Pojdi na vsebino

Marija pomočnica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Marija pomočnica.
Alojzij Stroj
A. Stroj.
Izdano: Pomladni glasi 1891, 49–52
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Neke majnikove nedelje popoldne je bilo, ko nas je peljala teta — Bog jej daj dobro — do podružnice sv. Lenarta. Ob bistrem potočku smo šli nekaj časa, potem pa je zavila pot v strmo reber. Tu je bilo tedaj — v majniku — polno belih šmarnic. Vedeli smo, da teta zelo ljubi lepe te cvetke. Kakor za stavo smo skočili in se kmalu vrnili vsak z lepim šopkom belih šmarnic.

»Le nabirajte le, otročiči! Dali jih bomo na šmarnični altar! Gotovo ima Marija posebno veselje nad temi cvetkami, ki cveto le v njenem meseci,« tako nas je nagovarjala dobra teta.

Vrh rebri je zeleno polje in sredi polja lična cerkvica sv. Lenarta. Zunaj na steni so naslikane velike podobe: na eni strani sv. Krištof, ki nese Jezusa čez veliko vodo, na drugi strani pa neka podoba, katere do tedaj nismo ogledali natančneje. Solnce je bilo visoko na nebu, ko smo opravili svoje molitve, domov se nam še ni mudilo, zato smo ostali pri cerkvici. — Na zeleno trato je sela teta in mi okoli nje.

»Teta, kaj pa je naslikano tu-le gori?« začel sem takrat vpraševati. Pogledal sem bil popreje natančno tudi sliko. Uprizorjena je bila velika skala, spodaj je stala visoka mogočna žena — prav podobna je bila Mariji, kakor sem jo videl na križevem potu, — imela je razprostrt predpasnik in v njem prijaznega otročička. Gori vrh skale pa je plakala dvanajstletna deklica.

»Če bodete pridni, bodem pa povedala,« pričela je teta. — »Dolgo, dolgo je že tega, kar so imeli pri Dolžanovih pestuno. Bila je revica-sirota, umrla sta jej oče in mati. Dolžanovi so se je usmilili, ker je bila pobožna in pridna deklica; vzeli so jo k sebi in imeli za svojo. Varovala je malega Andrejčka, edinega sinú Dolžanovega. Kako je skrbela deklica za svojega varovanca! Take pestune ni imelo nobeno dete daleč na okoli. — Izročevala je malega Andrejčka vedno v božje varstvo, zlasti pa v varstvo Marije Device. Sama je še posebno častila Mater Božjo in nikdar ni zatisnila očij, da ne bi bila molila poprej nekaj Češčena-Marij. Večkrat jo je zalotil spanec, ko je ravno izrekala ime Marijino in sanjala je potem o zlatih nebesih, kjer biva Mati Božja sredi krilatih angelcev. Neke nedelje popoldne je bilo, kakor danes. Andrejček je že hodil in govoril. Pestuna ga je vela na polje; hotela sta se tu malo pomuditi, potem bi bila pa šla naproti starišem, ki so šli v bližnjo vas obiskat botre. Ko nekaj časa hodita po polji, spomni se deklica, da rasto na oni-le skali — teta nam jo je s prstom pokazala — vsako leto šmarnice, naj jih tudi drugodi ni, tam so gotovo. Hotela jih je nekaj nabrati in dati Dolžanovi materi.«

»Teta, kaj ne da, ona skala je naslikana na cerkvi?« oglasim se tedaj.

»Ne bodi tako nepočakan!« reče teta in pripoveduje dalje:

»Deklica je pustila Andrejčka na polji, rekla mu, da se takoj vrne, sama pa je skočila do skale in jela trgati šmarnice. Andrejček ni maral biti sam, pa je vstal in šel za njo. — Deklica je bila tako zamišljena v svoje šmarnice, da je skoro pozabila otroka. Kar se začuje klic, potem jok, — nato vse tiho. Tedaj se zave pestuna, predramil jo je jok. Strašna slutnja se je polasti: »Kaj ko bi bil Andrejček prišel do skale in pal v prepad!«  Pogleda na polje, tam ga ni. Kot bridek meč jo presune misel: »Tako povračuješ dobroto! Dolžanovi so te vzeli za svojo in ti si jim umorila — edino dete!« Vendar, kakor bi jej veleval neki notranji glas, hiti po stezici doli pod skalo. Pa glej čudo! Andrejček stoji doli zdrav in vesel, kakor nikoli! Že od daleč kliče pestuno! Vsa vesela hiti le-ta k njemu, prime ga za roko, kakor bi se bala, da bi se mu utegnilo še kaj pripetiti!

»Glej, tukaj je stala velika bela žena in me je ujela v svoj predpasnik, ko sem doli priletel!« začel je pripovedovati Andrejček, in pestuna ga je poslušala vsa zamaknjena in se čudila, da ga ni poprašala že prej, kako se je rešil.

»O Mati Božja je bila!« zašepne, moliva in zahvaliva se jej!« Na to pade na kolena in goreče moli. Kako vesela sta potem šla naproti starišem! Pestuna je vse povedala, obžalovala svojo malomarnost, na tihem pa molila k Materi Božji, ki je tako čudovito rešila Andrejčka.« Tako nam je pravila teta. »In vidite, tukaj gori je dal Dolžan naslikati vso zgodbo!« končala je in pokazala na cerkveno steno. Mi pa smo se radovedno ozirali tja, opazovaje Andrejčka, pestuno in Mater Božjo.

Solnce se je že nagibalo k zatonu, ko smo šli s teto domov.

Marija čuva ga povsodi,
Kdor moli rad in njo časti;
Nedolžnost angel varuh vodi,
Kedar nevarnost ji preti.