Marija Terezija in prostozidarji
| Marija Terezija in prostozidarji Leopold von Sacher-Masoch |
| |||||||||||||||
Bilo je v zimi leta 1765. Sneg je naletaval v drobnih snežinkah. Veter je podil snežinke poznim pasantom v obraz in jih tupatam zbiral v manjše in večje kupce.
V neki tihi hiši na Kerntnerarici, v tretjem nadstropju je sedel pri brljavi lojevi sveči mlad mož in držal v roki kos tiskanega papirja. Pred njim je stala njegova gospodinja, ženska jako krepkega života, zadovoljnih in veselih lic.
»Vendar,« vskliknil je mladi mož, »to je cilj mojega dolgoletnega stremljenja in moja najvišja želja v življenju.« In izročil je tiskani papir svoji gospodinji, ki ga je nekako spoštljivo, obrisajoč si svoje prste ob belem predpasniku, vzela v roke.
»Človek brez predsodkov,« je dejala napolglasno, »res, čudno ime, dobro ime, ako prav razumem gospod gardijski računovodja.«
»Saj menda veste, da sem to službo pred dvema mesecema ostavil,«je prijazno odgovoril mladi mož.«
»Torej gospod pl. Skala –«
»Ne pl. –«
»Vi hočete, da vas nazivljem samo gospod Skala, ako Vas razumem. Vi hočete v tem listu, ki je zagledal beli dan na Dunaji, pobijati predsodke?«
»Tako je, gospa Krtnikova.«
»Ker žive v Avstriji vsi sloji v predsodkih, najnižji kakor najvišji, bode ta list pisan tudi za vse sloje. To dokazuje, da je mož poštenjak, ki urejuje in izdaja.«
»Jaz upam, gospa Krtnikova —«
»To je mož, ki je pogumen, ker piše resnico v času, ko vse drvi za službami, ko se vse vsled gnilobe, ki razjeda vse sloje, z lepo donečimi frazami na ustnicoh klanja drug druzemu.« Skala je prikimal.
»In ta mož ste vi!«
»Hvala lepa,« odgovoril je Skala.
»Da, da, takega moža smo potrebovali.« nadaljevala je Krtnikova, ali če smem tako učenemu gospodu svetovati: oprezni morate biti gospod pl. Skala —«
»Nič pl. —«
“No, naj pa bode gospod Skala, ker tako zahtevate: gospod Skala, jezuitje so še jako močni na dvoru, omrežili so popolnoma našo cesarico Marijo Terezijo in jo pridobili zase. Ti ljudje imajo povsod svoje roke, še tam, koder se najmanj pričakuje. Jako bi me užalostilo, ako bi vas doletala kaka nezgoda, če bi prepovedali Vam izdajati Vaš list, v katerem sedaj čitamo čisto resnico.«
»Pazil bodem, kolikor je v moji moči,« je smehljaje odgovoril Skala; »list pa vzemite le s sabo, ljuba gospa Krtnikova.«
»Čitala ga bodem v svoji sobi.«
»Sedite in —«
»Čitajte pazljivo –«
»Da, pazljivo.«
»Bodem.«
»Potem mi pa povejte Vašo SODBO O LISTU, seve odkritosrčno,« končal je Skala.
»Jaz naj kritiziram?«
»Vi mi bodete povedali bolj čisto resnico, kakor doktorji in pisači,« je pripomnil Skala. »Jaz pišem za vse sloje, torej je tudi umevno, ako vsi sloji izrečejo svojo svodbo o meni.«
»Potrudila se bodem, da vstrežem Vaši želji.« je Krtnikova sramežljivo jecljala.
»Le povejte mi resnico brezobzirno v obraz, pa odkritosrčno,« je ponavljal še enkrat Skala.
»Da, odkritosrčno.«
»Sedaj grem v mesto, da zvem, kako se o mojem podjetju govori.«
Gospodinja je odšla v stransko sobo, želeč mu mnogo vspeha.
Skala je za nekaj trenotkov obstal sredi sobe; na kratko je premotril Lessingovo sliko, ki je visela nad črvivo pisalno mizo, svoje majhno število knjig in se nasmejal V ti tesni sobi je zagledal beli dan list, ki je namenjen ljudstvu v poduk, tistemu ljudstvu, ki nosi težke suženjske verige, da bi čiim preje zdrobilo to ljudstvo tiranijo in suženjske okove v prazen nič, da bi tem preje spoznalo svoje dozdevne prijatelje v popolni nagoti.
Nehote so mu prišle besede Huttena na ustnice:
»Jaz sem se upal!«
Skala je bil mož v najboljši dobi, visoke rasti, širokih pleč, duhovitega obraza, pogumnih oči, iz katerih je švigal ogenj mladeniške moči. Neki notranji, tajinstveni glas mu je govoril, da lahko poskusi doseči, kar se drugim ni posrečilo, da je njegova Sveta dolžnost, da vstopi z vso svojo duševno silo za ljudsko svobodo.
Nikogar ni imel na svetu, ki bi ga ščitil in varoval. Zanašati se mora le na svojo lastno moč, le na samega sebe.
Mirno je oblekel svoj rjavi površnik, pokril se z običajnim trikotnim klobukom in vzemši palico z veliko glavico na koncu v roke, odšel je počasi po vijugastih stopnjicah na ulico.
Na voglu Kertnarice je srečal prodajalca svojega lista, okoli katerega se je nabrala gruča radovednežev. Stari mož, s čigar sivimi lasmi se je igral veter, je v kratkih presledkih z hripavim glasom klical: »Človek brez predsodkov,« tednik za politiko, literaturo in umetnost. Vsaka številka dva groša! Novice! Kdo hoče čitati resnico o jezuitih in torturi! Se dobi za dva groša!«
»Nov list,« je spregovoril neki debeli meščan, opirajoč svojo brado na s srebrom kovano palico.
»Kaj je neki v tem listu?« mrmrala je neka dama, koji je gost pajčalon zakrival obraz: »kaj dobrega tako ne pusti cenzura na svitlo.«
»Resnica o torturi!« ponavljal je neki suhi črno oblečeni advokatski pisar. »Tu sta dva groša.«
»Kdo piše list?« sprašal je neki gospod v galoniranem jopiču, od katerega je parfum razprostiral tako grozen smrad, da bi najbližnji kmalu padli v omotico.
»Skala s piše,« je na kratko odgovoril prodajalec.
»Pogumen je, pogumen,« je vmes zaklicil zopet neki dijak, »to je resnica. Tako še nihče ni pisal na Dunaji.«
»Jezuite dobro pere,« je pripomnila zopet neka delavka, »kako razkriva njih zvijače, da človeku kar srce veselja poskakuje. Le poglejte!«
Pokazala je list svoji sosedi, ki je urno segla po njem.
Skala je šel mirno mimo, držeč roke na hrbtu, mej tem mu je pa klic starega prodajalca še na Štefanovem trgu donel v všesa: »Človek brez predsodkov,« dva groša številka!«
DRUGO POGLAVJE.[uredi]
»Človek brez predsodkov! Človek brez predsodkov! Dva groša številka!«
Ta klic je drugo jutro odmeval po vsem Dunaji. Slišati ga je bilo povsod, da še celo pred dvorom, vprav po oknoi Marije Terezije.
Na hodniku, na koncu katerega je stražil gardist v visokih škornjih, belih hlačah, rdečem jopiču, okrašenim z črno žametastemi našivi, s trikotnikom na glavi in helebardo v roci, sta se srečali dve osebi, ki sta imeli velik vpliv v privatnem kabinetu cesarice: Grofica Fuchs, naddvornica Marije Terezije in pa pater Maus, član jezuitske družbe cesarice.
Grofica Fuchs, stara dama z finim nekoliko rdečkastim obrazem, na katerem so bili videti sledovi prejšne lepote, nekdaj najgalantnejša in najrazposajenejša dama na dvoru Karla VI., a sedaj moralični strah vseh dvornih dam in sobaric, ljubljenka vseh tercijalk, angelj varuh jezuitov, je bila oblečena v živo, težko svilnato krilo, katero je držala kviško, da se jo videlo modno in elegantno spodnje krilo. Na glavi je imela veliko belo avbo z rdečimi trakovi, v rokah na pahljačo, parfum, pripravo za pletenje nogavic in časnik. Tako je stopicala veličanstveno proti sobani cesarice. Kar zagledajo nje oči jezuita.
Pater Maus, majhen, okrogloličen nebeški agent, s svetlim vedno smehljajočim obrazom, bi se lahko prišteval k tisti vrsti kutarjev, ki s svojo dobrosrčnostjo in rahločutnostjo, hitro pridobe človeka zase, ki naglo izbrišejo vsako nezaupanje, dasiravno vprav pod to krinko tiče največji hinavci in licemerci. Le njegovi osorni, sivi očesci, ki so navadno tako dobrohotno gledali v svet, so večkrat izdali treznemu opazovalcu prave namene zaupnika cesarice.
Ko sta se srečala, sta hitro pogledala okoli sebe, ako ju nihče ne vidi, potem sta pa hinavsko zavila oči proti nebu.
»Ali je resnica, pater Maus,« pričela je naddvornica.
»Da, resnica je, grofica Fuchs,« je zdihnil jezuit, ki je imel tudi časnik v roki.
»Puntarji!« viknila je grofica.
»Brezverci!« je sekundiral pater.
»Svobodomisleci!« je javkala grofica, izdajajo list.
»In kako brezbožen je naslov,« je pričela grofica znova.
»Človek brez predsodkov,« je odgovoril jezuit in razgrnil list.
»Brez predsodkov, pater Maus! « je tožila stara dama.
»Da, brez predsodkov,« je jecljal spovednik cesarice. »Ljuba grofica, kaj bode z našo sveto vero, z redom presvetega srca Jezusovega, kaj z vladarji –«
»Kaj z njihovimi naddvorniki in naddvornicami,« je žalostno hitela grofica. »Če zginejo predsodki, je klaverno dejal jezuit in hinavsko zavijal svoje oči. »Pa to še ni vse —«
»Ljubi bog,« je pristavila grofica in nesla stekleničico s parfumom k nosu.
»Za tem človekom brez predsodkov stoje in se skrivajo prostozidarji,« je siknil jezuit grofici v uho.
Naddvornica je zaječala in hotela se je zgruditi jezuitu v naročje: ta se ji je umaknil in je pričel s povdarkom: »Mi smo jim sledili v Avstrijo, do tukaj in na Dunaji — — bodite pogumni —«
»Jaz umiram.«
»Smo razkrili prostozidansko ložo,« je končal jezuit.
»Tukaj — prosto — zi — darji!« jecljala je grofica.
»In kako mislile, dražestna grofica, se nazivlje ta loža?«
»Dovolite mi, da se vsedem,« prosila je grofica, in ko se je zaman ozirala po stolu, se je vsedla na veliko košaro, ki je stala na hodniku.
Loža se imenuje »pri treh topovih!« [1] je viknil jezuit.
»A!« čudila se je grofica, »pri treh topovih!«
»Ti trije topovi, grofica Fuchs,« je nadaljeval pater Maus, »to je topništvo pekla, ki hoče napraviti predor, luknjo v nas sveti sistem, v državo po božji milosti.
»Ne, to se ne bode zgodilo,« je ponavljala grofica, ki se je nekoliko otresla prvega strahu, »še nam je cesarica naklonjena, še živi red prečastitih očetom jezuitov –«
»Če pa umrje, če izgine?«
»Jezus Marija, ali je to mogoče!« zavpila je prestrašeno grofica in vila roki.
»Red ne bode preminol,« je govoril jezuit, »če pa preminemo, potem premine vera, cerkev, potem premine tudi tron! Prostozidarji in jezuitje, dve mogočni družbi se razprostirati mej vsemi sloji in narodi. Prostozidarji so vojska napredka in luči, ki nam jemlje postojanko za postojanko. Sedaj se ne gre za naš vpliv, ampak za našo eksistenco.«
Naddvornica je strme poslušala jezuita; besede so ji obtičale v grlu.
»Da, za našo eksistenco,« je ponavljal pater Maus.
»In vi v resnici to verjamete, pater Maus,« je končno vzdihnila grofica, da so prostozidarji vprizorili v naši pobožni, zvesti in udani Avstriji to vznemirjenje in ščuvanje.
»Gotovo!«
Še je Marija Terezija naša,« nadaljevala je grofica z zavednim glasom in je jezuita rahlo potrkala po rami.
»Da, ali tudi ona ne štedi z liberalnim duhom,« šepetal je oprezno jezuit; »ona če biti v ljudstvu priljubljena, jako nevarna želja. O, kje bi bila že Avstrija, da ni nas tukaj.«
»No, saj še ni nič zgubljenega,« je menila grofica, mej tem ko je pritisnila roko jezuita na svoje srce in ga ljubko pogledala. »Samo, da se razumemo.«
»Da, moja ljuba,« je ponavljal jezuit in jo poljubil na čelo.
»Še je moč v naših rokah, je odvrnila grofica, »mi bodemo uničili prostozidarje.«
»Toda previdno,« je siknil jezuit in galantno prijel pobožno grofico pod pazduho, »mi imamo dokaze.«
»Dokaze?«
»Dokaze!« »Da, dokaze,« je šepnil in počasi odkorakal z grofico jezuit.
»Maus, mene je strah, jaz se bojim,« je odgovarjala grofica.
»Jaz tudi,« je pripomnil s tihim glasom jezuit.
V tem trenotku sta vstopila v predsobo cesarice.
»Mi imamo dokaze,« nadaljeval je jezuit in previdno zaprl vrata, “da so gospodje z dvora —«
»Maus, mene je strah in groza,« ponavljala je tiho grofica.
»Mi imamo dokaze,« odgovoril je jezuit, »da so princi —«
»Kaj princi?«
»Da, princi po krvi.«
»Govori se, da prostozidarji lahko gredo skozi zid, je s strahom jecljala stara v jezuita zaljubljena dama.
»Da, vprav tako kakor skozi zrak,« je odgovoril pater.
Sedaj je nekaj zaropotalo. Pater in grofica sta zakričala in povsem životu tresoča se, sta se naslonila na zid.
Vesel melodičen smeh ju je zopet kmalu oživil.
Ko sta vstopila, je pred kaminom, v katerem je plapolal močan ogenj, stala španska stena, za njo je prisluškovala mlada lepa žena, ki je podrla steno in nakrat stopila pred zaljubljen parček.
»Jaz sem,« je izrekla smehljaje mlada dama in kazala dvoje vrst snežnobelih zob.
»Vi ste grofica Montesanto,« je ponovila grofica Fuchs. »Zakaj ste nas ustrašili?«
»Smešno,« nadaljevala je lepa grofica; mislila sem, da so naši nasprotniki in prisluškovala sem, da bi zvedela za njih načrte. No, bili so pa naši najboljši prijatelji, pa saj je vseeno.«
»Prisluškovali in ostrašili ste naju,« je odgovorila grofica Fuchs; jaz sem mislila, da je kak prostozidar –«
»Zakaj ne desettisoč!« smejala se je lepa dama.
»Ah, vi se lahko norčujete,« odgovorila je Fuchsova.
Mlada Italijanka se je pričela znova smejati na ves glas, kakor kak razposajen otrok. Naddvornica se je jezno obrnila v stran.
»Ne, ne!« zaklicala je mlada grofica, »jaz se ne bodem več smejala. Vresnici ne! Prišla sem neki tajnosti na sled.«
»Vi?« vprašala je Fuchsova posmehovalno.
»Da, jaz,« odgovorila je grofica Montesanto. »Gospodje z dvora lazijo po noči –«
»Dozdevalo se mi je,« je viknil spovednik.
»Lazijo preoblečeni, vsak sam zase,« nadaljevala je mlada grofica, »da se kasneje snidejo na nekem tajnem kraju izvan mesta. Seve, niso zarotniki.«
»Peter je pokimal.
»Kaj druzega kakor zarotniki je,« vprašala je naddvornica.
»Prostozidarska loža,« odvrnila je Italijanka. »Novi list, 'Človek brez predsodkov', katerega izdaja neki Skala, je pa nje glasilo. Seve jaz sem velika grešnica, ali priznati hočem vse. Jaz sem zaljubljena —«
»Ljubo dete, to ni greh,« podučeval jo je .jezuit. »Kdo je pa tako srečen, da je Vam ukradel srce?«
»Grof Bethlen,« šepetala je grofica Montesanto in pristavila glasneje, »radi ljubosumnosti sem mu sledila zadnjo noč. In tu sem prišla na sled, da je šel na zborovanje prostozidarjev. Sledila sem mu po hodnikih v varstvu teme, kar zaslišim govoriti grofa z neko tujo možko osebo. Izmenjala sta znamenja. Potem sem čula zopet, drugo osebo, katere ne poznam: »Brat zidar vodi me.«
»Ali ste mu sledili?« je prašal zvedavo jezuit.
»Ne, nisem se drznila,« rekla je Italijanka. Ali grof, me ljubi, poizvem vse, ložo pa izročim Vam!«
»Jaz pa še danes poprosim cesarico,« je zmagovito pristavila Fuchsova, da zvrši kot soproga, mati in vladarica svojo dolžnost.«
»Tiho! Kaj vendar mislite,« je siknil jezuit. »Naš sistem ne bazira na človeških čednostih, pač pa njihovih slabostih.
Italijanka se je nasmehnila.
»Razumem, razumem, vjemimo najprvo Skalo.« je šepetala tiho.
Jezuit jo je dobrohotno pogledal.
»O, vi me razumete!«
»Jaz Skalo,« se je smehljala gro-nadaljeval jezuit.
»Jaz Skalo,« se je zmehljala grofica Montesanto.
»Jaz pa dvorne dame,« je pristavila Fuchsova. »Vse pridobim, le ene –«
Sedaj je zapel zvonec v sobah cesarice.
»Cesarica je pokonci,« razidimo se,« je rekel jezuit in odšel naglih korakov.
TRETJE POGLAVJE.[uredi]
V takozvani »rmeni dvorani« carskega dvora je Marija Terezija navadno zajutrkovala. Dvorne dame so bile večinoma že vse navzoče predno je vstopila cesarica. Pod krasnimi podobami slikarjev Pavla Veronese-a, Palmavechia in Tintorettega in velicimi ogledali, ki so krasili dvorano, so sedele dvorne dame v krasnih modnih toaletah. Nad mramornastim kaminom je pa visela umetniško izrezljana in pozlačena ura. Poleg vrat, ki so vodile v sobo cesarice, je pa stal srebrn škropilnik z blagoslovljeno vodo, poleg njega pa lično mahalo.
Komaj sta vstopili grofici Fuchs in Montesanto, že je zapel znova zvonec. Dva mlada paža sta odprla vrata in MarijaTerezija je veličastveno vstopila v dvorano. V levici je imela časnik, v desnici pa zvonec. Sredi dvorane je odzdravila prijazno pozdravu dvornih dam, potem pa pozvonila v tretjič.
To je bilo znamenje za sobarico. Takoj je vstopila Elza pl. Budova, mlado in krasno dekle, v rokah je pa nesla na srebrni tasi zajutrk za cesarico. Marija Terezija je sledila sobarici z očmi, dokler ni položila zajutrka na mizo, potem jo je pa prijela za ramo in ji rekla.
»Ona je dobro spala, ima jasne oči. — Dobro jutro, moje dame.«
Dvorne dame so odzdravile.
»Danes sem prav dobre volje,« nadaljevala je cesarica; »ali vi grofica Fuchs zakaj?«
»Jaz se ne drznem —«
»Le brez ceremonij,« spregovorila je znova Marija Terezija. »Ali je že čitala novi list?« Obenem ji je pa pomolila »Človeka brez predsodkov«.
»Prosim,« je zdihnila stara dama.
»Kaj porečete k temu listu. Izvrsten list je. Pa odkritosrčen. Ta piše, kar se ni upal še nobeden minister povedati. »Človek brez predsodkov!« Lep naslov. Sedaj naj pazi vsakdo, kajti gospod Skala ima spičasto pero. List se mora naročiti,« končala je cesarica in prisedla k zajutrku.
Komaj je cesarica končala, je zašumelo po dvorani, da se je cesarica začudeno ozrla po dvorani. Vse dame so izvlekle iz svojih žepov »Človeka brez predsodkov« in pričele čitati.
»Kaj je novega,« se je oglasila cesarica, ko je končala z zajuterkom.
»Nekaj je posebno novega, Veličanstvo,« je pričel jezuit, ki je bil do sedaj skrit za dvornimi damami. »Prostozidarsko ložo imamo na Dunaji, o čimur imamo dokaze.«
»Ali je policija o tem poročala,« je vprašala cesarica.
»Ne —«
»Jaz ne ljubim hujskanja,« je naglo segla vmes Marija Terezija. »Prostozidarji so pošteni ljudje, ki hočejo napredek, tega pa želim tudi jaz. Le njihove tajnosti se mi ne dopadejo, radi tega sem proti njim. Ali absolutno sem za Skalo, za »Človeka brez predsodkov«.«
»Če je pa ta tudi prostozidar,« je ponižno pripomnil jezuit.
»Jaz sem že povedala, da ne ljubim hujskanja. Skala je odkritosrčen človek, ne pa prostozidar.«
»Imamo dokaze,« je pristavil jezuit.
»Resnica je, da gospodje z dvora varujejo prostozidarsko ložo,« je posegla vmes grofica Montesanto.
»Hujskanje,« je mrmrala cesarica.
»Zarota je proti morali, veri, proti jezuitom in proti nam,« je nadaljevala Italijanka.
»Dobro,« spregovorila je cesarica. »Dobro, mi se pa zavežimo proti njim. Izrabimo svojo moč, da razkrijemo tajnosti gospodov.«
»Ha, ha, ha,« se je smejal jezuit. »To je pa komično. Ha, ha, ha, kako naj bil presvetli cesar —«
»Cesar je tudi prostozidar?« je naglo vprašala cesarica.
»Veliki mojster,« je odgovoril jezuit.
»To je ne mogoče — cesar,« je govorila cesarica. »Pač, pa ljubi take nevarnosti. — Ah, kako sovražim tajnosti.«
Jezuit je dosegel svoj cilj. Nezaupljivo in ljubosumno ženo je zadel na pravem mestu.
»To mora Vaše Veličanstvo popolnoma pomiriti,« je tiho govoril jezuit, »če je cesar —«
»Kaj, pomiriti ?« je jezno pričela cesarica. »Gospodje naj takoj vstopijo.«
Paži so odprli vrata.
Na čelu je vstopil cesar Fran Štefan I., njemu je sledil mladi nadvojvoda Jožef, kasnejši cesar Jožef II., njima so pa sledili drugi dvorjani v dvorano.
Cesar se je priklonil cesarici in poljubil roko.
»Kako ste spali?« vprašal je cesarico v francoščini.
»Dobro,« odgovorila je hladno cesarica.
Fran Štefan se je priklonil, potem vstopil v krog dvorjanov.
»Dobro jutro, mati,« spregovoril je nadvojvoda in ji poljubil roko.
»Si zopet pozno v noč čital. Nikar ne taji, tvoje oči so rdeče. Kakšno knjigo pa imaš v žepu?«
»Kar je v ti knjigi posebno pri-je pripomnil Jožef.
»Vi torej podpirate ta lidt,« je nagovorila cesarica svojega soproga.
»Seveda, dokler ga vi ne prepoveste. Vaša cenzura je močnejša, kakor jaz, kajti jaz sem na Vašem dvoru le zasebnik.«
»Jaz sem naročil sto iztisov,« je pristavil Jožef, da bi jezil jezuita.
»Mi bodemo pa list uničele,« rekla Fuchsova.
»Da uničile ga bodemo,« so pristavile vse dvorne dame.
»Mi ga bodemo pa podpirali,« je odgovoril pogumno Jožef. »Skala se bojuje proti glumačem v državi in cerkvi.«
»Kdo je glumač v cerkvi, cesarska visokost?« je pohlevno vprašal jezuit.
»Tisti hinavci, ljubi Maus,« je odgovoril Jožef, ki v cerkvi izrabljajo človeške slabosti. In ti glumači so jezu–«
»Kaj pomeni to očitanje,« je pripomnila cesarica.
»Nam se očita nekaj,« je jecljal pobožno jezuit in zavil oči proti nebu, »kar nismo zaslužili.«
»Vaša zaveza s predpasniki,« je pristavil cesar. »Morda bodete tudi to tajili?«
»Tu so nas prekosili prostozidarji,« je ironično rekel jezuit.
»Kaj?« je jezno vprašala cesarica.
»To je naravno,« je sladko nadaljeval jezuit in si veselja mencal roki. »Bratje iščejo sestre, katere potem v temni čumnati pripravijo za njih prihodnji poklic. Potem se jo odpelje v ložo, kjer jo veliki mojster poljubi.« Pri tem je pa jezuit pomenljivo pogledal cesarja.
»Grozno! Moj soprog,« je dejala cesarica.
»Strašno,« so mrmrale dvorne dame.
»Potem pa stavi razna delikatna vprašanja, in po vsakem vprašanju ji podeli poljub miru,« je nadaljeval pogumno zviti jezuit.
»Laži, same laži,« je zaničljivo odgovoril cesar.
Marija Terezija je vstala in pričela hoditi gori in doli.
»To je slabo, brezbožno, državi nevarno,« je hitela ljubosumna žena.
Cesar se je temu smejal in je izrekel:
»Mi sprejmemo napoved vojne.«
»Pogin prostozidarjem,« so klicale dame.
»Vojna jezuitom,« so odgovarjali gospodje.
»Doli s »Človekom brez predsodkov,« so odgovorile zopet dame.
»Živijo, »Človek brez predsodkov«,« so smejoč zopet klicali gospodje.
Mej temi klici so se razšli. Cesarica je hitro zapustila dvorano. Na licu se ji čitala jeza. Od tega dne je v resnici pričel boj mej reakcijo in napredkom, ki se je od dne do dne poojstril.
ČETRTO POGLAVJE.[uredi]
Zgodaj v jutru je hodil drugi dan Skala po svoji sobi gor in dol in premišljeval o nekem ojstrem članku, katerega je mislil v prvi številki priobčiti proti jezuitom. Kar nekdo potrka na vrata.
»Prosto,« zaklical je Skala.
Vstopila je njegova gospodinja.
»Gospod Skala,« počela je že na pragu, »zunaj Vas pričakuje dvorni sluga.«
»Česar želite,« je vprašal Skala Vstopivšega slugo.
»Tukaj je list za Vas,« je pričel sluga. »Veseli me, da gledam moža, ki kritizira ministre in ojstro napada jezuite.«
»Kdo mi je neki napisal list,« je mrmral Skala, ko je dvorni lakaj zapustil sobo. »Anonimen listek na sestanek v dvoru. Tu se govori o protekciji. Meni je vendar vsaka protekcija zoperna. No, pogledati pa vendar pojdem.«
Po tem samogovoru je hitro nataknil trikotnik na glavo in odšel proti dvoru.
Ko je prišel na dvor, je korakal mimo lakajev in gardistov direktno v predsobo cesarice. V predsobi je naletel na patra Mausa, ki je pri kaminu grel svoje grešne kosti.
Skala se mu je približal, da bi ga nagovoril. Jezuit mu je pa pomolil roko za poljub. Ali Skala, mesto da bi mu roko poljubil, ga je prijel za roko in jo krepko stresnil.
»Kdo ste?« je vprašal začudeno jezuit.
»Pisatelj in časnikar,« je odgovoril Skala.
»Verski ali posvetni pisatelj?« je vprašal znova jezuit.
»Kaj pa pišete?« je vprašal zvedavo jezuit.
»Jaz izdajam in pišem »Človeka brez predsodkov,« je odgovoril Skala.
»Toda ljudstvo ima predsodke —«
»Da, resnica je,« je hitel Skala. »To so zakrivili jezuitje in drugi nazadnjaki.«
»Gospod Josip Skala,« je pripomnil sladko jezuit. »Vi ste na krivih potih. Ali kakor vidim, imate tudi precej pameti v svoji glavi. Vi ste morda sebič než, prestopite v naš tabor, kjer Vas čakajo časti, in zadovoljni bodete.«
»Meni je načelo višje, kakor vse službe in časti na svetu.« je hladnokrvno odgovoril Skala.
»Nikar ne odbijajte, kar se Vam ponuja,« je hitel jezuit. »Spreobrnite se, in dosegli bodete, kar Vaše srce želi.
Skala se je temu vsiljevanju s strani jezuita le smejal.
»Apage satanas,« je viknil jezuit in zginil med vrati, ko je uvidel, da mu je njegov nerodni manever popolnoma izpodletel.
PETO POGLAVJE.[uredi]
Komaj je jezuit ostavil sobo, že je ustopila Elza in je zvedavo uprla svoje oči v Skalo. Ko se mu je nekoliko približala ga je nekako osorno vprašala:
»Česar želite?«
»Protekcije,« je odgovoril Skala.
»Ha, ha, ha,« se je nasmejala Elza. »Dobro, jaz Vas bodem protežirala.«
»Ali ste Vi moja prijateljica,« je ponovil Skala.
»Jaz?« se je smejala Elza. »Kdo pa ste Vi?«
»Jaz sem Skala.«
»Tako zgleda torej človek, ki nima predsodkov,« govorila je Elza in ga opazovala. »V resnici lep človek. Ali nimate predsodkov?«
»Ne,« se je glasil odgovor.
»Tudi ta lepa dekleta ne?« uje vprašala Elza in ga koketno pogledala.
»Ali ste vi moja prijateljica,« je vprašal znova Skala. »Ali mi niste Vi pisali ta le listek.«
»Jaz se ne pečam z ljubavnimi razmerami,« je odgovorila Elza.
»Oprostite, tu se ne gre za ljubezen,« je povdarjal Skala, »ampak za protekcijo.«
»Jaz Vas naj protežiram, jaz sobarica cesarice,« se je poredno smejala Elza.
»Kakor nalašč,« je pripomnil Skala. »Čitajte moj list, tu bodete našli vse, kar se dandanes piše proti privilegijam.« In hitro je segel v žep in ji izročil en iztis.
V tem se je oglasil zvonec v sobah cesarice. Elza je odhitela k cesarici, pustivši list na mizi.
Zopet je zapel zvonec, od zunaj je pa vstopil nadvojvoda Jožef.
Nadvojvoda bi bil kmalu veselja zavriskal, ko je videl da je sobarica pustila list na mizi, ker je bil uverjen, da se kmalu vrne. Takoj je zdelal načrt. Že mesece je čakal, da bi pisemce oddal lepi sobarici. A zaman. Sedaj je ležal list pred njim. Hitro se je odločil in vtaknil je pisemce v list. Komaj je pisemce vtaknil v list, že se mu je približal Skala, ki je v vsakem novodošlem videl svojega prijatelja na dvoru.
»Gospod,« pričel je nadvojvoda, česa pa želite?«
»Prosim, ali mi niste poslali ta le listek?”« je odgovoril Skala.
»Jaz?« vprašal je začudeno Jožef.
»Da,« je trdovratno ponovil Skala. —
»Čudno,« je mrmral Jožef; toda takoj je veselo vskliknil. »Skala, izdajatelj »Človeka brez predsodkov« — jaz bi se bil že rad zdavno seznanil z Vami.«
»Na dvoru imam v resnici dobre varuhe,« je spregovoril Skala.
»Da, prostozidarji Vas varujejo,« je pripomnil Jožef in pristopil k Skali, ker je spoznal, da ga smatra za prostozidarja. Dal mu je znamenje z roko, ker bi se bil rad seznanil s prostozidarji. A komaj se je dotaknil roke Skale, že mu je ta vrnil znamenje in zaklical: »Vi ste torej moj varuh!«
Nadvojvoda ga je trdo prijel za roko in tiho izgovoril:
»Ne jezite se, jaz sem Vaše zaupanje zlorabil – jaz nisem Vaš varuh, jaz nisem prostozidar.«
»Kdo pa ste?« je razburjen vprašal Skala.
»Nadvojvoda Jožef in Vaš prijatelj,« je odgovoril Jožef. »Vendar sem našel človeka, ki me bode vpeljal pri prostozidarjih.«
»Ne morem,« je odgovoril Skala.
»Zakaj?« je vprašal Jožef.
»Mi se borimo za jednakost,« je navdušeno nadaljeval Skala – »za splošnost, proti sebičnosti posameznikov, stanov in narodov. Boj egoizmu, naj že nastopa pod katerikoli krinko hoče.«
»Jaz Vam zaupam,« je odgovoril Jožef.
»Boj jezuitom,« je govoril Skala. »V prvi številki bo izšel članek »namen posvečuje sredstva«, da potegnem tem hinavcem krinko raz obraz. — Ali je Vaša trdna volja ustopiti v red prostozidarjev, kajti red ne pozna izjem,« je po kratkem molku Skala zopet spregovoril.
»Jaz se bodem podvrgel vsaki skušnji, je zaklical veselo nadvojvoda. Jaz ne hrepenim po bojni slavi, ampak ljubim človeštvo.«
Pozdravil je Skalo in odšel na hodnik.
ŠESTO POGLAVJE.[uredi]
»Vedno več prijateljev pridobivam,« je razmišljal Skala.
Kar vstopi gosto zakrita dama, in udari Skalo s pahljačo po rami.
»Odkrite se, krasna –«
»Ako zaslužite,« je naglo odgovorila sama.
»Kako?«
»Zaupajte mi,« je ponovil sladko zopet prejšni glas.
»Jaz zaupam ženskam, ako so lepe,« je odgovoril Skala.
»Zaupajte meni!« je odgovorila dama.
»Dovolite, da se prepričam,« je odgovoril Skala in snel dami pajčalon raz obraz.
Ona se mu je smejala, ko ji je počasi snemal pajčalon.
»Zaupajte mi,« je ponovila še enkrat dama, ko je uvidela, da je nje lepota na Skalo napravila velik vtis.
»Zaupam,« je hitro odgovoril Skala.
»Ali me poznate,« je vprašala dama.
»Ne, ampak uganem lahko,« je odgovoril Skala. »Vi ste grofica Montesanto.«
Lepa Italijanka se je vsedla na bližnjo zofo in se leno igrala s svojo pahljačo.
»Vi se torej borite proti predsodkom,« je vprašala jezuitska koketa.
»Da,« je odgovoril Skala.
»Jaz hočem rešiti Vašo dušo,« je znova pričela koketa, »spovedajte se meni.«
»Moje grehe?«
»Ne, Vaše čednosti.«
»Jaz še nisem nikdar pred nobeno žensko klečal,« je hitel Skala, da bi se ubranil zapeljivke.
»Na kolena pravim, človek brez predsodkov,« je trdno ponovila koketa. Dokažite, da nimate predsodkov.«
»Vrgla je zanjko,« je mislil Skala in pokleknil je pred Italijanko.
Komaj je Skala klečal, pričela mu je grofica Montesanto pripovedovati o ljubezenski sreči, o jezuitih, o visokih časteh. Skala je prvi hip omamljen poslušal lepo sireno v službi jezuitov.
Grofica Montesanto je na lahko objela Skalo, da bi ga popolnoma omrežila.
Nakrat je Skala planil po konci, kakor da bi se izbudil iz težkega spanja, in porinil sladko koketo od sebe.
»Ne, ne, mene ne pridobite za črne namene jezuitov,« je zaklical Skala.
»Še kesali se bodete,« je jezno siknila razkrinkana koketa. Vstala je in žugaje odšla.
Skala ji je pa napravil smešen priklon in odšel v tiskarno.
Elza je mejtem časam navijala v sobi cesarice pavolo v klopčič. Kar vstopi nanadoma cesar in zagledavši Elzo samo, se ji je približal od zadaj in ji pritisnil poljub na njeno lepo rimsko čelo. V tem je vstopila Marija Terezija in videla ta prizor.
»Delaj,« kar hočeš,« je ljubosumna cesarica govorila razburjeno. »Vsaj dame na dvoru mi pusti v miru.«
Cesar je skomiznil z rameni. Na srečo je pa dvornik prijavil grofici Fuchs in Montesanto in jezuita in tako za trenotek odvrnil jezo cesarice od njega.
»Veličanstvo, mi zahtevamo maščevanje,« je pričela stara dama.
»Proti sovražniku države,« je hinavsko pristavil jezuit.
»Kaj je,« je vprašala cesarica.
»Čitajte ta članek,« je odgovorila talijanska sirena.
»To je članek proti veri, morali in državi,« je pričel znova jezuit, ko je opazil, da je cesarica pri slabi volji.
»Tu bode treba enkrat energično nastopiti,« je rekla cesarica.
»Proti komu?« je vprašal cesar.
»Proti Skali, radi tega članka,« je jezno odgovorila cesarica.
»Radi tega članka, katerega niste niti čitali,« je znova rekel cesar.
»Tu se pripravlja revolucija duhov,« je pričela cesarica.
»Razvijajo se novi nazori, ki so v protislovji z naredbami družbe. Skrajni čas je, da se naredi temu konec.
SEDMO POGLAVJE.[uredi]
Skala je sedel v tiskarni in čital korekture za list, kar vstopi mlad paž in mu izroči listek.
»Ne morem,« je mrmral Skala, rečitavši list.
»Vam preti nevarnost,« je pripomnil paž. »Ako nočete ostaviti Dunaja, za toliko časa, da se cesarici poleže jeza, tedaj mi sledite, saj za pol ure.«
Ko se je Skala nekoliko obstavljal, je paž znova pričel:
»Gotovo se bojite jezuitov!«
»Jaz?«
»Da, Vi!«
Mesto, da bi Skala odgovoril, je vzel klobuk, poklical je stavca, kateremu je izročil korekturo in namignil pažu, naj mu sledi. Ko sta stopila na ulico, ga je paž zavrnil, da bode on za vodnika, ker Skala neve, kam je treba iti.
Paž ga je vodil po raznih dunajskih ulicah do Stubenthora, kjer ju čakala kočija.
Pol ure kasneje je obstala kočija pred krasno pristavo, koje prvo nadstropje je bilo povsem razsvetljeno. Sluga v krasni livreji je spremil Skalo do vrat v prvem nadstropju: Tu je Skala še le opazil, da je paž izginil. Vprašal je takoj po njemu. Sluga mu je povedal, da ga bode našel v salonu, kamor ga je takoj peljal.
Skala je zvedavo ogledoval salon. V kaminu je prasketal ogenj, na stenah so pa visele slike znamenitih mojstrov. Na lični mizici pred zofo je pa ležala zadnja štev. »Človeka brez predsodkov«. V misli zatopljen niti opazil ni, da je v salon vstopila lepa mlada dama, je z lahkim udarcem po rami izbudila iz zamišljenosti, da ji je pogledal naravnost v lice.
»Kakšna podobnost,« je mrmral.
»Čemu se čudite,« je lepo donel čisti glas na njegovo uho. »Da jaz sem bila paž. Tu se Vam ni treba bati jezuitov. Jaz sem Leopoldina pl. Sternberg.«
»Prijateljica kneza Kaunitza?« je veselo vskliknil Skala.
»Da, a tu je on! –«
Odprla je vrata in mogočni državni kancelar je vstopil v salon.
Kaunitz je prijazno pozdravil Skalo in mu v kratkih besedah razložil, kakšna nevarnost mu preti. Svetoval mu je, naj takoj ostavi Dunaj vsaj za nekaj dni. A Skala je svečano izrekel, da tega ne stori, da bose ostal na svojem mestu, naj se zgodi ž njim, kar se hoče, da je za resnico pripravljen prenesti tudi največje muke, naj ga knez prepusti svoji osodi.
Ta odkritosrčna in pogumna izjava je kneza ganila skoro do solz. Obljubil je Skali, da bode storil vse, kar je v njegovi moči, da ga obvaruje zlega.
Skala je vstal in stisnil desnico, katero mu je ponudil knez, in zapustil salon.
OSMO POGLAVJE.[uredi]
Elza je zvedela, da preti pogumnemu izdajatelju »Človeka brez predsodkov« nevarnost, vsled dvorne kamarile. Sklenila je posvariti ga in mu dovoliti sestanek, za katerega jo je prosil v pismu, misleč, da je pismo vložil v list.
Zvečer je nadvojvoda Jožef nenadoma ob deveti uri opazil luč na oknu Elze – dogovorjeno znamenje za sestanek.
Nekaj minut kasneje je vstopil zavit v plašč v predsobo cesarice. Luči so bile že vse vgasnene, bila je popolnoma tema. Previdno je stopal po prstih in tipal do kamina. Tam je našel stol, na katerega se je vsedel.
Ni dolgo čakal, kar je zašumela ženska obleka v njegovi bližni.
»Elza,« je zaklical pritajeno.
»Tiho,« je odgovorila Elza.
»Poljubim Tvoje —«
»Tiho,« je pričela Elza znova. »Cesarica še ni šla spat. Vsaki čas lahko vstopi. Vam preti velika nevarnost. Vaša svoboda, morda tudi Vaše življenje je v nevarnosti.«
»Moja svoboda,« je začudeno vprašal nadvojvoda.
»Tiho,« nikar ne govorite,« je nadaljevala Elza. »Jaz bi Vam razodela celo svoje življenje. Preganjajo me na dvoru; ali jaz iščem ljubezni. Ako me pošteno ne ljubite, povejte takoj. Ali me mislite tudi vzeti za ženo! Cesarica bode privolila.«
»O tem dvomim,« je pristavil Jožef.
»Elza,« oglasila se je v tem trenotku cesarica v bližnji sobi.
»Sedaj je vse proč,« šepetala je s strahom sobarica.
»Tiho bodi,« je odgovoril Jožef in stisnil k sebi sobarico.
Marija je odprla vrata in se prikazala na razsvitljenem pragu, mejtem ko sta sobarica in Jožef bila v gosti temi.
»Elza,« ponovila je še enkrat cesarica. Elza je utripalo srce, ker se je bilo bati, da ju cesarica zdaj zdaj zapazi. Ali cesarica se je počasi vinila v svojo sobo in zaprla vrata za sabo.
»Proč je,« je spregovoril Jožef.
»Bežite,« pričela je Elza. »Cesarica Vas sovraži. Morda nimate denarja ? Nate, tu je denar. Prosim, vzemte.«
»Bežite! denar!« sedaj je nadvojvoda spoznal, da on ni pravi. »Ne razumem Vas. Kaj pomeni,« je naglo vprašal.
»Vi ste v vašem listu razžalili jezuite, dvor in cesarico,« je hitela Elza.
Jožef je sedaj uvidel, da ga sobarica, katero je resnično ljubil, smatra za Skalo. Vstal je in hotel je poljubiti Elzo na čelo. Ali Elza je zbežala v svojo sobo.
Nadvojvoda je obstal pri kaminu. Solze so mu vdurile po licu. Kaj je zopet doživel v pol ure!
Videl je samega sebe goljufanega za življensko srečo. A tu je samega sebe zasačil pri predsodkih. On vendar ne sme ljubiti, njegova ljubezen je lastnina ljudstva. Toda kmalu se je pomiril.
Najprvo je hotel oditi k Skali. A tu se je spomnil, da vrlemu uredniku preti nevarnost. Sedaj ni videl več v njem nasprotnika, pač pa pogumnega in ženialnega boritela za pravico in ljudsko prosveto. Sklenil je, da gre takoj k svoji materi-cesarici.
Na tihoma se je približal vratom, da bi sum obudil, da je še le prišel, potem pa glasno zaklical:
»He, ali ni nikogar tu! Luč!«
Komaj je Marija Terezija dišala glas svojega ljubljenca, mu je takoj s svečnikom v roki hitela nasproti. »Kaj pa hočeš porednež?« ga je vprašala ljubeznjivo cesarica.
»Tebe sem hotel videti predno odidem k počitku,« je odgovoril Jožef. »Ako pa hočeš, bodem posnemal patra Mausa, čital bodem kako knjige na glas.«
In pričel je gledati po sobi, kakor da bi iskal kako knjigo, v tem je pa previdno spustil na tla zadnjo štev. »Človeka brez predsodkov«.
»A, kaj pa je tu? Človek brez predsodkov,« je čez nekaj časa zopet pričel.
»Ah, pusti ta list,« je odgovorila cesarica.
»So te že zopet jezuitje naščuvali proti Skali, proti napredku, znanosti in prosvetu,« je rekol Jožef. »Potem se pa ježiš, da jih vse sovraži.«
»Kdo je proti njim?« je povdarila cesarica. »Prostozidarji, nekaj profesorjev in pisačev.«
»Nekaj narodov, ministrov in monarhov,« je pristavil Jožef. »Vse je proti njim, še celo papež se je izjavil, da je pripravljen razpustiti jezuitski rod. Breve za razpustitev jezuitov je že spisan, še Tvojega podpisa je treba. V Tvojih rokah je torej naša prihodnjost. Voli mej nazadovanjem, gnilobo in napredkom, procvitanjem in svobodo.« Hitro je potegnil dokument iz žepa in ga ponudil cesarici v podpis.
»Ne,« jaz ne podpišem,« je odgovorila cesarica. »Ti spletkariš za mojim hrbtom proti meni in mojim prijateljem!«
»Proti Tvojim sovražnikom,« je segel v mes Jožef.
»Dokaži,« mu je zaničljivo rekla cesarica.
»Dokaze hočeš! Dobila jih bodeš, da izrabljajo ti hinavci naše slabosti, da v kalnem ribarijo, da nam iz naših strasti kujejo okove.«
Nekoliko časa sta molčala oba. Nakrat jo je pa Jožef vprašal:
»Kaj pa nameravaš s Skalo?«
»Te ne briga,« je odgovorila cesarica. »Sploh bode treba Skalo eksemplarično kaznovati, da bodo vprihodnje vsi prostozidarji in drugi prekucnili nezadovoljneži in sovražniki države in cerkve za vedno utihnili. Taki listi le demoralizirajo ljudstvo.«
»To je nemogoče,« je pričel Jožef, »da bi ti preganjala Skalo, ko se vendar bojuje le za resnico in pravico.«
»Žal mi je,« je odgovorila cesarica.« Le čitaj ta članek, pa bodeš videl, če ni Skala veleizdajalec.«
Jožefu je sedaj prišla neka rešilna misel in hitro je zaklical:
»Ne, Skalo ne bodeš kaznovala, ta članek sem spisal jaz.«
»Jožef,« je prestrašeno zaklicala cesarica, »Jožef, kdor je ta članek napisal, tega mesto je na trdnjavi.«
»No, pa me pošlji na trdnjavo,« je naglo odgovoril Jožef.
»Ali si v resnici napisal ti ta članek,« je prašala še enkrat cesarica.
»Da,« je nakratko odgovoril Jožef.
V razburjenosti je cesarica pristopila k Jožefu in mu izdrla meč iz nožnice in mu pokazala vrata. Jožef se ji priklonil in molčeč ostavil dvorano.
DEVETO POGLAVJE[uredi]
Pater Maus je imel stanovanje na dvoru. Prva soba je bila spalnica, druga je bila nekaka delavnica. Tu je sprejemal jezuit tudi obiske. Zadnja soba je pa bila spremenjena v nekako kapelo. Sredi sobe je bil altar, kjer je jezuit včasih v pričujočnosti cesarice čital mašo in jo obhajal. Ob steni, ki je ločila delavnico od kapele, je pa stala spovednica Nadalje je imelo njegovo stanovanje dva izhoda. Vsaki je vodil v drug hodnik.
Drugo jutro po katastrofi mej cesarico in sinom je nekdo zgodaj potrkal na vrata spalnice, v kateri je Maus že prišleca pričakoval in mu takoj natihoma odprl.
»Vi, pater Ignacij,« se je začudil Maus.
»Pater Serafin je težko obolel,« je odgovoril jezuit. »Dobro,« je pričel Maus. »Kmalu bode cesarica tukaj. Vi bodete odšli v mojo delavnico. Nad polico, kjer stoje knjige je majhna luknjica v zidu. A dosti velika, da lahko slišite vse, kar bode cesarica na spovedi povedala. To bodete vi takoj napisali in poročilo bodete pa odnesli našemu generalu v Rim.«
Pater Ignacij je prikimal, češ, da je vse razumel.
»Sedaj sledite meni,« je dejal Maus. Peljal ga je v delavnico in mu pokazal omaro, v kateri so bile knjige. Pritisnil je skrito pero in vrata so se odprle.
»Sedaj pa le notri,« je pričel Maus. »Cesarica bode kmalu tukaj. Vzemite svečo s sabo. Zrak pa prihaja od zgoraj.«
Nekaj minut kasneje je nekdo narahlo potrkal na vrata delavnice. Maus je odprl vrata in cesarica je vstopila zavita v svilnat, temen plašč. Spovednik se ji je ponižno priklonil skoro do tal.
»Ali je sam,« vprašala je cesarica.
»Kakor vedno Vaše veličanstvo,« je odgovoril Maus.
»Ali že ve, kaj se je včeraj zgodilo –«
»Kako naj jaz vem,« je hinavsko odgovoril jezuit. »Moja naloga je moliti, postiti se in zvrševati dobra dela.
»No, danes lahko stori dobro delo s tem,« je dejala cesarica, »da mi povrne mir. Včeraj me je Jožef tako razjezil, da sem ga poslala na stražnico. Sedaj mi pa vedno vest očita, da sem storila krivico. Sploh mu imam pa povedati tudi državne tajnosti. Ali je v resnici sam? Ali ne bode nihče prisluškoval?
»Kako bi bilo to mogoče*« je odvrnil jezuit.
Cesarica je odšla v kapelo in pokleknila pred altarjem. Jezuit je pa dal štolo okoli vratu in se vsedel v spovednico. Ko je cesarica dokončala molitev svojo, je ponižno pokleknila v spovednico in pričela s spovedjo.
Jezuit je malomarno poslušal, dokler je cesarica pripovedovala, vsakdanje reči. Ko mu je pa cesarica povedala, da je breve za razpust jezuitskega reda že spisan, je pa jezuit planil po konci kakor bi ga gad pičil.
»Ne, to je nemogoče,« je zaklical v prvem hipu prestrašeno jezuit, potem je pa takoj hinavski nadaljeval. »Papež je radi tega spisal breve, ker ve, da Ti kot dobra kristjanka ne bodeš dala nikdar svojega podpisa. Ali se je morda sv oče zmotil v Tebi? — Ne on se ni zmotil, Tebi je lahko izročil osodo jezuitskega reda.«
»Hvala Vam, moj oče,« je rekla cesarica. »Vi ste pokazali pravo pot, po kateri bodem vedno hodila.«
Ko je cesarica ostavila stanovanje jezuita, je Maus na rahlo zaklenil za njo vrata, potem je pa osvobodil patra Ignacija iz omare. Brzo je prečital zapisnik Ignacija in zadovoljno prikimal.
»Vi bodete ta list osebno nesli generalu v Rim,« je pričel Maus. »Ustmeno mu sporočite, da mora papež preklicati breve.«
»Ako bi se pa papež branil?« je vprašal Ignacij.
»Potem naj se ga pa proglasi blaznim.« [2]
Binder, zaupni tajnik kneza Kaunitza, je nestrpno hodil po sobi gori in doli in pričakoval kneza.
»Kaj poroča policija,« je vprašal knez, ko je vstopil.
»Cesarica je bila danes zopet pri spovedi,« je odgovoril tajnik. »Dal sem na pošti nalog, da se preiščejo vsa pisma, ali Mausovega običajnega pisma ni na pošti. To je sumljivo. Sploh je pa policija sporočila, da je neki pater Ignacij takoj ostavil cesarski dvor, ko je cesarica dokončala spoved, in naročil posebni poštni voz do Gradca. Policija mu je vedno za petami.«
»Hm, je spregovoril knez,« ta pojde v Rim.
»Uro kasneje je policija poizvedela,« je pričel tajnik, »da bode jezuit popoludne ob treh odpotoval.«
»Dobro, pokličite ritmojstra Baerenfusa,« je rekel knez. »On je prostozidar in pogumen vojak.
Binder je vzel klobuk in se kmalu vrnil z ritmojstrom.
Knez Kauntz ga je prijazno sprejel in mu na kratko povedal za kaj se gre. Pri tem mu je pa priporočil, da ne sme nikomur črhniti besedice, ako se hoče jezuitom prizadeti smrtni udarec.
Ritmojster je obljubil, da bode vse zvršil do pičiče, pozdravil je kneza in žvenketaje z ostrogami odšel.
ENAJSTO POGLAVJE.[uredi]
Pater Ignacij je tri črtrt na tri prišel na glavni poštni urad. »Temu farju se pa mudi, kakor da bi hotel odpotovati v nebesa,« je mrmral postiljon, ko je vpregal konje.
Na stolpu sv. Štepana je udarila ura pol štirih, ko je poštni voz z jezuitom drdral po slabem dunajskem tlaku. Dokler ni voz zapustil Dunaja, je jezuit globoko zavit v plašč čepel v kotu. Ko je pa voz zavil na široko, prašno veliko cesto je pa pričel kramljati s postiljonom. Tožil je o slabi počtni zvezi, o slabih cestah in priganjal postiljona, naj hitrejše vozi.
Ko je nastala noč, je pričel vpraševati postiljona, ako se nič ne čuje o roparjih.
Noč je bila zelo temna. Črni oblaki so se podili na nebu in naznanjali bližajočo nevihto. Le včasih je pogledal mesec izza temnih oblakov in razlil svojo čarobno svetlobo po okolici. Poštni voz se je pomikal le počasi naprej. Ob ovinku, kjer se cesta zavije proti Moedlingu, so nenadoma prijezdil štirje zakrinkani jezdeci. »Stoj!« je zaklical prvi jezdec postiljonu, kateremu se niti sanjalo ni, da bi pognal konje v beg, ker se bal svinčenk!
Visok, širokopleč mož je posvetil v voz in vprašal z globokim glasom: »Ali ste Vi pater Ignacij?«
»Da,« je ječal jezuit.
»Prosim, le naglo izstopite —«
»Vi se motite,« je zdihoval jezuit. »Jaz nimam denarja.«
»Že dobro, le hitro na konja,« se je oglasil zopet prvi mož z debelim glasom. »Ti, postiljon pa vozi proti Gradcu. Ako se mi vrneš pred 14 dnovi, ti poženem krogljo skozi glavo.
Jezdeci so vzeli jezuita v svojo sredo in oddirjali proti Dunaji v takem divjem diru, da je patru tesno postajalo pri srcu.
Isti večer, ko je bila vožnja patra Ignacija v Rim na tako neprijeten način končana, je sedela cesarica v družbi svojih dvornic in vedno navzočega jezuita Mausa v budvarju, kramljajoč z raznimi damami. Cesarici se je poznalo, da je raztresena, da vedno misli na svojega sina Jožefa, ki je bil na stražnici. Naddvornica jo je tolažila, da se Jožef vprav dobro zabava na stražnici, da plačuje vojakom pijačo in se smeji njihovim pripovedkam o raznih junaških činih na vojni. Dvorne dame so vprav stale v polukrogu, da bi se po dvorni šegi poslovile od cesarice, kar ustopi grof Bethlen v budoar, ne oziraje se na etiketo in javi v kratkih besedah cesarici, da prosi g. Skala, da se mu da takoj avdijenco v zelo važni državni zadevi.
»Naj vstopi,« je na kratko rekla cesarica. »Adijo, moje dame!«
Dame so še enkrat vstopile v polukrog, napravile poklon, potem pa druga za drugo ostavile budoar.
»Kaj hoče,« je pričela cesarica, ko je zadnja dama ostavila budoar.
Skala je na kratko povedal, da je prišel radi tega, ker je zvedel, da je nadvojvoda zaprt radi necega članka, ki je izšel v njegovem listu, s katerim ni Jožef v nikaki zvezi. Če, kdo kazen zasluži, jo zasluži on, ker je on spisal dotični članek. Da bi resnico svojega govora dokazal, je izvlekel iz žepa rokopis in ga izročil presenečeni cesarici.
Cesarica je takoj zapovedala grofu Bethlemu, naj ponese meč nadvojvodu na stražnico, potem je pa začela hoditi gori in doli po budoarju.
»Kaj naj ž njim storim,« je zopet spregovorila, ko je prišla blizo Skale.
»Kar se Vašemu veličanstu dozdeva pravično,« je odgovoril Skala.
»Dobro, on ima svoje zasluge,« je nadaljevala zopet cesarica. »Zakaj stavi vse v nevarnost? On hoče služiti napredku in svoji domovini — zakaj je razžalil veličanstvo?«
»To naj bi jaz storil?« je začudeno vprašal Skala.
»V tem članku,« je odgovorila cesarica.
»V tem članku –«
»Ah, on me ne razume,« mu je segla vmes cesarica, ki je čutila, da se sedaj maščuje nad njo, ker ni čitala članka, »jaz menim vlado.«
»O vladi še govora ni,« je pristavil Skala.
»Ne, on me ne razume, jaz menim državo.«
»Tudi o državi ni govora.«
»Ah, on me noče razumeti, jaz menim vero.«
»Ni govora o veri.«
»O čem pa,« je vprašala jezno cesarica.
»Vaše veličanstvo je vendar čitalo članek,« je presenečen odgovoril Skala.
»Da, vprav radi tega,« je rekla veselo cesarica in se je obvarovala blamaže, ker je verjela le hujskanju jezuitov. »Ta članek me je res razjezil, ali moja jeza je sedaj proč. Ali opozarjam Vas, da narodi so otroci, da radi vzplamtijo – da pride do revolucije.«
»Ne narodi – ampak vladarji so povzročitelji revolucij,« je navdušeno pričel Skala. »Narodi stremijo za naobrazbo, za višjo kulturo, oni hočejo iti z duhom časa naprej. Duh se ne da vkovati v verige. Narodi niso povzročitelji revolucij, pač pa taki vladarji, ki hočejo s silo potisniti kazalec časa nazaj.
»Dobro, jaz ne vprizarjam revolucij,« je odgovorila cesarica. Pač sovražim fantaste. Ali njemu privolim, naj piše, kar hoče, ker vidim, da je odkritosrčen. Pozno je že, on lahko gre.«
Skala je napravil globok poklon in odšel, svest si, da je izvojeval danes zmago nad jezuitizmom.
DVANAJSTO POGLAVJE.[uredi]
Komaj je Skala ostavil cesarico, je pritekla nadvornica v sobo, kakor da bi za njo gorela voda.
»Kaj pa je zopet?« je vprašala cesarica.
»Prostozidarji, Jožef — cesar,« je ječala stara jezuitinja.
»In sestre So v prostozidarski loži,« je hinavsko pristavil jezuit, ki se je ravnokar kakor maček priplazi! v budoar.
»Vse je znano,« je segla naddvornica vmes.
Elza, ki je stala pri vratih in je čula, da preti Skali nevarnost, je odhitela svarit Skalo. V prvem razburjenju ni nihče opazil njene odsotnosti.
»Dobro,« je rekla cesarica, »prepričala se bodem, koliko je resnice na tem. Kje imajo prostozidarji svoje shajališče?
»Jaz vem, jaz,« je kričala grofica Montesanto, ki je ravnokar vstopila v sobo.
»Elza, Elza, moj plašč, moje rokavice,« je klicala cesarica.
Grofica Montesanto je hitro prinesla plašč in rokavice.
»A, kje je Elza,« je zopet ponovila cesarica.
»Zginila je,« je poredno odgovorila grofica Montesanto.
»Sem vedel,« je rekel jezuit.
»Kaj je vedel,« je vprašala cesarica.
»Hm, jaz vem za neko ljubimsko pisemce,« je hinavski pričel jezuit, katerega Elza skrbno čuva.
»Elza, pisemce — cesar,« je kričala ljubosumna cesarica. »Straža naj se pripravi, vodite me Montesanto. Sama jih hičem zaseči.«
Cesarica je namignila grofici Montesanto in ves sprevod se je pričel pomikati po hodnikih. Ko je cesarica stopila na dvorišče, je pa že pri stopnjicah čakal jezuit z grenadirji – – –
V istem trenotku sta se srečala na hodniku dva kavalirja zavita v dolge in temne plašče.
»Javljam, da je vse v redu,« se je oglasil z debelim basom velik in širokopleč kavalir.
»Dobro,« odvrnil mu je drugi, »plačani bodete po zaslugah svojih. Izročite mi listine.«
»Takoj,« je zopet odgovoril prvi in je izročil debel zavoj listin drugemu.
»Le spravite listine in kedar Vas bodemo pozvali, jih prinesite v dvorano. Jaz moram sedaj v ložo.
Ko je Skala ostavil cesarico, je odšel k najvojvodu Jožefu, da ga upelje kot učenca v prostozidarsko ložo, ki je imela svoje shajališče na dvoru v dvorani častne ogrske garde. Komaj so se pričele ceremonije za vpeljavanje učencev, kar je pribežal v dvorano brat vratar in zaklical: »Nam preti nevarnost.«
Neka deklica je pritekla s krikom: »Bežite, bežite, cesarica mi sledi.«
»Izdajstvo,« je rekel veliki mojster. »Bežite, bežite!«
Dvorana se je pričela hitro prazniti. Le eden je ostal. Potegnil je krinko raz obraz, bil je Skala. »Jaz ostanem,« je mrmral poluglasno.
»Skala,« je zaklicala Elza, ki je ravnokar vstopila v dvorano.
»Elza,« je zaklical Skala, ko je zagledal ljubki obrazek sobarice.
Prostozidarji so se pričeli od vseh strani vračati.
»Vsi izhodi so zasedeni,« so klicali nekateri.
»Mi smo v pasti,« je pristavil Skala. »Skrijte se, bratje, jaz bodem sam pričakoval cesarice.«
Ta predlog je z veseljem sprejet. Vsi prostozidarji so se skrili za velikim zagrinjalom, veliki mojster je pa od strahu trepetajočo Elzo potegnil za sabo.
Skala je zopet zakrinkal obraz in stopil za prvo zagrinjalo. Tu je čakal cesarice.
Marija Terezija je korakala prva in je krepko potrkala na vrata, ki so se takoj odprla. Ko je hotela dvigniti zagrinjalo, ji je pa Skala pogumno stopil nasproti.
»Kdo mi tukaj brani vstop,« je vprašala cesarica.
»Jaz,« je rekel Skala in snel krinko raz obraz.
»Skala,« je vskliknila veselo cesarica.
»Kaj iščete v svetišču prostozidarjev, morale in resnice,« je pripomnil Skala in se obrnil proti jezuitu.
»Jaz iščem svojega soproga,« je dejala cesarica in naglo dvignila prvo in drugo zagrinjalo.
»Tu jih imamo,« je rekel jezuit in si mel roke.
Cesarica je stala sredi prostozidarjev. Kako je strmela, ko je videla tu vse višje državnike in dvornike, med njimi pa svojega sina Jožefa.
»No, kje so pa sestre,« je cesarica pikro vprašala jezuita. »Jaz vidim tukaj zbrane same zaslužne može.«
»Tukaj,« je triumfiral jezuit, ki je na svojo pest šel iskat po dvorani cesarja in Elzo, ker je vedel, da sta oba v dvorani.
»Kaj je to — Elza — cesar,« je kričala ljubosumna cesarica. »Tu je nevarno nemoralno gnjezdo. Vsi pojdete v zapor, Elza pa v samostan. Tako je!«
»Ni tako, ne!« je pogumno pričela Elza. Ako me hočete obsoditi, ne da bi me zaslišali, potem niste pravični.
»Naj govori,« je rekla cesarica. Kaj je vzrok, da je sem prišla.«
»Ljubezen,« je odgovorila na kratko Elza.
»In to meni, kar tako pove v obraz — meni njegovi soprogi,« je rekla cesarica.
»Aleluja,« je pel jezuit.
»Ali ima Vaše veličanstvo dva moža,« je presenečeno vprašala Elza.
»Dva soproga,« je ponavljala cesarica.
»Katerega pa meni? Ona vendar ljubi —«
»Skalo,« je zaklicala Elza.
»Skalo,« je mrmrala cesarica. Cesar se je pa pričel na vse grlo smejati. Situvacija za ljubosumno cesarico je bila vničevalna.
»Mi smo osmešili cesarico,« je šepetala naddvornica jezuitu. »Tega ne pozabi z lepa.«
»Ti si povedal resnico, moj sin,« je pričela cesarica in se obrnila proti Jožefu. »Sedaj verjamem, da jezuitje računajo le z našimi slabostmi. Jezuitje so sami dokazali.«
»Oprostite, veličanstvo, dokaz še ni popolen,« je spregovoril knez Kaunitz. Zunaj čaka častnik, ki bode Vašemu veličanstvu izročil še druge dokaze.«
»Naj vstopi,« je dejala cesarica.
Vstopil je ritmojster Baerenfuss, za sabo je pa vlekel patra Ignacija, ki je kaj nerad vstopil v dvorano. Dragonec je izročil historičen dokument cesarici, ki ga je hitro razpečatila.
»Zgubljeni smo,« je mrmral jezuit.
Cesarica je čitala list jezuita. Na obrazu se ji je čitala jeza in začudenje nad toliko nesramnostjo in hinavščino, ko je čitala svojo lastno spoved.
Ko je končala s črtanjem, se je obrnila proti Skali.
»Vi ste se zaljubili za mojim hrbtom v mojo dvorno damo. Jaz vam odpuščam. Bodita srečna — — — Sedaj je konec staremu sistemu, ki je bil zidan na temelju naših slabosti.«
»Sedaj bodemo zidali na temelj vede in znanosti,« je prsta vil Skala.
»Na pamet,« je rekel cesar.
»Na svobodo,« je zaklical Jožef.
»Na ljubezen,« je dejal Skala in pritisnil Elzo k sebi.
Cesarica je veselo pritrdila in prijateljski podala desnico cesarju.