Marjeta
| Marjeta. Izvirna povest. Josip Ogrinec |
| |||||||||||||
Ob južnej porebri Jamčeve hoste gori gozd. Več dnij uže gori in po oskej soteski mej gorami se kadi dim, tako gost, da z gore jedva vidiš na drugo. Vsa dolina smrdi po smodi. Solnce je rudeča lisa, da celi dan lehko gledaš va-nj. Uže od daleč se sliši, kako praska in poka goreče drevje, in kako zamolklo pobubnujejo debla, ko padajo. Časi pa časi švigne žar skozi temno višnjeve valove dima kvišku, in plamena in iskre se iz nova lové po opaljenem brstji vrhi drevja. Vmes vpijejo in hudujejo se možje, ki so privreli, da bi ogenj zajezili. Sešli so se ljudje iz celega okraja, ker nesreča žuga strašna.
Gozd je velik, on je deloma posameznih kmetov, kateri iz ogljenic svoj edini prihodek dobivajo; deloma je vaška, vzajemna last, katera nosi za vse stroške občinske. Lepo, kar zatemnelo lesovje vleče se daleč preko reber in vrhov tja do čedne vasi, v prostranej ravni ležeče, da hiš bledo, desčičasto ostrešje in zvonikov kositarski krov blišči daleč venkaj na okolo. Iz prva so bili prebivalci potrebili hosto in grmovje pred ognjem, pa petelini so posegali višje, popeli so se ob mahovitih deblih do visokih vrhov, katere je žgoče solnce palilo uže mesec dnij in osušilo. Tadaj so ljudje pač tudi sekali in ruvali, pa ogenj jim je skakal za petami, in dim in vročina sta jih prisilila, da so morali bežati.
„Če do juter ne bode dežja — celi gozd bo pogorel in vas tudi!“ javkali so in nijso vedeli, kaj bi.
Sam Studenščak je bil, ki nij izgubil še glave. „Gozd Jamčev kar pustimo,“ kričal je, „samo vaški les utegnemo še rešiti. Tam od golega vrha dol moramo mejo potegniti. V dveh dneh naredimo več sežnjev široko preseko in do taistehmal pač ne pridere ogenj tja onkraj!“
In pustili so Jamčevo hosto požaru, pa delali ob golem vrhi. Jamec, ki je doli v dolini onkraj potoka imel svoje pohištvo, ta mož je divjal. Tam ob plotu stoječ, mora gledati, kako tam gori gine njegovo najboljše imetje. In možu, stoječemu tako, robatemu in košatemu od glave do nog, kakor stara smreka, goreča na vrhu, videl si mu lehko v očeh in na obrazu, da tudi Jamec je goreče drevo, ki pa teli in žari znotraj, kakor bi bila strela šinila va-nj.
Pred štirimi dnevi je bilo, v soboto pozno uže na večer. Jamec je uže spal in vse je bilo pri pokoji v hiši. Kar zabobni na okno, da zazveni, in hlapec, stari Grega, vpije noter: „Oče, oče, gozd gori!“
Jamec rine po konci, — kokor bi se svitalo jutro, tako je, in ko svoje dremotne oči skozi okno obrne proti gozdu, mora kar zamižati, tako se blišči tamkaj iz lesja. Hiteli so, da bi gasili, pa vroč puh je potegnil skozi drevje, in zjutraj, ko je pokazalo se solnce, bila je brljava rudečkasta lisa. Od tadaj pa gori in od tadaj Jamec še nobenega grižljaja nij imel v ustih. Trudil se je pač z drugimi vred uže dan in noč in rotil ogenj, da bi ugasnil; toda ogenj nij ugasnil! To nijso tisti plamenci, ki doma na ognjišči plapolajo, grejejo in tečni kruh pekó; to so grozni, požarni valovi, kakor bi pririnili iz pekla, da bi njega, Jamca, požgali do palice beraške. In celó, ko so ljudem omahnile roke, in so le mislili, kako bi rešili le občinski gozd, preklinjal je svet, pulil si sive, zmršene lase iz glave in s pestjo je udaril si v obraz, da je kri vrela mu iz nosa in ust. „Če sam bog more pomagati,“ kričal je, „zakaj pa ne stori tega, zakaj pa pripušča, da jaz, ki sem toliko delal in trpel in molil, da bom oberačil?! — Fant!“ zavpil je svojemu dvanajstletnemu sinu na uho, „vidiš, tak je ta bog, in taki so ti ljudje, zdaj vidiš, taki so!“
Prišel je župnik in ostro zavrnil ga zavoljo tacega bogokletstva.
„Kje je pa Grega?“ vpil je potem.
Grega je bil še pri ognji, in ko nihče uže nij delal tam, je on sam klestil še drevje in veje vlačil na stran. Brez prestanka je tekal po hosti in po dimu. Obleko je imel uže vso prismojeno, in dolgi, bledi lasje so se mu skodrali in porudeli. Predvčeranjem je v svojih nadlogah pri kaplanu bil pri izpovedi, in od tistega časa se ne makne več od gorišča, dokler ne pogasi ogenj.
„In če mora uže mojega gozda konec biti, pa naj gori tudi občinski les in vas in celi svet naj zgori!“ kričal je Jamec. Smijal se je, ko je proti večeru močen veter potegnil in ogenj še hujše razpihal, da je goreče brstje preko drevja neslo v občinsko šumo in v vas. Solnce se več videlo nij, in dolina je postala temna. Samo krvavi plameni so svetili še, pa to denes nij bilo več mirno žarenje, kakor v prejšnjih nočéh: to je plapolalo in kar valilo se, in črne sence od podenega dima so pobežavale nad poljem in ledinami. Grozno je bučal vihar, poslopja so poječavala, in strašno je bilo poslušati, kako je praskal požar. Sedaj so delavci povesili sekire in hiteli proti vasi, da bi rešili ondi, kar bi se dalo še oteti. V malo urah uže mogel bi plamen zajeti celi gozd in lizati strehe vaške.
Ondaj za večera pa se na zamoklem podnebji užge strela, za njo zdrdra grom in ulije se ploha. To je vršalo, kakor bi utrgal se oblak, in kmalu so prihiteli supeti po jarkih in vreli okolo hiš in hlevov in naprej preko porebrija. O polunoči je vse tiho in jasno; mesec sije v dolino, iz grabnov se vzdigujejo bele meglice. Dima in smodnega smrada nij več, gozdni požar je ugašen. Zjutraj je v Jamčevem gozdu mej osmojenimi debli še tu pa tam malo telelo in kadilo se, preko celega porebrija pa nobenega plamena nij več. To se vé, nad dvajset oralov najlepšega, debelega lesja bilo je pokončanega; pa še več, kar Jamec nij pričakoval, ostalo je njemu ohranjenega. In ker je tako uže bilo, udal se je mož v to, jedel spet svoj zajutrk in zraven pretahtoval, kaj bi po sedaj začel s posmojeno gozdno ledino.
Marjeta, kravja dekla, poslovala je v hlevu, kladila teletom, pomolila krave in potem gnala jih venkaj na pašo, na hribje. Dekla je plaho pogledovala okrog sebe in ko je k vrhu prispela, zlezla je na krišku peč, ozrla se naokoli in poslušala. „Grega!“ zavpila je potem. Pa to denes nij nobenega prijaznega odmeva od gozda dalo semkaj nazaj, kakor drugekrati, če je prepevala in krave klicala po imenu. Sedaj nobeno živo drevo ne stoji več onkraj — vse jo požgano, uničeno. „Grega!“ zaklicala je iz nova. Vsaj mu kaj hudega nij zgodilo se! Sedaj uže drugi dan nič več nij bil doma, priden posel pa ima zmirom biti pri rokah, to mu uže povem — pa saj sicer sam vé, kaj ima pravi posel opraviti. Tako je mislila dekla in potem zopet vrnila se domov.
Jamec je v lopi pripravljal voz za prevažanje drv s porebrija. Hotel je ogorene panjeve po gozdu pobrati in zapeljati jih tja k ogljenici, da bi videl, ako bi dalo iz njih iskuhati se oglje, katero se doli na poljani v velikej kovačnici tako dobro prodaje. Pogorišče bi potlej otrebil, preoral in njive naredil iz njega, ker drevje tako brž ne raste na posmojenih tleh. Tako je premišljeval Jamec in ravno kolo vtaknil k vozu, ko je Marjeta pristopila k njemu in ga vprašala:
„Ali, oče, kje je pa Grega še zmirom?“
„Grega? No, če z jasenov ne klesti véj za ovce, potlej ne vem.“
„Dva dni ga nij bilo uže doma, mu vsaj nij kaj hudega zgodilo se, oče?“
„I no, če tudi mu je prigodilo se kaj, ali je tebi kaj za to? Jaz sem gospodar in jaz bi škodo trpel, ako bi on zlomil si nogo ali vrat. Jaz mu imam plačevati za celo leto in ne ti! — — Jo uže pri gasilcih bil in nocoj pomagal tam v vasi — kaj vem jaz!“
Jamec zabije žrebelj v kolesno os in besede ne izpregovori več.
Marjeta odide tožna na delo v hlev. Ona nij bila več mlada, ali za svoj posel še prav čvrsta; denes pa — denes jej ne gre od rók. Vile prisloni na steno in odide. V delalnikih še nikoli nij dela popustila, ali denes ne more drugač, če ravno ne vé, kaj jo sili na to. Po dolini onkraj potoka hiti gor proti pogorišču. Tu so gori in smodi pod pepelom, in dekla mora velik ovinek narediti, da dospe v vaški gozd. Hotela je tjekaj v vas, da bi poiskala Grega. Ali ko pride na kraj pogorišča, kjer začenja zeleni gozd, zagleda Grega ležečega na osmojenih tleh. Ta spi in eno roko drži globoko zavrtano v mah. Hlačnica na njegovej levej nogi mu je cela zgorela raz stegna, koža mu je kar zavišnjela in krvavi mu na več mestih.
„Ježeš — ali Grega!“ vsklikne Marjeta.
Starec odpre oči in mirno reče: „Marjeta — jeli?“
„I kaj pa počneš tu? Glej, ti si strašno opečen. Moj bog, kar po kacega človeka potečem.“
„Kaj bi pomagalo, Marjeta? Ostani tú in hladnega mahú mi deni na nogo. Nijsem je mogel spraviti pod zemljo. Prst še najbolje hladi. — Povej mi, če si tu s pota hodila gor, ali še gori kje?“
Dekla ne odgovori ničesar, le joka, poklada mah in prst njemu na opečenine in obvija jih z ruto.
„To je velika škoda za Jamca, je-li?“ meni mož.
„Ne, ne, kako je to vendar prigodilo se ti, Grega?“
„To-le? Neroden sem bil, Marjeta, in tako je pri delu goreča veja pala na mé. Najprej sem mislil, da morem kar vpiti od bolečine. Vročina in mraz sta mi spreletavala po celem životu. Tudi sem uže mislil, da moram zgoreti tú, ko nijsem mogel od tod; pa prišel je dež, pogasil je ogenj, in tudi moje bolečine je ohladil. Marjeta, ta dež je pač dober bil, drugač bi bilo konec celega gozda, vasi in vsega.“
„Roko mi vendar daj, Grega, da te vzdignem in peljem domov.“
„Ne, pusti mi tu notri roko, to tako hladi — malo preveč sem si osmodil jo.“
Ali tako moraš umreti tu, Grega!“
„Meniš? — O ne, zavoljo kaj tacega še ne umrje človek. Vidiš, drugač sem še trden. Veseli me tudi, da si ti prišla, Marjeta. Nobenega človeka na svetu nemam raji, kakor tebe. Ali sedaj — denes še le prav izpoznavam, kako je prav, da se nijsva vzela. Ako bi se bilo to zgodilo, bila bi ti sedaj beračica. — O pusti me, tako me peče v prsih. — Marjeta, ko bi pa vendar moral umreti! — Oče, ko bi sedaj umrl, slabo bi bilo za naju oba. Glej, po sedaj ti hočem služiti deset, dvajset let, dokler živim, in ne solda mi ne daj, tudi tako bodem priden. Po dnevi in po noči bom delal, in ob nedeljah pojdem prosit pred cerkvena vrata, da tudi živeža ti ne bo treba, dajati mi. Mož beseda, oče!“
„O pomagaj, sveta pomagalka! Grega, saj očeta nij tu?“
„Ne ? Ali gori pa vendar uže spet. Moj bog, le peče me tako. Zato, ko ležim tako neumno tú-le. Pomagaj mi, Marjeta, po konci, oh, da tako slab, slab sem denes.“
Marjeta ga privzdigne nekoliko in na tihem moli k materi božjej na Brezjih, da bi še kdo prišel in jej pomagal v tej sili.
„Ali sem ti to drugo povedal uže, Marjeta? Še ne? Moram pa takoj. Toda obljubiti mi moraš, da nikomur ne poveš, dokler bom živ. Če pride, da moram denes ali jutri umreti, in to je lehko, ker mi spečenina k srcu vleče, potlej smeš uže povedati denes ali jutri; in če pa še živim, moraš vedno nositi skrivnost, če ne me zapró in potem še celó ničesar zboljšati ne morem. — Daj mi sedaj mahú na čelo in na rane tú-le, da morem v miru misliti in govoriti. Tako. In sedaj se tudi vstrašiti ne smeš, Marjeta; in najprej mi moraš še obljubiti, da mi verjameš, da nijsem hudoben človek: pa verjeti mi ne bodeš hotela, Marjeta, da jaz sem zažgal gozd!“
„Ježeš Marija! — Grega!“ vsklikne Marjeta, pokrije obraz s predpasnikom in trepeta.
„Kaj pak, saj to sem si mislil, vè babe ste vse take, da vsako reč brž trobite v svet. Saj sem tudi jaz hotel to, ko je gorelo, pa kaj bi bilo pomagalo? Moraš vendar misliti si, da na sveti nij samo hudobe, da je tudi nesreča, in ta je sedaj tudi prigodila se meni. — V soboto po večernicah sem šel tjekaj v vas k litanijam, da sem molil za dež — saj to veš. Pa za tacega, ko sem jaz, je uže daleč tjekaj, in nazaj gredé sem na enkrat postal tako truden ravno v sredi gozda — saj veš, Marjeta, človek je star — žito je bilo tudi tako teško nositi celi božji dan. Pa sem malo vsedel se tja na neki kamen in si mislil: kako dober bi sedaj-le bil kosec kruha. Ko nemaš pa kruha, Grega, zasmodiš si pa pipico, to pa tudi lakoto vzame. Izvlečem žveplenke iz žepa, pa vlažne so bile od pôta, vžigale so se, pa zopet koj ugasnile, goreti mi nobena nij hotela. Pa si zgrabim malo mahú in praprotja, ki je ležalo okrog; in potlej je bilo. Da, menim, bilo je, in tako nekako je to moralo biti, kar ne vem ti uže prav. Pa sem posedel še enmalo tam, zadremal enmalo. Ko se prebudim, gori, vse gori, mah, cvekovje, vse, in po bližnjih deblih je splezal gor ogenj in skakal po vejah, kakor ptiči skačejo. Ježeš Marija! mislim, sedaj je pa gozd v ognji! Teptam po ognji in teptam, maham s klobukom in palico, hočem na drevje gasit, podušit z rokami in s prsmi, pa padem nazaj na tla in toliko, da sam ne zgorim. To utegne huda nesreča biti mislim si še, tečem domov, kar morem, in probudim ljudi ... pa, saj to veš uže, Marjeta. — Da bi vsaj zopet malo deževalo še, tu — tu notri-le tako budo peče, in tega pogasiti živa duša ne more.
„A sedaj pojdem, Grega in pokličem očeta, naj takoj po zdravnika gredó“.
„Nečem, če mi pa kaplana pokličeš, pa je prav. Tačas podremljem tú-le, pa naglo mi pridi, Marjeta!“
„Na to steče dekla od tod in teče, kar more, proti domu pa misli si potoma: „Križani bog, sedaj je pa ta gozd zažgal!“
Ko prihiti k Jamcu, zavpije v eni sapi in pravi: „Oče, prosim vas za sveto božjo voljo, naprezite brž k fajmoštru in k dohtarju, ondi v gozdi leži Grega, ves se je opekel!“
Mož napne ušesa. „Opekel se je? Kaj pa bedak k ognju tišči ? No zaradi mene lehko greš v vas, nij mi za eno uro ali dve, ali vpreči pak ne morem, konj je na paši.“
Na to izvleče Jamec kamen in gobo ter si okreše ognja. S pipo mej zobmi povpraša razbegano deklo: „Kje pa leži?“
Ta ihteča v predpasnik odvrne: „Tam, kjer je ogenj nehal.“ Potem si obriše oči pa hiti v vás.
V vasi je bila še velika zmešnjava. Omare, skrinje in drugo orodje je stalo še pod milim nebesom, in ljudje so sem ter tja hodili mej rečmi, pogovarjali se glasno in naglo mej sabo, in posmejavali so se. Sedaj zopet pospravijo reči, ker požarne nevarnosti nij več“.
Ko zdravnik in kaplan v koretlju hitita skozi gozd in Marjeta sé svetilnico pred njima, pride jim, Jera, Marjetina družabnica v službi, na proti. Iskala je ponesrečenca, pa ga ne našla; za to je pridružila se tem trem ljudem. Ko so nekaj časa hodili uže skozi visoki, temni gozd in sedaj prispeli na plano, kjer je goreti začelo, obstoji tam Marjeta, hoteč svojej družabnici dati svetilnico, pa brž še trše stisne kljuko v roko in še nekaj korakov ide naprej.
Na enkrat stojé pred starim hlapcem. Ali bil je mrtev. Leži na obrazu in mah okolo njega je populjen.
Zdravnik preišče truplo, potem pa poluglasno reče duhovnu: „Mož je veliko trpel!“ Na to moža zopet skozi gozd odideta proti vasi.
Marjeta in Jera ste dolgo klečali in molili pred mrličem. Poldansko solnce je skozi vrhe drevja sijalo doli in časi pa časi je začivkal kak ptič. Naposled dekli spletite dve veji, položite Grega na nji in nesete ga proti Jamcu.
Jamec je stal ob vratih, držal roke navskriž in kadil. Ko pridete z mrličem, ogne se nekoliko, vzame malo pipo iz ust in namigne proti steni, kjer stopnice vodijo pod strešje.
Pod stopnicami postavijo brž dva stola skupaj in mrliča polože na-nju. Potem pride gospodinja, pokrije mrliča s prtom in zraven prižge malo leščerbo. Potem gredo k obedu in vsak na svoje delo, kakor vsaki drugi dan.
Drugo jutro odpravijo se vsi na pogorišče ter zvozijo ogorela debla k ogljenici. Hlapca posekata še stoječa drevesa in jim oklestita osmojene veje. Ker Grega nij več bilo, vozil je Jamec sam. Pri tem je imel vsakoršnje misli. — Lepi gozd je sedaj posmojen, pa ne tako, da bi dal za ogle prodati se. — Jamec se jezno grize v ustne, in od same togote bi bičal konja — pa utegnil bi mu s koli vred skočiti črez strm in ubiti se.
Martinec edini sin Jamčev, prinese kosilo. „Sém pojdi, fant! zarenči oče proti njemu in ko fant pride do njega, sune ga, da mu krmulica plivkne iz lonca, tedaj pak ga suje še bolj, ker je jelo izlil.
Na pogorišči samem so bili čudni prikazi. T u so ležali pečeni ptiči, in tudi osmojeno srno so našli. Najznamenitejše pak je bila veverica — ali je bila podlasica, nijso mogli več dobro poznati — visela je ob drevesi močno pripeta ob opalenej veji, pa je vsa črna bila in pregorena noter do belih koščic. Mej vsem tem je bilo vendar še mnogo živih črvov in mušic; te so mejhene in nežne in preživé nezgode in pokončevanja.
Ali kako je dogodilo se in kako se začelo? To je Jamec vprašal desetkrat. Saj vendar treščilo nij iz čiste jasne noči! Nemara so potepuhi ležali v gozdi, kurili, kar taki vlačugarji vselej radi delajo, ali pa — je kak sosed naredil mu to iz zle volje in hudobnosti. Da, hudobni so dosti, ti ljudje, in zato so pustili moj gozd goreti in le občinski les gledali rešiti. Studenščak tudi lehko, da je to storil, ta je pravi, ta! — Tako je mislil razjarjeni mož.
Proti večeru, ko je ob poti naložil še nekaj ogorkov, najde v opaljenem mahu pipo in nekaj žvepljenk pri njej. „Aha!“ vzklikne, „to je Gregova reč — ta mi je gozd — ?“
Tačas pa Marjeta stopi k očetu in pové, da vse vé, ter tudi vse na tanko razodene, pristavi pa stokrat: „Ne bodite hudi na njega, oče, navlašč nij storil tega in umreti je mogel zato!“
Jamec nekaj časa molči na to, potem pravi: „Saj se mi je zmerom zdelo tako, da ta človek bo nesreča moja. Zakaj ga spodil nijsem od hiše, saj tako skoraj kruha zaslužil nij, ki ga mi je jedel!“
Marjeta sama z Jero začne ihteti: „Ali si slišala, kaj so dejali oče? Ne, Jera, ko bi mi prste odsekal, ne bolelo bi me tako, kakor da o Gregu tako govoré.“
„In posebno še sedaj, ko on na mrtvaškim odri leži!“ pristavi Jera; meni se pa zmerom zdi, da naš oče vesti nemajo nobene. Ali si uže videla, kako delajo, kedar molijo? Oh, kar nij, da bi govoril človek, pa — v enej roci držé paternošter, drugo pa v hlačah in z denarji žvenkljajo notri. Je-li, tako nobeden kristjan?“
Ko Marjeta za večera pride domov, pokropi mrliča z blagoslovljeno vodo in prilije olja v leščerbo. Po tem pak ima še težek kamen na srci, jutri bi moral pogreb biti, oče pa še ničesar nijso pripravili za to.
Vendar pri večerji reče Jamec hlapcema: „Jutri, ko se zdani, moramo zopet na pogorišči biti, še prej pa mi nesite tega venkaj v vas, da bo vendar enkrat uže iz hiše!“
Marjeta položi žlico in nič več ne jé! Vsi vtihnejo, hlapca se spogledujeta, spreletuje ju rudečica. Sam oče jé in treplje s čopastimi obrvi, no oziraje se na levo ne na desno. Kar Marjeta sklene roke in glasno pravi: „Oče, jelite, prositi vas smem — Grega daste krščanski pokopati!“
„Kaj ti je mari Grega, ti siva Metula!“ zarohni Jamec; „dovolj časa, menim, imela sta tisto prismojeno sladkanje; lepo jo bilo za vaju, stara polena; jaz vama le očitati nijsem nič hotel, ko nij vredno, da bi človek jezik si brusil zavoljo take neumnosti; ali sedaj, ko jo stegnil se eden, menim, da drugi bi dosti imel teh muh! Ne? — No, in če ti nij še dovolj, rogovila ti stara, pa lezi k njemu — rad vaju dam nesti oba, rad!“
Hlapca je kar privzdigovalo, Marjeta pak očetu reče te besede: „Zaničujte, kakor hočete, ali kamnov mi ne mečite v večnost za njim, in pokopati ga dajte, kakor se spodobi. Saj je še skrinja ostala njegova in nekaj obleke. To je dosti za pogreb, in s tremi mu tudi še lehko zvoni. Večkrat je rekel Grega: Nij mi za to, da bi prihranil še kaj, ker sem uže slab, in moram ob nedeljah tudi imeti požirek vina, in brez tobaka tudi ne morem — ali za spodoben pogreb bo uže ostalo. — Prosim vas, oče, pet in dvajset let je Grega vam služil zvesto in pridno, zmerom vam in vašim dobro hotel, — dajte mu krščanski pogreb!“
Po večerji je v veži še dolgo govoril z deklo in Marjeta je potem celo noč čula pri mrliči in bridko jokala.
Poprihodnjega jutra neso Grega k pogrebu ter ga pokopljejo po krščanski. Mnogo ljudi je spremilo mrliča, in Marjeta je od veselja in žalosti jokala. Nazadnje da še staremu grobokopu Tomažu voščeno svečo, naj moli za Gregovo dušo.
Ko je nekaj dnij pozneje veliki hlapec sam z Marjeto na polji, kjer je rž uže dozorela, pravi jej: „To si bila vendar bedasta ti, da si očetu obljubila celo leto služiti zastonj, saj on bi bil tudi tako moral Grega pokopati spodobno, ali morebiti misliš ti, mi bi bili svojega druga zašili v meh in nesli ga k pogrebu, kakor vrečo ovsa v mlin? O, to bi bila ti poprej kaj druzega videle! Jaz sem tačas Jurija pri mizi uže suval v nogo — in da je Jamec le besedico še zinil, da bi ga pokopali kakor psa, samo eno tako besedo, in mi dva bi bila stolom pokrehala noge, in učila Jamca kaj se pravi bog! Storila bi bila, in naj on še nekaj časa tako dela s teboj, rečem, naredilo se bo nekaj. Meniš, da si ne upam, da bi stopil k njemu, in dejal : Jamec ti si slepar! Meniš, da si ne upam?“
„Kar pusti to pri miru, in ne govoriva nič več o tem“, pravi dekla hlapcu. „Rada leto in dan služim zastonj, samo da Jamec ne kolne za ranjcem,—mrtev bi ne mogel miru imeti v grobu.“
In res nijsta več govorila o tem.
Na jesen je prišlo trdo delo. Na pogorišči so imeli poizdreti vse štorovje in tla prekopati. Z drevesom se na takej gozdnej ledini nič ne opravi, za to mora vsak vzeti motiko ali rovnico in kopati od ranega jutra do poznega večera. Takoj z jutra še, ko drevje stoječe na bregu, daje senco, pa kmalu pogleda solnce preko njega, kakor bi hotelo videti, če so delavci pač tudi pridni. Tadaj ljudje pomečejo vrhno obleko raz sebe in zopet kopljejo. Solnce pa ostane in neprestano gleda na delavce. In kopači si brišejo obraze in kopljejo.
Taistemu, kdor z motiko izkopava svoj kruhek iz plitvih tal, leze solnce kaj počasi po obzorji na dalje; pa tudi njemu pride večer. Gozdi na zapadnej strani mečejo čedalje daljo senco, ljudje se vzravnujejo, dihajo laglje, krepkejše prijemajo za ročnike in kopljejo. Stoprv ko se zmrači in motika uže iskre daje ob kamenji, pravi veliki hlapec: „Dosti je za danes!“ in delavci pobero odložene obleke, denó motike črez rame, pa gredó domov.
Tako je tudi Marjeta morala delati cele dni, ker je Martinec, Jamčev sin jel opravljati v hlevu. „Saj sicer mi ne dè nič“, rekala je, „le križ se mi kar hoče zlomiti“.
In ko je celo porebrije bilo obdelano, pride pa Jamec se sevnico in rž posipa po omehčanih tleh. Otoraj — ko baš seje okolo neke skalnate peči — skoči ptiček pred njega tja, pa nekaj zrn pobere. To pa tako razjezi Jamca, da daleč poskoči naprej, da bi živalico poteptal v tla; pa ta j e hitro in veselo zletela na bližnje drevo, in Jamec zagugavši in izpodteknivši se, stresel je žito po tleh. Po setvi so še enkrat povlekli, — potem je bilo dodelano za letos.
Vreme je bilo dolgo ugodno, setev je vskalila in tudi še zelenela, potem pak je prišla zima. Ljudje so držali se doma, v stanicah so vrteli se kolovrati, na nekaterih skednjih so tudi cepci še bili.
Marjeta, ki je druge zime sedevala za kolovratom in umela najtanjše niti presti, ona, ki je umela, govejo živino gleštati, kakor ne kmalu kdo, morala je letos mlatiti na skednji. Pri tem večkrat misli kako je ranji Grega delal vedno ročno in veselo, in v pozimnih večerih znal raznovrstne zgodbe pripovedovati. Marjeta je tačas tudi rada prepevala, ali sedaj je kar ves glas izgubila in tudi na misel jej ne padajo več pesni nobene. Pri molži najlaglje še pevala, ali odslé niti v hlev ne sme več; ondi notri postopa sedaj Martinec menéč, da razume vse najbolje. Uboga dekla je scela osiročena in zapuščena.
Tako pride božič in Jamec izplača vsakemu poslu letni zaslužek, samo Marjeti ne daá ničesar.
A veliki hlapec vsorno vpraša gospodarja: „Kaj je, oče, Marjeta nič ne dobi?“
„Kaj to srbi tebe, črvivec, ti si svoje sprejel!“
„Ali jaz hočem vedeti, dobi kaj, ali nič?“
„Nič ne dobi!“
„Tako, prav je, vi, uže prav. Veste Jamec, ljudje si dalje časa uže nekaj mislijo o vas, in jaz si mislim tudi tisto, pa jaz vam tudi povem, vi ste sploh tak —“
„Tak! Kakšen?“
„Kar Marjeti delate — z gosposko se vam ne more do živega, to vem, ker ste pregovorili jo — ali grdo pa je od vas! — Jamec, vi ste nesramen slepar!“ Na te besede mu hlapec plune v lice!
„Ti pluješ v mé? zadere se Jamec in skoči proti mizi, na katerej leži nož. „Hudič, kar zabodem te!“
Ali v istem mahu je hlapec uže zgrabil ga za goltanec in vrže ga ob peč, da se podere na kup.
„Sedaj pa ti z mano pojdi, Marjeta! kliče hlapec v veži, „pojdi, greva k Studenščaku — od jeze sem Jamcu butico razdrobil. Pomagati si nijsem mogel drugač!“
Mej tem je Jamec s krvavim čelom stal v sredi hiše, in ljudje, ki so na vpitje privreli, stojé okolo njega. Žena mu z mrzlo vodo zmiva kri, potem mu obveže glavo. Mož ne zine besedice, tudi po hlapcu ne vpraša. Hlapec je vzel svojo obleko in odšel, kar lehko mu je bilo pri srci, da je tako znesel se nad sovraženim Jamcem.
Marjeta pa ostane pri hiši, pa dela in dela. Tudi Jera njej za ljubo ne gre proč; iz druge fare pa prideta dva nova hlapca. In tako gre pri hiši zopet vse po starej navadi naprej. Gospodar dolgo nosi obvezo na čelo in malo govori; samo roti se večkrat naprem svojej ženi in sina suje, kedarkoli ga zjezi kaj.
Po zimi se enkrat prigodi velika nesreča. O polunoči na enkrat potrka Marjeta očetu na okno in kliče: „Vstanite, vstanite, v hlevi mora nekaj biti, živina strašno rujove!“
Ko pridejo z lučjo v hlev, leži krava in dve teleti na tleh, čreva jim visijo iz trebuhov. Kmalu potem poginejo vsi trije. Velika, pitana in od nekdaj rogoborna krava se je bila utrgala in one prebóla. Jamec, videč to, ostane kar miren, samo ukaže, naj precej pokličejo Martinca, ki je imel paziti na živino. Sin je v lopi za krmo imel posteljo, pa ta je denes prazna, nij ga doma. Pod odejo je še gorko, nij davno torej, kar je odšel. Vpijejo in kličejo ga po imenu, pa on se ne oglasi in ne pride. Iščejo ga po skednji, po odrih v mrvi — nij ga nikjer!
Sedaj stopram zdivja Jamec in rohni več dnij, ker fant se ne vrne in odsle ga ne vidi nihče več. Takoj potem zopet Marjeta opravlja v hlevu, vendar je tolikanj ne veseli živina, kakor nekedaj.
„Ubijem ga fanta, če pride!“ vpije Jamec večkrat, pa zima preide, nastopi pomlad in pri Jamcu nij nobenega poboja. Po sinu nij duha ne sluha. Jamka je od tistega časa večkrat jokala. On je le časi stresal z glavo in grizel v pipino cev. — S početka je bilo vrjetno, da Martinec je boječ se pred kaznijo pobegnil k sosedu potem odšel v bližno faro, ter da uže pride zopet nazaj v očetovo hišo. Toda preido tudi pomlad, nastopi leto, pa dečka vendar nij nazaj.
„Veš ti,“ pravi enkrat Jamec ženi, „še znoril bom zaradi tega fanta!“
Ženi je samej tako nekako, in vendar osupne, ko čuje take besede od moža. Tako uže več let nij govoril. Oklene se ga in joka, a on jo porine od sebe in zarohni: „Celi svet je hudičev in lastni otroci človeku še največ prizadevajo!“
Konec poletja, ko jo tudi košnja uže bila pri kraji, bilo je po vseh cerkvah celega okraja oznanjeno: „Martin Jamec, naj bode, kjer hoče, vrne naj se k staršem nazaj, vse mu je prizaneseno, ničesar hudega se mu ne bode zgodilo.“
Na to pa nekedaj vaški posel pride k Jamcu in pravi: „Vse vaše oznanovanje je zastonj, vaš fant je pobegnil v Ameriko.“
„Kar pobil bi te, lažnjivca!“ zagrmi Jamec v posla, kasneje pa sede na vodnjakov oklep, podpre brado v roko in mrmra: „Lehko je mogoče, lehko!“
Prišlo je lepo, toplo poletje in žito je prej dozorelo, kakor druga leta v istem kraji. Rž na pogorišči je bila uže zrela, in ljudje, ki so mimo hodili, čudili so se dolgemu, polnemu klasju. V celej soseski nij bilo tako lepega žita, kakor na Jamčevej njivi. Prav, kakor da je zadnje leto hotelo nadomestiti to, kar je prejšnji požar vničil na tem selišči. To je pa tudi, da na pogoriščih dobro velja za žito: trava in plevel se posmodi noter v korenine in prst se s pepelom dobro pognoji.
To mora dve sto mernikov žita biti — toliko ne bo nobeden kmet nažel v celej okolici. To Jamca tudi zopet zravna bolj po konci, jame se zaradi tega tudi mogočneje nositi proti svojim poslom, bije hujše konje z bičem, s kratka, oživi se na novo.
Tako se prične žetev strnena. Tadaj zapró hišo in vsi gredo na pogorišče. Jamec sam, vrsti ženjice po njivi, in da hitreje gre izpod rok, vežejo hlapci snopje, in še sam katerega zadrgne, češ, da tako, kakor on, najbolje velja.
Na prvo žanje Jera, pastarica, potem druga najeta, na dalje Marjeta in za njo še nekatere rajemnice, zadnja je gospodinja sama. Jamec večkrat zagodrnja, češ, da mu zmerom manjka vezati, da bi sam žel hitreje desetkrat, da kaj neki delajo počasne babe tam spredaj! Vendar so ročno hitele vse, samo da časi so pôt si obrisale iz obraza. Marjeta ima dvoje si brisati, pot in malo solz iz očij. Mislila je na Grega in na celo zgodbo, ki je v zvezi s to strmo njivo strneno. Živ človek, razen nje, nij se spominjal, da denes leto — umrl je Grega! Pozneje po polu dne, ko delalci sedejo in ob kamnati plošči jedó kislo mleko in kruh, zmuzne se stara dekla od tod, nabere plavic in rudečih purpar, povije te cvetlice v kito pa ž njo hiti tjekaj, kjer je lani Grega obležal in umrl. Sedaj je uže mah prorastel tisto mesto in lepo zelenil.
Marjeta poklekne, položi kito na trato in moli. Solze se jej uderó iz očij, pa to jej dobro dé po tolikem trpljenji in žalovanji. In ko ona baš vsa zamaknjena v molitev izdihuje za edinega človeka, katerega je kakor brata ljubila, tačas, v tistem hipu prileti jej udarec v licu, da se znak zvrne.
„Lepi posli to, dandenes! Rž zrela, da se uže osipa, gre pa ta nemarnost lenobo past v senco. Meta, tebi se mora v glavo zabiti vsaka reč, drugačsi ne zapomniš. Ali jaz ti uže pridem do živega, verjemi!“
Jamec je bil, in sedaj Marjeto kar žene pred soboj, in ko ona uže davno zopet žanje, preklinja še vedno nad njo. Veliki hlapec se ne meni za besnega godrnjača ter se mej delom pogovarja le o tem in tem, tudi gozdnem požaru, in da se mu zdi, kakor da še sedaj smrdi po smodi, pa da nekaj tako čudno diši na tem pogorišči.
Nad takimi pogovori se še bolj jezi Jamec. On bi rad, da bi njegovi ljudje celi dan ne spregovorili besedice, da bi le delo hitreje šlo od rók. On od zadaj bi še huje priganjal na hitrost, pa ženjice so ravno prišle na mesto, kjer bilje nenavadno gosto in bujno stoji. To je ob skalnati peči, kjer je on lani pri setvi, ko je planil za ptičico, raztresel seme. Ko Jamec le-tú mahne po žitu za snop, zazveni naenkrat srp ob nečem trdem in v tistem trenotji zavrisne on in zvrti se nazaj.
Kaj neki mora biti? Da, kaj je — na poli suha človeška roka moli vèn iz klasja. In ko delalci pritekó in žito razgrnejo, najdejo ob pečini zgrudeno truplo človeško.
„Ježeš! to je Martinec!“ zavpije žena, in Jamec pogleda truplo in obraz z izdolbenimi očmi, z razjedenimi čeljustmi — sin njegov!“
Možu vhaja sapa, zgrudi se. Ko pade, nasadi se na oster srp, — pa nič ne zaječi. Močneje je materino srce. Joka pač, joka, da vsem pričujočim kar po kostéh šumi, ali v medlevice vendar ne pade. —
Za denes je bila žetev na porebriji končana. Odpravijo se domov. Moški nesó Jamca na dveh drogih, Marjeta vodi ženo, in Jera nosi srpe za njimi.
Po sedaj je pač tiho in tožno postalo pri Jamcu. Sina so pokopali brez pogrebcev in brez zvonenja, ker polu strohnelem truplu nič več ne pozvanja v jamo. Ljudje so govorili tako in tako, kako je pač neki dogodilo se s fantom. On je morebiti na tisto vpitje v hlevu probudil se, slutil nesrečo, potem od straha pred očetom ubežal, blodil na okrog po gozdi in tam na porebriji zmrznil. Tako so sodili. Jamec je ležal v stanici sè sklenenimi rokami. Premikal je ustne, pa klel nij nič več.
Zdravnik méni: „Mrtvoud je zadel ga in dobro je, da je padel na srp in mnogo krvavil, ker drugač bi bil takoj mrtev ostal.“
Enkrat pa bolnik prime zdravnika za roke in skrivnostno povpraša šepetaje: „Povejte, ali bom še ozdravil kedaj?“
Kar je zdravnik odgovoril na to, pač nij dobro glasilo se; ker Jamec je dal ženo in Marjeto k sebi pozvati in naredil je oporoko.
V malo dneh potem leži Jamec v veži pod stopnicami, tam, kjer je pred letom Grega bil ležal. In veliki hlapec obdeljuje v lopi kos lesa, ter iz njega naredi križ. Ko ga zbije, zapiše poprek ná-nj z rudečo barvo besede: „Tu leži Balant Jamec“ in od zadaj: „Bog mu daj večni pokoj!“
Drugo jutro pokopljejo mrliča. Veliko pogrebcev ga je spremljevalo, trije zvonovi so mu zvonili. Po pogrebu gredo ljudje zopet tjekaj ná pogorišče in žanjejo še več dnij, predno je požeta vsa rž. Potem je za jesenjo nastopila zima, in Marjeta je delala po hiši, po hlevi, in kjer je bilo kaj opravka. Ko pa pride božič in so posli dobivali zaslužek, Marjeta zopet nič ne dobi. No, po smrti ranjega očeta ona namreč nij dekla več; ona ima pri Jamčevih živeti do smrti, ima dobro postrežena biti, in delati nij treba ničesar — tako stoji v oporoki.
Ali Marjeta vendar dela — drugač bi kar izbolela, meni sama. Samo ob žetvi hodi slehrno leto na določeni kraj tja za porebrije, kjer vedno lepo raste žito, ter poišče zeleni grob ranjega Grega.
Medvedov.