Marko Bruc in njegovi divji petelini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marko Bruc in njegovi divji petelini
Janko Kersnik (1881)
Izdano: Slovenski narod 22.-24. maj 1905 (38/117-119), 2
Viri: [1] [2] [3]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

(Po zanesljivih lovskih virih poroča Hri ­ bovec). Vseg a spoštovanja i n vso časti rednemu d^htarju kompletneg a žiinozdravsištva Mark u Bruc u je nalonila nedavno vse zavisti vredna crtana v pobratimstvu z vrl o Diano , a je priženil pole g ljubeče, divne eako ter premnog o drugi h dragoenih premičnin vse letošnje — divje steline v prebogatem revirju svojega 'Ohrega tasta Oiroča. N i čud?, da se m u je porodil a oog slednjega prej neznana m u lovka navdušenost, . . . da, takova, da

  • trdno sklenil , postreiiti vse svoje

eteline kčr z lastno puško. N i Čuda, l* ga je vrl o indignira l sicer vrl i Emisar, a še vrlejši, po vesoljni slo- 'eneki Krajin i proslul i love c Jr.ka kaleč, ko se je leta v prijateljski Nibi , h kater i sta pripadala oba, ilca pred letošnjo sezono hvalil , da 1 0 prv: petelin v Obročevem revirju •etos njegov; pr i tem se je opiral na dovoljenje gostoljubnega otca Obroča, ka r pa je bilo seveda v očeh Mark a Bruc a letoa povsem brezpravno , Umevn o je torej, da m u je užaljeni Mark o takoj blagodušno odvze l ono dovoljenje s kategoričnim, rezki m i n slovesnim zatrdilom : »Vs i petelini v Obročevem revirju bodo letos moji, prvič, ke r — so moji, — kajti znano v a m bodi, da sem jih priženil, — drugič, ke r jih bo m sam streljal i n tretjič, ke r isključujem krat- o vsakeg a lovea-gosta, bodis i tud i najdražjega m i druga, z letošnjega lova. Blago ­ volit e upoštevati te moje besede, a bre z zamere!« Kruleč se je spoštljivo prikloni l i n skupno z mnogim i solovci, nekda ­ njim i Obrcčevimi gosti, k i ji h je bil o slučajno več v tisti družbi, klavrno i n bre z zamer e upošteval trpke besede. Tod a molčati n i moge l star i pikiran i love c i n kmal u se m u je iz ­ v i 1 nehote' vzdih : »Naj pa popadajo torej v božjem imen u letos ka r vs i petelini v revirju dobrega Obroča! Hej, vraga, prej bo m jaz divji petelin, ko t pa ti, Bruc , z a tako v lo v dostojen love c i n strele c Tud i če se ti nastav i na ce v kak a feanalja, j i ne od bi ješ niti peresa ne ! Sice r pa: lovsk i bla ­ gor!«  In molčati niso mogl i i vs i drug i prijatelji al i dobr i znanoi-lovc i ter jeli pritrjevati z rahlim i posmehi tovarišu Krulc u i n jel i dopolnjevati njegove skromn e besede z nežnimi, a te m neprijetnejšimi zbadljivkami. In slednje niso mogl e utihniti nikol i i n nikode r poslej. N o , i n od tedaj se je stalno pridružila k Markov i lovsk i navdušenosti prevroča želja po osveti . . . Ah , du b i že skor o napočilo hladno jutro prvega aprila ! Ovrge l bode takoj vse m tem zavidni m zbadljivcem njih neslane trditve , opral se pred njim i ter jih nesmrtno blamira l . . . In kmal o je napočilo hladno jutro prveg a aprila. V Obročev revi r n i bil o običajnih lovoev-gostov, pač pa je prisopiha l gospodar petelinov, gospod Mark o Bru c sam. Sa m v polne m pomenu besede, ke r je ležal njegov podloveo Škafar, k i je bi l po njegov i odredbi edini letošnji paznik petelinov v cele m revirju, slučajno hud o bolan. Zama n je odsvetoval izkušeni boln i podloveo neizkušenemu nadlovou prv i pohod bre z spremljevalca; ko pa gospodar le n i odjenjal, m u je popisal po možnosti dozdevno najboljše stojišče na glasovitom Visoke m hrib u ter pot do tja. Umevn o je, d a je nato neizkušeni gOBpoda r v pretemne m jutr u kmal u izgrešil neznan o dolgo pot do nezna ­ neg a stojišča n a neznane m hribu , das i je ime l jasno gorečo svetilko s seboj. Mest o n a Visok i hri b bi bi l namreč Čez dolgo že skor o prileze l v gozdno kotlino Globok i dol, d a se n i malc e prej strahotna preveril, da g a vodi brezkončna pot nevzdržema navzdol, navzdo l . . . Prestrašen se je ozr l v nebo i n se prestrašil še bolj. Nobene zvezde več, vsenaokolt že bela, čimdalje živejša jasnina . D a b i vra g to proklet o jutro, to prokleto padajočo stezo s Škafarjem, z Viso ­ k i m hribo m i n vsem i petelini vred ! . . . Jezno je zaškrtal izgubljeni lovec z zobm i i n v sveti; jez i pozabi l pih ­ niti svetilko i n ubra l skokom a pot nazaj. K o jo je čez dolgo pripoka l do prvega razpotja, se je takoj preveril, da je zavi l ravno tu mesto na desno proti vrhu , pomotoma na levo. Zato je kreni l vsaj sedaj na desno i n se gna l že ves poten i n truden gor i v hrib . Tod a kmalu , prekmal u se m u je posmejalo nebeško solnce izz a Gradi­ ških hribo v in k o je dospel naposled venda r na Visok i hrib , ni bil o o petelinu ni duh a ni sluha , kaj-li o njegovem rajskomičnem petju. Umevn o je, da m u n i prav nič imponira l divn i razgled z višine dol i po širni pokra ­ jin i v krvav o zlatih pramenih mladeg a solnoa i n da je i tu n a hrib u pozabi l pihniti svojo luč. Umevn o je, da BO je tud i vrni l brez petelina doli s hriba . Uzlovoljen je šel budit Škafarja ter m u ostro zabičil, da naj skor o ozdravi, sicer m u odpove službo i n nastav i drugeg a paznika ; zabičil m u je tudi, da m u naj najde takoj zanesljivega petelina i n da g a naj takoj o tem pismeno obvesti . .. K o se je vrni l domo v v mesto, je je l vestno izpolnjevati trdn i sklep, k i se m u je porodil medpotoma , namreč trdni sklep, da se ne prikaže zbadljivim prijateljem al i znancem , dokle r ji m ne utegne pomoliti pod nos prvo lovsko trofejo v podobi div ­ jega petelina. In res se n i silno dolgo pojavil nikomu r i n nikjer . K a r ga odreši nekeg a večera brzojav zvestega paznika : »Vaša prisotnost nujno potrebna ! Uje l sem div ­ jega petelina — živega! Škafar.« In že nastopnega jutr a zarana se je odpeljal gospod Mark o Bru c z vso svojo navdušenostjo i n i velikanski m kur« niko m po živi lovsk i plen. K o je potiska l presrečen slednjega z lastno rok o v svoj kurnik , je poslušal le napol vdaneg a pod ' lovca, k i je na široko pripovedoval, ća je presenetil petelina brusečega po tleh i n da se je le ta nenadno preplašen zalete l v bohotno robidov o grmovje ter se zaplete l vanje. Ve s ponosen na svoj prv i preredk i lovik i uspeh se je peljal takoj nato v mesto vsakdanje prakse . Trofejo v h urnik u je deponiral na dvorišču svoje hiše ter poslal nemudom a hišnico v bližnjo mesnico po pleče mastneg a fi^akar- •kega Arabca , k i m u je strla prejšnji dan »električna« nogo i n k i ga je on si m takoj nato obsodil n a lic u mesta na smr t Tod a nesrečni petelin je vztrajno ignorira l frugalno mesno hrano , das i m u jo je servira l doht&r Mark o v vestno razrezani h tošSkih. Vs e prigovarjanje i n dobr i kanje je bil o zama n Naposle d se je jelo dozdevati dohtarju, d a je petelin I resno bolan in strahoma je jpl tub tati po svoji zdravniški navadi kak o in kaj; ka r se m u posveti v možgan-h i n hipom a je pohite l po silno priljubljeno sredstvo, k i sa m u j a bilo obneslo v praks i pr i razni h čveteroncžoih Id toli in tolikrat. K o se je nato povrni l k pernatemu pa oientu, je srečno izvršil z nemali m trudo m priljubljono operacijo z — brizgljo .. . A zamio ! Peteli n je po sUja l i po uspešni operaciji Čimdalje bolj klavern ter s hladni m obna ­ šanjem prisili l kmal u gospodarja, da je jel že resno misliti na njegov zadnji akt. Obupa n je šel nabasat revolver , češ, da g a vsaj v predzadnjem hipu odreši preklavrne na ­ ravne smrti v kurniku . T u se domisl i strahoma svojih znance v i n prijateljev — lovce v — zbadljivce v i n pošlje urn o po dva , t r i najbližje s povabilo m i n pozivom , da pridejo tskoj na njegovo dvorišče pogledet njegov prv i lovsk i ponos, k i se veseli zadnjih hipo v življenja v tesnem kurniku . In rea je privabil a siln a rado ­ vednos t takoj par poklicani h na dvorišče Mark a Bruc a Z neprisiljenim smehljanjem B O poslušali slednjega, ko je trdil, da je po naključju sa m petelina — ujel, z neprisiljenim grohoto m so ga poučili, da j? petelin — vegetarijanec. Icposlovali so, da je ponudi l skor o petelinu razno žitno zrnje, vršičke, odgonke konife r i . dr . Peteli n je bi l kmal u kuriran , Mark o pa je vese l na svoj zdravniški uspeh odbasal revolver . Nat o pa bi bi l skoraj v prehude m srdu vrge l ra z dvorišče vso povabljeno družbo, kajti njeni člani so, indigniran i vsled neverjetnega i n zlasti po njihovih lov ­ ski h načelih nedostojnega Markoveg a lova bre z puške i n krvav e smrti , pitali občutljivega triumfatorja z venome r novim i zbadljivkam i i n dovtipi, pristopnim i po večini le kos mati m lovski m ušesom ter vseskoz i preneslanim i za pero i n Širšo javnost.. . Mark o Bru c je vnovič sklenil , da se ne pojavi i poBlej nikomu r i n nikjer , dokle r ne pokaže nevredni m zabavljivcem nov e trofeje v podobi ustreljenega petelina . D a bi Bi časten uspeh zanaprej zagotovil, je po daljšem preuđarjanju odpotoval naravnos t k Škafarja i n m u zabičil, d a naj prveg a petelina, k i ga zasači poslej, takoj sa m — ustreli ; nato pa naj njega brzojavno povabi na — lov. D a bi pa podlovec t em raje molčal o te m diskretne m ukazu , m u je plačal i e vnapre j pristojni honorar . In res ! Kmal u g a je vzdrami l i z 8 8motnega življenja zopet nastopni telegram: »Pridite takoj. Peteli n je naš. Škafar.« Z navdušenjem se je odpeljal Bru c takoj do Škafarja. K o je ugleda l krasneg a ustreljenega petelina , ae je tol i viradostil , da je plačal podioveu vdrugič ves honorar . Z navdušenjem je poslušal slednjega, k o m u je javil , da im a št> eneg a zanesljivo n a muh i i n že opolnoči je mora l peljati izkušeni pazni k svojega gospoda do novospaženega stojišča. Medpotom a m u je ta na dolgo i n široko opisaval, kak o brus i i n kle - peče divji petelin, dokle r n i naposled velela previdnos t k trajnemu molku . Bru c je že tolikra t čul i z najrazličnejših ust opise tega rajskega »petja«, da B O m u je z Jajci dozdevalo, da g a je že večkrat čul, das i ga ni čul še nikol i In ždeč v temne m skrivališču za mladi m smrečjem ter strmeč z željnim pogledom kvišku v štiri košate Šope bližnjih starih borovoev, k i so se črtali kot raz - česane orjaške krpe pod zvezdnati m nebom, je nestrpno pričakoval zna ­ n i h glasov izza teh orjaških krp . Le oater krivec , ki jih je zdaj sunkoma, zdaj rahl o zazibaval, je bajnoskrivnostno šumel in šelestel izza njih i n branil , da niso zasnival e niti za hip v sladke m pokoju . . . Tip-tip-tip.. . Čuj! H ipoma, nenadom a so se vzbudil i me d skriv ­ nostni m šelestenjem zaŽeljeni gla ­ sovi, toda rahlo, zamolklo , kot b i prihajali od neko d i z daljne daljave. Bru c je postal še bolj pozoren, odpe l ka r oba petelina na puški i n pomeri l proti košatim borovi m vrho ­ vom . In zopet: Tip-tip tip .. . T o pot se je določno preveril, da prihajajo ti neubrani, klepsčcči, a tem bolj čarobni i n vabljiv i glasov i povsem od drug e strani, i n sicer bolj od daleč, daleč. Posta l je še milce , a ko so se kmal u vnovič oglasili enakomerno se ponavljajoči zvoki, ga je prevzel a neodoljiva moč i n ga skor o gnal a i nervozno naglico v sme r oni h zvo ­ kov . Tod a predno je kreni ! v slednjo, se je splazi l jadrno maloe proti presenečenemu Skalarju, k i se je bi l umakni l mirn o v ozadje ter m u i glisni m šepetom ukazal , stopiti n a njegovo dosedanje mesto, dokle r ae ne vrne sa m i n utreliti takoj petdha, če zapoje kje v bližini; obenem m u pa je za svojo osebo napovedal lo v n a lastno roko. Še predno se je bi l Škafar dobro vzdramil i z nenadnega začudenja i n jel umevati gospodarja, je že izgini l le-ta po stranski, dokaj obhojeni Btezi navzdol. Plazi l se je varno i n oprezno me d mladim , večinoma še redkim gozdni m drevjem, ki n i še moglo ukleniti pre goste , prečrne sence pod se i n kro g sebe. Pozorn e vajene že poluteme , so ugledal e kmalu več šopov starih dreve s ne favno daleč pod seboj. In zopet: Ti p tip-tip .. . Oitr o i n rezko se je že glasilo to klepanj e BŠesu, k i se je stoprav sedaj z zadovoljstvom preverilo , da se glas i 'avno i z dozdevni h vzvišenih, drevesnih šopov. S pritajeno sapo, B podvojeno iglic o je hite l dalje ter spel pod fandalje višje i n gostejše drevje, dokle r se n i strahoma stresni! ob goli, precej široki goljavi, k i se je mahom a odprl a pred nji m .. . A glej! Sred i te goljave jedva kaki h sto ko ­ rako v od njega pa stoji oni h par bujnoraslih šopov dreves, Šopov borovce v orjakov!.. . Polagom a i n lahno že bled i vzhodno nebo s a njimi . . . Ce ga nist a varal a vid i n Bluh, se mor a zdaj pa zdaj zganiti nekaj črnega, velikeg a n a teh orjakih i n se odzvati zopet z onim i trkajočimi, bajnim i glasovi. In vzdrževalo m u je lovsko srce v vročem koprnenju i n nehote* sta se že dvignil i rok i z napeto puško. A bor i B O le rahl o šelesteli, vejioe se rahl o priklanjale . Ah , pošten člov ek mor a res že postati pošteno ner ­ vozen ! . . . Slednjič so jel i prihajati v drevj e krepkejši sunk i vetr a i n o b te h s e je nenadom a zganil o v vrh u naj ­ višjega bora. Razprostrl a s e j e me d vejami velik a Črna kep a i n bil o j e kot b i krilil a m široki m repo m sdaje i navzgor , zdajci navzdol. V te m p a j e zaklopotalo — ti p ti p . . . jedv a enkrat, dvakrat, . . . rahlo , krepkejš e . . . i n že je desni kazale c krčevito pritisni l ža jeklen i jezik dvignjene puške. Bum ! — Mogočen pok je zagr - m e l v širni gozd i n se prasketajoč izgublja l v daljne jeke. In Že je omahoval o v vrh u najvišjega borovea. Bum ! — Zopet pok, lope t grme ­ nje v daljnih jekib. Zdajci pa je vendar omahnil o dol i z borovoa, a obene m rezk o zahreščalo i n glasno zarožljalo, napo ­ sled pa udaril o z jaki m žvenketom ob tla . . . Bru c je ostrmel, puška m u je zdrknil a i z rok i n mrze l pot m u je žalil čelo. Bil o m u je, kako r da b i bil a zarožljala doli z drevesa nevidn a železna veriga , zažvenketali jeklen i oklep i i n treščili a trdi m padcem ob zemljo . . . V tem pa m u je zaklioa l daleč gor i i a hrbto m že navzdo l hiteči zvesti Škafar z zagrljenim svečanim glasom : »čestitam!« In k o n i Čul nikakeg a odziva , je ponovi l navdušeno vzklik : »čestitam!« » K meni ! Z a Bo^a ! Hitite , tecite!« se je izvil o grgraje i z gospodarjevih ust. Škafar jo je ubral, ko t b i g a nesl a čarovnica. »Luč ! Luč ! . . . Pomagajte!« Škafar jo je ubral, ko t b i ga ne* se l hudič. »Prižgite ! Posvetite ! — Luč!« Škafar se je spotaknil, pade l n a nos i n razbi l svetilko . Bruc a je prestrašil padeo do skrajnosti i n jedv a je š e grgral : »Luč ! LuČ!« . . . »Je n i več gospod!« je sahrope l sedaj Škafar i n s e pobral. Pade l je bi l le nekolik o korako v od Bruca . »Ubila se je leščerba vražja. O — oh, saj pravim ! .. . P a al i g a niste — petelina ? Saj Bt e celo — dnpliral i .. . O imat e g a gospod, primojdunaj!« a l bes vedi, vra g vedi!. . . Pe l je petelin, taml e na najvišjem boru, . . . vide l se m ga, streljal,.. . pa je zaropotalo, zarožljalo z drevesa ko t ato veri g i n oklepo v i n . . . vra g vedi, bea ved i —! « Bru c se je malc e pomiril . »Ka-a-aj?!.. . Hej, vra g n i bil , vra g ne Bili proti nebu, torej tud i ne pleza v drevesa,.. . pravijo . .. Sice r se ga pa tud i ne bojim — hudiča! Hej, korsjža! .. . P a poglejmo! Košček sveče sem ravno rešil iz razbite svetilke .. . Korajža!« Prižgal je konček sveče i n stopa l junaško proti borovcem. A prišel n i še prav pod nje, ko se naenkra t ustav i i n spusti svečko i i roke ; nato pa se urno prim e z obema rokam a z a okroge l trebuh i n grome k sme h zaor i po hladne m jutranjem vzdihu . »Vra g vedi, bes vedi ! . . . Kaj p a m u je vendar , da se toli krohoče —j zlome k onegavi? ! .. . D a b i te ! Kaj, kaj je vendar? ! . ..« »Ha-ha-ha ha!« »Kaj? Govor i — tepec!« »Haha!.. . E-e j pridit e pa poglejte! H a ha ! . . .« * O d smeh a tresoči B O love c je zdajci po večkratnih poizkusi h vžgal ftveplenko i n je l iskati končka sveče po tleh ; gospod Mark o pa ae je oprezno bližal. » I kaj je vendar ? Poka j to rezanje? ! .. . Govor i — tepec:« »Haha!... Ka j drugeg a ko t stara (besedilo manjka)