Marnje (Miha Avanzo)
| Marnje Miha Avanzo |
| |||||||||
tako je to
Že dolgo
nisem napisal
nobene pesmi,
moja pajčevina kot da je
razpeta
v napačnem kotu.
Besede
se lovijo vame,
ne v frleče nitke zgodovine.
Še ne vem,
ali naj premaknem mrežo
ali sebe.
roko na srce
Svoboda,
to je dovolj zraka
za dihanje.
Srečno jutri
z brezskrbnim dnem.
Ščebetave deklice.
Ljudje z gubami okrog oči
samo do smeha.
mija
Če jo pogledaš v oči,
vidiš, kako
majhen
je ta naš svet:
en centimeter v premeru.
polona
Ne vem,
odkod se je prikazala,
ampak zdaj je tu.
Lička ji rdijo
in kaže,
da je zelo hitro tekla.
jesenski dan
Dan je bil
tako zanikrn,
da se Rudenka
sploh ni prikazala
iz hiše.
pika
pika je take vrste Pika,
ki ima plave lase.
Najbrž jih je na kupe,
ampak ona je edina plavolasa Pika,
ki stoji
na koncu stavka.
Vsa rdeča je v obraz,
to se dobro vidi, malo
od sramu, malo od jeze
in dvakrat reče
s takim glasom.
ne, ne.
Pika.
mojca
Mojca
musis amica.
zgodbica
O tem, kako je bila
razkuštrana.
Pride takole domov, pozvoni
pri vratih.
Mama ji odpre, jo premeri
in reče: ne, hvala,
tepihov pa že ne kupujemo,
in vrata spet zapre.
ja, res je tako
Kar počneš,
ne meče na to tvoje mesto
niti majcene sence.
Tvoja dejanja
so bleda in nepomembna,
komaj vidijo na mizo,
če se vzpnejo na prste.
trdovratnost
Pajčevinice
so hecno trdovratne;
še vedno
čakajo pod stropom,
pa smo pometli
že celo stanovanje.
vojaška
Za mariborsko
sončno dopoldne
prenašam s sabo
zares
trden alibi:
Leninova zbrana dela prvi del.
Sicer pa je šele
enajst
in v kasarni moram biti
ob devetih zvečer.
obisk
Sem prišel pogledat,
kako sta kaj,
a kaj počneta,
a sta še živa.
Oja.
Imava majhnega sina.
Ime mu je Matevž.
pesem ljubljana-beograd
Kaj vse
se je nabralo v tebi
med kratkim potovanjem.
Bežne besede,
utrujeni odgovori,
sončni zahod.
Ko se vrneš,
napolniš sobo s sabo
in z vsem tem.
zdravilo
Ko prihitiš od zdravnika,
potožiš:
hudo sem bolna,
v očeh mi šumi, imam
visoko vročino,
glava je polna kolobarjev,
roke se mi tresejo,
noge se zapletajo,
težko sem pokonci,
skoraj
bom umrla.
Jaz pa stečem
v knjigarno, kupim knjigo
in te ozdravim z besedami
oj, revčka, revčka,
in s tole
pesmijo.
takšna se mi zdiš
Kot miške iz moke,
radovedna.
Jezikava.
Vse sama najbolje veš.
Ob tebi
nihče ne pride do besede.
Ti si močna
in odločna
kot Pika Nogavička,
zamenjati znaš varovalke
in vse stanovanje
si sama prepleskala.
za zvečer
Najprej jo poljubiš,
čisto narahlo
pobožaš po drobnih prsih
s spečimi bradavicami,
potem
ugasiš luč
in še dolgo dolgo
misliš nanjo.
oj
Oj, kako lepo zveni
tvoj glas,
ujet v nitje jezika,
v čarobnost
te pesmi.
hej, jadra
Če bi bil jaz
na vašem mestu,
ne bi
ves čas bežal
pred vetrom.
kava
Z jutranjo kavico
posrkam
življenje za ves dan
vnaprej:
še več!
Tudi vse,
kar se ne bo nikoli
zgodilo.
presenečenje
To me je res
temeljito presenetilo.
Še kar naprej
je vse takšno,
po vseh teh letih:
pred nogami reka,
v daljavi hribi.
pesem, ki je ni
Tule, na tem listu,
na tem prostorčku,
bi morala biti
čudovita
pesmica,
ki mi je padla na pamet
nekoč maja.
A sem jo pozabil.
Tole je vse,
kar je ostalo od nje.
darja
Kuha najbolj fine jedi.
Zjutraj
zgodaj vstane,
gre na trg.
Preriva se dve uri
in baranta z branjevkami.
Pride domov
in zakuri v peči.
Pristavi lonce
in me pokliče po telefonu.
In pridem.
ifigenija
Prav tako piše pesmi kot jaz.
Ampak drugačne.
Neznansko resno jemlje
te svoje opravke, fakulteto
in pisanje.
Kar naprej bi se z mano prepirala.
Razjezi se in vpije:
očka, očka,
tako da mora Franci poseči vmes
in pomiriti
te sitne otroke.
majhnost
Pedenjdeklica.
nuša
Samo toliko:
z Nušo sva bila zaprta v omari,
pred dolgimi leti,
zdaj pa si samo pokimava
in njeni otroci
hodijo že v šolo.
ti, ti, pozabljivka
Pri meni
si pozabila
svoje rdeče copatke.
Zdaj jih nosijo druge deklice,
kajti njihove nogice
so prav tako majhne,
njihovi glasovi
prav tako nežni.
radovedno vprašanje
Ali se ti je že
kdaj zgodilo,
da se ob treh zjutraj
zbudiš
in ti v ušesih
šelesti pesem
pa vstaneš
in si to zapišeš?
zanimivo, zanimivo
Mnogo zanimivejše
od napisanih
so
nenapisane pesmi.