Markiz de Morillac
| Markiz de Morillac. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Markiz de Morillac prav za prav Francoz: uradno se piše Milan Beléga — vsem znani Beléga, ki opravlja v svojem gradjanskem življenju koristni posel poštnega preglednika. Ker pa je vrli preglednik izven službe vnet »morilec« — v Zagrebu bi mu rekli »gnjavator« — smo mu že davno napravili iz sporta ime: in ker smo v Ljubljani veliki frankofili, se je ljubljansko-jugoslovenski Morillac pri neki, ne vem več kateri priliki izpremenil v Parižana Morillaca, ki je postal kasneje v priznanje izrednih zaslug na tem polju markiz.
Da naš prijatelj ni baš markiz de Morillac, bi bil povs m neopasna oseba. Težko si je misliti dobrodušnejšega človeka, vsaj med nesrečniki, ki gulijo hlače v odljudnih brlogih poštnega urada. Ustrežljiv je, vesten in marljiv ter dober, še preveč prizanesljiv soprog in skrben oče dveh zalih otročičkov, akoravno se govori, da sta njegova samo v mejah Justinijanove opredelbe ... Napake ima edino tri: pretiran zmisel za red, ki se je razvil v državni službi do uprav fantastične popolnosti, zbiralsko strast, ki se iz nedostatka dragocenejših predmetov zadovoljuje z vsakojako brezpomembno šaro, in — zakonito dete prvih dveh — čudaško radovednost, izražajočo se v najnezmiselnejših in najneznosnejših vprašanjih. Le-ta mu je tudi nakopala blagodoneče ime in plemiški stan.
Hiša, kjer živi Morillac — odkar smo ga pomarkizili, se imenuje »dvorec«, razkazuje svoje trezno, a prikupno meščansko pročelje v staroslavni Zvezdi. Veje košatih dreves jo ščegečejo po zaprtih oknih, kakor bi drezalo vse polno zelenih prstov zaspanko v pobešene trepalnice. Ako se vzpneš v prvo nadstropje in odpreš prva vrata na desni, se najdeš v markizovem kabinetu. Pohištvo je vsakdanje, bolj siromašno ko narobe: zato se pa skrivajo stene za visokimi, dostropnimi policami. Na teh policah najdeš vse užigalične škatlice, kar jih je izpraznil markiz v svoj m življenju, in vsaka ima prilepljen listek z datumom, kedaj je prišla v »muzej«: po spodnjih predalih so urejeni v večjih škatlah vsi ogorki viržink in cigaret, vsa stara pisma, vse številke »Slovenskega Naroda« in ceniki vseh mogočih tvrdk od predpotopne do najnovejše dobe. Zakaj Morillac je očividno uverjen, da zadobi sleherna stvar šele tedaj polni pomen in resnično upravičenost, ko ji odkaže v svoji zbirki opredeljeno in oštevilčeno mesto. Dober uradnik, kaj hočete!
Kakor zbira predmete, tako zbira dejstva. Ako te, jame iznenada trapiti z vprašanji, kje si včeraj bil, po kateri poti si šel v gostilno za katero mizo si sedel, kakšna devojka ti je stregla, koliko vina si popil, kolik klobas pojedel in kod si naposled meril cesto proti domu — ne misli, da dela to kar tako iz dolgega časa. V njegovi radovednosti je tako rekoč metoda, je prirojen sistem, kateremu se morejo smejati samo budala; Morillac je prenesel strogi red uradnega obratovanja v vse panoge svojega življenja.
Reči pa je treba, da v poštarstvu nikakor ne vidi ideala. Njegov vzor je nekje v sredi med komerjem in sodnijo. Vsak ogorek, vsak o škatlico in vsak srajčni gumb ima zapomnjen v »inventarju«, vsako pismo, vsak račun in vsak časopis, ki m dojde, je zabeležen v »vložnem zapisniku«, ki ga izkoplje izmed papirjev na svoji pisalni mizi gotovo po stokrat na dan; in česar ni moči spraviti v vložni zapisnik, o tistem naredi »protokol«. Posluša in mori te s svinčnikom v roki, neprestano čečkaje v svojo beležnico. Ako ga posetiš, protokolira med razgovorom vse tvoje količkaj važne »izjave«; vse, od prepirov s črevljarjem in perico pa do nemnogoštevilnih krokov, v katere ga zapeljujejo tovariši, pride v protokol — menda celo zakonski objemi, sodeč po neizmerni opreznosti, s katero skriva tiste bukve pred nepoklicanimi očmi. Prepiri z boljšo polovico so mu pravcate zaslišbe ...
Da, v našem dičnem markizu de Morillacu se je razvil birokratizem do svetništva in do življenjske filozofije. Večkrat sem slišal, da se pesniki »osvobajajo« s tem, da opišejo in opojejo vse, kar jim vznemirja srce. Morillac se osvobaja tako, da vknjižuje in protokolira. Obrednik birokratstva je njemu blagovest, ki ga spravlja s svetom; le nji se ima zahvaliti, da je krepko prenesel več težkih udarcev usode. Tako na primer — a ne smemo se prenagliti!
Morillacu je zdaj menda štirideset let: zadnjih pet je prebil v jarmu svetega zakona. Soproga tega dolgega, tenkonogega trebušnika z obupno štrlečimi brki in veličastno plešo na vrhu glave je ženšče tako zalega telesa in tako nestanovitnega značaja kakor le kje kako nežno bitje pod solncem. Ker se markiz v svoji mnogostranski zaposlenosti ni utegnil dovolj ukvarjati z njo, je jela prav kmalu metati oči po drugih. Brezskrbno je hodila s prijateljicami in prijatelji na veselice in sestanke, dočim jo je imel on za vzor zakonske čednosti in zvestobe. Nič hudega sluteč, je občudoval gospodinjski talent in štedljivost svoje družice, ki mu je ob pičli uradniški plači pripravljala okusna kosila, zraven pa še nabavljala nove klobuke, svilene nogavice, lepo perilo in druge take poceni stvari.
Med ljubčki gospe markize je igral važno vlogo mladi in elegantni slikar Drago Frlan, zal in zabaven fant, ki je veliko pripomogel k njeni izpopolnitvi v postranskem poklicu. Kar nekam zaljubil se je vanjo, čeprav je sicer vetrniak; ker pa ni mogel utrpeti ne preveč denarja ne Bog zna koliko časa, je vrgla za njegovim hrbtom še nekemu bančnemu ravnatelju dva, tri ognjevite poglede, ki niso bili zaman. Umetnik je kmalu utipal roge in se je sklenil maščevati. Zlorabil je njene poslednje posete v to, da jo je naslikal kar moči lepo in podobno, ležečo na divanu, z obrazom obrnjenim v zid in seveda brez najmanjšega sledu o navlaki, s katero nespametne ženske tako brez potrebe kvarijo prirodno mičnost Evinega kostuma. Pri tem delu si je skrbno zapomnil lego rjavkastega znamenja, ki je krasilo prelepo breskovo polt gospe markize dokaj globoko na spodnjem koncu hrbta. Ko je bila slika gotova, je iznenadil nezvesto ljubico z ogorčenim nastopom, sprl se z njo, posodil ji še tristo dinarjev in jo odslovil. Nato je brez oklevanja dodal sliki izdajalsko znamenje ter jo poslal v razstavo.
Osveta se je posrečila kakor le kdaj katera. Gledalcev, ki so že videli liso v izvirniku in so po nji spoznali model, je bilo malone brez števila. Smeh in šepet sta se raznesla iz razstave po vesoljni Ljubljani; vse je hotelo občudovati nesrečnico in blagajničarka si je morala nabaviti velik kovček, da je odnašala vstopnino. Ubogi Morillac se je bogme čudil pozornosti, katero je zbujalo njegovo pojavljenje ob prihodu v urad, na ulici in v gostilni; vendar pa si ni utegnil beliti glave, zakaj baš tisti čas je otvoril v svojem delokrogu »statistični oddelek in jel orati ledino s tem, da se je spustil na veleoriginalno odpravo. Nihče, kar stoji Ljubljana, si menda še ni izbral tako umne naloge: obhoditi v roku štirinajstih dni vse ljubljanske gostilne. Po natančnem, naprej določenem sporedu in izpiti v vsaki osminko vina, ne več in ne manj!
Sredi tega popotovanja je treščila vanj novica o škandalu kakor strela z jasnega neba. Prišel je baš k »Sitemu komarju«, sel za mizo in naročil svojo osminko — ko je začul iz sosednje izbe razgovor dveh pivcev: o sliki na razstavi, o tem, da so jo vsi spoznali, o izdajalskem znamenju in o nezaslišanem dejstvu, da »dedec budalasti še ničesar ne ve« ...
Toda markiz de Morillac se je pokazal vrednega svojih velikih prednikov in ni omahnil pod sramoto. Izvlekel je beležnico, protokoliral ves razgovor in krenil naravnost na razstavo. Slika je bila zelo naravna in bi res utegnila predstavljati markizo; da, moglo bi biti tako ... Toda spomini, na katere je izkušal opreti primero, so bili že davni, predavni. Pomislil je, da si v štirih letih zakona od same zaposlenosti s protokolom in vložnim zapisnikom še ni dodobra ogledal ženinega hrbta in da mora neutegoma popraviti zamudo; dotlej pa je vzel to značilno podrobnost na protokol.
Dokaj slabe volje se je vrnil tisti večer pod domači krov in vse do spanja ni pregovoril besedice. Drugo jutro, ko je markiza še smrčala, je zavratno porabil priliko in je ugotovil, da more biti lisa na hrbtu Frlanove krasotice samo ta in nobena druga. Bil je prevarjen, bil je rogač! Cel samum skrbi in bolečine je zatulil v njegovi glavi ...
Ko ga je nečistnica pozvala k zajtrku, je bilo že zdavnaj vse protokolirano. Markiz de Morillac je stopil v obednico z mrkim obrazom in s pištolo v roki.
Kaj da mu je? In ali ne ve, da je navada pozdraviti, kadar pride človek k človeku? In čemu valja tisti onga po rokah, da se mu nazadnje še sproži? je vzrojila markiza iz dna svoje slabe vesti.
Molči!je zarohnel Morillac. »Vse vem, razumeš? Vse! Varala si me, in ne samo enkrat: vse mesto te je spoznalo po Frlanovi sliki, ki je razstavljena v paviljonu, da, in Frlan je baje tudi sam povedal ljudem! Zdaj je konec, razumeš, konec ... Priznaj svoje grehe in pripravi se na smrt!«
Tako se je usulo iz njega. Markiza je kmalu uvidela, da ne more biti o njeni krivdi nikakega spora več in je pala jokaje na kolena ter priznala vse — z devetdesetimi odstotki odbitka.
Morillac je dramatično dvignil orožje in meril dolgo, dolgo, naslajaje se nad smrtnim strahom razkrinkane brezvestnice. Tedajci pa mu je prišlo na um, da njeno priznanje še ni protokolirano in da bi bilo pozneje težko ugotoviti prvotno besedilo. Kakor bi trenil, se je obrnil na petah, odhrumel v svoj kabinet in zaklenil vrata za seboj.
»Milan, za Boga!« se je ustrašila verolomna žena. »Ustreliti se hočeš! Joj, usmili se me ... usmili se vsaj nedolžnih otrok! ...«
»Čigavih otrok?« se je zagrohotal izza vrat njegov grobni glas. »Mojih ne, ki jih nimam ...«
Ni se upala ugovarjati; vsa uničena je pala na ogoljeno preprogo in jela trepetaje čakati, kdaj zagrmi v kabinetu usodni strel. Otroka sta se stiskala k nji in rjula, kakor bi ju živa pekli na ražnju ...
Minute so se vlekle kakor stoletja. Naposled pa je začula rogača, ki je vstal izza pisalne mize in stopil k vratom. Ključ je zarožljal.
»Pome prihaja!« je zacvilila markiza v brezumni grozi. »Tudi mene hoče ubiti!«
In res so se odprla vrata in Morillac je stopil na prag. Toda v njegovi roki je bil protokol ...
»Sem pojdi,« je ukazal s strogim uradnim glasom. In ko se ni upala, jo je potegnil za lase in vnovič zaklenil vrata. »Sedi tukaj? Tako.« Posadil jo je k mizi na sredi sobe, sam pa se je mogočno ustolil nasproti, mereč jo z ostrim pogledom in ves žareč od vneme kakor pravi preiskovalni sodnik.
»Kje sta se seznanila?« je jel zasliševati. »Koliko vas je bilo? ... Kaj ste jedli, kaj pili? ... Ali si pušila cigarete? ... Dobro! Kdaj si se prvič izneverila?«
Žena je jecala, zvijala se in prosila odpuščanja, ko pa je videla, da ni več huda nevarnost, se ji je razvezal jezik in sta po malem dognala vse. Bila je nedelja in markizu se ni mudilo nikamor. Pestil jo je ter ožemal njeno grešno dušo in pisal, pisal brez prestanka, vse do poldne. Pod njegovim svinčnikom je nastajal brezkončen, temeljit, sijajen protokol ... oh, bogme najlepši iz vseh, kar jih je počivalo v »arhivu«! Ponos in zadoščenje sta mu razganjala srce. In tako je šlo vse po sreči, dokler ji ni zadal vprašanja:
»Koliko ljubčkov si imela, vseh skupaj? ... A?«
Tedaj se je uprl markizi spomin. Bilo jih je vsekako več nego prstov na obeh rokah; in kadarkoli je štela, vedno je bila v računu pomota. »vsak dan drugega« bi bilo preveč, »vsak teden drugega« morda premalo. In mimo tega je hotel okrutnež celo imena — cello imena! Spet je, udarila v jok.