Marijino dekle
| Marijino dekle! F..čič |
| |||||||||||||
Po dolgih štirih letih prišel sem zopet enkrat za nekaj tednov v svojo domačo vas obiskat starše in znance. Tu sem sedaj tretji dan. Krasno vreme je bilo danes. Sonce je že davno zašlo za veličastno gorovje in mrak se je jel delati. Tuintam zapazil sem že zvezdico na nebu, vendar se je še razločevalo obrobje gorovja na obnebju kakor v rahli megli. Pa tudi to je izginilo in nastala je noč, razsvetljena po tisoč in tisoč zvezdicah, lesketajočih se na sinjem nebu.
Tam v dolinici, kake slabe četrt ure hoda od naše vasi, zapazil sem brleti lučco v hiši; vedel sem, da biva v njej krasno, divno, nepokvarjeno dekle, za katero mi je vedno burneje bilo srce, če sem jo, — skoraj otrok še — opazoval izza kakega vaškega kota, ko je v nedeljo šla k službi božji. Pa kaka je tudi bila ta Malka moja! Ona seveda ni vedela ničesar o tem, da je moja — a moja je bila v srcu vsa, in bode v njem ostala do zadnjega zdihljaja, akopram bi ji v gotovih trenutkih najraje pognal ostri nož v srce — če bi živela —. Ljubezen igra res čudne igre v človeškem življenju. Pa da pridem zopet do Malke, srednje postave je bila, čvrsta, 17 spomladi ji je bilo, bila je krasne rasti, obraza milega, nežnega in nje črne oči gledale so tako ljubko izza dolzih trepalnic, tako nedolžno milo. Ona je bila vpisana kot Marijino dete.
In zopet se zazrem v ono dolinico, v ono brlečo luč, in neka nevidna moč me je priganjala, naj se vendar ganem z mesta, na kojem sem stal nepremično nad pol ure.
Kakor na miglaj uberem pot tja na samoto, do one kočice, katera mi je bila izza dijaških let še — v tako sladkem spominu. Kolikokrat sva se z Malko tam pri bistrem potoku igrala; nabral sem ji najlepše okrogle, rdečkaste kamenčke in jih — v nje temne, črne oči zroč — podaril ji s tresočo roko, a ona mi je zopet natrgala svežih potočnic, rastočih ob potočnem bregovju. In danes stojim zopet tik tega bregovja, tik te hišice, v kateri brli luč in nje žarki me obsevajo skozi okence, pri katerem zagledam, da stoji Malka. Nje črno oko zre nekamo nemirno v noč, v temno noč; prešteva li zvezdice? Ali misli morebiti na me? Kar zaslišim iz daljine brze korake. Kaj more biti le to v noči, in zakaj Malka še bdi? Starši njeni že zdavnaj počivajo v čumnati. So li bolnikali? Pričakuje ona mogoče zdravnika? Vse to mi vre po glavi.
Pa ker sem že tu, kaj bi ne počakal in potolažil svoje radovednosti.
In vedno glasneje sem slišal bližajoče se korake po kameniti poti. En skok in izginil sem za hišnim plotom. — — —
»Oh, gospod Andrej, in Vi, ravno Vi, ki ste me pripravili k temu, da sem morala vstopiti v družbo Marije naše prečiste device, ravno Vi ste me morali spraviti v toliko nesrečo. Vi, ki ste mi v mojih otročjih letih dajali odvezo malenkostnih grehov, pripravili ste me ob ves duševni mir, pripravili me na rob obupnosti in pogubljenja. Ha, ha, o grehih, naglavnih grehih poučevali ste nas v šoli otročaje vse drugače, kakor ste jih pozneje v mojih zrelostnih letih čestokrat uganjali z menoj pod pokroviteljstvom društva, spovednice in s pomočjo Vašega izbornega govornega talenta. Z mirnim srcem sem zrla poprej v bodočnost. Naj Vam vse odkrito povem; saj ste mi bili do sedaj vedno spovedni oče, kakor bodete v kratkem tudi oče pod mojim srcem živečega črviča, a rečem Vam v lice le to:
Andrejevčega Jožka, koji je pred 4 leti šel na Dunaj učit se pravoslovja, imela sem resnično a nedolžno rada, namreč izza otroških let še, akopram mu te ljubezni nisem nikdar v besedah pokazala, in v teh mislih nahajala sem se vedno, dokler nisem vstopila v Marijino družbo. Precej po vstopu pa začeli ste me Vi, gosp. kaplan, z Vašimi ligurjanskimi paragrafi tako zvijačno oblegovati, da ste me pripravili do tega, kar sem sedaj.« — — —
In začelo je v daljini grometi. Zvezde so vidoma zginevale z neba in zavladala je temna, nepredirljiva noč. Tudi za korak ni bilo videti pred seboj. Izza plota skočivši ubral sem počasi pot nazaj v vas, premišljajoč nocojšnji dogodek. Kri mi je silila v glavo in čestokrat sem med potjo pritisnil roko na vroče svoje čelo. Torej rada me je vendar le imela, a duhoven — oni gospodar vesoljnega devištva — ki naj je hrani, varuje pred pogubo, ta je ona nesreča, ki je razdrla dvoje ljubečih src, ki sta si bila od otročjih let naklonjena in namenjena.— — —
Grozna je bila ona noč. Grmelo in treskalo je, da me je bilo strah; oči nisem mogel zatisniti, in ko se je jelo daniti, vstal sem s postelje, pogledal z okna, in videl, da je bil hud orkan z mnogo deževjem. Po vasi ležalo je na tleh mnogo razbite opeke in v malih cestnih jarkih tekla je voda po vasi. Vstopivšega v spodnjo hišo pozdravi me takoj moja mati: »Jože, to je bila grozna noč, nisem zatisnila očes; kak vihar, gotovo se je kdo obesil.« A oče moj zavrnili so jo takoj z opazko, da je to farška vraža.
Nismo še odzajtrkali, ko vstopi vaška potovka Cila.
»Nekaj novega, mati Neža, Jernejevo Malko ravnokar iščejo v vaškem potoku; Bog ji daj večni mir in pokoj, pa farovška kuharica Mina mi je ravnokar pravila, ko sem jajca pri nji kupovala, da gospoda kaplana še ni domov: če ni to zopet še kaka večja nesreča, da bi bili gospod pri kakem nočnem obhajilu ponesrečili. Oh, gospod so bili vedno z nami tako dobri in zgovorni, in v spovednici so znali tudi tako lepo govoriti; joj, joj, to je preveč, če bi tako dobrega gospoda izgubili. Tega že ljubi Bog ne pripusti.« — — —
In zopet sem korakal po oni poti v dolino na vse zgodaj ter od daleč že videl, da plovejo ljudje za neko stvarjo v hudo naraslem potoku.
Našli so Malko, mojo Malko v hladnem, od premnogega deževja skoro do reke naraslem potoku; videl sem zadnjič revo, s kojo vse življenje nisem nikdar govoril o ljubezni, a sem jo ljubil od srca. Poslovil sem se v duhu od nje za večno ter tužno odšel domov.
O kaplanu Andreju nisem pozneje ničesar več izvedel; v farovž ga ni bilo več. Mogoče ga je slaba vest pognala tudi v mrzlo valovje.