vlekel iz svetišča. Marsovci so mu pomagali in v velikem loku je odletel kip v ogenj, kjer je kmalu zgorel.

Med tem časom so si bili Marsovci spekli cele gore mesa in razdelili pečenko med ves narod. Robert si je odrezal najlepše kose od vola, jih dal na krožnik in je odšel v svojo kočo, da tam sam mirno večerja. Obnašal se je že čisto kraljevsko in hotel je tudi pokazati prebivalstvu, da je nekaj višjega. Večerja mu je šla izborno v slast in jedel je za tri, saj je po dolgem postu rabil poštene in mastne hrane. Od zunaj so v njegovo kočo prihajali klici in klepetanje veseliti Marsovcev, ki so bili navdušeni nad novo hrano. Začeli so slednjič prepevati čudne pesmi, ki pa Robertu prav nič niso ugajale, bile so preenostavne in dolgočasne.

— Le počakajte, si je dejal, jaz Vas bom naučil še vsega hudiča, plesali boste fox-trotte in prepevali amerikansko narodno himno! Misel se mu je zdela tako originalna, da se je smejal na ves glas. Končal je bil večerjo, ali ni bil prav zadovoljen, kajti rad bi bil napravil požirek belega kalifornijskega vina, spil skodelico črne kave ter si pripalil svojo običajno Chesterfield cigareto.

— Kaj vse bi dal sedaj za eno škatljico dvajset cigaret, ki stane v Newyorku samo dvajset centov, si je mislil. Da, treba bo iskati po tem prokletem planetu, da najdem tobak in ga nasadim tu v bližini. Zgradili bomo tobačno tovarno in pušili kot Turki, saj ognja se nam ne manjka. Seveda bo treba urediti poprej marsikaj bolj potrebnega. Naučil jih bom delati boljšo posodo, kajti ta, ki jo imajo, ni vredna piškovega oreha. Potem jim bom postavil delavnico za umetno mizarstvo, uvedel jim bom električno razsvetljavo in morda celo plin. Iskal bom železno rudo in iz nje pridobival železo, sploh vso pokrajino bomo industrializirali. Saj to življenje, ki ga imajo Marsovci sedaj ni drugo kot bedast dolgčas.

Ko je spet stopil na plano, so ležali mnogi Marsovci na tleh pred svojimi kočami in se niso ganili. Tako so se bili nažrli, da so ležali kot mrtvi.

— Prokleti požeruhi, si je mislil Robert. Tako je, če narava človeku vse da za vsakodnevno življenje. Tedaj ne misli na nič drugega, kot na svoj trebuh. Postajalo je že temno in tu se je spomnil Robert silne nevarnosti, ki preti Marsovcem s strani vampirjev. Marsovci so bili menda tako neumni in mislili, da sedaj, je bil sežgan kip malika, »urlurji« ne bodo več napadali njih vasi. Robert je imel velike težave pri organizaciji obrambe, ker ga noben ni razumel, kaj pravzaprav hoče. Slednjič so pa le sledili njegovim poveljem. Dal je postaviti na štirih koncih vasi velike grmade ter jih je, ko se je popolnoma stemnilo, dal zapaliti. Marsovci so bedeli poleg njih, a samo najmočnejši možje, in bili so pripravljeni, da v slučaju napada lučajo na vampirja žareče ogorke.

Ko je bila nočna obram ba vasi tako urejena, se je utrujeni Robert podal za kratek čas spat v svojo kočo. Našel je v njej Aejo, ki si je bila postlala v kotu ter že spala. Robertu se je to čudno zdelo, a kljub temu je legel in kmalu zaspal. Čez dobro uro se je prebudil in odšel ven, da pregleda, ako je pri stražah vse v redu. Imel je seboj lok s puščicami in težko gorjačo, šel je od enega ognja do drugega, navduševal borce ter se vrnil v svojo kočo. Ničesar sumljivega ni bil opazil na svojem nočnem pregledu. Zato je spet legel, misleč, da se to noč vampirji, preplašeni vsled mogočnih grmad, ne bodo pokazali v vasi.

Toda ni ležal pet minut, ko ga je prebudil žalosten krik. Naglo je poskočil, se oborožil in hitel ven, v smeri, iz katere je prišel strašni klic. Takoj je zapazil, da ena grmada ugaša. Hitel je kot blazen tja. Na vratih koč je videl preplašene Marsovce, ki so samo glave moleli ven ter smrtnobledi gledali, kaj se bo zgodilo. Robert je spoznal, da jim krik ni bil neznan in da so dobro vedeli, kaj pomeni.

Ko je pritekel do napol ugasle grmade, je videl, da je straža pobegnila, samo eden možakov je ležal na tleh in v krempljih ga je držala strašna, tri metre dolga zver z ogromnim gobcem in rogom na čelu. Bil je »rolron«, kojega kip je bil pred nekaj urami sežgan. Robert se ni uplašil, saj je vedel, da je zver brez oči. Zadal ji je nekoliko silnih udarcev z gorjačo. Udarjal je na glavo in na tilnik in že po drugem udarcu je zver izpustila svojo žrtev, strahovito zatulila ter se mrtva zgrudila v travo. Potok črne krvi ji je lil iz žrela. Marsovec, ki ga je bil rešil Robert iz strašnega objema, je bil toliko pameten, da je nam etal nova polena v žerjavico, tako da je ogenj jasno razsvetljeval vso okolico. V njega svitu je opazil Robert v daljavi kakšnih dvajset metrov med trsičjem nekaj vampirjev, ki so ga s svetlikajočimi očmi gledali. Robert ni bil len. Vzel je naglo lok in puščice in začel streljitli nanje. Silno javkanje mu je odgovorilo in jata vampirjev se je dvignila v zrak in odletela v tem ne višave. Eden pa je ostal na tleh. Bil je zadet v vrat. Nekaj časa se je vrtel po tleh in strašno cvilil, potem pa se je zgrudil. Robert je z gorjačo v roki odhitel k njemu, ga zagrabil za vrat in povlekel k ognju. Tu je videl, da mu je bila puščica predrla vrat in je izstopila zadaj. Kri je živali curkoma lila iz ust. Bila je sicer še pri življenju, toda čez nekoliko minut je bila že mrtva.

Robert je tudi »rolrona« zavlekel k ognju in začel je klicati Marsovce. Kmalu se je zbralo okoli njega kakšnih dvajset najpogumnejših, ki so z občudovanjem gledali in tip ali obe ubiti zveri. Sedaj so od vseh strani prihiteli tudi ostali prebivalci vasi ter z zadovoljstvom gledali. Vsa vas je bila pokonci, nekaterihi so poklekovali pred Robertom ter mu poljubljali noge. Spoznal je, kako velik vtis je imela njegova zmaga na Marsovce. Sklenil je pa, ker noč še ni bila prešla in z njo tudi ne nevarnost, da pošlje vse ljudi domov in da sam s stražniki čuje do zore. Sedel je, potem ko so Marsovci odšli spat, k ognju na glavnem trgu in čakal. Naenkrat je čutil, da pada tenak dež iz višine. Toda kmalu je spoznal, da to ni dež, tem več zelo fin, bel pesek, ki ga je nekdo sipal. Neenakomerno, ali precej gosto je padal v ogenj, tako da so bila km alu polena pokrita z belo plastjo in je začel ogenj ugašati. Robert je pogledal navzgor in zapazil v veliki višini vampirje, ki so metali pesek navzdol. Njih ideja ni bila bedasta: udušiti iz velike daljave ogenj in nato napasti vas. Po pesek so menda letali nekam na obalo morja, ki ni bila daleč. Kaj je bilo storiti?

Robert ni obupal. Spet je poklical ljudi ter jim dopovedal, naj zgrade v največji naglici na štirih kolih lesene strehe nad ognji, tako da bi se odbijal od obeh strani strehe na tla. Ni trajalo dolgo in že so stale strehe in zaman so spuščali vampirji pesek z višine. Toda to Robertu ni bilo dovolj. Hotel je privabiti vampirje ter jih napasti in pobiti. Zato je dal od strani ognje prikriti s slamnjačami, tako da so vampirji mislili, da so že pogašeni. Cela jata je prihitela s čudnim čivkanjem na tla in hotela udreti v hiše, toda tedaj so Marsovci odgrnili slamnjače, jih vrgli v ogenj in v svitu velikanskih plamenov z gorjačami divje udrihali po nestvorih, ki jim jo močna luč jemala vid, tako da so bili nesposobni, braniti se. Robert se je boril kot blazen, udarjal je s svojo težko gorjačo na vse strani ter kar kosil vampirje. Ko je bil boj končan, jih je več sto ležalo ubitih na tleh. Tako sijajne zmage niti Robert ni bil pričakoval. Jutranja zarja je posvetila na okrvavljena tla in Robert se je čudil, kako divji so bili Marsovci. Tega nikakor ni bil pričakoval. Ranjene vam pirje so vse pobili, iz česar je razvidel, da so morali mnogo pretrpeti od njih v teku stoletij, da so se sedaj tako strahovito maščevali. Posrečilo se je pa Robertu ujeti mladega vam pirja, ki je bil samo lahko ranjen. Zvezal ga je in nesel v svojo kočo, kjer ga je privezal z daljšo vrvjo. Imel je namen, udomačiti čudno žival. Toda ta ni hotela zavžiti hrane, ki jo je postavljal pred njo, temveč se je neprestano v strahu umikala, skušala plezati po steni in žalostno cvilila. Predvsem ji je luč povzročala bolečine in umikala se je, kadar je Robert dvignil zaveso pri vratih. Toda Robert je sklenil, da vampirja nežno vsak dan boža, mu daje jesti ter ga na vsak način skuša udomačiti, kajti bil je mnenja, da bo mogel samo s pomočjo vampirjev raziskati vse skrivnosti Marsa.


9. poglavje: Nova odkritja.[uredi]

Naslednji teden je za Roberta pretekel tako naglo, da še sam ni vedel kako. Sedaj je že bil zavladal nad Marsevci kot kralj: vse ga je častilo, vse mu je nosilo darila, vse se mu je pokoravalo. V svoji novi obleki, s klobukom na glavi, ki je bil okrašen z zelenimi in rdečimi peresi, je bil seveda bolj podoben harlekinu, ko kralju. Hitro se je tudi naučil jezika Marsovcev, kajti ta ni bil težak. Sestojal je iz približno dvesto besedi in ni imel nikake slovnice. Ta enostaven, čuden jezik ni poznal časov, pa tudi sklanjatve ne. Robertu se je to zdelo le preveč bedasto in zato je začel z malo Aejo govoriti angleško. V začetku je šlo strašno težko, toda polagoma se je naučila tuje izgovarjave in za njo novih besednih in stavkovih konstrukcij.

Ves dan je bil posvečen delu. Najprej so Marsovci pod njegovim poveljstvom zgradili okoli vasi ograjo iz opeke in v to ograjo postavili pet stolpov, ki so bili namenjeni za grmado, s katerimi naj bi preganjali vampirje. Toda ti se niso več prikazali. Njih izgube so bile pretežke, da bi si še enkrat upali napasti opasno vas. Od sedaj naprej je vas mirno spala, kajti pet velikih ognjev jo je varovalo vsako noč.

Enega naslednjih dni je Robert odšel s svojimi ljudmi na čolnih po bližnji reki in kmalu so priveslali v enega znamenitih Marsovih kanalov, ki jih je že opazil astronom Schiaparelli l. 1878. Po Robertovem mnenju je to moral biti kanal z imenom Avernus, kot so ga bili krstiti zemeljski zvezdoslovci. Kanal je bil napolnjen z zelo slano vodo, ki je precej naglo tekla, samo moral je biti zelo širok, kajti Robert v lahni megli ni mogel videti sosednega obrežja. Sicer je pa vedel, da je to nemogoče, ker je bil kanal vsaj sto kilometrov širok. Pobočja kanala so bila iz rezanega kamena in Robert se je spraševal, kdo jih je zgradil. Bedasti in majhni Marsovci gotovo ne, kajti ti niso sami imeli pojma, zakaj so ti kanali v deželi. Torej je moral le na Marsu obstojati visoko civiliziran narod, ki je prekope zgradil. Morda je ta narod že izumrl, a prekopi so ostali. Vse to so bile za Roberta skrivnosti, ki jih je hotel na vsak način razrešiti.

Na bregu je naenkrat zapazil velikansko palačo iz rdečega kamna. Dal je ustaviti čolne in hotel na breg, toda videl je, da so se Marsovci preplašili njegovega načrta. Toda Robert jih ni poslušal, dal je pristati na bregu, šel je preko visokega zidanega nasipa in v svoje največje začudenje spoznal, da se za prvim nasipom nahaja drugi, ki je bil še za polovico višji. Za tem nasipom je stal na višini star grad, sestavljen iz več poslopij, s stolpi in lepimi skulpturami, toda razvalina. Srobot in bršljin sta preprezala njegove zidove, a okna in vrata so bile žalostne odprtine. Robert je spoznal, da je tudi to ostanek velike civilizacije, ki je kdo ve iz kakšnega vzroka izginila, a zapustila za seboj mogočne sledove. Žive duše ni bilo v razvalinah in Robert se je kmalu vrnil k Marsovcem na čolne. Peljali so se dalje in prišli do drugih naselbin, kjer so ga povsod sprejeli z navdušenjem. Njegova pot je bila podobna kraljevskemu pohodu.

Tako so naglo hiteli dnevi, tedni in meseci. Robert je naučil Marsovce najrazličnejših stvari in vsa dežela se je spremenila. Industrija je začela naraščati povsod, gradili so večje ladje, začeli so kuhati konserve in prekajevati meso. Robert je nekaj časa popolnoma pozabil na zemljo, tako ga je veselila ta nova delavnost. Slednjič pa mu je vse to postalo dolgočasno. Razmišljal je, kaj bi bilo storiti, da stopi v zvezo z zemljo, ki jo je vsako noft videl kot precej veliko zvezdo, katera se je lesketala na nebu. Kako rad bi bil spet sedel s svojim starim prijateljem Pintom v gostilni miss Thompnosove ter se z njim po domače razgovarjal. Razen tega mu pa še neka druga stvar ni bila po godu. Mala Aeja se je namreč zaljubila vanj in se je hotela poročiti z njim, toda naravno da Robert o tem ni hotel ničesar slišati. Če je pomislil na miss Alberto in na to v majhno debeluško Marsovko, se je moral sam pri sebi smejati. Ne, takšne žene ne bi nikdar mogel poročiti. Ko je pa Aeja spoznala, da Robert nima nikakega zanimanja za njo, je postala silno žalostna in je začela vidno hujšati. Sedaj je že znala dovolj angleščine, da se je mogla z njim ne samo pogovarjati, temveč tudi prepirati. Bila je strašno ljubosumna in mu je ponovno delala neprijetne prizore. Robertu je samo še tega manjkalo, da ga na Marsu nadleguje histerična ženska. Da bi mu ugajala, se je začela Aeja na vse načine lišpati. Nosila je obleke najbolj kričečih barv, bogato okrašene z različnim perjem. Nadela si je ogrlice, prstane in zapestnice, tako da je bila Robertu še bolj smešna kot poprej. Tega zasledovanja je bil slednjič že do grla sit. Zato je zelo mnogo potoval, deloma peš, deloma po kanalih. Kako zelo je obžaloval, da ni imel nikakega letala, da bi se bil mogel dvigniti v zrak in odleteti v daljavo ter iz višine ogledovati nove zemlje. Upanja ni imel nikakega, da bi si mogel v doglednem času zgraditi letalo, kajti kdo bi mu mogel napraviti motor, če ne on sam, a to ni bilo mogoče, ker so mu manjkali vsi pripomočki. Vsa pokrajina, ki jo je bil dosedaj pregledal, se je nahajala na Marsovi severni poluti in povsod je našel precej isto: Močvirja, kanale, velike gozdove in gričevja. Vedel je pa, da se proti jugu, proti ekvatorju nahajajo tropske pokrajine. Toda Marsovci so mu dejali, naj nikar ne hodi tja, kjer so se strašnejše zveri kot vampirji.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

10. poglavje: Tajinstveni pragozd.[uredi]

Ker zaenkrat Robert ni našel nobene možnosti, kako bi stopil v zvezo z zemljani, je sklenil, da se poda na pot in da poišče spet nov del Marsa. Čul je bil od Marsovcev, da se nahaja tri dni hoda proti jugu grič, raz katerega leži strašna, skrivnostna dolina. Pravili so mu, da se nahajajo tam najstrašnejše zveri in da naj nikar ne hodi v ta kraj. Toda s tem pripovedovanjem so Marsovci le še bolj zbudili Robertovo radovednost. Hotel je predvsem enkrat priti na kakšno visoko goro, da si ogleda pokrajino v večji razdalji.

In tako se je spravil neko lepo poletno jutro na potovanje. Nikomur ni povedal, kam je namenjen. Vzel je s seboj svojo gorjačo, lok in puščice in v nahrbtnik, ki si ga je bil napravil sam, dovolj suhega mesa, konserv in druge hrane. Bil je židane volje, ko je začel korakati sam po jasnem jutru skozi gozd. Zdelo se mu je, da je spet dijak in da hodi po Marylandskih gozdovih, kjer mu je bila tekla srečna mladost. Vedel je, da v teh gozdovih ni zveri in da se bo moral čuvati samo vampirjev, in to edino le ponoči. Prvi trije dnevi njegovega potovanja so prešli brez posebnih dogodkov. Jedel je, lovil divjačino, spal pod koreninami kakšnega velikega drevesa in korakal vedno v smeri proti jugu naprej. Ravnal se je po solncu, kar ni bilo težko, kajti bili so lepi, solnčni dnevi.

Četrti dan okoli poldne se je pa pokrajina zelo spremenila. Mesto po lepem gozdu je sedaj hodil po ilovičasti planjavi. Zemlja je bila tu razpokana in iz razpok so pred njim bežali veliki kuščarji s trikotnimi glavami in majhnimi in divjimi očmi, kot krokodli. Slednjič je dospel do navpične stene, ki je bila najmanj petdeset metrov visoka. Bila je iz rezanega kamena in umetno postavljena ter se je razširjala v brezkončno daljavo. Nikjer ni bilo mogoče priti preko nje. Kaj je bilo storiti? Robert je sklenil, ker je imel še hrane za teden dni, da gre ob steni tri dni naprej in če se še tedaj ne neha, da se nato vrne. Junaško je korakal naprej, toda vročina je postajala vedno hujša, silna soparica je bila nastala in strašno se je potil. Zdelo se mu je, da puhti vroč zrak iz višine sten in vendar teren ni izgledal, da bi bil ognjeniški. Vsa pokrajina se mu je zdela sovražna in skoraj je že obžaloval, da se je tako zelo oddaljil od svojih dobrodušnih Marsovcev.

Bil je popoldan že tako truden, da je sklenil, da ne gre naprej. Poiskal si je veliko razpoklino v zemlji, jo do dna pregledal, da li ni kakšne golazni v njej, večerjal, ter tu prenočil. Spal je slabo, ponovno je čul nekakšno gromenje v daljavi, ki ga je zbudilo. Ko je slednjič napočil dan, se je kar oddahnil in je nadaljeval svojo pot. Čudil se je, da je toplina vedno bolj naraščala. V razpoklinah so rastle bodičaste rastline, podobne južnoameriškim agavam, samo da so bile rumene in so imele svečam podobne, meter dolge cvete. Velike žuželjke in kratke, debele kače je srečaval na svojem potu. Sledil je steni, ki je na nekaterih mestih tvorila ogle. Pri nekem takem oglu se je zelo začudil, kajti stena se je tu nehala s stolpom, kojega vrh je segal v oblake. Streljaj od stolpa pa je bil velikanski gozd, kakoršnega si ne more predstavljati niti najbujnejša fantazija. Vegetacija je bila čisto tropska in je spominjala Roberta na idealne pokrajine iz premogove dobe, ki so jih naslikali učenjaki na podlagi okamenelih debel. Samo da so se ta drevesa dvigala v zrak kot rakete v višino dobrih tristo metrov. Listje je bilo veliko kot jadra ladje in drevesa so se razprostirala v svoji ogromni bohotnosti kot gore.

— Nič ni novega pod solncem, si je dejal Robert. Narava deluje povsod po istem načrtu in proizvaja iste vrste živali, ljudi in rastlin. Kakor nam atomska kemija razkriva formule za še ne razkrita telesa, tako potom svojega razuma lahko »uganemo« vse mogoče varijacije v naravi.

Robert je videl pred seboj gigantske cvetlice s cveti, velikimi dvajset metrov, palme, ki bi lahko zasenčile celo mesto, lijane in srobote, dolge mnogo sto metrov, ki so se spenjali od enega drevesnega velikana na drugega in objemali velikanske cvete in sadove. Robert se vsega tega kar ni mogel nagledati, in vendar ni našel razlage za to bujno vegetacijo. Zakaj je naenkrat na tem mestu vročina in zakaj je vroči pas tako ostro oddeljan od hladnejšega? Na to vprašanje, ki si ga je stavil, ni vedel odgovora.

Ta velikanski gozd je bil poln najrazličnejših živali, ki jih je Robert iz daljave prav dobro videl. Predvsem je bilo vse polno velikih kač, ki so se vile od veje do veje. Ostudne krastače, velike kot človek, so skakale po tleh in dajale od sebe odurne glasove. Le ptic je bilo malo. Samo nekakšne štorklje so hodile po tleh in se hranile z manjšimi žabami in kačami. Muhe, velike kot golobi, z zlatimi krili, so brenčale kot majhni aeroplani po zraku. Robert si ni upal v ta gozd. Vedel je, da bi v njem izginil za vedno. Ne samo, da je bila v njem orijentacija popolnoma nemogoča, temveč tudi ni bil varen pred kačami in kdo ve še kakšnimi zverini. Če bi bil v družbi ljudi, kateri bi bili dobro oboroženi z modernim orožjem, bi nič ne bilo bolj zanimivo, kot prodirati v ta pragozd in pol.

Iz gozda je izhajala silna vročino in duh po trohnelosti. Robert je nekaj časa hodil ob robu gozda, ali dobrih petdeset metrov od njega oddaljen, ker ni želel, da bi prišel v stik s kakšno zverjo. Slednjič je prispel do velikanske, vsaj sto metrov visoke cedre, ki je stala na samem. Takoj je sklenil, da spleza na njo in se orijentira. Pregledal jo je z vseh strani, da li ni morda v njej kakšnih zveri, toda ničesar ni opazil. Plezanje na tega velikana ni bilo težavno, kajti imel je toliko tako ogromnih vej, da se je Robert pravzaprav sprehajal navzgor in mu plezanje skoraj ni bilo potrebno. Na svojem potu je srečal samo velike veverice, ki so bežale pred njim. Eno uro je skoraj rabil, da je prišel na vrh drevesa. Razgled, ki se mu je tu nudil, je bil izreden. Gozd, ki ga je s svojega opazovališča skoraj vsega pregledal, je imel obliko pravilne elipse, dolge približno štiri kilometre. Njega oblika je bila tako točna, kot bi bila začrtana z ravnilom. Na vrhu stolpa, mimo katerega je bil šel, se je nekaj bliskalo, kar Robert ni mogel natančno spoznati. Temu stolpu nasproti je stal v daljavi nekaj kilometrov enak drug stolp, na katerem je tudi žarela silno močna luč, kot majhno solnce. Ta bajni gozd iz dobe mamutov je bil kronan z mavrico najpestrejših barv. Dolgo je Robert gledal, kakšen ogenj ali luč je na stolpih, nazadnje pa je le razrešil zagonetko.

— Parabolična zrcala! je vzkliknil začuden.

Nemo je gledal to velikansko delo, ki je moralo biti zgrajeno od civiliziranih velikanov v teku stoletij. Vampirji seveda kaj takega niso bili v stanu zgraditi, Marsovci pa tudi ne. Torej kje je bil ta rod, ki je vršil tako ogromna dela? Rod intelektualcev na Marsu je menda že zdavnaj izumrl in ko je Robert na to pomisil, je bil žalosten. Koliko bi se bil lahko od njih naučil!

Dolgo časa je Robert sedel na vrhu visoke cedre in opazoval čudežno okolico, potem pa je šel dol. Spoznal je, da v notranjost gozda ne bo mogel prodreti, enako kot ne bo mogoče, da pride na enega izmed stolpov, ki nista imela nikakega vhoda in sta bila zgrajena iz rezanih kamnov, po katerih ni bilo mogoče priti na njih vrh. Ko je bil spet prišel na tla, se je iz radovednosti vendar približal gozdu na nekoliko korakov. Tu je opazil veliko cvetlico, ki ga je spominjala na mesojede cvete Zapadne Indije. Sredina ogromnega cveta je izgledala kot modro človeško oko. Okoli njega pa je stalo vse polno lovk. Robert je videl, kako se je temu skrivnostnemu očesu približala majhna veverica, privabljena od finega duha cveta. Komaj je bila blizu, so kot blisk udarile lovke po njej, jo ovile kot kače in stisnile. Žival je žalostno zajavkala in že so se vsesale rastlinske lovke v njeno kožo ter ji začele sesati kri. Robert se je tako prestrašil nad tem prizorom, da je kar odskočil. Pri tem se je spodtaknil in padel. V tem trenutku mu je postalo slabo in skoraj se je onesvestil. Komaj je imel še toliko moči, da se je dvignil. Spoznal je, da se iz gozda izliva strupen plin, skoraj gotovo ogljikov dvokis, ki je težji kot zrak in ostaja vedno pri tleh. S silno težavo je odšel Robert iz nevarnega gozda, spoznal je, da vsebuje mnogo več opasnosti, kot si je bil predstavljal.

Zaman si je na svojem povratku belil glavo, kdo bi mogel zgraditi stolpe in zasaditi ta gozd v obliki pravilne elipse. Čemu je bilo sploh vse to napravljeno? Ali je bil to narodni park kakšnega rodu Marsovcev, ali je bila poskusna postaja ali botanični vrt kakšne višje šole ali pa izrodek gorostastne fantazije kakšnega blaznega trinoga? Vse to so bile samo domneve.

Robert se je vrnil v svojo vas, toda sklenil je bil, da pride še enkrat nazaj k temu čudovitemu gozdu, a to pot z dobro organizirano karavano Marsovcev, ki naj bi mu pomagali, da prodre v sredino gozda, do skrivnostne doline in morda tudi na stolpe.


11. poglavje: Morsejevi znaki iz vsemirja.[uredi]

Teden dni je bilo preteklo, odkar je bil umrl fakir Bichara nasilne smrti. Polkovnik Fitzwilliams in naravoslovec Ralph Pint sta bila postala v tem kratkem času neločljiva prijatelja. Sedela sta v kiosku na vrtu vladne palače, srebala ledeno kavo v družbi miss Alberte, ki si je že fila opomogla od strašnega živčnega napada, in vsi trije so neprestano razmišljali samo o usodi inženjerja Roberta Garela. Toda čim bolj so razmišljali in razpravljali, tem bolj so bili prepričani o dejstvu, da se nahaja v istini na Marsu, da je vresničil svoje sanje znanstvenika, raziskovalca, pesnika ali blazneža. Cela vrsta malenkostnih dokazov jih je potrjevla v tej misli. Polkovnik Fitzwilliams je sedaj s sodelovanjem Pinta in miss Alberte ponovno raziskoval zadevo eksplozije v šelambrunskem samostanu, ki je ubila toliko fakirjev. Polkovnik je potrpežljivo izpraševal brahmine, ki so bili tedaj prisotni, in je od njih zvedel marsikaj, kar bi moglo morda neki dan razjasniti skrivnost Robertovega odleta na Mars. Razen tega je našel pri raziskovanju v podzemskem laboratoriju, kjer je Robert delal svoje poskuse, njegov dnevnik, ki pa na žalost ni bil pisan vsak dan. Bil je sploh zelo nepopoln, pač pa je ostalo v laboratoriju mnogo načrtov in notic, tako da se je iz njih dalo sklepati na Robertove projekte. Jasno je bilo, da je sestavljal vse potrebno za polet na Mars. Zanimive so bile na primer sledeče besede v njegovem dnevniku:

»Danes mi je pokazal Trinavat v magičnem zrcalu mojo drago Alberto. Videl sem, da je žalostna in hudo mi je bilo pri srcu. Ni mi še popolnoma jasna konstrukcija tega zrcala, toda o tem ni dvoma, da je podlaga vsega televizija. Po končnem poskusu sem občutil silno utrujenost in za dva dni sem nesposeoben za vsako delo. Kdo bi si mislil, da takšni poskusi tako izčrpajo človeka?«

Polkovnik je smatral za svojo dolžnost, da izroči Robertove zapiske miss Alberti, in ta je bila globoko ginjena, ko jih je čitala.

— Vedela sem, je dejala, da me moj Robert ni pozabil. Vedno še misli name, kot jaz mislim na njega in ne dvomim, da se bova spet videla in da se poročiva. Če je res imel to srečo, da je odletel na Mars, zakaj jaz ne bi mogla za njim?

Toda polkovnik je odkimal z glavo.

— Tega pa ne verjamem, je odgovoril. Robert je imel srečo, da je slučajno imel tako ugoden trenutek in takotako mogočno pomoč, toda to se zgodi samo enkrat, a ne dvakrat.

— Bomo videli, je tiho dejala miss Alberta, ki je postala zamišljena.

V tem trenutku je zadonel gong v predsobi in straža je javila, da so pripeljali ujetnika.

— Toda čemu me motite z ujetniki? Odvedite ga in pozneje mi javite, kaj je ž njim, ko bom v pisarni.

— Gospod polkovnik, ujetnik je belec, iz Evrope, in govori prav čudno angleščino.

— Torej privedite ga semkaj. Nato se je obrnil k miss Alberti ter je dejal: Mislim da imamo opraviti z enim onih mednarodnih potepuhov, ki se vlačijo po vsem svetu in ki jih ni mogoče odpraviti.

Tu je straža privedla v sobo možaka dolgih svetlih las in svetle brade z modrimi očmi. Bil je zelo slabo oblečen in ves prašen. Izgledal je utrujeno, toda nikakor ni napravljal vtisa potepuha, temveč je kazal v vseh svojih kretnjah gentlemena. Ko je vstopil v sobo, in pogledal prisotne drugega za drugim, je naenkrat presenečeno vzkliknil, ko je zapazil miss Alberto. Nato je napravil globok poklon in dejal v čisto dobri angleščini:

— Vi ste tu, miss Jerkiss? Take sreče, da Vas tu dobim, pa res ne bi bil pričakoval. Poznam Vas po fotografiji, ki je izšla po vseh ilustrovanih časopisih na prvi strani.

Polkovnik je bil sedaj mnenja, da je možak pretkan lopov, ki se je dal nalašč aretirati, samo da pride v stik z bogato Američanko ter jo nato ogoljufa. Zalo je osorno dejal aretirancu:

— Molčite in ne zbijajte neslanih šal. Imate opraviti z menoj. Predvsem, legitimirajte se. Kje so Vaši papirji?

— Evo jih: legitimacija kaznjenca, ki je popolnoma v redu.

— Vi mislite, da se boste norčevali iz mene? je dejal divje polkovnik.

— Nikakor ne, to je knjižica kaznjenca za prisilno delo v Sibiriji, izstavljena od boljševiških oblasti. Srečno sem jim popihal iz rudnika in po silnih naporih dospel semkaj v Indijo na angleška tla in mislim da so bili Angleži vedno narod, ki je respektiral politične begunce.

— Povejte predvsem, kakšne narodnosti ste in kako se imenujete.

— Učenjak sem poljske narodnosti, astronom, ime mi je pa Krasinski.

— Krasinski? je vzkliknil Pint, ki je kar poskočil s svojega naslonjača. Ali niste Vi z ameriškim inženjerjem Robertom Garelom instalirali v Sibiriji napravo za oddajanje svetlobnih znakov na Mars?

— Seveda, to sem jaz, in inženjer Garel je moj najboljši prijatelj.

Pri teh besedah se je bil polkovnik Fitzwilliams popolnoma spremenil. Padla je njegova uradna maska in postal je spet prijazen družabnik. Pomignil je obema vojakom, ki sta privedla ujetnika, naj se odstranita, ter ponudil Krasinskemu naslonjač. V veliko začudenje miss Alberte je astronom to smatral za samo po sebi umevno. Sedel je in izpregovoril.

— Na vsak način sem moral govoriti z Vami, miss Jerkiss, kajti sporočiti Vam imama zelo važne stvari, ki se tičejo Vas in inženjerja Garela. Ni prvič, da čujem Vaše ime. Robert mi je večkrat govoril o Vas. To je bilo tedaj, ko sva skupaj delovala v Sibiriji. Vam gotovo ni znano, da šo me aretirali boljševiki, češ da sem poljski vohun in poslali so me z nekaterimi drugimi Poljaki v sibirske rudnike. Tu sem delal pol leta, potem se mi je pa posrečilo ubežati. Po silnih težavah sem srečno dospel na Japonsko in tu sem se javil ravnatelju zvezdarne v Tokiju, s katerim sem si bil že nekoliko let dopisoval. Ta me je vzel v svojo službo in me poslal na astronomski observatorij v Kashumigavi, ki leži v višini 1500 m nad morjem, z namenom, da izdelujem tam fotografije planetov. Sedaj pa prosim, da me točno poslušate. Naravno, da sem predvsem obrnil vso svojo pozrnst na Mars. Na fotografijah, ki sem jih napravil od Marsa in ki so bile zelo točne, sem naenkrat zapazil na nekem mestu na Marsu svetlo točko, ki je na drugih fotografijah ni bilo. Bil sem silno presenečen, odkod bi mogla priti ta točka in fotografiral sem ponovno. In spet je bila na nekaterih fotografijah ta točka, na drugih pa ne. Sedaj sem hotel z lastnim očesom videti, kaj je pravzaprav s to svetlo točko. Naslednjo noč sem spet usmeril daljnogled na Mars in pogledal na tropski pas tega planeta, kjer se je na nekaterih fotografijah videla omenjena točka. Lahko si mislite, kako silno sem se začudil, ko sem opazil z očesom zelo jasno to točko. Toda ni trajno žarela, temveč se je skrivala, kot bi bilo prihajalo nekaj med daljnogled in med njo in potem mi je šinila v blazna misel v glavo:

— To so vendar Morsejevi znaki!

Ali v tem trenotku je svetla točka ugasnila in se ni več prižgala. Zaman sem čakal v največji napetosti celo uro. Tedaj je prišel mesec in tako razsvetlil nebo, da je bilo vsako nadaljnje opazovanje zvezd onemogočeno. Lahko si mislite, s kakšno nestrpnostjo sem pričakoval naslednje noči. Imel sem pa smolo. Pričelo se je deževno vreme in teden dni je bilo oblačno, tako da sem bil prisiljen k brezdelju. Vsak dan sem opazoval fotografije, ki sem jih napravil od Marsa. Na nekaterih je bila svetla točka zelo jasno vidna in ni bilo nikakega dvoma, da se tam na Marsu nahaja izredno močna luč, ki je morala imeti jakost mnogo milijonov sveč, da postane vidna na zemlji. Na nekaterih drugih fotografijah pa je bila na istem mestu enolična površina, kot drugod po Marsu. Brez vsakega dvoma je bila to torej luč, ki je ugašala in se spet prižigala. Ker je pa malo verjetno, da bi bila takšna luč naravnega izvora, sem sklepal, da mora biti na Marsu inteligentno bitje, ki daje znake.

Slednjič je le prišlo lepo vreme in z največjiin razburjenjem sem pri zahodu solnca čakal na kupoli zvezdarne. Ko se je dovoljno stemnilo in se je med zvezdami tudi že videl Mars, sem usmeril svoj daljnogled nanj. Saj poznate teleskope velikih zvezdam. Astronom leži pod tako velikansko cevjo na divanu, ki se da tako sukati v vse lege, da more prijetno ležeč slediti gibanju zvezd nad njim. V velikem teleskopu japonske zvezdarne se vidi Mars velik kot kroglja s premerom dveh centimetrov. Prav dobro je na njem opaziti beli pas na severnem in na južnem tečaju, to se pravi velikanske sklade leda in snega, kakor tudi temnejše zmerne in tropske pokrajine. In v bližini velikega kanala, kjer nekako prehaja pas v tropskega, sem v svoje zadovoljstvo ponovno opazil svetlo točko, ki je ugašala in se spet prižigala. Skušal sem sestaviti iz teh signalov Morsejeve znake, a mi v začetku ni šlo. A kar naenkrat sem v svoje največje začudenje čital: R-O-B-E-R-T-G-A-R-E-L-R-O-B-E-R-T-G-A-R-E-L.

— Moj Bog, je vzkliknila miss Alberta in omahnila.

Vsi so priskočili, toda ona je takoj spet prišla k sebi in vstala.

— Ti nesrečni moj Robert, je žalostno vzkliknila in začela glasno plakati.

Prisotni so bili tako razburjeni od nenavadne povesti in joka Američanke, da si niso vedeli pomagati. Prvi se je pomiril polkovnik. Stopil je k miss Alberti in jo začel tolažiti. Dejal ji je:

— Pomirite se, cenjena miss. Upostavili bomo zvezo z Marsom in potem bomo že našli pot, da gremo mi gor, ali pa da pride vaš Robert nazaj. Glavno je, da vemo, da je pri življenju in da se mu dobro godi, kajti če mu ne bi šlo dobro in ne bi imel vseh sredstev za normalno življenje, tudi ne bi mogel dajati znakov. Iz njih moremo sklepati, da je bodisi sam, bodisi morda v zvezi z visoko kultiviranimi bitji na tem planetu upostavil kdo ve kakšno napravo, ki proizvaja jako luč, skoraj gotovo električno, in ki jo potem potom sklapanja in prekidanja toka spreminja v svetlobne znake, upajoč, da ga bo na ta način odkril eden zemeljskih zvezdoslovcev.

— Čudim se samo, je dejala miss Alberta, da teh znakov še niso odkrili na drugih zvezdarnah.

— To ni nič čudnega, je dejal Krasinski, temveč zgolj slučaj. Od danes do jutri lahko pričakujemo, da se ta vest pojavi kot najsenzacijonelnejša vest po vseh časopisih, kajti to bi bilo prvič, da je človek dospel na drug planet in da ob enem oddaja znake.

— Jaz sem mnenja, je dejal polkovnik, da za enkrat ne bi imelo za nas nikalcega smisla, da objavimo to svojo skrivnost. Pomagati nam ali Robertu itak zaenkrat ne more nihče. Mi bomo morali sedaj dobro premisliti, kaj nam je storiti. Stvar je zelo težavna in vsak prenagljen korak bi mogel le škoditi.

— Prvo, kar nujno rabimo, je, da nadaljujemo opazovanja Marsa, kajti možno je, da bo Robert čez nekaj časa začel dajati tudi druge znake in morda celo daljša poročila.

— Torej nam bo treba nabaviti si daljnogled, ali pa se preseliti v mesto, kjer je kakšna velika zvezdama in stopiti v stik s tamošnjimi astronomi.

— O teh stvareh bo treba natančneje razmišljati. Toda za danes dovolj o tem. Povejte nam še, gospod Krasinski, kako ste prišli sem. Saj mi je čisto nerazumljivo, da ste padli ravno v našo družbo.

— To je zelo enostavno. Ko sem bil siguren, da se ne motim in sem dve noči zaporedoma po več ur opazoval iste znake z Marsa, ki so dajali neprestano omenjene črke Robertovega imena, sem se vprašal, kaj bi bilo storiti. Tu slučajno dobim ilustrovano izdajo dnevnika New York Times in na prvi strani je bila slika miss Alberte Jerkiss. V članku, ki je sliki sledil, je stalo, da je ona zaročenka izginulega inženjerja Roberta Garela, da ji je umrl oče in da je z naravoslovcem Pintom odpotovla na svoji jahti, ter da se trenutno nahaja v Karikalu v Indiji, kjer raziskuje teren in išče demante. Moj sklep je bil takoj storjen. Ker take stvari ni mogoče razjasniti pismeno, sem odpovedal službo, vzel svoja fotografije seboj in odpotoval semkaj. Vožnja je draga, pot je dolg in tako sem prišel do tu skoraj brez vsakega denarja. Imam samo svoje fotografije Marsa v žepu. Zato me je tudi straža aretirala, ker sem nujno zahteval govoriti z miss Alberto, a izgledam kot kakšen capin.

— Fotografije imate tu? je vzkliknila miss Jerkiss, Prosim, pokažite jih.

Krasinski je vzel iz notranjega žepa svojega telovnika usnjeno denarnico in jo odprl. Iz pisemskega zavitka je vzel šest fotografij, na katerih je bil Mars nekako: v velikosti dveh centimetrov in s tresočo roko je pokazal Krasinski s svojim svinčnikom na dveh izmed slik majhno svetlo točko v sredini planeta.

— To so Robertovi znaki, oziroma to je fotografski posnetek luči, s katero daje svoje znake.

Z največjim razburjenjem je gledala Alberta to majhno, slabotno belo piko, ki je predstavljala vse, kar ji je bilo ostalo od njenega dragega Roberta.

Vsi so molčali in nemo gledali slike.

Molk je pretrgal prvi polkovnik Fitzwilliams, ki je dejal Krasinskemu:

— Dragi gospod Krasinski, potrudili se boste za nekaj časa z menoj. Miss Alberta in gospod Pint pa bosta oprostila najino začasno odsotnost.

Moža sta se priklonila in odšla. Polkovnik je vedel astronorna v svoje zasebno stanovanje ter mu stavil na razpolago vse, kar je trenutno rabil: kopelj, perilo in obleko. Ko se je Krasinski prikazal pri večerji, je bil popolen gentleman. Ne samo po obleki, temveč pred vsem po svojem elegantnem in prisrčnem obnašanju, in pridobil si je srca vseh prisotnih. Ti so sklenili, da ga pred vsem rešijo denarnih neprilik, v katerih se je nahajal.

Neko jutro mu je prinesel indijski služabnik, ki mu je bil dodeljen v službo, tri pisma. Zvezdoslovec se je zelo začudil, kajti nihče ni vedel za njegov naslov. Odprl je prvo pismo in iz njega je padel ček za šest sto angleških funtov in pismo, v katerem mu je razložil polkovnik Fitzwilliams, da je postalo prosto mesto inženjerja-zemljemerca v njegovi oblasti in da ga imenuje za to mesto, da mu da šest mesecev dopusta in plačo za teh šest mesecev prilaga.

Krasinski je bil navdušen radi prijaznosti polkovnika, a še bolj se je začudil, ko je odprl drugo pismo. To mu je pisal naravoslovec Pint. Ta je dejal, da je še dolžan inženjerju Garelu tisoč dolarjev in da njemu izplačuje teh tisoč dolarjev, ker ve, da je pri nesrečni ekspediciji, katero je napravil z Garelom v Sibirijo, bil težko oškodovan.

— To mi ni bilo potrebno, si je dejal Poljak ganjen, da ne bi vedel, da je Pint zlata duša. Rekel bi, da so se ti ljudje dogovorili, da bodo podpisovali čeke na moje ime.

Pri teh besedah je z nohtom odluščil črni pečat tretjega pisma. V svoje še večje začudenje je opazil, da se nahaja v njem ček na desettisoč dolarjev. Ta ček mu je pošiljala miss Jerkiss, priložila mu je pa pismo, v katerem mu je pisala, da ga je z današnjim dnem sprejela v službo kot zasebnega tajnika in da mu plačo en tisoč dolarjev na mesec izplačuje priloženo za deset mesecev v naprej.

Krasinski si je začel meti oči, da bi spoznal, ali sanja ali res gleda pred seboj tolike vsote denarja. Veselo je odhitel navzdol v jedilnico, kajti bil je že čas za kosilo. Njegovi prijatelji so že sedeli za mizo.

— Požurite se, je dejal kapetan. Hoteli smo že začeti brez vas.

— Prosim, da mi oprostite, je odgovoril Krasinski, toda dobil sem toliko pošte, da sem bil zadržan. Pomislite, da sem dobil cel kup čekov in obenem prav ugodne ponudbe.

Vsi trije navzoči so pri teh besedah dvignili glave.

— Dragi moji prijatelji, je dejal Poljak, vidim, da ste imeli vsi isto velikodušno misel. Iskreno vam zahvaljujem, toda sprejeti pa tega ne morem. Pri tem je položil tri čeke na mizo. Toda kljub njegovemu odporu so ga vsi trije prisilili, da je denar sprejel.

— Kar hudo mi je, je slednjič dejal, ko vidim, da moram odnehati.

TRETJI DEL.[uredi]

1. poglavje: Ujetnik v ugaslem ognjeniku.[uredi]

Skrivnost velikih stolpov in tropskega gozda Robertu ni dala miru. Sklenil je, da se vrne in skuša prodreti v globočino gozda s pomočjo svojih Marsovcev. Sestavil je celo znanstveno ekspedicijo, ki je sestojala iz nosačev, borcev in tudi Aeja to pot ni hotela zaostati, temveč je šla z Robertom. Razen tega je Robert vzel seboj udomačenega vampirja, ki ga je eden nosačev nosil preko dne v nahrbtniku, a so ga zvečer izpustili in jih je letaje spremljal ter pri tem po svoji navadi cvilil. Prenočevali so na prostem. Niti ognja niso prižgali, ker niso hoteli, da bi jih morda vampirji ali kakšni drugi sovražniki že od daleč zapazili.

Drugo noč, ko je že vse v taborišču leglo spat, razen dveh stražnikov, se je Robert šel sprehajat po planjavi, ki se je okoli njih razprostirala pusta in prazna. Čudno se mu je zdelo, kam je bil izginil vampir, ki ga je bil udomačil in ki je drugače bil zvečer vedno poleg njega ter ga po zraku letaje spremljal.

Bil se je oddaljil skoraj pol ure od svojih zvestih Marsovcev in tedaj je zapazil, da mu je Aeja sledila. Obrnil se je ter ji je šel nasproti, toda ni napravil deset korakov, ko je začul za seboj silen šum v zraku. Ni se imel časa obrniti, kajti velika mreža je padla nanj iz zraka in ga zavila v svoje zanjke in videl je stotine vampirjev, ki so ga z divjimi žvižgi in sikanjem obletavali. Zaman se je skušal iztrgati iz mreže, le še bolj se je zavl v njo. Naenkrat so nevidne roke zagrabile mrežo z njim ter ga dvignile visoko v zrak. Čul je še silno kričanje Aeje, ki je brez moči gledala prizor.

Naenkrat je čutil silen udarec na čelo in onesvestil se je.

Ko se je prebudil, je bil v popolni temi in ležal je zvezan. Bolele so ga vse kosti. V prvem trenutku ni videl, kaj se je zgodilo z njim, potem se je pa spomnil, kako so ga napadli vampirji, ga vjeli v mrežo in odnesli neznano kam. Brez dvoma se je nahajal v njih jami. Nekaj časa ni ničesar razločil okoli sebe, a kmalu je videl, da se nahaja v velikanski kotlini, ki je bila podobna visokemu dimniku, kojega premer je znašal najmanj sto metrov. Na vrhu je zapazil slabotno svetlobo, menda je bila to dnevna luč, ki je prihajala skozi odprtino na vrhu. Na vseh straneh v temi so žarele oči vampirjev. Bilo jih je na tisoče. Čul je tudi frfotanje njih kril in njih žvižge. Iz daljave je čul šumenje reke.

Ta velikanska kaverna je morala biti krater že v pradavnih časih ugaslega ognjenika. Bil je to naravnost satanska vizija. Tisoči parov oči so gledali v tej temi in razširjali slabotno luč, a dovolj jako, da je mogel Robert razlikovati potankosti. Stene kraterja so obstojale iz bazaltnih stebrov, ki so bili mestoma pokriti z lavo, večinoma pa zastrti od velikih kril vampirjev, ki so tu viseli, obešeni za svoje zadnje noge, z glavo navzdol.

Smrad, ki je vladal v tej kaverni, je bil naravnost neznosen in Robert je bil ves iz sebe od strahu, a še bolj kot strah ga je prevladoval stud nad tem smradom. Vampirji so v gostih jatah letali mimo njega, sikali in mu gledali v obraz, vsak je hotel videti sovražnika, ki je bil uničil toliko njih sobratov. Robert je najprej hotel zapreti oči, toda si je premislil. Bal se je, da ga strmoglavijo iz skalne odprtine, v katero so ga položili, v globočino.

Vampirjev je bilo vedno več. Brezmejno število zvezd na jasnem nebu ali luči milijonskega mesta, gledane s sosedne gore ali letala, bi dale komaj sliko tisočev žarečih točk, ki jih je videl Robert plesati okoli sebe. Nestvori so suvali drug drugega, da bi ga bolje videli. Eni so prihajali od zgoraj, drugi so se dvigali iz globočine. To gomazenje demonov, udarjanje s krili, žvižganje in sikanje je trajalo nad eno uro in Robert je mislil, da bo zblaznel, ako se to kmalu ne neha. Ni dvomil, da je prišla njegova zadnja ura, kajti uteči v takem položaju je bilo nemogoče.

Naenkrat je zašumelo po kaverni in začela se je prazniti. Vsi vampirji so odleteli navzgor in Robert je bil mnenja, da so šli iskat hrane, ker je menda zunaj bila noč. Svetle oči so polagoma vse izginile in Robert se je nahajal v popolni temi, ki je bila še hujša kot v rogu. Bila je takšna, da se jo je dalo tipati, kot piše sveto pismo.

Čeprav še s tem ni bil rešen, mu je vendarle odleglo. Bil je silno utrujen in predvsem ga je mučila lakota. Najrajši bi bil zaspal, toda vedel je, da so minute dragocene in da je treba sedaj naglo nekaj storiti. Prvo je bilo, da se reši svojih spon. Bil je zvezan z vrvmi in skušal se je osloboditi. Po dolgem trudu je potegnil desno roko iz zanjke, v kateri se je nahajala, toda ob enem je dobil silen udarec zadaj na vrat. Obrnil se je in zapazil tik pred seboj velikega vampirja, ki je ostal kot straža poleg njega. Njegove oči so se divje bliskale in Robert je razumel, da bi ga takoj napadel, ako se še enkrat gane. Zver je divje sikala. Gledala sta si oko v oko. V tem odločilnem trenutku je bilo treba hitro nekaj ukreniti, to je Robert le predobro vedel in ni odlašal niti sekunde. S prosto desnico je z vso silo, ki mu je bila na razpolago, zagrabil vampirja za grlo in ga stisnil ter pritegnil k sebi. Vampir ni mogel dati glasu od sebe in se je divje branil, toda Robert ga je pritisnil s težo svojega telesa na tla ter ga držal pritisnejnega gotovo deset minut, dokler ni občutil, da ga je zadušil in da je vsaka življenska iskra ugasnila v njem. Nato ga je zalučal preko skale v temno globočino. Ta je morala biti brez dna, kajti padca kljub ostremu prisluškovanju ni čul. Globoko si je oddahnil, kajti bil je za trenutek rešen. Prva njegova skrb sedaj je bila, rešiti se ostalih vezi, in tudi to ni bilo težko, kajti vampirji so ga bili le površno povezali.

Nato je bilo treba misliti na beg, toda kam in kako? Robert je samo vedel, da je pred njim prepad, za njim pa navpična stena, na koje ven štrlečem obzidku se je nahajal. Ako je bila možnost, plezati po steni navzgor, potem je bil rešen, ako ne, mu tudi sedanja sloboda ni ničesar pomagala. Začel je polagoma tipati nazaj. Plazil se je po vseh štirih na desno, toda zadel je ob navpično steno in ni mogel dalje. Na levi je imel več sreče, rob se je ob skali vlekel naprej, toda ne navzgor, temveč navzdol. To seveda ni bilo preveč razveseljivo, kajti treba je bilo priti navzgor in ven iz kaverne. Ker pa ni preostalo drugega, je Robert tipal naprej in lazil po vseh štirih previdno dalje. Naenkrat je čutil, da se na svojem potu obrača navpično proti steni in od prepada proč. To mu je bilo le ljubo, ker se je vedno bal, da bo padel v brezdno. Po nadaljnjem plezanju je spoznal, da se nahaja v podzemskem hodniku, ki se razširja. Sam Bog ve, kam je vodil.

Robert se je bal, da vampirji ne bi prehitro prišli nazaj in opazili, kaj se je zgodilo, ter mu sledili na begu. Zato je hitel, kolikor je mogel, naprej. Seveda je napredoval silno počasi, kajti bil je v popolni temi in srečo je še imel, da skale, preko katerih se je spuščal navzdol, niso bile preveč koničaste. Prijetno mu je že bilo, da se ni več razširjal po tem podzemskem hodniku oni smrad, ki je vladal v kaverni. Naenkrat je občutil, da je zrak precej vlažen, tudi na skalah je bilo to opaziti, bile so mokre. V daljavi se je nekaj svetlikalo pred njim. Oprezno je nadaljeval svojo pot. Bil je prijetno presenečen, ko je opazil, da je to svetloba preperelih kosov lesa, ki so ležali po tleh. Kmalu se je vsa okolica svetila v slabotni modrikasti luči. Spomnil se je pripovedovanja svojega prijatelja Pinta, ki mu je pravil, da je v podzemskem rovu nekega indijskega samostana naletel na glivice v ogromni množini, ki so se svetile. Sedaj je bil prepričan, da je na potu proti solnčni luči, v smeri proti izhodu iz te strašne votline. Toda čeprav je sedaj lahko hodil po konci in stopal zelo naglo po tem čudovitem rovu, ki je bil včasih bolj širok, včasih pa tako ozek, da se je komaj preril naprej, je vendar rabil še dobro uro, preden je v daljavi zapazil dnevno luč. Lahko si mislimo, s kakšnimi občutki je stopil na plano.

Sedaj je bil tu vsaj začasno na varnem pred vampirji. Pokrajina pa, v kateri se je nahajal, mu je bila popolnoma neznana. Sodeč po višini solnca, ki je stalo skoraj navpično na nebu in po vročini, ki je tu vladala, je bil mnenja, da se nahaja zelo daleč od naselbine Marsovcev, morda več tisoč kilometrov, in sicer v bližini Marsovega polutnika.

Spomnil se je besed Aeje, ki mu je bila večkrat dejala, naj nikar ne hodi proti jugu, češ da je tam vročina in na tisoče nevarnosti preži z vseh strani. Nahajal se je na obronku zelo velike gore, ki je imela obliko stožca in je brez dvoma bila nekdaj ognjenik. Ko je začel ogledovati okolico, ni mogel verjeti svojim očem.

Zapazil je nekaj svetlega na bližnji skali in ko je stopil bližje in potipal, je videl, da je čisto, suho zlato. In koliko ga je bilo! Na tisoče in tisoče vagonov bi bil lahko naložil. Pol gore je bilo iz zlata. Robert ga je tipal kot otrok, ki dobi novo igračko. Vzel je kose zlata v roko in jih tehtal. V istini, bilo je čisto zlato, kajti njega teža je bila zelo velika. Smejal se je in študiral, kaj bi se dalo vse na zemlji početi s takšnimi zakladi, ali tu to zlato ni bilo več vredno kot železo, da še celo manj, kajti iz železa bi se dalo marsikaj skovati, iz čistega zlata pa nič. Tu je Robert jasno spoznal, da zlato ni prav nič vredno, da mu je vrednost dala šele človeška lakomnost in nenasitnost. Prijel je za kepo te ničvredne kovine in jo zalučal daleč proč. Prvo, kar je sedaj začel iskati, je bila hrana. Ni mu bilo treba iti daleč in naletel je na obronku gore sredi strjene lave na vinsko trto, ki je imela prekrasne grozde. Z navdušenjem je Robert začel zobati velike jagode, ki so bile naravnost izborne. Pojedel je več grozdov in se tako nasitil in si ugasil žejo.

Naenkrat pa je čuden pojav vzbudil njegovo zanimanje. Iz nižine v daljavi se je dvigal oblak, toda ta oblak ni izgledal, kakor navadni oblaki, temveč se je po nižini podil zelo nizko, a z veliko naglico naprej proti gori, na katere pobočju se je Robert nahajal. Nato se je začel dvigati in obenem vrteti kot kakšen zračni vrtinec. Robert si nekaj časa ni mogel razlagati, kaj bi to bilo, potem se je pa spomnil na roje kobilic, ki jih je enkrat videl v Indiji in ki so kot oblaki zasenčili solnce. Veter je prinašal ta čudni oblak z veliko naglico in Robert se je umaknil za vsak slučaj k vhodu podzemskega hodnika, da bi se lahko skril vanj, ako bi mu pretila nevarnost. Naenkrat je bil ta zelenkasti oblak tu in je skoraj pokopal Roberta pod seboj. Sestojal je iz samih lahnih rastlin, ki niso bile večje kot dva centimetra. Stebelce je nosile dve vrsti izrezljanih peresc in je bilo podobno listu akacije. Vse skupaj je bilo tako lahko, da je kar samo od sebe plavalo po zraku. Robert je ujel eno teh rastlin, ki so se vrtele okoli njega, v svojo roko ter jo opazoval, a naenkrat so začeli njeni lističi naglo plahutati in rastlinica se je dvignila kot kakšen majhen aeroplan v zrak s pomočjo utripanja svojih lističev. Sedaj je Robert razumel, kako morejo plavati po zraku. Pol ure je trajal ta oblak in ko ga je bil veter odnesel dalje, je le tu in tam na tleh ostala še kakšna izmed teh nenavadnih rastlin ter se zaman skušala dvigniti in odleteti za ostalimi.

Med tem je bilo solnce, ki je stalo na zenitu, šlo že nekoliko nižje proti zahodu in Robert se je spraševal, kaj bi bilo storiti. Poiskati vas Marsovcev, o tem ni bilo niti govora, kajti vedel je, da se ta nahaja silno daleč nekje proti severu, in da nikoli ne bi mogel dospeti do nje, ker ni imel pojma, kje se nahaja. Tako je bil spet prepuščen samemu sebi in kar dolgčas mu je bilo po živih bitjih. V istini ni vedel, kaj bi počel. Sklenil je, da ne gre s hriba dol, dokler si z njega ne ogleda pokrajine na vse strani in morda odkrije nekaj, kar bi imelo zanj kakšno vrednost. Višje gori ni hotel, ker bi bil lahko prišel spet v stik z vampirji in bi to pot bilo gotovo po njem. Zaenkrat je sklenil, da si uredi svojo jamo tako, da bo zavarovan od napadov od zunaj in od znotraj, s strani kaverne vampirjev, da nato poišče hrane in si napravi ogenj in potem sklepa o nadaljnjem. Dobro si je zapomnil, kje je vhod v jamo, da je pri povratku ne bi zgrešil. To ravno ni bilo težko, ker se je poleg njega dvigala skupina bazaltnih stebrov iz strjene lave in je bilo mogoče te stebre že od daleč videti.

2. poglavje: Skrivnostni stolp.[uredi]

Tako je Robert odšel preko strjene lave in čez vulkansko kamenje po obronkih gore naprej. Razgled, ki se mu je nudil, ni bil nič posebnega, na vse strani se je razprostirala pusta planjava, tu in tam porastla z grmičjem, ki ga iz velike daljave ni mogel točneje spoznati, a vendar se mu je zdelo, da je ta pokrajina enaka teksanskim pustinjam, po katerih po pesku in posušeni zemlji rastejo samo agave in druge bodičaste rastline. V veliki daljavi pa je slednjič opazil visoko goro, iz katere se je dvigal temen oblak. To je bil prvi delujoči ognjenik, ki ga je bil opazil na Marsu. Na drugi strani gore je bilo morje in na bregu tega morja je stal zelo visok stolp, ki se je lesketal v solnčni luči. Izgledalo je, kot bi bil iz kovine ali iz stekla. Robert je sklenil, da gre tja in vidi, kaj je s tem stolpom. Vedno je gojil tajno upanje, da morda vendarle sreča enega izmed inteligentnih Marsovcev, iz onega roda, ki je ustvaril mogočne prekope in zgradil velika poslopja in stolpe. Do stolpa je imel približno dva kilometra, ali le s težavo je plezal po strmih obronkih gore navzdol. Ko je prišel blizu, je videl, da v istini stolp sestoji iz neke vrste stekla. To steklo je bilo lito v obliki velikih leč in iz njih je sestojala vsa površina stolpa. Moral je imeti kakšnih petdeset metrov v premeru. Robert je šel okrog in okrog in zapazil na morski strani nekakšna steklena vrata, ki pa so bila zaprta. Zgoraj v vratih je bil gumb iz rdečkaste kovine. Vsekakor so se potom tega gumba vrata odpirala, toda Robert ni bil dovolj visok, da bi ga dosegel. Zato je šel iskat kamenja in ga zložil pred vrati na kup, tako da je segal z roko do gumba. Pritiskal ga je, vlekel, vrtel in slednjič so se vrata odprla popolnoma tiho ter zdrknila po strani v posebno odprtino. Robert je pogledal v notranjost. Videl je majhno sobico v divanom, kateri je bil prevlečen s temno tkanino.

— Izgleda, da je to lift, si je dejal Robert, glasno govoreč sam s seboj. Korajža velja. Kar naprej, čim prej pridem do prebivalcev, tem bolje zame. Stopil je v sobico in vrata stolpa so se avtomatsko zaprla, druga vrata so se zaprla tudi pred njima, v istini, bil je v dvigalu, ki se je naenkrat samo od sebe začelo lahno, neslišno dvigati. Minuto pozneje je izstopil na vrhu stolpa.

Vrata lifta so se avtomatično odprla in Robert je izstopil. Nato je lift spet sam od sebe izginil navzdol. Robert je bil kot inženjer nad vsem tem navdušen, vendar enkrat je prišel iz čisto primitivnih razmer in iz nizke kulturne stopnje v poslopje, kjer se mu je povsod kazala tehnična civilizacija, ki je stala mnogo višje kot zemeljska.

Na vrhu stolpa je bila ploščad, iz katere so vodile široke stopnjice navzdol. Te zaenkrat Roberta niso zanimale, pač pa aparati, ki so bili razpostavljeni na ploščadi. Bil je tu najprej montiran daljnogled in ko je Robert pogledal skozi njega, je moral priznati, da je tovarna, ki ga je bila izdelala, daleko presegala po svojih izdelkih zemeljske proizvode. Jasnost in točnost tega daljnogleda je bila naravnost izredna. Robert je z njim opazoval ognjenik v daljavi in videl je, da bruha kamenje, ki leti najmanj tristo metrov visoko na vse strani in pada v morje, ki je visoko valovalo. Iz valov so se dvigale bele pare, kar je bilo umljivo, ker so bile skale žareče in ko so padale v vodo, je ta vrela okoli njih. Iz žrela se je razen tega dvigal gost rujavkast dim, ki ga je močan veter odnašal skoraj v vodoravni črti.

Razen daljnogleda je bil tu anemometer ali merilec za hitrost in smer vetra, iz katerega so izhajale žice in izginjale v steklo navzdol. Bil je torej napravljen z električnim prenosom. Za dva druga manjša stroja, ki sta bila zaprta v škatlji iz rdečkaste kovine, ni mogel določiti, za kaj bi služila.

Na odprtem delu ploščadi je bil majhen hangar in ko je Robert odprl njegova vrata, je osupnil: stal je pred letalom, toda to letalo ni bilo dosti podobno zemeljskim aeroplanom, temveč je imel šest navpičnih in šest vodoravnih propelerjev.

— Helikopter, je navdušeno vzkliknil Robert in s strokovnjaškim očesom začel motriti posamezne dele tega stroja. Pred vsem ga je zanimal motor. Toda v svoje največje začudenje je opazil, da je za vsakim propelerjem, ki so imeli premer dobra dva metra, majhen motor, ki niti pol metra ni imel v premeru, a je bil zaprt v kovinasto omarico. Iz vsakega motorja je vodila žica na veliko anteno, ki je bila razpredena pod krili tega enokrovnika. Sedaj je Robert razumel, kakšno letalo je to: dobivalo je svojo energijo po zraku od neke radijske ali energijske postaje. Ta energija, oziroma elektrika, saj drugo ni mogla biti, se je lovila v anteno in od tu odhajala v elektromotorje, ki so bili skopčani s posameznimi propelerji.

— Da, ti ljudje so mnogo dalje, nego smo mi na zemlji, je dejal Robert. Samo tega ne razumem, da nisem nikoli opazil kakšnega letala. V istini morajo zelo malo letati, ali pa niso nikoli prihajali v pokrajine, kjer sem bival dosedaj.

Po teh besedah je zaprl vrata letalske lope ter se podal na nadaljnjo raziskovanje. Šel je po stopnicah navzdol. Stene so bile vse iz napol prozornega, nekoliko mlečnatega stekla. Stopnice same pa so sestojale iz tvarine, ki je bila prožna in spominjala na trd kavčuk. Po njih je popolnoma neslišno stopal navzdol. Prišel je do vrat in jih je že hotel odpreti, ko se je spomnil, da bi to bilo le nekoliko preveč predrzno. Zato se je vstavil, nekoliko premišljal, nato pa zaklical:

— Halo, halo!

Hotel je zbuditi pozornost prebivalcev tega stolpa, da jih ne bi preveč vznemiril, če bi kar tako nepričakovano vstopil. Toda njegov glas je odmeval po dolgem stopnišču, a nič mu ni odgovorilo. Zaman je zaklical še enkrat, a to pot mnogo močneje. Vse je molčalo. Nato je stopil k vratom in potrkal. Nobenega odgovora. Pritisnil je za gumb, vrata s sama zdrčala v stran in Robert je vstopil. Enako avtomatsko so se vrata zaprla za njim. Robert je s takim občudovanjem gledal, kje se nahaja skrivnostni mehanizem, da v prvem trenutku niti opazil ni, da se nahaja v elegantno opremljeni sobi.

Težko je, popisati to čudno, eksotično eleganco in praktičnost te sobe, sredi katere je stal in si ni upal naprej. Iz nje so vedla odprta vrata v sosedno sobo in od tu dalje v tretjo in tako dalje, da Robert sam ni vedel, kaj naj napravi. Spoznal je pa na prvi hip, da je to delo ljudi, ki so morali popolnoma sličiti zemeljskim prebivalcem, kajti čeprav strašno čudno, je bilo vendar vse urejeno tako, kot bi tu bivali zemljani. Prva soba je bila urejena kot sprejemna soba z veliko okroglo mizo na sredi in mehkimi naslonjači okoli, po omarah in na podzidkih so stali razni deloma v les vdelani aparati, o katerih ni vedel, zakaj so tu. Stene so bile iz mlečnega stekla, kot zunanje stene stolpa, in na njih sta viseli dve prekrasni sliki: ena je predstavljala portret mlade, lepe dame, druga pa morsko pokrajino. Robert je takoj spoznal, da sta to umotvora čudnega slikarja, ki bi se mogel kosati z najboljšimi slikarji sveta. Barve so bile tako žive, da je posebno pri portretu Robert imel vtis, da oseba živi in diha.

Iz te sobe je stopil v drugo, ki je bila jedilnica. Enako kot prva ni imela oken, temveč je dnevna luč prihajala skozi steklene stene. V jedilnici so stale lepe omare, na katerih so bili kipi ljudi v čudnih oblekah, kakor tudi živali, ki so sličile zemeljskim. Tako je opazil Robert skulpturo velike mačke, ki bi mogla tudi biti tiger. Ker se je nahajal v jedilnici, se je spomnil, kako lepo bi bilo, ako bi mogel sesti za pogrnjeno mizo. Glad se mu je začel že mogočno oglašati in nespametno je bilo, da je raziskoval vse mogoče tehnične stvari, za katere je imel tudi pozneje dovolj časa, mesto da bi se pobrigal za najvažnejše, za hrano, brez katere bi moral žalostno poginiti. Gledal je velike omare v jedilnici, ki so bile zaprte, a katere so imele vse enake gumbe kot vrata. Stopil je k prvi in pritisnil na gumb. Vrata so se odprla in v notranjosti je Robert opazil valjaste posode, ki so bile pokrite s tenko ledeno skorjo. Prijel je eno ter jo vzel iz omare, iz katere je puhtel hlad. Aha, si je mislil, električno hlajena omara. Postavil je valj na mizo in z nohti dvignil njegov pokrov. V njem je bila strjena sivo rujavkasta zmes, podobna pašteti v konzerviranem stanju. Ker ni imel vilic in je bil prepričan, da je to hrana, jo je s prstom načel in majhno količino vtaknil v usta. Ta konzerva je bila izborna, imela je okus po najboljšem svinjskem mesu in masti, samo bila je ledeno hladna.

— Rešen sem začasno lakote in stanovanje imam tudi naravnost imenitno, si je dejal Robert. Upam, da me posestniki, ko se vrnejo in me vidijo, ne sprejmejo neprijazno in mi ne bodo šteli v zlo, da sem se kar poslužil njih jedilne shrambe.

Radovednost ga je gnala dalje in začel je odpirati nadaljne omare. Tu je našel jedilno orodje iz težkega čistega zlata, porcelanaste in zlate krožnike vseh velikosti in celo vrsto velikih in manjših valjev, ki so gotovo vsebovali različne jedi v obliki konzerv. Našel je celo v gornjem delu ene omare električno pečico, ki je služila brezdvomno za to, da se na njej segrevajo konserve. Sklenil je tok, postavil dve škatlji nanjo in v najkrajšem času se je začelo kaditi iz konserv. Spoznal je dvoje: prvič da v tem stolpu obstoja delujoča električna centrala in drugič, da je nje tok zelo močan.

Z največjo slastjo je zavžil vsebino enega velikega in enega majhnega valja. Kot rečeno je vsebina velikega imela okus po svinjski pečenki, medtem ko mu je rožno-rdeča vsebina drugega valja teknila kot kakšna torta. Morala je biti v tej zmesi moka, pomešana z sladkorjem in drugimi dobrimi stvarmi.

— Samo kozarec vina še in Chesterfield cigareto, si je dejal Robert, ki je udobno sedel v naslonjaču in večerjal. Morda pa najdem kje kakšno pijačo.

Vstal je in stikal naprej. Poleg neke omare je bil v zidu gumb. Ni vedel, zakaj je, a pritisnil je nanj. Silno se je preplašil, ko je v tem trenutku zadonela nerazumljiva mu človeška govorica iz drugega kota sobe in nato takoj čudna, lahna godba. Sprožil je bil mehanizem govorilnega aparata, ki je brezdvomno bil napravljen po sistemu gramofona, ali na zvočnik. Robert ni bil nikoli igral kašen instrument, toda tako muzikaličen je bil, da je spoznal, da ie to posebno nežna, lepa godba. Ni mogel razločiti, kakšni instrumenti igrajo, ali to kar je tli ulil, je presegalo lepoto igre največjih zemeljskih umetnikov. Robert je sedel in poslušal čudovito nebeško melodijo. Kar naenkrat se je pa začul ljubek ženski glas, ki je pel s spremljevanjem te godbe nežno, melanholično pesem. Robert je bil ves zadivljen in še dolgo potem, ko je bila godba prenehala, je sedel, ves zatopljen v svoje misli. Ta skrivnostni stolp je bil res začaran.

Nato je iskal dalje po omarah in našel je v eni dolgo vrslo ozkih steklenic iz zelenega stekla. Bile so zaprte s steklenimi zamaški, kateri so bili ob strani vezani z nekakim gumastim trakom. Povonjal je nato tekočino, ki se je nahajala v steklenici. Dišala je čudovito fino. Brez pomisleka jo je nastavil na usta in napravil krepak požirek. Vpliv te izborne, a močne pijače je bil izreden, že nekoliko trenutkov pozneje je občutil Robert tako blažen občutek po vsem telesu, da se mu je zdelo, da je pre rojen. Nikoli se še ni bil počutil tako dobro. Tako okrepčan je šel naprej. Prišel je v spalnico, ki je bila tako elegantna, kot je niti takšne ni videl v najboljših hotelih v New Yoku. Poleg nje je bila kopalnica s straniščem, nadalje naprej študijska soba z omarami polnimi knjig. Toda predno je pogledal te, je sklenil, da se skoplje in šele nato gre dalje. Topla in mrzla voda je bila v kopalnici na razpolago, kakor tudi snežnobel kopalni plašč in v omari sklad perila. Po kopeli se je oblekel v novo perilo, kot bi bil samo po sebi umevno smatral vse za svoje. Bog ve ali bo sploh kdo prišel še ta dan, si je dejal, kajti večerilo se je že. Sklenil je, da kar lepo prenoči v spalnici, saj že mnogo mesecev ni bil spal v pošteni postelji.

Kopelj, kakor tudi močna pijača sta ga tako prevzela, da je takoj zaspal, ko je bil legel v posteljo. Ko se je prebudil, ni vedel v prvem trenotku, kje se nahaja. Čudežna luč je svetila okoli njega: vse stene sobe so izžarevale dnevno luč, samo precej slabotno, tako da je bil v poltemi, a vendar mogel vse dobro razlikovati. Takšne razsvetljave ni bil pričakoval. Spomnil se je, da so ameriški inženjerji ponovno delali poskuse, iznajti zmes, s katero bi se namazale stene in ki bi podnevi srkala svetlobo vase, po noči jo pa oddajla, enako kot fosforescirajo nekatere gobe in bakterije. Toda za enkrat se zemljanom s poskusi takozvano »mrzlo« lučjo niso posrečili. Tu pa je bila že vporabljena: steklo, iz katerega so sestajale stene, se je svetilo v lepi, mili luči.

Robert je vstal in stopil k steni ter jo potipal, bila je hladna kot po dnevu in luč je prihajala ne samo iz njene notranjosti: vsa tvarina, iz katere je obstojala stena, je bila prosojna in je ob enem fosforescirala. Robert je zapazil, da so druge sobe mnogo svetlejše in da tam stene oddajajo mnogo jačjo luč kot v spalnici. Samo ene stvari ni mogel razumeti: sobe niso imele nikakega okna, a je bil v njih svež, prijetno hladen nočni zrak. Odkod je prihajal? Vsekakor je morala obstojati ventilacija potom nevidnih odprtin. Robert se je spet vrnil v spalnico, kajti občutil je, da je še zelo truden. Poleg postelje je opazil v zidu gumb in bil je radoveden, kaj je z njim. Ko ga je zasukal, je zadonela iz kota sobe prijetna, tiha, vspavalna godba. Bile so nežne melodije, ki so postajale vedno tišje in Robert sam ni vedel, kdaj so prenehale, kajti v istini je bil že zaspal, predno so se končale.

Ko se je Robert naslednjega jutra prebudil v svoji mehki postelji, je bil kot prerojen. Solnce je sijalo skozi steklene zidove in sedaj je opazil, da so na njih pri stropu pritrjeni zastori, ki jih je bilo mogoče spustiti do tal in tako vso sobo zatemniti. Robert je stopil v kopelj, nato po svoji stari navadi telovadil četrt ure ter šel zajterkovat.

Če bi hoteli popisati vse potankosti, ki jih je tu našel, bi mogli napolniti ne samo eno, temveč več knjig in to ni naš namen. Omenimo samo, da se je tu že počutil kot doma. V omarah je našel sebi primerno, zelo čudno ali nad vse praktično obleko in čevlje, in preoblekel se je in preobul, tako da je izgledal kot pristni Marsovec. Ponovno je šel na vrh stolpa in gledal na vse strani. Videl je, da se nahaja kakšnih pet kilometrov od stolpa ob morski obali drugi stolp, ki je moral enako biti iz stekla, kajti svetil se je v solnčnih žarkih.

Samo eno mu ni šlo v glavo, kje so prebivalci teh stolpov, ko vendar stoji vse pripravljeno: hrana, postelje, gramofon, mrzla in topla voda in elektrika. Ali so šli na daljše potovanje, ali so morda začasno v drugem stolpu na obisku?

Najbolj ga je zanimala knjižnica. Takoj po razgledovanju pokrajine z višine stolpa je šel v veliko svetlo sobo, na koje straneh so stale steklene omare, napolnjene s knjigami. Kaj je vse našel v teh knjigah, je nepopisno. Najprej je konstatiral, da so knjige delane na isti način, kot na zemlji. Črke so bile drugačne, toda kljub temu, da ni imel pojma o jeziku Marsovcev, je vendar na prvi pogled spoznal, da ne more biti dosti drugačen od jezikov zemljanov.

To je eno mojih največjih otkritij na Marsu, si je dejal, da sem spoznal, da narava pod istimi pogoji ustvarja isto, in da so oblike življenja povsod v najrazličnejših varijacijah ponavljajo.

Ljudje, ki so od narave dobili isto telo in iste možgane, kot jih imajo zemljani, so morali popolnoma logično dospeti do iste kulture, morali so napraviti vse stopnje civilizacije od najnižje do najvišje ter se vzpenjati na lestvici enakomerno navzgor. Nihil novi sub sole, nič ni novega pod solncem. Ta staroslavni izrek Ben Akibe je veljal tudi mnogo milijonov kilometrov proč od zemlje, a vedno še pod solncem.

Knjižnica, ki jo je začel pregledavati Robert, je bila izredno bogata in vsebovala vse stroke marsovske civilizacije. Predvsem je Roberta zanimala neke vrste enciklopedija, opremljena z najizrazitejšimi ilustracijami, ki je vsebovala tehniko, fiziko, kemijo in astronomijo. Robert je spoznal da so Marsovci najmanj dve tisočletji v kulturi in civilizaciji zemljanom naprej. V začetku se je orijentiral samo po slikah, kajti besedila naravno ni mogel čitati. Zaman se je mučil, da bi razrešil skrivnost tiskanih besed. Videl je, da se ponavljajo, predvsem po slikah je mogel za nekatere predmete dognati tiskani izraz, toda kako bi se izgovarjal, o tem seveda ni imel pojma. Spozabil se je tako v tem svojem brskanju po knjigah, da ni na nič drugega mislil, kot na študiranje. Sedaj je bil prišel že do prepričanja, da je rod inteligentnih Marsovcev izumrl, ali se je morda iz kdo ve kakšnega vzroka preselil v druge oddaljene pokrajine ali pa celo morda na kakšno drugo zvezdo. Tudi to ni bilo izključeno, kajti sodeč po slikah v knjigah, je Robert spoznal, da niso imeli samo letal za zračni promet po svojem planetu, temveč jim je bila tudi znana skrivnost, kako se kretati izven planeta po nebesnem prostoru. Samo da Robert vsled neznanja jezika ni mogel popolnoma razumeti, kako so bile konstruirane granatam podobne rakete, ki so bile naslikane v enciklopediji.

3. poglavje: Konzerv za stotisoč let.[uredi]

Dva dni se je Robert zakopal v knjižnico in čim bolj jo je pregledoval, tem bolj je spoznal, kako visoko civilizacijo so imeli ti Marsovci, ki jih je zaman pričakoval vsak dan. Slednjič se je že tako navadil na svoje samotarstvo, da se mu je že kar samo ob sebi umevno zdelo, da mu je na razpolago tako moderno, lepo stanovanje, knjižnica, kopalnica in slednjič tudi aeroplan, s katerim seveda ni vedel nič početi, ker se kljub temu, da je njegov mehanizem poznal in da je bil izprašan pilot, ni mogel leteti radi pomanjkanja radio energije. Motorji namreč kljub temu, da je vključil kontakte, niso delovali, kar je dokazovalo, da oddajna postaja za električne valove, ki se je nahajala kdo ve kje, ni delovala.

Radoveden, kot je bil, je Robert šel neki dan po stopnicah stolpa navzdol in je dospel pod površino tal. Stolp je segal globoko v zemljo in je bil ves zgrajen iz enakega opalnega stekla, kot nad zemljo. Stopnice so vodile v krogu navzdol in na vsakih deset stopnic so bila ena vrata. Najbolj čudno se je pa Robertu zdelo, na kakšen način so zgraditelji stolpa rešili problem podzemske razsvetljave. Koder je hodil, so nekaj metrov pred njim in za njim zažarele steklene stene v močni, a prijetni dnevni luči. Menda je s težo svojega telesa potom pritiska sproževal mehanizem, ki je vključeval razsvetljavo.

Robert je odpiral na svojem pohodu navzdol ena vrata za drugimi in pogledal, kaj se nahaja za njimi, toda v svoje veliko razočaranje so bile to velikanske sobe, a vse popolnoma prazne. Nobena ni imela okna, kar je bilo naravno, nobena tudi nikakega drugega izhoda. Vse je bilo golo in prazno. Ko je tako odprl kakšnih deset vrat in vedno videl eno in isto praznoto, se je naveličal odpiranja in je mimo vrat korakal po stopnicah naprej.

Naenkrat so se nehale stopnice in navzdol je vodila nagnjena, hrapava pot, po kateri je bilo mnogo prijetneje stopati, kot po stopnicah. Noge se nikakor niso tako utrudile. Bil je to isti sistem, kot ga je Robert videl v veliki postaji Grand Central Station v sredini Newyorka, in ki so ga posnemali mnogi drugi kolodvori. Naenkrat je zapazil, da se nahaja nad nekimi vrati rdeča tablica z napisom. Ta soba torej vsekakor ni bila prazna, temveč je morala vsebovati nekaj, kar je bilo označeno z napisom. Robert je, vljuden kot je bil vedno, najprej potrkal, toda ker ni bilo odgovora in ker je sploh vladala kot povsod tudi tu grobna tišina, je prijel za gumb in vrata so sama od sebe zdrknila v stran. Robert je vstopil in močna svetloba je razsvetlila prostor. Bila je to sobana, kot vse druge, ki jih je bil poprej odprl, toda ta je bila polna kovinskih štelaž in na njih je bilo nebroj valjev, enakih kot so bili v omari v jedilnici zgoraj v stolpu. Robert je iz radovednosti odprl enega in videl, da je to konserva. Bilo je toliko teh valjastih konservnih škatelj, da je Robert računal, da bi rabil več kot eno leto, preden bi jih mogel vse pojesti. Torej za enkrat se mu ni bilo treba bati lakote. Treba je bilo samo, da poleg konzerv jé tudi sadje in zelenjavo in tako dobiva vitamine, ki so potrebni za zdravje in življenje.

Zaprl je vrata in odšel naprej navzdol. Nad naslednjimi vrati isti napis, v shrambi enako vse polno konzerv. Tako je šlo dalje, shramba se je vrstila za shrambo. Naenkrat je zapazil, da so nad vrati drugi napisi in v istini, tudi v teh shrambah so bile druge konserve. To je šlo vedno naprej in naprej, vedno bolj navzdol. Nekaj časa je bil Robert štel vrata, toda slednjič je pri ogledovanju neke shrambe pozabil na točno številko. Toda vedel je, da je korakal že najmanj mimo sto petdeset vrat. In to je šlo brez konca in kraja. Tako je hodil že nad eno uro in mislil si je, da ne bo nikoli konca.

Slednjič je pa vendar dospel do velike dvorane in njegovo potovanje navzdol je bilo končano. Ta dvorana je bila okrašena s slikami podmorskih pokrajin, z ribami, raki in školjkami, vse v najpestrejših barvah, tako da je Robert stal sredi nje in se ni mogel nagledati. Čemu je služila ta dvorana, mu ni bilo jasno, ker je bila popolnoma prazna, samo na nasprotni strani vhoda je imela majhna vrata. Robert je stopil skozi ta vrata in se je nahajal v liftu. Spoznal je torej, da bi bil lahko tudi z dvigalom dospel v to globočino. Sedel je v lift in pritisnil na prvega izmed treh vijoličastih gumbov, ki so se svetlikali poleg njega. Lift se je polagoma začel premikati navzgor in nekaj minut pozneje se je vstavil. Robert je računal, da mora biti približno na višini tal pri vhodu v stolp. Izstopil je in se napotil preko podolgaste sobe. Hladnokrvno, kot je odpiral vsa vrata, je odprl tudi ta.

Tu se je nahajal v hodniku iz debelega, prozornega stekla, nekako pet metrov pod morsko gladino. Ta hodnih je vodil pod morjem naprej, ves sestavljen iz steklenih plošč, ki so bile vložene v kovinasto ogrodje. Pogled na podmorsko pokrajino je bil naravnost veličasten. Gozdiči rdečih in belih koral so se menjavali z rumenimi travniki morske trave in temnozelenimi grmiči alg. Med njimi so razstirale svoje široke cvete podmorske rože, podobne onim, ki jih je bil nekdaj videl v vročem morju floridske obale. Robert je počasi korakal po podmorski stekleni galeriji naprej in se vstavljal, če je opazil kaj izrednega. Nekatere fosforujoče alge so nosile čudne sadove, podobne ananasom in bananam. Druge, noseče vijoličaste grozde, so se vlekle po petdeset in še več metrov daleč in lahno valovale v morskem toku.

Solnčni žarki so padali navpično na morsko gladino, ki se je lahno prelivala v srebrnih valovih visoko nad vso to čudežno pokrajino. Trope majhnih lesketajočih se rib so se podile med algami, izginjale v gostih šopih podvodnih rastlin ter se igrale v sijaju solnčnih pramenov, veseleč se svojega življenja. Robertovo pozornost je vzbudil ogromen rak, ali bolje rečeno, morski pajek, ki je imel dobre štiri metre v premeru in nepremično ždel na neki skali, samo s konci svojih dolgih trepalnic je lahno migal ter tako skušal privabiti kakšno nepremišljeno ribico. Robert se je spomnil, da je našel ogrodje pajka že prvi dan svojega bivanja, na Marsu na peščeni obali. Ene škarije te pošasti je bil uporabil kot gorjačo v boju s polipom.

Naenkrat je zapazil, kako se vse ribe in ribice kot strela švignile pod skale ali pa se skrile med algami. Ni si vedel razlagati, zakaj se je to zgodilo. Tedaj pa jo videl iz daljave prihajati tropo somov. Robert je bil sicer že mnogo čital o morskih somih in videl tudi fotografije, toda gledati te zveri iz neposredne bližine, pod morsko gladino, je pa bilo nekaj, kar mu je zježilo lase na glavi. Oblila ga je kurja polt, čeprav ni bilo zanj nikake nevarnosti. Te tri do štiri metre dolge sive pošasti, s temnimi progami na glavi in odprtimi žreli, v katerih so se videli ostri, beli zobje, so bile v istini nekaj, kar bi tudi največjemu junaku delalo strah. Izgledale so kot povodni tigri, ki samo pazijo, kdaj bi mogli koga napasti. Plavali so zelo počasi in nizko ob dnu. Bili so že skoraj mimo, ko je Robert opazil, da se je na zadnjega soma, ki je bil nekoliko manjši, iztegnila lovka v algah skritega velikanskega polipa. Bliskoma, kot bi vsekal z mečem, se mu je ovila okoli repa in ga potegnila nazaj.

Som je napravil silen skok, a zaman. Tri druge lovke so se mu ovile okoli trupa. Eno je mahoma odgriznil in temna kri je pobarvala vodo, ki se je mešala z blatom in peskom, katerega je bil dvignil z dna divji boj. Robert kmalu ni mogel ničesar več videti, kajti boj je bil vodo daleč na okoli tako skalil, da je bila motna najmanj na petdeset metrov. Iz te kalne vode so se dvigali stebri umazanih curkov proti površini in vse je vrelo in prekipevalo. Som se ni dal kar meni nič tebi nič pogoltniti. Robert je komaj dihal, s takim zanimanjem je opazoval ta strašni boj na dnu morja, ki je trajal skoraj pol ure. Potem se je vodovje polagoma umirilo in morske struje so odplovile kalno vodo ter prinašale čiste. Pokrajina se je zjasnila, toda niti soma, niti polipa ni bilo več videti. Menda se je bil polip soma tako oklenil s svojimi lovkami, da ga je mogel slednjič potegniti popolnoma k sebi, v svoje skrivališče pod skalami. Tragedija je bila končana in mirno so spet plavale pestrobarvne ribe po kristalnočisti vodi.

Robert je nadaljeval svojo pot po podmorski galeriji še pol ure daleč, slednjič se je pa vrnil, kajti solnce je stalo že nizko in pod morjem je zavladala poltema. Po dnu so se začele sprehajati čudne zveri, podobne na pol rakom, na pol zmajem, z velikanskimi žreli in dolgimi tipalnicami, na koncu katerih so žarele svetlobne točke. S temi tipalnicami so te živali privabljale majhne ribe ter jih nato hlastale s svojim žrelom. Robert je tudi videl ribe, ki so se vse svetile, kot bi bile iz čistega zlata. Sploh je s prihodom teme vse morsko dno bilo spremenjeno: iz lukenj in izpod skal in kdo ve odkod so priplavale nove živali, ribe in zveri, med tem ko so se dnevne poskrile. Začelo se je pravcato nočno življenje, ki ga je Robert še nekaj časa opazoval, ko je bil dospel na konec tega čarobnega hodnika.

Nato je spet stopil v lift in se je odpeljal nazaj na višino stolpa, v svoje stanovanje. Bil je utrujen od dolgega sprehoda navzdol v podzemlje in po podmorski galeriji. Večerjal je pri zvokih skrivnostnega gramofona in razmišljal o tem, kar je bil ta dan novega videl.

— Vsak dan nove skrivnosti, si je dejal v samogovoru. Zakaj so nakopičili toliko hrane? Saj je en človek niti v stotisoč letih ne bi mogel pojesti. In čemu so zgradili to prekrasno podmorsko galerijo? Ali samo za zabavo? Ali je služila morda tudi v kakšen drug namen? Kolikor vprašanj, toliko ugank. Najbolj čudno se mu je pa zdelo, da od nikoder ni prebivalcev. Ali jih je pobrala kakšna kuga? To je bilo izključeno, kajti moral bi najti njih trupla. Torej so se vsekakor morali izseliti drugam. Toda kam? In zakaj? Saj so vendar imeli vsega v izobilju, razen tega lepo stanovanje, dober zrak, kopelj, knjižnico, gramofon, letalo, skratka vse, kar si človek poželi za lepo in udobno življenje. Ali pa je to morda bilo samo poletno ali začasno bivališče kakšnega bogataša, ki sedaj živi v daljnjem mestu? Morda je nekaj sto kilometrov dalje zelo obljudena dežela, kjer prebiva rod teh izredno visoko civiliziranih Marsovcev?

Robert si je zaman belil glavo. Zelo žal mu je bilo, da kljub ponovnim poskusom ni mogel najti izhoda, kako bi se naučil iz knjig jezika Marsovcev.

Zaenkrat se mu je življenje, kot ga je imel, zelo dopadlo. Hrane je imel dobre in dovolj, vsak dan je hodil na sprehod v okolico stolpa, tu in tam ustrelil s svojim lokom kakšnega ptiča in ga spekel v kuhinji na električni peči. Bilo je dovolj vsega v kuhinjskih shrambah, kar je rabil za kuhanje. Imel je tudi tople vode dovolj na razpolago, kajti vodovne cevi so šle skozi električno napravo za ogrevanje. Skrivnost zanj je le bila, odkod prihaja ta elektrika. Menda je nekje kakšen podzemski potok gnal turbino, ali pa se je elektrika delala v morski postaji s pomočjo stalne razlike med toplino vode na morski gladini in v globočini, enako kot je to napravil neki francoski učenjak v Havani.

Kopal se je v morju, toda na peščeni obali, ki jo je poprej dodobra preiskal, da ne bi imel neprijetnih presenečenj, kajti prav nič ga ni veselilo, se ponovno bližje spoznati s kakšnim polipom ali pa celo somom. Držal se je vedno v plitki vodi v bližini brega in se nato solnčil v pesku. Vsak dan je zjutraj in zvečer telovadil, da bi ohranil gibkost svojih udov, sploh si je vse življenje uredil tako lepo, kot bi bil nekje na počitnicah in ne bi imel nikakih skrbi za bodočnost. Popravil si je svoje živce, postal je spet jak in gibčen, in ni se mu več poznalo, da je ležal tri mesece v kataleptičnem spanju v indijskem samostanu.

Toda kljub svojemu idealnemu življenju so mu misli neprestano uhajale nazaj na zemljo, ki je že dalje časa ni več videl na nebu, kajti Mars se je v tem času oddaljeval od zemlje na svojem kroženju okoli solnca in šele čez pol leta sta imela oba planeta spet priti v tolikšno bližino, da je bilo mogoče videti enega z drugega s prostim očesom.

Robert je dobro vedel, da življenje, ki ga ima, ne more trajati večno, kajti zblazneti bi moral, ako bi vedno sam pohajkoval po tuji zemlji. Sklenil je, da se čimprej napoti naprej in da skuša vse storiti, da dožene, ali se nahajajo še oni prebivalci na Marsu, ki so zgradili stolp in njega podzemsko shrambo konzerv, koje namen mu je bil pravzaprav nejasen. Čemu toliko hrane, ko je pa bilo dovolj ptic, rib in drugih živali, ki jih je bilo mogoče loviti ne samo visoko civilizovanemu prebivalcu, temveč tudi divjaku, ki ni imel nikakega orožja, da, niti ognja ne. Tako je bilo vse zagonetno, da je tem manj razumel skrivnosti, čim bolj jih je razmišljal.

Ne smemo pa misliti, da je Robert, ko je dobil tako udobno stanovanje, začel lenuhati. Neumorno je raziskoval stolp in njegove skrivnosti in našel tu marsikaj, čemur se je kot inžener čudil. Poleg hangarja za aeroplan je bila majhna lopa, opremljena kot tehnična delavnica, in tu je Robert dobil vse moderno tehnično orodje in še mnogo več. Z najdenim orodjem je odpiral stroje, ki so stali po stolpu, pregledaval njih konstrukcijo, razmišljeval, na kakšen namen so služili. Našel je tudi aparat, zvezan s kinetskim televizorjem, toda zaman se je trudil, da bi ga spravil v delovanje. Menda je manjkala oddajna postaja, oziroma ni, delovala.

— Ako oddajna postaja ne deluje, tako je modroval sam pri sebi, potem je to dokaz, da Marsovcev ni več na Marsu, ali pa da so vsi izumrli, kajti če bi imeli kje kakšno večje mesto ali celo stanovali razkropljeni po eni ali več deželah, potem bi postala gotovo delovala.

V svoje največje veselje je odkril v stolpu sobo, ki je bila prirejena za predavanje zvočnih filmov. Vsa aparatura je bila tu in — čudež Božji — cela shramba filmov. Nervozno je Robert hitel k aparatu, da poskusi, ali je tok v napeljavi. Imel je srečo: ko je zavrtel stikalo, se je zabliskalo v sobi in zašumelo po aparatu, tok iz krivnostne centrale je bil vključen. Robert je nato, vtaknil film v aparat, vključil tudi zvočno aparaturo in spustil film v tek. Nato je odšel iz operaterske kabine na balkon, oziroma galerijo, ki je bila zadaj v sobi in gledal ter poslušal prvi marsovski govoreči film.

Kar je tu videl, je nepopisno: drama iz življenja Marsovcev, igrana od prvovrstnih igralcev. Robert ni imel občutka, da bi bili to Marsovci, kajti med njimi in ljudmi ni bilo prav nikake razlike, samo jezik mu je bil tuj, pokrajina, hiše, obleke, vse je bilo tuje, vse iz neznanega, strašno čudnega sveta. Slike so bile v naravnih barvali in projicirane na svetlo kovinasto ploščo, ki jih je odsevala popolnoma plastično, tako da je imel gledalec popolen vtis resničnosti. Robertu je to naravnost dobro delo, kajti čeprav je vedel, da je vse to le umetno, je vendar občutil, da so to ljudje, enaki njemu, ki isto tako dihajo, mislijo, čutijo, se smejijo in plakajo. Čeprav ni razumel niti besede, ga je vendar film globoko ganil.

In pri vsem tem je pa spoznal, da se bo mogel potom ponovnega slušanja filma naučiti marsovskega jezika. Znal je že precej besed jezika svojih Marsovcev, od katerih je bil odnešen po vampirjih na tako čuden način, toda takoj je spoznal, da mil ta jezik pri študiju ne bo prav nič koristil, kajti ne ene besede ni mogel razumeti.

Tako je imel novo delo, ne samo da je iz nebroja filmov, ki so mu bili na razpolago, do dobra spoznal vse navade in vse življenje Marsovcev, temveč je pazil pred vsem na eno: hotel se je iz ponovnega poslušanja enega in istega filma naučiti njih jezika. Iz začetka je obupaval, toda čez nekaj dni je že šlo, in ni minil mesec, ko je že prav dobro mogel razlikovati posamezne stavke, besede in njih pomen. Vedno večje veselje je imel do tega študija. Vporedno s tem je bil tudi vrgel na knjige in skušal dešifrirati pismene znake v zvezi z govorjenim jezikom. Tudi to je slednjič šlo. In tako se mu je kot nekakšno razodetje odprl popolnoma nov svet, visoko civiliziran in kultiviran, in kakor otrok pije sladko mleko, tako je naravnost strastno pil iz vira nove, visoke kulture, ki je bila za nekaj tisoč let starejša kot zemeljska. Kljub velikim težkocam, ki so se mu stavljale radi neznanja tehničnih izrazov in vseh podlag nove, tuje vede, je vendar tudi polagoma prodiral v skrivnosti marsovske tehnike, fizike, kemije, sploh vseh naravoko je videl spet njih goro, se mu je kar čudno zdelo, kaslovnih ved.

Iz knjig je spoznal, da se mora nahajati na drugi strani morja velika obljudena dežela, z mesti in manjšimi naselbinami. Na zemljepisnih kartah, ki so mu bile na razpolago, je slednjič našel, kje se nahaja, in sicer po vijugah morskega obrežja, na katerem je stal njegov stolp. Tako je spoznal, da se nahaja na velikem otoku in da ima kakšnih stopetdeset kilometrov do celine.

Samo eno mu ni šlo v glavo: zakaj ni nikogar od teh prebivalcev na spregled? Zakaj se nikoli ne prikaže vsaj v daljavi kakašno letalo? Zakaj so zapustili deželo in niso pustili nikogar, ki bi pazil na preostale stvari?

Kot smo že dejali, je Robert z višine stolpa opazil, da se nahaja v daljavi kakšnih desetih ali dvajsetih kilometrov ob obali morja enak steklen stolp, ki ga je pozneje ponovno dolgo časa opazoval skozi dalnogled. Hotel je videti, ako morda le na drugem stolpu ni mogoče opaziti kakšnih znakov življenja. Toda zaman je strmel skozi steklo, stolp je stal mrtvo, nikogar ni videl niti na njem, niti okoli njega. Toda v smeri tega drugega stolpa je vodila široka, tlakana cesta in Robert je sklenil, da se neki dan poda na pot in si ogleda tudi ta drugi stolp. Morda bo tam mogel razrešiti skrivnost Marsovih prebivalcev.

V stolpu spodaj je bila garaža z avtomobilom, toda kako različen je bil ta avto od zemeljskih. Ne samo, da je bil na električni pogon in sicer potom brezžičnega prenašanja energije, temveč tudi kolesa, oprema, vse je bilo drugačno. Robert je z očesom inženjerja ogledoval vse potankosti, odprl z orodjem, ki mu je bilo na razpolago, stroj, in predvsem otipal ovoje koles. To ni bila guma, temveč kovina, a tako mehka in prožna, da najboljša zemeljska guma ni mogla biti tako praktična. Vsled pomanjkanja energije tudi s tem avtomobilom ni bilo nič. Moral se je podati peš na pot po cesti, ako je hotel kam priti.

Uredil si je bil svoje življenje točno po uri, ki je stala v knjižnici in ki je bila razdeljena na zelo čuden način. Rekli smo že, da so noči in dnevi na Marsu še enkrat daljši kot na zemlji, torej je dan trajal za Roberta mesto 24 celih 48 ur. Ura, ki je stala v biblioteki, je bila razdeljena na deset ur, torej je ena marsovska ura trajala skoraj pet zemeljskih. Ta ura je bila razdeljena na 100 delov, ki jih je Robert imenoval minute. Prav hitro se je bil navadil na novo razdelitev časa, samo eno mu ni šlo, namreč dolga noč. Bil je navajen spati sedem do osem ur, da bi pa spal 14 ali 16 ur, to je bilo seveda izključeno. Zato si je življenje uredil tako, da je preko dneva živel, ako ni bilo slabo vreme, na prostem, zvečer je pa v stolpu najprej čital knjige, potem gledal en film, se nato skopal in šel spat. Ko se je zbudil, po približno sedmih urah, je bila seveda še vedno temna noč. Vstal je, telovadil, šel na stolp opazovat zvezde s pomočjo dalnogleda in nato sedel v knjižnico.

Spoznal je, da je njegovo bivanje na Marsu velikanskega pomena za vse človeštvo in da bo, v slučaju ako se vrne, prinesel na zemljo toliko, da se bo vsa zemeljska tehnična civilizacija pomaknila za velik skok naprej. Živel je samo za to idejo in študiral je naravnost nevtrudljivo v veliki zalogi knjig, ki mu je stala na razpolago. Jezik mu ni dal skoraj nobenih težkoč več in veselil se je že dneva, ko bo stopil pred Marsovce in se z njimi razgovarjal v njih jeziku ter jim pokazal v astronomskem atlasu, iz katerega planeta je bil prišel na njihovega.

Nekega dne pa je Robert naletel na knjigo, ki ga je bolj zanimala, kot vse, kar je bil dotedaj našel na Marsu. V posebnem oddelku knjižnice, ki je obstojal iz samih zvezdoslovnih knjig, je dobil knjigo, ki je popisovala sestav vsemirskega letala. Iz popisa je Robert razvidel, da to ni nikakšna utopija ali izrodek domišljije, temveč resničnost. Razen tehnične konstrukcije tega letala, ki je imelo obliko granate, so bile v knjigi priobčene fotografije obeh Marsovih mesecev, da celo fotografije posnete na obeh mesecih. Popis vožnje je Robertu razkril, da so bili Marsovci v istini na obeh svojih mesecih. Z največjim razburjenjem je Robert pregledaval to knjigo, ki je bila zanj važnejša, nego vse drugo na tem planetu. Saj je zanj pomenila rešitev, vrnitev na zemljo in nadaljavanje zemeljskega življenja. In po dolgem času se je spet spomnil na vse svoje drage, predvsem na miss Alberto, na Pinta in na ostale znance in prijatelje. Z nezadržno silo ga je zgrabilo domotožje in ga vleklo nazaj v domovino. Spoznal je, da pravzaprav za ljudi nima nikakega smisla, siliti ven v vsemirje, kjer nimajo ničesar iskati. Brezmejni nebesni prostor je prevelik za majhno človeštvo. Čemu siliti v daljavo? Nebo in zvezde so lepe, a ustvarjene so za človeka samo, da jih gleda na nočnem nebu ter se veseli njih sijaja.

— Nazaj, nazaj! To je bila njegova srčna želja. Bil je ozdravljen od svoje strasti, neprestano potovati, od svojega nemira, ki ga je gnal vedno naprej, dokler ni dospel na ta tuji planet, v ta svet, kjer ni imel ničesar iskati. Kako lepo bi bilo, živeti mirno nekje v lastni hiši tam daleč na zemlji, imeti vsakdanji posel in v krogu, svoje družine veseliti se življenja. Sedaj ni mogel več obstati v svojem stolpu. Sklenil je, da gre naprej, najprej do prihodnjega stolpa, da tam vidi, ali ni mogoče priti v stik z Marsovci. Gotovo je še nekje ohranjeno vsemirsko letalo in tega se je hotel poslužiti na vsak način, da se vrne nazaj na zemljo, tudi če bi moral izgubiti pri poskusu življenje, kajti bolje se mu je zdelo umreti, kot vse svoje življenje prebiti sam na tujem planetu.

Polastil se ga je silen nemir in sklenil je, da naslednji dan zgodaj zjutraj odide peš po veliki cesti v smeri drugega stolpa. Napravil si je nekakšen nahrbtnik iz blaga, ki ga je našel v neki omari, in natlačil vanj konzerv za štirinajst dni. Razen tega je vzel močno palico, kakor tudi svoj lok in puščice, kar se mu je zdelo skoraj smešno, kajti prav nič se ni podajalo to primitivno orožje modernemu svetu, v katerega je bil zašel.

Bil je krasen dan, ko je začel stopati po široki cesti in veselo žvižgaje je hitel naprej. Polagoma je izginjal za njim stolp in oddaljeval se je tudi od visoke gore, v kateri so stanovali vampirji. Na te je bil Robert za časa svojega bivanja na stolpu že popolnoma pozabil in sedaj, ta voz in ga spustiti po ameriških cestah! Postal bi mulko je to mogoče, da žive na Marsu tako različna bitja, na eni strani njegovi nizko kultuvirani Marsovci in vampirji, na drugi strani pa visoko kultiviran, a za enkrat neviden narod. To so bila tako velika nasprotja, da si je Robert zaman belil glavo, da bi jih rešil.

Zakaj niso visoko izobraženi Marsovci kultivirali nižje stoječih? Zakaj niso iztrebili škodljivih in nevarnih vampirjev? To vendar pri tako visoko stoječi tehnični civilizaciji ne bi bilo težko. Zakaj so zgradili ta dva stolpa ob morju in vse kot je bilo v njih in poleg njih? Same nerešene uganke!

V take misli zatopljen je Robert stopal po cesti, ki je bila prevlečena z isto belkasto, a mehko kovino, iz katere so bila kolesa elektromobila, ki je stal v garaži stolpa. Peljati se v takem vozilu po takšni cesti, je res mpral biti užitek. Hodil je po mehkem, prožnem tlaku lahko, zdelo se mu je, da ga noge same nosijo in da se pri takšni hoji sploh ne bo mogel utruditi.

Pokrajina je bila zelo lepa. Ob cesti so rastle palme, velike paproti in velikanske cvetlice, podobne onim, ki je bil videl v tistem čudnem tropskem gozdu. Cesta se je vila navzdol in navzgor po obronkih obale ter je imela krasen razgled na morje in okolico.

Ko je Robert zavil okoli visokega griča, se mu je odprl veličanstven pogled.

Iz gore je padal velikanski slap. Voda je prihajala iz podzemske jame in padala v prepad. Robertovo inženjersko oko je takoj opazilo, da je breg reke umetno izdolbljen in da je voda padala v globini na turbine, kar sicer od zunaj ni bilo videti. V skalo so bila vdelana vrata in Robert je odložil svoj nahrbtnik ter vstopil. Po stopnicah navzdol je prišel v veliko sobo, polno najrazličnejših stikalnih tabl. Spoznal je, da se uahaja v ogromni podzemski električni centrali, ki pa ni delovala. Ni mogel naprej, ker ni bilo razsvetljave. Zaman je sukal stikala. Treba je bilo najprej spraviti vodno napravo v tek.

— Ta postaja mora proizvajati velikansko množino elektrike, si je dejal. Gotovo je v zvezi z oddajno postajo za brezžične valove. Ako bi se mi posrečilo vse to spraviti v tek, potem bi lahko vporabljal avto in letalo, sicer pa kdo ve, kaj bi se dalo še vse z elektriko napraviti.

Takoj mu je šinila v glavo misel oddajanja znakov na zemljo. Bil je ves navdušen, toda kako prodirati v popolno temo podzemske električne centrale? Moral je na vsak način imeti trajno luč s seboj, ker drugače mu je; bilo nemogoče pregledati napravo in jo spraviti v tek. Še pri zemeljski napravi bi to bilo nemogoče, kaj šele pri njemu kolikor toliko neznanih aparatih. Na obisk v sosednjem stolpu Robert ni več mislil. Zanj je bila glavna stvar ta velecentrala, vir neizčrpne energije, v slučaju, da bi se dala spraviti v tek. Spomnil se je tudi, da je, zvegan ležeč v jami vampirjev, čul iz globočine šum reke. To je morala biti ta reka, ki je prihajala tu iz zemlje.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Z bakljo prodirati v podzemsko centralo bi bilo naravnost neumno, treba je bilo svetiljke. Zato se je Robert vrnil v svoj stolp ter si napravil kolikor toliko dobro svetiljko. V shrambah v stolpu je bilo ogromno olja v velikih steklenih posodah. Iz ene teh posod je vzel seboj olja ter ga nalil v čisto primitivno svetiljko, ki si jo je bil napravil iz velike konservne štalje s pomočjo stenja, katerega je sam sesukal iz neke tkanine. Napravil je svetiljko tako, da je mogel regulirati velikost plamena in z njo se je podal v centralo. Vedel je, da mora majhen dinamo nekje biti stalno v obratu, kajti drugače ne bi bilo mogoče, da bi deloval lift v stolpu. Enako je morala dobivati svoj tok od tu električna peč in električna hladilna naprava. Šlo je za to, da najprej najde ta dinamo in eventuelno vključi luči, ako dobivajo tok od njega. Dva dni je stikal po ogromni podzemski napravi in slednjič je razumel nje načrt in sistem delovanja. Ako ne bi bil poprej preštudiral knjige o elektriki, ki se je nahajala v knjižnici, nikoli ne bi bil mogel spraviti naprave v pogon. Tako je pa tretji dan zabrnela najprej prva, in nato ostalih pet turbin, dinami so se zavrteli in Robert je bil gospodar nad tokom, ki ga niti Niagara ne proizvaja.

Toda kaj sedaj? Najprej je Robert vstavil stroje. Saj mu vsa energija zaenkrat ni nič koristila, ko je ni vedel uporabljati. Treba je bilo najprej najti brezžično oddajno postajo. To ni bilo ravno težko. Sledil je daljnovodu, ki je bil napeljan iz centrale in po polurnem sprehodu prišel do čudne naprave, ki prav nič ni bila podobna zemeljskim brezžičnim postajam. Mesto anten so bili kovinasti oboki, visoki kakšnh dvajset metrov. Teh okokov je bilo več sto in iz njih je uhajala brezžična pogonska energija preko vsega planeta. Robert je pri preiskovanju te postaje spoznal, da je zgrajena tako, da zadostuje za njeno obratovanje en sam človek, enako kot pri električni centrali.

Sedaj je vedel vse. Vrnil se je v centralo, spravil spet vodo na turbine in stroje v pogon in nato je vključil tok v daljnovod k radio postaji. Nato se je podal tja in tudi tu vključil stroje. Sedaj je imel energije dovolj za avto in za letalo. Zato se je vrnil nazaj k stolpu. Bil je silno radoveden, ali bo elektromobil funkcijoniral. Potegnil ga je iz garaže na cesto, sedel vanj, vključil tok v motor in v svoje največje veselje je začul značilno brnenje, kot ga vsi poznamo od motorjev cestne železnice. Nato je pritisnil na gumb za prvo hitrost. Zavriskal bi bil od veselja, kajti elektromobil je počasi, a brezslišno začel drčati po cesti. Robert je vključil drugo brzino, nato tretjo in kot bi bil vedno vozil takšno vozilo, je s hitrostjo osemdeset kilometrov brzel po cesti naprej. Nato je spet šel polagoma z brzinami nazaj in slednjič ustavil vozilo. Zdelo se mu je, da je v kraljestvu sanj. Voziti se z električnim avtomobilom, ki dobiva svojo pogonsko silo iz oddaljene centrale potom radijskega prenosa, to je bil vendar vedno ideal vseh iznajditeljev, počenši od Edisona. Ta problem je bil na Marsu že zdavnaj rešen. In na kako idealen način! In kakšne gume, kakšne ceste, kolika udobnost v vozu! Da bi mogel vzeti seboj timilijonar, samo če bi si dal patentirati to iznajdbo. In kaj šele z drugimi stvarmi, ki se jih je bil naučil iz knjig! Računal je, da bi s temi iznajdbami postal tako bogat, da bi svojega bogastva sploh ne mogel napisati s številkami.

4. poglavje: Up in strah.[uredi]

V transkontinentalnem ekspresu, ki dirka med New Yorkom in San Franciskom, sedita v klubskem vozu dva moža. Enega izmed njiju naši čitatelji dobro poznajo. Ralph Pint, newyorški naravoslovec, spremljevalec miss Alberte na njenem potovanju v Indijo je prvi, med tem ko je njegov drug, ki je z njim v živahnem razgovoru, simpatičen, mlad človek, ki izgleda kot kakšen univerzitetni dijak. Oblečen je elegantno in izgleda prijazno, inteligentno in energično.

Vlak je bil pred pol ure zapustil Centralni kolodvor v New Yorku, hitel je skozi dolgi tunel pod reko Hudson in bežal skozi predmestja ven na prosto, v lepo zeleno naravo. Bila je pomlad, solnce je sijalo in v jutranji rosi so se blestele šume in travniki.

— Vse se mi zdi kot san, je dejal mlajši starejšemu. Toda povejte mi vse potankosti, mister Pint, kako ste me odkrili in na kakšen način sem pravzaprav na tem potu.

— Stvar je jako enostavna, dragi gospod Garel. Kot veste, sem sotrudnik in prijatelj miss Alberte Jerkiss, zaročnice vašega gospoda brata, ki se danes nahaja na Marsu. Miss Alberta je, potem ko je doznala za signale z Marsa, ki so jasno pričali, kje se nahaja gospod Robert, odpotovala na svoji jahti iz Indije nazaj v Ameriko. Vodstvo svojega velikanskega podjetja in sploh vso administracijo svojega premoženja je poverila bivšemu angleškemu polkovniku Fitzwilliamsu, ki ga je bila spoznala v Indiji kot energičnega, praktičnega in pred vsem poštenega moža, skratka zlata duša, ki je ni para. Polkovnik je zapustil svoje službeno mesto in odšel z nami v Ameriko. Sedaj se nahaja v New Yorku, a ga boste kmalu spoznali, ker pride za nama.

— Toda, kako ste zvedeli, da ima Robert brata, in kako ste me našli v Parizu?

— To je bilo bolj slučajno. Miss Alberta je bila razpisala veliko vsoto za onega, ki ji more sporočiti, kje se nahaja inženjer Robert Garel. To vest, ki jo je dala priobčiti v nekaterih velikih ameriških dnevnikih, je posnel tudi »Daily Mail«, ki izhaja v Parizu in je kontinentalna izdaja londonskega lista istega imena. Tu je čital vest neki ameriški dijak, ki Vas je slučajno poznal na pariški tehniki in ki je mislil, da ste Vi oni Robert Garel, ki ga iščejo. Pisal je na adreso miss Jerkissove, ki je bila označena v oglasu, in tako smo zvedeli, da ima inženjer Robert Garel brata, ki je ravnotako končal tehniko v Parizu. Miss Alberta je takoj sklenila, da Vas pozove in tako ste dobili neki dan pismo, naj se v zadevi svojega brata javite na mojem naslovu v New Yorku in obenem ste prejeli ček tisoč dolarjev za pot. No, in sedaj se midva peljeva k miss Alberti v Kalifornijo?

— Torej ona sedaj tam stanuje?

— Počakajte, da Vam vse lepo po vrsti razložim. Ker ni imelo smisla ostati še nadalje v Indiji, smo se, kot rečeno, vsi na jahti miss Alberte vrnili v Ameriko, in sicer preko Pacifičnega oceana v San Francisko. Načrt mis Alberte je bil sledeči: naseliti se v Kaliforniji v bližini slavne zvezdarne na Mont Vernonu in v zvezi s to zvezdarno organizirati oddajanje signalov na Mars ter tako upostaviti prvo interplanetarno poročevalsko službo. Razen tega je imela tudi idejo, s pomočjo svojega bajnega premoženja sestaviti komisijo strokovnjakov, ki naj bi zgradili vsemirsko raketo, s katero bi bilo mogoče iti Robertu na pomoč in ga privesti z Marsa na zemljo nazaj. Vsa naprava je preračunana na dvesto milijonov dolarjev, ki jih hoče miss Alberta drage volje žrtvovati.

— Čudno, da časopisi o tem niso ničesar poročali.

— Vse je zaenkrat popolnoma tajno, ker nočemo, da bi se špekulanti in nepoklicani elementi vmešavali v to resno zadevo ter jo morda razbobnali kot blazno idejo in jo tako morda celo onemogočili.

— A kako to, da nihče ni opazil signalov z Marsa, razen Tokijske zvezdarne, kot ste mi pravili?

— To razlagamo tako, da so bili signali oddani na Marsu morda neštetokrat ali večinoma tedaj, ko je bil na dotični strani zemlje, kjer je bilo opazovanje mogoče, dan ali pa slabo vreme. Razen tega seveda tudi vsi astronomi ne gledajo neprestano na Mars. Slučaj bi lahko nanesel, da bi signali trajali teden dni vso noč od mraka do zore, in bi jih slučajno nihče ne opazil. Mi v Indiji nismo mogli opazovati teh signalov, ker nismo mogli dobiti dovolj velikega daljnogleda. Ali pisali smo zadevo zvezdami na Mount Vernonu, proseč zaenkrat za absolutno molčečnost, in ko smo po mesec dni trajajoči vožnji dospeli v Kalifornijo in se odpeljali na Mount Vernon, so nam tam astronomi potrdili vest Krasinskega. Mars je ponovno oddajal zelo močne svetlobne Morsejeve znake, ki so značili: »R-O-B-E-R-T-G-A-R-E-L«. Pokazali so nam fotografije Marsa, ki so imele majhno svetlobno točko in ta se je po svoji legi popolnoma vjemala z ono, ki jo je imela ta točka na fotografijah Krajinskega, katere je bil posnel na Tokijske zvezdarni. Sedaj ni bilo prav nobenega dvoma več.

— In moj brat še vedno oddaja znake?

— Prenehal je nenadoma z njimi. Toda to ne pomeni prav ničesar, ker se Mars sedaj oddaljuje od zemlje. To mora sam vedeti, saj se je vse svoje življenje bavil z idejo zveze z Marsom.

— In koliko časa traja to oddaljevanje?

— Nekako pol leta, potem pride Mars spet v bližino zemlje in ravno ta trenutek pričakujemo z največjo napetostjo. Ako bodo signali ponovno zažareli, potem je to znamenje, da se Vaš brat dobro počuti na Marsu in da bo morda le mogoče, da ga na nekakšen način spravimo dol.

Razgovor obeh je prekinil črnec, ki je prišel z zvoncem in izjavil, da je zajutrek pripravljen v jedilnem vozu.

Pet dni in pet noči je trajala vožnja od New Yorka do San Franciska in Pint je na tem potovanju vzljubil edinega brata, ki ga je imel njegov prijatelj Robert. Bil je krasen dečko z nevgasnim humorjem, znal je starejšega Pinta tako imenitno zabavati, da je dolgo potovanje z vlakom kar prehitro preteklo.

V Južni Kaliforniji je pristanišče Tia Juana. Leži v lepi okolici v deželi večne pomladi. Od tu je Mount Vernon oddaljen kakšnih sto kilometrov. Zvezdarna leži 3500 metrov nad morsko gladino v izredno čistem ozračju in slovi kot ena najboljših fotografskih postaj za vsemirje.

Miss Alberta si je pa dala zgraditi v enem najlepših predelov notranjosti krasen grad, ki je imel samo eno napako, da je bil zelo oddaljen od ostalega sveta in je bil dostop do tega raja z morske strani izredno težak. To je bilo miss Alberti po volji, kajti tako je tu v krogu svojih prijateljiv mirno in lepo živela ter vse pripravljala za največje podjetje, ki ga je kdaj podvzela človeška tehnika — za polet na Mars.

Pint in Pavel, tako je bilo Robertovemu bratu ime, sta slednjič dospela v Tio Juano ter sta se od tu napotila dalje proti posestvu miss Alberte. Pot je vodila skozi zelo zanimivo pokrajino in Pint je bil predlagal svojemu novemu znancu, da bi jo napravila peš, kajti ne bi bilo napačno po dolgi vožnji nekoliko se sprehoditi. Pavel je ta predlog z navdušenjem sprejel, kajti vožnje je bil v istini že sit.

Odšla sta torej peš in sledil jima je Indijanec Tehi, ki je bil doma v bližnjem gorovju in ki ga je bila miss Jerkiss sprejela v svojo službo, ker so ji ga priporočali kot izredno poštenega in zanesljivega človeka. Indijanca je bila poslala miss Alberta v Tio Juano, ker ji je bil Pint brzojavil čas prihoda. Tehi je gnal pred seboj natovorjenega osla in z njim korakal kakih dvajset korakov za obema gospodoma.

Ta zelena kalifornijska pokrajina je morda eden najlepših predelov sveta. Gozdna pot je vodila preko rdečega kamenja in mehkega mahovja ter se vila med vedno višjimi griči. Pri vsakem ovinku je Pavel vzklikal od začudenja, tako lepa je bila ta pokrajina in nudila je vedno nova presenečenja. Tako bujnega rastlinstva Pavel, ki je preživel vse svoje življenje v New Yorku, njega okolici, kakor tudi v Franciji, še nikoli ni bil videl. Vse drevje je imelo velikanske dimenzije. Ob robu poti so rastle ogromne kakteje in lavorike, divje mirte in magnolije in nebroj drugih dreves, katerih imen ni poznal. Vse je bilo v najpestrejšem cvetju in opojen duh je vel od vseh strani.

Vrhu nekega griča je bila stara španska trdnjava, razvalina, vsa prerastla z grmičevjem in plažečimi se rastlinami, po katerih so skakali ptiči in spuščali čudne glasove. Sploh je bil ves gozd živ, vse je gomazelo: ptiči, martinčki, kuščarji vseh velikosti in barv, veverice in kameleoni. Tu in tam so zapazili kakšno kozo, ki je smukala listje.

Najčudovitejši pogled pa je bil na vinske trte, ki so pokrivale cele griče. Že stoletja so tu rastle divje in nihče se ni zanje brigal. Tako imenitno je tu trta prospevala v tem podnebju, da je vse prerastla. Prinesli so jo bili prvi Španci, ki so v 16. stoletju zasedli deželo, kajti Amerika trte tedaj še ni poznala, španski konkvistadorji pa so imeli preveliko žejo, da bi bili mogli na dolgo pot preko oceana in bivanje v Ameriki v svoje jadernice dovolj vina seboj. Zato so napravili nekaj po vsem pametnega: vzeli so mlade trte seboj ter jih zasadili v novi deželi. In tako se je španska trta razrastla po Mehiki, po Kaliforniji in po Južni Ameriki. Danes nihče več ne ve za imena in grobove onih, ki so bili prinesli trto, toda ta uspeva še dalje in sicer tako bohotno, da kljub svoji veliki starosti vsako leto tisočero obrodi. Ta trta je tu plezala od drevesa na drevo, se spenjala visoko v nebo in preprezala grič za gričem ter prodirala v gozdove. Na jesen se je kar lomila najžlahtnejšega grozdja, ki je dajalo enako izborno vino, kot ga pridelujejo v Španiji.

Veselo sta korakala Pint in Pavel po gozdni poti, razgovarjajoč se o tem in onem in predvsem o miss Alberti. Lahko si mislimo, da se je Pavel zanimal za bogato zaročenko svojega brata.

Naenkrat je Indijanec Tehi, ki je bil nekoliko zaostal, preplašeno kriknil. Pint je bil v tem trenutku potegnil svojo avtomatsko pištolo, ki jo je za vsak slučaj vedno nosil pri sebi, in je skočil nazaj, da vidi, kaj se je zgodilo. Pavel je tudi odhitel za Indijancem, toda njiju strah je bil nepotreben, kajti Tehi je stal poleg svojega osla popolnoma zdrav in nedotaknjen, tudi oslu se ni ničesar hudega zgodilo. Toda Tehi se je tresel kot šiba na vodi in ni mogel od nemira ziniti niti besede. Znoj mu je stal na čelu in bil je ves bled.

— To je pa res čudno, je dejal Pavel. Ali ste videli, kako so v istem trenutku odletele tudi vse ptice iz bližine, kot da bi jih bilo nekaj preplašilo.

Pint je vzel iz žepa majhno steklenico ruma in dal Indijancu, ki je strastno napravil par požirkov. Ko se je malo poživil, mu je Pint dejal:

— No, Tehi, mislil sem, da si bolj junaški, toda da se preplašiš kar meni nič, tebi nič takole pri belem dnevu, je pa le malo hudo.

— Gospod, je odgovoril Tehi preplašeno, Tehi se ne boji živali zemlje in ptic v zraku, toda strah ga je hudobnih duhov.

— Kaj hočeš reči s tem?

— Gospod, prisegam Ti pri svojem mrtvem očetu, da je letel mimo mene hudoben duh in me je udaril s svojo perutjo. Komaj sem spregovoril tri besede, ki nas najbolje čuvajo vseh demonov in izrodkov pekla in podzemlja. Potem sem kar zatisnil oči in bal sem se, da ne omedlim. Za trenutek sem pa videl strašnega duha.

— Kako pa je izgledal? Ali je bil podoben samemu vragu?

— Gospod, ne šali se, kajti sam si videl, da so vse ptice zbežale, in da se je osel tresel od groze in stal kot pribit na mestu. Duh je bil ves črn, velik, kot človek in imel je ogromne črne peruti. Letel je popolnoma brezslišno in njegovo lice je bilo strašno. Joj, tega! ne bom nikoli pozabil. Mesto ust je imel kljun in oči so mu strašno žarele kot bi bile iz ognja.

— Morda je bil kakšen velik jastreb, je dejal Pint, kateremu se je vsa stvar zdela zelo čudna in si je ni vedel razlagati. Pojdi lepo za nama, in če boš spet opazil kaj sumljivega, pokliči, da tudi midva vidiva čudno zver.

Odšli so naprej, toda Telli je sedaj korakal tik za obema.

— Kaj je moglo to biti? je vprašal Pavel.

— Ni mi jasno, je odgovoril Pint. Kot naravoslovec morem samo eno reči, da takih zveri, kot jo je opisal Tehi v svoji bujni indijanski domišljiji, niti v Kaliforniji, niti drugje na svetu nimamo. Če bi bili na Javi, bi dejal, da je bil to eden od velikih letečih psov ali netopirjev, toda teh tu v Kaliforniji ni, razen če ni kdo enega prinesel z Jave ter ga živega spustil v kalifornijske gozdove.

— Gospod, se je tu prijazno vmešal Indijanec v pogovor, bolje je, ako se ne govori o duhovih, ker se potem lahko vrnejo.

— Tehi, saj veš, da pravijo stare indijanske povesti, da so duhovi tako nagli, da se v trenutku lahko podajo na stotine milj daleč.

— To je res, je dejal Tehi in globoko vzdihnil, kot da se mu bi bil odvalil kamen od srca. Sicer smo pa vsi pod zaščito vsemogočnega in usmiljenega Boga.

In čez nekaj časa je nadaljeval s svojim globokim glasom:

— Duhovi so nevidni in prebivajo v brezmejnem prostoru med zemljo in nebom. Njih število je mnogo tisočkrat večje kot število ljudi in živali. Nekateri so dobri, drugi hudobni, toda hudobnih je mnogo, mnogo več kot dobrih. Poveljuje jim Nuhatacl, najvišji vseh zločestih duhov, kateremu je Bog dal popolno slobodo do Sodnega dne. Pametni Inka Tegnatliputl je dobil od Boga zelen drag kamen, ki se je čudovito svetil in ki mu je dal moč, da poveljuje vsem zlim duhovom. Do njegove smrti so mu bili popolnoma pokorni in mu pomagali zgraditi veliko svetišče v dolini reke Mendocino, ki je danes že v razvalinah, ali je kljub temu še ogromno. Po njegovi smrti so se pa razgubili in razpodili po vsem svetu in delajo najrazličnejše zločine.

Kot vsi Indijanci, je vedel Tehi o tem povesti, ki so nikoli niso končale. Pint in Pavel ga nista prekinila, temveč z zanimanjem poslušala pripovedovanje tega sinu prirode, ki je sicer bil krščen, a v katerem vendar niso mogli iztrebiti stare vere njegovih očetov. Govoril je še dokaj gladko angleščino, toda pomešano z indijanskimi in španskimi besedami.

Poslušala sta z istim veseljem, kot otroci poslušajo Andersenove pripovedke ali bajke iz Tisoč in ene noči. Zvedela sta skoraj vso indijansko vero v duhove, v razne bogove in polbogove. Kako daleč sta bila od znanstvenih hipotez, katere sta bila poprej razglabljala! Dopadlo se jima je, kako resno je Tehi pripovedoval svoje povesti. Bil je prepričan, da je vse, kar pravi, popolna resnica. Sicer je pa bil stil njegovega pripovedovanja jasen in govoril je v živahnih prispodobah, kot je to navada Indijancev. Pavel in Pint sta bila zadovoljna, da jima je Tehi krajšal pot s svojim pripovedovanjem in sama nista vedela, kako sta naenkrat prišla do grada miss Alberte, ki sta ga zapazila, ko sta stopila iz velikega gozda na plano. Tehi se je bil med tem že pomiril in je na videz popolnoma pozabil na »vraga«, ki ga je bil zadel pri letanju s svojo perutjo.

»Vila Alberta« je stala v globoki dolini, in se dvigala proti nebu kot snežnobel marmornat otok iz oceana zelenja in cvetja. To je bil grandiozen san, vresničen potom čudežne moči milijonov dolarjev. Lepota arabske arhitekture je bila tu kombinirana z najplemenitejšim, kar nudi benečanski stil, ki je že tako blizu Orijentu. Barvana opeka, ki je posnemala »azulejos« Alliambre, vitki beli stebriči in galerije, pozlačene kupole in modra streha, vse je dajalo temu poslopju nekaj nezemeljskega. Take palače si človek predstavlja samo v sanjah ali v bajkah. Prelepo je bilo to, da bi bilo resnično. Izgledalo je tako, da bi moral samo lahen vetrič že razdreti to sliko, ki jo je pričarala Fata Morgana na temnomodro ozadje jasnega neba.

Pavel Garel se je bil vstavil in gledal s takim začudenjem ta bajni grad, da je pozabil na Pinta, na Indijanca in na dolgo povest o hudobnih duhovih. Kaj tako lepega še ni bil nikoli videl v svojem življenju.

— Kaj pravite k našemu bivališču, gospod Garel? je vprašal Pint in se nasmehnil, ko je videl, da je mladi mož kar ves iz sebe.

— Pri moji veri, je odgovoril Pavel, kaj takega pa v istini ne bi bil pričakoval.

Pet minut pozneje so pred vilo došli na široko avtomobilno cesto, ki je vodila iz notranjosti dežele, in vstopili v vrt. Pavlu se je zdelo, da je začaran in se sprehaja po svetu orijentalske bajke. Se večje pa je bilo njegovo začudenje, ko je stopal po stopnicah navzgor in ga je Pint vedel v sobo, ki mu je bila začasno določena za bivališče. V najelegantnejšem hotelu v New Yorku ne bi bil mogel najti tako udobno in moderno opremljene sobe. Ko se je skopal in uredil svojo toaleto, je bil že čas za večerjo. Pint je prišel k njemu in ga je najprej vedel seboj v sprejemnico, kjer se je seznanil z miss Alberto, kakor tudi z astronomom Krasinskim.

Z miss Alberto sta se prisrčno pozdravila.

— Iste oči imate, gospod Pavel, je dejala Alberta, kot Robert, in že po očeh bi Vas takoj spoznala. Bodite iskreno pozdravljeni v moji hiši. Veseli me, da ste končali tehniko. Vidi se, da ste vreden brat mojega Roberta. Jaz bom rabila mnogo inženjerjev, da se uresniči moja želja, in prosim Vas, da stopite v mojo službo.

— Z največjim veseljem je odgovoril Pavel, se hočem udejstvovati v delu, kojega cilj je, rešiti Roberta.

Alberta mu je po teh besedah stisnila roko in vsi trije so se podali v jedilnico. Pogovor pri večerji se je vrtel edino okoli Roberta.

— Še nekaj moram reči, je dejal Pint, ko je Alberta pripomnila, da trdno veruje, da se bo neki dan sestala z Robertom, Robert Garel živi. Vzroki pa, da se je njegovo potovanje na Mars posrečilo, so tako skrivnostni in globoki, da jih morda zaenkrat ne razumemo, vendar pa takšen junaški poskus ni mogel ostati brez vspeha. Ona najvišja sila, ki vlada svetovje in vse življenje na njih z najtočnejšo logiko, ni mogla dovoliti, da se takšno potovanje izvrši brez vspeha. Lahko mi očitate, da sem mistik, toda jaz verujem, da je bilo že od vekomaj usojeno, da oba bratska planeta, Mars in Zemlja, stopita v medsebojno zvezo. Usojeno je bilo, da se je Robert Garelu posrečilo njegovo potovanje, enako kot je usojeno, da se povrne in da oplodi vse človeško mišljenje in znanost s civilizacijo novega sveta. To je zame jasna in neomajana resnica.

Drugače hladni Pint se je bil ves razgrel pri teh besedah in oči in lica so mu kar žarela. Pavel je v svoji mladeniški navdušenosti občutil pri teh proroških besedah, da je v istini njegov brat izvoljenec, ki igra največjo vlogo v zgodovini obeh planetov.

— Sicer pa je dodal Pint, ne bomo čakali, da se Robert vrne, temveč bomo šli sami ponj in to še letos, ako se nam naši poskusi posrečijo.

Po večerji so se vsi trije podali v park, ki je obdajal grad. Bila je krasna, topla kalifornijska noč. Vse je duhtelo in opajalo s svojim močnim vonjem, v grmičju je prepeval slavec in na nebu je žarelo nebroj zvezd. Nekaj časa so sedeli tiho, potem pa so prižgali cigarete in se začeli pogovarjati. Prvi je bil prekinil molk Pavel, ki je vprašal, kje se nahaja Mars ob tem času.

— Trenutno je neviden za neoboroženo oko, je odgovoril Pint, toda pa treh mesecih ga boste že videli s prostim očesom. Nahaja se približno poleg one velike zvezde. In po treh mesecih bomo videli, ali se bodo ponavljali signali, po šest mesecih pa upam, da bomo mi na daljnjem potu.

Naravoslovca je prekinil Indijanec Tehi, ki je bil brezslišno kot mačka pristopil in položil na mizo pred nje nekaj čudnega. Pavel ni mogel dobro videti, kaj je bil prinesel, toda miss Alberta je že bila pritisnila na gumb in zasvetila se je električna luč. Pint je začudeno vskliknil. Na mizi je ležala mrtva mačka, toda izgledala je, kot bi jo kdo izpraznil in bi bila ostala samo koža, napeta preko kosti.

Indijanec se je kar tresel od groze, a molčal je in čakal, kaj bo rekel naravoslovec. Miss Alberta in Pavel nista razumela, kaj to pomeni. Čemu ta neumnost z mačko? Toda Pint jo je bil že vzel v roko in jo ogledoval od vseh strani z največjim zanimanje. Našel je za ušesom veliko rdečo točko. Pokazal jo je s prstom ter dejal:

— Tu je neka zver izpila mački kri in jo izsesala do zadnje kaplje.

— Toda kako je to mogoče, je dejala miss Alberta, saj vendar v Kaliforniji ne poznamo nikakih krvosesov.

— To je bil hudobni duh, je dejal Tehi tresoč se kot šiba na vodi, oni, ki sem ga videl danes v gozdu.

— Čudno je to, je dejal Pint. Ne vem, kaj bi rekel, vsekakor takšnih živali tu ni, a tudi nikjer ni tako velikih vampirjev, da bi napadali kar žive velike mačke ter jim izsesali kri. To mi je pa res uganka. Tehi, odnesi to mačko in ne boj se, kajti edino živa žival je mogla storiti kaj takega.

Tehi je vzel mačko in nemo odšel. Trojica je pa še sedela pozno v noč, pokadila nekaj cigaret in uživala lepoto južne noči. Nato so se podali spat. Pavel je bil izmučen od dolgega pota in neštetih novih vtiskov in je prav hitro zaspal, toda Pintu današnji dogodki niso dali miru. Sedel je na balkon svojega nadstropja in je mirno pušeč cigareto razglabljal vprašanje čudne živali, ki je bila zadela ob Indijanca in ki je bila nato zvečer izsesala mački kri. O tem ni dvomil, da mora to biti ena in ista žival. Toda odkod naj bi prišla? Kar meni nič, tebi nič se ne more prikazati takšna zver v Kaliforniji. Odkod naj bi bila prišla? Z Jave? To je bilo malo verjetno, kajti med Javo in Kalifornijo je ležal Tihi ocean in tega ne more preleteti nobena ptica, tudi če bi letela od otoka do otoka, ker so razdalje prevelike, kaj pa šele leteči pes ali veliki nočni vampir, ki more k večjemu leteti eden do dva kilometra daleč. Strast naravoslovca se je zbudila v Pintu in mislil je, kako bi se dalo vjeti to zver.

Sklenil je, da prihodnjo noč nastavi kunce po nasadih in poleg njih pasti, enake kot za jastrebe. V temi je sedel na terasi, puhal pred se dim cigarete in razmišljal. Naenkrat je opazil temno, veliko senco, ki je letela za bližnjim drevjem.

— Sova? je vprašal samega sebe. Ne, to ne more biti sova, saj je najmanj trikrat večja žival. Kondor? Toda kondorji navadno ne prihajajo v globoke doline in tudi niso ponočne ptice.

Zaman je v silni napetosti čakal, da se spet prikaže pošast. Pol ure je čakal in že je hotel iti spat, ko je začul strahovito lajanje. Bil je to Mock, veliki kanalski volčjak miss Alberte, ki ga je Pint spoznal po glasu. Pes je strahovito tulil in rentančil in fino uho naravoslovca je takoj spoznalo, da se mora pes boriti s kakšno živaljo. Pint ni odlašal niti trenutka. Zagrabil je v sobi svojo veliko avtomatsko pištolo, zdirkal po hodniku in stopnicah navzdol, preko vrta, v smer, odkoder je prihajalo lajanje. Mesec je slabo svetil, ali dovolj, da je videl Pint, kam teče. Ko je prihitel zadaj za grad v bližino tenišča, se mu je nudil prizor, da je bil kar osupel: velikanska črna ptica se je zaganjala v Mocka, ki se je srdito branil in kot besen grizel na vse strani. Ptič je odgovarjal s čudnim sikanjem in cvilenjem. Pint ni čakal. Skočil je v neposredno bližino borečih se živali in s tremi streli pogodil ptiča, ki je strahovito sikajoč telebnil v travo. Toda še ni bil mrtev. Ponovno se je skušal dvigniti v zrak, ali omahnil je in Pint ga je končal z dvema streloma. To je šlo tako naglo, da se je Pint šele zavedel, ko je bilo vse končano.

V tem trenutku so se zablestele električne luči, ki so bile postavljene po parku. Prižgal jih je čuvaj na sprednji strani grada, ko je bil čul strele. Vsa hiša je bila pokoncu. Od vseh strani so prihiteli služabniki. Našli so Pinta pred ogromnim netopirjem, kateri je ležal v mlakuži črne krvi na travi. Bila je strahovita zver, koje razpetina je merila najmanj štiri metre. Telo samo je bilo veliko kot telo odraslega človeka in obraz je bil pol človeški, pol pasji. Veliki volčjak, ki je stal poleg, je bil precej razmrcvarjen in je divje gledal svojega ubitega sovražnika. Pint je bil strahovito razburjen, ne morda radi tega, ker je bil ubil zver, temveč edino iz enega vzroka: takšne živali ni bil še nikoli videl in spadala ni med zemeljske zveri. Kako je bilo mogoče, da se je vrsta tako ogromnih vampirjev do danes skrivala očem naravoslovcev? Odkod je mogla ta žival prileteti? V primeri z njo so bili leteči psi na Javi naravnost metuljčki. Dimenzije tega vampirja so presegale vse, kar si je mogla človeška domišljija predstavljati.

Pint niti opazil ni, kako se je poleg njega razburjala služinčad, kako je Indijanec Tehi v izbranih besedah ponovno pripovedoval, da je bil zver videl že prejšnji dan. Slednjič sta prihitela tudi Pavel in miss Alberta in vse je občudovalo mrtvi nestvor in junaškega strelca, ki je v svoji zamišljenosti popolnoma pozabil spraviti pištolo in jo je še vedno držal v desnici, medtem ko je z levico obračal zver ter jo strokovnjaško ogledoval. Pozabil je na ves svet okoli sebe, tako ga je žival zanimala.

Miss Alberta, ki je bila v naglici vrgla plašč na se, je slednjič smeje vprašala naravoslovca:

— No, dragi mister Pint, takšnega plena pa menda še niste kmalu dobili.

— Pri moji veri, miss Alberta, še v sanjah nisem streljal takšnih zveri.

— Torej, povejte nam vsaj, kako se latinsko imenuje, če že angleškega imena ne veste.

— Miss Alberta, ne norčujte se iz mene. Saj veste, da takšne zveri še živ krst ni videl na svetu.

— Če je nihče ni videl, potem je pa gotovo priletela iz Marsa.

Miss Alberta se je pri teh besedah prisrčno nasmejala, toda njen smeh je naglo umolknil, ko jo je Pint nekako čudno pogledal. Vendar na njene besede ni ničesar odgovoril. Dejal je samo:

— Služabniki naj odnesejo zver v moj laboratorij, jaz jo bom prepariral in našopal. To je žival, za katero bi plačal kakšen velik muzej milijon, ali pa še več. Služinčad je položila mrtvo zver na nosilnico, narejeno iz dveh drogov, na katero so živali, ki je tehtala najmanj trideset koligramov, privezali in vsa družba se je vrnila v grad in se ponovno podala spat. Samo Pint ni legel. Bil je od vseh najbolj razburjen. Govoril je bil malo, a zato je tem več razmišljal, kajti kot naravoslovec je gledal to žival z drugimi očmi, kot ostali.

Sedel je spet na svoj balkon, potem ko je bil v sobi s krtačo osnažil cev svoje pištole, prazni magacin spet napolnil z novimi naboji in ga vtaknil v pištolo. Nato je prižgal cigareto in v temi na balkonu razmišljal, udobno sede v svojem pletenem naslonjaču. Nabita pištola je ležala poleg njega na mizi. Kljub temu, da je bil Pint silno hladnokrven in miren človek, je to pot vse valovalo v njem. Niti tedaj, ko je bil v podzemlju indijskega samostana in iskal izhoda, da bi zbežal, ni bil tako nemiren kot to noč.

Vampir mu ni šel iz misli. Odkod je ta žival? Zdelo se mu je, da jo je že enkrat videl, ali v sanjali, ali v podzavesti, ali Bog zna kot majhen deček v kakšni pravljični knjigi, kjer so bili vpodobljeni zmaji in vse mogogoče pošasti. Kadil je eno cigareto za drugo in se popolnoma vdajal raziskovanju, kdaj in kje je bil videl to zver. In naenkrat se mu je bliskovito posvetilo. Videl je pred seboj stolp pri šelambrunskem samostanu, jogija Bicharo in njegovo pričaranje Robertove sence. Čisto ista zver je tedaj v skrivnostnem zrcalu napadla Roberta, ko je miss Alberta kriknila in je vsa prikazen izginila. Da, to je bila ta zver! Samo čudno, zelo čudno, da se miss Alberta tega ni spomnila. Morda je bila njena nezavest po tem strašnem dogodku tako globoka, da je na vse pozabila. Čez dva dni je imel priti Fitzwilliams in tega je hotel Pint med štirimi očmi vprašati, ali se spominja na to zver.

Vampir je bila samica in ker ponavadi samec ni daleč od samice, je bil Pint pripravil svojo pištolo. Pravzaprav je hotel ujeti samca živega, toda to ni bilo tako enostavno in ni hotel motiti vsega gradu s svojimi pripravami tako pozno ponoči. Potegnil je svojo žepno uro in na kazalcih, ki so fosforescirali, videl, da je točno ena. Vzel je pištolo in se vrnil v sobo, prižgal luč in sedel k radiju, da sliši zadnje dnevne novice, ki jih je vsak dan ob tej uri oddajala radijska postaja v Los Angelesu. Ravno so izzveneli poslednji akordi nekega slow-foxa in po parsekundni pavzi začul običajni klic:

— Radio Los Angeles. Poslednje dnevne novice. Nekaj trenutkov pozneje, med tem ko se je Pint že slačil, je speaker nadaljeval:

— Letalska nesreča. Parobrod »Swallow« je na potu iz Nove Zelandije v Kalifornijo včeraj zvečer ob pol devetih, ko se je že zmračilo, bil priča velike letalske nesreče, ki se je zgodila nekako stopetdeset milj od ameriškega obrežja. Potniki so videli v oddaljenosti pol kilometra, kako je iz velike višine s silno naglico strmoglavilo letalo v morje in s silnim pokom izginilo v valovju. Parobrod se je takoj okrenil in zavozil na lice mesta ter je s svojimi žarometi razsvetljeval morsko gladino, toda na njej ni bilo opaziti nikakega preostanka letala ali njegovih potnikov. Parobrod je ostal eno uro na mestu in natančno raziskoval morje, ali brezuspešno, letalo je bilo brez sledu strmoglavilo v globino. Najbolj čudno je pa to, da kljub tej vesti nikakega letela ne pogrešajo. Kot smo se obrnili na centralo zapadnoameriškega zračnega prometa v San Francisku, je zadeva z letalsko nesrečo popolnoma nejasna, kajti kraj nesreče leži daleč proč od navadnih letalskih prog in ni razumljivo, zakaj bi se bilo kakšno letalo podalo daleč ven na morje. Kot rečeno, se nobeno letalo ne pogreša in je stvar zelo misterijozna. Ako ne bi bilo najmanj sto ljudi, ki so bili na krovu parobroda, istočasno opazilo padec in čulo poka, bi dejali, da je bilo vse le halucinacija, tako pa moramo računati s tem, da se je nesreča v istini dogodila.

Tej vesti ki jo je Pint poslušal z velikim zanimanjem, so sledile še druge, toda zadnja ga je spravila spet iz postelje, čeravno je bil že legel.

— Včeraj ponoči, kakor tudi danes zvečer so opazili južno od Los Angelesa prebivalci raznih farm enega, drugi trde celo dva velikanska nočna ptiča, ki sta letela prav nizko v smeri proti jugozapadu. Trde, da sta bila uprav ogromna, baje sta imela razpetino petih ali šestih metrov. Letela sta počasi in plahutala, kot bi bila netopirja. Kljub temu, da je prišla vest iz več krajev, jo je treba sprejeti z vsemi rezervami.

— Radio Los Angeles po programu s plesno godbo do ene ure.

Pint je svoj prejemni aparat zaprl. Imel je dosti. Ta prvi dan bivanja v gradu miss Alberte je bil v istini poln razburjenj. Najprej napad čudne zveri na Indijanca Tehija, potem lov v vrtu, nato dve čudne novice. Pint je slutil, da je vse to v zvezi, čeprav mu ni bilo še jasno, kako. Spet je legel, ugasnil luč in začel z matematično natančnostjo razmišljati eno za drugim. Zaman, to noč ni prišel do nikakega jasnega zaključka. Zato je sklenil, da nad tem prespi eno noč.

Vlegel se je na desno stran, kot je imel navado, in je kmalu trdno zaspal.


5. poglavje: Zadnji svojega rodu.[uredi]

S stokilometersko hitrostjo je dirkal Robert po šikaj se nahaja v njem. Cesta je bila izborna, voz je dirroki cesti proti drugemu stolpu. Bil je zelo radoveden, kal brezhibno in Robert se je naravnost imenitno počutil. Zdelo se mu je, da se vozi nekje ob ameriški obali in da bo nenadoma pred seboj ugledal nebotičnike. Mehanizem elektromobila je bil silno enostaven in mu ni delal nikakih težav. Razgled s ceste na morje globoko spodaj in na gorovje v daljavi je bil edinstven. Kmalu je Robert dospel do drugega stolpa in takoj spoznal, da je popolnoma isti, kot prvi, v katerem se je bil nastanil. Vstopil je, se odpeljal z liftom v prvo nadstropje, pogledal dve ali tri sobe in ko je spoznal, da se ta stolp v ničemur ne razlikuje od njegovega, si je dejal, da ga bo enkrat pozneje točneje pregledal. Sedaj mu je rojila druga misel po glavi.

Šel je nazaj dol, spet sedel v svoj avto in oddirkal nazaj, odkoder je bil prišel. Spravil je voz v garažo in se z dvigalom popel na vrh svojega stolpa. Potegnil je letalo iz lope, ga še enkrat najtočnejše pregledal in nato je sedel vanj. Zaprta krmarska kabina je bila iz prožnega stekla, tako da je bil pilot zavarovan proti vetru in neurju, a je na vse videl ven. Robert je vključil tok za motorje navpičnih propelerjev, najprej slab tok. Motorji so v največje veselje Roberta prijazno zabrneli in propelerji so se začeli počasi vrteti. Robert je pritisnil na akcelerator, motorji so zapeli za nekaj tonov višje in propelerji so se vrteli vedno hitreje. Naenkrat je Robert v svoje največje začudenje opazil, da ni več na vrhu stolpa, temveč da se počasi dviga navpično v zrak. Šlo je tiho in mirno. Komaj je bilo čuti visoko pesem motorjev. Dvigal se je vedno višje in višje.

Robert je bil že kot osemnajleten mladenič napravil pilotski izpit in je bil služil šest mesecev kot vojni pilot v ameriški mornarici na Pacifiku. Zato je kar užival, ko se je spet znašel visoko nad zemljo. Ko se mu je zdelo, da je dovolj visoko, je jakost toka spet zmanjšal, in letalo se je počasi, a zopet navpično spuščalo k tlom. Vendar ga je tem lahen zračni tok nekoliko zanesel, in mesto da bi pristal na vrhu stolpa, se je Robert znašel streljaj od njega poleg ceste. Peresa, na katerih so bila pritrjena kolesa, so bila izborna, kajti Robert je komaj čutil, da se je spet dotaknil tal. Prvi njegov letalski poskus se je bil izborno obnesel.

Izstopil je iz letala in ga ponovno ogledal. Ta konstrukcija ga je prav posebno zanimila. Pred vsem je opazil, da ni imelo letalo nikakega padala. Iz tega je bilo sklepati, da je bilo absolutno sigurno in da je bila vsaka nesreča izključena. Po uspešnem poskusu dviganja v višino je hotel napraviti poskus letanja v vodoravni črti. Zato se je spet dvignil do višine kakšnih petsto metrov in je nato vključil tok za vodoravne propelerje. Tu je spoznal, da je bil tok za obe vrsti propelerjev kombiniran: čim jačji tok je spuščal v vodoravne propelerje in čim hitreje so se ti vrteli, tem slabši je postajal tok za navpične in so se ti vedno počasneje vrteli, dokler se niso slednjič popolnoma ustavili. Robert je letel v vodoravni črti nad morjem ter se oddaljeval od svojega stolpa. Ni dosti gledal na pokrajino, kajti moral je vso pozornost obračati na krmarenje letala, ki ga je to pot prvič vozil in ki je bilo zanj popolnoma nove konstrukcije. Neke vrste kompas mu je kazal smer, imel je pa tudi uro in brzinomer, samo na tega se ni spoznal, ker ni vedel, kakšno razdaljo so vzeli pri njem za enoto. Tako je letel kakih deset minut vodoravno, potem pa je začel preizkušati krmila: obrat na desno, obrat na levo, dvig in padanje, vse je šlo v najboljšem redu in ni preteklo pol ure, ko se je počutil popolnoma domačega v ogrodju kovinastega ptiča.

Da ne bi odletel predaleč od svojega stolpa, se je vrnil, letel tik nad njim in jo zavil mimo gore nazaj na morje. In ko je bil spet zunaj, se je ponovno vrnil ter kot strela švignil mimo stolpa in spet nad vodno gladino. Vozil je s polno brzino in spoznal je, da takšne brzine na zemlji niti z najhitrijšimi aparati vojne mornarice nikoli ni bil dosegel. Gotovo je letel z brzino najmanj petsto kilometrov na uro, morda pa tudi šeststo. Aparat je bil izborno konstruiran, kajti ubogal je najmanjšemu pritisku krmila. Kot otrok se je podil Robert semtertje, srečen, da ima igračo in da se lahko tako lepo zabava.

Sklenil je, da se najprej dobro izvežba v letanju, potem se pa poda na daljše potovanje preko vsega planeta, saj energije je bilo dovolj. Ni mu bilo treba jemati bencina, elektriko mu je skozi zrak dobavljala njegova brezžična postaja. In če bi se slučajno v njej nekaj pokvarilo, ali pa če bi kdo ustavil tok? Potem bi bil nenaden konec njegovega poleta in bi se moral na mah spustiti v drsalnem poletu na zemljo. Zaenkrat torej na daljša potovanja ni bilo misliti, kajti kako bi se mogel, morda več sto kilometrov daleč, vrniti do svojega stolpa.

Ko je spoznal, da aparat nima nobenih skrivnosti več zanj, se je začel zanimati za pokrajino. Ko je letal nad morsko gladino, je videl globoko na dno. Morje je bilo poprečno dvajset do trideset metrov globoko, ali kakšnih 10 kilometrov od brega pa že dna ni mogel več razlikovati. Zabaval se je s tem, da se je držal nepremično nad gladino v višini dvajset metrov samo z delovanjem navpičnih propelerjev in od tu opazoval življenje v vodi in na dnu. Nato je odletel nazaj proti suhemu. Hotel si je bližje ogledati ugasli vulkan, v katerem so gnezdili vampirji. Moral se je dvigniti zelo visoko, da je mogel leteti preko njega. Hrib je imel stožčasto obliko in na vrhu zelo ozko, podolgasto odprtino. Tema je zijala iz nje in nihče si od zunaj ne bi mogel misliti, da vsebuje tisoče krvosesov. Zadaj za to goro se je nahajalo nižje gorovje. Robert je računal, da mora biti Gora vampirjev dobrih dvatisoč metrov visoka, ostalo gorovje pa je deloma golo, deloma porastlo z velikimi gozdovi.

Robert se je spet spustil navzdol, proti morju, v smeri svojega stolpa. Hotel je napraviti pot okoli obeh stolpov z največjo brzino, enako kot so v mornariški letalski šoli pri dirkah izbrali dve veliki stavbi, na eni strani anteno radio postaje, na drugi strani visoki dimnik neke tovarne kot okretni točki. Dvakrat je vozil kot strela od svojega stolpa do drugega, nato v polni brzini napravil okret in okoli vrha stolpa zdirkal nazaj. Ko je tretjič hitel mimo drugega stolpa, se mu je zdelo, da se na njem nekaj giblje ali premika, vendar radi strahovite hitrosti ni mogel dobro videti.

— To je samo optična prevara, radi hitrosti, si je dejal in letel je nazaj. Zmanjšal je hitrost in po vseh pravilih prav počasi in lepo pristal sredi vrha svojega stolpa, kot bi bil že star izkušen marsovski ptič. Ko je izstopil iz kabine, si je zadovoljno mel roke.

Na Marsu pa res ni tako slabo, kakor bi si človek mislil, si je dejal na glas in se prisrčno nasmejal. Športna strast se je bila vzbudila v njem in ves zaljubljen je pregledoval po uspelem poletu motorje in propelerje. Vse je bilo v najlepšem redu. Porinil je letalo v lopo, jo zaprl ter odhitel po stopnjicah navzdol, v jedilnico, kajti bil je pošteno lačen.

Deset minut pozneje je sedel pri izbornem kosilu. Od prejšnjega večera mu je preostala polovica pečene gosi, to je zalival z rdečim sadnim sokom, katere ga je bilo v stolpu na stotisoče steklenic in ki ga je naravnost poživljal. Celo na cigarete je bil pozabil. Že zdavnaj se jih je bil odvadil. Ko je bil prve dni v stolpu, je stikal po omarah in iskal, toda zaman: Marsovci so bili nekakadelici. O tem Robert ni dvomil, da se tudi na Marsu nahaja duhan ali pa vsaj zelišča, iz katerih bi se dal delati dober tobak, če že ne za cigarete, pa vsaj za pipo. V eni stvari so torej zemljani le prekašali Marsovce.

Pri obedih je bilo Robertu vedno dolgčas. Naveličal se je bil že zdavnaj gramofonske glasbo, čeprav je bila izredno dobra. Zaželel si je kositi enkrat s kakšnim človekom, pa če bi bil tudi zadnji divjak afriških step. Ko je tako obiral po prvem svojem poletu mastno nogo velike pečene gosi, je razmišljal, kako si uredi nadaljno življenje. Na vsak način je bilo treba stopiti v stik s temi skrivnostnimi Marsovci, katerih ni bilo od nikoder. Sklenil je, da najprej pregleda sosedni stolp od vrha do dna in če tam ne najde rešitve uganke, se poda naprej, in sicer najprej z elektromobilom po vsem velikem otoku, a slednjič z letalom preko morja na celino. Upal je tudi, da so Marsovci, ako jih je sploh še kaj pri življenju, morali opaziti, da deluje radijska postaja. Postati so morali pozorni na to in morda bo prihitelo v najkrajšem času od nekod letalo k stolpu in iz njega izstopijo prebivalci tega skrivnostnega planeta.

Pri takih in enakih mislih je Robert končal svoje kosilo in se je ravno hotel dvigniti ter oditi na stolp, da bi legel na solnce in malo zadremal, kar se veliko kovinsko zrcalo, ki mu je bilo nasproti nad nizko omaro, zasveti v vijoličastih nebrojnih pikah, ki se vrte, prikazujejo in izginjajo, vedno bolj zgoščujejo in slednjič razvrstavajo v temne in svetle črte. Pri tem se je čulo izza zrcala lahno šumenje in škrtanje, enako kot se čuje, če se vključi zvočnik radijskega sprejemnega aparata. S silno napetostjo je Robert pričakoval, kaj se bo zgodilo.

Šumenje v aparatu je postajalo močnejše, kakor bi padal slap vode, lise in proge na kovinastem zrcalu so se strnile in v svoje največje začudenje je Robert opazil v zrcalu v naravni velikosti doprsno sliko zelo starega moža. Toda ta človek je živel in se gibal. Njegov obraz je spominjal Roberta na starega Rockefellerja, ki je kljub svojim devedesetim letom še čvrsto hodil, igral golf in jedel kot vsak mladenič. Ta možak, ki se je v zrcalu kot na kinematografskem platnu pred njim gibal, ga je gledal z ostrimi očmi, kot bi ga v resnici videl. Robert je jasno videl, kako so se mu premikale trepalnice in mišice na njegovem obrazu. Vstal je izza mize in stopil pred kovinsko ploščo. V tem trenutku je starec dvignil roko, mu pomignil, kot bi ga hotel pozdraviti in ga prijazno pogledal. In počasi, ali razločno je izrekel nekaj besed, ki so na videz prihajale iz njegovih ust. Robert jih sicer ni razumel, toda takoj je spoznal, za kaj gre. Nahajal se je pred televizijskim aparatom, ki mu je oddajal sliko in glas nekoga, kateri mu je govoril iz daljave.

Robert ni vedel, ali ga starec tudi vidi in sliši, toda predpostavljal je, da se nahaja v napravi tudi sprejemni aparat in da ga starec more na isti način videti in slišati. Zato se je prijazno poklonil proti sliki v zrcalu, ji zamahnil z roko in v marsovskem jeziku, kolikor se ga je pač naučil iz knjig in govorečih filmov, iskreno pozdravil neznanca.

Med obema se je razvil sledeči pogovor, ki pa je bil mnogokrat pretrgan vsled nerazumevanja jezika s strani Roberta:

— Kdo si Ti, ki si me zbudil iz mojega večnega spanja?

— Imenujem se Robert Garel.

— Ne vprašam Te po imenu, vprašam Te, odkod si prišel, da si me vzbudil?

— Nisem iz tega planeta, temveč priletel sem z druge zvezde.

— Čudo, čudo, veliko čudo.

— A kdo si Ti?

— Jaz sem Adamat, zadnji rodu Tamadatov, zadnji človek te zvezde.

— Zakaj praviš, da sem Te zbudil?

— Ti si spravil v tek postajo energije in ta me je prebudila.

— Ne razumem.

— Ne razumeš, ker si še otrok in otroškega rodu, toda pridi k meni, da Te vidim in Ti razložim.

— Kam naj pridem? Od kod mi govoriš?

— Ali me nisi videl na stolpu, ko si se vozil z letalom mimo? Dajal sem Ti znake.

— Torej se moje oči le niso varale, v hitrosti se mi je le zdelo, da se vrhu stolpa nekaj premika.

— Pridi in ne odlašaj.

— Takoj odidem na vrh stolpa in odletim k Tebi.

Pri teh besedah je postajalo šumenje v aparatu slabše, slika starca je polagoma izginjala, nekaj trenutkov so na kovinski plošči še lebdele vijoličaste iskre, potem je pa tudi to ugasnilo. Robert je stal pred zrcalom in strmel vanj. Zdelo se mu je vse kot sanje. Vščipnil se je v roko do krvi, da vidi, ali ne spi. Poten, se je prijel za glavo, v kateri se mu je vse vrtelo. Ali je bilo to mogoče? Sedaj bo stopil pred prvega Marsovca iz rodu inteligentov, in ta naj bo zadnji svojega rodu?

Kot pijan se je Robert opotekal k vratom dvigala. Sedel je vanj, pritisnil na gumb in se odpeljal na vrh stolpa. Bil je kot v kakšni omotici. To razkritje je bilo s preveliko jakostjo delovalo nanj. Vrh stolpa je sedel na klop. Bil je tako razburjen, da sedaj ni mogel misliti na to, da bi krmaril letalo. Gledal je z vrha stolpa na morje in na drugi stolp v daljavi in čez nekaj minut, ko se je pomiril, je vstal in se spustil z liftom navzdol. Pri tako velikem razburjenju je smatral za pametneje, ako se pelje z avtom, mesto z letalom. Bil je tudi tako previden, da je vozil le z zmerno hitrostjo po cesti.

Ko je vstavil svoj voz pred drugim stolpom in odprl vrata, je čutil, kako mu srce močno bije. Energično je skušal potlačiti svoj nemir, stopil je v lift in se odpeljal v drugo nadstropje. Portrkal je tu na vrata jedilnice in ko je začul od znotraj človeški glas, je vstopil.

Slika, ki se mu je nudila, je bila nenavadna: v naslanjaču poleg omare je sedel silno star gospod, tako star, da si Robert niti predstavljati ni mogel, da so tako stari ljudje na svetu. Mislil bi bil, da je mumija, ako ne bi bil imel silno živahnih, svetlih oči, ki so se prijazno blestele. Sicer je bil pa možak sama kost in koža. Lase je imel snežnobele in ni bil plešast, in pri prijaznem nasmehu, s katerim je sprejel Roberta, je ta videl, da ima ohranjene še vse zobe.

Robert je stopil k njemu in mu podal roko, ki jo je starec krepko stisnil. Robert ne bi bil mislil, da je toliko življenske sile v njem.

Starec je držal njegovo roko dolgo časa v svoji ter mu gledal v oči, nato pa je dejal:

— Torej sem le še imel srečo, da sem se zbudil in da sem še enkrat živel ter doživel največje, kar se mi je moglo pripetiti v mojem življenju. Toda o tem pozneje. Sedaj mi boš najprej povedal Ti, kdo si in kako si prišel z drugega sveta na mojega. Vzemi naslonjač in sedi tu meni nasproti in pripoveduj mi.

In Robert je primaknil naslonjač, sedel starcu nasproti in mu pripovedoval na dolgo in široko. To ni bilo lahko, kajti govoriti v popolnoma tujem jeziku, ki ga ni poprej nikoli govoril, mu je delalo velike težkoče. Ali s pomočjo starca, ki mu je vskočil, kjer mu je kakšen izraz manjkal, je vendar povedal vse, kar je imel razložiti. Starec ga je verno poslušal, potem pa, ko je po večurnem pripovedovanju Robert končal, je odgovoril:

— Ti si mladenič mladeniškega rodu na mladeniški zvezdi. Jaz sem starec, poslednji svojega rodu na stari zvezdi, ki umira.

Spet je obmolknil, potem pa je počasi nadaljeval:

— Eno ti povem kar naprej, da se ne boš dalje skrbel: pohitel boš nazaj domov, kadar boš hotel. Mi imamo sredstva za to tu. Jaz pa bom umrl mirne smrti in ta zvezda bo ostala sama, zapuščena, nema.

Ko je hotel Robert nekaj ugovarjati, je dvignil starec roko in dejal:

— Le počasi, mladi brat, ne veš še vsega, toda kmalu bodo tvoje meglene misli jasne. Poslušaj Adamata, poslednjega iz rodu Tamadatov.

Tu je starec napravil globok požirek iz čaše, ki je stala na mizici poleg njega. Nato je nalil iz čaše tudi Robertu in ko je ta izpil pol kozarca, je občutil spet ono čudovito prijetno čuvstvo, ki ga je imel pri pitju sadnih sokov v svojem stolpu. Starec je nato začel pripovedovati in Robert ga je verno poslušal. Pripovedoval je pa nekako sledeče:

Rod Tamadatov je bival na Marsu od pamtiveka. Njih početna zgodovina je neznana. Najstarejša poročila segajo nazaj dobrih dvajsettisoč let. Od teh dvajsettisoč so delili prvih desettisoč v dva dela, dobo brez ognja in dobo z ognjem. Drugih desettisoč so imenovali dobo napredka, v njej je kasta učenjakov privedla narod na vrhunec civilizacije. V primeri z zemljo so bili mnogo tisoč let naprej, kar se tiče znanosti in tehnike. Tako na primer so rešili problem poleta med planeti in v vsemirje sploh. Že v davnih časih je odšel na zemljo, s katere je bil prišel Robert, učenjak, ki je vzel seboj zrna važnih rastlin, da bi se mogel na tuji zvezdi preživeti, med njimi zrna žita, to pa zato, ker so vedeli, da je pač mogoče pristati na tuji zvezdi, a nemogoče vrniti se.

Pri tem pripovedovanju starca se je Robert spomnil, kako mu je bil enkrat Trinavat pravil, da je bil pšenično zrno prinesel seboj neki jogi iz druge zvezde, ki je bil v pradavnih časih priletel na zemljo.

Tamadati so živeli mirno in srečno, zadnjih desettisoč let niso poznali niti zločinov, niti bolezni, kajti visoko stoječa zdravniška veda je znala bolezni popolnoma spraviti s sveta. Velikanske tehnične naprave so dajale ogromne količine energije in narodu ni bilo treba mnogo delati, bavil se je pred vsem z iznajdbami, z umetnostjo in znanostjo. Priča temu so knjige, ki stoje še danes po knjižnicah. Število prebivalcev je bilo majhno, komaj pet milijonov, a v zadnjih tisočletjih se je neprestano manjšalo. Zaman so zdravniki proučavali propast svojega rodu, najti niso mogli nikakega vzroka. Otroci so postajali redkejši in redkejši. Nekaj časa se je število ljudi držalo na isti višini, ker so zdravniki iznašli jačalna sredstva, ki so podaljševala življenje do pet in šestkratno. Slednjič je pa vse šlo svojo naravno pot in neki dan se je znašlo zadnjih deset Tamadatov, starcev, samih na planetu. Umetno so si vzdržavali življenje skozi stoletja, toda eden za drugim se je bil naveličal samotarenja sredi velikih praznih mest in grobišč. In niso več zavživali jačalnih sredstev ter so tako drug za drugim umirali naravne smrti.

Še ko je bilo število prebivalcev okoli dvatisoč, so zgradili oba stolpa na otoku, ob morskem obrežju, z ogromnimi zalogami hrane, za slučaj, da bi se spet na kakšen način poživil rod umirajočih, da bi imeli dovolj hrane za prve čase, ali pa tudi v slučaju slabih letin ali drugih nevarnosti.

In koliko je bilo teh nevarnosti! Predvsem potresov! Mars je doživljal strahovite kataklizme, ki so včasih uničili cele kontinente. Na tisoče, celo na stotisoče prebivalcev je našlo tedaj smrt.

Tu je starec prenehal, dušilo ga je v prsih, kajti govorenje je bil zanj prevelik napor. Spet je napravil požirek oživljajoče pijače in nato je nadaljeval s svojo povestjo:

Bil je zdravnik, eden izmed onih, ki so zdravniško vedo spravili na višek in našli način, kako bi bilo mogoče vsako življenje podaljšati v neskončnost.

— Ali bi ti hotel večno živeti? S tem vprašanjem je prekinil svojo razlago in ostro pogledal Robertu v oči.

— Vprašanje je preveč nepričakovano in ne vem, kaj bi na to dejal, je odgovoril Robert, starec se je pa bridko nasmehnil, rekoč:

— Pametna naredba narave, da mora vsako živo bitje v točno določenem času končati svoj tek, je šele onemu razumljiva, ki ima možnost večnega življenja in je del te večnosti izkusil, enako kot sem jaz. Človek po prvem svojem življenju, ko je prekoračil od narave za življenje določeni čas, ne najde nikakega veselja do nadaljnjega bivanja med ljudmi. Vse mu je tuje, vsi njegovi dragi so pomrli, in kaj misliš, da te otroci otrok tvojih lastnih otrok še zanimajo? Oni za tebe niso nič drugega, kot vsi ostali otroci, to se pravi, da so tujci, ti pa zanje nisi nič drugega, kot kurioziteta, zanimiv starec, ki ne umrje. Jaz sem ta položaj izkusil, a držal sem se življenja, ker sem bil prvič našel v prirodi ono, kar mi je manjkalo pri ljudeh, drugič pa sem hotel končati svoja raziskovanja o postanku in nadaljevanju življenja v vseh njegovih oblikah. In tako sem ostal potom življenjskega eliksirja dolgo, dolgo na tem planetu, dokler nisem slednjič bil sam, čisto sam. Pokopal sem zadnje svoje druge.

— Kako dolgo živiš torej? je vprašal Robert radovedno.

— Ne reci, kako dolgo živiš, temveč, kako dolgo si živel, kajti potom raznih kemičnih in električnih procesov sem se slednjič, ko sem ostal sam, spravil v brezčutno spanje, ki bi lahko trajalo tisoče let. Uredil sem si svoje spavališče tako, da bi me v slučaju, ako kdo spravi radio centralo v delovauje, njeni energični valovi potom indiciranja visokofrekvenčnega stroja spet spravili k življenju. In to si bil ti. Kako dolgo sem ležal v tem spanju, ne vem. Toda naenkrat mi je, vzbujeno od električnih tresljajev, srce začelo spet utripati in prebudil sem se. Potom te tekočine, ki jo pijeva tu, in ki je eden izmed življenjskih eliksirjev, sem se spet zbudil za nekaj ur k življenju.

— Za nekaj ur? je vprašal prestrašeno Robert, ki ni mogel razumeti, da bi edini človeški tovariš, ki mu ga je usoda tako čudovito naklonila, spet izginil iz njegovega življenja.

— Da, da, samo za nekaj ur, kajti moj čas je že dospel in kmalu bo zadnji Marsovec preminul. Trenutki najinega razgovora so zato silno dragoceni, kajti vsak čas lahko zaspim za vedno. Gre pa sedaj za to, da tebe rešim in te vrnem zvezdi, s katere si dospel. Srečo sl imel v vsem svojem življenju, mladenič, in sreča te bo spremljala naprej po tvojih potih. S svojimi duševnimi očmi, ki so stare tisoč in tisoč let, to vidim. Vidim v tvojih očeh tvoje življenje nazaj in naprej. Ti tega ne razumeš. Moral bi živeti tisoč in tisoč let, kot sem jaz, in premeriti vse globine vesoljstva, potem bi ti bilo tudi to jasno kot solnce na nebu.

— Pa preidimo na drugo stvar. Ti boš šel domov, toda ne sedaj. Preteklo bo še pol leta in potem se boš vrnil. Tvoja zvezda je sedaj predaleč. Pojdi doli v drugo nadstropje, v knjižnico in poišči na levi v spodnjem oddelku največjo knjigo, nebeški atlant. To mi prinesi.

Robert je storil kot mu je bilo ukazano, in prinesel velikansko knjigo, ki jo je položil na mizo. To je nato primaknil k naslonjaču starca in ta je začel listati po velikem nebeškem atlantu. Vstavil se je na strani, kjer so bile zaznamovane poti planetov. Ni mu bilo treba dosti razlagati Robertu, kajti ta je bil v astronomiji tako rekoč doma. Kar vnaprej, predno je starec kaj dejal, mu je Robert pokazal zemljo, Mars in ostale planete.

— Torej veš vse, kar sem ti dejal. Čez šest mesecev si bosta oba planeta v neposredni bližini, tedaj boš poletel domov.

— Toda kako?

— Le počasi, mladenič. Vse ti povem. Ako se pelješ po cesti, ki vodi mimo tega stolpa, dalje, prideš čez nekaj časa vedno višje in višje na pobočje najvišje gore našega planeta. Na drugi strani gre spet cesta navzdol in se konča v morju, kajti oni del celine je nekega dne pri silovitem potresu potonil in je z njim na tisoče ljudi izgubilo življenje. Vrhu te gore je velika zgradba v obliki kupole. Do nje boš dospel najbolje z letalom. V tej kupoli se nahaja vsemirsko letališče.

— Ne razumem.

— Mladenič si in nemirne krvi, a počakaj, da ti razložim. V tej kupoli, ki se da z navadnim pritiskom na gumb odpreti, se nahajajo tri vsemirska letala. Natančneje ti jih ne bom opisoval. Sistem poleta v vsemirje je silno enostaven. Treba je zanj dve pripravi: s prvo se vsemu letalu in vsem stvarem in živim bitjem, ki so v njem, odvzame težnost in sicer potom ultraelektričnih valov, ki jih producira poseben aparat, in drugič je treba pogonske sile in za to zadostuje odbojna sila cilindra s tekočim zrakom. Vse ostalo boš že sam našel iti razumel pri letalu, saj si tehnično dovolj izobražen. Tudi jaz sem letel daleč ven po vsemirju, mnogokrat s svojimi tovariši naravoslovci, mnogokrat pa tudi sam. Bili smo na primer na obeh Martovih mesecih in v neposredni bližini teh-le zvezd, in pri tem je pokazal, na asteroide v atlantu, toda niti na ene, niti na druge nismo mogli, ker se je izkazalo, da niso obdane niti od zraka, niti od kakšnega drugega plina. Vseskozi so samo mrtva izgorela telesa, enako kot bo to čez dolgo vrsto let Mars in pa tvoja zvezda.

— In na kakšen način se odleti?

— Stvar je zelo enostavna, kot sem ti dejal. Sedeš v strojni oddelek, potem ko si letalo postavil ven na najvišjo ploščad kupole, tako da je letalo najvišje in ga noben predmet v višini ne prekaša. Nato vključiš tok zelenega stroja, ki je na tvoji desni. Nekako čez pol ure občutiš, da nimaš nikake teže, in predmet, ki ga položiš v zrak, ostane v njem, kot bi bil držan od nevidne sile. Tedaj se polet lahko začne. Poleg stroja se nahaja pnevmatična vzmet. Pritisk nanjo z roko izproži precej močan udarec in letalo, ki ga ne privlačuje nobena sila, ki je torej popolnoma neodvisno od Marsove privlačne sile, postane tako samostojno nebesno telo, ki stoji sedaj nepremično v vsemirju in ima le hitrost, ki mu jo je dal pnevmatični udarec. Ker se pa Mars giblje v svetovnem prostoru s hitrostjo tridesetih kilometrov na sekundo, se tudi s hitrostjo oddaljuje letalo. Toda to je le teoretično, v resnici se oddaljuje malo manje kot z desetinko te hitrosti. Če trenutek pozneje, ko si dal pnevmatični udarec, odpreš lino iz prožnega, debelega stekla, vidiš Mars, kako se oddaljuje s silno hitrostjo. Sedaj si sam v svetovnem prostoru in paziti moraš, da se ne izgubiš, kajti če se tu izgubiš, si izgubljen za vedno, zraka in živil pa imaš samo za mesec dni. Iz štirih odprtin lahko spuščas v brezmejni, popolnoma prazni prostor zrak iz cilindra, v katerem se nahaja tekoči zrak. Tudi ia zadostuje za mesec dni za večino nebeških razdalj v ozvezdju našega solnca. Odhiteti dalje ven, bi bila tvoja izguba.

— Starec je silno zakašljal in dušiti ga je začelo, govoril je že bil preveč. Robert mu je naglo nalil eliksirja in to ga je spet poživilo.

— Moje ure so štete, je vzdihnil in milo gledal Roberta. Pojdi sedaj spat domov v svoj stolp in vrni se jutri. Tema je že in tudi jaz rabim počitka. Pridi spet jutri in pravil ti bom še marsikaj, kar boš rabil.

Robert se je poslovil in odšel. Ko je prišel iz stolpa ven na cesto, je opazil, da se vsa cesta blešči v lahni luči. Ni rabil reflektorjev pri svojem avtomobilu. Sedaj je razumel, zakaj mu manjkajo; kadar je delovala radio postaja, so radijski valovi, ki so zadevali kovino, iz katere je bila cesta vlita, na njemu neznan tako učinkovali, da je vsa cesta žarela v prijetni luči, kot bi sijal mesec nanjo.

Eno uro pozneje je Robert sedel na vrhu svojega stolpa in razmišljal. Res čudna so pota narave, a skoraj še bolj čudna so se mu zdela pota njegove usode. Sedaj ga ni zanimalo nič več na Marsu: vse je nekako izginilo v preteklosti: njegovi prvi dnevi in boji, majhni Marsovci na severni poluti, pošasti in vampirji, in le eno ga je mučilo, polet nazaj domov. Ali se mu bo posrečil? Starec mu je to prorokoval in zato Robert ni dvomil v uspeh svojega podjetja. Toda kaj bi bilo najbolje, da ponese seboj na zemljo? Računal je na nekaj dni potovanja in sklenil je, da vzame seboj nekaj zvočnih filmov, mnogo tehničnih knjig in fotografskih posnetkov, katerih je bila polna posebna soba v knjižnici in morda tudi kakšne živali.

— Kaj če bi vzel seboj par vampirjev, mu je šinilo v glavo, samca in samico? Misel se mu je zdela blazna, toda zakaj ne bi, ako bi bilo prostora v letalu, prinesel na zemljo tudi nekaj senzacionalnega za svojega ljubega sodruga, naravoslovca Pinta. In kaj naj bi prinesel svoji zaročenki? Dolgo je razmišljal, potem pa je sklenil, da vzame seboj velik kos zlata z gore, kjer je bil dan po svoji rešitvi iz jame vampirjev našel cele skladove te dragocene kovine.

Oba Marsova meseca sta vzšla iz morja in obsevala čudni svet okoli njega, on se je pa oziral proti zapadu, kjer se je moral čez nekaj mesecev pokazati zelenkasto-modri planet — Zemlja. Nezanimivo se je naenkrat zdelo Robertu vse okoli njega in občutil je silno domotožje. Spomnil se je zaporedoma raznih svojih dragih in prijateljev, od brata Pavla in zaročenke miss Alberte, pa do Trinavata in čudnega življenja, ki ga je imel v Šelambrunksem samostanu. Dolge ure je tako sedel na stolpu, dokler ni začutil, da je zaspan. Nato je šel v spalnico in kmalu zasanjal. Zdelo se mu je, da stoji starec poleg njegove postelje in se poslavlja od njega. Dejal je, da gre spat, da se veseli na to svoje večno spanje, ki je konec njegovega predolgega življenja. Te besede so na Roberta vplivale kot mora. Hotel je starcu še nekaj dejati, ga še razno vprašati radi poleta na zemljo, toda njegova postava se je razblinila v nič. Nemirno se je Robert v spanju premetaval po svoji postelji.

Ko se je zbudil, je bil že beli dan in solnce presevalo skozi mlečno stekleno zidovje njegove spalnice. Robert se je spomnil svojih sanj in neprijetno mu je bilo. Po kopeli je naglo zajuterkoval in sedel v letalo. Dvignil se je le malo, nato pa je odhitel naravnost proti drugemu stolpu in se spustil na njegovo gornjo ploščad. Odhitel je po stopnicah navzdol in potrkal na vrata jedilnice. Odgovora ni dobil. Potrkal je ponovno in nato vstopil. Pogled, ki se mu je nudil, ga je globoko pretresel: starec je še vedno sedel v svojem visokem naslonjaču. Glava mu je bila omahnila na stran in ni se ganil. Oči je imel zaprte.

Robert je skočil k njemu in ga prijel za roko. Bila je trda in hladna kot kamen: umrl je zadnji svojega rodu. Z Adamatom iz rodu Tamadatov je izmrl rod visoko kultiviranih ljudi našega osolnčja. Moral je priti sin drugega planeta, da mu je opravil zadnji ljubezenski posel. Robert najprvo ni vedel, kje naj ga pokoplje, potem si je pa dejal, da bo najlepše in najdostojnejše, ako najde svoje zadnje počivališče na vrhu najvišje gore.

Pripravil je vse za dostojen pokop. Odnesel je starca na njegovo posteljo v spalnico in nato je šel na delo. Vzel je seboj iz orodjarne tesarsko in mizarsko orodje, se peljal z elektromobilom do bližnjega gozda in po celodnevnem delu je imel rakev gotovo. Napravil je tudi majhen lesen križ, ki ga je stisnil mrtvecu v roke. Hitro je bil minil ta dan v delu za pokop in noč je prehitela Roberta. Ker je bila marsovska noč predolga, da bi po stari navadi prebedel pri mrtvecu, se je odpeljal nazaj v svoj stolp. Bil je tudi silno truden. Kljub temu ni mogel zaspati. Ni bil praznoveren in daleč je bil od mrtveca, ali vendar je imel silno mučne občutke. Zdelo se mu je, kot bi mu bil umrl nekdo, ki mu je bil zelo blizu. Slednjič ga je pa le premagal spanec. Ko se je zbudil, je bilo še temno in nestrpno je čakal, da se napravi dan.

Ko se je nad morjem zasvitala zora, je v lahnem vetriču odletel na vrh gore, ki mu jo je bil starec označil kot najvišjo in kot vsemirsko letališče. Bila je kakšnih petnajst kilometrov oddaljena od drugega stolpa in je bila že od daleč vidna. Bila je nad tritisoč metrov visoka in ko se ji je Robert približal z letalom, je zapazil na njeni višini kupolo iz bleščeče se kovine. Spustil se je na tla poleg nje, toda sedaj ga ni mikala njena notranjost. Imel je drugo delo. Hotel je izkopati grob. S kovinastim drogom in krampom, ki ju je bil vzel seboj, je po večurnem napornem delu izkopal globoko jamo v skalnato zemljo. Nato je odletel na drugi stolp nazaj, položil mrtveca v rakev, spravil rakev v dvigalo in jo peljal na vrh stolpa. Tu jo je položil v kabini letala na tla in odletel je nato v višino. Bila je zadnja pot starca, ki je živel Bog ve koliko let. V velikih krogih se je Robert dvigal s svojim letalom, dokler ni dosegel višine gore, nato je po kratkem poletu srečno pristal tik izkopanega groba. Eno uro pozneje je bilo tužno delo opravljeno. Nad gomilo se je dvignil kup velikih kamnov in v nje je bil Robert vtaknil velik lesen križ, ki ga je bil stesal. Žal mu je bilo, da s starcem ni ničesar govoril o veri Marsovcev in njih nazorih o Bogu in večnosti, vendar se mu je zdelo pravilno, da postavi znak Odrešenja tudi na grob tega daljnjega zastopnika človeškega rodu.

6. poglavje: 5000 milijonov voltov.[uredi]

Po končanem žalostnem opravilu je Robert odšel k velikanski kupoli, ki se je dvigala na vrhu gore. Bila je vsa iz kovine in izgledala je kot bi bila tu velika zvezdama. Notranjost je bila razdeljena v tri dele, v enem je bila v istini zvezdarna z velikim dalnogledom, v drugem je bila kompletna tehnična delavnica, a v tretjem, in ta je Roberta najbolj zanimal, so stala tri približno deset metrov visoke kovinaste kroglje, vsemirska letala.

Robert je stopil k prvi, jo ogledal od vseh strani in našel na vrhu zaklopna vrata. Skozi ta vrata, ki jih je odprl, je stopil v notranjost in s čudom ogledoval skrivnostno letalo. Sistem ni imel za Roberta nobenih tajnosti, kajti starec mu ga je bil v glavnih potezah razložil. Robertu se je zdelo, da se nahaja v podmornici. Pri medli luči, ki je padala skozi odprto lino, je raziskoval posamezne stroje. Ker ni dovolj videl, je poiskal mehanizem, s katerim se je kupola odpirala in zapirala. Odmaknil je z lahkoto srednji del kupole in solnce je zasijalo v veliko poslopje. Sedaj je imel Robert dovolj luči, da pregleda svoje vsemirsko letalo. Bil je tako zatopljen v svoje raziskovanje, da je popolnoma pozabil na kosilo in šele ko ga je želodec opomnil na to, se je zavedal, da razen malenkosti zjutraj ta dan sploh še ničesar ni bil zavžil. Seboj ni bil vzel ničesar in zato je moral poleteti nazaj navzdol in pristati na svojem stolpu. Tu je kosil in ostal ves dan, kajti čutil se je zelo utrujenega. Vendar ni legel. Bil je preveč nemiren. Ves čas je samo mislil na svoje vsemirsko letalo in na povratek. Hotel je pred vsem preštudirati vse astronomske knjige, ki so se nahajale v drugem stolpu in se tako točno poučiti o vsem potrebnem. Tako mu je naglo tekel čas. Astronomske knjige je bil prenesel v svoj stolp, ker v drugem stolpu, kjer je umrl starec, ni hotel bivati. Ne morda radi tega, ker se je bal mrtveca — praznovernosti ni poznal — temveč, ker je bil na svoj stolp že navajen in se je v njem počutil udobno. Pregledal je tudi vso notranjost kupole na gori in marsikateri večer prebil pri velikem daljnogledu ter opazoval zvezde. Točno je vedel na podlagi astronomskega atlanta, kje se bo pokazala zemlja, namreč med obema zadnjima zvezdama Velikega voza, ki ga je z Marsa videl enako lepo kot z zemlje. To je bilo edino domače, kar je Robert imel na Marsu: zvezdnato nebo. Kadar ni bilo na njem obeh mesecev, se mu je zdelo, ko je gledal navzgor, da je na zemlji, kajti popolnoma ista ozvezdja so stala na nebu.

Čas zbližanja obeh planetov ni bil več daleč in Robert si je bil že vse pripravil za odlet. Znesel je bil v kroglo, ki mu je služila za medplanetarni polet, potrebno hrano in pijačo za dva meseca in vsak večer je željno ogledoval s teleskopom mesto, kjer se bo prikazala zemlja.

Priprave za polet so bile vse gotove in Robert je ves čas svojega bivanja uporabljal za to, da čim natančneje pregleda otok, na katerem je bival. Hotel je izkoristiti zadnje mesece svojega bivanja na Marsu, in tako je, večinoma s svojim letalom, odhitel vsak dan na raziskovalne polete. Nekega dne je tako dospel na skrajnem severu ogromnega otoka do dveh gora, ki sta merile po dvatisoč metrov in na katerih sta se nahajala dva antenam podobna stolpa. V dolini, ki se je končavala pri morju, je stala velika naprava, podobna tovarni. Robert se je spustil poleg nje na tla in stopil v poslopje. Bila je ogromna električna centrala. Ni bila v obratu in Robert je zaman študiral, kako se tu proizvaja elektrika, kajti na velikih stikalnih pločah se ni spoznal. Kljub temu je vključil tok, ki je navidezno prihajal po mogočnih vodih. Eden od njih je vodil v morje, drugi v zemljo. Sodeč po vsej napravi, je morala električna energija, ki se je tu proizvajala, prekašati vse, kar je bil izumil človeški razum.

— Vsaj pet tisoč milijonov voltov se tu proizvaja, a zakaj? se je vprašal Robert. Toda pri natančnejšem preiskovanju je dobil tudi na to odgovor: obe anteni, ki sta stali kakšnih pet kilometrov narazen na višini gore, služili za proizvajanje silnih isker in te iskre so skoraj gotovo služile za oddajanje svetlobnih znakov na mnogo milijonov kilometrov daleč vsemirskim letalom.

Robert je takoj spoznal, da bi se s to napravo morda mogli oddajati Morsejevi svetlobni znaki na zemljo. Sedel je v oddajno kabino, iz katerega je videl na vrha obeh gora. S tipkalnim aparatom je oddal en pritisk. Rezultat je bil silovit: med obema antenama je preskočila petkilometrov dolga strahovita iskra, kot je Robert še nikoli ni bil videl. Čeprav ni bil gledal vanjo, je vendar par minut bil popolnoma oslepel. Spoznal je, da mora v slučaju oddajanja znakov okno zapreti in spustiti kovinaste oknice, ker bi v nasprotnem slučaju izgubil vid. Blisk je bil spremljan od strahovitega poka, kateremu je sledilo dolgo grmenje.

Zaprl je okno, tako da ni mogla luč prihajati od zunaj, in začel je oddajati za poskušnjo. Bliskov sicer ni videl, ali vsak pritisk na tipko je bil spremljan od strahovitega poka, kot bi streljala na vrhu gore baterija najtežjih možnarjev. Robert se je igral, tipkal je Morsejevo abecedo, ki jo je bil že skoraj pozabil in slednjič je oddajal črke svojega imena. Zdelo se mu je, da je v oklopnem stolpu velike vojne ladije in da zunaj hrumi velikanska bitka. Ni dolgo preiskušal te naprave, kajti bal se je, da je ne pokvari in da mu nato ne bo dana možnost, javljati se zemlji.

Prekinil je tok in odšel iz te supercentrale na prosto. Hotel je spet sesti na svoje letalo in odleteti nazaj, ko je zapazil, da so se zbrali okoli obeh vrhov gora težki oblaki. Nastal je silen vihar z nalivom, kot ga še ni bil doživel na Marsu. Menda je bilo to posledica velikih električnih perturbacij v ozračju, ki jih je bil povzročil z visokonapetimi iskrami. Moral je nad eno uro čakati v centrali, da se je neurje poleglo in da je odletel nazaj proti domu.

Počasi so tekli dnevi in tedni. Robert je bil Marsa sit. Ni se mu ljubilo niti letati okoli in raziskovati nepoznane predele, kot je bil poprej sklenil. Vsega je imel že dosti. Čakal je samo datum, ko se bo prikazala zemlja. Edino drugi stolp si je bil ogledal v vseh potankostih. Tu je našel nekatere zanimive stvari, ki niso bile v njegovem stolpu, tako na primer velike množine razstreljiva, električne puške za streljanje divjačine in električne svetiljke, ki so bile polnjene z nekim plinom in so vedno žarele, kadar so nanje zadevali radijski valovi, to se pravi, da je bilo samo treba, da je radijska postaja delovala in svetilke so oddajale močno luč. Ta brezžični ponos svetlobne energije, s katerim se je bil zaman trudil Edison dolga leta, se je bil torej posrečil Marsovcem.

Nekega večera, ko je spet skozi daljnogled opazoval zvezde med obema zadnjima stalnicama Velikega voza, je v svoje največje veselje opazil novo piko, ki pa pravzaprav ni bila pika, temveč majhna ploščica. Bila je sicer zelo, zelo majhna, ali ni bilo dvoma, to je bila zemlja. Robert je ves zaljubljen gledal to piko v vsemirju, ki je zanj pomenila vse.

Štirinajst dni pozneje je že to piko mogel razlikovati s prostim očesom, skozi daljnogled pa je celo odkril zemljin mesec. Kako silno majhen je bil na tolikšno razdaljo! Robert je računal, da se čez mesec dni že lahko poda na svojo pot, ki ga bo ali privedla nazaj v njegovo prejšnje življenje, ali ga pa uničila. Tisočkrat si je že dejal, da mu je ljubša smrt, kot samotarsko životarenje na Marsu, in bil je popolnoma odločen, da se poda na negotovo, daljno pot. Predno pa je odpotoval, je hotel vsako noč oddajati znamenja. Izbral si je za to čas, ko je bila na njegovi poluti tema, to se pravi noč, in na zemlji tudi, namreč na oni strani, ki je bila proti njemu obrnjena, saj drugače svelobni znaki ne bi bili imeli nikakega smisla.

Tako je cele ure presedel v kabini električne supercentrale in tipkal neprestano dve besedi:

— R-O-B-E-R-T-G-A-R-E-L-

To njegovo delovanje je spremljala silovita kanonada, ki pa je delala Robertu veselje. »Škoda, da je ne čujejo na zemlji!« si je dejal. In tedaj se je spomnil, kako preplašeni morajo biti vampirji in njegovi stari prijateli, pritlikavi Marsovci, če vidijo vsako noč strahovite bliske in morda celo čujejo daljni grom.

Čas odleta se je približaval, kajti zemlja je prihajala Marsu vedno bližje. Toda neko jutro se je Robert prebudil ves v znoju. Stresala ga je vročina. Kaj bi moglo to biti? se vpraševal začuden. Na svoje trdno zdravje je bil vedno tako zaupal, da nikdar ni mislil na možnost, da bi zbolel. Tudi sedaj je upal, da bolezen kmalu preide. Toda motil se je. Postajalo mu je čezdalje slabše. V prsih ga je dušilo, omotica mu je zameglila oči in vročina je postajala vedno hujša. Spoznal je, da je resno bolan. Z zadnjo energijo je šel v podzemske shrambe in si nanesel v spalnico jedi in pijače za dolgo časa in nato je legel. Zdravil ni imel in niti sam ni vedel, kaj mu je pravzaprav. Edino pomoč je imel v tem, da je pil hladilni eliksir, toda slednjič mu tudi ta ni pomagal. Začelo se mu je blesti in divje postave so priplesale pred njega; tu je bil jogi Bichara, ki je piskal na tenko, dolgo piščal strašne melodije, katere so privabljale ostudne kače iz kotov. Poleg njega je stal Trinavat, kateri se mu je zlobno režal in ko sta ta dva izginila v morju rdečih bliskov, se je začel proti njemu valiti strašni polip, kateri ga je bil napadel na morskem bregu. Navalil se je nanj z vso težo svojega telesa in Robert je izgubil zavest.

Koliko časa je ležal v nezavesti, sam ni vedel. Ko se je prebudil, je bil beli dan in solnce je prosevalo skozi mlečne steklene zidove v njegovo bolniško sobo. Bil je strahovito utrujen in žejen, vročina je bila ponehala.

— Krizo sem menda prestal, si je dejal, ali naprej ni mogel misliti. Zagrabil je za eno steklenic, ki jih je bil prnesel seboj, in ki se je ni bil dotaknil. Pil je kot Arabec v puščavi, ki je poginjal od žeje. Pijača je bila hladilna, ali silno močna in opojna. Kljub temu je Robert pil naravnost obupno, dokler steklenice ni izpraznil. Ni mislil na drugo kot samo na to, kako bi svojo žejo ugasil.

Ko je odložil prazno steklenico, se je v prijetnih občutkih zgrudil nazaj, v blazine in je mahoma zaspal. Sanjalo se mu je, da sedi v čarobnem vrtu sredi tropskih cvetlic in palm. Po peščenem potu so mu prihajale nasproti tri postave. Ko so prišle bližje, je spoznal, da je v sredi njegova Alberta, na njeni desni Pint, na levi pa Pavel. Toda slika je naenkrat postala motna in lepa pokrajina je z osebami vred izginil. Toda Robert je spal naprej in naprej.

Ko se je zbudil, je bil spet dan. Ni vedel, koliko časa je spal in koliko dni je bil sploh bolan. Čutil je, da je njegova močna narava premagala bolezen, toda bil je še silno slab. Edina njegova sreča je bila, da je imel dovolj hrane v sobi in da mu je ni bilo potreba iskati je. Ako bi bil postal bolan drugje, bi bil od lakote pognil. Še cela dva dni je trajalo, da je mogel iz sobe na vrh stolpa. Tu se je dolgo solnčil in to mu je dalo moč, da je šel spet ven na cesto in se tam pol ure sprehajal. Nato se je vrnil in napravil izlet z avtomobilom. Toda po polurni vožnji je občutil, da je utrujen in vrnil se je. Nestrpno je pričakoval večera, da vidi, kako blizu je že Mars zemlji. Računal je, da je bil teden dni bolan in da bo v treh tednih čas za odlet. Ko se je stemnilo in so zažarele zvezde na nebu, je začel gledati med obe zadnji zvezdi Velikega voza. Toda v svoje največje začudenje zemlje tu ni opazil na mestu, kjer je stala pred njegovo boleznijo. V blaznem strahu je strmel v nebo. Saj to vendar ni bilo mogoče! Zemlja ni mogla izginiti kar tako, saj ni bila letalo ali človek! In vsemirska katastrofa se pa tudi menda ni pripetila za časa njegove bolezni? To je bilo zelo, zelo malo verjetno. Vzel je daljnogled in iskal in iskal, ali našel ni ničesar. Zemlja je bila izginila kakor kafra. In tedaj je šinila Robertu misel v glavo, ki mu je razjasnila vso stvar: ni bil bolan teden dni, temveč mnogo več časa, morda mesec ali pa še več. In med tem časom se je spet oddaljila zemlja od Marsa!

Bil je torej prisiljen vnovič čakati tričetrt leta, da se vrneta oba planeta spet v svojo bližino. In čakal je, odločno kot vojak na straži, ki ve, da mora izdržati do konca. Čas si je preganjal z vsemi mogočimi stvarmi. Enkrat je celo poletel daleč proti severu, misleč, da bo prišel k svojim Marsovcem, ali ti so bili predaleč. Motorna sila njegovega letala je pojenjavala v meri, kolikor bolj se je oddaljeval od oddajne postaje. Ko se je hitrost njegovega letala zmanjšala na polovico, je spoznal, da ne sme naprej, in se je vrnil.

Nato se je spomnil vampirjev. Hotel je na vsak način vzeti en par teh pošasti za svojega prijatelja Pinta seboj. Zato se je nekega večera odpeljal z letalom v bližino vhoda njih jame, na vrhu ugaslega ognjenika, in je tu postavil tik vhoda tri velike električne luči. Vzel je seboj električno puško in čakal poleg svojega letala. Ko je nastala popolna tema, je priplahutala velika jata vampirjev iz jame, da bi šla na nočni lov. Z divjim sikanjem so bežali pred močno lučjo svetilk, a Robert je to priliko porabil, da je streljal nanje. Električni bliski so udarjali iz puškine cevi v jato in od silnega sunka omamljeni so nekatere živali počepale na tla. Robertu ni bilo težko, s pripravljenimi konopci povezati dva odrasla vampirja in ju spraviti v letalo. Nato je prijel za dva zaboja, polna razstreljiva, ter ju je zalučil v jamo. Nekaj sekund pozneje sta se čula dva silovita poka in ogenj je švignil iz jame. Tema pokoma je sledilo strašno gromenje, kot bi se podirale skale, in pa obupno tulenje ranjenih in umirajočih zveri. Tla so se zazibala Robertu pod nogami in naglo je skočil v letalo, vključil tok in se dvignil v višino. Bil je zadnji trenutek, kajti vrh gore se je sesul s silnim truščem v votlo notranjost. Gnezdišče vampirjev je bilo razrušeno, ali Robert je ta svoj prenagleni čin skoraj plačal z življenjem.

Oba vjeta vampirja je spravil v nalašč za to pripravljeno kletko poleg kupolske stavbe in hranil ju je z živalmi, ki jih je streljal.

7. poglavje: V vsemirskem letalu.[uredi]

Dan se je vrstil za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Edino, kar je Robert še hotel napraviti na Marsu, je bilo to, da je vsak večer bil na vrhu vampirske gore in tam pokončal še zadnje pošasti, tako da je bil prepričan, da bodo njegovi Marsovci imeli odslej mir pred temi krvosesi. Žal mu je bilo, da ni mogel več do njih, toda upal je, da se bodo okoristili z vsem, kar jim je bil pokazal in da bodo v teku časa le napredovali v civilizaciji in slednjič morda celo prišli do obeh stolpov ter spoznali, da je na Marsu živel tudi drug, še bolj kultiviran človeški rod.

Noč odleta je slednjič napočila. Robert je stal poleg velike kovinske kroglje, ki jo je bil z dvigalom posumi na vrh kupole. V krogljo je bil spravil vse potrebno: cilindre s stisnjenim, oziroma tekočim zrakom in kisikom, hrano in pijačo in, kar se mu je najbolj dopadlo, oba vampirja v nalašč zanje konstruiranih kletkah. Ta dva sta bila v posebnem prostoru na dnu okroglega letala.

Še enkrat je Robert pogledal okoli sebe po tem planetu, na katerem je neprostovoljno živel toliko časa. Potem je stopil v krogljo, potegnil za seboj vrata in jih dvakratno zasigural. Nato je stopil k zeleno pobarvanemu stroju in spustil tok vanj. Nekako pol ure je pustil brneti motor, potem pa je napravil poskus. Vzel je steklenico v roke in jo spustil. Steklenica pa ni padla na tla, temveč je ostala v zraku kot bi stala na nevidnem podstavku. Poskus se je posrečil: žarki, ki so izhajali iz stroja, so bili odvzeli vsemu, kar se je nahajalo v kroglji, pa tudi kroglji sami težnost. Nobeno nebesno telo torej tega vsemirskega letala ni moglo privleči. Tako je bilo vse pripravljeno za polet.

Še je bil čas, da bi si Robert premislil usodepolni korak. Še bi bil lahko ostal na Marsu in tu mirno živel vse svoje življenje, brez težav in sitnosti, brez boja za vsakdanji kruh, brez ljubezni in sovraštva. Toda njegova odločitev je bila padla in niti trenutka ni pomišljal. S krepkim udarcem je sunil pnevmatično zmet in v tem trenutku se je vse zavrtelo v kroglji. Robertu se je zdelo, da so mu zmanjkala tla pod nogami in da se s svojo okolico vred pogreza v neskončnost, enako kot imamo včasih občutek v sanjah, da padamo v strašansko globočino. Nekaj trenutkov je bil ves v omotici, potem pa se je kmalu znašel v tem položaju. Iz sosednjega prostora je začul žalostno cvilenje vampirjev in ti glasovi živih bitij so mu bili v usodepolnem trenutku naravnost prijetna godba. Imel je vsaj občutek, da ni popolnoma sam. Stopil je k eni izmed lin ter s pomočjo vzvoda odprl kovinasti pokrov. Skozi stekleno majhno lino, ki je bila velika kot ladijsko okno, je videl same svetlobne črte in med njimi v razdobju kakšnih dveh sekund močne bliske, kot bi bili od solnčne luči. V začetku si tega ni vedel razlagati in položaj se mu je zdel obupen. Eno je pač občutil, da je namreč zapustil trdna tla in da se nahaja s svojim vsemirskim letalom proč od vsakega drugega telesa. Stopil je na drugo stran in tudi tu previdno odprl lino. Videl je isto, kot skozi prvo.

— Moja kroglja se vrti okoli svoje osi, mu je naenkrat šinilo skozi glavo.

Toda to vrtenje mu je lahko postalo usodepolno, kajti tako mu je bilo nemogoče spoznati, v katero smer se giblje. Treba je bilo na vsak način to vrtenje ustaviti. Ko je spoznal smer vrtenja, je sklenil da mu deluje nasproti z izpuščanjem tekočega zraka iz spodnjega ventila. Prav počasi, prav previdno je spuščal dragoceno tekočino in silno se je razveselil, ko so se svetle proge jenjale in spremenile v svetle točke, zvezde. Imel je južni del zvezdnatega neba pred seboj. Toda kje je bil Mars? Spet je odprl spodnjo lino in tu je zapazil planet, ki ga je bil zapustil. Kako zelo je bil daleč od njega! Pokrival je komaj tretjino nebesnega prostora in če ne bi bil njemu nasproti obrnjeni del razsvetljen od obeh mesecev, bi ga na temnem nebu sploh ne bi bil opazil. Sedaj je bilo treba obrniti krogljo tako, da je imel pred seboj Veliki voz. To je bila smer poleta.

Ni bilo lahko obračati kroglje. Desno in levo, spodaj in zgoraj je spuščal Robert skozi ventile tekoči zrak, edino njegovo premikalno sredstvo. Šele po daljših poskusih se mu je posrečilo, da je imel Veliki voz pred seboj. Tu se je blestela zemlja kot majhna ploščica med obema zadnjima zvezdama in tej nasproti je moral usmeriti svojo pot. Ko je bil okrenil krogljo tako, da je stala zemlja nepremično ravno pred njim, je na zadnjem delu začel izpuščati tekoči zrak. To je delal samo par minut, a z veliko silo. Ko je mislil, da je z odbojno silo tega plina dosegel dovoljno hitrost, je zaprl dovodno cev in pri stranski lini poiskal Mars. Ta je bil že precej manjši in se je naravnost vidno manjšal. Upati je bilo, da se polet posreči, kajti zaenkrat je šlo vse v redu. Samo ena stvar je delala Robertu skrbi: levo zadaj za njim je bilo na popolnoma črnem nebu solnce in to je zelo močno ogrevalo njegovo letalo. Občutil je, kako je zadaj huda vročina, a spredaj silen mraz. Tega seveda ni bilo mogoče spremeniti.

Razen te skrbi je imel še dve drugi. Vedel je, da po nebesnem prostoru leti nebroj majhnih nebesnih telesc, ki imajo premer od enega kilometra do enega decimetra. Če bi zadel v enega izmed večjih, bi bila katastrofa tu. Zadostovalo bi, da bi takšen meteor imel samo en meter premera, kajti pri velikanski hitrosti teh teles bi bilo vsako srečanje nevarno. Toda Robert je zaupal svoji sreči. Zakaj bi ravno njegova majhna kroglja, ki je bila brez vsake privlačnosti, morala zadeti v meteor? Verjetnost ni bila posebno velika.

Drugo vprašanje, ki si ga je Robert stavljal, je bilo, koliko časa bo trajal polet. Računal je na največ dva dni, kajti polet se je vršil v brezzračnem prostoru in oviralo ga ni prav nič. Hitrost torej, ki jo je mogel doseči, je bila teoretično brezmejna, praktično seveda je bila vezana na mnoge faktorje, izmed katerih je pa le nekatere poznal.

Ko je pogledal nazaj, je bil za njim Mars že tako majhen, kot zemeljski mesec in to mu je dalo nov pogum, kajti hitrost, s katero se je vršil polet, je bila vsekakor velikanska. Vedel je, da bo moral na koncu poleta, ko bo dospel v atmosferične plasti zemlje, prav posebno paziti, da ne napravi kakšne napake, kajti to bi bilo usodepolno. Zato je bilo treba, da bo pri pristajanju čil in svež. Ker ves čas poleta ni smel niti za trenutek zaspati, je bilo potrebno, da se vožnja izvrši v čim krajšem času. Imel je seboj tudi več steklenic treh vrst eliksirjev, iz katerih je tu in tam napravil požirek, kajti pri prenapetosti živcev je nujno rabil okrepčila.

Počasi so tekle ure. Začetna hitrost, ki jo je dobilo vsemirsko letalo od odbijalne sile izpuščenega tekočega zraka, se seveda ni zmanjšala, temveč po naravnih zakonih je morala ostati za vse večne čase ista. Tudi smer se ni mogla spremeniti. V početku poleta je Robert o tem nekoliko dvomil, toda ko je spoznal, da se zvezde pred njim niti za las ne premaknejo, je bil pomirjen. Mislil bi bil lahko, da stoji nepremično v svetovnem prostoru, toda Mars, ki je za njim postajal vedno manjši, ga je pomirjeval in mu kazal, da se vrši polet s silno hitrostjo v smeri od Marsa proč proti zemlji. Na zemlji v prvih urah poleta Robert seveda ni mogel opaziti, da bi se večala.

Šest ali sedem ur je tako Robert stal pri prednjem oknu in strmel naprej, v majhno svetlo ploščico med obema zadnjima zvezdama Velikega voza. Slednjič ga je pa to silno utrudilo. Ko je videl, da je popolnoma prepuščen usodi svoje kroglje, je odšel od okna ter legel na pripravljeno posteljo. Toda ni imel miru. Čez pol ure je spet vstal in šel v svojo opazovalno kabino. Ko je videl, da se polet brez vsake spremembe vrši nemoteno dalje, je bil tako pomirjen, da je legel za dalje časa, da celo spal je.

Spati je bil moral precej dolgo, kajti ko je stopil k lini, je zapazil, da je zemlja že mnogo večja. Nekaj ur pozneje je bila že tako velika kot mesec in sedaj jo je z začudenjem opazoval. Kazala se mu je tako, da je izgledala kot polna luna, ki se na eni strani manjša. Mestoma je razlikoval morje, to so bile velike modrikaste pege. Skoraj ves ostali del pa je bil nejasen, zavit v meglo. Edino, kar je dobro razločeval, sta bila oba tečaja, ki sta se svetila belo. Čudno je bilo samo to, da je lega teh tečajev bila drugačna kot je pričakoval: nista bila zgoraj in spodaj, temveč desno in levo. To je bilo zanj važno, kajti usmeriti je moral svoje letalo tako, da je prišel proč od tečajev in če le mogoče na suho zemljo.

Pristanek ga je zelo skrbel in skoraj s strahom je opazoval, kako se je zemeljska plošča bližala z nepričakovano hitrostjo. Imel je slednjič, ko mu je zemlja že zakrivala eno četrtino vsega neba, občutek, da pada. Morda je polet že predolgo trajal in se je vpliv razteževalnega stroja že izgubil. To bi bilo pogubno, kajti v tem slučaju bi kroglja kot kamen priletela na zemljo in se na njej raztreščila. Zato je Robert vnovič vključil razteževalni stroj. Treba je bilo tudi misliti na to, da se hitrost zmanjša, kajti to bi tudi lahko postalo katastrofalno. Zato je začel spuščati po malem tekoči zrak iz ventila spredaj in tako zaviral polet.

Toda zemlja se je bližala vedno hitreje. Že je pokrivala skoraj polovico vsega neba. Robert je močno spuščal tekoči zrak in se pripravil za pristajanje. Nadel si je veliko padalo, ki je bilo kombinirano z gumijastim čolnom, za slučaj, ako bi moral pristati na vodi.

Razen tega si je pripasal napravo za umetno dihanje. Sestojala je iz dveh kovinastih cilindrov, napolnjenih s kisikom in obrazno masko, kombinirano z vdihalniin aparatom. To si je pritrdil na prsi, med tem ko je imel padalo z zloženim gumijastim čolnom na hrbtu. Vse to je seveda vzel za slučaj nepravilnega pristajanja, kajti če bi bila hitrost padca prevelika ali pa če bi se zgodilo karkoli, česar morda ni predvidel, je bil pripravljen za vsak slučaj, da odpre vrata in se s padalom strmoglavi v globočino.

Njegovi možgani so delovali naravnost vročinsko in sam je dobro občutil to visoko napetost. A kljub temu je bil miren. Imel je občutek, da se polet mora srečno končati.

Ko je spet stopil k lini, se je skoraj prestrašil, tako blizu je bila zemlja. Nič več ni videl temnočrnega neba na vse strani, temveč nahajal se je že v najvišjih plasteh zemeljske atmosfere. Vse nebo je zažarelo okoli njega, kot bi se vozil skozi jutranjo zarjo. Zvezde so izginile iti pred seboj je videl velikansko ploščo, ki mu je zakrivala vse obzorje. Spet je začel zavirati s pomočjo izpuščanja tekočega zraka. V svoje zaprepaščenje pa je opazil, da mu to nič ne pomaga. Privlačna sila zemlje je bila prevelika. Začel se je padec iz višine kakšnih tisoč kilometrov. Ponovno je vključil razteževalni stroj in zdelo se mu je, da to pomaga, ali bilo je le začasno. Stroj ni več brezhibno deloval in kroglja je padala in padala. Robert je odprl zviralni ventil popolnoma in ko je spoznal, da tudi to dosti ne pomaga, je sklenil odskočiti. Koliko kilometrov visoko je bil od zemeljske površine in kje se je nahajal, o tem ni imel niti pojma, kajti steklo njegove line se je bilo orosilo in ničesar več ni videl ven. Šlo je za sekunde. Tu je začul žalostno javkanje obeh vampirjev in zasmilila sta se mu. Skočil je v sosednji prostor, odprl njiju kletko, nato pa je odhitel po stopnicah do odprtine, ki je vodila na prosto. Nataknil si je plinsko masko in očale, odprl dovodno cev kisika in nato je naglo odrinil prvi in drugi zapah ter se pognal v ozračje. Ob enem je potegnil za vrv svojega padala, ki se je napol odprlo pri skoku v brezdno. Začutil je silen, leden veter, ki mu je začel pihati v obraz, potem pa je za nekaj trenutkov izgubil zavest. Imel je občutek, da pada s strahovito naglico, kakor kamen, v globočino brez konca in dna. Toda kisik, ki mu je silil v nos in ki mu je dražil nosno sluznico, ga je spet prebudil. Skozi rumenkasta očala, ki jih je imel nataknjena, ni v začetku razločeval prav ničesar. Nahajal se je sredi nekakšne ledeno mrzle sopare, ki je prihajala s silno močjo od spodaj in pihala v njegovo padalo. To se je bilo sicer razprostrlo, toda padca po mnenju Roberta le ni zadrževalo. Kako je bilo to mogoče? Tega si ni mogel razlagati. Čez kakšnih pet minut pa se je začela padalna brzina zmanjševati in sedaj je Robert razumel, v čemu je stvar: bil je v najvišjih atmosferskih plasteh in v čim gostejši zrak je prihajal, tem bolj je padalo zadrževalo padec. Sedaj je spoznal, da je bil takorekoč že rešen, samo da ni padel na enega izmed tečajev ali pa v sredino morja. Kožuhasta kombineža, v kateri je tičal, mu je prišla zelo prav, kajti drugače bi bil zmrznil. Ledeno sapo je kljub temu, da je bil ves zavit v kožuh in gumi, čutil dovolj jako.

In padal je in padal. Naenkrat se je spomnil svojega letala, svoje vsemirske kroglje in obeh vampirjev, toda videl ni ničesar. Kdo ve, kam je vse to padlo. S strahom je gledal pod sebe, ali zaman se je oziral, sama sopara je bila na vse strani. Če ne bi bil imel trajnega občutka, da pada, in mu ne bi bil pihal ledeni veter od spodaj, bi bil mislil, da stoji v prostoru nepremično.

Pet ur je že padal in nikoli ni bilo konca. Bil je že tako nervozen, da je dobival halucinacije. Ali naenkrat je kriknil od veselja. Pod seboj je opazil v globočini kakšnih treh kilometrov, suho zemljo, nikakega morja ali ledene planjave, temveč gričevje in gorovje, vse zeleno, v najlepši solnčni luči. Bil je skoraj blazen od radosti in solze veselja so ga oblile. Strgal je plinsko masko z obraza in ves blažen vdihavaj sveži zrak.

Griči pa so prihajali bližje in bližje. Opazil je železniško progo, ki je vodila mimo njih in nekoliko hiš. Slednjič je spoznal, da bo pristal sredi velikega travnika. Bil je samo še štiri ali petsto metrov oddaljen od tal. Tu je opazil avto, ki je bil zapustil cesto in hitel v smeri, kjer je računal, da bo pristal.

Pristajanje se je izvršilo popolnoma v redu, kot bi bil skočil z mize na tla. Pokrilo ga je veliko padalo in ko si ga je odpasal in hotel zlezti izpod njega, je začul ropot avtomobilskega motorja poleg sebe. Nekdo je dvignil plahto padala. Eleganten starejši gospod, s čepico na glavi, mu je podal roko in ga vprašal po angleško:

— How do you do?

— Hvala lepa, je odgovoril Robert, silno vzradoščen, da se je njegov polet tako končal. Toda povejte mi, kje sem?

— Kaj? Še tega ne veste? Pa vsaj približno bi to že lahko vedeli.

— Približno že vem, je dejal Robert, ki nikakor ni hotel povedati, od kod prihaja in kdo da je. Ker pa je po govoru takoj spoznal, da je gospod American, mu je smeje odgovoril:

— Menda sem le še v Zedinjenih državah in nisem padel na luno?

Gospod se je navideznemu dobremu dovtipu prisrčno nasmejal in je odgovoril:

— Ne, lahko ste pomirjeni, na luno niste padli, temveč pet milj od Carson Cityja v Nebraski.

— Mislil sem si tako, je dejal Robert.

— Toda kje je vaše letalo?

— Leti naprej s pilotom. Odskočil sem iz višine osemtisoč čevljev, toda pri padcu se mi je odprla kombineža in izgubil sem listnico z vsemi dokumenti in denarjem. Ime mi je Robert Livingston in inženjer sem v Newyorku. Hotel sem v San Francisco, toda letalo je bilo tako obteženo in zmanjkovalo je že goriva, tako da sem se odločil, rešiti pilota in poštne pošiljke na ta način, da sem rajši odskočil. Pilot bo tako lepo nadaljeval pot, jaz pa sem mislil po zemlji naprej, samo sedaj nimam denarja in moral bom z najbližje postaje brzojaviti ponj v Newyork.

— To ni nikaka nesreča. Zaenkrat ste moj gost. Ime mi je Anthony Cornell in imam tovarno za izdelovanje lesa v bližini. Dovolite mi, da vas vzamem seboj. Le redko se kdo zgubi v naše oddaljene pokrajine in vesel sem, da imam gosta. Če se vam ne mudi, lahko ostanete nekaj dni pri meni. Kar se tiče denarja, vam dam na razpolago vsoto, ki jo rabite. Vrnili mi boste, ko pridete nazaj domov.

Robert se je prisrčno zahvalil prijaznemu možaku. Slekel je svojo letalsko kombinežo in stal je pred njim v svoji marsovski obleki.

— Obleko pa imate čisto posebno, je dejal začudeno gospod.

— Da, to sem si kupil pred nekaj meseci v Parizu. Je kostum francoskih trgovskih letalcev, specialno sukno za polet, ki ne prepušča vetra.

Moža sta sedla v avto in eno uro pozneje je bil Robert v prijazni sobi v vili gospoda Livingstona, ki mu je celo dal svojo garderobo na razpolago.

Mr. Livingston je imel v svoji vili telefon in Robert ga je prosil, ako bi mogel telefonirati v Newyork po denar.

— Kar izvolite, takoj bomo prijavili govor. Katero številko želite?

— Algonquin 65-43.

— Dobro, bomo takoj prijavili pogovor v Carson City.

Tri minute pozneje je bil Robert v zvezi s stanovanjem Ralpha Pinta.

Oglasil se je ženski glas in Robert je takoj spoznal glas Pintove matere.

— Halo, Mrs Pint?

— Tu, na telefonu.

— Je Mr. Pint doma?

— Kdo ga kliče?

— Njegov stari prijatelj Robert.

— Za božjo voljo, gospod Garel, vi ste?

— Jaz sem, cenjena Mrs Pint. Ali lahko govorim z Robertom?

— Odkod ste se pa vi vzeli, da ne veste, da je Ralph začasno v Kaliforniji.

— Kaj pa dela tam?

— Vi pa res ničesar ne veste. Na gradu Miss Alberte Jerkiss se nahaja z vašim bratom Pavlom in polkovnikom Fitzwilliamsom.

— Tega pa ne poznam.

— Še včeraj zvečer sem telefonsko govorila z Ralphom.

— Prosim, dajte mi njegovo številko.

— Tia Juana, Station B, štev. 18-81.

— Hvala, na svidenje.

Zaman je gospa Pint govorila v telefon in hotela v svoji radovednosti zvedeti še kaj več. Robert je bil spet obesil slušalo.

Nato je pozvonil ponovno in zahteval z razburjenim glasom:

— Prosim, prijavljam pogovor s Tio Juano, Station B, št. 18-81.

Telefonske zveze v Zedinjenih državah delujejo brezhibno. Na največje razdalje ni treba čakati več kot tri minute. To je njih princip. In v istini je Robert imel zvezo v treh minutah.

— Koga želite prosim?

— Mr. Pinta v zelo nujni zadevi.

— Prosim trenutek, takoj ga pozovem. Zvežem vas z njegovo sobo. Videla sem, da je bil pred nekaj minutami šel gor.

Tu je začul Robert nalahno rožljanje sobnega telefonskega aparata in trenutek pozneje mu je dobro znani glas zaklical:

— Halo, kdo tam?

— Jaz sem, Mr. Pint.

Prvi trenutek ni bilo odgovora. Pint se je bil menda tako preplašil, da mu je beseda zamrla v grlu, toda slednjič je čul Robert divji vzklik:

— Robert!!

— Seveda, jaz sem.

— Ali je samo vaš duh, ali se kdo norčuje iz mene?

— Ne, dragi prijatelj, jaz sem, živim, zdrav sem in vrnil sem se.

— Nemogoče!

— Seveda je mogoče! Čujte, brez vseh sredstev sem. Pošljite mi stopetdeset dolarjev brzojavno na sledeči naslov: Mr. Anthony Cornell, Carson City, Box 17, Nebraska. To zadostuje in čez tri dni se vidimo. Vse ostalo ustmeno, pozdravite Miss Jerkiss in Pavla.

Epilog.[uredi]

Danes živita Mrs. Alberta Garel in njen soprog Mr. Robert Garel srečno na svojem posestvu v Kaliforniji. V velikih delavnicah skuša Mr. Garel posnemati tehnične metode, ki se jih je bil naučil na Marsu. Na žalost o vsemirskem letalu, ki je bilo padlo v Pacifik, ni bilo ne duha ne sluha, kajti morje je tam nad dvatisoč metrov globoko. Vse, kar je ostalo od Marsa, je bil nagačen vampir v eni izmed sob Garelove vile in dva kilograma težak kos zlata, ki ga je bil imel Robert na svojem poletu v žepu. Kam je bil odletel drugi vampir, se ni moglo nikoli dognati. Izginil je bil in ni se več prikazal.