Marija Taborska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Marija Taborska: Zgodovinska povest iz dobe turških časov
Mimi Malenšek
Pod psevdonimom Mimica Zagorska
Spisano: 1939
Viri: Gorenjec 28. 1. 1939 (št. 4) do konca leta (št. 52) in 1940 (št. 1 do 18) dLib
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI.dno

I.[uredi]

Ceste so se razmočile, bila je pomlad. Pomlad v letu tisoč štiristo tri in devetdesetem. Čudna je bila tista pomlad. Vrnile so se sicer lastovke v gnezda, k podstrešnim tramovom pripete, a njihova pesem ni dramila dežele v veselo upanje. Tudi prve rože so cvetele, njihovi cvetovi so bili bledi, ljudje jih niso videli. Pomlad. Modrikaste meglice nad travniki, sinjina neba, prvo, plaho zelenje. Živina muka po gozdovih, črednik nosi za trakom šop cvetočega vresja in prvo vijolico, pod pazduho tišči butaro muževnih vrb. Rožmarin in roženkravt sta sveže zelena, na nageljnu brsti prvi popek in dekle ga z radostjo in tiho boljo ogleduje. Na polju pa vonj preorane zemlje, gruda puhti sopar, voliči so oznojeni, plug pa le škrta in reže brazde, žuljava kmetova roka ga tišči v tla. Potem meče seme v zemljo, upa, da mu bo dobro obrodilo, srce se mu smeje in mu trepeta. Skrb že stoji ob njem: nemara pobije toča, pridejo kobilice, gradu bo treba oddati desetino, morda prirohni Turek in potepta zlato žitnih polj. Po cesti stopajo samotni popotniki, vmes dirjajo na iskrih konjičkih prešerni valpti, poslanci deželnega vojvode Viljema Turjaškega na gradove nosijo sporočila visokega gospoda. Počasi stopajo otovorjeni konji v dolgih vrstah, ob njih pojo in vriskajo mladi tovorniki. Stari so resni, pomilovalno gledajo mladino. A mladi vriskajo, pojo in komaj čakajo, da bi se nageljni na oknih razcveli.

Tako je bilo vsako pomlad, tudi to leto ni bilo drugače, in vendar ne čisto tako. Orač je upognil tilnik nižje kot poprej, glava je klonila globlje k zemlji. Dekleta so gledala nageljne, v oči so se prikradle solze. Ta ali ona se je morda spomnila fanta, ki so ga Turki ubili, prišlo ji je na misel dekle, ki so jo zvezano odpeljali v daljno Turčijo in prodali tistemu, ki je največ ponudil zanjo. Prešerna tovorniška pesem je postala mehka, otožna, skoro bolna, žalostna. Pesem ni več govorila o cvetočih travnikih in zelenili poljih, o zalili dekletih in o nageljnih o roženkravtu in o tihih kamricah. Jokala je in se spominjala prelite krvi, spominjala se ljudi, odgnanih v strašno sužnost, plamen, solze, kri in rane, vse je bilo v pesmi. Ljudem so srca drhtela, ko so jo poslušali. Samo eno oporo so imeli, tja so gledali vsi. To so bili tabori. Nizki griči, na gričih cerkvice, okrog obzidje, marsikje so skrivni podzemeljski hodniki vezali tabor z vasjo. Toda tabori so bili majhni, branili so jih le slabo oboroženi kmetje, turška sila pa jo bila strašna, nezlomljiva. Z bojaznijo so gledali, vrhove gora, ki so že tolikokrat zažareli v ognjenem sijaju, v tistem strašnem žaru, ki je značil, da bo dežela tonila v morju krvi in solza. Pomlad je bila, vsa lepa in sladka, taka kakor pesem na vasi, v dušah pa je živela podzavestna slutnja groze. Med vriski in med smeh se je mešala, motila je lepoto lunojasnih noči. V tej lepoti so ljudje podvojeno čutili, da se nekje tam spodaj grozeče bliska polmesec.

Na Posavcu v gostilni Štefana Lavrenčiča so sedeli štirje možje. Bili so tu praznik Matija iz Otoč, svobodnjak Pankrac iz Ljubna, tlačan Kovač s Posavca in Vilibald mogočni svobodnjak iz Podbrezij. Noč je bila temna in pozna, vino je bilo kislo in možje mrki.

»Kaj pravi Leopold?« je vprašal Pankrac Vilibalda.

»Ne vpij, Pankrac,« je plašno svaril oštir. »Oskrbnik Leopold ima po vseh vaseh vohune, da prisluškujejo pod okni in mu vse sproti neso v grad. Plačal sem že pet ogrskih goldinarjev, premislite, to ni mala reč. In še v ječo bi skoro prišel.«

»Hudič!« je zavpil Vilibald in s težko roko udaril po mizi, da so se možje zganili. »Mar že res vse trepeta pred to zverjo?«

»Sam si rekel: "pred zverjo".«

»Res, pred zverjo,« je pribil Vilibald. »Ali nam ne pleni naših domov?«

»Gorazdova hči,« je zinil tlačan Kovač.

»Kaj pravi Gorazd?«

»Kaj hoče? Hčer pretepa, onega preklinja.«

»Ubije naj ga!« je siknil Vilibald.

»Kaj pravi Leopold?« je ponovil Pankrac vprašanje.

»Kaj pravi? Da bo letos terjal dvojno davščino.«

»Kaj?« so zazijali možje.

»Da bo letos terjal dvojno davščino,« je jasno in določno ponovil Vilibald.

»Koliko si mu plačal?«

»Dvajset ogrskih goldinarjev. Dvajset sem mu jih ostal dolžan.«

»Za štirideset ogrskih goldinarjev že kupiš kajžo,« je rekel Pankrac in se pridušil. »Ti, s čim pa opravičuje tako ravnanje?«

»Deželni vojvoda Viljem Turjaški je poslal pisma vsem oblastnikom, naj pobirajo dvojno davščino, da bodo oborožili vojake zoper turško silo. Čuti je, da se Turki vznemirjajo in hočejo spet priti na Kranjsko, kjer je še dosti plena.«

»Le kje vzamejo plen?« se je čudil Pankrac. »Selišča tolikokrat požgana, polje slabo obdelano, denar gre za davščino in v Turčijo roma, da se z njim odkupujejo talci. Cerkve nimajo več dragocenega zlatega posodja, ne več dragih oblačil. Edino na gradovih bi se dalo še kaj dobiti.«

»Morda to pot udarijo na gradove,« je rekel Kovač.

»Kdaj so pa še?« se je mogočni Vilibald obregnil ob Kovača. »Ti, Kovač, tvojo beračijo bodo spet požgali in vzeli kar imaš, Waldenburg, Kamen in Pusti grad, Blejski grad in vsa gnezda bodo ostala, kakor so. Kvečjemu kako prazno pristavo bodo zapalili. Po cerkvah pa še upajo dobiti plena.. Ali ne veste, kako je prisegel Mohamed, ki so mu rekli "Osvajalec"?«

»Kako?«

»Vsej turški vojski je dal razglasiti: "Obljubljam in prisegam pri edinem Bogu, ki je vse ustvaril, da nočem prej zaspati, niti okusiti dobrih jedil, niti poželeti kake druge naslade, ne storiti nič dobrega, niti obrniti se proti vzhodu, dokler ne razderem in s kopiti svojega konja ne poteptam vseh lesenih, železnih, srebrnih in slikanih bogov, ki so si jih z rokami naredili častilci Kristusovi, dokler ne izbrišem s sveta od vzhodu do zahoda vseh njihovih pregreh.«

»Strašna prisega. Vendar je Turek ni izpolnil.«

»In je ne bo, kakor nam Bog pomagaj,« je pobožno rekel Vilibald in se je odkril. »Mohamed je že tri leta mrtev, turška kopita pa še niso pogazila znamenj naše vere.«

Možje so umolknili, v srcih je živela groza, ki je niso mogli pregnati. V njih je vstajal spomin, strašen in živ, spomin na turške vpade, ki so jih ti sivolasi možje že morali preživeti. Tedaj so se izmaknili turški sili, ali pa se ji bodo sedaj?

»Praviš da Turki pridejo?« je vprašal praznik Matija iz Otoč.

»Nič ne pravim,« se je otresal Vilibald. »Pridejo – ne pridejo, letos – drugo leto kdo bi vedel?«

»Ali ti Leopold o tem ni govoril?« je spet vprašal Pankrac.

»Je,« je že zadrčno odgovoril Vilibald. Jezno jo stresel dolge, črne svobodnjaške kodre, ki so že začeli siveti. »Na našo kožo iz Turkov norce brije.«

»Tako.«

»Tako, da. Veš kaj mi je rekel? Oče Vilibald, na Turškem je vroče, tam se ne bodo prehladile uši v vaših laseh. Glej, tako mi je rekel ta osat gosposki.«

»Ali bi ga!« je Pankrac stisnil pest. »In ti?«

»Jaz? Čeljust bi mu razbil, če bi mi to vrgel v obraz na samem ali na mojem domu.«

»Tako si bil pa miren?«

Vilibalda je pogrelo.

»Ti, Pankrac, kaj bi bil pa ti storil? Daj no premisli malo, kaj bi ti storil?«

Pankrac je pogledal v mizo in je kar molčal.

»Jaz sem pa mislil, ko si mi šopek dala,
jaz sem pa mislil, ko si mi šopek dala,
da bodeš, da bodeš ti moje dekle.«

Pesem je prišla do samotnih pivcev in jim razjasnila mračna lica, da so ustne lezle v nasmeh.

»Tovorniki,« je veselo dejal Štefan in si pomel roki, pričakoval je dobre kupčije.

»Micka, ti zalo, ti zalo gorenjsko dekle,
Micka, ti zalo, ti zalo gorenjsko dekle,
povej mi, zakaj več ne maraš za me?«

Pred hišo je pesem utihnila, konji so hrzali in rezgetali, vohali so bližino toplih hlevov. Tovorniki so snemali tovore, jermenje je škripalo, včasih je kdo zaklel. V hišo so se čuli klici:

»Oštir! Hej, Štefan!«

»Štefan, tovor v shrambo, konjiče pa v hlev! Konjem ovsa, fantom vina!«

»Takoj bo,« je zavpil oštir in hitel ven. Kmalu nato so prišli v hišo tovorniki, sami veseli, mladi fantje.

»Filip,« se je razveselil Vilibald, ko je prvi izmed njih prislonil bič v kot. »Glej, že po glasu sem te poznal in res si pravi.«

»O, oče Vilibald,« se je prešerno zasmejal mladi tovornik. »Še zmerom živi? Še zmerom zdravi?«

»Da bi te kuga,« se je nalašč razhudil svobodnjak. »Mar si mi smrti in bolezni želel?«

»Bog me varuj take misli, oče Vilibald, prav grešna bi bila. Jaz, da bi vam slabo želel, ko ste mi deset let kruh rezali in sva pozneje tolikokrat skupaj vino pila.«

Vilibald je posadil Filipa zraven sebe in ga z zanosom ogledoval od vseh strani.

»Glej, glej, nisem mislil, da bo tisti pastir, ki je ves razcapan tekal za našimi repi, postal brdek in postaven fant. Kar verjel ne bi.«

»K tem ste vi pripomogli,« je Filipu nepremišljeno ušlo.

»Le kako?«

Filip je bil v zadregi in modre oči je umikal pred ostrim pogledom starčevih črnih oči.

»Z bičem ste me spodili, saj veste.«

»Da sem te z bičem? Zakaj sem te?« je Vilibald grebel po spominu. Naposled pa našel kar je iskal, postal je bled in v veliki zadregi nerodno rekel: »Aha, zaradi Micke, zaradi moje, zaradi naše Micke.« Jeza ga je pa hitro minila in zasmejal se je. »Koliko si bil pa takrat star, Filip? Takrat, ko sem te spodil?«

»Osemnajst let mi je bilo.«

»Zdaj pa?«

»Šestindvajset,« je Filip sedaj naglo in samozavestno odgovoril.

Vilibald se je zopet zasmejal.

»Glej, Filip, neumnost sem takrat storil. Dekle ti je dalo šopek, prav tako, kakor si tako lepo nocoj pel. Jaz sem bil hud, ker je dala šopek hlapcu, malemu hlapcu. Glej, sedaj je pa zato dobro in hvaležen si mi, ker sem te spodil.«

»Hvaležen sem vam.«

»Vidiš, Filip, vsega se še spominjam. Vendar je prav, da sem tako storil. Dekle je jokalo po tebi in bledelo, mislil sem, da bo umrlo.«

Filipu je sedaj postalo zoprno to vzbujanje nekdanjih dogodkov. Naročil je dva putrha vina in enega ponudil Vilibaldu.

»Oče Vilibald, pijte nocoj z menoj. Kar pijte, čeprav ste bogat svobodnjak, jaz pa le tovornik.«

Vilibald se mu je dobrodušno nasmehnil in prijel putrh.

»Ti, Filip, naša Micka ti je nekoč šopek dala, če ti je prav, pa pijva na njeno zdravje.«

»Pa dajva,« se je iz vse duše zasmejal Filip, in ves nasmejan izpraznil putrh do dna. Vino ga je ogrelo, da je rekel: »Slabo je to vino, kislo, toda na zdravje Vilibaldove hčere bi še jesih pil.«

Svobodnjaku je vino že sililo v glavo, zato fantu te šale ni več zameril, še sam se je vsemu smejal.

»Glej ga Filipa, pa tudi piti znaš.«

»Seveda tovornik mora znati piti in peti.«

»Hej, da bi te zdaj videla naša Micka, kako si zal postal.«

Filip je zardel in navidezno brezbrižno, malomarno vprašal:

»Omožili je še niste?«

»Še ne,« je Vilibal težko izrekel in obraz se mu je pri tem potegnil. »Noče in noče. Presneto, že dva in dvajset let ima pa jo vendar nič ne dopovem. Svobodnjaki so se že tepli zanjo, vendar nobenega ne mara. To dekle je presneto trmasto.« Vilibald se je po sili zakrohotal. »Hej, ti, jaz močno sumim, da misli iti v Mekinje v samostan.«

Vilibald in Filip sta izpila, nato je nadaljeval tovornik:

»Zdaj mora biti Micka lepo dekle …«

»To pa to,« je dejal svobodnjak in pohvala mu je vidno hladila srce. »Lepo dekle, kras Podbrezij in vse okolice. – Ti , Filip ali pojdete še nocoj naprej?«

»Ne,« je naglo odvrnil Filip.

»Torej jutri?«

»Aha.«

»Mimo naše hiše boste šli. Oglasi se no pri meni, Filip. Vino bova pila in marsikaj pomenila. Pa naš Martin, da ga vidiš to ti je fant.«

»Saj je bil že takrat. Midva sva istih let,« je zadovoljno pristavil Filip.

»Se ujema. No, ali se boš ustavil?«

»Pa ja,« Filip si ni dal dvakrat veleti.

Tovorniki v drugem koncu hiše se niso menili za pogovor, ki sta ga imela tadva. Biče so pometali na klop k peči in neprenehoma priganjali oštirja:

»Štefan, vina prinesi!«

Štefan je nosil pisane majolke in velike putrihe, tovorniki so pili in se prešerno smejali.

»Hej, vi mladi fantje!« je zavpil Pankrac. »Turek vam bo zamašil grla, da ne boste peli in vriskali.«

Tovorniki pa so se temu brezobzirno smejali.

»Glejte, oče, saj si jih bomo sami zamašili s pogačo in vinom. Čemu nam bi jih mašili Turki?«

»Mar ne veste, da pridejo sem?«

»Da pridejo?« so ga radovedno izpraševali tovorniki, smeh jim pa le ni izginil z njihovih mladih lic. »Če pridejo Turki na Kranjsko, pojdemo mi s tovori še dalje gori. Prav tja k Renu pa menda vendar Turki ne bodo zašli.«

»Pojdite z nami, oče pa boste ušli Turkom.«

»Da bi z vami šel? Prestar sem že,« se je zasmejal tudi Pankrac, ker se je nalezel njihove židane volje.

»Jeli, oče, vi bi že šli z nami, ko bi mogli še svoj grunt nesti s seboj?«

»Kako bi ga pa mogel nesti ti, ko nimaš niti pedi zemlje?« je zavrnil Pankrac najbolj zbadljivega tovornika.

»Jaz?« se mu je smejal tovornik. »Jaz sicer nimam grunta, pa je vendar ves svet moj. Od Hrvaškega do Nemškega vsako dekle me pozna, vsak fant me rad ima. Oštirke ponujajo nam tovornikom bele pogače, oštirji nam točijo sladke pijače: opoldne ali opolnoči se vse za denarje srebrne dobi.«

Pankrac nato ni znal odgovoriti pikremu mladeniču. Iz zadrege so ga rešili drugi tovorniki, ki so tedaj glasno zapeli:

»Pod nebom ptička je letela
je pesem sladko gostolela,
mlad tovornik jo je gledal
in ji tole je povedal:
»Pojdi z menoj, oj ptičica,
mi kratek čas boš delala!«

»Ne gre nam, sami ne znamo! Filip, pojdi vendar sem, nam boš ti zapel,« so vpili tovorniki, ki jim je pesem ostala v grlu.

»Filip, ti poješ kakor zvon!«

Filip je vstal od mize in pristopil k tovarišem. Zapel jim je pesem o tovorniku in ptičici sam do konca. Vedel je, da sta Pankrac in Vilibald sedla skupaj pa se ni več menil zanju.

Noč je bila že pozna in tiha. Tovornikom ni bilo več do pesmi, le vina so bili še žejni. Matija in Kovač sta se že poslovila. Tudi Vilbald in Pankrac sta začela misliti na odhod.

»Vilibald, stopi k meni spat,« ga je vabil Pankrac. »Ni varno, da bi hodil sam v tako poznem času domov.«

»Mar naj se bojim strahov?« se je branil vinjeni Vilibald. »Saj nisem več otrok.«

»Strahov ne, zlobnih ljudi.«

»Dvorezni nož imam v žepu.«

Takrat je nenadoma, kakor duh, stopil med pivce starec, koščen in upognjen. Tesno se je zavijal v črn plašč in širokrajnik je imel potegnjen prav na oči, pozdravil ni nikogar, ne pogledal, sedel je k peči in naročil vina. Nekateri izmed tovornikov so ga poznali. Ti so se pomenljivo spogledali, nagovoriti pa skrivnostnega starca nihče ni upal. Tudi Vilibald se je najprej stresel, nato pa mu je vino vlilo poguma.

»Volbenk,« ga je pozdravil. »Glej, pravi čas si prišel. Mislil sem že, da bom moral sam domov, zdaj mi boš pa ti drugoval po poti.«

Volbenk je nemo prikimal in pil, njegove podrte, sive oči so prebadale Vilibalda, ki je bil pijan in ni opazil teh pogledov.

»Volbenk, ali boš dolgo ostal tu?«

Starec je samo odkimal.

Pogovor v gostilni je čisto zastal, vsi so se skrivaj ozirali na došleca. Lojena sveča je metala baš nanj najmočnejši sij, v tej trepetajoči svetlobi je bil skoro pošastno grd. Starec je menda čutil, da je pivcem odveč. Vstal je, segel v žep, izvlekel beneški zlat in ga molče pomolil Štefanu.

»Nimam denarja beneške veljave,« je plaho odgovoril Štefan in kar gomazelo mu je po hrbtu.

Volbenk mu je dal goldinar, tega je izmenjal Štefan, toda bal se ga je prijeti in obležal je na mizi. Pankrac in Štefan sta se plaho spogledovala, le Vilibald se ni zmenil za nič.

»Ali greva Volbenk?« je vprašal Vilibald.

Stari popotnik je spet prikimal, tesneje si je ovil plašč okoli pleč in pomeril k vratom. Vilibald in Pankrac sta šla za njim.

»Filip, le oglasi se jutri pri nas,« je svobodnjak še enkrat vabil mladega tovornika. Še zunaj v veži je govoril sam s seboj: »Glej, glej, kako zal fant je postal ta Filip in nikoli ne bi postal, če bi ga ne bil z bičem pognal od hiše.«

Volbenk je šel precej daleč spredaj. Pankrac je potegnil Vilibalda za suknjič in šepnil:

»Ti ali se ne bojiš iti s čarovnikom?«

Vilibald se je v odgovor zahrohotal. Želel je Pankracu srečno pot, še ga je vabil na svoj dom in hitro je stopil za starcem, ki je z enakomernimi mehkimi koraki stopal skozi Posavc. Ko ga je dohitel, je začel govoriti:

»Volbenk, ali se spomniš Filipa, tistega fanta, ki je pred par leti pri meni služil za pastirja in pozneje za malega hlapca?«

»Mhm!« je Volbenk zagodrnjal.

»Glej to ti je fant! Presneti Filip, zal je, poje in pije, pa s srebrniki žvenketa. Ali ni to lepo, biti mlad tovornik?«

»Mhm!« je ponovno zamrmral Volbenk.

»Glej ti Volbenk, mesec ima pa sij okoli sebe, tiste megle. Lepo vreme se ne bo več dolgo držalo in jaz imam že njive pripravljene za pozno setev. Ali bo to deževje dolgo trajalo?«

»Mhm,« je zopet mrmral Volbenk.

Vilibaldu je postalo tesno, ko mu popotni tovariš, ki so se ga vsi bali, ni hotel dajati nič pravih odgovorov. Mraz ga je tresel in nehote si je tudi on tesneje zapel usnjato kamižolo. Sredi posavskega močvirja sta bila. Žabe so zoprno regljale in vsa povodna golazen se je oglašala. Nad močvirjem je trepetala megla, v njej se je včasih pokazala čudna, mlečno bleda svetloba. Zdaj je Volbenk obstal, z eno roko je prijel Vilibalda za roko.

»Vešče,« je nenadoma in nepričakovano rekel Volbenk, z drugo pa pokazal na močvirje.

»Nič ni,« je glasno junačil Vilibald, da bi pregnal strah. »Vera v vešče je prazna.«

»Ali bi prisegel na to?« ga resno vpraša Volbenk.

»Bi, to se pravi: skoro bi. Nikdar še nisem videl vešč, kako bi mogel verovati vanje,« nesigurno in boječe odgovarja Vilibald.

»Pojdi v močvirje,« nagovarja Volbenk trepetajočega Vilibalda. »Hočeš ...?«

Vilibald ni odgovoril, le odmaknil se je za korak. Nekje v gošči se je oglašal čuk, sove so mu pripevale.

»Ali veš, kakšen večer je nocoj?«

»Joj, kvatrni petek!« je zastokal Vilibald in se prekrižal.

»Poglej vedomca.«

Res, nad močvirjem je bdela modra luč. Vilibald jo je opazil šele zdaj in lasje so se mu ježili.

»To ni nič,« je ugovarjal. »Zgolj igra narave.«

»Tako?« se je votlo zasmejal starec. »Pojdi k njemu, videl boš, kako se bo narava poigrala s teboj.«

»Pojdiva,« je silil Vilibald.

Šla sta. Svobodnjaku je bilo žal, da ni šel raje s Pankracem. Kakor vsi ljudje tiste dobe je tudi Vilibald veroval v prikazni, v duhove in skrivnostne sile. Sovražnika se ni nikdar bal, pred nevidnimi zlobnimi nočnimi bitji pa je vedno trepetal. Šla sta po razmočeni cesti in Volbenk mu je spet pokazal na Jelovico.

Dvoje medlih luči se je pomikalo že skoro proti vrhu. Grozotna je bila tista svetloba.

»Planšarji iščejo izgubljeno živino,« se je tolažil svobodnjak.

»Misliš?« se je režal Volbenk.

»Mar meniš, da res duše ubitih po gorah iščejo rešitve? Sta to dve tavajoči duši?«

»Sam si dejal.«

Prišla sta do lesenega mostiča, ki je vodil čez Sečnico.

Volbenk je mračno rekel:

»V strugi te vode je pokopan eden celjskih grofov.«

»Ali so ga ubili?« šepetaje vpraša svobodnjak skrivnostnega starca …

»Da!«

Vilibalda je zaporedoma spreletavalo mrzlo in vroče. Ko sta šla čez mostič, se je skrivaj zopet prekrižal in molil za pokoj rajnikove duše. Bila sta v Gobovcah, v tisti mračni gmajni, skozi katero še podnevi ni bilo varno iti. Vilibald bi se najraje obrnil in stekel nazaj na Posavc k tovornikom. Toda Posavc je bil že daleč, luč iz Štefanove gostilne je že izginila za ovinkom, po močvirju pa so plesale vešče in vedomec je bil med njimi. V Gobovcih je bilo Vilibalda groza, groza tudi za to, ker je hodil z Volbenkom. V noč so udarjali Vilibaldovi podkovani škornji, Volbenk pa je hodil neslišno, kakor da bi bil tudi sam duh. Po drevju so se neprestano drle sove. »U-ha, u-ha, sko-vik, sko-vik!« je mračno odmevalo v temo, ki je tudi lunina svetloba ni mogla predreti.

»Kdo ve, koliko trupel trohni v tej hosti,« je votlo govoril Volbenk. »Nešteto jih je tu umrlo nasilne smrti. Tisti, ki so bili ubiti radi denarja, sedaj tožijo in jadikujejo po pomoči. Vse dotlej je čuti njihovo tožbo, da zapoje prvi petelin. Nocoj je kvatrna noč morda bova tudi midva kaj čula …«

»Bog ti ne usliši želje,« je zastokal Vilibald.

Silen piš vetra je tedaj nagnil vrhove smrek prav čez cesto, da je zvezdnato nebo za hip ugasnilo. Vilibalda je bilo groza, da je izgubljal razsodnost duha, Volbenk pa je šel molče dva koraka pred njim.

»Kaj je bilo zopet to?« je strahoma vprašal svobodnjak.

»Kaj naj bo!« se je hreščeče zasmejal starec.

Nekje na strašno visoki skali je zarezgetal konj. Zarezgetal je dvakrat, trikrat. Nato je zalajal pes.

»Gorje! Gorje!« se je začulo s pečine.

»Volbenk, nekdo kliče pomoči. Zašel je na skalo. Pojdiva gori, pomagati mu morava.«

»Tepec! Komu boš pomagal? Poslušaj vendar.«

Vilibald si j e brisal znojeno čelo. S skale se je še vedno čulo rezgetanje konja, zamolkli klici so se izgubljali v temi in daljavi.

»Gorje! Gorje!«

»Volbenk, pojdiva vendar gledat!« nagovarja in prosi svobodnjak brezčutnega starca.

»Pojdi ti gledat – rogatega.«

»Hudiča?«

»Mislim da.«

»Gorje meni! Joj!« je kriknilo s pečine. Nekaj je zahreščalo, zagrmelo prav pod steno, zamolkel krik, nekaj se je premetavalo med gostim grmovjem po pečevju.

»Kaj vendar je?« je trepetaje vprašal Vilibald.

»Molči,« se je glasil odgovor.

Ko sto prišla iz nevarnih Gobovc na polje, se je svobodnjak oddahnil. Pogumno je vprašal starca.

»Volbenk, ali prideš jutri pogledat mojo ženo?«

Vilibaldova žena je že tri leta ležala na postelji. Volbenk in mestni padar iz Kranja sta jo zdravila, na noge ji pa nista pomagala. Volbenk pa ni odgovoril na vprašanje.

»Vilibald, ali veš, česa se zdaj ljudstvo najbolj boji?«

»Turkov, dobro vem.«

»Glej, ko pridejo Turki, bo tvoja žena zdrava.«

»Kako?«

»Tedaj bo trupel, kakor jeseni hrušk. Tvoja žena ima bolno srce. Odprl bom umorjencu, ki mu bodo glavo odsekali prsi in mu vzel srce. Sežgal ga bom v prah, tega bo ona popila in zdrava bo.«

»Groza!« je zastokal Vilibald. Zamašil si je ušesa, da ne bi še česa čul. Hitrih korakov je stopil naravnost čez polje v varno zavetišče svoje mogočne domačije.

II.[uredi]

Vilibaldova domačija se je dramila iz sna. Sonce jo je obsijalo, iznad Kamniških planin se je vsipal baš vanjo ves zlati žar. Od gora do Vilibaldove domačije je žarela zlata cesta, po njej so sončni žarki romali do mogočne bele hiše in dramili nageljne in roženkravt, božali rožmarin …

Na robu ravnine je stala Vilibaldeva domačija. Za njo se je razprostiralo polje, pod njo breg, tam spodaj spet polje. Šum Bistrice je prihajal do nje, lahen uspavajoč. Za njo se dvigajo gorski velikani, vsako jutro vzdigujejo glave iz morja megle, vsako jutro jih pozdravljajo prebivalci Vilibaldove hiše, ko žarijo v belih žarkih slepečih luči. Stol, Begunjšica, Zelenica, Dobrač, Košuta, Križka gora, Storžič, Zaplata, Grintovec, Krvavec in tovariši, vsi ti pozdravljajo sprednjo stran Vilibadovih dvorov. Hrbet ji je ščitila zelena Jelovica, na jugu sta se ji smejala Sv. Jošt in Šmarjetna gora. Še Šmarno goro so videli doli v daljavi, a ta se je že izgubljala v sinjini. Petero vasi se je sklanjalo moči svobodnjaka Vilibalda, ki jim je županil. Pod njegovo sodno palico so pripadali ljudje iz vasi: Bistrica, Dolenja in Srednja vas, Gorenja vas, ki je tedaj že dobivala ime Podtabor in iz Britofa. Vilibald sam je bil sicer v Dolenji vasi, a stal je daleč od prazniških domov in tlačanskih koč, čisto sam je bil sredi svoje širne lastnine. Od Škofje Loke do Bleda so poznali Vilibalda, zavidali so mu oblast in bogastvo. Okoliške vasi so z zavistjo gledale njegovo domačijo, prav iz Gozda, sredi Križke gore, so gledali čez Udenboršt doli na ravnino, kjer se je v soncu smejal dom Vilibaldov.

Visoko, belo hišo je obdajalo prostrano dvorišče. Pred hišo je stal hrast, pod njim kamenitu miza, zraven pa je bil vodnjak, umetniško izklesan iz kamna. Iz njegovega širokega žrela, nerodne kamenite kače je tekla voda. Ta vodnjak je stal tam že davno, nihče se ni spominjal kdo bi ga naredil. Za hišo pa so se vrstili hlevi, lope in shrambe, bilo jih je za malo vasico. Zadaj se je razprostiralo polje, lepo, skrbno obdelano – Vilibaldova last. Za poljem so bili gozdovi, za njimi travniki, prav do Save segajoči, vse Vilibaldovo. In pred hišo spet polje, do Bistrice samo polje in travniki, vse Vilibaldovo. Nekam osamljena je stala sredi ravni Vilibaldova domačija. Cesta ni bila daleč od nje, tovorniška pesem je vedno prihajala glasno in razločno do nje.

To jutro se je Vilibaldov dom vzdramil nekoliko pozneje kakor navadno, ker je gospodar zvečer pozno prišel iz Radovljice in se radi tega zakasnil v počitku. Toda polje je še mirovalo in cesta je bila še prazna, ko je Vilibald že vstal. Okovani škornji, irhaste dokolenke, bela platnena srajca s širokimi rokavi in jopič s srebrnimi gumbi, to je bila obleka Vilibaldova za delavnike. Svobodnjak je postal pred hišo, srknil je vase svežega zraka in gledal meglo nad Bistrico, ki se je že začela vzdigovati. Potem je stopil na svisli, tam so spali hlapci. Prvega je za vrati dobil sina Martina, ves je bil zarit v seno in spal je. Vilibald ga je nalahno sunil.

»Fant, poglej kje je že sonce!«

Martin se je vzdramil, mel si je zaspane oči in gledal skozi lino na dvorišče.

»Ti boš pa kmet, ti,« se je nosil stari. »Kmet, ki čaka, da ga sonce in beli dan budita, sedi zraven prazne sklede in polovnjaki mu votlo pojo. Že vidim da Vilibaldov rod ne bo ostal na tej zemlji, kakor hitro bom gospodarstvo izročil!«

Martin je vstal in se prešerno smejal očetu. Dobre volje je bil ob tem lepem jutru, črne oči so se mu veselo svetile.

»Oče, danes ste pa sami nase nejevoljni. Zdi se mi, da se je že skoro svitalo, ko ste davi prišli domov.«

»Smrkavec!« je jezno zavpil Vilibald. »Kje si bil pa ti takrat?«

»Z vasi sem prišel in sem ravno lezel po stopnicah, ko ste vi padli v hišo, kakor bi vas vešče prignale. Ha, ha!«

»Hm, mudilo se mi je res,« je nejevoljno mrmral Vilibald in še enkrat ponovili »Smrkavec!« Gledal jo sina, velikega močnega, ki so se mu beli zobje bleščali kar sami, zasmejal se mu je. ker ni mogel bili več hud nanj. Udaril ga je z roko po rami in se zakrohotal, potem pa mu naročil: »Ti Martin, po zajtrku pojdeš orat pod Brdo. Oba vola sivca vzemi, tam je presneto trda ledina.«

Fant je pokimal in že izginil po lesenih, škripajočih stopnicah na dvorišče, Vilibald je šel pa klicat hlapce.

»Hej, Ambrož, Gregor, Matevž!«

Fantje so vstajali, zaspano so lezli na dvorišče in hiteli pred hišo. Iz kačje glave jo tekla mrzla vodo, umivali so se in se drgnili, pa brisali obraze v robače, da so bili sveži in rdeči. V veži so jih čakali na mizi žganci z mlekom: hlapci, dekle in domači so kosili, nato so se razšli. Vsakdo je že vedel kam mu je iti in kaj bo delal. Nihče se ni obotavljal okrog hiše, črne oči gospodarja Vilibalda so ukazovale kratko in trdo.

Ko so posli odšli, je stopil Vilibald v zgornjo hišo, kjer je ležala žena Marijana že tri leta bolna. Sedel je k postelji in jo gledal v bolno izmučeno lice.

»Ali ti je bolje?« jo je mož plaho vprašal.

»Ni mi bolje,« je tiho odvrnila bolnica. »Hruško vidim tu pri oknu, popje se že odpira, kmalu bo vsa zelena.«

»Pomlad je tu pa se boš pozdravila,« jo tolaži mož.

»Pomlad je in bom morala umreti,« žalostno govori žena dalje.

»Ne. Če hočeš, te bova popoldne nesla z Martinom na sonce. Toplota ti bo dala moči.«

»Težko,« je zavzdihnila Marijana in suho zakašljala.

»Boš pila vina?«

»Ne,« je šepnila polglasno bolnica.

»Pa vendar …«

»Tako čudno me boli v prsih.«

»Popoldne pride Volbenk, če hočeš pa lahko takoj pošljem ponj. Ali grem sam ponj?«

»Nikari. Volbenka se bojim, hudobnež je.«

»Pa stopim v Kranj po mestnega padarja?«

»Čemu? Enkrat vendar moram umreti.«

»Vseeno. Padar bo prišel ali pa Volbenk.«

»Ah, oba mi silita grenkih, nagnusnih zavrelic, da me kar slabost obdaja ob misli na tiste ogabne pijače. Nobenega zdravila ne bom več izpila.«

»Moraš!«

»Če pa ne morem.«

»Vino boš pila, ne?«

»Zdaj ne. Popoldne.«

Vilbaldova roka je nežno drsela po njenem bledem razoranem obrazu. Smilila se mu je in čudna mehkoba mu je vstajala v duši. Še enkrat jo je pogladil po licu in vzdihnil: »Sirota.« Sram ga je bilo ginjenosti, zato je vstal in se odpravljal.

»Ali že greš?« ga je plaho vprašala žena Marijana.

Vilibald je nehote sedel nazaj na stol in jo prijel za roko.

»Saj nisem mislil iti,« ji je lagal, da bi jo potolažil …

»Tako sama sem zmeraj,« je tožila Marijana. »Rada bi videla, do bi bil kdo včasih pri meni,« je žalostno proseče skoraj šepetajo govorila bolnica.

»Saj smo, kar moremo. Ti dobro veš, koliko je dela na takem posestvu, kakor je naše. Vsi delamo in garamo od jutra do pozne noči, da se nam delajo krvavi žulji. Kdo bi bil pri tebi? Martina ne moremo pogrešati pri delu in Micka se ne utegne odtrgati od skrbi. Jaz pa? Saj sama veš. Če me ni zraven, hlapci in dekle gospodarijo po svoje pa ne dobro za naš grunt.«

»Ah, saj res,« je vzdihnila bolna gospodinja. »Kakšna nesreča za našo hišo, da jaz kar ležim, ko delo kar vpije. Pa že tri leta ležim, že tri leta plačuješ padarju in Volbenku …«

»Ne govori tega, lepo te prosim,« je govori vedno skrbni mož. »Ali ti je kdo kaj očital? Mar smo tako na koncu, da tega več ne zmoremo? Samo povedal sem ti, koliko dela imamo in da domači ne utegnemo biti s teboj … Če ti je dolgočasno, bom dobil žensko z vasi, da bo vedno pri tebi. Človek sam se samote naveliča.«

Marijana je težko sopla in nič govorila. Po čelu so ji drsele potne kaplje. Vilibald je vzel robačo iz platna in jo obrisal. Smilila se mu je dobra žena in najraje bi bil daleč odtod. Vstal je in se spet odpravljal.

»Zdaj moram pa res iti, Marijana,« je nerad rekel Vilibald.

»Le pojdi,« mu je umirjeno odgovorila žena in priprla izmučene oči.

»Na polju orjejo, moram iti pogledat,« je rekel Vilibald, kakor bi se hotel opravičiti.

»Le pojdi in poglej,« mu je žena slabotno odgovarjala.

»Ali ti bo dolgčas?« jo še izprašuje mož.

»Ne,« je bolnico skoro neslišno izrekla.

»Popoldne bom poklical staro Uršo.«

»Kar pokliči jo,« je prosila Marijana.

»Micka ti bo prinesla dobrega vina.«

»Naj ga prinese.«

Vilibald je še enkrat z ljubeznijo pogledal ženo. Potem pa odšel iz zgornje hiše doli v vežo. S ceste se je začula tovorniška pesem, glasna in mladostno prožna, vriskala je, da je prikrila tiho bol, ki je bila skrita za veseljem.

»Leži, leži tam polje,
polje zeleno, ravno,
mlad fant po polju vriska,
a srce je pa bolno.«

»Hoj zdaj pride Filip,« se je razveselil Vilibald. »Micka, hoj, Micka!« je klical hčer. »Prinesi no vina na mizo!«

»Zakaj pa?« se je živo smejalo dekle. »Ali ga boš ti pil, oče?«

»Ne jaz. To se pravi: tudi jaz, samo ne sam. Filipa se še spomniš, tistega Filipa, ki je pri nas služil?«

»Seveda se ga spomnim. Kaj pa je z njim?«

»I, zdaj je fant od fare. Tovornik je in zal fant, oj, kar gledal bi ga.«

»Kdo bi mislil.«

»Kajne, Micka, kdo bi mislil! Jaz sem ga pa z bičem spodil, za to ker si mu ti šopek dala.«

»Ha, ha, ha!« Micka se je le smejala.

»Ti zakaj se mi pa smeješ?« se je grel Vilibald. »Ali ne veš, da se očetu ne smeš smejali.«

»O, pač. Pripoveduješ mi od tega Filipa, kakor bi me prišel snubit. Kaj mi je mar tovornik!«

»Kot bi ti snubca pripeljal,» se je zresnil Vilibald. »Pazi, dekle, dva in dvajset let si že staro.«

»22? Je to veliko?«

»Ni veliko, dosti pa je.«

Micka je položila šobe, Vilibald se je pa smejal, stopil je k njej pred ognjišče.

»Ti, dekle, za snubca vem.«

»Povej, oče.«

»S starim Ožbaltom v Begunjah sva govorila. Sina bo ženil.«

»Tita?«

»Ti ga poznaš?« se je zavzel svobodnjak.

»Tako, no,« se je Micka v zadregi umikala in se je smejala. »Včasih je prijahal tod mimo in sem mu dala šopek. Ti ga nisi videl in če bi ga videl, ali bi ga tudi z bičem?«

»Ti, takole odgovarjaš očetu?« se je nalašč jezil Vilibald, skrivaj se je smejal brdki hčeri.

»Sam si hotel vedeti.«

»Bi ga vzela? Naj pride snubit?«

»Naj pride.«

»Vedno odgovarjaš tako. Ko snubci pridejo, morajo pa s sramoto od hiše.«

»Doslej mi pač nihče ni bil po volji.«

»Tit je lep fant.«

»Je. In posestvo?«

»Še lepše, kakor pri nas. Naj torej pridejo?«

»Pa naj!«

»Ali si se odločila?«

»Že – še ne.«

»Bi ga vzela?«

»Oče, to boš potem videl.«

Tovornik Filip jima je pretrgal razgovore. Postavni fant z modrimi očmi in zlatimi lasmi se je prismejal v vežo.

»Dobro jutro, oče Vilibald!«

»Bog daj! Glej ga fanta! Micka, po vina v klet!«

Dekle je steklo v klet po vino, tovornik Filip je gledal za njo, rdel in bledel je obenem.

»Za mizo sedi, Filip, kaj boš stal,« ga je vabil Vilibald.

»Mi boš kaj povedal, kod si hodil, kje si bil, s kom si sladko vince pil. Po širokem svetu vas vodi pot, tovornike vidijo radi povsod, ponujajo jim vina in dobrot.«

»Dobrovoljni ste še zmeraj, oče Vilibald.«

»To pa. Dobra volja je pol zdravja, drugo polovico da vince. – Škoda, da ni Martina doma. Ali pošljem ponj na njivo?«

»Čemu? Bo že prišla prilika, da se bova videla. Pri vas imate dosti dela, ni pametno, da bi ga trgali od dela proč.«

»Saj bi ne zamudil mnogo,« je brž rekel Vilibald.

»Pa jaz ne utegnem dolgo vasovati,« je pojasnil Filip.

»Zakaj ne?« vpraša svobodnjak.

»Moram dohiteti tovariše.«

»Aha.«

Micka je prinesla vina in ga postavila na mizo. Premerila je tovornika z živimi očmi in se mu je zasmejala.

»Ti si torej tisti Filip? Komaj te še poznam.«

»Se me še spomniš?«

»O, pač. Osem let te ni bilo pri nas.«

»Osem,« je v zadregi ponovil fant.

»Pa boš zdaj večkrat prišel.«

»Pa bom …«

»Pij, pij, kakor se fantom spodobi. Filip, daj, pijva na naše Micke zdravje,« je vzpodbujal Vilibald.

»Bog ji daj srečo!« je želel Filip in pila sta.

»Bog ji daj srečo,« je želel tudi Vilibald. »Zasluži jo, saj je dobra, kakor pogača.«

»Omožite jo, potem bo sreča popolna!«

»Mar ti veš za ženina, Filip?« se je smejala Micka.

Tovornik je bil malo v zadregi pred dekletom in je rekel:

»Na svetu se vse dobi.«

Filip je še pil. Ko so se porazgovorili, se je poslovil. Še k Micki je stopil in rekel:

»Šopek mi boš dala, Micka?«

»Seveda,« se je zasmejalo dekle in tovornik je dobil šopek cvetja, da se mu je klobuk obešal postrani.

»Zdrava ostani, Micka,« ji je želel fant in smejal se je.

»Srečno hodi in kmalu se spet oglasi, Filip.«

Mladi tovornik je pa pred hišo zavriskal in zapel:

»Sem pu tovornik mlad.
ves svet me pozna
marsikatero dekle
rado me ima.«

Opoldne sta prišla hlapca Gregor in Matevž vsa prestrašena domov. Pridrenjala sta se k gospodarju.

»Gospodar, v Gobavcah leži mrtvec.«

»Kje?« je planil Vilibald.

»Pod pečino. Mrtvec in konj. Vsa okolica je zbrana okoli njega, pa se nihče ne spominja, da bi ga že kdaj videl.«

»Tako. Ali je ubit?« Vilibald hlastno vprašuje.

»Ne. S konjem vred je padel rez Pečino. Mislimo, da je ponoči zašel gori in je v temi padel po skalovju.«

Vilibald je pritisnil roko na srce. Spomnil se je obupnih klicev, ki jih je čul v noči. Nesrečnik je zablodil, on pa mu ni šel pomagat. »Jaz nisem kriv,« se je otresel svobodnjak. »Volbenk je zagrešil že tisoč zločinov in tudi te nesreče je kriv. Prokleti slepar!«

»Ali ima mrtvec pri sebi papirje?«

»Pergametni zvitek ima.«

»Kaj ni nič pisano na njem?«

»Je, pa nihče ne zna brati. Štefan s Posavca je gledal, pa pravi da ni po naše.«

»Je nemško?«

»Nihče ne ve.«

»Presneto. Ali ima denarja pri sebi?«

»Morda ga je imel, zdaj pa nima nič. Še celo zlate našive na prsih ima potrgane.«

»Ali je imenitnik?«

»Gotovo.«

»Volbenk ga je oropal. Razbojnik!« je pol tiho siknil Vilibald. »Jaz sem župan in bom moral poskrbeti za njegov pokop.«

»Ljudje ga čuvajo, pa pravijo, da bi ga prišli vi pogledati.«

»Pojdita!« je velel.

Hlapca sta izginila, Vilibald je pa osedlal konja in pojezdil pod Pečino. Ljudje so si ogledovali mrtvega tujca in ubitega plemenitega, belega konja. Ko se je bližal župan Vilibald, so se vsi umaknili in umolknili.

»Ubil in oropal ga je nekdo, župan," je plaho zinil nek tlačan.

»Saj vidite, da je padel s Pečine.«

»Pa je oropan,« so zavpiti vsi vprek.

»Kdo bi ga?« Župan je mrzlo motril navzoče.

»Nekdo ga je oropal in pahnil čez Pečino.«

»S konjem vred? Neumnost!«

»To pisanje je imel pri sebi.«

»Dajte ga sem.« Vilibald je razvil pergament. Pisanje je bilo latinsko in ga tudi on ni mogel raztolmačiti. Vzel je torej pergament in ga je vtaknil v nedra.

»Kaj je napisano? Odkod je?« so vsi hkrati silili vanj.

»Ne vem,« se jih je otresal. »Pisanje bom nesel mestnemu vicedomu v Radovljico. Vi pa vzemite mrliča in ga odnesite v mrtvašnico. Naj tam preleži par dni, potem bomo že dognali kdo je in kaj nam je z njim storiti.«

Tlačani so hitro naredili preprosto nosilnico iz gabrovih vej, nanjo so položili mladega mrtveca.

»Človek bi dejal, da je sluga kakega imenitnega gospoda,« so se menili, ko so gledali meč in oblačila.

Nekdo je odpel konju lepo izdelano sedlo in ga hotel kar odnesti. Vilibald pa mu je branil.

»Ti, ali smo Turki? Če se oglasi kateri njegovih svojcev, mu moramo izročili vsaj to, kar je ostalo od njegove zapuščine.«

»Kdo neki se bo oglasil,« je mrmral oni. Sedlo je pa le položil na nosilnico in sram ga je bilo.

Čudni sprevod se je počasi pomikal proti cerkvi. V mrtvašnici so odložili truplo, župan je razložil vso zadevo župniku, ki je ukazal mrtvašnico zakleniti. Ljudje so se razšli.

Vilibald je pa jezdil k podružnični cerkvi sv. Benedikta, ki se je je prijelo ime Tahor. Nekaj delavcev je bilo gori, ti so popravljali obzidje. Župnik, ki je spremil župana do sem, mu je razlagal težave.

»Delavcev ni. Letos nisem porabil odmerjene mi tlake za župnijsko polje, tlačane sem poslal sem gori.«

»Kako pa župnijski grunt?« je hitro vprašal župan.

»Vse je zanemarjeno. Bilo je pač daleč od radovljiške graščine, oskrbnik Leopold se pa za tako oddaljena posestva ne more brigati.«

»Toliko se je pa le pobrigal, da se je obešal po vseh kočah, kjer so dekleta.«

»Bog mu grehe odpusti,« je vzdihnil župnik.

»Če mu jih bo. Leopold bi v čevljih umrl, če bi bil jaz na Gorazdovem mestu.«

»Bog varuj! Uboj je smrtni greh.«

»Skrunitev nedolžnosti pa nič manjši, častiti gospod.«

»Bog ga bo sodil.«

Vilibald je hotel reči svojo, vendar se z duhovnim gospodom ni upal in tudi ne maral prepirati. Zato je raje poiskal prejšnjo misel.

»Pravite, da delavcev manjka?«

»In še kako zelo.«

»Prav,« je sklenil župan. »Za jutri zvečer bom sklical večo. Pravico imamo prisiliti jih, da bodo pomagali pri popravljanju.«

»Nikar jih preveč ne silite, župan,« je prosil župnik. »Pomlad je, vreme je negotovo, še doma imajo preveč opravila.«

»Četudi! Vsaka hiša bo dala nekaj. Tlačan enega delavca, praznik dva, svobodnjak dva delavca, voz, vole in voznika. Tako, upam, se bo razvaljeno zidovje hitro dvignilo.«

»Ljudje bodo godrnjali, župan.«

»Naj godrnjajo, da bodo le delali. Ko bodo delali, bom tudi sam večkrat prišel pogledat. Mene se boje.«

»Župan, mar se res tako mudi?«

»Kdo bi mogel reči? Letos bomo plačali dvojno davščino za to, da se bo oborožila vojska zoper Turke. Le kaj vse pride na misel Viljemu Turjačanu! Preden bodo deželni stanovi oborožili vojsko bo Turek prišel in odšel s plenom!«

»Pa utegne res priti?«

»Pravijo.«

»Kaj meniš ti sam, župan?«

»Kaj meniti vi, g. župnik?«

»To, da smo zmeraj in povsod v božjih rokah.«

»Amen,« je končal Vilibald.

Župnik in svobodnjak sta šla v cerkev. Na glavnem oltarju je kraljeval sv. Benedikt, na levem stranskem Marija Sedemžalosti, na desnem sv. Ana. Cerkev ni bila velika, vendar je v sili šlo vanjo mnogo ljudi in tudi blaga, bila pa je na pripravnem griču in skoro nezavzetna. Ko sta prišla iz cerkve, je župnik smehljaje dejal županu:

»Ljudje sv. Benedikta nekam premalo časte. Vse bolj se zatekajo k Mariji Sedemžalosti.«

»Ona je pač zavetnica v turški sili. G. župnik, ali mislite, da bomo mogli spraviti sem ljudi, blago in morda še nekaj živine? Vsaj toliko, da bi jo klali, če nam živeža primanjka.«

»Turki se nikjer ne mudijo dolgo.«

»Vendar je vse mogoče. Ali bo dosti prostoru?«

»Bo. Vsi ljudje tako ne bodo prišli sem. Nekateri ne zaupajo taborom, bolj se zanesejo na hosto.«

»Saj je varnejša.«

»Jaz se čutim najvarnejšega pod Marijinim varstvom.«

Ogledovala sta si še nekaj časa razvaljeno obzidje. Potem sta se poslovila. Župnik je ostal pri delavcih, Vilibald pa je zajahal konja in odjezdil domov.

Doma je Vilibald dobil tujca, starega in razcapanega, da se ga Bog usmili. Sedel je za mizo, pil vino in prigrizoval kruh, videti je bil zelo truden.

»Odkod si ti?« ga je vprašal Vilibald.

»Iz Vojne Krajine, domačine!« je odgovoril tujec v hrvaščini.

»Iz katerega kraja?«

»Od tamo, gde Kupa krvava teče.«

»Sedaj je doli mir.«

»Je, ali dok le?«

»Kaj veš?«

»Ništa, ja sam siromak, pa znam samo to, šta ljudi govore. A dole narod trpi, neizmerno trpi!«

»Kam potuješ?«

»Šta znam? Gde me put vodi. Idem, dok jednog dana, ne umrem od umora. Samo ljudima moram javiti strašnu nesreču, koja se bliža.«

»Kakšno nesrečo?«

»Upad Turka!«

»Saj ne pridejo?«

»Pridejo, pridejo, tako mi vere moje!«

»Nič ne veš.«

»Da ništa ne znam? Tako mi milostivog Boga, odmah neka oslepim, ako te varam.«

»A kdo ti je to govoril?«

»Tko?« se je zavzel tujec. »Treba li mi da tko ispriča, šta age i begi zbore, zovu vojsku, a janičari pripasuju jatagane, brzdajo konje? Polumesec se drami, hoče da potamni sjaj krsta častnoga, hoče da pogazi naš narod …«

Vilibald je strmel in zaskrbelo ga je.

»Ali moreš priseči na svoje besede?«

»Tako mi vere moje i mojih dedova, pri Bogu i krstu se ti kunem, da sem govorio istinu!«

Vilibald si je podprl glavo z rokama in je postal zamišljen. Bradač je popil vino, snedel kruh in se odpravljal.

»Bog plati, domačine.«

»Počakaj! Noč bo, kam boš hodil. Večerjo dobiš in na senu boš spal, jutri pa pojdeš dalje.«

»Hvala ti, domačine, ne mogu …«

»Zakaj ne?«

»Daleko me još vodi put …«

Odšel je. Vilibald je ostal sam s svojimi skrbmi. Mrtvec pod Pečino, tabor, zagonetni popotnik, Turki in spet Turki. Pri njih mu je obtičala misel.

Še nekaj je doživel tisti dan, kar mu je skrb podvojilo. Po cesti je prijezdil tujec zagrnjen v dolgo, črno haljo. Dirjal je in spotoma vpil:

»Rešite se, dokler je še čas! Poskrbite za dušo, poskrbite za imetje! Polmesec že zlohotno bliska! …«

Vilibald je planil na dvorišče in gledal za njim. Ko je jezdec izginjal že v Srednji vasi, je na Vilibaldova ušesa še vedno udarjal zamolkli klic:

»… Polmesec se zlohotno bliska! …«

Svobodnjak se je obrnil proti jugu, kakor bi že res hotel videti grozeči sij polmeseca. Toda večer je bil miren in teman, Vilibalda pa je objela tiha groza, skoro taka, kakor prejšnji večer v Gobovcah. Hitro je stopil v hišo. Iz omare je vzel nerodni železni prstan. Potem je poklical k sebi Martina in mu nataknil županski prstan na sredinec in rekel:

»Martin! Pojdi po vseh hišah in povabi gospodarje, naj pridejo jutri zvečer na večo. Povej, da bo obenem tudi sodina sredi vasi pod lipo. Nikogar ne sme manjkati. Si razumel?«

»Razumel,« je krepko odgovoril pokorni sin.

»Pojdi,« mu veli oče župan.

»Presneto trda se nam obeta. Vilibaldbu vendar ne smejo očitati, da se ni brigal za svoje,« je polglasno v razmišljanju govoril za sinom. Prižgal je svečo, da bi si odgnal mračne misli, pa ga skrb in strah le nista hotela pustiti.

III.[uredi]

Drugi dan dopoldne je županovi ženi nenadoma postalo zelo slabo. Vilibald, Martin in Micka so stali okrog nje, nobeden ji ni mogel pomagati.

»Ali stopi Martin v Kranj po padarja?« je vprašal zaskrbljeni mož svojo trpečo ženo.

»Saj je vseeno,« je vdano vzdihovala bolnica.

»Marijana, ti ne smeš umreti!« je sočutno trpeče govoril gospodar. Jokal bi bil, pa se je sramoval otrok …

»Če je pa božja volja da umrem, kdo bi se ji protivil?« je umirjeno šepetala Marijana. »Dovolj trpim in tudi drugi ste mučenci z menoj.«

»Kaj bo tisto,« je odvračal Vilibald. »Domačija Vilibaldov še potrebuje gospodinje.«

»Saj nič ne delam,« je prepričevalno govorila tenkočutna bolnica …

»Vendar ukazuješ,« modruje Vilibald, ki je v življenju iskal vedno le najboljše ureditve vsem v dobro. »Hej Martin, stopi po Volbenka!«

»Volbenka se bojim,« je tožila Marijana.

»Martin, mene poslušaj!« je ukazal Vilibald s takim glasom, ki ni trpel nobenega ugovora, to pa le takrat, kadar je bilo treba nagle odločitve brez oklevanja, ob važnih trenutkih v življenju. »Po Volbenka stopi, pa le hitro! Reci, da mora takoj priti,« je zbrano ukazoval župan Vilibald svojemu sinu.

»Ali vzamem konja?« vpraša Martin tudi to svojega modrega očeta.

»Le,« je bil odgovor očeta na pameten predlog sina.

Martin je hitro odšel. Kmalu se je čul peket kopit. Županov sin je jahal v Gorenjo vas. Na koncu sela je stala stara, nizka, začrnela koča. Nekdaj je bila prazna, nato se je vzel od nekod Volbenk in bajto kupil. Mračni samotar se je naselil v bajti. Ni se menil za ljudi in tudi oni ne zanj. Večkrat se je zgodilo, da je obolel ta ali oni v vasi, Volbenk je prišel k njemu, dal mu zdravilnih zeli in bolnik se je izlizal. Volbenk je kmalu zaslovel po svoji spretnosti v zdravilstvu, ljudje so vedno bolj iskali pri njem pomoči v boleznih. Sicer so se pa izogibali mračnega starca, skrivnostnega kakor noč.

Martin se Volbenka ni bal. Ko je dospel k samotarjevi koči je našel vrata zaprta, tega se je bolj ustrašil, kakor pa če bi stal sam starec čarovnik pred njim. Razjahal je rjavca in udaril s pestjo po škripajočih vratih.

»Volbenk! Hej Volbenk!«

Nihče se ni oglasil. »Prokleti copernik, mar ga ni doma?« se je jezil in bal Martin. Stopil je okrog hiše in gledal v mala okenca, ta so bila skrbno zadelana. Spet je stopil pred vrata in tolkel po njih, da se je bajta tresla.

»Volbenk! Volbenk!« je skoro vpil in tolkel po vratih Martin.

Vrata so se tedaj sunkoma odprla, da je razburjeni Martin kar omahnil v vežo. Pred njim je stal Volbenk in grdo je gledal.

»Še bajto mi podereš!« ga nahruli sicer molčeči in brez besedni samotar.

»Ne bom je, Volbenk stopi no brž z menoj k nam, mati je hudo bolna.«

»Ali takoj?« vpraša Volbenk Martina, ki mu je bilo žal za vsako minuto, ki sta jo po nepotrebnem izgubljala.

»Kar z menoj pojdi. Oče želi.«

»Čakaj. Tja v hosto moram po neke koreninice, da jih bom vzel s seboj. Ti lahko odideš,« govori nekoliko zmedeno Volbenk.

»Počakal te bom,« reče umirjeni Martin skrivnostnemu starcu, ki ni dosti zaupal tem besedem.

Volbenk ga je nezaupno ogledoval. V hišo ga ni maral spustiti. Fant je uganil njegovo misel in rekel:

»Kar tu pred hišo te bom počakal. Konj je isker, moram ga držati, sicer mi bo ušel.« In že je prijel konja za uzdo.

Volbenk je prikimal in izginil za kočo v gozd.

Martin je pogledal v vežo. Na ognjišču je trepetal modrikast plamen. Na ognju je bila široka ponev, v njej se je cmarilo nekaj, kar je strašno smrdelo. Martina je silno mikalo, da bi pogledal v kočo. Ozrl se je okoli, toda Volbenka ni bilo nikjer, davno je že izginil v gošči. Radovedni Martin je izpustil konja in stopil v vežo. Močno si je želel, da bi si ogledal skrivnostno stanovanje tega ljudskega zdravnika, ki ga doslej še nihče ni videl.

V ponvi se je cvrla neka mast, ogabno rdeča je bila in smrdela je, da je mladcu zaprlo sapo. V kotu veže je stalo tnalo, zraven pa je bila zdrobljena kost, tnalo in sekira sta bila krvava, kakor bi kdo sekal meso. Mladec se ni utegnil pečati s tem. Odprl je vrata v hišo. Notri ni videl nič posebnega. Po vseh policah so stali lonci, v njih so bile razne maže in vsemogoča zdravila, veliki in mali svežnji korenin, suhih rož in drugih zelišč so bili obešeni po kljukah ob steni. Martin je šel iz hiše. V nasprotnem kotu je videl vrata. Poskusil jih je odpreti, toda niso se udala. Zato si je temeljito ogledoval vežo. Za tnalom, prav v kotu je zapazil s platnom zakrit predmet, ki ga prej ni opazil. Martin je vzdignil platno, sapo mu je zaprlo in hitro ga je vrgel nazaj. Pod njim je ležala človeška noga, prava človeška noga, odsekana v kolenu. Bila je močna, mišičasta, moška noga. »Odkod je tu noga? Ali je Volbenk koga ubil?« se mladec zgrozi ...

Martin ni utegnili premišljevati. Zunaj je zarezgetal vranec in tudi hitri koraki so se začuli. Volbenk gre! Martin ni pomišljal. Brž je zgrabil ponev, da se je pol masti razlilo, drugo je odstavil na stran.

»Kaj delaš tu?« je zavpil starec, ki je že stal na pragu in s strašnimi očmi prebadal Martina.

»Nič, nič,« se je branil fant. »Tole je kipelo, smrdelo je strašno in sem šel, pa odstavil. Bal sem se, da se ne bi vse povrelo. Škoda bi le bilo, saj vidim, da je zdravilo.«

»Lažeš!« je zavpil starec.

»Resnico govorim,« je trdil Martin. V tem je pogledal skozi vrata in videl, da konj dirja po polju. »O, rjavec! Moj rjavec!« je vpil Martin in planil iz koče za konjem, kar ga je rešilo neljubega zapletljaja.

Volbenk je stopil notri in postavil zdravilo nazaj na ogenj. Plašno je pogledal v kot na tnalo, pa se je potolažil, ker je platno ležalo tam prav tako, kakor ga je pustil.

»Nič ni videl,« si je končno potolažil starec slabo vest.

Vzel je potrebna zdravila, skrbno zaklenil vrata za seboj in se urno napotil v Dolenjo vas k Vilibaldovim.

Martin je po polju lovil konja. Mlada, iskra žival, je brezumno dirjala po mladem žitu, trgala zelena stebelca in teptala setev. Martin je besnel od togote. Tekal je po vlažni njivah, da se mu je prst nabirala na škornje in lovil konja.

»Hej, rjavček, ve-ha!« ga je klical in vabil.

Mlada žival pa je letala po žitu in ga pulila, prav nalašč po žitu.

»Ali ga ne vidiš? Vse žito nam bo pomendral!« so tožili tlačani, toda zmerjati, Vilibaldovega sina niso upali.

»Pa ga ujemi, hudiča!« je klel Martin in se spet po gnal za konjem po travnikih.

Konj je bežela naravnost proti farni cerkvi svetega Jakoba. Butil je k cerkvi, okrog katere je bilo pokopališče z visokim zidom. Pred mrtvašnico je stal župnik in z njim še nekateri možje. Praznik Gregor je zgrabil konja, stisnil mu je uzdo pod gobcem, da je konj obstal, nato pa sedel na zadnji nogi. V tem je že pritekel Martin, ves zasopljen.

»Glej, Gregor, ali si ga ti! Kam mi je ta hudič zbežal!«

»Tu je posvečena zemlja, nikar ne preklinjaj,« je opominjal župnik razgretega županovega sina, ki v tem stanju ni mislil na to.

Martin se je odkril pred župnikom in ponižno rekel:

»Tako me je ujezila ta pro… ta žival, častiti gospod. Ali ogledujete mrtveca?«

»Da, in nekaj se nam strašno čudno zdi,« se z župnikom ponovno zgledajo vsi možje, ki si niso znali razvozljati uganke, kje bi bila desna noga ubitega neznanca.

»Mrtvec nima desne noge,« župnik zopet ponavlja navzočim.

»Kaj nima?« je prisluhnil Martin.

»I, desne noge. Včeraj, ko smo ga prinesli, jo je imel, zdaj mu je v kolenu odsekana,« vsi hkrati govore v eni sapi.

»V grehih je umrl, mu jo je pa hudič vzel, da jo bo imel za "dolgo jago",« je menil eden izmed mož.

»To so vraže,« ga je zavrnil župnik. »Nogo mu je odrezal ali odsekal človek.«

»Ali kdo?« so se spogledovali možje.

»Jaz vem!« se je oglasil Martin.

»Kdo? Kdo? Govori!« so možje planili vanj.

»Volbenk s klanca.«

»Volbenk? Daj, govori!«

Martin jim je pripovedoval, da je pravkar videl človeško nogo v Volbenkovi veži. Možje so vztrepetali in bili besni obenem.

»Ta copernik! Ta prokleti copernik!« so ga kleli.

»Ne preklinjajte ga možje!« jih opominja župnik.

»Ali mu moremo reči kaj dobrega, gospod?«

»Glejte bolnike zdravi!« govori s premislekom župnik.

»S hudičevo pomočjo! Izročimo ga radovljiškemu mestnemu vicedomu, ta ga bo obsodil zaradi čarovništva!«

»Zaradi čarovništva ne, zaradi hudobije, zaradi skrunjenja mrličev seveda,« je rekel župnik. »Čarovnikov in čarovnic vendar ni.«

»Vi vedno svojo trdile, gospod, ko niste še nikoli izkusili hudobije čarovnikov,« so oporekali kmetje.

»Veste kaj?« se je znašel Martin. »Povedal bom svojemu očetu, on bo vedel, kaj naj stori.«

»Saj res, on naj odloči,« so rekli vsi, z župnikom vred. »Župan naj razsodi.«

»Drevi je sklicana veča in tudi sodina bo obenem. Naj še Volbenk stopi pred sodbo.«

»Naj občuti moč županske palice!«

»Saj res,« je pristal tudi župnik. »Ta človek nikdar ne prestopi cerkvenega praga, treba bi ga bilo izobčiti iz cerkve.«

»Kar brž moram domov.« je rekel Martin in je šele zdaj prijel vranca, ki ga je Gregor še vedno držal. »Takoj moram povedati očetu kaj je ta starec naredil.«

»Le hitro stopi, da starec ne odnese pete,« so ga opominjali.

Martin je pozdravil. Pred pokopališčem je zasedel vranca in ga gnal skozi Srednjo vas. Ko je prijahal domov, je videl, da je Volbenk še v zgornji hiši. Hitro je poiskal hlapca Ambroža in Matevža in jima ukazal:

»Ko pride Volbenk v vežo, ga zgrabita, roke in noge mu povežita z vrvjo, pa v klet ga vrzita.«

Hlapcu sta odpirala usta do ušes, kakor da nista prav slišala. Matevž je začudeno vprašal:

»Koga, praviš, naj primeva?«

»I Volbenka,« jasneje reče Martin.

Hlapca sta se spogledala, nato je Matevž spet vprašal:

»Volbenka, da bi zvezala Volbenka in v klet vrgla?«

»Čemu še sprašuješ?« ga zavrne županov sin.

»Kaj pa je naredil?« vprašuje začudeni hlapec, ki ni mogel verjeti kar je slišal.

»To boste čuli zvečer pri sodbi,« samozavestno pojasnuje Martin.

»Ali je gospodar ukazal?« zopet vprašuje drugi hlapec.

»Oče nič ne ve. Zakaj bi samo njega poslušali? Ali nisem jaz njegov sin?« govori vedno bolj samozavestno njegov sin, ki se mu je že v besedi sami izražala vsa bahavost svobodnjaške krvi, ki jo je imel od očeta župana.

Hlapca sta se umikala in Ambrož je mrmral:

»Tako bi rekel, da se midva ne bova ruvala z njim.«

»Kaj?« ga zategnjeno sramotilno vpraša Martin.

»I, saj veš,« se je izgovarjal Ambrož. »S coperniki ni da bi se prekljal. Lahko ti ureče in spravi nesrečo nad glavo. Volbenk, bi rekel, je pa še prav prva glava med vražarji.«

»Tepca!« se je jezno in posili zagrohotal Martin.

Po stopnicah z mostovža sta šla Vilibald in Volbenk. Martin je ostro ukazal hlapcema:

»Zdajle ga zgrabimo vsi trije!«

Hlapca sta se pa le umikala v kot. Ko je prišel Volbenk v vežo, se je Martin vrgel nanj in ga zgrabil za vrat.

»Ambrož! Matevž! Prinesite vrv! Vrv sem!« ukazuje na vso sapo Martin.

»Kaj pa delaš?« se je začudil Vilibald. Z močno roko je prijel sina, ki je tiščal Volbenka za grlo, da je starec lezel k tlom. »Pusti ga! Kaj ga hočeš umoriti?«

»Vrv mi prinesite!« je kričal Martin in še bolj tiščal Volbenka, da so mu hotele oči izstopiti iz jamic.

Matevž je zelo previdno, da bi ga Volbenk ne opazil, prinesel Martinu sveženj vrvi. Ta je zvezal Volbenku roke in noge, nato ga je položil na tlak. Ko je starec skoro nezavesten obležal na tleh, je pa Martin začel obdelovati oba hlapca.

»Prekleti šlevi! Urokov se bojite in Volbenkove coprnije! Moji volji se pa zoperstavljata! Na, na!«

Hlapca nista upala vzdigniti roke zoper gospodarjevega sina in sta raje zbežala na dvorišče, da sta ušla njegovim pestem.

»Kaj vendar počneš?« je zavpil Vilibald, ko se je zavedel iz prve osuplosti. »Zakaj pa pretepaš hlapce? Ali bi rad videl, da bi mi zdaj ob najhujšem delu ušla od hiše?«

»Govoriš, oče, kakor da jaz ne delam!« skoro užaljeno reče Martin.

»Za gospodarja se šteješ!« je zavpil Vilibald. »Za gospodarja in za župana! Zakaj si tega zvezal?«

»V klet ga bom vrgel!« odločno reče svobodnjakov sin.

»Brez mojega dovoljenja ne! Povej pri tej priči kaj hočeš, če si v pravici, ti ne bom branil,« se razhudi oče župan. »Sicer pa: drevi je sodina. Če imaš tožbo zopet Volbenka, stopi na vas z drugimi in ga obtoži.«

»Oče tako govoriš z edinim sinom?« še bolj užaljeno vpraša Martin svojega očeta.

»Tega ne govori oče, ampak župan.«

»In župan zahteva, naj vse razložim spričo tega sleparja?«

»Župan. Kaj boš storil, če se ti uprem?« uradno vpraša sin svojega očeta.

»Upiraš se županu, ne očetu!«

»Kaj boš storil s tem lopovom?« naglo odgovarjati eden drugemu.

»Odvezal ga bom, glej,« Vilibald se je sklonil k Volbenku in je hotel odmototi konopec.

»Oče!« je zavpil Martin. »Ali kaj daš na župnikovo besedo?«

Vilibald se je tedaj molče odkril.

»Torej ga bom z župnikovim dovoljenjem, vrgel v županovo ječo,« se je zasmejal fant. Ni čakal odgovora, prijel je starca in ga odnesel v klet, ki jo je varno zapahnil.

»No?« ga je gledal Vilibald.

»Zakaj si mi branil, oče?«

»Opraviči svoje ravnanje!«

Martin je spet povedal vso zgodbo, da je Vilibald strmel.

»Oče, ti ga moraš obsoditi,« ga nagovarja in prepričuje Martin.

»Težka reč! Kot njegov dolžnik, materi je pravkar rešil življenje.«

»Kaj? Oče, ti se bojiš tegu zločincu?« resno, začudeno vprašuje sin svojega očeta od katerega ni bil vajen nikakega oklevanja. »Župan si,« je poudaril Martin.

»Ti ne razumeš,« se je izmikal Vilibald. »Župan sam se sicer ne boji copernika, toda Vilibald človek, bi mu ne prišel rad v zamero.«

»Naj ga torej župan sodi,« naglo poprime Martin, ki je zadel pravo obliko.

»Ali moram?« se izprašuje Vilibald, ki se je sedaj že postavil na stališče županu, ki mora ravnati tako, kot je postavno.

Vilibald pa ni več pomišljal. Naposled se je udal, ker se ni mogel več upirati niti samemu sebi več, posebno na še, ker je v to privolil župnik sam, ki ga je v takih slučajih povsem ubogal.

»No, pa bom sodil, če že ni drugače,« zaključi župan končno.

Šel je po polju in z nekim nemirom, kateremu je bil primešan strah, pričakoval večera.

* * * * * * * * *

Zvečer, ko je odzvonilo in je vzšla luna, so se zbrali možje sredi vasi pod lipo. Župana še ni bilo. Starejši možje so posedli na klop pod lipo, mlajši so stali v gruči in se pogovarjali.

»Kaj menite, čemu nas je Vilibald nocoj sklical sem?« je vpraševal stari Marko, svobodnjak iz Gorenje vasi. »In še prav svojega sina je poslal z županskim prstanom.«

»Sodina je nocoj,« mu odvrne sosed Ahacij.

»Kaj vidva vesta!« je menil Tomaž z Bistrice. »Iz Podtabra sta, pa sta gluha in slepa za vse, kar se okrog vaju godi. O obrambi zoper Turke bomo večali!« vzvišeno govori modri Tomaž z Bistrice, ki je že nekaj slišal o tem govoriti med ljudmi in se mu je te sestanek zdel povsem pameten in upravičen.

»Norec!« je Marko nahrulil Tomaža.

[editorial 1]če pridejo ali ne?«

»Pa vendar …« se hoče še nekaj delati važnega pa je klonil v svoji nestvarnosti.

»Nič ne govori. Prav lahko pridejo, ko jih boš najmanj pričakoval. Kam boš pa šel takrat, če tabora ne bo, a?« nadaljuje Tomaž, ki je vedno dosti mislil.

»Saj je hosta,« nespametno vpade v besedo Marko.

»Seveda, v hosto pa Turek ne more za teboj! Marko, ti si bedak in škoda je, da nosiš svobodnjaški meč, ki ga še malo nisi vreden. Tisti tvoj praded, ki ga je sprejel iz grofovih rok, je moral biti druge vrste ptič,« ga zopet pošteno zavrne Tomaž, ki so ga vsi navzoči z velikim zanimanjem poslušali in odobravali njegove misli.

»Ti pa vse veš,« se je slednjič umaknil osramočeni Marko.

»To že vem, da bomo nocoj govorili o tem, kako bi še bolj utrdili cerkev svetega Benedikta. Saj sami vidite, da je popravilo res potrebno.« Tehtno govori Tomaž.

»Popravila je potrebna, toda kdo bo dal delavce? Delo na polju kar vpije,« so tožili možje.

»Pridejo Turki, pa ti polje pomendrajo in spravijo v malhe, kar boš v potu svojega obraza pridelal. Kaj pa potem?« je modroval Tomaž.

»Molčite no, župan gre,« je tedaj rekel Matej.

V svetlobi so videli župana in nekaj mož, ki so baš prišli na vas. Eden izmed teh, praznik iz Dolenje vasi, je nosil v roki rovaš. Možje so šli naravnost pod lipo.

»Bog vam daj dobro srečo, možje,« je pozdravil župan.

»Bog ti jo daj,« so mu želeli oni.

Vilibald je stopil v sredo, tik pod lipo, okoli njega so se v dvojnem polkrogu zgrnili povabljeni možje. Vilibald je pregledal če so vsi, zares nobenega ni manjkalo.

»Možje!« je končno rekel Vilibald, »včeraj sem govoril z našim župnikom in skupno sva si ogledala cerkev. Obzidje je slabo, skale se vale po rebri in malta se drobi kakor kruh. Popraviti ga moramo.«

»Ali vam nisem pravil možje?« se je oglasil Tomaž, ki je s tem mnogo pridobil na ugledu.

»Bodi no tiho,« ga je zavrnil Ahacij.

»Župan, ali meniš, da res Turki pridejo?« je spraševal praznik Jakob iz Britofa.

»Nevarnost je velika,« je razlagal Vilibald … »Ali ne slišite klatežev in beračev, ki čudne vesti širijo po deželi? Ali vam tovorniki in potniki nič ne povedo? Ste slepi, da ne vidite jezdecev, ki dirjajo po cestah in svare ljudstvo …«

»Kdo bi se zanesel na take,« so mrmrali možje, ki so bili sedaj na jasnem o preteči nevarnosti in jim ta novica ni bila nič kaj prijetna.

»Le verjemite: otrok in berač slutita nesrečo. Sicer nas Bog obvaruj, da bi zlodej spet prišel med nas, ko vendar že par let živimo v prijetnem miru. Hiše so nove, polje zeleno in obdelano, trgovina napreduje, dežela si je opomogla. Pesjan je nemara zavohal, da se je nabralo spet nekaj blaga, pa se mu sline cede, da bi prišel k nam in zopet pobral, kar smo si pridobili z žulji svojih rok. Mi moramo pa gledati, da spravimo na varno vsaj nekaj blaga, če bomo že morali domove izročiti pogubi. Tabor moramo popraviti in ga utrditi, možje. Župnik ima pravico do tlake pa je ni porabil za župnijsko polje, ki je zanemarjeno, s tlačani je raje popravljal Tabor. Ali bomo mi zaostajali za njim?«

»Toliko je dela na polju,« so tožili nekateri.

»Je, saj ne oporekam. Vendar moramo tudi zato skrbeti za Tabor, da bomo vsaj zdravo kožo imeli kam spraviti, če bo drugo šlo v Turkovo malho.«

»Pa ravno zdaj bomo delali, poleti,« nevoljno govorijo svobodnjaki, ker jim vse to ni šlo v sklad z njihovimi načrti.

»Če bi vas opominjal pozimi, bi pa tudi nihče ne mami iti z zapečka,« se je hudoval Vilibald. »Takoj bomo začeli delati. Kar po vrsti. Prvi teden bodo delali iz Podtabra, drugi iz Britofa, tretji iz Srednje vasi, četrti iz Dolenje vasi, peti pa iz Bistrice. Če še ne bo dobro, bomo spet delali takole po vrsti.«

»Prav imaš, Vilibald,« ga je hvalil Tomaž.

»Župan ima prav,« so pritrjevali zbrani, ker se niso mogli upirati nujnosti popravila zavetišča.

»Vsak tlačan mora dati enega delavcu, praznik dva, svobodnjak da dva delavcu, voz, vprežno živino in enega voznika. Pa da mi ne boste pošiljali otrok in žena na delo. Možje morajo priti!«

»Kaj?« je zavpil Vilibald. »Vsi morajo priti, prav vsi.«

»Pa ravno zdaj, v tem delu,« so še zagodrnjali nekateri.

»Vsak dan bom sam šel gledat, kako bo delo napredovalo. Le poskusi naj mi kdo ostati doma!«

Godrnjači so se umaknili v stran in so le še skrivaj grdo pogledovali odločnega, vendar modrega in dobrega župana, ki mu ni nihče upal več ugovarjati, ker je bilo treba resno misliti na obrambo dežele, čeprav je to terjalo velikih žrtev.

»Veča je pri kraju, začne se sodina. Kdor ima pravično tožbo, naj stopi predme, če pa ni v pravici, naj dobro premisli, preden bo govoril. Toda vsi možje morate počakati tu. Nazadnje boste razsodili o neki važni stvari.«

Prvi stopi pred Vilibalda Ahacij iz Podtabra in reče:

»Župan, hlapec se je pri meni udinjal za leto dni, zdaj pa je ušel brez vzroka.«

»Si ga morda pretepal? Si mu morda storil krivico?« takoj vpraša župan?

»Nisem, le drug gospodar mu ponuja boljše plačilo.«

»Si mu že plačal?«

»Še devet goldinarjev nemške veljave ima pri meni v dobrem. V nedeljo bo prišel ponje,« pojasnuje Ahacij županu, ki je pazno motril njegovo govorjenje.

»Ne smeš mu jih dati. Če bi jih hotel dobiti s silo, mu reci, da ga bom jaz izročil oskrbniku Leopoldu. Tistih devet srebrnikov pa prinesi meni, porabili jih bomo za utrjevanje tabora,« razsodi Vilibald, župan.

Za Ahacijem je prišel pred Vilibalda Tomaž.

»Župan! Sosed Kozel mi je prestavil mejnik in mi odrezal za dobra dva sežnja zemlje. Sosedje so priča.«

»Res je, res. Kozel je slepar!« so pritrjevali sosedje.

»Kozel, plačal boš deset goldinarjev nemške veljave za kazen, da boš vedel prestavljati mejnike,« je razsodil župan.

»Župan, kje naj vzamem toliko denarja?« je milo vzdihovaje potožil Kozel.

»Kjer hočeš. — Ali ima še kdo tožbo?« naglo vprašuje župan, ki ni kazal veselja ukvarjati se s takimi malenkostmi v tem času.

Zdaj se je oglasil Jurij iz Britofa.

»Tale moj sosed France je tako zanikrn, da nalašč ne popravi plotu, v mojo škodo. Vodo izpod svojega kapa je speljal na moj vrt, da mi trga zemljo.«

»Ali je res?« je vprašal župan navzoče.

»Res, kakor je Bog v nebesih,« so zatrdili sosedje.

»France, ti si bil zaradi tega prestopka že enkrat kaznovan,« se je domislil župan. »Takrat si plačal dva ogrska goldinarja, zdaj boš dal štiri. Če se pa ne boš poboljšal, boš plačal deset ogrskih goldinarjev in s palico jih boš dobil.«

France se je kislo držal, klel je in obračal prazne žepe. Toda Vilibald ga ni videl, ker je pred njim stalo že troje novih tožnikov. Vsi trije hkrati so kazali na grešnika in govorili:

»Župan, Matjaž vsako soboto in pred vsakim praznikom dela na polju s svojimi ljudmi, ko že zdavnaj odzvoni delopust.«

»Zemlja hoče biti obdelana, nič ne vpraša, če je že odzvonilo delopust ali še ne,« se je branil Matjaž.

»Kaj naj storim s teboj?« je pomišljal župan. »Lani si bil zaradi iste tožbe šiban, kajne? Ali naj te ukažem spet šibati? Ne! letos potrebujemo denarja, da bomo mogli tabor utrditi. Plačal boš pet ogrskih goldinarjev, ali dvanajst nemških, ali pa dvajset naše veljave.«

»Hudič, plačaj za prazni nič!« se je nosil skopi Tomaž.

»Molči, Matjaž, drugače boš še šiban. Vsi tisti, ki morajo plačati kazen, naj mi danes deset dni prineso denar. Ali ima še kdo kaj povedati?«

Nihče več se ni oglasil k sodini. Vilibald je zažvižgal in iz najbližje hiše so prignali Martin, Ambrož in Matevž zvezanega Volbenka. Možje so jih začudeno gledali in se izmikali daleč od njih. Fantje so sključenega starca prignali tik pred Vilibalda, tam so obstali za njim.

»Kaj pa je ta storil?« so spraševali najpogumnejši.

»Čujte! Zagrešil je zločin, ki res vpije po kazni. V mrtvašnici leži danes že drugi dan mrtvi tujec,« je pričel očitno obtoževati župan zločinskega starca, ki je lezel skupaj pri tej obtožbi in se je vsem navzočim zdel tedaj še bolj zločinski.

»Bog daj pokoj njegovi duši,« so enoglasno odgovorili možje in sneli klobuke.

»Kdo pa je in od kod?« je vprašal Tomaž. »Saj je imel pri sebi menim da neko pisanje.«

»Na tistem pergamentu je po latinsko zapisana neka molitev, drugega nič,« je pojasnil Vilibald. »Zato bomo mrliča kar pokopali. Ta človek, Volbenk iz Podtabra je pa šel v mrtvašnico, tam mrliču odrezal ali odsekal desno nogo.«

»Groza!« so zavpili možje vsi hkrati. »Glejte ga, copernika!« 

»Zagrešil je zločin skrunjenja mrličev. Cerkvena gosposka se je odločila, da ga izobči iz Cerkve.«

»Prav tako. Fuj, lopov!« je zavpil Tomaž.

»Moj sin Martin je danes dopoldne videl odsekano nogo v njegovi hiši. Zdaj jo je nekam skril in je ne moremo najti. V ponvi je imel neko mast, vrag me vzemi, če ni človeška.«

Možje so se pri tem zgrozili in se plaho umikali pred zvezanim starcem, ogrnjenim v črn plašč, ki je stal med njimi sključen kakor pošast.

Vilibald je prižgal voščeno svečo, prijel jo je v roko in ukazal Martinu:

»Martin, prisezi pri troedinem Bogu, da si govoril resnico, ko si obtožil Volbenka!«

»Prisegam!« je resnobno vzkliknil mladenič in vzdignil desnico. »Naj se mi posuši ta roka, če sem resnici storil le za las krivice!«

»Ali ti priznavaš krivdo?«je vprašal župan Volbenka.

Vsi so napeto prisluhnili, ta pa je le molčal in s svojimi strašnimi očmi prebadal Vilibalda in Martina.

»Ne odgovarja. Kaj hočete vi, možje, da naj storim z njim? Sodite vi, zato sem vas pridržal tu,« je svečano govoril župan. — — — —

»Za pete ga obesimo nad mravljišče,« je svetoval Tomaž.

»Ali ga do smrti pretepimo,« je nekdo svetoval.

»Oskrbniku Leopoldu ga izroči,« so svetovali nekateri, ki so verovali v Volbenkove čarovnije in so se ga bali.

»Ne, zločin se je zgodil tu, zato ga bom jaz sodil. V njegovi hiši smo dobili trideset ogrskih goldinarjev, te smo vzeli in jih bomo porabili v dober namen. Zdaj boste pa položili zvezanega na tla in ga tepli, dokler se ne bo onesvestil,« je obsodil župan in to so mu vsi pritrdili.

Ljudje so se streloma odmikali in tudi Vilibald je gledal v tla, ker ni mogel prenesti strašnega pogleda starčevih oči. Rezko, kakor je znal le on, je ukazal:

»Na tla z njim!«

Ambrož, Matevž in praznik Janez so ga vrgli na tla, potem so začeli po njem udrihati s palicami. Može je bilo strah, zato so se hitro začeli razhajati. Tudi Vilibald in Martin sta šla. Ko še nista bila doma, sta prisopihala za njima hlapca.

»Ali ste ga že?« je začudeno vprašal župan.

»Že odvezali smo ga, pa leži tam in se ne gane.«

»Prav,« je menil Vilibald.

Ne dolgo nato je šel raztepeni Volbenk po cesti v Podtabor. S pestjo je zagrozil mogočnemu svobodnjaškemu dvoru:

»Le čakaj, Vilibald, nocoj si skoval svojo usodo!«

IV.[uredi]

Naslednjo nedeljo popoldne so prijahali v Podbrezje trije možje in poskakali s konj na Vilibaldovem dvorišču. Konje so privezali pred hlevom, sami so se napotili v hišo.

Vsi trije so imeli šopke za klobukom, za to so vaščani vedeli, da prihajajo snubci. Bili so Ožbalt iz Begunj, njegov sin Tit in Pankrac iz Ljubnega. V veži za mizo je sedel Vilibald sam s privihanimi rokavi. Pankrac je pozdravil:

»V imenu Gospoda, Troedinega Boga! Svobodnjak in župan Vilibald, kako nas boš sprejel: s kruhom in soljo ali z žegnano vodo?«

Vilibald je vzel hleb in nož v desnico, v levici je držal leseno skledo soli in jim stopil nasproti.

»Z žegnano vodo se hudič preganja, vi pa ste pošteni možje, zato bodite sprejeti v mojem starodavnem domu, kakor da vas je sam Bog sem pripeljal.«

Možje so si po vrsti odrezali kruha in ga pomočili v sol, vsi trije so potem rekli:

»Zahvaljen v imenu božjem!«

Nato so stopili v vežo in sedli k ognjišču.

»Hišni gospodar, ponižno te prosimo, da bi nam dovolil ostati in se pogreti pri tvojem ognjišču.«

Vilibald pa je odprl na stežaj hišna vrata.

»Moji gostje ste in sram bi me bilo, če bi posedali na ognjišču zraven pepela. Miza je pogrnjena in tudi za pod zobe se bo kaj našlo.«

Zatem so šli vsi štirje v hišo. Miza je bila pogrnjena z belini pražnjim prtom, na njej je ležal hleb kruha, zraven je stala buča vina. Posedli so okoli mize in Vilibald je ponujal:

»Hej, dolga je bila vaša pot, trudni ste, lačni in žejni. Odrežite kruha, zalijte grižljaj z vinom!«

Vstal je starešina Pankrac in rekel:

»Lepo in dobro si nas sprejel, kakor se kristjanu spodobi. Nam si ponudil klop, vino in kruh, daj, poskrbi še za naše konje, da bomo mogli na njih še jahati domov.«

»O, to lahko storim,« je dejal župan in vstal. »Kaj hočete, da nasujem vašim konjem v jasli: ovsa ali pšenice-zlatice?«

»Pšenice-zlatice, če je še imaš v kašči.«

»Imam, hvala Bogu in svetemu Jakobu, ki je polje varoval.«

Vilibald je šel ven, tam je naročil hlapcem naj spravijo konje v hlev in naj jim prineso sena in pšenice. Nato se je vrnil v hišo k možem in se zapletel z njimi v pomenek o preteči turški nevarnosti, o plačilu dvojne davščine, o vremenu in drugem.

Pankrac iz Ljubna je odrezal kos kruha in vprašal:

»Vilibald, ali je na tvojih njivah zrastla pšenica iz katere ste spekli ta kruh?«

»Na mojih, da!«

»In jo še imaš?«

»Imam, hvala angeljem, ki polje varujejo od svetega Jurija do svetega Mihaela, da toča ne razbije klasje. Pol kašče je imam še, čeprav bo že kmalu nova.«

»Glej, Vilibald, Podtabrom smo zvedeli, kako kleno pšenico pridelaš, pa smo te prišli vprašat, če bi nam prodal mernik ali dva tega zrnja, da bi dobili pravo seme za naša polja.«

»Bi. Po čem pa plačate?« odgovori svobodnjak, ki se je čutil počaščenega ob priznanju dobrega gospodarstva, ki ga je vodil vzorno vsem v vzgled.

Pankrac je položil na mizo ogrski goldinar.

»Za mernik pšenice bo dovolj?« reče gledajoč Vilibalda.

»Dovolj za deset mernikov,« se je zasmejal Vilibald. »Le spravi goldinar, ko boš sprejel blago, boš plačal.«

V hišo je prišel postavni Vilibaldov Martin. Črni kastorec, lajbič s srebrnimi gumbi, gamsove hlače in škornji, zal fant je bil. Možje so ga povabili k mizi.

»K nam prisedi.«

»Premlad sem še in grdo bi bilo, če bi sedel med možni,« se je branil Martin.

»Nič zato!« ga je pogovarjal Pankrac. »Tu imamo tudi enega, ki je še mlad, pa vidva sedita skupaj.«

»Le k meni sedi, Martin,« ga je vabil Tit.

Fant je z veseljem sedel k bodočemu svaku in se zapletel z njim v tih in živahen pogovor. Vilibald ga je ošinil s hudim pogledom.

»Ti, da se ne boš spet kaj prepiral.«

»Danes pa ne, oče,« se je smejal sin. »Nedelja je, Gospodov dan, greh bi bilo in grdo tudi.«

»No, no, že prav.«

»Vilibald,« je povzel spet Pankrac in globoko nagnil bučo. »Z dobrim vinom si nam postregel, Bog ti plačaj zato. Dobro vino, čisto, rumeno kot cekin! Povej nam, odkod si dobil ta zlati dar božji, da bi ga še mi kupili. Z Dolenjskega in s Štajerskega ni, to se mu pozna, na Gorenjskem pa trta ne rodi. Odkod so ti ga pritovorili: od morja ali s skalnatega Krasa?«

»Prepozno si me vprašal, ljubi Pankrac. Tovorniki, ki so mi ga pripeljali, so odšli, nazaj jih ne bo morda leto dni. Če boš do tedaj čakal, se ti bo grlo posušilo. Imam pa bariglo v kleti in če niste preveč žejni, bi vam ga jaz prodal. Vedro ali dve ga prav lahko prodam, samo v škodo ne,« se je nekoliko hudomušno pošalil svobodnjak, ki mu je dobra kapljica razvezala jezik in vzdramila trgovsko žilico, ki mu ob takih prilikah ni nikdar mirovala kot dobremu gospodarju.

Pankrac je položil na mizo dva ogrska goldinarja.

»Za eno vedro — ali bo dovolj?«

»Bo, za pol bariglc. Le spravi denar, ko boš vino domov peljal, boš plačal,« mirno dopolni župan.

Spet se jim je pogovor obrnil v drugo smer in polovico poldneva je že prešlo. Medtem je Pankrac pogledal na sonce. Pogled mu je ušel na dvorišče, kjer je mlad volič trgal travo.

»Hej, Vilibald, lepo živino imaš,« je pohvalil gospodarja.

»Lepo, hvala svetemu Lukežu, ki nam živino obvaruje pogubnih bolezni,« pobožno vzdihujejo vsi hkrati.

»Glej, kako je ta volič pravi,« nadaljuje Pankrac. »Močna žival je, okroglega života, na pravih nogah in lepo rejena. Tega bi jaz kupil, pa ne zase, za prijatelja. Ožbaltu bi ga kupil, ta bi rad imel takole žival pri hiši.«

»Glejte, glejte, vse bi mi radi odnesli od hiše,« se je nalašč jezil Vilibald. »Kaj praviš ti, sin moj ali bi prodal lepega voliča, ali ne?« zopet nalašč ogovori svojega Martina, ki ga je to vprašan je za svet vpričo mož zelo počastilo.

»Za dober denar ga le dajte, drugače pa ne,« je menil Martin.

Pankrac je vrgel na mizo mošnjo, da je zažvenčalo.

»Zvenk ni napačen,« je rekel Vilibald, »in ker sva prijatelja od mladih nog, ti bom prodal voliča.«

»Tako torej. Ti mi boš dal mernik ali dva pšenice, vedro vina in voliča. V soboto, če ti je prav, pridemo z vozom in bomo vzeli blago.«

»A soboto? Meni je prav, zakaj bi mi ne bilo? Toda vprašati moram še druge. Ali je tebi všeč, Martin, da pojde blago od hiše?«

»Prav, če bodo dali zanj cesarske podobe,« govori vreden sin svojega očeta.

»Glej, sinu je tudi prav. Kar prišli bomo v soboto z vozom.«

»Ne vem,« se je umikal Vilibald. »Vprašati moram še ženske.«

»Ženske? Kaj nisi sam gospodar?«

»Sem, vendar se moraš včasih ukloniti tudi ženski volji in to zaradi ljubega miru. Žena vem da ne bo oporekala, za hčer bi pa ne rekel dvakrat.«

»Vilibald!« je vzkliknil Pankracij. »Glej, pametna misel se mi je rodila, kakor bi mi jo Bog iz nebes poslal.«

»Če je pametna le na dan z njo!«

»Če ti je prav, bomo pa še tvojo hčer vzeli, ko bomo blago odpeljali, Tako bo prav za vse strani.«

»Da bi vam še dekle dal?« se je začudil Vilibald. »Glej jih no, kaj jim je prišlo na misel! Ali ne veste, da nam Micka gospodinji? Kako bomo pa potlej?«

»Saj imaš sina. Oženil ga boš, pa bo. Pri Ožbaltu v Begunjah pa nimajo gospodinje in grunt jim pojde na nič, če kar hitro ne dobe prave ženske. He, Vilibald, ali bi ti privoščil prijatelju Ožbaltu, da bi šel z bisago po svetu?«

»Njemu bi tega ne privoščil, sebi pa tudi ne.«

»Kaj, sebi? Sina boš oženil, kakor bi Ožbalt Tita rad oženil. Glej, kot goste si nas sprejel, pogostil si nas, zdaj nam vendar še te prošnje ne boš odrekel.«

»S kruhom in soljo sem vas sprejel, pogostil sem vas, obljubil sem vam prodati pšenico, vino in vola, pa vam še ni dovolj. Namesto da bi mi izkazali hvaležnost, mi pa hočete odpeljati še dekle od hiše.«

»Glej no, saj ne bo šla na nič.«

»Vem, da ne. Toda pogrešili jo bomo presneto težko.«

»Kaj pa, če bi dekle rado šlo z nami?« se je zasmejal Pankrac.

»Ne vem. Dosti jih je že vprašalo, če bi šla z njimi, pa le ni hotela iti.«

»Morda ji bomo pa mi bolj všeč. Daj no, Vilibald, pokliči jo, da nas bo videla.«

»Poklical jo bom. Če pa ne bo hotela …«

»Mi ti ne bomo zamerili in njej tudi ne.«

Vilibald je poklical Micko. Prismejala se je v hiše in je pozdravila snubače brez zadrege.

»Ti, Micka ali bi šla z nami v Begunje?« jo je povprašal Pankrac in ji obenem ponudil vina.

Micka je pokusila vino in se šalila:

»S kom bi pa šla, oče Pankrac? Z vami?«

»I, kaj ti nisem všeč? Saj sem vendar še možak, kakršnih je malo v fari.«

»Ste, pa zame imate preveč križev na hrbtu. Vaša žena. Hm! Kaj bi pa ona dejala?«

»Glej ga kleka, na mojo staro sem pa res pozabil. Ali bi potem šla s temle, ki je vdovec?«

»Z očetom Ožbaltom? O, oče Ožbalt so pa toliko pametni, da bi me ne hoteli s seboj.«

»Bo že res,« se je smejal Pankrac. »Kaj pa tistile tamle. Tit? Ali bi s tem šla?«

Micka se je prijazno posmejala Titu, pa se je vendar še branila.

»Ko pa ne vem, če vprašate zares ali za šalo?«

»Vraga, zares! Daj no, pametno odgovori! Ali bi šla s Titom v Begunje k Ožbaltu?«

»Hm ... Bi ja šla ...«

»No, hvala Bogu, vendar nismo zastonj hodili!« se je oddahnil Ožbald. »Bal sem se že, da bi nas vašo muhasto dekle ne zapodilo.«

»Kar nič mi ni prav,« je nalašč godel Vilibald.

»Kaj ti ne bo prav!« je vpil Pankrac. »Ali bo šla na beračijo? Ožbaltovo posestvo je vredno tvojega. Raje povej kdaj bomo svadbo naredili.«

»Jaz bi rad videl, da bi že danes teden svatovali, ker gospodinje res potrebujemo,« je menil Ožhalt.

»Danes teden že?« se je zavzel Vilibald.

»Najbolj pametno bo tako. Nevarni časi so in prav je, da dekleta spraviš na varno,« je opominjal Pankrac. »Mož jo bo že znal varovati, ali ne, Tit?«

»Mh!« je zinil Tit. ki doslej še ni rekel nobene.

»Glej ga no, ženina, kako so to strdeno drži,« se je oglasil Martin. »Ko se bom jaz ženil, bom vriskal in vpil!«

»Ti se boš pa ženil, ti!« se je norčeval Vilibald. »Le katera bi hotela takega telebana!« se pošali oče s svojim sinom, kar pa je v resnici mislil baš obratno.

»Le katera je tebe hotela, oče,« ga zavrne Martin, ki mu ni hotel ostati dolžan zbadljivke.

»Molči, smrkavec!« je trdo ukazal Vilibald, da je s tem vsem navzočim dokazal svojo moč v hiši.

Martin ni upal ugovarjati očetu. Črno je pogledal po hiši, nato pa zažvižgal in brez slovesa odšel.

»Burja!« je rekel Vilibald. »Kar zaletava se na vse strani! Zdaj mu je bilo že zadosti in je pošteno jezen. Sicer je pa dober fant,« ga opravičuje pri vseh z dobrohotno očetovsko besedo, kar so svatje takoj opazili in videli, kako ga ljubi.

»No zdaj se še pomenimo o svadbi,« so priganjali snubači.

»In o doti, o doti,« je rekel Vilibald.

»Za tisto še nismo nič vprašali,« ga je zavrnil Ožbalt. »Zdaj smo prišli vprašat samo za dekle.«

»Če boš pa kaj dal z njo, bomo prav radi vzeli,« je dostavil Pankrac.

»I, saj sami veste, da Vilibald ni brez cvenka,« se je ponesel svobodnjak. »Edino hčer niožim in sram bi me bilo, če bi ji ne dal, kakor se spodobi! ...«

»Koliko boš dal? Reci besedo!« je rekel Pankrac.

»Kaj bom dal? Dvesto ogrskih goldinarjev.«

»To je beseda za moža!« je vzkliknil Pankrac.

Ožbaltu in Titu so se svetile oči in stari je rekel:

»Presneto boš grunt potresel!«

»Ne bom ga!« je zamahnil Vilibald. »Temelji moje domačije ne bodo še prav nič čutili tega.«

»Dvesto ogrskih goldinarjev, presneto, dober grunt bi že kupil za ta denar.«

»Martinu bo še dovolj ostalo," je rekel Vilibald. »Na gruntu ne bo niti beliča dolga. Torej, kakor sem rekel: dvesto ogrskih goldinarjev bom na tole mizo naštel, ko pridete po nevesto, pa balo tudi dobite pripravljeno in svatovščino vam pripravim, kakršne še ni bilo v Podbrezjah,« z zvišenim glasom oblastno govori svobodnjak, župan Vilibald, ki se je v teh besedah zdel samemu sebi neprekosljiv.

»V soboto, ko bo poldne zvonilo, bodite tu,« jim skoraj ukaže Vilibald.

»Kakor si rekel,« odgovorijo svatje, ki so bili nad vsem presenečeni.

»Pijmo!« je veselo z glasom priznanja vzkliknil Pankrac in buča se je praznila. Možje so pili, govorili in spet pili. Pozno so se začeli poslavljati. Po stari šegi je Vilibald objel in poslovil vse po vrsti.

»Bog s teboj, Pankrac, dragi starešina!« prvega poslovi.

»Bog s teboj, Ožbald, odslej moj mili brat!« drugega.

»Bog s teboj, Til, moj dragi sin!« pozdravlja vse točno po redu kot zahtevajo slovenski kmečki ženitovanjski običaji.

Vsi trije so odgovarjali:

»Bog in njegov blagoslov s teboj, hišni gospodar!«

Ko so prišli do hišnih vrat, je Vilibald vsakega še pokrižal z blagoslovljeno vodo in želel:

»Hodite v božjem varstvu in se čez sedem dni spet oglasite.«

»Bog ti usliši prošnjo, Vilibald,« so mu želeli snubci in odšli.

Nevesta pa je stopila za njimi in vsakemu vtaknila v žep kos kruha, po tedanjem običaju rekoč:

»Nesite kruh družini, da bo vedela kakšnega jim bo pekla nova gospodinja,« to jim je naročala vsa prevzeta ob slovesu, ko so snubci odhajali.

»Da bi ga le dolgo pekla z božjo pomočjo,« so odgovarjali.

Nato so se poslovili in svatovsko razigrani odjahali proti Begunjam.

Čez teden dni je Vilibaldov dom svatoval. Mogočna domačija se je odela v prazničen mir, tako je pričakovala gostov. Na skednju je bila pripravljena bala, pisana skrinja, napolnjena s pražnjim platnom, druga je bila pripravljena polna pšenice, zraven pa še vse, kar nevesta mora imeti. V shrambi so se smejale pšenične pogače, sod je čakal, da mu nastavijo pipo, vse pisane majolke so poiskali in jih očistili. Delal ni nihče. Micka je bila pri materi v zgornji hiši in se poslavljala od nje. Vilibald pa je hodil v praznični obleki po dvorišču in se moško držal, kot le v takih prilikah.

V soboto popoldne so se začuli iz Srednje vasi vriski. Kmalu nato se je prikazal pisan sprevod svatov. Spredaj so jezdili drug, starešina in ženin, za njim je šel tudi godec. Zavili so v vas in se ustavili pred prvo hišo, zavili v vežo ter zagodli, da so se domačini brž zgrnili okrog njih.

»V imenu božjem smo prišli v vašo hišo, da bi za svobodnjaka Tita Ožbaltovega dobili pri vas nevesto.«

»Zmotili ste se, dragi svatje,« jih je zavrnil gospodar. »Zmotili ste se, pri nas nimamo neveste za vas!«

»Kaj pa tisto dekle tamle, morda je pa tista nevesta,« so je vmešal godec in pokazal rdečelično deklo.

»Če je ženinu po volji in če bo hotela iti z nami, jo bomo pa kar vzeli,« je govoričil drug Jože.

»To dekle je pa že drugam oddano, vi pojdite kar naprej in Bog vam daj srečo pri iskanju,« je rekel gospodar.

»Mi pa nočemo od hiše, dokler nam ne izročite neveste, ki ste jo nekam skrili,« so svatje govorili kar brez premišljevanja, ker so te običaje predobro znali že iz neštetih svadb.

»Kamro nam odprite! Notri ste jo skrili!« silijo vsi hkrati svatje.

»O, le poglejte!« odgovarja gospodar.

Gospodinja je odprla kamro na stežaj, starešina je pregledal vse kote, pa ni nič našel.

»Nikjer je ni,« je končno izjavil. »Nemara smo se res zmotili in nismo prišli v pravo hišo.«

»Seveda, le še po vasi stopite, nekje jo boste že našli,« prigovarja hišni oče.

Starešina Pankrac iz Ljubna je to pritrdil, potem pa rekel:

»Z božjo in svojo pomočjo bomo morda našli nevesto za našega ženina, da ne bo vsak dan jedel neslanega soka. Ko jo najdemo, vas pa na svatovščino povabimo. Nihče na pobirke, vsi gremo v svate, prav vsi!«

»Le kam naj gremo, ko še sami ne veste, kje boste nevesto našli,« so glasno ugibali domači.

»Kar k Vilibaldu stopite,« je vabil starešina. »Svobodnjak je in župan, nam bo že kaj položil na mizo.«

»Prijaznemu vabilu se ne bomo umikali,« je rekel gospodar. »Če pa hočete nevesto najti, poslušajte moj nasvet. Godec naj gode po vasi, dekleta so radovedna in tudi nevesta bo nemara pogledala skozi okno, pa jo boste imeli. Pa svečo prižgite, svečo, tako boste laže iskali.«

»Oj, dragi prijatelj, zahvalimo se ti za nasvet!« se zahvaljujejo svatje. »Godec, ti stisni meh, jaz pa bom svečo prižgal!«

Odpravili so se naprej po vasi. Starešina je nosil svečo, godec pa stiskal meh in prepeval:

»Tam v Kani Galileji
je srečna ohcet b'la.«

Vse hiše so obhodili, povsod so iskali nevesto in obenem vabili domačine v svate. Nazadnje so se napotili k Vilibaldovim. Tam so čakali balarji in svatje, vrata v hišo pa so bila zaprta.

»Kaj niste nič našli?« so zavpili svatje.

»Nič,« je odgovarjal Pankrac. »Vse hiše smo preiskali, z godbo in lučjo smo vas obhodili, pomislite: z lučjo ob svetlem soncu, našli pa nismo nič! V tej hiši mora biti skrita naša nevesta, samo tule nismo bili. Kar notri pojdimo in jim pretaknimo vse kote, pa bomo že kaj našli.«

»Vrata so zaprta, saj ne boste mogli notri,« so odgovarjali svatje.

»Prosili bomo, pa nam jih bodo odprli. Sicer jih bo pa kar iz tečajev vrgli!«

»He, kaj ste razbojniki, da mi boste vrata metali s tečajev?« je v veži kričal Vilibald.

»Glejte, vendar se je nekdo oglasil. Po glasu poznam hišnega očeta!« je rekel Pankrac. Razjahal je konja in z godcem sta stopila na prag, pa s kladivcem potrkala na vrata.

»Hoj, hišni oče, odprite nam vendar duri!«

»Komu naj odpreta vrata?« je vpil Vilibald. »Ne poznam vas. Nemara ste razbojniki, ki bi mi radi blago pokradli!«

»Pošteni ljudje smo, hišni oče!«

»Nič ne verjamem. Danes se že vsak rokomavhar šteje za poštenjaka. Govoriti znate pač lepo, nič ne rečem. Saj tudi ciganka sladko govori, da le z besedami zamoti, pri tem pa ne opaziš, kdaj ji kaj pod roko smukne.«

»Hišni oče, vse preslabo nas sodite! Odprite nam vendar vrata, ko nas boste spoznali, boste drugače govorili!«

»Nič ne odprem! Dobro vem kaj nameravate. Kakor hitro bi vam malo odrinil zapah, bi planili v vežo in nato gorje moji hiši. Dobro sem pretuhtal vašo misel, cigani!«

»Hišni oče, trudni smo, lačni in žejni, vendar ne boste tako neusmiljeni, da bi nas podili naprej!« se vsiljujejo sedaj s prošnjo neugnani svatje.

»Če ste lačni, vam bomo že nekaj dali,« je obljubil Vilibald in jim skozi okno vrgel ocvrt bob.

»Dober bob,« je rekel Pankrac, ki je ugriznil vanj. »Toda enega boba je vendar premalo za vse …«

»Kaj, premalo? Koliko vas pa je?« zvedavo vprašuje hišni oče.

»Precej nas je, hišni oče, zato nas nikjer niso hoteli sprejeti. Na vaših vratih pa vidimo celo grb, ta nam je porok, da kašče tukaj niso prazne in sodovi tudi ne bobne votlo.«

»Kar naprej pojdite! Le nič ne mislite, da me boste prelisičili s svojim govorjenjem,« se je Vilibald že napol vdajal.

»V imenu Boga troedinega, hišni oče, odprite nam vrata!«

Tedaj so se vrata nenadoma odprla. Na pragu je stal sam Vilibald. Starešina je hitro stopil v vežo in potegnil godca za seboj rekoč:

»Hišni oče, sprejeli ste nas in mi smo vam gostje. Zato imamo pravico, da vas nekaj prosimo.«

»Ne bom vam prošnje odbil,« je prepričevalno obljubljal hišni oče Vilibald.

»Torej čujte! Nevesto iščemo za tistega fantu tam. Vso vas smo že obrali, dekleta pa nismo našli, zato dobro vemo, da ste jo pri vas skrili.«

»Kogaaa? Nevesto?«

»Le nič se nevednega ne delajte. Pri vas ste jo skrili in izročiti nam jo morate.«

»Pri nas nimamo neveste. Motite se.«

»Obljubili ste, da nam prošnje ne boste odrekli in mi se zdaj sklicujemo na vašo obljubo.«

»Hm, beseda dela dolg,« se je vdal Vilibald. »Res imam pri hiši nekaj žensk, morda je katera izmed teh nevesta.«

»No, pokažite jih,« živahno silijo svatje.

»Tistile fant naj sem stopi, on bo vendar najbolje poznal nevesto.«

Tit je razjahal in stopil v vežo med starešino in godca.

»Um, postaven fant, lep fant,« je menil Vilibald. »Tale nevesta bo kar prava zanj.«

Čumnata se je odprla in stara baba, našemljena v pisane cunje, razkuštrana in umazana se je prikazala v veži. Ugledala je ženina in kar zaplesala je od veselja po veži.

»Hej, tam je pa moj ženin! Moj ženin!«

Punkrac je hitro potisnil Tita sebi za hrbet in dejal:

»Hišni oče, ta pa ne bo prava. Ženin se je skril pred njo, jaz je pa tudi ne maram. Baba lepa, kako bo pa delala na takem gruntu?«

»Jaz ne pustim svojega ženina,« je vpila starka na vse grlo.

»Ženin noče te ženske, jaz pa tudi ne. Kaj, ko bi ji plačali, potem bi morda ne silila več v nas,« je menil starešina.

»Poskusite,« je svetoval Vilibald.

Baba se je branila, nato pa je le pristala na predlog, vzela goldinar in odšla.

»Ali imate še kakšno žensko pri hiši, hišni oče?« naglo vprašujejo svatje dalje.

»Imam. Tale, ki bo sedaj prišla, bo prav gotovo prava. Če vam pa ta ne bo všeč, potem ne morem pomagati.«

V vežo se je prisukala druga babnica še grša, starejša in bolj našmarjena kot prva. Ta je kar stopila k ženinu in ga prijela za roko, pa kar ni hotelu izpustiti, ko se jo branil.

»Tale je njegova prava nevesta, saj vidite, da ga je takoj poznala,« je hudomušno dostavil Vilibald.

»Nak, ni ne,« je rekel Tit in se odmaknil od nje.

»Nič, nikamor več, te ne spustim, ženin moj,« je rekla baba in ga zgrabila že za kamižolo ter si ga krčevito osvajala.

»O, prava je prava, kaj bi se je branil,« je rekel Vilibald, ki je odlično igral vlogo hišnega očeta.

»Jaz pa mislim, da ni. Kar tako bi se nam rada prislonila, po Ožbaltovem gruntu se ji sline cede. Dajmo, poskusimo z denarjem, morda ga bo vendar pustila.« Starešina je segel v žep in ponujal "nevesti" dva goldinarja.

»Nič ne mislite, da me boste z denarjem odpravili,« se je branila "nevesta". »Svojega ženina ne pustim!«

»Godec, daj, stisni meh in ti jo prosi, da bo šla ven. Mi je vendar ne moremo peljati v cerkev, saj bi se je svetniki ustrašili. Daj, zagodi ji, godec!«

Godec je godel in pel, prosil babo, naj pusti ženina, ona pa le ni hotela od njega.

»Kaj ti damo, baba, da ga boš pustila?«

»Nič pa ni!«

Godec pa je le lepše godel. Se slajšo pel, še bolj milo prosil prisiljeno "nevesto". Naposled pa se je vendar vdala. Vilibald ji je dal dva goldinarju in starka je šla.

»Oče Vilibald ali imate še kakšno žensko pri hiši?«

»Nak!«

»O, pač! Poglejte po kamri, tam je gotovo prava nevesta!«

»Če vam pa rečenm, da je ni. Pojdite v drugo vas. Morda jo v Dolenji vasi najdete. Drugod boste imeli več sreče!«

»Rekli so nam, da je nevesta v Dolenji vasi. Hišni oče, vi bi nas radi prevarali, pa nismo tako neumni, da bi vam verjeli. Kar brž odprite kamro na stežaj, notri ste skrili dekle.«

Vilibald je pogledal v kamro in rekel svatom: »Kamra je prazna kakor ciganova mošnja!«

»Hišni oče, kaj pa če bi mi pogledali v kamro?«

»Nak! Tu sem jaz gospodar!«

»Nihče vam te pravice ne jemlje. Mi smo ponižni ljudje, prosimo vas, ne zahtevamo ničesar.«

»V čigavem imenu pa prosite?«

»Svobodnjak Ožbalt prosi za svojega sina Tita, v imenu Očeta in Sina in svetega Duha!«

»Amen!« so vzdihnili vsi svatje.

Vilibald se je prekrižal, nato je odprl kamrna vrata.

»Poglejmo, morda je le res kaj notri.«

Iz kamre je prišla Micka, krhka kakor nagelj, na pragu je obstala in se ozrla po svatih.

»Tale bo prava!« je zavpit Pankrac in nato mladostno zavriskal. Za njim je zavriskal tudi Tit. Stopil je po veži in se hotel pridružiti nevesti, toda drug ga je odrinil.

»Poglejte ga no, kako bi se rad smukal okoli nje. Zdaj vama še ni župnik rok povil s štolo! Počakajta malo, da vsaj v cerkev pridemo!«

Drug in nevesta sta stopila v par, za njima sta stala ženin in starešina. V pare so se zvrstili tudi vsi svatje, tisti, ki so se pripeljali iz Begunj in sosedje. Vilibald je odprl vrata v hišo in svatovsko razpoloženo rekel:

»Mize so obložene, sodi pripravljeni! Nihče ne bo lačen, ne žejen! Le vsi v hišo, godec ti pa na peč!«

Nato je oče Vilibald postavil v veži k vratom škaf vina in se postavil zraven. Vsak kdor je šel v hišo, je moral piti vino iz korca, da bi ne prekršil stare gostinjske navade. Prva dekla je stala na drugi strani vrat, ta pa je vsakemu svatu zataknila za klobuk "žnoro", velik fantovski šopek, da se je klobuk obesil postrani …

Svatje so posedli za mize. Ob peči so sedeli paži in zaplečvarji, balarji so pa imeli pripravljeno gostijo zunaj pod hrastom. Prostorna Vilibaldova hiša je bila že natlačena svatov in še je zmanjkalo prostora.

Vse mize so bile bogato obložene. Sredi največje mize je stala ženitovanjska pogača, vsa okrašena z nageljni in s pisanimi trakovi. Oče starešina je vzel velik nož, nato se pokrižal in razrezal pogačo na kose. Vsak svat je dobil kos rumene maslene pogače. Pojesti je ni smel, to je morala pokusiti ostala njegova družina, ali pa domači, ki jih ni bilo na svadbi.

Oče Pankrac je srkal vino iz pisane majolke in jedel vse, kar so prinesli na mizo. Dobre volje je bil Pankrac in neprestano je priganjal godca:

»Daj no, zagodi in zapoj! Čemu so te s seboj pripeljali, mevža!«

Godec je pa neprestano stiskal meh in prepeval:

»Tam doli v Turčiji globoki
v kuli temni in visoki
se joče mlado dekle.
Milo toži, milo joka,
od žalosti ji srce poka.
So jo Turki ugrabili
v kulo temno zaklenili.«

»Molči vendar!« je prekinil Pankrac. »Molči, godec!« so ponovili svatje. »Kaj bi na svadbi pel od Turkov? Še tako je dovolj žalostno, kadar se spominjamo teh razbojnikov!«

»Saj res. godec, na svadbi moje hčere ne boš tega pel!« je pritrdil tudi Vilibald. »Raje molči, če nič boljšega ne znaš!«

Godec je izpraznil majolko vina in brž ubral drugo:

»Pevci so peli, vriskali vse dni,
vriskali vse dni,
pod okenci stali vse dolge noči,
vse dolge noči!«

»Tako je prav, tako poj!« so kimali svatje.

»Daj zagodi mi nekaj posebnega, plesati pojdeva jaz in tale teta tu, ki se mi je prismolila,« je ukazal Pankrac.

Godec je zagodel, starešina in teta sta zaplesala "mazolin" da so Pankracu podplati na škornjih pokali, da je tetino široko krilo ometlo vse mize.

»Glej jih, glej,« so se zabavali svatje, ki jih je ta svatovska razigranost tega starega para vidno razveselila.

»Presneto se jima bodo stare kosti razmajale v sklepih!« je še pristavil k vsemu temu najstarejši svat, ki mu pa ni bilo več do plesa.

»O, to pa to,« se je smejal Pankrac. Po plesu je peljal teto k mizi. Nalil ji je polno majolko vina in oba sta postala na svoja stara leta "židane volje", kot nobeden najmlajših parov te svadbe.

Za starešino in teto je šel plesal drug z nevesto, nato pa ženin z družico. Nato so plesali vsi svatje, plesali so, pili, peli, vriskali. Še vso noč in še drugi dan do poldneva so se gostili …

Drugi dan opoldne sta prišla v hišo Vilibaldov Martin in prvi voznik med "balarji". Veliko voščeno svečo sta imela prižgano in nekaj iskala.

»Kaj pa iščeta?« vpraša starešina.

»S hišnim očetom bi rada govorila,« naglo odgovorita gosta.

»Jaz sem ta,« se je oglasil takoj Vilibald.

Ugasnila sta svečo in stopila predenj.

»Oče,« je začel govoriti Martin: »Svatje so se me lotili, naj jim dam vola, pšenico, vino, predivo, platno, pražnja in ne vem česa še, da bodo vse in odpeljali v Begunje. Pomisli, oče! Ni jim dovolj, da smo jim postregli z vsem, kar naša hiša premore. Kar ves Vilibaldov grunt bi najraje vzeli v Begunje.«

Prvi "balar" pa je nato hitel govoriti:

»Oče Vilibald nam je obljubil vse to dati, on je gospodar te zemlje in imetja, nihče mu ne sme ugovarjati kar hoče storiti s svojim!«

»Kaj pa bo meni ostalo, ko dobim grunt? Imel bom komaj prazne stene v hiši in samo zemljo brez njenih krvavo pridelanih sadov!« se je postavil Martin.

»Res je, to sem obljubili in bom dal,« je rekel možati svobodnjak.

Martin še ugovarja dalje rekoč:

»Ničesar ne pustim odpeljati od hiše!«

Starešina Pankrac je stopil k njemu in mu stisnil v pest nekaj srebrnih goldinarjev govoreč:

»Da boš lažje pozabil na to jezo, Martin!«

Martin je tedaj zavriskal in prijel "balarja" za ramo.

»Hej, pojdimo!« jim reče potolaženi županov sin. »Pomagal vam bom balo naložiti.«

Balarji so potegnili široke, okrašene vozove izpod lope in začeli nanje nakladati balo. Štiri voze so naložili. Na zadnjega so spravili pisano skrinjo, polno pražnja, zadaj so postavili kolovrat, na njem pa povesmo prediva.

»Zibelko, še zibelko naložimo,« se je norčeval neki šaljivec "balar", ki so ga vsepovsod vabili na svadbe kot priznanega šaljivca.

»Kaj?« je zavpil Martin. »Zibel? Vraga, eden naj mi poskusi narediti to sramoto!«

"Balarji" so obmolčali. Vilibuldovega sina so se bali.

Kmalu nato so počili biči, vozovi sc se pomaknili z dvorišča proti cesti. Ljudje na cesti so obstali in gledali sprevod. Župan se je postavil, kakor zmeraj. Za vozovi je stopal Martin sam, gnal je mladega pitanega vola.

Ko so "balarji" odšli, so se tudi svatje začeli spravljati proti cerkvi. "Paži" so tekli ven,pripravljali so vozove, konjem so popravljali šope pisanih trakov, zapenjali so uzde in jermene s svetlimi zaponkami.

Starešina Pankrac je vstal. Odmolil je očenaš, nato se zahvalil hišnemu očetu za gostijo. Vilibald pa je ukazal prižgati debele sveče. Lastnoročno je nato prinesel vrečico denarja in pred očmi vseh svatov odštel doto. Dvesto ogrskih goldinarjev je naštel, da svatje svojim očem niso mogli verjeti.

»Vilibald! O, Vilibald! Ti imaš denarja, da bi kupil pol Podbrezij!« so ga s presenečenim glasom polnim začudenja blagrovali navzoči svatje.

Vilibald se je zadovoljno in počaščeno smejal. Stari Ožbalt je pa denar spravil nazaj v vrečico in jo varno spravil.

Starešina se je zahvalil hišnemu očetu za bogato doto. Seveda je pristavil, da je Ožbaltovo posestvo take dote tudi vredno, s čemer se je Vilibaldu močno prikupil. Nevesta Micka se je poslovila zelo težko od matere in zapustila rodni krov z neko težko slutnjo in žalostjo.

»Bog obvaruj to hišo in vse, ki prebivajo v njej,« je rekel vsakdo, ko je prestopil hišni prag ob slovesu.

Vozovi so zadrdrali. Po beli poti, ki je vodila do mogočnega Vilibaldovega dvora, sta se vozila skupaj stari Ožbalt in Vilibald, obema so ustne kar same lezle v nasmeh.

»Dva dni naj še traja svatba,« je želel Ožbalt.

»Prav tako,« je menil Vilibald. »Daljša ko je svadba večja je sreča v zakonu,« in oba sta se teh besed spomnila iz mladih let, ko so jim to povedali še stari očanci.

V cerkvi na Taboru, pred oltarjem Marije Sedemžalosti je župnik poročil Tita in Micko. Ko so se vračali po bregu navzdol, je Micki zdrknil poročni prstan z roke. Iskali so ga in iskali, toda prstana ni bilo.

»Nesreča bo, nesreča!« so s strahom zašepetali svatje.

Tudi Micka je postala vsa nesrečna, ozirala se je na Tita, ki je bil prav tako preplašen. Vilibald pa je odvezal mošnjo in vzel iz nje ženin poročni prstan.

»Kaj bi?« je v zadregi zamahnil z roko in prikril nemir, ki se ga je lotil. »Morda ti bo tudi ta prav.«

Zares, materin prstan se je dobro prilegal Mickinemu prstuncu in vsi so se tedaj oddahnili. Odšli so v Begunje, kjer je bila še dva dni mogočna svadba, kakršne še ni pomnil najstarejši rod Begunjčanov. Ko so se svatje poslavljali je še rekel zaskrbljeni Pankrac Vilibaldu:

»Ne bo je, sreče in je ne bo, ker je prstan izgubila!«

Teža te temne slutnje je tedaj z vso težo legla tudi na dušo mogočnega svobodnjaka župana Vilibalda, čeprav po svoji naravi ni bil nikdar praznoveren.

V.[uredi]

Ko sta se Vilibald in Martin vrnila s svatbe, je bilo doma vse narobe. Dekle so stale pri gospodinji v zgornji hiši, hlapec Ambrož je pa baš sedlal konju.

»Oha, Ambrož, kam pa?« ga je pobaral Vilibald.

»Hvala Bogu, gospodar, da ste prišli. Pravkar sem mislil iti v Begunje po vaju. Pravi čas sta še prišla.«

»Kaj pa je?« jo nestrpno spraševal gospodar.

»I, mati bo najbrže umrla …«

»Marijana? Ooo!« je zastokal Vilibald, nekaj ga je krčevito zgrabilo za srce. Martina je zagrabil za rokav in buljil vanj. »Martin ali si slišal? Glej, to je pomenilo, ker je Micka izgubila prstan!«

»Moj Bog! oče, od svadbe k smrti,« je tožil sin in bled je bil.

»Pojdiva pogledat v zgornjo hišo, morda bova še živo dobila. Ali je zelo hudo, Ambrož?« skoro jokaje, šepetaje sprašuje mogočni svobodnjak, kakršnega hišni posli do sedaj še nikdar niso videli.

»Stopiva vendar, Martin!«

Tekla sta v hišo, kjer je bilo še od svadbe vse v neredu. Nista utegnila sleči pražnje suknje, ne odtrgati prišitega svatovskega pušeljca, kakršna sta bila, taka sta vstopila.

Vilibaldova žena je ležala na postelji in bledla. Ob njej so stale dekle in sosede, nobena bolnici ni vedela pomagati. Blodne oči so ji zrle nekam v prazno, težko je hropla in govorila.

»Ali vidite, tam doli gredo!«

»Kdo Marijana?« je pritajeno kriknil Vilibald.

Žena ni spoznala vpraševalca, vendar je odgovarjala:

»Turki, Turki! Glej, prav tisti veliki janičar je prvi! To je tisti, ooo! Ali ni to moj brat, moj edini brat? Poznam ga, orlovski nos ima, kakor ga je imel oče! Miklavž! Miklavž!«

»Ugrabljenega brata vidi! Predsmrtna prikazen,« so šepetale ženske in se umikale.

»Vilibald, prevideli so jo že,« je šepnila soseda gospodarju. »Že včeraj. Takoj potem se je onesvestila.«

»Hvala Bogu,« je vzdihnil Vilibald in je komaj zadrževal solze.

Martin je prijel mater za roko in jo stresel.

»Mati! Mati! Ali me poznate? Jaz sem, Martin.«

»Martin? Martin? Ne poznam te. —«

»Mati, ali ne poznaš svojega sina?«

»Sina? Mar imam tudi sina? Saj nimam nikogar, vedno sem sama. Aha, Micka, kje je Micka?«

»Čisto brez zavesti je,« je vzdihnil Martin. »Oče, od svatbe k pogrebu, to je strašno!«

»Kar moliti začnimo,« je rekla soseda. Pokleknili so in molili. Sosedin pojoči glas je odmeval po zgornji hiši.

»Molimo za dušo Marijanino; kakor za vse duše je Jezus tudi za njo krvavi pot potil.«

Vsi so odgovarjali v zboru:

»Njene duše naj se usmili njena sveta patrona in naj prosi zanjo pri Bogu, da ji bo usmiljen sodnik.«

Martin si je grizel ustnice, jokal pa le ni. Vilibaldu pa so začele iz črnih oči drseti solze, polzele so mu po licu in močile belo, pražnjo srajco in novo kamižolo. Sosede in dekle so začudeno gledale trdega gospodarja, še Martin se je nekajkrat ozrl nanj. Vilibald pa ni gledal na sosede, molil je in ni vedel, kaj moli.

»Molimo za dušo Marijanino, kakor za vse duše, ki je Jezus tudi za njeno dušo težki križ nesel.«

»Njene duše naj se usmili njena sveta patrona in naj prosi zanjo pri Bogu, da ji bo milostljiv sodnik.«

Ko so od molili, so ugasnili sveče. Sosede so se začele razhajati, delo doma in na polju je kar vpilo. Vilibald je obrisal solze in je ukazal deklam, kam naj gredo in kaj naj store. On in sin sta pa ostala pri postelji in sta gledala bolnico. Skrivaj sta oba čakala, kdaj bodo iz zameglenih, blodnih oči pritekle poslednje solze, kdaj bodo njene modre oči ugasnile za zmeraj.

Toda oči niso ugasnile, le nekaj več leska so dobile. Marijana je gledala skozi okno in poklicala:

»Martin! Micka!«

Sin je takoj prijel mater za roko.

»Mati, jaz sem pri tebi,« je hlastno rekel Martin, ki mu je tedaj odleglo.

Mati ga je spoznala, dolgo ga je gledala in se mu slednjič nasmehnila.

»Kje je pa Micka?« zopet vpraša v zmedenosti bolnica.

Pristopil je mož Vilibald in jo pogladil po čelu, rekoč:

»I, saj veš, v Begunje smo jo omožili.«

»V Begunje, da, da. Saj res, prosila sem Ambroža, naj stopi po vaju. Tako hudo mi je bilo.«

»Zdaj ti je bolje?« se je smehljal mož. Bilo mu je dobro, kot bi sam ozdravel.

»Zdi se mi, da mi je bolje. Samo tako slaba sem. Kaj praviš, ali bi poslali koga po Volbenka?«

»Po Volbenka?« se je ustrašil Vilibald. »Če hočeš naj pride padar iz Radovljice ali pa iz Kranja.«

»Nak,« je odklonila Marijana. »Padarja mi nič pravih zdravil ne dajeta. Nekoč mi je Volbenk prinesel črno pijačo, tista me je tako okrepila, bolj kot vsa zdravila. Pošlji ponj in prosi ga, naj prinese tisto pijačo.«

Vilibald in sin sta se gledala. Bala sta se, da ne bi Volbenk naredil kaj slabega, ker ga je župan na sodini obsodil.

»Naj pride Volbenk!« je želela gospodinja.

»Kaj, ko bi nam kaj urekel?« je počasi razlagal Vilibald. »Nekaj sprta sva, pa bi nam znal zagovoriti, da bi živina poginila ali pa bi kakšna nesreča prišla v hišo«

»Tega ne more,« je rekel Martin.

»O, pač more. Coprnik je,« se je nenadoma spomnil Vilibald.

»V zamero smo mu prišli in bati se nam je le tega, da bi nam ne spravil kdaj rdečega petelina na streho in da ne bi živini nametal strupenih zeli,« je rekel Martin.

»Ne verjameš, da bi znal coprati?«

»Ne zna ne.«

»Pošlji no ponj,« prigovarjala bolnica. »Naj prinese tisto črno pijačo, samo ta mi je tako dobro storila.«

»Včasih si se ga pa bala.«

»Njega se še bojim, samo zdravila bi rada dobila.«

Vilibaldu se je žena smilila, zato se je vdal.

»Naj bo po tvojem. Marijana. Poslal bom po Volbenka, toda ne vem, če bo hotel priti.«

»Bog ti povrni! Bog ti povrni: ko ti jaz ne morem!« se je zahvaljevala žena.

Svobodnjaku so spet postale oči rosne. Potegnil je sina za seboj in šla sta na mostovž.

»Martin, ali pojdeš ti na klance?« oče zaskrbljeno vpraša svojega sina.

»Hm, nevem. Z menoj ne bo maral iti, ker sem ga zvezal in vlekel na sodimi hlapca pošlji,« tako svetuje Martin svojemu očetu, ki je prišel v zagato.

»Katerega pa?« je ugibal Vilibald. »Matevža in Gregorja ne spravim ponj za vse na svetu, Ambrož je pa preneumen.«

»Bo pa že znal govoriti.«

»Ne bo znal, ne. Pa tudi ne vem, če ga spravim v Volbenkovo bajto. Ti boš šel ponj.«

»Ne bo hotel iti z menoj,« takoj reče Martin.

»Denarja mu obljubi.«

Martin je vedel, da mu ugovor ne bo nič pomagal. Molče se je odpravil na klanec.

Čudaka je našel doma.

»Pozdravljen v imenu božjem!« je nerodno prijazno pozdravil ponosni Martin Volbenka na pragu.

»Kaj bi mi rad?« ga je osorno vprašal starec.

»Mati je zelo bolna in oče te lepo prosi, da bi prišel k nji. Ona želi, da bi ji prinesel tiste zdravilne črne pijače, ki si jo ji nekoč že dal.«

»Ti si krivo pričal o meni in tvoj oče me je nato obsodil. Kako me upaš sedaj prosit pomoči?« ga je sovražno nahrulil Volbenk.

»Ti veš, da nisem krivo pričal,« se je glasno zagovarjal Martin in nato tiho prosil: »Če te bolnik prosi v imenu Kristusovem, mu vendar ne boš prošnje odrekel.«

»Čemu me prosiš v imenu Kristusovem. Župnik ti je vendar rekel, da me bo izobčil iz Cerkve.«

»Meni ni rekel,« je lagal Martin.

»On je rekel tebi in ti njemu,« surovo govori starec z Martinom, ki se mu je hotel že v besedi maščevati za prestano kazen, ki ga je pekla.

»Glej vse ve,« se je tedaj zdrznil pogumni fant. »Ti pojdi z menoj, vse ti bomo stotero poplačali!«

»Plačali, vem. A kdo mi bo plačal udarce, ki sem jih dobil po nedolžnem?«

»Zaslužil si jih, trikrat zaslužil« je zavpit vihravi fant, pa se je takoj ustrašil tega, ker se je jasno zavedal, da visi življenje njegove matere v Volbenkovih rokah.

Volbenk je gledal fantu in pomišljal, dolgo pomišljal. Naposled se mu je zazibal na tenkih ustnah peklenski nasmeh.

»Počakaj me, pojdeva skupaj. Smili se mi tvoja mati in dobila bo dobrih zdravil.«

»Tisto črno pijačo ji prinesi,« ga v neznosni zoprnosti vendar prosi Martin še enkrat prosi, za svojo ljubo mater, za katero bi žrtvoval tudi svoje življenje, ako bi ga zahtevala njena ozdravitev.

Volbenk je segrel na ognju lonec tiste črne pijače, ki je lajšala bolečine. Nato je prinesel neko zeleno korenino in jo zdrobil v prah. Tisti prah je vsul v tekočino in počakal, da je vse skupaj zavrelo. Ko je zavrelo je odstavil lonec, premešal vse to še enkrat, nato ga zavil v platneno krpo in se odpravil na pot. Vrata za seboj pa je skrbno zaklenil.

»Pojdiva!« reče ljudski zdravnik mladeniču. »Samo to bo pomagalo tvoji materi,« je nekoliko zmedeno momljal starec.

»Samo da bi ji,« si je želel fant, ki bi Volbenka v dobri veri, da govori resnico najraje objel, saj mu rešuje mater.

Ko sta prišla k Vilibaldu, so ju že nestrpno pričakovali. Marijani postalo še slabše. Vilibald je sedel pri njej. Oblastno je vstal, ko sta vstopila notri Martin in Volbenk.

»Vendar enkrat!« je vzdihnil v plahi nadi župan Vilibald. »Volbenk, pomagaj, če moreš!«

Starec si je odpel črni plašč, iz njega je vzel lonec z zdravilno črno pijačo. Pogledal jo je od blizu in se prikrito hudobno posmehnil. Pijača je imela pravi zelenkasti lesk, prav tak, kakršnega si je želel, za svoj uspešni prikriti namen.

»Pomagaj ji, Volbenk,« je moledoval svobodnjak. »Kolikor hočeš, ti dam, samo pomagaj ji!«

»Pomagal bom, če bom le mogel,« je menil mračni starec.

Bolnici so popravili vzglavje, da je napol sedela na postelji. Volbenk je prijel lonec ustnice in rekel:

»Pij, mnogo pij!«

Marijana je pila v dolgi h požirkih. Ko ji je Volbenk odtegnil pisker je želela:

»Daj še, sladko je!«

Volbenk je zmagoslavno pogledal. Več kot pol pijače je že izpila.

Samozavestno se je smejal in je rekel:

»Po tej pijači bo bolnica zaspala. Nobenih bolečin več ne bo čutila.«

»Pa ji še daj,« prosi Vilibald.

»Volbenk, daj mi še,« je prosila Marijana.

Volbenk ji je spet nastavil lonček na ustnice in ona je izpila do dna. Nato ji je glava omahnila postrani, zaspala je …

Vsi so odšli čisto tiho iz zgornje hiše. Na mostovžu je Vilibald vzel iz žepa srebrnik in ga je ponudil Volbenku.

»Nočem plačila!« je ta odbil. »Želim samo, da bi ji zdravilo, ki sem ga ji dal res pomagalo!«

Kmalu nato je starec šel. Vilibald in sin sta šla po delu. Zvečer sta prišla gledat v z gornjo hišo, kako je bolnici. Gospodinja je spokojeno spala. Spala je vso noč in še ves drugi dan, nepremično, z glavo postrani prav tako, kakor jo je nagnila takrat, ko je izpila črno zdravilo. Vilibaldu se je zvečer vendar začelo dozdevati, da žena že predolgo spi. Prižgal je svečo in bolnico rahlo poklical:

»Marijana!«

Žena se ni zganila Vilibaldu se je sedaj zazdelo, da so ji oči mrtve.

»Marijana!« jo obupno pokliče glasneje.

Prijel jo je za roko in jo takoj zopet izpustil. Roka je bila mrzla kot led in čisto trda. Žena je bila mrtva, o tem ni dvomil nič več. Sveča mu je padla iz odrevenele roke. Stopil je na mostovž in kriknil:

»Martin!«

Na krik je pritekel sin, prihitela pa je tudi vsa družina. Vsi so slutili, da se je moralo zgoditi nekaj strašnega. Ko so prišli v zgornjo hišo, so videli mogočnega svobodnjaka klečati zraven postelje in jokati kot otroka.

»Oče!« je zavpil Martin in črne oči so se mu utrinjale. »Kaj praviš, ali ni Volbenkovo zdravilo krivo materine smrti?«

Družina je onemela. Le hlapec Matevž je prekinil ta molk:

»Ali vam nisem pravil, da se z njim nikar ne grdite? Vraga, še meni bo kaj nakopal na vrat!«

Martin in Vilibald sta se nemo spogledala v grozi spoznanja. Dva para črnih oči sta izmenjavala svoje misli. Sinov pogled je ostal jasen, Vilibaldove oči pa so zalile solze in glava mu je klonila na prsa.

»Oče, jaz grem na klanec, pa bom zadavil tega prokletega gada, da ne bo več ljudem prinašal nesreče!« je v sveti jezi govoril sin.

Vilibald je bil potrt, brez moči, zato je vzdihnil:

»Pusti ga, sin, pusti!«

Toda fant je ostal uporen. Odšel je od mrtve matere z mislijo, ki je bila drugačna od očetove.

Drugi dan so pokopali Vilibaldovo ženo tik za zidom pri cerkvi svetega Jakoba. Po pokopu je bila pogrebščina, malo za tem, ko je bila komaj nekaj dni prej v isti hiši svatba. Ko so se pogrebci razšli, je ostal Vilibaldov dom osamljen, pust.

Prvo noč po ženinem pogrebu Vilibald v svoji čumnati ni mogel zaspati. Tudi njemu, trdnemu kmetu, je bilo silno težko, ko je izgubil vzorno družico, s katero je živel v miru pet in dvajset let. Vzgojila mu je dobre otroke in ga podpirala v gospodarstvu, dokler jo ni bolezen položila na posteljo. Umrla je. Tako je z njo umrla edina žena, ki jo je ljubil, edina prava življenjska tovarišica, ki ga je v svojem življenju tako močno podpirala vsekdar. Vilibald niti za hip ni dvomil, da jo je Volbenk zastrupil. Zraven je trepetal, da tudi njemu ne bi stregli po življenju.

Na dvorišču je zatulil Volk. Veriga je zamolklo zarožljala, pes pa je tulil, da je človeku stresalo prav do mozgu.

Potem je zunaj zaječalo, zajokalo, tako milo in žalostno, kakor bi jokal otrok. Pes se je besno zaganjal in tulil, zdelo se je, da je tudi živali groza. Na okno Vilibaldove čumnate je udarila bela roka, udarila je enkrat, dvakrat, trikrat. Čisto bela se je odražala od nočne teme, nato je izginila v nič. Se enkrat je milo zajokalo, kakor bi nekaj prosilo, potem se je izgubilo v daljavi. Pes je tulil še dolgo v noč, groza je prežala od vsepovsod ...

Vilibald se je tresel. Kakor bi okrog hiše hodila smrt, tako tesno mu je bilo pri srcu.

»Kaj je to?« se je plašil. »Zakaj je tako milo jokalo? Čigava je bila tista bela roka? O, Marijana, tvoja duša išče pokoja? Marijana, te je mar težil greh ob smrtni uri?«

Odgovoriti si ni znal, le še bolj groza ga je postalo. Prižgal je svečo-lojevko, pokleknil je k skrinji in s tresočim glasom molil:

»Za večni pokoj Marijanine duše; kakor za vse duše, je Jezus tudi za njeno krvavi pot potil.«

»Usmili se njene duše ti, sveta njena patrona in prosi Boga, naj ji podeli mir.«

Dolgo je molil in prisluškoval. Pes ni utihnil, še bolj je tulil in žalostno zavijal. Vilibaldu se je zdelo, da iz mračnih kotov čumnate neprestano sega po njem tista bela, mrtvaška roka. ki je trikrat udarila po oknu. Samo pri sinu bi našel zavetje. Svobodnjak je vzel svečo in se počasi odpravil ven, da bi na hlevu poiskal sina. Martina je našel na dvorišču, ko je psa odklepal.

»Kaj delaš tu?« ga je nagovoril oče.

»Volka bom odklenil. Zavija in tuli tako nemarno, da ga ne morem več poslušati.«

Veriga je zarožljala in pes je stekel po dvorišču.

Vilibald je začel pripovedovati sinu, koliko groze je prestal to strašno noč. Sin ga je poslušal in podvomil nad vsem tem kar mu je pripovedoval oče in dejal:

»Ali meniš, da res materina duša išče pokoja?«

»Kaj pa naj bi bilo?«

»Saj se je mati spovedala, brez greha je umrla.«

»Pa vendar!«

»Oni s klanca je bil,« je tiho šepnil Martin.

Vilibald o tem ni bil prepričan, vendar se je toliko pomiril, da je šel nazaj v čumnato, ugasnil svečo in legel.

Martin je šel tiho v vežo. Tam je poiskal kremen, kresilo in gobo. Varno je zaprl vrata za seboj in se tiho splazil z dvorišča. V duši je zasnoval črn naklep.

»Pojdem in mu zažgem bajto,« je modroval. »Mater mi je zastrupil, zastrupil, kakor bi jaz ne mogel psa. Smrt bi zaslužil, jaz mu bom pa samo kočo zažgal, da mu bodo vse strupene korenine in zeli zgorele. Kaj pa, če bi ti tudi on sam zgorel?« Martina je bilo te misli strah. »Saj ne bo,« se je tolažil. »Če se ne bo oglasil, ga bom poklical.«

V sencih mu je kovalo in kar peklo ga je v prsih. Vendar se je hotel Volbenku maščevati, vsaj malo maščevati. Tabor ga je gledal teko resno, skozi malo okence se je videl pramen od večne luči. Martinu se je zdelo, da mu žalostna Mati božja kliče: »Nikari! Maščevanje prepusti Bogu!« Martin je obstal in prisluhnil temu klicu. Za hip se je zdelo, da zmaguje v njem, naslednji trenutek pa mu je zarezala dušo stara bolečina. Spomnil se je materinih osteklenelih oči. Tiste oči so tožile, tožile ... In zakaj vražji starec še ponoči ne da miru? Martin je razločno videl črno postavo, ki je stekla čez polje. Kdo drugi je bil, kot Volbenk?

»Sin, ne hodi v pogubo, ne sili v lastno nesrečo! Vrni se, odpusti zločincu!« mu je klicalo s Tabora.

»Odpusti mi, Marija Sedemžalostna, ne morem, jaz ne morem!« je odgovarjal Martin.

Na klancu je čepela Volbenkova bajta, vsa črna, skrivnostna, da, pošastna kakor njen gospodar. Stene so bile črne, nikjer ni v noči rezala teme belina zidu.

»Za temi stenami spi zlobnež, prokleti morilec, ki je mojo mater zastrupil!« je vrtalo v Martinovem srcu.

Klic s Tabora je utihnil. Martin je tiho prišel prav do bajte. Ob steni je bila naložena vrsta suhih butar. Svobodnjakov sin je potegnil iz žepa kremen, kresilo in gobo. Potegnil je. Rrrsk! — rrrsk — rrrsk! Kremen je tolkel ob kresilo, iskre so letele v gobo. Martin je pihal v tlečo gobo in plaho zrl v malo okence. Zdelo se mu je, da ga skrivaj neprestano opazujejo coprnikove vražje oči. Goba se je razžarela, fant jo je potisnil v butaro. Suho dračje je vzplamtelo, zagorelo. Martin ni maral slišati pokanja goreče suhljadi, zatisnil si je ušesa in tekel čez polje proti domu. Nemir in zla slutnja mu tisto noč nista dala zaspati.

Bajta ni pogorela. Komaj je požigalec zbežal, je stopil iz hiše Volbenk in je z vodo polil butare, ki so se začele vžigati. Volbenk je gledal za Martinom in je siknil.

»Prokleto. Vilibaldov sin to ti plačam!«

VI.[uredi]

Vilibaldov Martin se je zjutraj oddahnil, ko je videl, da Volbenkova bajta ni pogorela. Ozrl se je proti cerkvici na griču in otroško zaupno govoril:

»O, Marija Sedemžalostna, hvala ti, ker nisi dopustila, da bi bila moja duša omadeževana z gnusnim zločinom. Ponoči, v svoji zaslepljenosti nisem hotel razumeti Tvojega klica, zdaj ga razumem in vesel sem!«

Gledal je desnico, ki je potaknila ogenj in se zgrozil.

»Ta roka je hotela zažgati kočo, res kočo hudobnega človeka, a vendar! O Marija taborska, po kolenih bom šel trikrat okrog Tvojega oltarja, ker si mi dušo obvarovala greha.«

Srce mu je bilo mirno, veselo, kakor da bi mu ne bila mati umrla šele pred nekaj dnevi. Pomladno sonce je objemalo Vitibaldov dom, da se je kopal v zlati luči in ta mu je pregnal mračne misli.

Okrog vogla je prišel njegov izmučen oče in sin se je začudil, ko ga je zagledal. Vilibald je klonil, glava mu je zlezla med pleča, zdelo se je, da mu je korak negotov, truden.

»Oče! Nocoj ste slabo spali pozna se vam,« ga je sočutno nagovoril fant, ker se mu je smilil.

»Slabo,« je prikimal svobodnjak. »Vso noč mi ni šlo iz misli: tista roko in jok, tisto vzdihovanje. Spomin ranjke matere je bil. Mislil se le in to bom tudi storil: sto ogrskih goldinarjev bom dal za popravilo taborskega obzidja, tako bo morda tudi ona zadobila mir.«

»Sto ogrskih goldinarjev?« je nejevoljno zategnil Martin. »Ali jih še imate toliko? Mislil sem, da ste ves denar dali k Ožbaltu v Begunje. Sto ogrskih goldinarjev hočete spet dati od hiše?«

»Ti mi očitaš?« Vilibald ni vzrojil, kakor je bila njegova navada, žalost ga je ublažila. »Pomisli, sin, da dobro delo ni nikoli zavrženo.«

»Saj nič ne rečem. Samo, sto ogrskih goldinarjev, pomisli, to je vendar nekoliko preveč.«

»Ne boj se, Martin, dovolj ti bo še ostalo.« — Vilibald je prejel sina za roko in ga je molče peljal na vogal dvorišču, odkoder se je videlo na vse strani. Naslonil se je na beli zid in je dolgo molče gledal proti Bistrici. Oko se mu je zaiskrilo, kakor bi v njem zaplavala pridržana solza. Martin je videl tisto solzo in sram ga je bilo očetove mehkobe.

»Oče, zakaj jokate. Pomislite vendar, da ste mož, najveljavnejši v okolici, da ste svobodnjak in župan.«

Tudi to pot se Vilibald ni razjezil, glava mu je lezla le še globlje med ramena.

»Poslušaj me, Martin. Nič več ne vem zato, da sem svobodnjak in župan. Truden sem od življenjske poti naveličan sem vsega in danes prvič čutim, da sem star.«

»Da ste star?« se je zavzel Martin. »Vaši lasje so še črni, le malo je sivih med njimi.«

»Vem, lasje so mi še črni. Telo je še zdravo, močno, še dolgo bodo te roke držale ročice pri plugu. Toda duša mi je žalostna, star sem in sam, to je, kar mi jemlje veselje do življenja in voljo do dela.«

»Kaj mislite, oče? Mati je mrtva, tudi meni je hudo po njej. Toda, oče grunt zato ne sme propasti.«

Vilibald se je vedro nasmehnil, toda lice se je takoj spet odelo z mrakom in boljo.

»Sin, bodi blagoslovljen za to besedo! Grunt ne sme propasti! Zemlja Vilibaldovega rodu mora preživeti svoje otroke, dom mora postati še večji in bolj bel. Zaradi smrti enega človeka grunt ne sme propasti. Mnogo jih je živelo in umrlo v tej hiši. V tej hiši so svatovali, tu so se rodili otroci, odtod so odnašali mrtvece, tako je bilo in tako bo, to je božja postava od vekomaj in človek je ne more spremeniti. Žalost pa vendar ostane v duši in kljuje v njej, kakor kragulj nemirne vesti. Grunt ne sme propasti. Ne bo propadel, Bog mi je zato dal sina. Tvoje roke so močne, ti boš moral stopiti na mojo pot.«

»Kaj mislite, oče?«

Vilibald je iztegnil desnico in jo pomikal od njiv in travnikov do zelenih gozdov.

»Glej tja doli, Martin! Bistrica šumi pod teboj, ob vodi so travniki Slabo seno pridelamo tamkaj, za konje je pa vendar dobro, Vidiš zgoraj. Njive, same njive, dolge in široke. Ali opaziš, da se naše polje razlikuje od drugega? Lepše je. ker je bilje obdelano, globoko preorano in dobro zagnojeno. Polje, polje, samo polje vse do tega brega pod hišo. To je vse naši, vse tvoje. — Obrni se na to stran. Poglej, koliko polja imaš! Od Dolenje vtisi do Srednje vasi, kar vidiš polja, vse je naše. Dobra zemlja, črna, rahla, rodovitna. Če bi jo danes pustil vnemar, bi ti rodilu kar sama od sebe, kakor je Adamu v raju. Tam, vidiš, se začenjajo naši gozdovi. Naprej segajo ti gozdovi, daleč, daleč. Ob Savi so travniki. Vse je tvoje. Dve vodi mejita tvoje posestvo, vmes je pa zemlja tvoja last. Od vode do vode sega zemlja tvoja last, koliko posestev je, ki bi imela toliko bogastva v njej? In vse to je sedaj tvoje.«

»Zdaj še ni moje.«

»Je že, ali vsaj v kratkem bo. Saj pravim: star sem in ne morem več prenašati takega bremena. Zato bom dal vse tebi. Ko mine pot leta žalovanju po materi, pojdeva v Radovljico, tam bomo napravili pisma in ti boš gospodar in župan. Ali ti ta misel ni všeč?«

»Všeč. Zakaj bi mi ne bila?«

»Prav. Glej, dve gospodinji sta šli v tako kratkem času od hiše, ena na drugi dom, druga na pokopališče. Naš dom sedaj potrebuje gospodinje. Zato sem tako sklenil, ko bomo naredili pisma, bomo svatovali.«

»Da bi?« se je umaknil fant.

»Seveda. Tako bo najbolj prav in pametno. Star si zadosti, pameti že moraš imeti kar ti jo je Bog namenil dati in Vilibaldova domačija bo imela gospodinjo. Svetoval pa bi ti rad, kam stopi pogledat, silil te pa ne bom. Martin, povej mi po pravici, ali imaš kje kaj v mislih?«

»Saj veste da ne.«

Vilibald je ostro gledal sinu v oči.

»Govori resnico, to bo v tvoje dobro! Oženi se tu ali lam, jaz ti ne bom branil. Tudi moj oče je meni pustil svobodno voljo pri izbiri neveste in zmeraj sem mu bil hvaležen zato.«

»Nikdar nisem gledal po dekletih. Kar povejte oče, kam pojdeva snubit, jaz vas bom ubogal.«

»Hvala Bogu,« se je oddahnil Vilibald. »Bal sem se že, da si se kam prav neumno zaletel. Zal fant si, Martin in na naše posestvo se ne bo nobena branila iti.«

»Mislim da ni,« je samozavestno rekel Martin. »Povej, mi oče, katero si mi namenil? Kje bova snubila?«

»Snubila zdaj še ne bova. Kar tako sem mislil, da bi stopil tja pogledat. Dota bo, to dobro vem, stari sam mi je že večkrat rekel. Če ti bo dekle všeč. Bog vama daj srečo, če ti ni, bova pa drugam pogledala. Govoril nisem še nič o snubitvi, ker se nisem hotel prenagliti.«

»Kam naj grem pogledati?«

»V Podtabor boš stopil. Svobodnjak Lipe ima denar in dekle, no, dekle tudi ni napačno.«

»A, Polonica?«

»Polona, da. Kako se ti zdi?«

»Čedno dekle, brdko.«

»Se je ne boš branil?«

»Mislim da ne.«

»Pa stopi gori in poglej. Boš videl, če je dekle pridno, ponižno in pametnih besed.«

»Aha. Kdaj bi stopil in po kaj?«

»Zvečer boš šel. Lipe ima dosti ovac, reci mu, da boš kupil eno ali dve, da jih zakolješ. Kupi jih, plačaj, pri tem pa vse pametno presodi.«

»Kakor ste rekli, oče.«

Martin se je obrnil in je hotel oditi, toda oče ga je prijel za roko in ga potegnil nazaj.

»Počakaj! Danes popoldne pojdi na Tabor in malo poglej, če so prišli vsi na delom kako delajo. Pa tisti denar vzemi, ki sem ga pridobil s sodino. Gregorju plačaj opeko in delavcem, ki sem jih najel, odštej dnino.«

»Jaz? Zakaj pa ne vi, oče?«

»Naj se tebe navadijo. Reci jim, da te jaz pošiljam, pa te bodo poslušali.«

»Bom pa šel. Kaj bom delal dopoldne?«

»Sam moraš vedeti, če hočeš biti gospodar. Misli, misli, treba je preudariti v nedeljo za ves teden. Ali vidiš tistole ozimino, kako je slaba in redka? Z brano jo dobro prevleči, potem jo bomo podorali. Za jaro rž bo še pravi čas.«

Fant je šel. Oče je gledal za njim rekoč:

»Saj bo pravi naš Martin, kar pravi,« je menil. Pol žalosti ga je zapustilo, ker je vedel, da Vilibaldov grunt ne bo propadel.

Zvečer se je Martin napotil v Podtabor k Lipetu. Malo je bil radoveden in nekoliko v zadregi, kako bo govoril z dekletom, ki mu jo je oče namenil za nevesto. Svobodnjak Lipe je sedel pri ognjišču. Sam je bil, ko je vstopil Martin v zakajeno vežo.

»Bog vam daj srečo,« je pozdravil fant.

»Bog ti jo daj,« je odgovoril Lipe in si pomel oči. »Fej vražji dim, kako to bode v oči. Kar nič prav ne vidim. Saj si Vilibaldov, ali ne?«

»Seveda sem.«

»Kar malo sedi in počakaj, da pride dekle. Tam na vrtu še nekaj išče. Dekle nama bo šlo v klet iskat mošta, jaz sem star in ves trd, težko grem po stopnicah. Kruh je pa tam na mizi, odreži si ga, no.«

Martin je odrezal kruh, videl je, da je lepo zapečen in tudi okusen se mu je zdel.

»Da Polonica peče takega,« je vprašal.

»Polonica, da, da, le kako bi bilo pri Lipetu, ko bi nje ne bilo, Janez mi dela sive lase. Tja pod gore v Vadeče leta za neko deklino, ki je nič prida ni. Jaz ga svarim, fant pa trdi, da bo tista pri nas gospodinjila in nobena druga. O, križani Jezus, ali sem se jaz zato toliko trudil za to-le hišo, da bi mi potem zanikrni mladi vse zapravil.«

»Aha,« je zinil Martin, ki ni vedel nič odgovoriti na starčevo tožbo. »A veste, oče, po kaj sem nocoj prišel? Vi imate dosti ovac, jaz bi pa rad eno ali dve kupil.«

»Da bi ovce kupil?« se je smejal Lipe in je počasi lezel z ognjišča. »To pa to, tebi so naprodaj vse, katero izbereš. Pojdi no, greva pogledat v stajo.«

Martin bi bil rad počakal, da bi prišla Polonica z vrta, pa se je moral vdati in je sledil starcu, ki se je lomil pred njim, ves trd in okoren.

»Z mojim očetom sta iste starosti, kajne?« je vprašal Martin.

»Mislim, da je nekaj mlajši od mene, jaz jih imam sedemdeset. Presneto mi težko leže na plečih,« je tožil starec.

Martin je hitro obletel z očmi hlev. Dvanajst živine je bilo v njem, pri Vilibaldu so jih imeli osemnajst. Toda tudi Lipetova živina je bila lepo rejena, prav nič ni zaostajala za Vilibaldovo. V kotu je stala staja, v njej so blejali jarci.

»Kar izberi, kar izberi, fant,« je govoril Lipe.

»Hm. Dva jarca bi kupil. Taka seveda, da bi ju zaklali,« je pojasnil Martin.

Lipe je zlezel v stajo in izbiral, otipaval bedra in volno, da je videl, če je roka mastna. Naposled je vendar izbral dva pripravna koštruna.

»Fant, ta dva bosta prava zate.«

Martin si je ogledal koštrune. Pogodila sta se za ceno in je plačal. Živali je zvezal s konopcem in hotel oditi.

»Ti počakaj no,« ga je ustavil Lipe. »Ves božji žegen te bo zapustil, če se ne boš držal starih šeg in navad. V hišo stopiva, da ti bom dal kos kruha za popotnico.«

»Sem mislil kar tako iti, ko nimam daleč do domačije,« se je izgovarjal Martin in malo sram ga je bilo.

»Hudirja! Mar nismo toliko vredni, da bi sedel za mizo in nekoliko povasoval pri nas? Ali smo razbojniki.«

»O, Bog obvaruj, tega nisem mislil.«

»Zato pa stopi v hišo. Kar pojdiva. O ti nemarni hlapec, glej, volom ni dal jesti! Vidiš, fant, takole je, če nimaš povsod oči. – Kar sam stopi v hišo, jaz bom takoj za teboj prišel, samo volom prinesem sena. Koštruna pa tu pusti, jih boš že potem vzel, ko pojdeš domov.«

Starec je odčotal s košem po seno za vole. Martin je obstal in pomišljal, potem je šel nazaj v vežo.

»Dober večer, Polonica,« je pozdravil dekleta, ki je pihala v žerjavico. »Koštrune sem kupil od očeta.«

»Koštrune? No, kruha si odreži.« Spet jo pihala v žerjavico in se zasmejala, ko so treske zagorele. »Vidiš, zdaj pa lepo gori. Na vrtu sem bila, pa mi je ogenj ugasnil.«

»Aha,« je zinil Martin in je nerodno stal za vratih.

»Martin, za mizo sedi,« ga je vabilo dekle. Zasukala se je, stekla po kamenitih stopnicah in mu prinesla mošta.

»Kruha si odreži in pij. Mošt se je začel nekam kisati, pa bo že.«

Martin je sedel za mizo in poskusil pijačo.

»O, saj mu ni sile. Kar rezen je.«

»Pa se kali.«

»Prepozno ste ga zabili.«

Potem sta oba umolknila. Martin je pil mošt, prigrizoval je kruh in skrivaj gledal Polonico, ki je pristavljala lonce in ponve na trioglati podstavek nad plamenom. Ni bila velika, Martinu se je celo majhna zdela, toda obrazek, bel in rdeč je bil prav prijazen, oči so zrle v svet skoro nagajivo in lepo črne so bile. »Moji sestri je podobna,« si je mislil Martin, »samo Micka je bila večja. Hm, Polonica je kar lepo dekle.« Čim dalje jo je gledal, bolj mu je bila všeč. Rad bi bil govoril z njo, pa sam ni vedel, kako naj besede postavi.

»Očeta pa dolgo ni iz hleva.«

»O, oče imajo tako navado. Vedno in vedno bi gledali živino.« Potem je tudi Polonica umolknila in je bila v zadregi, ker je videla, da jo Martin opazuje, Vilibaldov Martin, tisti s črnimi očmi. Stopila je od ognjišča na prag in pogledala proti Taboru.

»Delo na Taboru pa dobro napreduje.«

»Dobro, ja.«

»Prav je, da ga popravite. Če pridejo Turki, se bomo vsaj imeli kam skriti. Ženske bodo molile, moški se boste pa morali presneto dobro postaviti. Ti boš gotovo dobro tolkel Turke.«

»Seveda jih bom. Če boš ti na Taboru, se vseh skupaj pruv nič ne bojim.«

»Če bom jaz gori ...?«

»Da, če boš ti,« je rekel Martin in se je zasmejal. Prav razposajena volja se ga je prijela.

Polonica ga je začudeno pogledala.

»Ti, mati ti je umrla, se pa smeješ.«

Martina je bilo spet sram in je resno odgovoril.

»Res, mati mi je umrla, pa iščem druge gospodinje za na Vilibaldovo. Z deklami je izguba.«

»To je res. Pa se boš ženil?«

Martinu se je zdelo, da se je dekletu glas prav rahlo stresel. Zdaj bi lahko zinil, pa mu ni šla beseda z jezika. Pobral je ogorek, ki je ležal sredi veže in ga vrgel nazaj v plamen. Sklonil se je k Polonici in ji šepnil:

»Če pridem v nedeljo po nagelj, ali mi ga boš dala?«

»Morda bi ga.«

»Še ne veš? Kam te bodo omožili?«

»Kamor bodo hoteli!« je jezno zabrusila Polonica in se obrnila proč.

»Nič mi ne zameri, Polonica. Ali bi dala nageljček?«

Polonica ga je pogledala in je videla, da se ne smeje. Nezavedno je dahnila.

»Bi ga ...«

Iz črnili Poloničnih oči se je nekaj čudno prelivalo v Martinovo srce. Tega občutja doslej ni poznal, ker ni nikdar govoril z dekleti. Zdelo se mu je, da je to tisto, o čemer govori tovorniška pesem, ki vriska, ko bi najraje plakala. Zunaj so se začuli počasni, drsajoči koraki in Martin je naglo vprašal:

»Polonica, če bi te prišel klicat, ali bi mi odprla okno?«

Dekle je zardelo in ga postrani pogledalo.

»Beži!« je rekla in zbežala iz veže. Potem nista spregovorila nobene besede več.

Stari Lipe mu je ponujal mošt, potem mu je odrezal velik kos kruha in mu ga potlačil v žep.

»Pa očeta pozdravi, očeta,« mu je naročal ob slovesu. »In reci mu, naj se oglasi kaj pri meni. Jaz sem nadležen, drugače bi sam stopil k njemu, da bi se kaj o dobrih starih časih pomenila.«

Martin je obljubil očetu izročiti povabilo in se je poslovil.

»Obvaruj vas Bog v svoji milosti,« je rekel pri vratih, še enkrat se je ozrl po veži, toda Polonice ni bilo od nikoder.

Vilibald ga je že težko pričakoval.

»Pa si dolgo hodil,« ga je nagovoril, ko se je ves nasmejan vrnil.

»I, saj veste, Lipe veliko govori. Pozdraviti vas je velel in rad bi videl, da bi se kaj zglasili pri njem. Sam, pravi, ne more do vas, ker že komaj leze okoli hiše.«

»Ti je še kaj drugega povedal.«

»O, mnogo stvari, pa se več vsega ne spominjam. Precej dolgo sem se zamudil, to je že res. Saj veš, kako je, kadar si hoče človek kaj prav dobro ogledati.«

»Dekleta si videl?«

»Sem.«

»Si govoril z njo?«

»Mhm.«

»Kakšna se ti zdi?«

»O, mislim, da bi bila kar prava za k nam. Pridna je, pametna tudi, dela in se suče, da jo je veselje gledati, v gospodarstvu zna govoriti in ...«

»In ...?«

»Brdka je tudi,« je v zadregi pristavil Martin.

Vilibald je lovil sinov pogled, toda fant je umikal oči pred očetom kakor bi se bal, da bi oče ne spoznal njegovih misli. Toda Vilibald ga je razumel.

»Fant, ti si se že nocoj zagledal vanjo.«

»Kaj še!«

»Po očeh te poznam. Nečeš priznati resnice svojemu očetu? Ti imaš dekleta rad.«

»O, nič ne,« se je zlagal Martin, potem je pa hitro šel očetu izpred oči.

Tisti večer mu misel na Polonico nikjer ni dala miru. Kjer je hodil, povsod so ga spremljale njene temnorjave, skoro črne oči in povsod se mu je smehljal beli obrazek z žametnimi rdečimi lici. »Kako rdeče ustnica ima,« je pomišljal Martin, kakor mak. »In lase črne, svetijo se ji.« Zazdela se mu je še bolj zala kakor sestra Micka. Ni imel obstanka. Ponoči se je napotil v Podtabor. Na oknu kamrice so cveteli nageljni, Martin pa ni upal potrkati, ker ni bil prepričan, da spi tu notri Polonica. Naposled se je opogumil in je udaril po trdem, motnem steklu.

»Polonica!« jo je šepetaje poklical.

V kamrici se ni nihče oglasil in Martin je ponovil:

»Polonica! Nekaj bi te rad vprašal.«

Zdaj šele se je okno odprlo in Polonica ga je karala:

»Domov pojdi! Tako sem se te ustrašila.«

»Zakaj.«

»Sem mislila, da je tisti Leopold iz Radovljice prišel sitnost prodajat. No, pojdi domov.«

»Ali Leopold gleda za teboj?« Fantu se je glas tresel.

»Naj gleda.«

»Polonica, ali ga imaš rada?«

»Bog obvaruj! Videti ga ne morem.«

»A on tebe?«

»Nič ne izprašuj! Domov pojdi.«

»Polonica!«

»Spat pojdi!«

»Polonica, daj mi nageljček!«

Bela roka je odtrgala nageljnov cvet in mu ga dala. Martin je prijel polno, okroglo roko.

»Polonica, ali bi ti hotela priti k nam?«

»Kam?«

»I, na Vilibaldovo."

»Zakaj ravno jaz?«

»Ker, ker te imam rad, no ...«

»Nič se ne šali, Martin!«

»Resnico govorim.«

»Izpusti mi roko!«

»Nočem. Prej te ne bom izpustil, dokler mi ne boš odgovorila, če boš prišla k nam.«

»Po materi žaluješ ...«

»Čez pol leta ne bom več.«

»Misliš, da se smeš iz mene norca delati, ker si županov sin. Pri tej priči me izpusti.«

»Leopolda ljubiš,« je zabavljal Martin, izpustil je pa ni.

»Nak, Martin, to pa ni res, Bog mi je priča!«

»Res je. Zakaj pa nočeš obljubiti, da boš k nam prišla?«

»Martin, zakaj se delaš norca iz mene?«

Poloničen glas je rahlo drhtel, roka ji je trepetala. Martin jo je tesneje prijel.

»Ali boš prišla k nam?«

Polonica je molčala, Martin ji je prigovarjal:

»Reci, Polonica. Rad te imam in mojemu očetu si tudi po volji. Ali boš prišla k nam?«

»— Bom, če Bog da ...«

Izpulila mu je roko in zaprla okno. Fant je ostal sam na vrtu, vendar je bil srečen in kakor v snu se je podal domov. Sebi ni mogel verjeti, da ljubi dekle, s katero je zvečer prvič govoril. In spet mu je prišlo na misel.

»Marija taborska, ki ni pustila, da bi postal požigalec, mi je tudi tu pomagala. Marija taborska bo tudi ukrenila, da se bo vse prav in srečno izteklo.«

V dalji je črnela Volbenkova koča. Martin se je spomnil, da mu je stari coprnik mater zastrupil in je klel. Potem pa je podvomil o tem. Srce mu je bilo mirno in srečno, zato ni mogel misliti, da bi mogel biti kdo v resnici zloben.

Iz teme je vstala pred njim mogočna Vilibaldova domačija, ki jo je imel v kratkem dobiti v roke. Domačija je spala, le v očetovi čumati je še gorela sveča, rahel soj je bdel v temi. Martin je zlezel na svisli v seno, zaspati pa kar ni mogel. Snel je klobuk in je v temi božal nagelj, ki mu ga je odtrgala Polonica. S ceste je prihajala pesem tovornikov, ki so peli:

»Ko prvič sem te videl,
oj, zala deklica,
že nisem nič več vedel
kaj je prostost srca.«

Martin je poslušal tovorniško pesem. Sladko in težko mu je bilo pri srcu. Kakor pesem mladih tovornikov na beli cesti, taka je bila njegova duša, vzdihovala je, da bi zatajila skrite solze, smeh je bil v njej, da bi našla uteho za tiho bol.

VII.[uredi]

Leto tisoč štiristo tri in devetdeseto je bilo eno izmed najbolj čudnih let, kar jih je pomnila Kranjska. Vse dežele so trepetale v pričakovanju turškega vpada. Toda Turčiju je bila mirna, Mohamed "Osvajalec" mrtev, njegova oporoka pozabljena. Bajezit II. ni ljubil krvi in janičarji so mu le igrali in plesali, streljali na ptice in se za šalo borili med seboj. Begi in age pa so posedali po svojih kulah, grizli si brke, pili vino in se spominjali zlatih junaških časov. Hej, takrat so si naropali bogastvo. Zdaj pa ni bilo v konjuščnicah ne naropanih konj, ne dragocenih oblačil in naropanega zlatega, ne srebrnega posodja iz cerkva, gradov in samostanov. Stari sužnji so umirali, mladih ni bilo. Hej, vzdignili bi na noge vse, kar veruje v Alaha in v koran, planili bi v deželo prokletih džaurov! Zagorele bi vasi, gradovi, mesta, cerkve, samostani, turški konji bi teptali žito, z oltarjev bi jedli pšenico, junaki bi iz kelihov pili kloštrsko vino! Dežela bi zaplavala v krvi, sinovi Alahovi bi se vračali nazaj, pijani od slavne zmage, vsi obloženi s plenom. Hej, šli bi, toda Matija Korvin zbira vojsko in Janko Sibinjanin stoji na straži, kakor lev. Šli bi, nabrali bogastva, toda brani jim sultana Bajezita trdi ukaz.

Navzlic temu je kranjska trepetala od pričakovanja. Na vrhovih gora so spet čakale grmade suhega dračja in možje so čuvali dan in noč, kdaj bo od juga zagorel krvavi svit, ki bo znanil vsega gorja največje gorje. Po vaseh so bili določeni hitri sli, ki so imeli jezditi od vasi do vasi in opozarjati ljudi, naj se spravijo na varno. Meščani so popravljali obzidja, tolkli so luknje in jih predelovali v strelne line, kopali so podzemeljske r ove in skrivališča, hišam so okovali vrata z debelimi železnimi ploščami. Taborom so popravljali obzidja in pozidavali nove, graščinski so kopali jarke, v katere se je moglo napeljati vodo iz grajskih ribnikov, popravljali so vzdižne mostove in spravljali orožje v trdne stolpe in velike orožarne. Vse to je kazalo, da se bliža turški vpad, strašnejši, kakor kateri koli doslej.

Po deželi so hodili ljudje, iz tujih krajev so bili in govorili so tako, kakor da bi prišli prav iz turške zemlje. Ti so govorili, da se bliža turški vpad. Ljudem je bilo znano le to, kar so jim ukazali oklicati deželni stanovi in so ugovarjali:

»To ni res, to ni mogoče! Turki so se naveličali vojske, siti so krvi, turški sultan je ukazal, da se v njegovem kraljestvu ne srne noben meč več zmočiti v krvi, razen če bi ga kdo napadel in prisilil, da brani svoje življenje, čast in lastnino.«

Tujci pa so vedeli drugače in so pripovedovali:

»Sultan noče vojske, njegovi podaniki pa nočejo miru. Janičarji, slovenskih mater turški sinovi, nočejo iger in zabave, krvi so žejni, prave krščanske krvi se jim je zahotelo. Begi in age ne morejo več piti vina, v krvi kristjanov bi se radi skopali, nalokali se je dosita. Begi in age kličejo svoje vojake s čardakov. Turški kovači kujejo noč in dan handžarje in jatagane kalijo jih v jeklo. Muftiji molijo nad njimi zarotilne molitve. Preden bo listje orumenelo, bodo turški konji hrzali po teh poljih.«

Glasniki pa so šli dalje, preplašeni ljudje so se križali in glasno tožili za njimi.

»Ti sveti, vsemogočni Bog se nas usmili! Prizanesi svojim hlapcem, ne udari jih s strašnim bičem turške sile.«

Vzbujali so se stari žalostni spomini in ljudje so jeli tožiti:

»Morda pride moj lastni sin pobijat rojake. Morda nam bo on sam zažgal streho rodne hiše.«

»Kje je moja hči? Bog ve kam so jo prodali za sužnjo, kako so ravnali z njo?«

»Meni so ubili ženo, kleti pesjani!«

»Rano imam na prsih, Turki so mi jo zadali.«

»Hišo so mi požgali, odnesli denar, ubili brata, vzeli otroke!«

»Prokleti! Prokleti!« se je glasilo, kakor odmev iste misli. In ena misel jim je bila skupna, tudi to so šepetala vsa usta:

»Prizanesi nam, o Gospod!«

Zdaj so pa začeli šepetati še nekaj drugega, nekaj, kar je vzdramilo vso deželo. Od ust do ust je šlo.

»Večni romar hodi po naših krajih!« …

V vsej Kranjski ni bilo kotička, kjer bi ne govorili o večnem romarju. Na Notranjskem in Gorenjskem ga še nihče ni videl, z Dolenjskega in Štajerskega so prihajale čudne govorice o njem. Ko je Jezus nesel križ na Kalvarijo, je hotel počivati pred hišo bogatega Juda, ta pa ga je surovo pognal. »Le pojdi, tesarjev sin, le pojdi dalje.« Tedaj je Jezus povzdignil oči v nebo in je odgovoril Jude: »Pojdi dalje ti!« Jud Ahasver je tedaj začutil v roki popotno palico, ki je ni mogel več izpustiti. V palici je bila čudna moč. Vlekla je Ahasverja, vlekla ga za seboj, naprej in naprej. Zdaj hodi po svetu. Vse dežele pozna, jezike vseh narodov razume in govori. Obleka mu je raztrgana, truden je do smrti, a ustaviti se ne more, nikjer ne more počivati. Kakor hitro se nasloni, da bi počival, ga zgrabi tajna moč in ga žene naprej. Tisoč štiri sto let in več že potuje, od velikega petka neprestano potuje. Ljudje so se pripovedi čudili in strah jih je bilo.

»Pa kdaj bo konec njegove poti?«

»Nikoli, nikoli. Do sodnega dne bo romal,« se je čulo povsod.

Čudili so se, kako da ne obnemore, ne umre kje ob cesti, če je do smrti truden. Toda ne, on ne more umreti. Nikdar ne bo umrl, ker ga preganja prokletstvo božje. Po Dolenjskem in Štajerskem je že hodil. Ljudje so zapirali vrata pred njim, on pa je prišel v hišo skozi zaprta vrata. Vstal je sredi hiše, kakor bi bil vzrastel iz tal. Potem je sedel na klop k peči, palice niti za hip ni odložil, kakor bi mu bila priraščena v roki. Če so mu ponudili jedi in pijače, je jedel in pil, pred jedjo ni molil in tudi prekrižal se ni. Govoril ni, tudi na vprašanja ni odgovarjal. Navadno ga ljudje niso mnogo spraševali in umikali so se pogledu njegovih oči, ker je v njih živela vera, da mora umreti vsak kdor se sreča z njegovimi očmi. Kakor je prišel tako je tudi odšel, izginil je, da ljudje sami niso vedeli kod in kdaj.

Najstarejši, tudi stoletni ljudje niso pomnili, da bi bil kdaj Ahasver obiskal te kraje. Čuli pa so še v mladih letih pripovedovati, da je gorje deželi, katero obišče. Nesreča gre za njim, ker se ga drži prokletstvo Kristusovo. Prokletstvo trosi povsod, kamor ga zanese trudna noga.

To so govorili o njem in tako so se ljudje bali vseh popotnih in beračev, ker so v vsakem videli Ahasvera.

Naposled je večni romar prišel tudi na Gorenjsko. Ustavil se je na domu svobodnjaka Vilibalda.

Lep večer je bil, ko je prišel. Nihče izmed Vilibaldovih poslov ni mogel reči, da ga je videl prihajali k hiši. Ko so prišli v vežo, je sedel na ognjišču ob tleči žerjavici.

Hlapci: Ambrož, Gregor in Matevž so ga grdo gledali, ker ni nobenega pogledal, nobenega pozdravil, ko so se primotovilili v vežo. Sedel je na ognjišču in gledal v žerjavico. Črni, že nekoliko osiveli lasje so mu padali na ramena in mu pokrivali polovico skrivnostno mračnega obraza. V roki je držal palico. Hlapci so mislili, da je navaden klatež, zato so se ga pogumno lotili.

»Hej, ti odkod, si pa prišel,« se je prvi obregnil obenj Ambrož. »Pritepe se ti takole kot potepivno ščene od nekod in sede na ognjišče, kakor bi bil tu doma. Ne vpraša po gospodarju, ne po gospodinji, na ognjišče sede in se za nikogar ne zmeni.«

»Jaz bi rekel,« je dejal Gregor, »da pri nas ne bomo mogli prenočiti vseh potepuhov, kolikor se jih danes klati po cestah. Če ne pojdejo zlepa od hiše, jih bomo metali skozi vrata.«

Tujec na ognjišču pa ni odgovoril in tudi ganil se ni. Včasih je segel z dolgo, koščeno roko med pepel, brsknil ga je, da je v temi zažarela žerjavica. S pogledom izpod čela je včasih šinil hlapce, tudi njegove oči so gorele skoro kakor tleče oglje. Hlapci so čutili veljavo v hiši in so bili jezni, ker jim tujec ni odgovarjal.

»Ti, kdo pa si, da nam ne daš odgovora.« je zavpil Ambrož. »Mi smo tu doma in zahtevamo, da nam poveš, odkod te je zdaj na noč vrag prinesel pod našo streho.«

»Primimo potepuha in ga vrzimo ven,« je svetoval Gregor.

Gregor in Ambrož sta položila roke na tujca, Matevž pa je imel korajžo samo na jeziku. Onadva sta ga prijela in ga hotela pahniti ven.

Takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Tujec ni odšel, ampak se je močnima hlapcema postavil po robu. Besede ni rekel, samo vzdignil se je z ognjišča in se zravnal, visok kakor hrast. Hlapca sta ga močneje stisnila, njegova močna roka pa je udarila na levo in desno, da sta se hlapca opotekla v temi.

»Hudič!« je zatulil Ambrož, »kakšen razbojnik je pa padel v našo hišo. Hej, kje je Martin? Kje je gospodar?«

»Tiho bodi!« ga je miril Gregor, ki ga je bilo sram, da dva nista zmogla enega. »Svečo prižgimo, da bomo vsaj vedeli, koga imamo pred seboj, svetnika ali hudiča.«

Matevž je hitro ukresal ogenj in plamen lojeve sveče je najprej mežavo zabrlel, potem je pa zrastel in jasno razsvetlil vežo. V svitu luči je stal tujec pri ognjišču, velik in plečat Dolg, črn plašč ga je pokrival od ramen do gležnjev. Matevž mu je posvetil v obraz in sveča bi mu skoro padla iz roke, tako se je ustrašil. Tujčeve oči so bile zelene in črne, košate obrvi so se stikale.

»Vedomec je, vedomec,« je zastokal Matevž in roku s svečo se mu je tresla.

»Kaj je?« se je obregnil obenj Gregor.

»Vedomec. Ali ne vidite teh zelenih oči in zraščenih obrvi?«

Tujec je stegnil roko izpod plašča. V roki je držal črno potno palico, sredi palice je blestel srebrn križ.

»Hudič, to je večni romar!« je zarjul Ambrož in planil iz veže na dvorišče.

Matevž in Gregor sta pobledela. Matevžu je padla sveča na tla, zaropotala je in ugasnila. Hlapca sta se prerivala pri vratih, kdo bo prvi zapustil vežo, v kateri je stat zagonetni tujec.

V kratkem času so izvedele vse Vilibaldove dekle, da je v hiši večni romar. Križale so se in trepetale od strahu, nobena ni upala iti v vežo. Martin se je smejal. Vilibald je pa dejal.

»Hlapcem se meša. Popotni človek je, ki bi rad dobil večerjo in prenočišče.«

Stopil je v vežo in prižgal svečo. Potem je posvetil čudnega tujca. Ta je spet sedel na ognjišču in z dolgimi, koščenimi prsti brskal po pepelu. Bil je čudna prikazen, vendar se ga Vilibald ni ustrašil, ker so v teh čudnih časih hodili po svetu vsakovrstni ljudje.

Vilibald je čakal, da bi ga tujec nagovoril, ko je pa ta le molčal, je sam stopil bliže k njemu in je vprašal:

»Ali si popotnik?«

Tujec je z globokim glasom nekaj zamrmral, Vilibald ga ni razumel. Spomnil se je rajnke žene in je sklenil tujca pogostiti, da bi ona zadobila večni pokoj. Odprl je vrata v hišo, potem je pa povabil neznanca:

»Vstopi v hišo, dobil boš večerjo.«

Tujec je šel molče v hišo. Nizko se je moral skloniti pri vhodu in ko je stal zraven svobodnjaka, je bil za glavo večji od njega, čeprav je bil Vilibald visoke postave. Sedel je na klop k peči, črne palice s srebrnim križcem pa ni odložil.

Vilibalda je to malce neprijetno dirnilo, vendar se je otresel strahu in je pogumno rekel:

»Plašč in palico kar odloži.«

Neznanec je nemo odkimal.

Vilibalda je postalo strah. Prinesel je tujcu kruha in vina, tu je jedel in pil, kakor prestradan volk. Ves čas pa ni spregovoril nobene besede in tudi pogledal ni nikamor.

Posli so se zbrali v vezi okrog ognjišča, kjer je prva dekla kuhala večerjo. Vrata v hišo so bila zaprta in oni so se šepetaje pogovarjali.

»Presneto, da upu naš gospodar biti v hiši kar sam s tem čudnim človekom,« je ugibal Ambrož.

»Saj pravim: zelene oči, čisto zelene, kakor peklenšček.«

»Pa menite, da je res večni romar,« so trepetale ženske.

»Pri moji veri, da je,Matevž se je pridušil Ambrož. »Saj ima črno palico s srebrnim križem. Pa tudi iz roke jo prav nič ne odloži, ker jo odložiti ne more.«

»Kamor pride večni romar, tiste hiše se prime nesreča,« je pripovedoval Matevž. »Vsa dežela bo nesrečna, ker hodi okrog večni romar. Tista hiša pa, katere prag prestopi, je prav posebno zapisana nesreči. Ne izognemo se nesreči in se ne izognemo.«

»Kaj ni že to dosti velika nesreča, ker je gospodinja umrla.«

»To še ni nič,« je menil Matevž. »To se marsikje primeri in še vse kaj hujšega. Nad Vilibaldovo hišo bo prišlo še vse večje gorje, tako, kakor si ga niti v sanjah ne moremo predstavljati. Jaz že ne bom več tu. K gospodarju bom stopil in mu povedal da grem, ker nočem, da bi še mene nesreča tepla.«

»Saj ne moreš iti,« mu je oporekal Gregor. »Do svetega Jurija si udinjan in če uideš boš kaznovan.«

»Naj bom, šel bom pa vseeno.«

»Nikjer več ti no bo tako dobro, kakor pri Vilibuldu.«

»Vem, da nikjer več ne bom pojedel toliko mesa in kruha, vendar za vse na svetu ne ostanem več pod streho, pod katero je jedel in pil večni romar.«

»Obisk velja gospodarju, ne nam.«

»Nič,« se je razgreval Matevž. »Vsi, kateri so pod eno streho z njim, so nesrečni, pa je. Mi trije smo se ga pa še lotili in ga hoteli zagnati iz hiše. Ali se kaj bojita, da bi se vama roke ne začete sušiti, ker sta se ga dotaknila?«

V vežo je prišel Martin.

»Kje imate večnega romarja?« je vprašal in smejal se je.

»Nikar ne vpij, no,« je plašno šepnil Matevž. »Notri v hiši je, kar stopi k njemu, če bi ga rad videl.«

»Ali je še notri?«

»Je.«

»Kakšen pa je večni romar?«

»Kakor živ bognasvaruj!«

»Moram ga pogledati. Če očeta še ni snedel s kožo in kostmi, menda tudi meni ne bo vratu zavil.«

Martin je stopil v hišo, pozdravil je in se vstopil pred tujca, ki je sedel za vratmi.

»Kdo si ti?« ga je oblastno vprašal.

Tujec ga je premotril z zelenimi očmi in je zamolklo vprašal.

»Kdo si ti?«

»Jaz sem gospodarjev sin in bom v kratkem tega doma gospodar,« se je ponesel ponosni fant.

»Boš, če boš,« je zagonetno odgovoril tujec.

»Bom.«

»Boš, če boš. Ali ti veš, kaj ti je namenjeno? Ne veš. Ali veš, da boš še živel. Morda že smrt stega kremplje po tebi.«

»Martin, molči vendar,« se je ustrašil stari Vilibald, da mu je lice kar posivelo.

»Koga se pa bojite, oče? — Ti, kako ti je ime?«

»Ahasver,« je zamomljal oni.

»Kako?«

»Ahasver.«

»Ti si torej večni romar?«

»Tako je.«

»Ali prinašaš nesrečo?«

»Nič ne vem.«

»Kako da ne veš?«

»Samo Bog je vseveden.«

Martin se je zasmejal.

»Pametno odgovarjaš. Zaradi jezika ti ne bo treba pred Bogom odgovoru dajati. Besede vlečem iz tebe, kakor vodo iz vodnjaka. — Od kod pa prihajaš?«

»Še sam ne vem. Od vzhoda.«

»In kam greš?«

»Ne vem. Kamor me bo nesla trudna noga.«

»Pa vendar: kam.«

»Proti zapadu. V tiste kraje, kjer bo nebo krvavo zažarelo.«

»Torej vendar res prinašaš nesrečo?«

»Ne. Kjer je nesreča, tja me vleče. Vedno je tako. Jaz sam ne prinašam nesreče.«

»Ali si že kdaj hodil tu?«

»Že.«

»Kolikokrat?«

»Trikrat.«

»Že davno?«

»Davno, davno. Ko sem šel prvič skozi te kraje, so bili tu sami gozdovi. Ljudje so bivali tu, ki niso govorili po tem jeziku. Veliki so bili, močni in žolte lase so imeli. Ne spominjam se več vsega. Videl sem toliko krajev in toliko ljudi, da nisem mogel vsega obdržati v spominu.«

»Kaj se je potem zgodilo?«

»Od severu je prišlo pleme z zlatimi lasmi in je pregnalo gospodarje te zemlje. Orožne bitke so bile, pokolji, požari, tiste strašne hoste so gorele, vode so tekle krvave. Bilo je strašno gorje, človek se je spremenil v žival.«

»In drugič.« radovedno vpraša Martin.

»Ko sem šel drugič skozi te kraje, je bil Celovec šele majhna vas. Ljudje tod so prebivali v majhnih kočah in oglje so žgali. Življenje je bilo drugačno kot zdaj.«

»Ali je potem prišla nesreča?«

»Prišla je. Iz Korotana so prihajali ljudje, ki so z ognjem in mečem širili vero v Kristusa.«

»Zdi se mi, da lažeš. Kdaj si bil zadnjič tu?«

»Pred sto in petdesetimi leti.«

»Tedaj je divjala kuga.«

»Da. Vsa dežela je izumrla za to strašno boleznijo. Vse dežele, kar sem jih tedaj prepotoval, so izumrle.«

»In kaj prinašaš zdaj?«

»Ne vem. Zlo bo, ali kakšno, tega ne vem!«

»Bog se nas usmili,« je zastokal bledi Vilibald.

»Poslušajte oče, naj pripovedujem dalje. — Poslušaj, večni romar, koliko časa že potuješ po sveto.«

»Ne vem. Ne štejem let, ker jih je preveč. Tisoč štiristo in več let je, to vem.«

»Koliko si star?«

»Štirideset let.«

»Potem si star tisoč petsto let.«

»Nisem, štirideset sem star. Zemlja se stara, spreminja lice, milijoni umirajo, mene se pa čas ne more dotakniti.« 

Martin je siloma zadrževal smeh.

»Kdaj bo konec tvoje poti?«

»Ne vem, koliko let bo še minilo. Kadar bodo začele zvezde padati z neba in se bo zemlja v prah zdrobila, bom umrl.«

»Tako? No, to pa že ne bo tako kmalu. Poslušaj me, Ahasver! Zakaj si prišel baš v našo hišo?«

»Tudi pred sto petdesetimi leti sem se tu ustavil.«

»Ali je bila hiša nesrečna?«

»Bila je. Vsi prebivalci so pomrli za kugo.«

»Tako si nam tudi zdaj nesrečo prinesel?«

»Tudi. Hiša je že zaznamovana z njenim nevidnim pečatom.«

»Ali se nesreče ne moremo ubraniti.«

»Sevede se je ne morete.«

»Zakaj si pa potem prišel baš k nam?«

»Kar vleklo me je sem. Kjer preti največja nesreča, tja mi noga kar sama od sebe krene.«

Martin se je zagrohotal, potem je odprl na stežaj hišna vrata. Z železno roko je zgrabil večnega romarja za vrat in ga je pahnil čez prag na prosto.

»Hej, večni romar, pojdi še v druge hiše, še drugam nesi nesrečo, ha, ha!« se je smejal za njim.

Posli so se oddahnili, ko ni bilo več skrivnostnega tujca pod streho. Vilibald je pa poklical sina v hišo in mu rekel:

»Martin, zakaj si ga vrgel izpod strehe?«

»Ta slepar mi je tako neumno čenčal in pripovedoval, da ga nisem mogel nič več poslušati.«

»To ni slepar. Večni romar je.«

»Zgodba o večnem romarju je neumna bajka. Oče, saj ste vendar mož, svobodnjak in župan. Vi ne boste tako neumen, da bi verjel, kar verujejo stare babe,« samozavestno govori Martin.

»Vsa dežela govori o njem.«

»Vsi norci nasedajo sleparju,« se je skoro surovo obregnil Martin.

»Ali misliš mene?« je trdo vprašal Vilibald.

»Ne. Samo nikar ne verujte, da bi bil to res večni romar.«

»Kaj pa je?«

»Ne vem. Slepar, klatež, nemara je norec. Kdo bi vedel? Morda je pa tudi preoblečeni turški vohun.«

»Saj govori po naše.«

»Hm. Morda je pa kristijan, ki se je zavezal Turkom vohuniti, seveda, za dober denar.«

»Misliš?« se je ustrašil Vilibald.

»Kar zdi se mi, da od te strani veter vleče.«

»Moder kmet boš, sin moj. Jutri pojdeš na Tabor.«

»Že spet.«

»Potrebno je. Moramo se zavarovati, ker ne vemo, kdaj nam pride pesjan na vrat. Je zgornja stran že popravljena?«

»Mislim, da so danes dovršili.«

»In na spodnji strani?«

»Nekateri so začeli kopati jarek.«

»Prav tako. Obzidje mora biti višje, kakor je bilo doslej.«

»Saj bo.«

»Na Tabor bomo navozili kamenja, tistega ostrorobega, veš. Komur bo tak priletel na glavo, se ne bo več ganil.«

»In s kropom jih bomo polivali.«

»Zakaj, še to! H Kovaču stopi in mu naroči, naj pride k nam gledat orožje, kolikor ga bo še mogel popraviti. Saj veš, z motikami in lopatami se ne stori mnogo.«

»Orožja pa kmet sukati ne zna. So pa že boljši podajalniki. S podajalnikom vsaj Turka pahneš z obzidja, če se gori prikaže.«

»Vendar naj Kovač sulice popravi, mi, stari svobodnjaki bomo pa še enkrat poskusili meče sukati. Včasih sem ga dobro sukal, takrat ko sem bil mlad in sem moral na vojno z Benečani. Mislim, da mi tudi zdaj še ni roka čisto okorela.«

Martin je zazdehal, se pretegnil in rekel:

»Spat pojdem!«

»Že?« se je začudil stari. »Ali ne boš večerjal?«

»Kaj bi? Večni romar je vsem tako glave zmešal, da dekla še večerje ni skuhala. Spiš tudi brez večerje lahko.«

»Kod si se pa sinoči potegoval,« ga je ostro gledal oče.

»Nikjer,« je zagodrnjal Martin.

»Je že prav, če ti je Polonica všeč, samo pod oknom nikar ne vasuj. Stari Lipe je hud mož in če bi zvedel zato, bi šla snubitev po vodi. Tega pa menda nočeš.«

»Saj ne pojdem,« je zatrdil Martin in se je zgubil na svisli.

Res ni šel. Zato je pa drugo jutro prav zgodaj vstal in se je napotil na Tabor. Ljudi je bilo dosti in pridno so delali. Ko je prišel Vilibaldov sin, so vsi utihnili in si skrivaj nekaj šepetali. Nazadnje je vendar vprašal pogumni Podtaborčan:

»Martin, bil je bil res sinoči večni romar pri vas?«

Martin se je zasmejal: »Le kdo ti je to natvezal?«

»I, vaš Matevž pripoveduje, da pojde od hišo, ker noče, da bi ga zadela kaka nesreča zaradi večnega romarja.«

»Pustite. Matevž je baba, vi pa ste možje, zato nikar za njim ne ponavljajte neumnih čenč.«

»Ali je bil? Ali ga ni bilo?«

»Večnega romarja ni na svetu,« se je otepal Martin.

»Pa je bil sinoči pri vas.«

»Pa ni bil.«

Umolknili so, verjeli pa mu niso in ko je odšel, so skrivaj nadaljevali razgovor o večnem romarju.

Martin je vse pregledal, vsakemu posebej ukazal kaj ima delati in kako. Dolgo se ni utegnil muditi pri delavcih, oči so mu neprestano bežale na Lipetovo hišo pod Taborom, srce mu je hrepenelo doli. Kar hitro se je poslovil in jo ubral po zaviti stezi v Podtabor. Tlačani so gledali za njim in si pomenljivo pomežikovali.

»Kako se mu mudi od tod.«

»Pa kako ukazuje! Ta nas bo še vse drugače vil kot stari,« je rekel Ahacij, ki je plačal na sodini kazen.

»Kar gospodari. Stari Vilibald se sam nič več ne meni, vse pušča temu zelencu v roke.«

Martin je stopil v Lipetovo vežo.

»Bog ti daj dobro jutro in srečen dan,« je pozdravil Polonico, ki je prinesla notri škaf vode. »Polonica, daj mi no korec vode.«

»O, vode pa lahko dobiš.« Dekle mu je ponudilo vodo. Martin je posili pil in gledal njene bele, nabrane rokavce.

»Pa si kaj pražnje napravljena danes, Polonica,« jo prijazno ogovarja.

»Ti tudi.«

»Jaz sem bil na Taboru.«

»Jaz sem bila pa v župnišču.«

Potem nista vedela nič več govoriti in Martin se je počasi odpravljal iz veže. Ko je že stal pred hišo, je stopila Polonica za njim na prag.

»Martin, ali je res?«

»Kaj pa?«

»Da je bil večni romar sinoči pri vas?«

»Nič ni res.«

»Pa ljudje pravijo.«

»Ali mi ne lažeš?«

»Zakaj bi ti lagal?«

Zdelo se je, da Polonica ne verjame, zato je Martin ponovil.

»Res ga ni bilo. — Ali mi boš nageljček dala.«

Polonica je utrgala nageljček in Martin si ga je zataknil za klobuk. Polonica pa je še vedno plašno gledalo vanj rekoč:

»Martin, večni romar prinaša nesrečo.«

»Tisto ni nič res. Bodi vendar pametna, Polonica.«

»Ko se pa bojim ...«

Martin se je nasmehnil in jo prijel za roko.

»Kaj se boš bala? Nič nikar ne misli na nesrečo! Mene rada imej, jaz te bom znal obvarovati nesreče.«

»Saj te imam rada, pa se zato bojim zate.«

»Nič se ne boj.«

Martin ji je stisnil roko, pa jo je hitro izpustil in šel. Izza vogla je pridirjal radovljiški oskrbnik Leopold.

»Hoj, ti, županov sin, kako pa delo na Taboru napreduje?« ga je vprašal.

»O, kar dobro,« je mrzlo odgovoril Martin.

»Hotel sem pogledati, ha, ha,« se je zarežal oskrbnik.

Leopold je skočil s konja, Martin si je pa nalašč prevezil usnjate trakove s šopki pri irhastih hlačah. Leopold se je približal Polonici in se ji gosposko poklonil.

»Dober dan, sladka golobičica,« je besedičil.

V svobodnjakovem sinu je zavrela kri. Obrnil se je, stopil pred vrata in zaslonil dekleta s svojim hrbtom.

»Gospod Leopold, kako vi upate to dekle tako nagovarjati? Ona je moja nevesta!«

»Tvoja nevesta, ha, ha!« se je zoprno rogal oskrbnik.

Martina je prijela taka ihta, da bi oskrbniku razbil priliznjeni obraz, vendar se je premagal. Iskal je besedo, ki bi oskrbnika globoko zadela in mu je v obraz povedal tisto, ki se mu je zdela najbolj prava.

»Čujte! Gorazdova hči je bila vaša prva žrtev in jaz ne pustim, da bi bila Polonica druga.«

Oskrbnik je pobledel in je siknil:

»Fant, ali veš, s kom govoriš?«

Tudi Martinu je bilo dovolj in je za vpil:

»Vem, dobro te poznam, zapeljivec deklet, prokleti pergamentar!«

»Za te besede boš dal odgovor!«

Polonici so drsele solze po licih in je vlekla Martina v vežo.

»Pusti ga, Martin, pusti ga!«

»Za ljubčka se poteguješ, dekle, za ljubčka! Le počakaj, pomagal mu bom in mu posvetil, da bo videl ponoči priti vasovat,« se je penil oskrbnik.

»Šleva gosposka, revše,« mu je vračal Martin. »Posvetil bom jaz tebi. Kakor hitro te vidim, da boš le pogledal za Polonico, boš umrl v čevljih, pomni! V čevljih in če grem zato takoj na galere.«

»Ti mi groziš,« je vpil oskrbnik.

»Jaz hočem, da se takoj pobereš odtod! Pa čez Posavc nikar ne jahaj, tudi Gorazd komaj čaka, da bi ti poplačal.«

»Fant to ti bom plačal,« se je šoperil Leopold, potem je pa zajahal konja in izginil iz vasi.

»Martin, ali si res tak, da bi ga ubil?« je prestrašeno vprašala Polonica in si je brisala solze.

»Ne, nisem tako hudoben,« jo je pogovarjal Martin. »Samo malo sem ga hotel prestrašiti strahopetca gosposkega.«

»Pa se ti bo maščeval.«

»Ne bojim se ga,« je mirno rekel Martin. Pobožal ji je črne lase, potem pa je šel, ker ni mogel gledati njenih solz.

Ko je odhajal proti domu, ga je bil sam strup. Spomnil se je večnega romarja in za hip je pomislil, da se je morda že danes začela pot njegove nesreče. Toda to misel je takoj zavrgel, ker ni bil prav nič praznoveren. Pogledal je čez gmajno v smeri proti Radovljici, stisnil je pest in siknil:

»Ne večni romar, ta hudič bi mi znal prinesti nesrečo!«

VIII.[uredi]

Drugi dan so našli večnega romarja mrtvega v Gobovcah. Letal je z obrazom obrnjenim v tla, zraven njega je bila črna palica s srebrnim križem. Črni plašč je bil ves okrvavljen in čez vso glavo se mu je vlekla dolg in široka rana. Zdelo se je, da mu je nekdo presekal glavo.

Ljudje so se zbirali ob njem in se pogovarjali.

»To je letos že drugi človek, ki je mrtev obležal v Gobovcah.«

»Govorili so, da je bil neki večer ta človek pri Vilibaldu in je tam pripovedoval, da je večni romar.«

»Večni romar ne more biti,« je ugovarjal starec iz Ljubna. »Večnega romarja ne more nihče ubiti, ker mu je namenjeno, da bo živel do sodnega dne.«

»Imeniten človek je moral to biti, obleka in palica to spričujeta. Nekdo ga je ubil zaradi denarja.«

»Bog ve ali je čisto oropan,« je rekel nekdo in je privzdignil črni plašč. Od groze je odstopil in vsi ljudje so za vpili:

»Joj, sekira, krvava sekira!«

Široka sekira je ležala pod mrličevim plaščem, vse rezilo je bilo okrvavljeno. Očividno je morilec tujcu s tisto sekiro presekal glavo. Ljudje so se umikali, nihče več se ni upal dotakniti mrtveca.

»Po župana pošljimo,« je svetoval nekdo.

»Po katerega pa?«

»Po Vilibalda.«

»Saj ne bo hotel priti. Mrlič leži pod mostom in Sešalca je vendar zunaj Vilibaldovega sodnega območja.«

»Potem naj stopi nekdo v Radovljico.«

»Gori, da.«

Dva soseda sta se res napotila v Radovljico. Ko sta prišla gori sta videla, da je že Volbenk s klanca obvestil oskrbnika Leopolda o strašnem zločinu. Oskrbnik Leopold je namreč že iskal štiri biriče in ti so šli v Podbrezje.

Ko so prišli v Gobovec, so si ogledali mrliča, potem se niso več zmenili za ljudi, kar naprej so šli.

»Kam pa?« je zavpil kmet.

»Kaj je to tebi mar!« je surovo odgovoril birič.

Drugi birič pa je rekel:

»Po morilca.«

Ljudje so strnili glave skupaj in šepetali:

»Po morilca gredo! Že vedo, kdo ga je umoril.«

»Bog ve kdo?«

»Morda ta, s klanca,« je nekdo plaho šepnil.

»Tiho bodi, coprnik je,« so ga svarili.

Biriči so pa šli v Podbrezje in se ustavili v Dolenji vasi pri Vilibaldu. Svobodnjak je hodil po dvorišču, ko so prišli. Postavili so sulice pokonci in tisti, ki jih je vodil, je dejal:

»Svobodnjak Vilibald!«

»Svobodnjak in župan,« je ponovil gospodar. »Kaj mi hočete?«

»Nekaj posebnega nas je pripeljalo sem.«

»Tak govorite? Ali so vam jeziki primrznili?«

Prvi birič se je umikal, težko mu je bilo govoriti, ker so ga Vilibaldove oči ostro prebadale. Naposled je izdavil:

»Na dnu Gobovca leži mrlič, s sekiro ima presekano glavo, sekira leži zraven njega in oropan je.«

»Že spet?« se je prestrašil župan. »Kdo počenja ta grozodejstva?«

»Prav zato smo prišli k vam.«

»Če biriči ne najdete krivca, kako ga bom jaz našel?«

»Prav zato smo k vam prišli?«

»Zakaj? — Kje, pravite, leži mrlič.«

»Onkraj Sešnice.«

»Na spodnji strani?«

»Da.«

»Zakaj pa potem pridete pome?«

»Kje je vaš sin.«

»Martin? Kaj mu hočete?«

»Z nami pojde.«

»Kam?«

»V Radovljico.«

»Kdo to zahteva?«

»Oskrbnik gospod Leopold.«

Vilibald se je čudil, potem pa je odločil:

»Oskrbnik Leopold zahteva, da ga morate privesti k njemu, jaz sem pa župan in pravim, da ne pojde z vami.«

»Gospod Leopold zahteva.«

»Tako, samo gospod Leopold zahteva? Presneto daleč bomo prišli, če bomo ubogali takele grajske prismučke.«

»Tudi mestni vicedom to ukazuje.«

»Valerij Kraig?«

»Da, gospod Valerij Kraig.«

»Zakaj pa? Kaj je moj sin storil?«

»Tujca je ubil in oropal.«

Vilibaldu se je najprej stemnilo pred očmi, potem pa je zaplula v njem divja jeza. Roka se mu je kar sama stisnila v pest in udaril je biriča v obraz, da je zatulil in se mu je polila kri.

»Kdo je ubil in oropal tujca? Kdo? Kaj?« je rjul Vilibald.

Biriči so se ga najprej zbali, potem so se pa hitro sporazumeli. Stopili so v vrsto in so naperili konice sulic proti njegovim prsim.

»Postava nas pošilja, ti pa nas pobijaš, ti župan, ki si vendar prisegel, da boš spoštoval postavo,« so mu rekli.

»Krivice tudi postava ne sme delati!« je vpil Vilibald.

»Saj nočemo delati krivice. Toda v Radovljici je človek, ki bo pričal, da je videl tvojega sina, ko je ubil tujca.«

»Kdo? Kdo je?« se je penil Vilibald. »Povejte mi kdo je, da ga s temi rokami zadavim!«

»Mi ne vemo,« so odgovarjali biriči in so še silneje zahtevali: »Pri tej priči naj pride tvoj sin!«

Martin je baš prišel s svisli in se je začudil, ko je videl kako si stoje nasproti oče in biriči.

»Kaj pa imate?« je vprašal in črno je glodal biriče.

»Pojdi sem, Martin,« ga je pozval oče. »Glej, ti podrepniki te dolže, da si ubil in oropal človeka, ki danes leži mrtev pri gobenškem mostu, onkraj Sečnice.«

»Mrlič leži tam?«

»Da in tile te hočejo gnati zvezanega v Radovljico. Ti si obtožen, da si morilec.«

»Kaj sem? Morilec!!?«

»Da. Z nami pojdeš.«

Martin je od jeze škripal z zobmi.

»Kaj, mene hočete gnati. Mene?«

»Tebe, da. Povelje imamo.«

»Od koga?«

»Gospod Leopold in vicedom ukazujeta.«

»Ha, Leopold!« se je rogal Martin. »Ker mu Gorazd ne zna zaviti vratu, mu ga bom moral jaz.«

Martin ni opazil, da sta mu dva biriča prišla za hrbet in ko sta ga zgrabila, se jima ni mogel več ubraniti. Priskočil je še eden, četrti je čuval Vilibalda, da bi ne prišel sinu na polnoč. Biriča sta vrgla vrv svobodnjakovemu sinu okoli života, ta pa je napel roke in vrv je začela pokati. Hitro so mu jo omotali še drugič in tretjič in jo zavezali tako trdo, da mu je kri zastajala v žilah. Martin je v onemogli tegoti kar posinel v obraz, zasekal je zobe v ustne in še kleti ni mogel.

Vilibald je besnel. Ruval si je črne, svobodnjaške lase in se bil s pestmi po širokih prsih. Zamolklo je klical.

»Mojega sina bodo gnalil! Moj sin je nedolžen, da je morilec! Ooo!«

»Pojdimo!« je velel eden biričev.

»Stojte!« je zavpil Vilibald in se je zagnal pred sinu.

Iskal je na bledem, pomodrelem obrazu jasnosti, našel ni ničesar.

»Martin, ali si bil sinoči doma?«

Fant pa je le molčal.

»Ali si bil pri Lipetu?«

»Tak govori! Zato gre, da se izpriča tvoja nedolžnost.«

Takrat ga je Martin pogledal, globoko, kakor še nikoli.

»Oče, ali ti tudi misliš, da sem — morilec?«

Vilibald je zlezel vase in je skrušeno dahnil.

»Bog obvaruj! Nihče iz Vilibaldovega rodu si še ni omadeževal rok z umazanim dejanjem in jaz vem, da tudi ti nisi nič slabega storil. Martin, pojdimo in poglejmo mrtveca.«

Biriči so gnali Martina, za njimi se je kar opotekal Vilibald, kakor stoleten starec. Da bi bilo gorje še večje, jih je v Srednji vasi srečal Lipe z vozom in Polonica je sedela pri njem.

»Martin!« je kriknilo dekle.

»Polonica,« je šepnil fant, oči so se mu podplule s solzami in s krvjo. Ni slišal, kaj je govoril svobodnjak Lipe, čul je pritajeno ihtenje Polonično in nič drugega. Birič ga je sunil v hrbet.

»Pojdimo hitro.«

In so šli. Vrata so zapirali vaščani, skozi okence so pa gledali čudni sprevod in od ust do ust je šlo:

»Vilibaldovega Martina ženejo zvezanega!«

»Pa kar štirje ga ženejo, kakor morilca. In stari Vilibald gre za njim, tako skrušen, upognjen in žalosten, kakor bi stopal za sinovo krsto.«

Oni pa tega niso čuli, tako je bilo Vilibaldu in sinu vsaj eno gorje prihranjeno. Biriči so gnali Martina naravnost k Lešnici, kjer je ležalo umorjenčevo truplo. Ljudje, ki so stali ob mrtvecu, so široko odpirali oči.

»Vilibaldovega sina ženejo in župan gre z njimi.«

Molčali so kakor pri pogrebu. Martin ni pogledal ni kogar, tako ga je težila strašna sramota, ki mu je padla na glavo. Vilibald pa je pogledal mrtveca, kolena so se mu zašibila in kriknil je:

»Večni romar!«

»Kdo je?« so osuplo vprašali ljudje.

»Večni romar! O, Martin, to je kazen za to, ker si ga izpod strehe vrgel! Martin, jaz sem ti branil!«

»Večni romar! Večni romar!« je šel šepet med množico.

»Martin ga je vrgel izpod strehe in zato ga zdaj ženejo uklenjenega.«

Eden izmed biričev je pobral sekiro.

»To sekiro vzamemo s seboj. Mogoče bomo prav s to morilcu odsekali glavo, široka je dovolj.«

Vilibald je pazno gledal sekiro in hlastno rekel:

»Daj, pokaži, pokaži mi sekiro.«

»Glej jo! Kot nalašč za morilčev vrat,« se je režal birič.

Vilibald se je krčevito zgrabil z rokami za prsa, nato pa se mu je iztrgalo iz grla.

»To sekiro poznam! Ta sekira je vendar naša! Še sinoči je ležala na tnalu sredi dvorišča.«

Biriči so se spogledali in tisti, ki ga je župan prej udaril, je zlobno rekel:

»Torej še trdiš, da ga tvoj sin ni ubil!«

»Moj sin je nedolžen,« je jeknil Vilibald. Oči si je pokril in na hrast se je naslonil, da ni padel.

»Jaz ga nisem,« je zastokal tudi Martin. »Nebo in zemlja naj pričata, da ga nisem!«

Ljudem se je pošteni fant smilil. Ženske so glasno jokale, možje pa so klicali:

»Izpustite županovega sina, ker je nedolžen! Mi vsi moremo pričati zanj, da je nedolžen.«

Neki svobodnjak je še dostavil:

»Gorje Radovljici in vsi gosposki, če Vilibaldovemu sinu prokleti oskrbnik le las skrivi!«

Od nekod se je pojavil Gorazd z razmršenimi lasmi in pobesnelim obrazom. Pest je stisnil in s hripavim glasom zarjul:

»Povejte Leopoldu, temu prokletemu gadu, da mu bom jaz zaradi hčere glavo strl!«

Takrat je tudi Martin vzdignil povešeno glavo in s krvavimi očmi poiskal Gorazda.

»Gorazd, ne bojte se, prišla bo ura najinega maščevanja!«

»Saj vem, da mora priti! Takrat bo crknil ta hudičev pes, kakor žival še nikoli ni poginila.«

Biriči so zgrabili Martina in ga porivali naprej.

»Pustite ga! Izpustite nedolžnega pri tej priči!« je vpila vsa množica.

»Takoj ga izpustite!« so ukazovali najpogumnejši in roke so jele grabiti debelo kamenje.

Biriči si uvideli, da je ljudstvo razkačeno, zato so poskusili z lepimi besedami miriti.

»Ljudje božji, pustite nas vendar, mi vršimo samo svojo dolžnost. Če je županov sin nedolžen, bo jutri ali pojutršnjem že prav gotovo doma in namesto njega pride v ječo kriva priča.«

Biriči so pa odgnali Martina proti Radovljici. Županov sin je gledal v tla in kar trgalo se je v njem, toliko sramote je moral prestati. Vsakdo kdor ga je poznal, se je začuden ustavil pred njim in vprašal:

»Martin, kaj si pa vendar storil, da te zvezanega ženejo.«

Martin je prisiljeno ponižno molčal, biriči so pa odgovarjali:

»Nekoga je ubil.«

Fant se je skoro oddahnil, ko so ga prignali v radovljiško graščino, tam ga vsaj radovedneži niso videli. Gnali so ga v dolgo in široko sodno dvorano. Za sodno mizo je že sedel mestni vicedom Valerij Kraig, na vsaki strani ob njem sta stala dva biriča s sulicami. Za sodnikovim hrbtom je bila velika slika, ki je predstavljala žensko z zavezanimi očmi, v levici je držala snopič liktorskih pravic, v desnici pa sekiro. Tako je bila upodobljena pravica.

Sodnik Valerij Kraig se je smehljal tako medeno, kakor bi ne bilo nobene zle misli v njem. Dolgo je gledal Martina. Nenadoma pa mu je smehljaj zginil z ustnic. Nemara se mu je teda zali, mladi fant zasmili. Veličastno je vstal s stola in rekel:

»Ti si torej Martin, sin svobodnjaka in župana Vilibalda iz Dolenje vasi v Podbrezjah?«

»Da,« je jasno in odločno pritrdil Martin.

»Obdolžen si, da si umoril človeka, ki leži mrtev ob Lešnici. Kje si bil ponoči?«

»Doma.«

»Ali imaš priče, da si bil vso noč doma?«

»Nimam.«

»To je slabo zate,« je zmajeval sodnik. »Kje pa spiš?«

»V svislih.«

»Sam?«

»Ne. Tudi trije hlapci spijo na senu.«

»Ali ti ne morejo pričati zate?«

»Ne morejo. Vsi trije so bili na vasi z drugimi fant in so šele proti jutru prišli domov.«

»Zakaj pa ti nisi šel z njimi na vas?«

»Truden sem bil, pa sem šel spat.«

Sodnik si je podprl glavo, zagledal se je v mizo in je dolgo, dolgo mislil. Potem je spet opazoval Martina, motril njegov obraz, toda obraz županovega sina je ostal pri tem motrenju miren in mračen.

»Ali poznaš tujca, ki leži mrtev pod Gobovcami?« je po dolgem premišljevanju vprašal sodnik.

»Poznam.«

»Kdo je?«

»Neki slepar, ki je sinoči hotel pri nas prenočiti in ki se je izdajal za večnega popotnika.«

»Zakaj potem ni prenočil?«

»Vsi posli so se ga bali, jaz pa sem ga vrgel ven, ker sem jih hotel prepričati, da je navaden slepar.«

»Tako? Toda ta človek je imel denar.«

»Ne vem, jaz ga mu nisem štel.«

»Pomisli. Ti praviš, da so se hlapci bali večnega popotnika.«

»Da.«

»Torej bi ga nobeden izmed njih ne upal ubiti.«

»Nobeden.«

»In vendar je bil ubit z vašo sekiro. Tvoj oče sam je sekiro takoj spoznal za svojo last.«

»Ali to izpričuje, da sem ga ubil jaz ali kdo naših? Saj je mogel tudi kdo iz vasi priti ponoči na dvorišče in vzeti sekiro.«

»Ne. A, pač,« se je takoj domislil, »samo enega človeka poznam, tisti bi bil zmožen to storiti, drugi ne.«

»Kdo?«

»Coprnik Volbenk s klanca.«

»Stoj!« je razburjeno za vpil sodnik. Takrat se je videlo, da je s to izjavo Martin močno neprijetno presenetil sodnika Kraiga, vendar se je ta takoj zbral in umirjeno vprašal. »Ali si v sovraštvu z njim?«

»Da moj oče ga je nekoč obsodil, ker je oskrunil truplo mrtvečevo in on nas od tedaj preganja.«

»Kaj vam je že storil?«

»Mater mi je zastrupil,« je bruhnil Martin.

»Ali ti prisežeš, da jo je zastrupil.«

»Skoro.«

»Trdno pa vendar ne veš.«

»Vem. Toda priseči, Boga klicati za pričo svojim besedam! Saj sem morda v strašni zmoti.«

»On pa ni v zmoti in bo prisegel, da je tebe videl, ko si mrtveca ubil in oropal.«

Martin se je hotel zgrabiti za glavo, toda roke je imel trdno zvezane, zato se je samo opotekel nekaj korakov v stran.

»Ooo!« je bolestno zastokal.

»Priznaj, da je bilo res!«

»Ne! Nikdar! Nikdar! Ne morem priznati, ker sem nedolžen! Volbenk sam je tujca ubil in oropal.«

»Molči!«

»Res je? On sam, podlež, morilec! On in oskrbnik Leopold, moja zakleta sovražnika, sta me pahnila v to past.«

»Zakaj je gospod Leopold tvoj sovražnik?« navidezno presenečen sprašuje sodnik Kraig dalje.

»Umazane kremplje je stegnil po dekletu, ki bo kmalu moja žena, jaz pa sem ga usekal po njih,« je bolestno jeknil Martin.

»Če bo tvoja žena,« se je zlobno rogal sodnik.

»Da, če bo,« je pomislil Martin, tla so se mu izmikala pod nogami. Pa je znova v njem zabesnela togota in z njo vred obup. »Bo, mora biti, jaz sem nedolžen!«

Sodnik je ukazal biričem:

»Razvežite ga.«

Biriči so se pa le plaho umikali.

»Če ga razvežemo, bo hotel vse pobiti.«

»Razvežite ga!« je trje ponovil sodnik. »Ali se štirje bojite enega kmeta? Če bo norel, mu nastavite sulice. Kdor je zapisan na galere, za tega je vseeno, če umre kar tu.«

»Galere,« je zastrašilo v Martinovih mislih. Misel na strašno kazen je bila tako odvratna, da mu je vzela vso moč. Ko so biriči prerezali vrvi, so Martinu roke mrtvo omahnile ob životu, še ganil se ni in tudi pogledal ni nikogar.

Sodnik je vstal za mizo, velik, suh in ga je svečano vprašal:

»Ali priznaš, da si tujca ubil?«

»Ne morem.«

»Mi imamo pričo.«

»Priča je lažniva, podkupljena z Leopoldovim denarjem.«

»Molči o tem! Če priznaš umor, te bom ukazal vreči v ječo in tam boš ostal miren, dokler se ne izvrši obsodba. Če boš pa trdovratno tajil, te bom ukazal mučiti.«

Martin se je malce ustrašil muk in za hip ga je objela zapeljiva misel, da bi kar vse priznal. Toda ne! Nedolžen noče, ne more priznati. Tudi ne sme, zaradi očeta, zaradi Polonice ne!

»Ne morem priznati, ko ga nisem ubil.«

»Tja ga peljite,« je namignil sodnik biričem.

Biriči so ga prijeli in ga izpehali iz sodne dvorane v dolgo kamenito vežo. V veži je stal ječar, ki je bil obenem tudi rabelj, grdo je gledal in šop ključev je držal v rokah.

»Tja! Na levo!« je ukazal sodnik ječarju. »Pa pripravi se.«

Ječar je odprl vrata na levo. Biriči, Martin in sodnik so stopili v malo celico. Martina je spreletaval strah, ko je gledal dolge vrste mučilnega orodja.

Ob steni je stala težka in nerodna klada. Zraven klade je bilo tnalo, na njem je ležala sekira, sledovi krvi so se še poznali na njem, pred kratkim je rabelj nekomu odsekal z njo roko. Potem so se vrstile različne klešče, kamenita klop in na njej sveženj polic, ognjišče, na katerem so segrevali klešče, s katerimi so potem pekli nesrečne žrtve, kosi svinca in dolga vrv na škripcih. Sodnik je preletel vse to z očmi in je ukazal:

»Vtaknite ga v klado!«

Biriči so odstopili, ker niso marali opravljati rabeljskega posla. Ječar pa se je zarežal in je prijel fanta za ramo.

Tedaj je v Martinu zavrela kri. V klado ga hočejo vtakniti, kakor zločinca! Pa saj je zločinec, moril je, moril zaradi denarja! Ne, ne, ne bodo ga vklepali v klado! Pesti so stisnile ječarjeva ramena, da se je močni možakar opotekel k steni. Martin ga ni izpustil, njegove roke so silile k ječarjevemu vratu, pritisnile so tako močno, da so ječarju izstopile oči. Biriči so stali odreveneli in molk je pretrgal šele sodnikov krik:

»Umoril ga bo! Pomagajte!«

»Umoril! Marija Taborska!« Martin je pri tisti priči izpustil ječarja in je z zakrvavelimi, na modre se spreminjajočimi očmi gledal naravnost v sodnika.

»Ne, ne, gospod sodnik, nisem ga hotel umoriti! Doslej me je Marija Taborska obvarovala, da nisem omadeževal rok, hvala ji, da tudi danes ni pustila grešiti.«

Sam je legel v klado, prav nič se ni branil ječarju, ki ga je tlačil notri, da so mu noge kar odmirale. Ko ga je sodnik videl na varnem, je ukazal:

»Lovrenc, bič v roke!«

Ječar, ki mu je strah že šel iz kosti, se je zarežal in je zagrabil kratki pasji bič.

»Koliko udarcev, gospod?«

»Ne štej, le bij ga, morilca!«

Ječnr je potegnil Martinu srajco čez glavo in po širokih plečih so začeli padati udarci. Martin se je tresel, bledel, grizel si ustne, oči so mu temnele. Ječar se pa zato ni menil, tolkel je in tolkel, da je koža pokala in so stekale po hrbtu modre in rdeče niti. Martin se je pa čisto umiril, oči je zaprl in obležal, kakoi bi ne čutil bolečine. V mislih pa mu je neprestano kovalo:

»Marija Taborska, ali sem to zaslužil, ker sem hotel Volbenku zažgati kočo? Saj je pravičnu pokora, pravična! Toda, Marija, ti ne boš dopustila, da bi nedolžnega kaznovali.«

Ječar je nenadoma odnehal.

»Gospod sodnik, nič se ne gane. Ali sem ga preveč?«

»E, kmečka koža je trda. Okoli ga obrni in iz klade ga potegni.«

Ječar ga je obrnil in potegnil iz klade. Martin je odprl široke, črne oči.

»Ni še mrtev, ne, ima pa dosti za danes.«

Martin je poskusil vstati, toda noge so mu v kladi otrpnile, sesedel se je. Sodnik se je sklonil k njemu.

»Ali zdaj priznaš, da si tujca umoril in oropal?«

Martin ni odprl ust.

»Poslušaj me, župana Vilibalda sin. Če ne boš priznal, te bomo vsak dan mučili tako in še huje.«

Tedaj je Martin molče siknil in sodniku je priletel pljunek v obraz.

»Kaj? Ti mi boš pljuval v obraz?« je zarjul sodnik. »Škripec sem, škripec in roko mu stisni notri! Vi ga pa primite!«

Biriči so obotavljaje prijeli Martinu, ječar Lovrenc je pa prinesel škripec in je Martinovo levico stisnil, da so se zobje zajedli globoko v meso in je kri kar lila po škripcu in na kamenita tla. Martin ni stokal, le glavo je sklonil prav nad kolenu in beli zobje so se zagrizli v irhaste hlače, da je prikri bolečino.

Ko se ga je že začela lotevati omedlevica, so mu odprli roko. Ječar mu je zlil po njej vedro vode, da je splaknil rano, potem mu je pa bolno roko obvezal s platneno krpo.

»Ali zdaj priznaš?« je spet vprašal sodnik.

»Mučite me do smrti, vendar ne morem priznati tega, kar nisem storil,« je mukoma stisnil Martin iz sebe.

»Priznaj!« mu je medeno prigovarjal sodnik. »Če boš priznal, te ne bo nihče več mučil.«

»Ne morem.«

»Trdovraten si.«

»Za pravico mi je, za tisto pravico, ki jo bo na meni Bog izpričal, takrat pa gorje vam!« Samo to je rekel, potem pa je zopet molčal.

»Lovrenc, v luknjo ga spravi!«

Ječar je odgnal Martina v luknjo, spremljali so ga biriči in sodnik. Skrbno je za njim zaklenil in ga pustil samega v vlažni temnici z duševnimi in telesnimi mukami.

Drugi dan jo bila v Radovljici pred graščino sodna razprava. Ljudi je privrelo toliko, da so ves trg kar zagrnili. Pred graščino je bil narejen velik lesen oder, ki je imel narejene sedeže za sodnike po vrsti po njihov eni dostojanstvu.

Valerij Kraig, mestni vicedom in sodnik v tej zadevi, je sedel na stolu, ki je bil postavljen sredi odra, pred drugimi sedeži. Pred njim je stala miza, na njej pa razpelo in dve sveči. Za Krnigom so sedeli kar po vrsti: oskrbnik Leopold, ki je nadomestoval presvetlega grofa nato pisarji, namestniki begunjskih in blejskih gospodov, imenitni meščani radovljiški, zastopniki deželnih stanov, prvi cehovski mojster in nazadnje še župan Vilibnld. Sodnikov je bilo trideset, ječar pa je prignal samega Martina, fant je obstal sredi odra pred sodniki, roko je imel v obvezi, vzravnal se je in se ni bal.

Sodnik Valerij Kraig se je najprej prekrižal potem je pa zaprisegel sodni zbor, da bo sodil po svoji vesti in po postavah, ki jih je izdal presvetli cesar in so jih ljudstvu dali razglasiti deželni stanovi na pobudo plemenitega deželnega vojvode. Nato je poklical pričo, Volbenka s klanca in ga je pozval:

»Pripoveduj nam, kar veš o umoru!«

Starec je napol odgrnil dolgi, črni plašč in pričel pripovedovati:

»Pred dvema večeroma sem se vračal precej pozno domov, v Ljubnem sem namreč zdravil moža, ki se je urezal z nožem in se mu j e rana prisadila. Ko sem prišel že skoraj do tistega mostu, ki vodi čez Lešnico, sem nenadoma začul zamolkle klice na pomoč. Potem je nekaj votlo udarilo, nekdo je pridušeno kriknil, nato je nekaj padlo na tla. Prišel sem bliže in ostrmel, svojim očem nisem mogel verjeti. V mesečini sem videl Vilibaldovega sina. Potegnil je nekomu na tleh ležečemu izza pasu mošnjo in jo skril v svoja nedra. Nato je stopil k Lešnici in si je umil v vodi roke. Meni je postalo takoj jasno, da je nekoga ubil in oropal. Skočil sem za njim in ga zgrabil za srajčni rokav. "Morilec!" sem mu zatulil v uho. On pa se je sunkoma okrenil, pahnil me je od sebe vstran in zbežal po Gobavcih.«

Martin je poslušal izpoved. Smrtno bled je nenadoma izdavil iz grla.

»Lažnivec prekleti!«

»Laže, laže, coprnik laže!« je zarjula množica, ki se ji je županov sin smilil. »Martin je nedolžen, coprnika pa sežgite na grmadi! Kaznujte prokletega morilca! Valerij Kraig, ali boš res obsodil nedolžnega, ker ta vrag krivo priča!«

»Molčite! Pravica ima zavezane oči!« je zavpil Kraig.

»Tedaj pa ni imela zavezanih oči, ko smo se begunjski kmetje pravdali z Lambergom zaradi lova! Če pravici prineseš denarjev, pa kar tako sodi, kakor ti je všeč! Sramota za Radovljico, ker ima takega vicedoma, gosposkega petolizca!«

Martinu se je zdel ta glas znan, obrnil se je in po gledal: res, z očmi Mickinega moža Tita sta se ujela.

»Molčite!« je zarjul sodnik. »Drugače bom dal vse pregnati s trga!«

»Da boš lažje krivo sodil!« so vpili kot en mož kmetje.

Iz graščinske veže so prišli biriči s sulicami, teh so se ljudje bali in so takoj utihnili.

»Priča Volbenk!« je zopet začel sodnik. »Prisezi pri živem Bogu, da so vse tvoje besede, od prve do poslednje resnične!«

Martin je gledal v črnega starca in si je mislil: »Zdaj, ko bo prisegal, bo udarila vanj strela z jasnega neba, ali pa se bo vdrl v zemljo, morda se mu bo pa pri priči posušila roka.« Toda Volbenk je glasno in jasno prisegel, pa se mu ni nič zgodilo. Martina je obšlo grenko spoznanje: »Hudič varuje svoje!«

»Po krivem je prisegel! Kaj mislite, ljudje, da ga že ne obesite na pranger!« je spet vpil nekdo. Tit je bil.

»Na pranger s coprnikom! Na grmado z njim!« so ponovili ljudje.

Sulice biričev so se grozeče zabliskale in množica je utihnila.

»Čuli ste prisego,« je glasno razložil sodnik. »Mi moramo verjeti priči in smo tudi spoznali, da je Vilibaldov sin morilec. Pri mrtvecu so našli celo sekiro, katero je svobodnjak in župan Vilibald takoj spoznal za svojo last. Ta sekira je V noči izginila s tnala sredi dvorišča. Kdo drugi jo je vzel, kakor ta fant, tu? Pri hiši so sicer še trije hlapci in so vsi vasovali pod lipo z drugimi fanti. Morilec sicer taji, da bi šel ponoči zdoma, vendar pa ne more izpričati, da je bil doma. Tujec je bil zvečer v Vilibaldovi hiši, on je videl, da je dobro opravljen in je po tem sodil, da ima pri sebi dosti denarja pa je šel v Gobavce, tam ga je pričakal in ubil.«

»Gospod sodnik,« se je oglasil nekdo izmed sodnikov, »če je on nameraval tujca ubiti in oropati, zakaj ga je potem vrgel iz hiše? Saj bi ga bil doma lažje ubil.«

»Potem bi vsi takoj vedeli, da je morilec v Vilibaldovi hiši in bi ga drugod sploh ne iskali. Tako bi pa na županovega sina nikoli ne padel sum, če bi ga Volbenk ne bi zalotil baš pri njegovem prekletem dejanju,« je bistro odgovoril sodnik.

»Jaz nisem morilec!« je zavpil Martin. »Ali vam ni dovolj, da so me tako dolgo mučili? Ali me hočete še obsoditi in sebi mojo kri nakopati na glavo?«

»Težko je tu presoditi,« so mrmrali sodniki.

»Z božjo sodbo poskusimo,« je svetoval eden izmed njih.

»Z božjo sodbo, z božjo sodbo, saj res,« so klicali sodniki.

Ječar Lovrenc je prinesel lonec vrelega kropa in ga je postavil na mizo pred sodnike.

»Vtakni desnico vanj,« je ukazal Valerij Kraig.

Martin je vtaknil roko v vrelo vodo in je tisti hip veroval, da se bo zgodil čudež, da bo Bog jasno, pred vsem ljudstvom izkazal njegovo nedolžnost. Potegnil je roko iz vrelega kropa: čudež se ni izkazal, roka je bila vsa oparjena, kar mehurji so stekali po njej. Ljudje so presenečeno zavpili.

»Glejte. Bog je pred vami vsemi pokazal, da je on v resnici morilec in mi ga moramo obsoditi.« je zmagoslavno rekel vicedom.

»Moj sin je kljub temu nedolžen!« je jeknil pred sodniki Vilibald in glava mu je klonila globoko na prsa.

Mestni vicedom ga je ostro pokaral:

»Župan Vilibald, ti si to uro samo sodnik, ne oče! Ne sin, ampak morilec stoji pred teboj!«

»Moj Bog, prizanesi!« je v odgovor jeknil Vilibald.

Mestni vicedom je rekel sodnikom:

»V imenu božjem vas pozivam, da sodite po pravici, brez ozira na levo ali desno. Na zakrknjenem morilcu smo poskusili celo božjo sodbo, toda morda je Bogu odveč, da smo od njega terjali odgovor v tako grdi zadevi. Pravkar mi je ljudstvo očitalo, da jaz nisem pravičen sodnik. Zato pozivam vas, spoštovani sodni zbor, da vi izrečete kazen nad zločincem, kateremu smo zlodejstvo jasno dokazali. Kdor izmed vas ima v mislih kazen, ki se mu zdi najbolj prava, naj jo kar pove vsemu sodnemu zboru in vsemu ljudstvu.«

Vstal je pisar, ki so ga poslali z blejskega gradu in rekel:

»V grajsko ječo ga zaprimo do smrti.«

»Kaj še!« je rekel begunjski oskrbnik. »Zaprimo ga le, toda brez jedi in pijač, naj pogine v temnici.«

»Tudi to ni prav,« se je vzdignil ugledni radovljiški meščan. »Tak zločin se more plačati samo s krvjo. On je moril, naj torej še sam pogine. Rabelj naj mu odseku glavo. Preden se mu bo pa zavalila z ramen kleta glava, naj mu odseka rabelj še obe roki, s katerima je izvršil strašni zločin.«

»Kaj, svinja!« je zarjula množica in Ožbaltov Tit je zavpil: »Ta pitani prašič bi ga rad mučil, kakor bo svoje dni kristjane!«

Neki miroljubnejši sodnik je svetoval.

»Raje ga pošljimo v svinčene rudnike. Tam bo imel priliko, da se bo skesal in spokoril za svoj greh.«

Mestni vicedom Valerij Kraig je gledal še radovljiškega oskrbnika. Ta mora izreči odločilno besedo, ker je vendar morilec njegov podložnik. Oskrbnik Leopold je razumel ta pogled. Hinavsko je zavil oči proti nebu in je važno rekel:

»Res, usmrtili ga ne smemo. To bi bilo tudi zoper voljo mojega milostljivega gospoda, ki ne pusti, da bi v njegovem gospodstvu padale glave pod krvniško sekiro. V njegovem imenu vam povem, kaj bo še najbolje: pošljemo ga na galere! Prodajmo ga Benečanom za galjota, z denarjem pa postavimo kamenit križ tistemu nesrečniku, ki ga je zločinec ubil.«

»Svinja! Prokleti pes! Kdo bo obsodil tebe, morilce nedolžnosti,« se je zapenil Gorazd s Posavca.

Leopold se je srečal s pretečimi, sivimi kmetovimi očmi in je zbledel. Vendar je prikril nemir in rezko ukazal biričem:

»Skrbite vendar za mir!«

Mestni vicedom je vstal in množica je utihnila, da bi slišala razsodbo. Valerij Kraig je glasno zavpil:

»V imenu presvetlega cesarja, v imenu visokega deželnega vojvoda in deželnih stanov, v imenu spoštovanja vrednega sodnega zbora, razglašam jaz, Valerij Kraig, mestni vicedom radovljiški, da je sodni zbor obsodil morilca Maitina, Vilibaldovega sina, na galere. Že jutri ga bodo biriči odgnali in nikoli več se ne bo vrnil v naše kraje, ne živ, ne mrtev.«

»Amen,« so sklenili sodniki in vstali, edini Vilibald je molčal.

Martin se je komaj zavedal, kako strašna kazen je bila izrečena nad njim. Ni se je jasno zavedal, zato tudi ni klonil. Ostro je pogledal oskrbnika Leopolda in je vsekal z besedo:

»Ali se ti je posrečilo, da si me spravil s poti, podrepnik graščinski. Tako boš vsaj imel pri dekletu prosto pot.«

»Vicedom, ti si svinja, tebe bi morali živega odreti!« so vpili razkačeni kmetje in mu žugali s pestmi.

»Ne sodni zbor, ampak zbor sleparjev sedi na odru,« so se pritoževali celo meščani radovljiški.

»Sodnike kamenjajmo, coprnika, ki je krivo pričal, pa kar sami posadimo na grmado!« so vpili nekateri.

Biriči so se zagnali v množico, suvali so, tolkli, pehali, da se je ljudstvo začelo umikati. Sodniki vsi, razen Vilibalda, so šli v graščino, ker so se bali ljudske osvete.

Ječar in štirje biriči so odgnali Vilibaldovega sinu nazaj v ječo. Martin je klonil in zdelo se mu je, da čuje iz hrupa množice neprenehoma se ponavljajoči klic:

»Na galere! Na galere!«

IX.[uredi]

Ko je ječar pustil Martina samega v temnili, se je kar sesedel v kot in ena sama misel ga je vsega prevzela.

»Jutri pojdem na galere!«

Ta misel je bila tako strašna in obenem tako preprosta. Da, prav zaradi svoje preprostosti je bila neizmerno strašna. Vsebovala je nekaj, kar je bilo strašnejše, kakor pa dih same smrti. Če bi ga obsodili na smrt, bi mu pač jutri padla glava s tnala in konec bi bilo trpljenja. Tako pa se bo jutri šele začelo peklensko trpljenje. Benečanom ga bodo prodali, Bog ve, za koliko beneških zlatov? Potem ga bodo prikovali na galero in mu potisnili veslo v roke. Zanj ne bo več ne poletja, ne zime, ne cvetja, ne pesmi. Samo morje in nebo, po hrbtu bo pa udarjal bič, udarjal tako kot včeraj, ko ga je bil ječar Lovrenc. Trpljenje, peklensko trpljenje, kakršnega bi Volbenku in Leopoldu ne privoščil, vse dni, do konca. Mariju Taborska, ali si pozabila na nesrečnega Martina? Mati, ki si pri Bogu, ali si pozabila na edinega sina?

Martina je bolelo, da se mu je duša trgala. Dom je imel in ga nima več., pošten je bil in zdaj nosi na čelu pečat morilca, nevesto je imel, zdaj mu jo je Leopold iztrgal iz rok, svobodo je imel, jutri ga bodo poslali za sužnja! Zakaj? Zakaj?

Zaradi zlobe dveh ljudi! Hej, da bi prišel ven iz te mračne, vlažne celice! Potem bi Volbenkova koča gorela. In naj bi se sturec pekel na žerjavici! Leopold bi poginil, v čevljih bi umrl, kakor hitro bi prvič vrgel pogled na Lipetovo hčer. Vsi, vsi bi sprejeli plačilo, vsi tisti, ki so danes slabo govorili zanj. Z Gorazdom bi se združila in bi plačevala sovragom dolgove. Z Gorazdom bi se združila in Tit bi pomagal.

Ko bi prišel na svobodo ... Daleč je svoboda, nedosežna je njemu nesrečniku, v morju jo bodo utopili. Daleč je življenje, drugim se smeje, njemu je nedosežno, pri živem telesu bo mrtev sedel na galeri, bič, veslo in voda, to bo njegov svet. Vse to pa samo zaradi peklenske zlobe dveh ljudi, ki sta se zarotila zoper njega.

Martin se valja po tleh, ruje si črne lase. O, hrbet ga boli od udarcev, noge ga skele od klade, leve roke skoro privzdigniti ne more, tako mu jo je železni škripec razmesaril in desna ga žge, peče, kakor ogenj, tako je oparjena. Jutri pa ga bodo le odgnali odtod in ga prodali na galere. Sam, čisto sam je v tej črni, vlažni luknji in mrak je začel padati, kako strašna je bolečina, strašna tembolj, ker trpi nedolžen in ker ga je gorje zadelo tako hitro, nenadoma, ko ni prav nič pričakoval. Ali leži prokletstvo nad njim? Kakšno prokletstvo! Samo zloba dveh ljudi mu je uničila srečo in življenje za vedno, zloba je naredila, da bo oče od žalosti umrl, da bo propadel dom in rod Vilibaldov.

Ali je mogoče? Ali je mogoče? Ali ni rešitve? Ni poti na svobodo? Martin gleda železne križe v oknu, močni so. Martinove ranjene roke jih še omajati ne morejo, nikar, da bi jih vrgle ven. Ni življenja, ni svobode, samo boleče rane so in vlažna ječa. Pa tudi to samo še nocoj, že jutri ga bodo gnali odtod, že jutri ga bodo prodali na galere njega, roparja, ha ha!

Martin se iz obupu smeje in joče obenem. Z glavo buta v steno in neprestano ponavlja eno:

»Oče, ali si moreš misliti, kako tvoj sin trpi po nedolžnem v ječi. Micka, ali ti je Tit že povedal, kaj bo z menoj? Polonica, Polonica, duša moja, ali me boš tudi ti obsojala? Ali boš mislila, da sem morilec? Polonica, ali bi ti bilo hudo, ko bi me videla v tej strašni ječi, vsega razbitega? Ali me boš pozabila in bo Leopold, strupeni gad, našel prostora v tvojem srcu?«

Sto vprašanj je v duši, na nobeno ne more najti odgovora. Vse misli se pa vedno znova vračajo k Polonici, vse prav vse, kakor bi jih nevidna sila vodila tja. Naposled so druge misle izginile in ostala je samo še njena podoba. Martin je od utrujenosti kar na tleh zaspal in zasanjal.

Po morju se je vozil in na galero je bil prikovan. Noge so tičale v težkih železnih obročih in od rok so mu visele težke verige. Roki pa sta poganjali veslo, poganjali ga enakomerno, pod njim se je belo penila in pljuskala temnozelena voda. Na levo in desno je videl samo upognjene tilnike galjotov, prikovanih na galero, nesrečnikov, kakršen je bil on sam. Vsak izmed njih je imel na zagrenjenem obrazu zapisano čudno in strašno življenjsko zgodbo. Okrog in okrog morje, nad njim nebo. Tam pa, kjer se je morje izgubljalo ob robni nebesnega svoda, je stalo dekle. Po morju se je začelo bližati galeji. Fant jo je gledal, gledal, ko je prišla že čisto blizu, je spoznal v njej Polonico. Tako žalostna je bila in klicala ga je:

»Martin! Martin!«

Poltiho ga je klicala, kakor bi se nečesa bala. Prišla je čisto blizu k galeji in roke mu je prožila v pozdrav. Martin je hotel iztegniti roke, objeti jo, toda roke so bile prikovane in vesla ni smel odložiti.

»Martin! Martin!«

Nesrečni fant se je zbudil, mel si ji oči, grizel ustne.

Spet je začul klice:

»Martin! Martin!«

Klici so bili razločni, vendar se mu je zdelo, da mu še iz sanj zveni po ušesih. Tedaj ga je poklicalo glasneje.

»Martin! Ali te ni tu?«

Fant je vstal, mil si oči. Pri oknu je opazil temno glavo.

»Kdo pa je?« je pogumno vprašal.

»Ali si ti notri, Martin?«

»Jaz, da bi ne bilo tako!«

»Ali te roke hudo bolijo?«

»Ti si, Tit?« se je razveselil obsojenec. »Kaj vendar iščeš tu?«

»Ali te hudo roke bolijo?«

»Bi mogel bežati?«

Žarek upanja je šinil v Martinovo srce.

»Bi. Kako pa?«

»Mreža se ne da omajati?«

»Ne.«

»To sem si takoj mislil. — Na, tu imaš pilo.«

Skozi okno je pomolil podolgovato reč, Martin je hlastno prijel pilo. Vendar je bil še v strahu.

»Pa bo kdo slišal?«

»Nihče,« je odgovarjal Tit. »Zdaj je ura več kakor polnoči, ječar pa spi v drugem koncu. Sicer pa velja poskusiti!«

»Velja poskusiti,« je ponovil Martin in je pogumno prijel pilo. Zarezal je z njo v železno palico, rahlo je brnela, toda železo se je udajalo, kar prašilo se je, ker je bilo že od rje razjedeno. Martina je od napora in bolečine oblival pot po vsem telesu, vendar ni odnehal. To je bila edina pot do svobode, na drugi strani so strašile galere, hujše kakor smrt. Z opečeno roko je še nekako šlo, a druga, ranjena, ga je bolela, da so mu od napora in bolečine plavali rdeči kolobarji pred očmi. Rane so se odprle in kri mu je pričela narahlo solzeti po njih in polzeti po roki, pod obvezo. Martin pa je pilil, pilil. Dva železna križa je že prepilil, potem se je naslonil na steno in počival.

Tit je stresel omrežje.

»Glej, trese se, zlomiti se pa še noče. Ali ne moreš več? Daj, zbori vse moči, prepili še tretji križ. Če le še tega prepiliš, pa boš srečen. Poskusi. V pol ure boš na svobodi, ali pa jutri že v rokah Benečanov.«

»V pol ure bom na svobodi,« je šepnil Martin, »in bom videl, Polonico!«

»Koga boš videl?«

»Kar nekaj se mi je priteknilo,« je rekel Martin in zardel je. Potem je s poslednjimi močmi prijel pilo, pilil, pilil! Ta zadnji križ se mu je upiral dalje, kakor prej oba. Nazadnje je vendar pila prerezala vrzel. Tit je zgrabil za omrežje, zapokalo je.

»Daj, zgrabi, Martin! Primi, če je le še kaj duše v tebi!«

Martin in Tit sta poprijela oba hkrati, potegnila, sunila, enkrat, dvakrat. Pot jima je stal po čelu, ko sta tretjič napela vse moči. Tedaj je zahreščalo, železni križ se je zlomil in napol mrtev je zlezel Martin skozi vrzel. Tit ga je molče potegnil za seboj po bregu. Okno graščine se je odprlo in nekdo je zaklical v noč:

»Kdo pa je spodaj?«

»Slišal je, ko sva zlomila križ,« je šepnil Tit in še hitreje sta tekla. Ko sta prišla že daleč od Radovljice, v samotno hosto, sta se oddahnila. Martin se je sesedel na mah.

»Do smrti sem truden.«

»Svoboden si!« se je zasmejal Tit.

»Svoboden!« je prevzelo Martina. Vstal je in objel Tita, od veselja so se mu oči orosile. »Tit, kako naj se ti zahvalim?«

Svak se mu je pa le smejal.

»Kaj bi se mi zahvaljeval. Že pri sodbi sem naredil sklep, da ti bom pomagal zbežati. Skril sem se in sem pazil, dokler nisem vedel, v katero luknjo so te zaprli. Pomisli, na galere so te hoteli prodati, na galere!«

»In ti si me rešil, Tit! Ti si me rešil!«

»Micka tako joka, da se mi je zasmilila in sem sklenil, da te moram rešiti. Kam pojdeš zdaj?«

»Kam? Domov!«

»Domov ne smeš. Biriči te bodo iskali in gotovo pojdejo najprej domov gledat.«

»Da, biriči,« je zabolelo Martina. »Bog ve, koliko časa se bom moral skrivati.«

»Volbenka moraš dobiti v roke in ga prisiliti, da bo javno izpričal tvojo nedolžnost.«

»Prokleti starce ne bo hotel.«

»Bomo videli.«

»Torej, kam mi svetuješ iti?«

»Pojdi z menoj k nam. Par dni moraš ostati v naši hiši, potem pa pojdeš na planino z našo živino. Jaz bom med tem stikal, da dobim v roke krivoprisežnega coprnika. Biriči te ne smejo dobiti. Če te dobe, potem pojdeš gotovo na galere.«

»Ne bodo me dobili.«

»Čuvaj se!«

»Samo da si me rešil!« je veselo ponavljal Martin in je stiskal Titovo glavo. »Samo da si me rešil, brat moj.«

»Samo svak,« se je šalil Tit. »Glej, pa si branil takrat, ko sem hotel imeti Micko.«

»Saj nisem.«

»Jezen si bil.«

»Kar pozabi, Tit!«

»Saj sem, že davno. Ali moreš naprej?«

»Zares sem do smrti truden.«

»Vendar poskusi. Morda naju že zasledujejo.«

Šla sta, toda bolj počasi in skrivna, samotna pota sta izbirala. Dan se je že svital, ko sta prišla v Begunje k Ožbaltu.

Sestra Micka je med solzami pozdravljala Martina.

»Samo da si tu! Da se vama je le beg posrečil. A, ti, povej no, kaj si pa pravzaprav storil, da so le hoteli prodati na galere?«

»Kaj? Nič!«

»Saj vem, da ubijal nisi. Pa vendar ... Ali si kdaj tistega coprnika razžalil, da je krivo pričal?«

Martin je povedal, kar je vedel, potem si je pa trudno potegnil z desnico čez čelo.

»Truden sem in zaspan.«

Spravili so ga na varno v podstrešno izbo, odkoder bi lahko zbežal, če bi ga iskali. Že popoldne ga je prišel Tit klicat.

»Kaj mi hočeš? Truden sem, pusti me vendar.«

»V Radovljici so te danes zarana pogrešili. Na vse plati so razposlali ljudi za teboj. Birič je oklical, da dobi dvajset beneških zlatov, kdor te ujame in iztoči biričem.«

Martina je v hipu minula zaspanost.

»Dvajset beneških zlatov? Ali je moja glava tako malo vredna?«

»Toliko bi bili nemara dobili zate, če bi te prodali na galere.«

»Prokleto.«

»Martin, pri meni ne smeš ostati.«

»Sam vidim, da ne.«

»Pojdeva zvečer na planine, tam boš brez skrbi. Kočo ti bomo mi zalagali z jestvino.«

»Hvala ti, Tit,« Martin se je grenko nasmehnil. »Vilibaldov sin bo živel od miloščine drugih.«

»Le to naj te nikar ne skrbi, saj smo domači. Takoj, ko se zmrači, pojdeva na planino.«

»Dom bi še rad prej videl.«

»Od cerkve svetega Petra ga boš lahko videl. Baš vaša hiša se tako lepo vidi, ker stoji sama sredi ravnine. Preden sem se oženil, sem prav dostikrat šel na hrib, da sem videl Vilibaldov dom.«

»In si mislil na Micko?«

»Aha,« se je zasmejal Tit.

»Ne, jaz nočem domačije gledati s hriba. Hočem videli dom, videti ga prav od blizu. Moram govoriti z očetom in še ...«

»S kom še?«

»Z nevesto ... S Polonico Lipetovo ...«

»Norec!« se je razburil Tit. »Žensko pojdeš gledat? Mi bi rad svojo glavo prodal?«

»Zakaj? Ali me bo ona za denar izdala? Neumnost!«

»Bog obvaruj. Samo misli na to, da je ženska pač ženska in ne more ničesar zamolčali. Z najboljšim namenom te lahko spravi na galere.«

»Da bi je še videti ne smel?«

»Videti? To pač, toda ona tebe ne sme videti, drugače bodo vsi križi doli. Kdaj pa misliš iti v Podbrezje?«

»Zvečer.«

»Zvečer? Biriči te iščejo in med ljudmi je tudi nekaj takih, ki bi se radi polastili Judeževih novcev.«

»Prišel bom,« je odločno sklenil Martin.

»Prišel boš,« je veroval tudi Tit.

Ponoči je šel res Martin iz Begunj v Dolenjo vas, skrivaj, kakor tat. Srce mu je zatrepetalo, ko je obstal pod oknom očetove čumnate. Udaril je z roko po grobem steklu.

»Oče!«

»Kdo je?« je jezno zavpil Vilibald.

»Oče, odpri! Bodi tiho.«

S tresočimi rokami je Vilibald odprl okno.

»Ali si ti, moj sin?«

»Da odpri, oče.«

Vilibald je tiho odrinil zapah in sin je šinil v vežo, kakor sencu. Potem sta šla v hišo. Vilibald je hotel prižgati svečo.

»Ne prižigaj luči, oče,« ga je svaril Martin. »Utegnila hi privabiti kakega nepoklicanca.«

Dolgo v noč sta govorila Vilibald in sin. Martin je bil vesel, obenem mu je težka bol ležala na duši.

»Za dvajset beneških zlatov, oče, za dvajset beneških zlatov preže name, kakor na divjo zver.«

»Prokleti psi!« je siknil Vilibald. »Vendar hvali Boga. Vso noč nisem mogel zaspati, ker sem mislil: zjutraj bodo odgnali mojega edinega sina in ga prikovali na galero. Teža se mi je odvalila od srca, ko so prišli biriči gledat, če se morda skrivaš doma.«

»Kje je stari coprnik? Njega moramo dobiti v roke in ga prisiliti, da bo izpričal resnico.«

»Saj ne bo hotel. Zaradi krive prisege mu bodo odsekali roko.«

»Moramo ga najti in prisiliti, Tit tudi tako pravi.«

»Težko bo šlo, a iti mora. Ali naj Vilibaldov dom ostane brez gospodarja, brez naslednika?«

»Še nekaj, oče …«

»Daj, govori!«

»Oče, stopi k Lipetu in mu reci, naj Polonice ne da drugemu, če bi kateri povpraševal zanjo. In to mu zabičaj, da naj čuva dekleta pred oskrbnikom Leopoldom.«

»Ti jo vendar ljubiš?«

»Da ...«

Martin se je poslavljal

»Hočeš obleke, denarjev.«

»Vsega tega ne potrebujem na planini.«

»Naj te pridem kdaj obiskat?«

»Bolje je, da ne.«

»Ali boš prišel kdaj domov?«

»Težko je pregnanemu hoditi domov, ko na vsak korak preže nanj tisti, ki hočejo zaslužiti denar za ceno mojega življenju, ha, ha. Jutro bo kmalu sinilo. Zbogom, oče!«

»Bog te obvaruj, sin moj!«

Martin je šel od doma tiho, kakor je prišel. Pod Tabrom se je ustavil za Lipetovo hišo.

»Polonica, ali spiš?« je vprašal Martin sam pri sebi.

»Če spiš, naj ti bo miren počitek! Pa morda ne spiš in misliš name, o, misli, da so me danes zjutraj vlekli na Benečansko. Polonica, rad bi ti prinesel tolažbe, pa ne morem, ne smem.«

Srce mu je zmagovala bol, želel si je, da bi jo poklical pod oknom, samo toliko bi ji povedal, naj se nikar ne boji zanj, da ga ne bodo prodali na galere. Samo dve, tri besede, obema bi bilo lažje. Ne, ne, ne sme! Ne sme! Ne sme!

Pritisnil si je roko na prsi, tako mu je srce razbijalo. Stekel je z Lipetovega vrta, da bi ga klic srca ne zmagal. Skozi vas ni upal in nehote je stopil po strmih stopnicah na Tabor. V cerkvi je gorela luč pred oltarjem Marije Sedemžalosti. Martin je poskusil in težka vrata so se odprla. S trudnim, plahim korakom je stopal pregnanec k oltarju. Obraz Marije Sedemžalostne se je rahlo blestel v rdečkasti svetlobi, obličje Sina božjega v njenem naročju je še tonilo v polmraku, vznožje oltarja se ni razločilo iz teme. Martin se je zgrudil na kolena pred oltarjem in roke je sklenil na prsih. Z velikim zaupanjem je gledal v obžarjeni obraz Materi božji. Gledal je v njen obraz in molil, kakor mu je srce narekovalo.

»Marija Taborska, odpusti mi, ker v srcu črtim tiste, ki so mi hudo storili. Ti si me obvarovala, da nisem postal požigalec, ti si me rešila pred rabljevo sekiro in si vdahnila Titu v glavo pravo misel, da je šel in me rešil. Marija, ti boš tudi pripomogla, da se bo izpričala moja nedolžnost. Ti boš varovala Polonico, da ne bo padla Leopoldu, grabežljivemu volku v past. Odpusti mi, Marija, da ga sovražim, tako zelo sovražim.«

Glava mu je klonila na prsa in solze so mu privrele iz oči.

»Marija, Mati božja, zakaj moram jaz biti tako nesrečen? Zakaj jaz nisem več Vilibaldov sin? Zakaj se skrivaj potikam okrog, nesrečni pregnanec? Zakaj razpisujejo zlatnike na mojo glavo? Marija, ali sem grešnik? Glej, na svetu je toliko grešnikov, pa še nikdar niso občutili teže gorju na sebi. Zakaj moram trpeli jaz, ravno jaz?«

Večna luč je zatrepetala, kakor bi piš vetru premakail plamenček. Martin je skozi solze videl, kako je zablestel Jezusov mrtvi, bolestni obraz, videl, da ima Marija na licih solze.

»Marija Sedemžalostna!« je vzdihoval iz globine srca. »Marija, Mati božja, Mati moja, saj ne trpim samo jaz! Tudi tvoj Sin je trpel, umrl je na križu in je prestal toliko trpljenja, kakor vsi zemljani skupaj. Marija, solze vidim na tvojem licu, bolečina jih je rodila, bolečina: v primeri z njo je vsa tuga, vse gorje, kar ga je prišlo nadme, majhno, zelo majhno. Odpusti mi, Marija, da sem mislil samo na svojo bolečino in sem bol vseh drugih prezrl. Sedem mečev ti je predrlo srce, mojo dušo pa je presunil šele en sam. Tožim, ker sem človek in ne morem prenesti toliko, kolikor sta prenesla ti in tvoj božji Sin.«

Martin se je z dolgim pogledom poslovil od Marije Sedemžalostne in od taborske cerkve. Dolgo, dolgo se je poslavljal. Solze, ki jim ni pustil teči po licih, so padale v srce, žgale in pekle so v njem, kakor žerjavica. Bolečina je rezala globlje kot prej, vendar jo je lažje prenašal. Skrivnostni mir cerkve je tudi njemu dal svojega sladkega pokoja. S tem pokojem je zapustil Podbrezje in šel nazaj v Begunje, skrivaj po hosti, čez grape in prepade. Spomin na dom in bolečina sta šla z njim.

X.[uredi]

Martin se je potikal po hribu in oko mu je hrepenelo v nižavo. Doli so ležale vasi, mir je bil v njih, ležali so travniki in pisana polja, baš te dni je odmeval po poljih glasni smeh ženjic, po travnikih se je čulo glasno ukanje koscev. Pri Ožbaltovih kosijo seno, pa jim Martin je sme pomagati. Po Vilibaldovih širokih travnikih lega trava pod kosami, Martina pa ni. Pol Dolenje vasi dela in spravlja seno v Vilibaldovih senožetih, njega pa ni zraven. O, šel bi domov, šel, če bi bila domačija na koncu sveta in bi moral bos stopati po poti, posuti s samim trnjem. Pa ne more, ne sme. Tam doli stoji Radovljica, bela graščina se najbolj razloči izmed vseh hiš. Samo enkrat so ga imeli tam notri, v sami tisti noči bi mu skoro lasje osiveli. Na zapadu rdi in blešči Triglav, pravijo, da se z njegovega vrha vidijo Benetke. Tam je morje in galere plovejo po njem … Toda ostati večni ujetnik! Potikati se po hribih sam, vedno sam, kakor preganjana zver! Ali tega res ne bo nikoli konec?

Tit je bil pri njem, jesti mu je prinesel in važnih sporočil iz doline. Mestni vicedom radovljiški je zvišal nagrado na njegovo glavo. Kdor ga izroči, živega ali mrtvega, mu bodo takoj izplačali štirideset beneških zlatov in če je kmet, mu za to leto ne bo treba odrajtati davščine. Toda kmetje niso izdajalci, Bog obvaruj! Pač pa so biriči vedno na preži, kakor lovski psi in bati se je, da bi ne zavohali prave sledi. Volbenk, prekleti coprnik, je izginil iz koče na klancu, kakor hitro je izvedel, da je Martin pobegnil iz ječe. Osvete se boji.

Martin si je vzel Titove besede k srcu. Podnevi se je skrival v nedostopnih pečinah, kamor orli stavijo svoja gnezda, ponoči pa je pohajal k planinski koči, kjer se je najedel in naspal.

V temni noči se je splazil prav k cerkvici svetega Pavla nad Begunjami. Pokrajina je ležala pod njim, kakor začarana v tisočleten sen. Po hišah so gorele luči. Vse vasi so bile razsvetljene. Martin je štel skupine luči in je po njih razločeval vasi. Begunje, Poljče, na desno Brezje, Mošnje, v Globeli Globoko, v hribu Ljubno, za njim Podbrezje. Sredi na samoti je svetila luč. Martinu je srce zatrepetalo v prsih, ko jo je gledal: tam doli sredi ravnine je stala Vilibaldova domačija, njegov dom. Ne, ne več njegov dom, on nesrečni izgnanec, nima tam več prostora.

»Ali res ne bo nikoli konec mojega trpljenja. Nebo je temno. Ali tudi na nebu moje sreče, moje duše, ne bo nikoli zasvetila zvezda. Marija Taborska, ali si pozabila, kar sem te prosil v tisti strašni noči, ko sem jokal pred tvojim oltarjem? Ali se ti ne smilim? Misli na svojega Sina, ki je trpel in zaradi njega pomagaj meni! Ali naj propade Vilibaldov rod. naj starodavni dom Vilibaldov preide v tuje roke? Ne dopusti, Marija Taborska! Ti si zavetnica v turški sili, bodi še pribežališče vsem nesrečnikom, ki se zatekajo k tebi.«

Segel je kraj visoke butare suhega dračja, ki je bila pripravljena za stražnjo grmado. Lesena streha je bila nad njo in zraven koliba za čuvaja. Nihče ni čul pri grmadi, delo je poklicalo čuvaja s hriba. Martinu je bilo to dobrodošlo, tako bo vsaj enkrat prenočil le malo nad svojo vasjo, kjer ob ognjišču posedajo srečni ljudje. Tudi on je posedal pri Lipetu na ognjišču, ko je Polonica kuhala večerjo, gledal jo je, govoril z njo o nageljnih in bil tako srečen. Zdaj na nobenem ognjišču ne gori več ogenj zanj, za nesrečnega pregnanca. O, pač, gori, samo on ne sme tja. Pri Vilibaldu gori, tam misli nanj oče in vsa družina. Sestra Micka ga kuri, zraven pa sedita tudi Ožbalt in Tit, morda govore baš o njem. Polonica sedi pri ognju, morda srce v bolesti in nemiru drhti zanj … Toda, ali pač res mislijo nanj? Ali jim je še mar človek, ki je bil obsojen zaradi umora in se zdaj skriva po gorah? Ali se ne bo polagoma tudi njim prikradel s srce sum, če je Martin morda vendarle morilec. Ooo, ali morda že ne mislijo tega?

Za dvajset beneških zlatov so ga hoteli prodati na galere in tujcu s tem denarjem postaviti spomenik. Martin se vkljub bolesti, ki ga kar tlači k tlom, smeje. Ne, ne bodo ga prodali, raje skoči v prepad in si razbije v njem glavo, kakor bi se dal prijeti surovim biričem. Tujec, večni romar, ne bo imel nikoli spomenika in biriči naj ga iščejo noč in dan, vendar ne bodo zaslužili štirideset beneških zlatov in jih ne bodo, ha ha!

Martina je vzdramil iz misli kres, ki je zaplamenel na Šmarni gori. Ni si znal razložiti kaj pomeni ta kres. Takoj potem je zažarel vrh Šmarjetne gore, za njim je zagorel visok plamen pred cerkvico svetega Primoža na Jamniku. Martin je vstal, nekaj ga je presunilo globoko, globoko, do dna. Pred njim so plameneli gorski vrhovi, žar se je krvavo odbijal od neba in se razlival z njegovo temno zaveso, zvezd ni odkril. Gledal je na desno, vrh Blegoša je plamenel in še tam zadaj so se užigale grmade. Dežela je zaplavala v morju ognjev.

»Ali je nocoj kresna noč?« se je vprašal Martin in si ni mogel pojasniti nenadnega ognja kresov. Ni več štel dni, koliko časa je že životaril v teh strašnih pečinah, čas je zanj izgubil vrednost. Ne, ne, ognji niso kresne grmade, sicer bi bila vsaka vas kurila svojega. Turki gredo, Turki in grozotni žar v noči naznanja, da se bliža polumesec. Uboga dežela, uboga, nesrečna Vilibaldova domačija!

Martin je odrevenel samo za hip, samo malo časa je trepetal pred tem, kar se je neizbežno bližalo. Potem je stopil v lopo in poiskal kremen in kresilo. Ukresal je ogenj, zavil gobo v mali in jo vihtel v polkrogu, da se že v vetru vžgala. Potem jo je podtaknil pod suho dračje, globoko notri, prav v sredo grmade. Vsa butara in okolica se je zavila v neprodiren dim, ki je dušil in ščemel v oči, Ko je potegnil nočni veter in razgnal dim, je pa visoka grmada zagorela. Zagorela jea nebo nad svetim Petrom se je pordečilo. Kmalu potem je zagorel kres na Ajdovskem gradcu, ta je znanil grozo bohinjski dolini. Po vaseh se je začulo otožno zvonenje. Bim, bom, bom, bom. Enakomerno, brez presledka. Cerkovniki so vlekli za vrvi, bili so plat zvona in znanili deželi vsega gorja največje gorje.

Martin je obstal zraven grmade, kakor bi bil okamenel. Rdeči soj ga je jasno oblival, vsak bi ga mogel že oddale, spoznati. Toda on ni mislil na nevarnost. V tej noči je bilo nekaj tako strašnega, da je pozabil nase in na ves svet. Vrhovi gora so plameneli, kolikor daleč so nesle oči, nebo je krvavo rdelo in žarelo, zvonovi so bili, bili v gluhi mir noči. Dežela pa je ležala, kakor bi bila začarana. Nič se ni ganilo v temni noči. Da, tako je ležala dežela kakor nedolžna žrtev, ki jo bo zajelo morje strašnega požara in ki se ne more ubraniti. A, pač: Martin si je senčil oči, ker mu je žar ognja jemal vid in je napeto gledal v dolino. V dolgih vrstah so se ponekod pomikale vrste luči, to so gotovo domačini, ki nosijo blago v skrivališča. Ponekod je bilo videti več plamenic, tu in tam so se v precejšnji razdalji pomikale tri luči, izginjale in se spet prikazovale daleč spredaj. To so bili jezdeci, ki so na vso moč gnali konje, da bi pravočasno oznanili ljudstvu, naj se spravi na varno in povedali, kdaj utegne prihrumeti turška povodenj.

Po hribu je prišel nekdo. Martin ga je videl, pa mu ni prišlo na misel, da bi zbežal. Ko se je spomnil, da mora skrbeti za svojo varnost, je oni že stal pred njim

»Plut zvonu bom bil,« je nagovoril Martina.

»Pozno prihajaš, kdor si. Ali si cerkovnik?« se je rogal Martin.

»Cerkovnik Janez iz Begunj. Ali si ti zažgal grmado?« 

»Jaz. Saj prihajajo Turki, ali ne?« 

»Da. prihajajo.« se je cerkovnik zgrabil za glavo. »Da so morali priti, prokleti pesjani! Ko sem ugledal žar na gori, sem bil napol mrtev od groze. Ljudje pa nad me! "Ali ne pojdeš bit plat zvona?" In sem šel. Si pa ti zakuril kres. Grapar bi moral tu čuti, je šel pa seno spravljat, kanalja.« 

»Ali me poznaš?« je vprašal Martin.

»Kaj bi te ne! Že od daleč sem te spoznal, ker te obžarja ogenj. Kdo bi te ne spoznal! Na vsem Gorenjskem ne dobiš lepšega fanta. Ožbaltov Tit je bil lep, toda ti ga prekosiš.« 

»Ne poznaš me, sicer bi bežal pred menoj.« 

»Saj si Vilibaldov iz Podbrezij! Dobro te poznam, videl sini te na Titovi svadbi in pred mescem v Radovljici pred sodbo.« 

Martin se je grenko nasmehnil. Stopil je k njemu in mu je pomolil desnico. Oni je brez skrbi segel vanjo.

»Kako da se me upaš dotakniti?« 

»Zakaj bi ne upal?« se je čudil cerkovnik.

»Ta roka je omadeževana od krvi. Morilce sem.« 

Cerkovnik je široko gledal vanj.

»Saj nisi! Človek, ali si znorel?« 

»V Radovljici so rekli, da sem.« 

»Kaj nam mar, kako sodi Valerij Kraig. Vsa Gorenjska ve, da si ti nedolžen.« 

Martin se je skoro otožno nasmehnil.

»Cerkovnik, dober nasvet ti dam.« 

»Kakšnega?« 

»Pojdi v Radovljico in jim povej, da si me videl. Dvajset beneških zlatov dobiš že za samo to sporočilo.«

»Moj Bog!« je zavpil cerkovnik. »Mar so meni prokleti denarji, ki jih je vicedom obljubil! Martin, Vilibaldov Martin, čemu mi bo denar, ko pa bodo jutri že Turki tu!« 

»Prišli bodo in odšli!« 

»Požgali mi bodo kočo. Pobili in v sužnost vlekli tudi mene. Pomisli, s kakšnim grehom bi moral stopiti pred sodni stol, če bi za denar izdal nedolžnega.« 

»Ali velja tvoja beseda?« 

»Velja. Jezik naj mi odgnije, če bom komu povedal, da sem te videl tu. Ljudje so lakomni denarja in nekateri bi te izdal iz gole hudobije. Zdaj bom bil plat zvona.« 

Cerkovnik se je odmajal k cerkvi. Kmalu je tudi zvon svetega Petra dramil vasi in tožil, tožil, jokal čez ravan.

Ko se je cerkovnik vrnil, Martina ni bilo več ob grmadi, ki se je sesula na kup. Ušel je v hosto, bedni brezdomec, ki je bil izven postave. Kdor bi ga ubil, bi sprejel štirideset zlatov. Martin je šel čez grape in tokove v planino. Zaprl se je v planinsko stajo in je sklenil, da bo tam počakal, da mine nevarnost. V srcu mu je vstajalo skrito upanje, da se bodo Turki morda ognili Kranjske dežele.

Pozno popoldan sta prišla na planino stari Ožbalt in Tit. Upehana sta bila in nekaj sta nosila v platnenih vrečah.

»Kako je v dolini?« je hlasnil Martin.

»Nič ne vemo, kaj še utegne priti. Pravijo, da po Dolenjskem Turki gospodarijo, da je groza. V noči bomo že videli obžarjeno nebo, pa ne od kresov, od požarov.«

»Kje se boste skrili?« 

»Bog ve. Na planinah, tam bi bilo najvarnejše. Grad Kamen so že zaprli in vzdignili mostove, notri ne sprejmejo nikogar več. Mar je gospodi tlačan, samo da se sami spravijo na varno.« 

»Ko bi šli na Tabor,« je svetoval Martin.

»Oh, še za Podbrežane bo premalo prostora. In na vse zadnje, ali meniš, da je Tabor res nepremagljiv?«

»Od spodnje strani ga more braniti dvanajst brambovcev proti celi poplavi Turkov.«

»Zgoraj pa?« 

»Tam je voda in obzidje je tudi v dobrem stanju.« 

Tit in Ožbalt sta vendar dvomila.

»Nič,« je menil Ožbalt. »Jaz se bom skril na planini, tudi Tit in Micka naj bosta v pečinah. Posli pa, no, če hočejo iti z nami, nihče jim ne brani. Sicer so pa odrasli in danes mora vsak znati skrbeti najprej za lastno kožo.« 

»Kaj vama v vrečah tako zvenči?« 

»Denar, denar, moj denar,« je vzdihnil stari in je tesneje zgrabil vrečo.

»Dom bo pogorel, ni dvojbe in treba bo postaviti novega. Denar moramo spraviti na varno.« 

»Menite oče, da je v tej kolibi na varnem?« je dvomil Martin.

»Kam pa bi ga spravili?« 

»Hm. Zakopljite ga.« 

»Kam?« 

»Tjale za kočo. Če Turek pride prav do sem in požge kočo, denarja, ki bo v tleh, vendar no bo vzel.«

Kmalu potem sta Tit in Martin z lesenimi koli izgrebla luknjo v skalnata planinska tla, stori Ožbalt pa je po ložil notri obe vrečici z denarjem. Zaklad so skrbno zasuli, zadelali ga z rušo in zavalili na vse to se težko skalo.

»Da je le denar na varnem,« se jo oddihal Ožbalt.

Nekje, globoko iz doline se je začel valiti dim. Kmalu potem so začuli pokanje, enakomerno v presledkih.

»Kaj je to?« so planiti vsi trije hkrati. Stali so in Se dolgo gledali, v negotovosti.

»Vraga, kaj so že Turki tu?« je pljunil stari na tla.

»To vendar ni mogoče,« je menil Martin. »Tako hitro ne morejo priti z Dolenjskega, ko bi tudi peruti imeli.« 

Pokanje se je podvojilo in dim je postajal gostejši.

»Sveta Pomagavka, kakor gotovo sem Ožbalt, tako gotovo streljajo na Kamnu s topovi!« 

»Turki vendar ne oblegajo Kamna,« je plaho zinil Tit, od groze je rdel in bledel. »Niso neumni, da bi si šli glave razbijat ob tistih nedostopnih pečinah.« 

»Za Kamen se pač ne bodo tolkli, todo pristave!« ga je poučil stari. »Blago in živina je vendar v pristavah.« 

»Usmiljeni Jezus!« je zastokal Tit in za glavo se je grabil

»Pojdimo do svetega Petra, tam bomo videli, kako in kaj,« je odločil Martin.

S težkim srcem so se napotili v dolino. Ko so prišli do cerkvice, kar nič več niso mogli dvomiti, da Turki že plenijo po nesrečnih vasicah. Na Kamnu so še vedno streljali, to je pomenjalo, da Turki še niso odnehali. Ko so prišli prav na rob hriba, so videli tudi grajske pristavo, ki so kar migotale od ognjenih zubljev. Dima je bilo toliko, da se ni dalo nič razločiti. Kadar je veter razpihnil dim so se začrtali obrisi gradu, videl se je plamen, ki je bruhnil iz topovske cevi, pokalo je in zamoklo grgranje se je začulo vselej, kadar je kamenita krogla padla med napadalce.

»Moj Bog, moja žena!« je tožil Tit. »Bog ve, ali je imela sirota dosti časa, da je zbežala in se skrila? Jaz grem v vas, moram izvedeti, kaj je z njo!« 

Tudi Martina je grabilo. da bi šel, pa se je vendar premagoval in še Tita je zadrževal.

»Ne smeš doli! V vasi je zdaj morija! Pomisli, če bi te Turki ujeli, bi te ubili ali pa odgnali v sužnost. Upajmo rajši, da je Micka še pravi čas zbežala.« 

Tit je topotal z nogami, kakor otrok.

»Jaz ne strpim tu! Vsaj v bližino vasi pojdem, da bom izvedel, kaj je z njo.« 

»Iz zasede te bodo napadli in potem: gorje tebi!« 

»Za božjo voljo, izvedeti moram vendarle kaj je z ženo. Saj morda v vasi še ni Turkov!« 

Martin je pokazal z roko proti Begunjam in kratko rekel:

»Glej!« 

Nad Begunjami je začel plavati gost, črn dim. Tik nad vasjo se je plazil, zakrival jo je tako popolnoma, da se niso mogle razločiti posamezne hiše. V cerkvi je bilo plat zvona, enakomerno, žalostno, vnebovpijoče. Zdaj je zvonenje v hipu utihnilo.

»Cerkovnika so ubili,« je zinil Martin.

»Bog daj pokoj njegovi duši in se vseh nas drugih usmili,« sta vzdihnila Tit in Ožbalt in sta se prekrižala.

Kmalu potem se je dim razvlekel in pred očmi onih treh je vstala grozna slika: vse Begunje so gorele. Strehe so se rušile, iz oken je švigal plamen prav pod nebo. Cerkev še ni gorela, čeprav je stala sredi vasi.

»Naš dom še ne gori!« je vzkliknil Tit.

»Ne bodo mil prizanesli,« je tožil Ažbalt.

»Zdaj glejta!«

Tudi nad Ožbaltovo hišo se je zbral gost oblak dima. Potem je pa plamen prejedel dim in obliznil streho. Niso čakali dolgo, pa je bila ponosna Ožbaltova hiša kakor goreča plamenica. Staremu Ožbaltu so drle solze po zarjavelem licu.

»Moj Bog, zakaj si poslal spet to strašno šibo nad nas? Kaj smo se pregrešili? Srce mi hoče počiti, ko gledam, kako plamen uničuje hišo, v kateri je že mojim dedom tekla zibelka. Ali je mogoče, da bo tak konec dočakala hiša, vsa posvečena od dela našega rodu?« 

Tit si je pritiskal roki na prsi in je tožil:

»Oče, ne jokaj zato, ker nam je pogorela hiša. V planini je denar, sezidali bomo novo. Toda jaz, nesrečnik! Moja žena, kje je moja žena, kaj je z njo? Ali je na varnem? Ali je morda v ujetništvu, ali še celo mrtva? Kdo mi more odgovoriti na ta strašna vprašanja? Jaz moram v dolino, moram izvedeti, kaj je z njo!«

Martin in Ožbalt sta ga držala, Tit pa se jima je trgal iz rok.

»Pustita me! Pri petih ranah Jezusovih vaju prosim: pustita me! Jaz ne morem več strpeti v tej negotovosti!« 

»Sin moj, ne hodi od mene!« je prosil stari Ožbalt in požiral solze, ki so mu drsele po obrazu. »Dom so nam požgali, zdaj imam samo tebe in ti sam siliš v pogubo! Kaj bom počel, ubogi starec, če še tebe izgubim?«

»Oče. saj me ne razumeš! Jaz slutim nesrečo. Ali se spominjaš. da je Micka na Taboru izgubila poročni prstan, Zdi se mi. da se zdaj tisti nesreča pričenja.« 

»Tit, ne sili v nesrečo! Če ji je bilo zlo namenjeno že zdavnaj, potem ga ti ne moreš odvrniti.« 

»Pustila me,« je bolestno prosil Tit. Martin je gledal Titove oči, zamegljene od bolečine in nesrečnik se mu je zasmilil. Izpustil ga je.

»Pa pojdi, Tit. samo čuvaj se!« 

»Tit, ne hodi,« je prosil Ožbalt, toda Tit ga ni več slišal, ker je v tem že izginil v hosti.

Begunje so gorele. Pokanje topov na kamnu je utihnilo. Turkom in bilo do boja, le plena so si želeli. Ogenj je segal daleč, daleč, vsa vas je tonila v rdečih zubljih. Lesene koče so se že začele rušiti na kup. Iz črnih podrtin je še nekaj času švigal ogenj, potem je ugasnil. Gosi, črn dim se je valil iz kupa ožganih tramov tam, kjer je nekdaj domačija nudila prijetno zavetje. Martin je z bistrim očesom iskal po dolini, kolikor daleč se je videlo. Begunje so gorele, dim je prihajal tudi od smeri podgorskih vasi: Svete Lucije, Visokega, Vadeč. Od Tržiča sem so morale priti razbojniške čete, njihovo pot je kazal dim. Vsa Gorenjska je bila mirna, spokojna, razbojniki se še niso razlili po deželi. Vedel je pa, da bo turška povodenj zalila v enem dnevu vso Gorenjsko, da jo bo utopila v krvi in plamenih gorečih domov.

V Podbrezjah še ni Turkov, odtam se ne vije dim. Taborska cerkev se sveti v soncu in sredi ravnine se beli Vilibaldov dom. Martin se je spomnil očeta in Polonice. V bolesti, kakor nikdar se mu je zahotelo do njih, da bi jih videl, da bi jih spravil na varno.

»Bog ve, kako je v Podbrezjah?« je menil Ožbaltu. »To vidim, da Turkov doli še ni.« 

»Pa bodo kmalu.« 

»Bodo. Preden bodo zagorele Podbrezje, bo minil današnji dan in še noč po vrhu. Kar domov bi šel ...« 

Stari Ožbalt se je zbal.

»Martin, ti ne smeš domov! Ali si pozabil, da si izven postave?« 

»To mi ni mar! Jaz hočem vedeti kako je doma, kaj je z očetom, z nevesto.«

Ožbalt ga je prijel za roko.

»Martin ne hodi od mene. Tit se hoče pogubiti zaradi žene, ti pa zaradi neveste. Ne bodi od mene! Glej, če se Tit ne vrne, ti bom dal Ožbaltov grunt, samo pri meni ostani,« tako je sklepal celo v tem kritičnem trenutku stari Ožbalt in govoril o zemlji in o gruntu.

»Vilibaldov grunt me čaka.« 

»Vem. Če se Tit ne vrne, boš imel dva. Ali se res hočeta oba pogubiti zaradi žensk?« 

Marini je gledal po dolini in postajni vedno bolj nemiren. Požar se je širil iz Begunj vedno dalje, vedno dalje, kar videlo se je, kako se je pomikal

»Oče, pojdite hitro nazaj v planino, sem utegnejo še priti!« 

»Jaz sam?« je obupno vprašal starec.

»Da, vi sami.« 

»Ali bom res vse izgubil?« 

»Marija Taborska nas bo srečno pripeljala nazaj. Z njeno pomočjo hočem iti in se vrniti. Zjutraj se snideva že v koči na planini.« 

»Ali se pač bova?« 

»Če le Bog da.« 

Stari Ožbalt se je okrenil in s trudnim korakom meril pot v planino, Martin pa je hitel navzdol, v turško poplavo.


XI.[uredi]

Martin je šel daleč, daleč ob vznožju gore. V Begunje ni upal iti. Tam je gospodarila smrt. Vendar ga je zaskrbelo za sestro in za svaka, zato se je okrenil in je šel tako, da je bil vštric z Begunjami. Razmišljal je, ali bi šel iskat Tita, da bi mu pomagal, če je v nesreči. Pa se kar ni mogel odločiti. Če ubijejo samo Tite, je vendar še bolje, kakor če pogineta oba. Martin mora živeti, mora živeti zaradi Vilibaldove domačije in zato, da bo spričal svojo nedolžnost. Gledal je, kje bi najlažje ušel iz krajev, ki so jih že Turki posedli. Naposled si je izbral mal gozdič, tam bi najlažje pretekel ravnino in ko bi prišel na drugo stran, bi bil rešen. Skrival se je med grmovjem, hitel od debla do debla in neprestano prisluškoval, če morda ne bi začul pokanja vej pod nogami, ali drugega sumljivega šuma. Gozdič je bil tik vasi in Martin se je bal, da bi zašli vanj Turki.

Na jasi, ob obronku gozdiča, je obstal. Tu je mogel najbolje videti razdejanje, ki so ga povzročile turške tolpe. Grajske pristave so se že podrle na kup, veter, ki je vlekel od gora, je včasih vzdignil cele oblake pepela in isker, tako da je zakril vso požgano pristavo. Ko so se pa iskre razpršile, je spet stalo tam samo ožgano zidov je in kupi tlečih tramov. Tudi Ožbaltov dom se jo že sesul, hlev in skednji po so pravkar zagoreli. Martin je razločno videl može v rdečih in pisanih oblekah, ki so zganjali Ožbaltovo živino in drobnico. Živina je silila nazaj v plamen, možje pa so tolkli po njej s korobači in so jo gnali nekam čez vas.

»Prokleti psi turški!« je klel Martin, ko je videl, kako plenijo Ožbaltov dom. »In še deželni stanovi naj bodo prokleti! Leto za letom pobirajo davščino za obrambo zoper Turke, pa Turki gospodarijo z našim imetjem bolj svobodno, kakor mi sami!«

Nedaleč od njega je nekaj zastokalo in zaječalo. Martin se je ozrl in oči so mu izstopile od groze. Kaj takega še ni videl nikdar na svetu. Po hosti je pritekla ženska, kite so ji visele po hrbtu, vsa razpraskana in okrvavljena je bila. V naročju je držala pol otroka! Še topla kri je tekla iz presekanega otroškega trupelca, ki se je kadila in je pojila materino platneno obleko, tekla ji je po njenih rokah in škropila po tleli. Ženska je pritiskala otrokovo glavico k svojemu obrazu in nečloveški kriki so se ji trgali iz prsi. Martin od groze prvi hip ni mogel do besede, potem pa je zavpil:

»Za božjo voljo, žena, kdo ti je to storil?« 

Ženska je obstala pred njim, topo je buljila vanj, nato je glasno zajokala.

»Kristus, pomagaj! Turki! Turki!« 

Opotekla se je in padla, mrtva otrokova glavica je zadela ob smrekov parobek. Martin jo je hotel vzdigniti s tal.

»Ženska, daj, govori! Kaj so storili s tvojim otrokom?« 

»O Marija Taborska, tako strašno mi zvoni po glavi, saj se mi bo še zmešalo!« je tožila žena. Znova se je vrgla na tla, s solzami je oblivala mrtvo, razmesarjeno otrokovo trupelce, do onemoglosti je poljubljala srčkani obrazek.

»Čigava pa si?« 

»O, Bog se usmili! Kdo si ti?« 

»Vilibaldov sem iz Podbrezij.« 

»Za božjo voljo, za Kristusove rane, ali si ti brat mlade Ožbaltovke?«

»Sem. Kaj je z njo? Govori!« 

»Marija Taborska, saj ne vem nič, vse se mi meša!« je tožila žena iu plaho gledala okrog. »Ali sem ne bo Turkov?« 

»Mislim, da jih sem ne bo. Kaj bi pač iskali v hosti?« 

»O, ti vragi vse pretaknejo. Turki? Kdo pravi, da so Turki? Utelešeni hudiči so!« 

»Kaj je z Micko Ožbaltovo?« je silil Martin vanjo.

»Kaj je z njo? Ti, če si človek, lepo te prosim, bodi usmiljen in mi pomagaj tu zagrebsti otroka.« 

»Saj bom pomagal, samo povej mi, kaj je z mojo sestro!« je jezno in obupno prosil Martin.

»Turki so jo ujeli ...« 

»Turki!?« je planil Martini. »Kam so jo gnali, kam!«

»Tam, kjer imajo vse ujetnike. Ne moreš ji pomagati, sto rdečih hudičev jo straži.« 

»Moram, moram ji pomagati!« Martinu se je tresel glas in v boli se je grabil za prsa, trgal si pražnjo srajco.

»Ne moreš!« 

»Moram! - Ali si videla Tita?« 

»Nisem. Bežala sem z otrokom, na vsak način sem ga hotela rešiti. Pa je prijezdil Lucifer turški na konju in mi je potegnil otroka z naročja. "Pusti ga!" sem kriknila, "pri Bogu in vseh svetnikih te rotim, pusti mi edinca!" Turek pa se je zahrohotal, pomisli, smejal se je, saj ne morem pomisliti na to! Vzdignil je mojega Izidorja za eno nogo kvišku, švistnil s krvavim mečem, otrok še kriknil ni in že mi je padlo pol trupelca v naročje. Bog, ali ne vidiš moje nesreče!« 

Martin se je tresel ob pripovedi, nesrečna mati je pa od groze kar šklepetala z zobmi.

»Daj, pokopljiva otroka,« je silil Martin. Pokleknil je, zgrabil lesen kolec in začel riti v mehka gozdna tla. Razril je luknjo, pa se mu je zdelo, da gre delo prepočasi. Z rokami je začel razkopavati zemljo in izmetavati prst, da mu je pot kapal s čela in se mu je srajca premočila na hrbtu.

»Ali bo dovolj globoka?«

Mati je gledala jamo in božala otrokova bleda lica. Ni in ni se mogla posloviti od edinca. Martin jo je priganjal.

»Daj, hiti, da ne pridejo Turki sem!« 

Žena je še enkrat poljubila otrokove ustnice, potem ga je položila v jamo varno in mehko, kakor v zibel. »Sladko spančkaj, ljubček,« je zašepetala, potem si je pa pokrila obraz z obema rokama in je tiho ihtela. Martin je zadelal otroka kakor zaklad, potem je vstal in pomišljal.

»Praviš, da sestre ne morem rešiti?« 

»Ne moreš! O ti ubogi moj otrok!« 

»Tita nisi videla?« 

»Nisem.« Spet ji je jok dušil besede.

»Kam hočeš zdaj?« 

»Ne vem.« 

»Turki te bodo ubili.« 

»Naj me! Čemu naj še živim, ko so mi ubili edinca?« 

»Kje je tvoj mož?« 

»Graščinske ovce čuva na planini. Njega ne bodo dobili.«

»Ali bi šla rada k njemu?« 

»Bi šla in ne. Njemu bi se od žalosti zmešalo, ko bi izvedel, kaj se je zgodilo z njegovim otrokom. Tako je imel rad malega Izidorčka.« 

»Ali imaš dom?« 

»V grajski pristavi sva bila z otrokom, ker je mož v grofovi službi. Zdaj ni več pristave.« 

»Kam torej misliš?« 

»V vas pojdem. Naj me Turki ubijejo, presekajo naj me, kakor so mojega Izidorčka.« Solza je pobijala solzo na bledem licu.

»Tja ne smeš!« 

»Kam pa naj bi šla?« 

»Grem v Podbrezje. Pojdi z menoj, skrila se boš v Podbrežani na Taboru. Moj oče ti bo dal jesti.« 

»Pojdem.«

»Pojdi!«

Martin je že smuknil po brdu navzdol. Ženska se je še poslavljala od otrokovega groba. Skozi tišino gozda je planil krik:

»Pomagaj mi!« 

Martin je stekel nazaj na jaso. Turek je že omotal nesrečnici vrv okoli života in jo je hotel odgnati.

»Stoj, pasjeglavec!« je zarjul Martin.

Turek ni bil oborožen, zato je potegnil z vrvjo žensko za seboj. Ta se je opotekla in padla po tleh. Turek pa je le še vlekel breme za seboj, da so ženi znova začele krvaveti roke in noge. Izpustil jo je šele, ko je Manin stal pred njim in mu molil pest v obraz.

»Džaur!« je siknil Turek. Iskal je za pasom, pa ni našel ničesar, niti nožu ne. »Allah, džaur!« je ponovil in se je hotel hitro umakniti.

»Kje imate mojo sestro?« je planil vanj Martin. Turek ni odgovoril, nekam zmedeno je gledal v močnega kristjana. Martin mu je zatulil v uho:

»Kje imate mojo sestro? Kje so ujetniki?« 

Turek je delni z roko znamenje, da ne razume. Tedaj je začul spodaj glasove, ki jih je vsekakor dobro poznal. Postal je bolj pogumen in je zaklical v dolino

»He, Hasan, Selim, he, džaur!«

Martin ni več pomišljal. Sunil je Turka v prsi tako spretno in z močjo, da se je ta zavalil po tleh in mu je od silnega udarca začela kri bruhati iz ust. Martin ga ni gledal, odmotal je ženski vrv in jo potegnil po bregu skozi hosto. Čula sta za seboj klice, pa sta še bolj bežala. Vso pot nista spregovorila besedice, šele ko sta se znašla že daleč doli pri cerkvici v Otoku, sta se oddahnila.

»Ali sva sedaj varna?« je vprašala žena.

»Ti si varna, jaz pa sem v večji nevarnosti, kakor sem bil gori, ko te je Turek zvezal.« 

»Zakaj pa?« 

»Saj sem ti povedal, da sem Vilibaldov iz Podbrezij. Izven postave sem, ali ne veš?« 

»Pa kaj si storil?« 

Martin je široko odmahnil z roko.

»Nič se me ne boj. Ne boj se nesrečnega človeka, ki so ga zlobneži obsodili, da je morilec.«

»Da si ti morilec?«

»Nisem. Nič se mi ne boj.«

»Saj vem, da nisi,« je z zaupanjem rekla žena. »Otroka si mi pokopal, Turkov si me rešil, s seboj na varno me boš vzel, vidim da si dober človek.«

»Nič se ne boj! Turki bodo odšli, ti pa se boš vrnila domov, izgrebla boš otrokovo truplo in ga položila k počitku v blagoslovljeno zemljo.«

»Da bi Bog dal tako.«

»Saj bo. Pojdiva hitro.« 

Izognila sta se Otoka, prav tako tudi Černivca in Brezij. Skozi Posavc sta šla, pa ni bilo nikjer žive duše. Štefanova krčma je bila odprla na stežaj, toda prazna. Štefan je pustil Turkom samo gole zidove. Pač, nekdo je bil v vasi. Nesrečni polblazni Gorazd jima je pritaval nasproti.

»Martin! Ali te niso poslali na galere?« 

»Niso me. Kam greš zdaj, Gorazd? Glej, v vsej vasi ni človeka, vsak čas utegnejo priti Turki. Skrij se vendar!«

»Da bi se skril? Ali veš, kam grem zdaj?« Nagnil se je k Martinu in mu je šepnil na uho: »Zdajle grem v Radovljico, danes bom poravnal rajtengo z Leopoldom.« 

Martinu so se bleščale oči. vendar je zadrževal kmeta

»Gorazd, ne hodi gori. Na Radovljico so Turki zdaj že skoro gotovo udarili. Leopolda ne boš dobil.«

»Dobim ga. Zdaj je prava ura.«

»Pijan je,« si je mislil Martin in ga ni več ustavljal.

»Od vina in od žalosti je pijan, saj ne bo šel nikamor.« 

Gledal je za kmetom, toda Gorazdu se ni poznalo, da bi bil pijan, Martin in planšarjeva žena sta šla čez ljubensko polje, potem pa po vrhu Gobove, tako da sta se izognila ceste. Mimo Volbenkove koče sta prišla v Podtabor.

»Pojdi na Tabor,« je velel Martin ženi, »tam poišči župana Vilibalda, povej mu vse in reci, da ga jaz prosim, naj te varno spravi in naj skrbi zate.« 

»Marijo Taborsko bom prosila zate, Vilibaldov sin,« je ginjeno dejala žena.

»Pa samo županu povej, drugim o meni niti besede ne omeni. – Tvoj mož pase na Begunjski planini?« 

»Ne, na Poljski.« 

»Že dobro. Če bom le mogel, pojdem k njemu in vse mu bom povedal in ga potolažil.« 

»Marijo Taborsko bom prosila zate,« je ponovila vsa ginjena žena globoko hvaležna za vse dobro Martinu.

»Le prosi jo, saj jo tudi jaz vsak dan prosim. Da bom vedel možu prav povedati, mi povej, kako ti je ime.« 

»Lucija, Pa tega nikar ne pripoveduj, kakšne strašne smrti je umrl Izidorček. O, ti ubogi, ubogi otrok!« Njene rdeče oči so bile že spet polne solz.

Martinu se je smilila, toda ni je imel časa tolažiti.

»Potolaži se in brž pojdi na Tabor. Pa z Bogom!« 

»Bog te obvaruj.« 

Trenutek pozneje je že hitela proti varnemu taborišču. Martin je šel čez polje. Pred Lipetovo hišo je videl gospodarja. Za hip je pomišljal, potem je sklenil, da bo tvegal. Naravnost na Lipetovo dvorišče je šel.

»Oče Lipetov, zakaj niste na Taboru?« 

Lipe se je zdrznil.

»Kaj iščeš tu? Izven postave si, pa hodiš po vasi!« 

Martin je stopil bližje k starcu in ga je vprašal:

»Ali sta z mojim očetom kaj govorila?« 

»Sva, vsaki dan.« 

»Tudi tisto, no, zaradi Polonice?« 

Lipetov obraz se je zmedel in pomračil še bolj.

»Dajte, odgovorite. Glejte, zaradi tega sem tvegal toliko, da sem se prebil skozi turško nevarnost in sem prišel domov.«

»Tudi o tem sva govorila z očetom,« je počasi rekel Lipe. »Kaj bi ti storil, če bi Polonice ne dobil?«

»Če bi je ne dobil?« je ponovil Martin in pritisnil roko na prsi, ker ga je Lipetova beseda zabolela. »Da bi mi jo ne dali? Oče Lipetov, vi vendar veste, da nisem morilec!« 

»Seveda nisi! Ne jaz, vsa Gorenjska ve, da nisi.« 

»Zakaj pa potem tako govorite?« 

»Ali imaš dekleta rad?« 

»Bog mi je priča in Mariju Taborska.«

»Kaj bi storil, če bi jo izgubil?« 

Zagonetna vprašanja so vzbujala v fantu strah. Globoko v svobodnjakove oči je gledal, toda stari mož je umikal pogled.

»Kje je Polonica? Na Taboru?« 

»Ne. V Radovljici.«

»V Radovljici?«

»Da. Danes zjutraj je odšla gori. To se pravi, še preden so zagoreli kresovi.«

»Takoj po polnoči?«

»Da. S hlapcem sta šla, vrnil se je sam.«

»Ali je v turških rokah? Mrtva?!« 

»Ne. Bolje bi skoro bilo, da bi prišla Turkom v roke.« 

»Kje pa je?« 

»V krempljih Leopoldovih.« 

Martinu se je meglilo pred očmi.

»Kako te veste? Kdo vam je pravil?« 

»Hlapec je videl, ko jo je Leopold vlekel za roko v graščino.« 

»Zakaj jo ni hlapec branil?« 

»Saj ni vedel, da ji preti zlo.« 

Martin je pomišljal, naposled je rekel:

»V Radovljico pojdem in jo rešim, ali pa sam poginem.« 

Že se je obrnil, da bi šel, toda Lipe ga je potegnil nazaj.

»Nikamor ne hodi. Ne sili nalašč v pogubo.« 

»Ne ubranite mi. Polonica je v nevarnosti.« 

»Ti si še v večji nevarnosti. Pomisli, da Turki morda plenijo že po radovljiški okolici in naskakujejo že mesto samo. Kako boš prišel tja?« 

»Pridem ali poginem!« 

»Pogineš!« 

»Naj poginem. Čemu bi še živel?« 

»Pred Bogom je tvoje govorjenje grešno!« je vzkliknil Lipe. »Misli na očeta, misli na grunt!« 

»Oče! Grunt!« Martina je sunilo naravnost v srce. Ne sme, res ne sme pasti pod turško roko. Niti ganiti se ne sme, da bi svojo nevesto rešil!

Lipo je videl, da vega v sebi in mu je še prigovarjal: »Ne smeš iti v Radovljico. Tudi če se izmuzneš Turkom in prideš v mesto, trikrat gorje tebi. Izven postave si in če bi te ne mogli živega spraviti v ječo, bi te ubili.« 

»Da, ubili bi me, za štirideset beneških zlatov bi prelili kri,« je žalostno pritrdil Martin.

»Vidiš. Čuvaj se!« 

»Oče Lipetov, vi ne veste, kako to boli.« Fant je iskal besede, da bi prav izpovedal svojo bolečino, pa nobene prave ni našel. Naposled je bruhnil iz razbole duše: »Tako me boli, kakor bi imel meč zasajen v prsih.« 

»Strašno te je zadelo in te še zadeva, nesrečni fant.«

»Pa je za vsako bolezen zdravilo, le zame ga ni. Še Marija Taborska se me noče usmiliti!« 

»Tega ne govori! Kdo te bo čuval, kdo bo obvaroval, nas vse, če ne bo pri Bogu za nas prosila Marija, najvarnejše zatočišče, najboljša zavetnica v turški sili?« 

»Vse to dobro vem, pa mi je tako težko.« 

Martin še ni odgovoril, ko je planil od nekod krik, zamolklo so zotopotala konjska kopita. Vilibuldov hlapec Ambrož je planil s konjem čez jarek, pri Lipetovem obzidju je obstal.

»Reši se, kdor se še more, Turki so tu!« 

»Kje? Kje?« sta osupla vpraševala Martin in Lipe.

»Ne daleč! V Jaslicah sem ušel. Kranj oropan, požgan, pri Pungratu so vdrli v mesto, Naklo gori, Strahinj je v plamenu! Nič več ne vem, od groze se mi meša. Beži, kdor le more!« 

Že je pognal konja na Tabor. Martin in Lipa sta obstala kot odrevenela, še preden sta mogla spregovoriti, so pred lesenim ogradom drugič zapele jeklene podkve.

»Vilibald!« je kriknil Lipe.

Župan je videl sina, pa je planil s konju in hitel k njemu.

»Čemu sta tu? Hitro na varno! Hitro! Hitro!« 

»Kje so Turki?« 

»Glej, nad Bistrico je že ognjeni žar!«

Z zamegljenim očesom se je Vilibald tožno ozrl proti domačiji. »Še malo, še prav malo, pa bo zagorel naš starodavni dom!« 

»Oče, Micko so ujeli Turki!« je planil Martin iz svoje bolečine.

»Že vem, Tit mi je povedal.« Vilibaldov glas je bil trd, železen, ni se mu poznala bolečina. Ponosni svobodnjak je govoril kot župan s tistim zanosom, ki mu je lasten v vseh življenjskih važnih momentih.

»Kaj počne Tit?« 

»Okrog hodi, joka in ženo išče. Glejte, žar nad Bistrico postaja krvav! Hitro se rešita. Lipe, ti z menoj na Tabor, ti pa ... Zakaj si šel s planine?« 

»Hotel sem rešiti Micko, hotel sem videti dom, tebe, oče in ... in zaročenko...« 

»Na Tabor pojdi,« je vabil Lipe. »Vsi te imamo radi, varen boš, ni se ti treba bati izdaje.«

»Oče, še živi Bog, še živi pravica.« 

Vilibald se je le težko poslavljal od sina.

»Zbogom mi sin in vrni se!« 

»Morda se vrnem, zaradi tebe, zaradi grunta ...« 

Vilibald je skrivaj grizel ustne, da mu niso solze prilile iz oči in Martin je opazil, da so mu črni lasje močno, močno osiveli. Še enkrat se je z bežnim pogledom ozrl na sina, nato je prijel konja za uzdo in z Lipetom sta šla na Tabor. Z obzidja so se že čuli klici:

»Hiti, župan! Hiti!« 

Martin je pogledal čez polje in videl, da je že prvo hišo v Srednji vasi objel plamen. Na levo in desno je premotril okolico, potem pa je odvihral čel polje v hosto.

XII.[uredi]

Martin je poznal v gozdu varno skrivališče, za katerega se ljudje sicer vedeli, vendar nobeden ni hotel iti tja, ker je v njih živela vera, da jo tisti prostor nesrečen, poln zlih moči. To je bila Močilska jama. Na Vilibadovem svetu se je nahajala, zato jo je Martin dobro poznal. Pred njo je tekel studenec in vrbe so rastle, s Filipom sta majila iz njih piščali, ko je ta služil pri Vilibaldu za pastirja. Od studencu se je odpiralo okelnato žrelo, tako visoko, da je mogel mož stati v njem vzravnan. Naprej notri pa se je žrelo razširilo in se razbilo v nešteto malih rovov in zavitih hodnikov, ki so se menjavali in križali. Govorili so o nekem možu, ki je hotel priti do konca tej skrivnostni podzemeljski jami, pa se ni nikdar več povrnil. Za njim ni nihče več poskušal priti po zavitih rovih. Mnenja o njegovi smrti so bila dokaj različna. Nekateri so sodili, da mu je zmanjkalo zraka in se je zadušil, drugi, da se je izgubil v podzemlju in je od lakote poginil, spet drugi, da je utonil v podzemeljskem jezeru. V največ srcih pa jo živela vera, da ga je ugonobila kaka čudna podzemeljska pošast, ali da so ga zadušili duhovi, ker si je drznil prestop ti prag njihovega domovanja. Pravega vzroka ni vedel nihče, le jame so se izogibali, kakor bi bila zakleta. V poznih nočeh je marsikdo videl temno postavo, ki je prišla po travniku in je izginila v skalni duplini. Vsak se je strahoma križal in molil za večni pokoj tistega, ki je poginil v jami, pa je imel na duši gotovo velik greh, ker še zdaj v temnili nočeh blodi okrog jame in čaka na rešitev. Nekje v globini jame je moralo biti podzemeljsko jezero. Kadar so bili veliki nalivi, je Močilska jama izbruhnila iz sebe vode, da so vsi Močilski travniki potonili in so bili kakor jezero. Ko je voda usahnila je ležalo včasih prav mnogo malih, črnih ribic na usedlini. Takih ribic v vodi ni bilo nikjer, zato jih je Martin često ogledoval in sanjal o bajeslovnem podzemskem jezeru. Ta jama je imela še nekaj čudnega. Malo spodaj, ob robu Močil je bil zemeljski požiralnik, grgraje je tekla vanj voda, ki je pritekala iz Močilske jame in se je izgubljala neznano kani. Pod Močilskimi travniki je včasih votlo bobnelo. Martin je pritiskal uho na zemljo in zdelo se mu je, da čuje šum vode, ali valovanje jezera. Zemlja tam okoli se je neprestano udirala, zdaj tu, zdaj tam je zazijala široka razpoka, ob teh razpokah se je čul šum vode še posebno razločno. Zgodilo se je celo Vilibaldu, da sta si mu dva konja pogreznila do vratu v zemljo in so ju le z veliko težavo izvlekli. Močilski travniki so bili zagonetni in žrelo nad njim je dihalo temo in ledeni hlad sto davnih bajk je šlo od ust do ust v tem kraju.

V Močilski jami je iskal Martin zavetje. Stal je na tleh, katerih gospodar bi moral postati v kratkem, stal je na domačih tleh pregnanec! Vsakdo ga je smel ubiti na njegovi lastni zemlji.

Stopil je v jamo, mraz ga je stresel do mozga in objel ga je hladni mir podzemlja. Sedel je na prvo skalo ob robu. Čez Močilske travnike se je videlo in na eni struni ga je čuval grič, tako da je mogel pravočasno opaziti Turke, če bi se bližali in se skriti v luknjo. Gledal je čez obronk. Žeje so gorele, bele hiše so se rušile na kup. Od Strahinja se je svetil žar plamena, v smeri kjer so stale Duplje, se je vil gost dim. Tudi iznad Dolenje vasi se je dvigal črn oblak dima in Martina je stiskalo kakor z železno roko, kadar je mislil na to, da brez dvojbe zdaj gori tudi njegov dom. Dom gori, on pa se skriva tu, da si vsaj golo življenje ohrani in ne more rešiti domačije. Tabor morda že napadajo Turki in lahko se zgodi, da mu bodo pri spopadu ubili očeta in bo ostal Vilibaldov dom sam in zapuščen, padel bo graščincem v roke. Sestro so ujeli Turki in brat je ne more rešiti, ne more ji pomagati, ne braniti, ko jo turški divjaki pretepajo, surovo z njo ravnajo in jo z drugimi ujetniki gonijo od kraja do kraja. Tit jo pa išče in srce mu poka od boli in negotovosti. Ah, pa saj je morda ne išče več! Turki so ga že zdavnaj dobili in najbolj gotovo so ga tudi ubili. Polonica je pa v prokletih Leopoldovih rokah in Martin ne more do nje! To je še izmed vseh bolečin najhujša bolečina. »Pomagaj, Marija Taborska, tu vsa človeška moč ne more več pomagati!« 

Martin je premišljal svojo bol in tegobo. Nezavedno so mu začele drseti po licih solze. Ni si jih obrisal, saj še vedel ni, da joka, ko mu je bilo srce tako polno bolečine, da so solze kar same od sebe tekle. Toda ni jokal dolgo, strah mu je hitro pregnal žalost.

Vrh griča so zahrzali konji, na ravnico so planili trije Turki na malih tatarskih konjičkih. Martin se je potuhnil za skalo in bil pripravljen, da hitro steče v najbližji rov, ko bi se Turki žrelu le kaj preveč približali. Turki so na vso moč zdirjali po bregu navzdol in baš sredi doline se je prvi izmed njih s konjem vred udrl na mestu v tla. Zanihal je sem, zanihal tja, konjeva glava se je že izgubila v tleh in rjava prst je začela zasipati jezdeca. Obupno je kliknil:

»Pomozi mi, brate! V ime Alahu, pomozi!« 

Tedaj je eden izmed ostalih dveh potegnil izza pasu zakrivljeno sabljo in ga je usekal, da niti jeknil ni. Mrtvemu Turku je razklana glava omahnila na prsi, prst ga je zasipala, sedeč na konju je bil pokopan v grobu. Turka sta obstala in ogledovala okolico. Za njima je prišlo še kakih dvanajst jezdecev, razjahali so in spustili konje, da so se pasli po sveži travi.

Edin izmed njih je tovarišem razkazoval z roko okolico in zmajeval z glavo, Turki so mu pritrjevali očividno so si bili edini v tem, da v tej močvirni puščobi ne bodo dobili plena. Konj enega zmed njih je ušel in se je bližal skalnatemu žrelu. Turek je lovil konja, opazil je Martina, ki je čepel za skalo, za hip je obstal, potem je kriknil: »He, džaur!«

Turki so zakričali in so z vikom pritekli k tovarišu, toda Martina ni bilo več za skalo. Izginil je v rovih. Turki so prišli bliže k skalnatemu žrelu, ogledovali so si izdobljene votline in rove, notri niso upali. Vrnili so se in odšli nazaj v vas, tam se je moglo dobiti še plena.

Martin je taval po dolgih podzemeljskih hodnikih Ni več iskal poti, le šel je dalje in dalje. Taka tema ga je obdajala da ni videl prav ničesar in zdelo se mu je, da nekje v bližini zamolklo pljuska in šumi voda. Z glavo je butnil nekam, zapeklo ga je, zaskelelo. Potegnil je preko čela, kri mu je zalila oči, videl je ni, le čutil je čudno toplino v očeh. in ko je obliznil ustnice, so bile zelo slane. Postal je oprezen, tipal je z rokami okrog, toda poti pred seboj ni videl, premnogokrat se je spotaknil in padel na kolena. Globoko, globoko notri je že bil, zrak je postajal dušeč. Utrujen se je sesedel na skalo in glava mu je v obupu klonila na prsi.

»Kaj je tu? Kje sem?« se je vprašal, prestrašen do smrti.»Ali sem zato ušel iz ječe, zato se izvil Turkom, da bom poginil v tem mračnem podzemlju?« 

Misel na počasno smrt v teh zavitih hodnikih mu je bila nedopovedljivo grozna. Ko bi bilo vsaj svetlo, potem bi mu bilo dosti lažje umreti. Toda v tej temi, v tej strašni temi. Ne, ne! Tu ne more ostati, živ v skalnatem grobu. Cvetoče poljane čakajo nanj, grunt Vilibaldov ga kliče in oče misli na Taboru morda s hrepenenjem na svojega sinu. Ne sme poginiti v Močilski jami, nanj čaka Polonica – v Leopoldovih rokah čaka, da bi prišel in jo rešil ...

Do smrti truden, zmeden, je vstal in se opotekal naprej, naprej. Hodniki so se križali neprestano in Martin je dvojil, v katero smer naj gre. Mislil se je že obrniti in se vrniti, toda prekrižal je toliko hodnikov in iskal pravo pot. Od jam in skalnih lukenj, ki so zijale pred njim, se mu je pa neprestano rogala črna groza v obraz in Martinu se je zdelo, da se mu grohota nekje iz teme sama smrt. Bilo je tako strašno v tistem molku, ki ga je motil samo neprestani šum vode, da je Martinu zastajal dih v prsih. Strašna mu je bila neodločnost, ko ni mogel dognati, v katero smer naj se obrne. Kam bi šel? Saj ni poti, ki bi vodila med zelene travnike. Toda umreti tu notri? Umreti tako mlad! – Kar naprej jo stopil po hodniku, ki se mu je zdel najvišji. Zdelo se mu je, da prst nalahno potlačena. Otipaval jo je, vendar ni mogel dognati nobene sledi človeških stopinj. Bilo je tudi naravnost blazno misliti nato, da bi tod že kdaj hodil človek, razen morda tistega vaščana, ki jo šel v jamo in se ni več vrnil.

Za voglom je obstal. Rahel, komaj zaznamovan pramen svetlobe je segal do njega. »Ali je tu izhod? Ali bo rešen?« Srce mu je zatrepetalo od veselja. »Rešen! O, oče, Polonica, še se bomo videli!« Gledal je žarek svetlobe. Nekje v notranjosti mora goreti ogenj ali luč. Ali so notri ljudje?

»Blazna misel,« se je prijel za glavo. »Moti se mi v glavi, zato vidim to lepo, vabljivo luč, drugače bi je ne videl.« 

Taval je dalje in rumena luč je postajala močnejša V glavi mu je kovalo in šumelo, ni mogel verjeti, da res prihaja svetloba od neke luči. Mislil je, da se mu bliža zadnja ura in žgoče ustne so šepetale le, kar mu je molilo srce.

»O Bog. Oče nebeški, odpusti mi grehe, da stopim čist pred sodbo božjo. Marija Taborska, Polonico in očeta potolaži!« 

Že je mislil sesti na kamen in počakati smrti, pa ga je svetloba zvabila s seboj naprej. Šel je, kolena so mu klecala. Nenadoma je obstal, mel si oči, sebi ni mogel verjeti. Tam v kotu je sedel na tleh človek, ogrnjen v temen plašč, pred njim je gorela sveča.

»Bdim ali sanjam?« se je. vprašal Martin. »Ali je to zadnja, predsmrtna podoba? Ali se bliža konec? Ali je morda to res živ človek, ki je zbežal sem notri, kakor jaz, da bi se skril pred Turki?« 

Stopal je naprej, noge so mu drhtele od razburjenja. Spodtaknil se je, noga mu je zadela ob kamen, kamen se je skotalil nekam v globino. Oni pri sveči je vzdignil glavo in zelene oči so pazno gledale v smer, odkoder je prihajal ropot. Martin je gledal tiste zelene oči, dolgo jih je gledal — Volbonkove so bile.

»Volbenk!« jo zarjul. »Volbenk!« V nekaj skokih je bil pri starcu, ki je vstal in se preplašeno umikal k steni »Glej ga, coprnik stari, vsepovsod sem te iskal, naposled sem te pa tu našel!« 

Tudi na Volbenkovem obrazu se je prikazala zmeda in strah, lice mu je posinelo. Roka, ki je držala svečo, mu je trepetala.

»Kako prideš sem?« 

»Bežal sem pred Turki, pa me je vrag zavedel sem. Ne vrag, Bog me je sem privedel, da sem našel tebe coprnik!«

»Kaj mi hočeš?« je mrzlo vprašal Volbenk.

Martin je pogledal na tla in videl tam bisago. Gotovo ima coprnik v njej jesti. Martin je začutil strašno lakoto.

»Jesti mi daj.« 

Onemu je zaigral čuden nasmeh na licu. Pripognil se je in potegnil iz bisage vrč s pokrovom. Odprl ga je, prijetno je zadišalo.

»Hočeš piti?« 

»Daj!« 

Martin je nagnil vrč, izpil je pa samo požirek in še tega je izpljuni. Vrč mu je trepetal v roki.

»Zlodej, strupa mi ponujaš!« 

»Strupa?« se je kahljal starec. »Vino je to, močno vino.« 

»Vino? Potem ga sam pij!«

»Daj sem!« 

Volbenk je vzel vrč, nagnil ga je, pregibal ustno in v grlu mu je goltalo. Martin mu je potegnil vrč iz rok, treščil ga je ob skalo, da je črna tekočina škropila na vse strani.

»Nisi pil, dobro sem te videl. Otrovati si me hotel. Jesti mi daj!« 

Zdaj se ga je starec začel bati. Od vezal je bisago in vzel iz nje kruh, pa kos svinjine. Molče mu je ponudil.

»Jej tudi ti, sicer te zadavim!« je velel Martin.

Volbenk se ni obotavljal in oba sta jedla svinjino s kruhom. Ko ni bilo nič več, si je Martin obrisal ustne, potem se je prodirno zazrl v Volbenkn.

»Kje sva zdaj?« 

»V Močilski jami, sam dobro veš.« 

»Ali kje? Pod Češnjcami?« 

»Saj veš, da si dolgo hodil. Pod Komarji, ne, še višje gori. Nekje blizu morajo biti Gobovec.«

Nad glavami jima je zabobnelo, zatopotalo, v enakomernih presledkih, a močno, kakor bi gori dirjalo tisoč vitezov. Martin se je plašno ozrl na skalnate pečino, bal se je, da se ne bi zrušila na Volbenka in nanj.

»Kaj je to?« 

»Ravno pod gobovško cesto sva. Turki jezdijo nad nama.« 

»Ali znaš odtod?« 

Volbenk se je zlobno smehljal.

»Ali ti ne znaš?« 

»Ne. Šel sem po tolikih ovinkih in čudnih hodnikih, da sem zdaj kakor miš v pasti. Pelji me ven!« 

»Ne znam,« se je režal Volbenk.

»Ne znaš? A kako si prišel sem?« 

»Slučajno pač, kakor ti.« 

Martina je grabila jeza in najraje bi stisnil Volbenka za vrat, da bi mu pri priči pošla sapa. Vendar se je premagoval, ker sam ni znal nikamor. Pa tudi sicer je zanj Volbenkovo življenje dragoceno.

»Volbenk!« 

Starčeve zelene oči so ga gledale trdo, mrzlo.

»Zakaj si krivo pričal čez me?« 

Starec je molčal, zelene zenice so se mu širile.

»Daj, odgovori! Zakaj si krivo pričal?« 

Zdaj so se šele zganile brezzobe čeljusti.

»Maščevati sem se hotel.« 

»Maščevati? Zakaj?« 

»Tvoj oče me je na sodini obsodil. Ti si bil kriv.« 

»Jaz?« 

»Da. Ti si izdal, da si videl človeško nogo.« 

»Ali ni bilo res?« 

»Bilo je. Jaz sem jo rabil za zdravilo.« 

»Ali se nisi že dovolj maščeval, ko si mi mater zastrupil? Zlobni človek, kaj ti ni bilo tega dovolj?« 

»Nisem je.« 

»Ne taji! V mojih rokah si!« 

»Prisegam, da nisem zastrupil tvoje matere!« 

»Ne prisegaj!« je zavpil Martin, da je votlo odmevalo po podzemlju in se je od daljne stene razločno čul odmev: Ne prisegaj!

»Tvoje prisege mi ni mar, ker ne veruješ v Boga.« 

»Verujem.« 

»Lažeš! Toda, Volbenk, poslušaj me, dobro me poslušaj. Dolgo sem te iskal, naposled sem te vendar naše! Ko prideva na prosto, pojdeš z menoj v Radovljico in tam boš povedal, da si krivo pričal čezme.« 

Volbemk je gledal potuhnjeno izpod čela, naposled je rekel:

»Ko ne vem, če bova kdaj prišla odtod.« 

»Dobro veš.« 

»Še nikoli nisem bil tu.« 

»Vzdigni se, greva iz jame.« 

»Jaz ne znam nikamor, pojdi ti sam.« 

Martina je bodlo in jeza ga je grabila, pa si ni vedet pomagati. Sedel je na skalo in opazoval Volbenka. Ta je čepel na tleh, zagrinjal se je s črnim plaščem, da so se mu samo zlobne oči svetile izpod mračnega čela. Molčala sta in sedela tako uro, dve.

»Ali še ne greva odtod?« je nestrpno prigovarjal Martin.

»Saj pravim, da ne znam nikamor.« 

Po Martinu je kipelo in vrelo.

»Pojdiva! V tej luknji bom otrpnil od mraza!« 

»Jaz ne znam nikamor!« 

»Volbenk, kaj si s samim hudičem bratovščino pil?« 

»Da je le ti nisi.« Gnev je trepetal v starčevih besedah. »Tvoj oče me je dal pretepsti, tega ne pozabim nikoli.« 

»In jaz te bom spravi na galere,« je zatrdil Martin.

»Ali ne misliš na to, da bova morda oba tu poginila?« 

»Ne mislim.« 

»In vendar …« 

Martin je stisnil starčevo roko, da mu je kri udarni za nohte.

»Rečem ti, da bodeš čez nekaj dni v Radovljici pričeval resnico! — Kdo je ubil tujca ob Lešnici?« 

Volbenk se je tresel.

»Ne vem. Jaz ga nisem.« 

»Zakaj si potem mene obtožil?« 

»Tvoj oče me je dal pretepsti.« 

»Kako naj vem?« 

»Ti sam si ga!«

Volbenk je zagrčal, iskal je opore in jo je našel:

»Ubit je bil vendar z Vilibaldovo sekiro. Tvoj oče je sekiro na prvi pogled spoznal, da je njegova.« 

»Glej, ti si hodil trkat na očetovo okno. Ti si bil tisti, ki je vzel sekiro, šel in z njo izvršil strašni umor. Zaradi denarja.« 

»Jaz ne!« se je obupno branil Volbenk.

»Ti ne? Kdo pa?« Martin se je rogal, čeprav je bil v strašnem položaju. »Glej, videl sem te često v krčmah, ko si plačeval z goldinarji naše, ogrske in nemške veljave, tudi beneške zlate sem videl v tvojih rokah.« 

»Zdravim ljudi in živino, zato mi plačujejo.« 

»Plačujejo kmetje z beneškimi zlati?« 

»Tebi ni mar, odkod dobivam denar.« 

»Pes! Turek! Kri se, drži tvojih rok!« 

»Kje?« Volbenk je ogledoval svoje, krempljem podobne roke, v svitu sveče. »Ne vidim je.« 

»Kaj te na duši nič ne teži?« 

»Saj je nisem nikdar prelival. A, pač! Ko sem bil mlad, sem bil na vojski, res takrat sem prelival tudi kri.« 

»Tisto mi ni mar, vojna je pač vojna. To pa vem, da si zastrupil mojo mater in ubil večnega romarja. Je imel pri sebi mnogo zlatov? Kakšnih? Benečanskih?« 

Volbenk je s svojimi zelenimi očmi drobil Martina v prah, odgovoril pa ni. Martin pa je hotel od starca izvedeti resnico.

»Ali si videl večnega romarja, ko je odhajal od nas?« 

»Videl in sem precej vedel, da to pomeni nesrečo.« 

»Pa si vzel sekiro in šel za njim?« 

Molk.

»Ali te ni bilo groza udariti? Si jih že mnogo?« 

»Bil sem v vojski.« 

»Vem. Mislim le, če si jih že mnogo v Gobovcah ubil in oropal? Dosti trupel, ki so padla pod tvojo roko trohni po hosti.« 

»Zakaj dolžiš mene? Ali ni dosti drugih klatežev?« 

»Ti si najzlobnejši izmed vseh.« 

»In ti nisi zloben? Spomni se samo tiste noči, ko si se pritihotapil in podtaknil ogenj moji koči.« 

Martina je sramota pekla, pa mu je vrnil: »Ravno tisti dan smo pokopali mater, ki si jo ti zastrupil.« 

Strašen je bil ta pogovor v mračnem podzemlju, kakor bi se pogovarjal v grobu. Martina je ta misel vzdignila.

»Pojdiva odtod. Kri mi ledeni po žilah.« 

»Kam? Vodi ti,« se je hudobno smejal Volbenk.

»Pojdi! Drugače ...« 

»Ne ubiješ me ...« se je hahljal starec.

»Zakaj bi te ne? Že davno si zaslužil!« 

»Kdo bo potem v Radovljici izpričal tvojo nedolžnost?« 

»Ah ... Pojdiva!« 

»Gori so Turki,« se je napol udajal Volbenk. V mislih je snoval načrt, kako bi Martinu ušel.

»Naj bo,« je menil Martin. »Rajši grem pasjeglavcem v roke, kakor pa da bi še ostal tu. Že ves čas se mi zdi, kakor da bi bil živ pokopan.« 

Volbenk je vstal in je vezal bisago.

»Pa pojdiva.« 

Martin je prijel svečo in ves čas je držal starca za plašč.

»Čemu se me držiš?« 

»Tema je in rovi so zaviti. Izgubil bi se.« 

»Izpusti me in svečo mi daj.« 

Martin mu je izročil svečo, plašča pa ni izpustil. Volbenk je hodil hitro, vodil je Martina po ozkih hodnikih, da sta se morala globoko pripogibati. Prišla sta do prehoda, tam se je bilo treba plaziti po trebuhu.

»Izpusti me, drugače ne pridem skozi!« je klical Volbenk.

Martin pa ga ni izpustil. Kakor kača se je povlekel za njim. Prišla sta spet v višji in širji hodnik. Tedaj je nenadoma stisnil Volbenk stenj z roko, da je sveča ugasnila. Potem se je hotel iztrgati in zbežati. Martin ni več držal plašča, ker je vedel, da bi mu coprnik lahko pustil plašč v rokah in zbežal. Oklenil se ga je okrog vratu kakor s kleščami. Volbenk se mu je divje trgal.

»Izpusti me!« je hropel.

»Izpustim naj te?« se je grozno zasmejal Martin. »Bi rad ušel kajne in meno pustil poginiti v tej strašni jami! Prižgi spet svečo. Prižgi jo!« 

»Ne morem.« 

»Kje imaš kremen in kresilo?« 

»Na, tu imaš bisago, poišči in prižgi luč!« 

Martin je že prijel bisago, pa jo je izpustil in komaj še zgrabi] Volbenka, ki je hotel uiti.

»Ne boš, hudičevski brat! Sam ukreši ogenj! Takoj, drugače ti zavijem vrat! Pogineva oba!«

Martinove močne roke so stisnile Volbenkov vrat, da je komaj še zaječal:

»Izpusti! Saj bom!« 

Ukresal je ogenj in spet prižgal svečo. Martinove roke so ga držale, da so mu kosti pokale v sklepih. Potem sta nadaljevala pot še nekako četrt ure. Od nekod je zapihal mrzel veter, svetloba dneva ju je začela zajemati, močan prepih je ugasnil svečo. Martin se je oddahnil, bil je rešen.

Pred rovom sta se ogledala in Martin se ni mogel prečuditi: tik ob Savi sta bila. Voda je tekla samo par metrov pod skalnato pečino z žrelom, iz katerega sta prilezla.

»Močnik!« je skoro zavriskal Martin. Prijel je Volbenkovo bisago, odmotal vrv in z njo trdno povezal Volbenkove roke. Konec vrvi, ki je visel od njega, je prijel sam v roke in zadel culo na rame.

»Pojdiva! Hitro stopaj!« 

»Kaj misliš?« se je zdrznil Volbenk.

»Pojdi, ti rečem!« je trdo ukazal Martin. »Zdaj mi ne boš ušel in tudi ugonobil me ne boš več. Takega, kakršen si, te bom gnal v Podbrezje, da bodo vsi videli tvojo prokleto zlobo!« 

»V Pobrezjah so Turki.« 

»Saj bodo šli naprej. Kakor hitro jih več ne bo, te bomo gnali v Radovljico in tam boš priznal svoje krivo pričevanje.« 

Starec ga je gledal kakor gad preden piči.

»Ne besede ne bo bi mojih ust.« 

»Kaaj?« 

»Sodniki ne bodo nič izvedeli od mene.« 

»To bomo potem videli. Ko te bodo položili v klado, ko ti bodo natezali kite, kakor so jih meni, ti bo tudi beseda šla raje iz ust.« 

»Videli bomo« 

»Da bomo. A zdaj hitro pojdi.« 

»Pusti mi počitek, truden sem.« 

»Saj si v jami dovolj dolgo sedel. Stopi hitro!« 

Martin je sunil Volbenka s škornjem in šla sta po pečevju, čez Komarje proti vasi. Vilibaldov Ambrož jima je pritaval nasproti, roko je imel povito v umazani platneni cunji in krvavo je gledal.

»Kaj pa ti tu, Ambrož?« se je čudil Martin.

»Kako je doma?« je planil Martin z vprašanjem.

»Doma ni. Vilibaldovi dvori so pogoreli do tal.« 

Martinu se je stisnilo srce.

»Do tal –?« 

»Do tal ...« je odgovarjal topo Ambrož.

»In oče?« 

»On je na Taboru.« 

»Vse prav, pa dobro?« 

»Vse. Na Taboru so našli prstan, ki ga je Micka izgubila, ko so se vračali od poroke. Ko so razkopavali grušč, so ga dobili. Prav tako lep je še, kakor takrat, kot so ga prinesli od zlatarja.« 

»To pomeni srečo,« je veroval Martin. »Pa Micka? Pa Tit?« 

»Tit je na Taboru, za Micko pa ne vemo.« 

»Je v sužnosti?« 

»Najbrž ... A kaj ta zlodej coprniški tu?« 

»Čakaj ...«  Martinove misli so šle v čisto drugo smer. »Ali ne veš, kaj je s Polonico?«

»Lipetovo? Kdo bi vedel? Nihče ne ve.« 

»O Gorazdu nisi nič čul?« 

»Kdo se v teh časih briga za drugega. Vsakemu je mar le lastna koža.« 

»Kam pa greš, Ambrož?« 

»Ko bi vedel ...« 

»Nekam si se vendar namenil. Ali si znorel?« 

»Čudno bi ne bilo prav nič, če bi se mi zmešalo od vsega hudega. Nekam grem, pa še sam ne vem kam. Samo proč od Podbrezij, proč od Turkov, ven iz morije.« 

Ambrož je brezmiselno silil naprej, Martin ga je prijel za roko in ga zadrževal.

»Ali so Turki še tam, v vasi?« 

»Ne vem. Zdi se mi, da, vsaj ognji se še vidijo.« 

»Kje si ranil roko?« 

»Ko sem bežal in se skrival po hosti.« 

»Zakaj nisi na Taboru?« 

»Raznašal sem sporočila, da so nas Turki zajeli od dveh strani: od Begunj in od Kranja.« 

»Kje imaš konja? Peš nisi hodil.« 

»Kaj vem. Kdo ve, če se ni potepel v gozdove.« 

»Nikar ne sili v goščo, pojdi raje z menoj v vas.« 

»Vasi ni.« 

»Pa na Tabor.« 

»Ne grem. Turška svojat se klati tam okrog. Saj sem vedel, da bo večni romar prinesel nesrečo.«

»Nesrečo in še kolikšno, zame!« je zasopel Martin. »Hej, Ambrož, ali ne vidiš kakšno žival sem ujel.« 

»Pusti vendar coprnika, da ti še hujšega zla ne spravi nad glavo.« 

»Ne, ne izpustim ga, ko sem ga tako težko ujel.« 

»V vas ne hodi, če ti je mlada glava ljuba,« je svetoval Ambrož.

»Pa ne pojdem.« 

Nočilo se je in vsi trije so šli po gozdu na obronek Brda. Iz pogorišča Vilibaldove domačije se je kadilo, snopi isker so se včasih vzdignili iz pepela, pritlikav plamen je vzbuknil iz oglja in ugasnil. Črna in žalostna je ležala podrtija sredi ravnine, črno, ožgano zidovje je molelo v nočni zrak. Po cesti, ki je vodila mimo žalostne razvaline, so jezdeci gnali male konjiče. Konji so prhali, se spodtikali in veselo hrzali v jasno noč.

»Turki so še tu,« je menil Ambrož.

»Še. Ali so se jim kaj postavili v bran?« 

»Le kdo?« 

»Prav imaš, le kdo,« je tožil Martin. »Kmetje? Teh je premalo in neuki so. Gospodje Lambergi visijo v Vojni Krajini in se pretelavajo s Turki, gospodje Ortenburški pa pijejo v Meranu pri Tirolskih vino. Leopolda so pustili v Radovljici, na Valdenburgu so ostali samo še hlapci, kdo vraga bi se menil za ljudstvo! Pa je vendar Leopold po nalogu deželnih stanov pobiral dvojno davščino za obrambo proti Turkom. Deželni stanovi res skrbijo za nas, ha ha!«

»Gospoda že ve. Mi smo preprosti ljudje in tega ne umemo,« je rekel Ambrož.

»To pa umeš, da ti bo trda predla, če prideš Turkom v roke?« 

»Vem!« 

»In to tudi veš, da se smili peklu in nebesom, če te deželni stanovi spoznajo za krivega pa bodi še tako nedolžen.« 

»Gospoda ima svoje muhe.«

Martinu se ni zdelo pametni prerekati se s hlapcem. Gledal je proti Taboru, okrog in okrog obzidja, je žarel soj luči.

»Ali so ga Turki že napadli?« 

»Že. Popoldne enkrat sem gledal z robov gori.« 

»Ali je mnogo naših padlo? Za očeta imam skrb.« 

»Kdo bi vedet?« 

Na cesti je nastal hrup. Spredaj, pred dolgo vrsto so jezdili možje, za njimi se je vlekla dolga vrsta voz, V temi se ni dalo nič razločiti, dokler niso prišli do Srednje vasi. Goreča pristava ob cesti je pa razsvetljevala jahajoče Turke, za njimi vozove, ki so peljali naropano blago, za vozovi črede ovac, ki so blejale in silile v ogenj. Za temi so spet jezdili Turki, zadaj pa je šla vrsta ljudi, ki so povzročali nerazločno vpitje. Z vzezanimi rokami so stopali možje, žene, fantje, dekleta in zamolklo tožili v noč. Zdelo se je Martinu, da mu prihajajo na uho klici po usmiljenju in pomoči. Toda klice nesrečnih sužnjev so zadušili bojni kriki Turkov, ropot vozov in hrzanje konj.

»Vse vlečejo s seboj,« je menil Ambrož.

»Na Benečensko bi radi udarili, pa ne bodo prišli čez gore.« 

»Ravno po tej poti se bodo vračali in takrat bomo spet trpeli, da se Bogu smili.« je menil Martin.

Gledal je Tabor in zahotelo se mu je gori. Tita in očeta mora videti, pa Volbenka jima hoče izročiti, da ga spravita na varno. On pa mora iti v Radovljico, mora vedeti, kaj je s Polonico, drugače mu bo srce poskočilo iz prsi. Po cesti so še vedno dirjali jezdeci in v vasi se je še tu in tam premikala luč kakega zapoznelega turškega roparja, ki je iz pohlepa preslišal glas bojne trombe. Martin je pomislil, da bi mu morda ne bilo težko dobiti ubitega Turka in se preobleči v njegovo obleko. Volbenka bi gnal s seboj, kot bi imel ujetnika. Povedal je to misel Ambrožu.

»Nikar!« ga je svaril Ambrož. »Kmetje so od žalosti in jeze podivjani, razsekali bi te s sekirami na kose, preden bi jim utegnil dokazati, da si Vilibaldov sin.« 

Martin je videl, da je to resnično, zato je sklenil skozi hoste pritihotapiti se k Taboru.

»Kam misliš ti, Ambrož?« 

»Tu v hosti bom prenočil. Zjutraj bom poskusil iti na Tabor. Podnevi je bolj varno, sovraga opaziš že od daleč.« 

»A ponoči se mu lažje izogneš,« je menil Martin.

Prijel je za vrv in gnal Volbenka s seboj po hosti, skozi robidovje in grmičevje. Veje so starca udarjale v obraz.

»Ne vlači me po takem, saj me ubiješ,« je zarenčal.

»Volbenk, kdor bi tebe ubil, bi bil v milosti pri Bogu in ljudeh,« je pikro odgovoril Martin.

Oprezoval je ob gozdnih robovih nad dorečo Srednjo vasjo in nad Britofom, pa je še vedno kak zapozneli Turek prignal tam mimo konja v divjih skokih. Včasih so jezdili tudi po trije ali štirje skupaj. Slednjič sta se vendar v temi izmuznila za gorečim Britofom in za cerkvijo k Taboru. Pod cerkvijo so ležali mrliči, Martin je videl, da so med Turki tudi trupla kmetov, toda v temi. ni mogel razločiti, koga vse so ubili. Prignal je Volbenka pod vzdižni most in straža gori je zavpila:

»Hu! Hej! Kdo je!« 

Nekdo je držal v roki dolg podajalnik in je grozeče meril z njim v globino pod seboj.

»Hu, če se mi ne pobereš, te bom kar s podajalnikom!« 

Vkljub tegobi se je moral Martin zasmejati.

»Mene vendar ne boš! Odprite Vilibaldovemu sinu!« 

»Vilibaldov Martin!« je zašumelo po okopu.

»Vrzite most!« 

»Ne, prej posveti in poglej, če je pravi!« 

Mož s plamenico se je nagnil čez obzidje.

»Si že pravi, Martin! Bog in Marija Taborska s teboj!« 

»Jaz sem, odprite že vendar,« se je Martina lotevala nejevolja.

Mostič je padel na nasip. Martin je potegnil jetnika za seboj. Kmetje so v svitu plamenic gledali coprnika, poznali ga niso, ker je obračal obraz vstran.

»Koga si pripeljal v goste,« so se čuditi brambovci.

»Pa kar zvezanega! Ali je vohun?« 

»Če je vohun, ga zabodem kot snop pšenice,« se je ponesel tisti s podajalnikom.

Martin je potegnil Volbenka k ognju, da mu je svit ognja obžaril potuhnjeni obraz.

»Glejte! Ali ga poznate, našega soseda, prijatelja?« 

Ljudje so zavpili, ko so videli Volbenka in vest o tem je mahoma preletela ves Tabor, še stražnki so zapuščali odkazana mesta. V temo je zadonel jasni Vilibaldov glas:

»Kam hočete? Takoj se vrnite na svoja prostore! Komaj je Turek za ped od njih, že jih ne skrbi nič več! Nazaj!« 

Stražniki so se vračali na obzidje, vse drugo se ja pa prerivalo okrog Martina in Volbenka.

»Glej, ali boš danes tudi krive pričal?« so se mu rogali.

»Si videl Martina, ko je pobil večnega romarja, je-li?« 

Nekdo je stisnil pest in zarjul:

»Če smo možje, zgrabimo to pokveko, tega copernika in ga vrzimo na ogenj!« 

»Molči, saj si vendar kristjan,« ga je opominjal sosed.

»Kristjan sem, pa je oni tudi. Zakaj pa je krivo pričal zoper županovega sina, da bi ga spravil na galeje.« 

»Saj ga bo Bog sodil.« 

»Pa ga mora tudi gosposka.« 

»Le kje si ujel to ščuko, Martin?« so ga spraševali sosedje.

»Ščuko, ščuko, saj res,« se je fant nasmehnil vkljub tegobi. »V podzemeljskem tolmunu Močilske jame mi je padla v roke. Pa je ta ščuka presneto sluzasta in dosti sem imel opraviti, da se mi ni izmuznila.« 

Ljudje ga hvalijo, sprašujejo ter grozijo Volbenku. Besedičijo, Martin pa gleda zaskrbljeno čez glave.

»Kje je oče? Kje Tit?« 

»Tam doli sta, pri straži« 

Glej, že se iz teme, razsvetljena samo z rdečkasto svetlobo ognjev približujeta dve visoki postavi Vilibald in Tit, obstojita v množici, svojem očem ne verjameta.

»Martin, kaj delaš ti tu?« Obema hkrati je uteklo to vprašanje.

»Oče, Tit! Da sta le živa,« se je razveselil Martin.

»Da si le ti tu. Kako da prideš sem.«

[editorial 2] »Ti misliš iti odtod? Kam? Zakaj?« 

Martin se je naslonil na steber, lice mu je bilo spet bledo in otožno.

»Rad bi ostal med vami, pa ne morem, ne smem.« 

»Zakaj ne?« se čudijo brambovci.

Še bledejše je postalo fantovo lice, še otožnejša njegova beseda.

»Ne morem, ne smem. Ali ste kristjani? Če ste kristjani, zakaj trpite med seboj morilca.«

»Morilca? Morilec je Volbenk, njega kaznujmo!« 

Kepa prsti je priletela starcu v lice, toda Martin ga je zaščitil.

»Pustite ga! Njegovo življenje mnogo pomeni. Toda jaz? Ali ni morda v katerem skrita sumnja, da sem jaz morilec?« 

»Nedolžen si, nedolžen, kakor gotovo je Bog pravičen!« so vzklikali možje, ženske so ganjene jokale.

Martinu pa le noče tegoba iz srca.

»Mar ne veste, da dobi nagrado, kdor me spravi pred radovljiško sodišče živega ali mrtvega?«

»Fuj, Judeževi groši!« je zagrmela množica.

»Izven postave sem, vsak izmed vas me sme ubiti.« 

»Ali ne vidiš, da te spoštujemo in imamo radi? A temu zlobnežu, Volbenku, temu ne odide kazen!« 

Vilibald je stopil k sinu prijel ga je za roko, z drugo mu je pokazal temno, od grozotnih, a že ugašujočih požigov razsvetljeno ravan. Mehak je bil njegov glas, ko mu je rekel:

»Martin, ali ne slišiš klica Vilibaldovega grunta. Ali ne čuješ, da te kliče z mehko, prijazno besedo? Glej, tako bi te klicala mati, če bi še živela. Zemlja te hoče, ti pa govoriš, kot bi je ne maral, kot bi ne bil sin grunta. Ti praviš: "Ubijte me, izven postave sem." Greh so te tvoje besede, Martin. Pred Bogom grešiš, pred menoj in pred zemljo domačo.« 

Sinovi pogledi božajo temno ravan in glava mu klone.

»Oče, od Vilibaldovega doma so ostali samo še temelji.« 

»Samo še temelji so ostali, saj vem,« je tonil tudi Vilibald v bolečini in si obenem budil nov ponos.

»Samo še temelji so ostali, prav praviš. Temelji so glavno in ti so ostali. In zemlja je ostala. Lepa je, deviška, kakor je bila od vekov in bo v veke. Zemlja je ostala in ona je vendar temelj, na katerem se zidajo hiše.« 

Pristopil je Tit in nerodno po svoje tolažil:

»Glej, saj je nam tudi pogorelo. Postavimo si nove hiše, z njimi vred nam bo vzrastla nova sreča.« 

»Sreča? Tit, kje je Micka?« 

Tit je sklonil glavo in molčal.

»Zakaj je ne iščeš, Tit? Ali ti je tako mar zanjo?« 

»Krivičen si, Martin. Daj, pomisli, ali je bolje, da je zlo samo na njej, ali je bolje, da poginem še jaz.« 

»Tit, ali svoje žene ne ljubiš!« 

»Ljubim jo!« je prisegal Tit. »A ljubim tudi očeta, ljubim grunt!« 

»Tit ...« 

»V smrtno nevarnost sem se podal zaradi nje. In kaj sem mogel pomagati? Izvedel sem, da so jo že odgnali proti Kolpi, da je že na turški zemlji, moja žena, uboga sužnja ...« Solze so drsele Titu iz oči in še tišje je pripovedoval: »Sedel sem na konja, hotel sem za njo, da jo rešim ali pognem, ali pa tudi ostanem v suženjstvu. Če je ona sužnju, zakaj ne bi bil tudi jaz turški rob? Toda srečal me je tvoj oče in me potegni s konja kakor otroka. Tako mi je govoril, kakor pravkar tebi in rekel mi je: "Če je ona izgubljena, ali ni to dovolj velika nesreča? Ali hočeš poginiti še ti? Ali bi rad videl, da bi ti od žalosti umrl stari oče in da bi propadel grunt?" Ali me umeš, Martin.« 

»Umem, Tit, zdaj te umem. Moja sestra je turška sužnja! Oče! Tit!« 

Vsem trem so v nemi žalosti trepetala in zastajala srca. Tedaj je prišla izza cerkve procesija, župnik je nosil Najsvetejše, možje z baklami so svetili ob njem, sledili so starčki, otroci, žene in dekleta. Brambovci pri ognju so kar zlezli na kolena.

»Hudega Turka ...« 

»... reši nas, o Gospod!« 

Zadaj se je oglasila pesem. Takrat so jo peli prvič in morda niso mislili, da bo še stoletja živela mod ljudstvom.

»O, Marija, Mati Sedemžalostna!
V naročju držiš Jezusa;
mrtev in bled je ljubljeni tvoj Sin
prebada sedem te mečev bolečin!
Ti si na nas pogledala, si grešnikov se usmilila.«

Pesem, ki jo je ljudstvo, nalašč za procesijo naučil peti župnik, je segala v srce. Kmalu so jo ponavljali: mož in otrok, siromak in svobodnjak, stara mati in dekle v cvetu let:

»O, Marija, Mati Sedemžalostna!
V naročju držiš Jezusa.«

Trikrat je procesija obšla cerkev, nato so ljudje obstali pri ognjih; samo župnik je nesel Najsvetejše v tabernakelj. Ljudje so bili kljub nesrečam pogumni, upali so v bodočnost.

»Postavimo si nove hiše in zemlja nam bo spet rodila.« 

»Če pa se vrnejo spet Turki ...« 

»Ne bo jih.« 

»Kako upaš trditi?« 

»Marija Sedemžalostna nas je zdaj rešila, samo vneto jo moramo prositi, pa nas bo zanaprej obvarovala šibe božje.« 

Iz cerkve je prišel župnik in je stopil k Vilibaldu.

»Župan, nova misel se mi je dala, ne vem, ali mi jo je sam Bog vdihnil. Kaj boste rekli vi nato?« 

»Govorite!« 

»Glejte, v glavnem oltarju taborske cerkvico kraljuje sveti Bernard, ljudstvo pa vendar najbolj časti Marijo Sederažalostno. Sveti Bernard nam ne bo zameri, če njegovo podobo postavimo nekam drugam in denemo Marijino na njegovo mesto.« 

Vilibald se je hitro ogrel za to misel.

»Gospod, res vam je to misel Bog sam poslal. Marija naj kraljuje v glavnem oltarju, Marija Sedemžalostna. Taborska Marija. Ona naj bo varuhinja Podbrezij. Kdaj bi to storili? Kar zdajle.« 

»No, ne, Vilibald. Ljudem je še strah preveč v kosteh, niso zbrani, ne pripravljeni za tako slovesnost. Kadar se bo to zgodilo, takrat mora biti dežela očiščena, domovi varni in sonce mora sijati.« 

»Velja,« je potrdil Vilibald domenek in šel med brambovce. Martina je našel med prvimi kmeti. Fant si je pritegnil pas, si zanj zataknil nož.

»Kam pa misliš?« ga je vprašal oče.

»V Radovljico.« 

»Mesto je oblegano od Turkov. Pa če tudi prideš gor, ali misliš, da te bodo poslušali, ko jim boš privlekel Volbenka?« 

»Sam pojdem.«

»Sam? V luknjo te vtaknejo!« 

»Ne!« 

»Nee?« 

Martin in je pogledal očetu čisto od blizu v oči.

»Oče, ti si ljubi mojo mater.« 

»Čemu sprašuješ?« 

»Glej, ljubil si jo in jaz ...« 

»Ti ljubiš Polonco.« 

»Da.« 

»In misliš, da jo najdeš v Radovljici?« 

»Če Bog da.« 

»Življenje tvegaš.« 

»Ne morem drugače.« 

»Svobodo zametuješ.« 

»Bog bo izkazal mojo nedolžnost« 

Vilibaldu se je tresel glas.

»Ne hodi od mene, sin moj!« 

»Ne zadržuj me, oče!« 

»Ali ne slišiš klica svoje zemlje, sin?« 

»Glas srca je močnejši, oče.« 

»Pa če te vabi v pogubo?« 

»Tudi zemlje mi brez nje ne bo dala sreče.« 

Vilibald je razumel, le očetovsko srce mu je stiskalo bol. Vendar se je premagal in je še enkrat pogledal globoko sinu v oči.

»Ali res ne moreš drugače?« 

»Ne morem, oče.« 

»Potem pojdi in vrnita se.« 

»Zbogom in upaj, da se kmalu vidimo.« 

Vilibald je odšel med kmete da bi z glasnim pomenkom zadušil skrb za sna. Martin je odšel v cerkev. Pokleknil je pred oltar Marije Sedemžalostne, kakor tisti večer, ko bi bil skoro postal požigalec. Molil je, kakor je molil tisti večer, le misel mu je bila vse bolj in bolj žalostna. Plameni sveč so osvetljevali Marijin žalostni obraz, njene oči, ki so bile vse zardele od joka. Bol pa mu to pot ni hotela preiti.

»Marija, ali me vidiš, da trpim? Vidiš, o Marija. Ti si me rešila iz Močilske jame, ti si mi dala v roke Volbenka, da bom mogel pred svetom oprati svojo čast, ti si me rešila pred Turki. Čuj, me, Marija Sedemžalostna, Mati Jezusova in Mati moja! Zdaj te prosim za bitje, ki mi je dražje, kot ves svet, Marija, če se to še ni zgodilo, ne dopusti, da bi se umazane Leopoldove roke dotaknile bele golobice, Marija S3demžalostna, vrni mi v roke mojega angelja nedolžnega, neomadeževanega ...« 

Več ni mogel moliti. Pokrižal se je, potem pa je izšel na spodnji strani cerkve, da bi se izognil ljudi.

Tita se pa vendar ni mogel izognili. »Kam greš, zdaj, sredi noči?« 

»Noč je najbolj pripravna za poti, kakršna je moja.«

»Greš vohunit za Turki?« 

»Nevesto grem iskal.« 

»Martin!« 

»Moram, Tit. Ona je v Leopoldovih krempljih.« 

Tit je pritisnil roko na srce.

»Potem je ne išči.« 

»Zakaj ne? Ali misliš, da je ne najdem?« 

»Najdeš, toda...« 

Kakor bi mrzla roka zgrabila Martina za srce.

»Toda ... Govori!« 

»Kakšno najdeš, če je v njegovih rokah.« 

Martinu je srce trepetalo kot na vrvi.

»Najti jo moram, naj bo karkoli.« 

»Ne hodi,« ga je prosil Tit. »Ne hodi, ali pa pojdeva oba.« 

»Ostani Tit. Sam hočem iti.« 

»Sam hočeš pasti v pogubo?« 

»Sam hočem uživati srečo, ali nositi bolečine. Vidim, da so vaša srca razrvana, še bolj kot moje.« 

Tit je žalostno gledal za njim, Martin pa je že preskočil obzidje in izginil v noč.

XIII.[uredi]

Turki so baš tedaj oblegali Radovljico. Martin, ki je prišel v bližino mesta in se skrival po okoliških hostah, ni mogel notri. Mestna vrata so bila zaprta. Z zasilnega obrambnega zidu so neprestano padale debele skale in kotli kropa so parili Turkom hrbte. Radovljiški meščani so sicer imeli dva topa, toda streljali niso z njimi, ker so kamenite krogle letele predaleč in niso naredile Turkom nobene škode. Z mušketami so streljali le nekateri brambovci skozi line, drugi jih niso bili vajeni in to orožje je bilo tudi prepočasno. Turki vkljub temu niso hoteli odnehati, ker so se nadejali, da bo v mestu dobiti mnogo dragocenega plena. Daleč v gozdove, prav do Martina je prihajal njihov bojni krik:

»Alah, il Alah!« 

Slovenska zemlja je tonila v krvi svoji sinov in Turkov. Križ in polumesec sta se odbijala drug od drugega. Toda križ je klonil, izginjal bolj in bolj v senci, naposled je padel in se pogreznil v temo. Žar polumeseca se je razlil po vsej pokrajini. Od Carigrada do Triglava je segal, njegov grozotni blesk je strašil že daleč, daleč gori v severnih deželah. Slovenska zemlja je v nemi boli tugovala: slovenske može so njihovi rodni bratje divji janičarji sekali s handžari.

Martin je gledal in živo občutil vso to vojno grozoto. Ležal je v gozdu, nedaleč spodaj so taborili Turki. Tako blizu so bili mongolski oblegovalci, da se je prav do njega slišalo rezgetanje njihovih majhnih konj. Po nebu so plavali oblaki, kakor da bi megla zagrnila nebo in bi se pripravljalo na dež. Iz dušečih megel je zaudarjal oster vonj, včasih je plamen siknil iz njih visoko pod sinje nebo, se zvil in se spet zrušil v nič. Turki so odhajali posamezno in v trupah, vračali so se obloženi s plenom. Gonili so črede drobnice in živine, ki je mukala in silila v ogenj. Vmes so vodili tudi skupine ljudi, ki so žalostno jokali in klicali na pomoč. Toda turški bič je neusmiljeno padal po hrbtih, da so stekale rdeče proge in so postajali udje modrikasti in črno podpluti s krvjo od udarcev. Tedaj so usta nesrečnih sužnjev onemela, ne tožbe, niti vzdiha ni bilo čuti iz njih.

Martin je iz svojega skrivališča v hosti videl Turke, ki so gnali od Lancovegu proti Radovljici krdelo ubogih ljudi, ki se niso pravočasno poskrili. Vmes je bil ubogi starček, ki so mu kolena klecala in se je le s težavo vlekel dalje. Pred njim se je ustavil Turek, stal nekaj času, potem je starcu porinil nož v srce. Nesrečnik se je zgrudil na tla, Martin ni mogel slišati njegovega smrtnega kriku, le trepetal je ob strašnem zločinu in se križal. Turki pa se za starca niso več zmenili, gnali so ujetnike naprej, kakor da se ni nič zgodilo.

Vsa turška sila se je morala zgrniti po poljih in bregovih okrog Radovljice, tako se je glasilo povelje bega Hasana, ki jih je vodil. Le manjši oddelki so včasih odhajali ropat in požigat po okolici, sicer so pa neprestano naskakovali mestece, se rogali znamenju križa na obzidju in streljali vanj. Toda mestece se ni podalo in Vilibaldov Martin je gledal že tretji dan, kako se turški barjaki zaletavajo v mestno obzidje in se spet razlivajo nazaj po ravnini, kakor valovje. Vse te pestre barve, iskri konjiči, zastavonoše s polmesecem, vse se je prerivalo, podilo, sem in tja. Turški jezdeci so gonili male tatarske konje okrog mesta, gledali so, kje bi zazijala v obzidju vnel, skozi katero bi mogli vdreti v mestece. Toda zidovje je kljubovalo. Včasih je rignil konj in klecnil, včasih spet padel rdeči jezdec na tla. Martin je trepetaje gledal v obzidje. Turki se niso menili za ustreljenega tovariša; gonili so naprej, turški konji so mu stopali na hrbet, zdrobili mu glavo. Bila je pač vojna, ne vojna, ropanje.

Neko noč, ko je Martin ves utrujen zadremal, je začul divje krike, rezgetanje konj in rjovenje. Gledal je in videl množice, ki so odhajale izpred Radovljice. Niso se pomikali vozovi naprej na Gorenjsko, šli so nazaj po beli cesti.

»Kaj je?« se je čudil Martin. »Ali mar Turki odhajajo?« 

Ni si mogel pojasniti tega, do jutru ne. Ko se je zdanilo, je videl, da je vsa okolica Radovljice prazna, zapuščena. A, glej! Tam, izza mesta so prijezdili trije jezdeci na visokih konjih, toda ti so imeli svetle čelade. Objezdili so mesto in se vrnili skozi mestna vrata notri. Le nečemu se je čudil Martin. Po tleh je ležalo vse polno turških konj, razbitih voz, podrtih šotorov in pobitih Turkov.

»Naveličali so se obleganja, pa so šli,« je menil Martin. Šel je po gozdovih, po grapah in tokavah, da bi prišel v mesto. Vedel je, da mora zdaj iti tja, da mora dobiti Polonico.

»Hm! Ali zdaj imaš? Ali imaš dovolj?« Pošasten je bil glas, ki je udarjal na Martinova ušesa, da je nehote postal.

»Ali sem te res? Hej, zdaj vidiš, kako se prereže vrat? Z enim zamahom, ha, ha!« 

Martina je izpreletaval mraz, glas pa je prihajal bliže in bliže.

»Meni si hotel prerezati vrat, sem pu jaz obračunal s teboj.« Izza jelovja je prišel Gorazd s Posavca, oči so mu bile krvavo podplate in v okrvavljeni desnici je držal nož, na katerem se je kri že strdila. Srajca, kamižola vse je bilo obrizgano s krvjo. Martin je odstopil za tri korake.

»Gorazd? Gorazd s Posavca! Kaj si ti?« 

Gorazd je izbuljeno gledal nekam po hosti.

»Da Gorazd s Posavca? He, Posavce je hudič vzel. Da, sem Gorazd? Tudi Gorazdov grunt je šel k vragu!« 

»Gorazd! Kaj si storil? Koga si zaklal?« 

Gorazd je neumno ogledoval krvav nož in roke.

»Koga sem? Zakaj me pa še to vprašaš? Ali ne veš? Saj govori o tem že vsa Gorenjska, da, vsa Gorenjska. Hej, hej, ali ne vidiš? Tam gredo biriči pome!« 

Gorazd je zatulil in hotel zbežati, toda Martinove železne pesti so ga zadržale.

»Kam vendar hočeš? Kaj si storil?« 

Gorazdove oči so se divje blazno lesketale.

»Kdo si? Zakaj me ne pustiš dalje? Ali ne vidiš biričev?« 

»Kje? Kje?« 

»Tam! Tam ali ne vidiš?« 

»Bodi miren, saj ni nikogar!« 

»Da ni nikogar? A kdo si? Zakaj me ne pustiš dalje, da bi ušel biričem?« 

»Gorazd. ali ne poznaš Vilibaldovega Martina?« 

»Vilibuldovega Martina. Iz Podbrezij? Pa tisti nisi ti!« 

»Sem! Kaj me res ne poznaš, Gorazd?« 

»Ne, ne, ti nisi Vilibaldov Martin! On bi me ne zadržaval tu, on bi mi še pomagal, da bi se skril pred biriči.« 

Martinu sta groza in usmiljenje hkrati polnila srce.

»A kam hočeš? Kaj si nartdil?« 

»Pusti me. Zaklal sem nekoga! Če me ne pustiš, bom zaklal še tebe!« 

Držal je nož in meril z njim v Martinove prsi. Martin mu je stisnil roko v zapestju, da je nož padel na tla.

»Gorazd! Od kod prihajaš, to mi povej!« 

»Iz Radovljice. Pusti me! Ali ne vidiš tam biričev?« 

»Saj jih ni. Jaz sam sem pri tebi.« 

»Izpusti me, kdorkoli si! Ne izročuj me biričem!« 

»Ne boj se. Gorazd. Biriči te ne bodo dobili. Kje so Turki?« 

»Odšli so, ne vem kam. Tja pač, odkoder so prišli.« 

»Ti prihajal iz Rudovljice.«

»Odtam, da. Pred biriči bežim.« 

»Revež, od groze se mu je zmešalo.« si je mislil Martin.

Potem ga je vprašal dalje: »A zakaj bežiš?« 

»Če me ujamejo, me obglavijo, ali pa me pošljejo v svinčene rudnike, morda pa celo na galere.« 

»Kaj si zločinec?« 

»Zločinec? Čemu neki? Dobro delo sem storil?« 

»Pa praviš, da te biriči zasledujejo.« 

»Seveda me, ker človeška pravica sodi krivično. Ti pa dobro veš, da nisem storil krivice in zlega.« 

»Pa kaj si pravzaprav storil?« 

»O, hitro sem poravnal svoj račun z njim. Res, hitro. Sunil sem z nožem, z enim samim zamahom sem mu prerezal vrat. Še zastokal ni, še vzdihnil ni. Kri je bruhnila iz prerezanega vratu, glej, ves sem še okrvavljen.« 

Martina je obhajala že res groza.

»A koga si umoril? Povej vendar?« 

Gorazd je začudeno in neverno gledal v fanta.

»Kaj? Ti tega ne veš? To vendar vsi ljudje vedo.« 

»Ne vem. Daj, odgovori!« 

»Saj sem povedal: zaklal sem ga.«

»Katerega.« 

»Tega, no, prokletegal Zapeljivca moje hčere.« 

Martin je od začudenja spustil Gorazda iz rok in ga komaj še pravočasno ujel, da mu ni ušel.

»Leopolda?« 

»Leopolda da!« 

»Gorazd! Zakaj si to storil?« 

»Imela sva stare račune. Ker sem mu pa prerezal pravočasno vrat, sem preprečil, da ni izvršil dragega, še gnusnejšega zločina.« 

Martin se je spomnil Polonice in se je ves stresel.

»A kakšnega, Gorazd?« 

»Neki deklici je hotel vzeti čast, Bog nas obvaruj!« 

»Kateri? Kakšni?« 

»Ne vem. Pa jaz moram odtod. Biriči im iščejo!« 

»Povej! Povej mi vse!« je zahteval Martin.

Gorazd se je uzrl po hosti in ustne so mu posinele.

»Biriči, Biriči!« 

»Kje?« 

Gorazd Martinu ni odgovoril, iztrgal se mu je in je v velikih skokih izginil daleč v hosto. Potem je dolgo razmišljal, kaj naj stori in je nazadnje krenil proti Radovljici.

»Moj Bog, če me zgrabijo in vtaknejo v ječo!« se je bal.

»Saj me ne bodo, saj me ne bodo,« se je tolažil.

Šel je proti Radovljici, misel na Gorazdovo izpoved in skrb za Polonico sta šli z njim. Sredi travnikov je obstal, svojim očem ni mogel verjeti. Pesem je prihajala s ceste.

»Leži, leži tam polje,
polje zeleno, ravno.
Mlad fant po polju vriska,
a srce mu je bolno ...«

Pesem je bila tovorniška, glas je bil Filipov.

»Filip! Poje, vriska!« se je čudil Martin. »Ali je tu tudi znorel od vsega hudega, kakor Gorazd? Moram, moram ga videti!« 

Hitel je proti cesti in videl, da Filip pelje za roko žensko. Tista visoka postava se mu je zdela znana. Pa vsaj ne, da bi bila – ? Ne, Micka ni, Tit sam mu je povedal, da so jo že davno odgnali čez Kolpo. A vendar! Tako znana mu je in Filip je ob njej. Martin je tekel čez travnik, kar so mu noge dopuščale in čez nekaj časa so mu začela kolena klecati od radostnega spoznanja. Res, ni se varal! Filip je vodil Micko za roko.

»Micka!« je zavpil Martin, da ste se onadva na cesti ustavila in se ozrla. Potem sta ga spoznala:

»Martin!« sta zaklicala oba hkrati in mu pohitela nasproti.

Pozdravili so se in Martin je komaj prišel do besede.

»Pa kako, da si tukaj Micka? Tit mi je pravil, da so te že odpeljali čez Kolpo.« 

»Saj so jo,« je menil Filip in mislil povedati vse, pa je Micka prehitela z vprašanjem:

»Ali je Tit še živ?« 

»Živ in zdrav. Na Taboru je.« 

»O hvala Mariji Taborski!« 

»Po tebi joka, pa zdaj se bo že utolažil. Povejta mi zdaj, kako si prišla na Gorenjsko nazaj.« 

»Filip me je rešil. Filip, pripoveduj ti.« 

Dobrovoljni tovornik je pripovedoval:

»Tik pred turškim vpadom sem tovoril po Hrvaškem. Doli se govorili, da se Turki spravljajo na pot, jaz pa nisem hotel verjeti, ker se v onih krajih vedno govori o turških vpadih. Nazadnje so pa le res Turki prišli tako hitro, da sem se komaj utegnil skriti. Konji in blago je šlo po zlu, no, škoda je bilo, pa tisto se že vse pozabi. Tedaj nato niti mislil nisem, ker sem imel skrbi, kako bi prišel nazaj na Kranjsko. Vendar je preteklo dokaj dni, pa nisem in nisem našel pametne misli. Nazadnje se mi je pa le posvetilo. Slekel sem ubitega Turka in se sam napravil v tiste vražje cape, da bi mi jih nikoli več ne bilo treba dati nase! Grem, grem, Turki se niso menili zame, pred ljudstvom sem se pa moral skrivati, ker me je hotelo kar pobiti. Pridemo do Kolpe, pa mi začne neki Turek pripovedovati, kaj vem, kaj mi je žlobudral, jaz ga nisem razumel, pa sem mu odkimal. A oni me je zgrabil trdo za roko in me je kar vlekel s seboj. Izročil mi je v varstvo neko žensko, potem je pa šel. Ko sem jo pogledat, sem poskočil od veselja — Micka je bila. Še tisto noč sem jo na turškem konju prenesel čez Kolpo. Potem sva pa jezdila čisto brez zaprek do Kranja. Vsi so mislili, da sem Turek, ki vodi s seboj sužnjo. V Kranju sva pa srečala Turčine, ki so se s plenom vračali proti Hrvaški Menili so, da jih je premalo, da bi mogli priti čez gore na Koroško. Takoj sem slekel turško obleko in z Micko sva se napotila v Begunje. Našla nisva nobenega, zato sva pa zdaj namenjena na Tabor.« 

»Filip, moj brat si,« se je veselil Martin. »Tega ti jaz nikoli ne bom pozabil. Mnogo si žrtvoval, da si rešil mojo sestro.« 

Filipove oči so sanjale nekam v daljavo, neizpolnjeno hrepenenje in lep spomin sta bila v njih. Pa je tovornik zadušil čustvo in se je prešerno zasmejal.

»Zato glej, sem jo rešil, ker sem jo včasih rad imel in ker mi je na semanjo nedeljo pušeljc pripela za klobuk, pa me je oče Vilibald zaradi tega spodil po svetu.« 

»Filip, ali mu še nisi odpustil ?« ga je vprašala Micka.

»Odpustil že davno, saj mi je dobro storil. Odpustil sem že, pozabil — pa nisem.« 

Zopet se je v Filipovih očeh risala bolečina, pa jo je zali tovornik znal prikriti. Zavriskal je in zapel:

»So Turki prišli
od daljne strani
in ženina vernega ubili so mi.
Oh, ti ubogi, žalostni svat,
kaj hočem sirota zdaj sama počet?

»Nikar ne poj in ne vriskaj, Filip,« ga je ustavljal Martin.

»Pomisli, koliko gorja je okrog in okrog. Če tebe ni zadelo, vedi, da druga srca krvave, da je dežela zapuščena groblja.« 

»A perjanov ni več tu in groblja se bo spremenila v rodovitno polje. Pozidate hiše, preorjete njive, srebrniki bodo žvenketali in tovorniška pesem se bo glasila po cestah. Kdaj boš svatoval, Martin. Ali me boš povabil?« 

»Svatoval?« se mrači Martinu lice. »Ne norčuj se, Filip. Nevesto iščem, pa ne vem, kje je in kako je z njo.« 

»Polonica? Le nič se ne boj.« 

»Kaj je z njo? Ali si jo videl?« 

»Z očetom Vilibaldom je šla v Podbrezje.« 

»Z mojim očetom? Danes?« 

»Da, da.« 

Martin je poskakoval od nemira in veselja,

»Pojdimo, pojdimo, hitro domov.« 

Napotili so se proti Podbrezjam, a Martinu sta hodila Micka in Filip dosti prepočasi, čeprav sta spešila korak.

»Pojdimo vendar hitreje!« 

»Saj se ne mudi tako zelo,« je ugovarjal Filip. Vkljub Martinovim opominom je vriskal vso pot.

XIV.[uredi]

Turki so odšli in ljudstvo se je globoko oddahnilo. Bič božji je odnehal, sonce je spet veselo sijalo na nebu. A zemlja je plakala, plakala in nešteto človeških src je krvavelo.

Poteptana polja so vzbujala v ljudstvu strah pred bodočnostjo, razrušene vasi, požgane koče, vse to je ubijalo voljo in veselje do dela. Nekatero srce je vsak dan neštetokrat hrepenelo v smeri proti Turčiji. Doli je brat, sestra, nevesta, prijatelj, doma je ostala zapuščena groblja in bolečina v duši. Ubili so očeta, s hišo je zgorela ostarela mati. Kaj bi še na tem ubogem svetu sam, čisto sam in žalosten. Mnogo jih je bilo, ki so mislili tako. Roka je držala lopato, da bi začela prekopavati pogorišče, pa je trudna omahnila. Teža trpljenja je bila prevelika, vsa srca so klonila pod to strašno težo, trepetala so in čakala pomoči, tolažbe.

Sonce je sijalo, vroče sonce Velikega Šmarna. Glej, zdelo se je, da Bog vidi nesrečo in hoče pomagati, zdelo se je, da z nesrečniki čuti tudi zemlja, od vekov njihova ljubeča mati. Vzdigovalo se je poteptano zelenje, jabolka na drevesih so se rumenila, vstajala je iz tal ajda in se sproščala v cvet, koruza si je obrastla in začela polniti storže. Zemlja dobrotna mati je to leto z vsemi močmi hotela pomagati marljivim ratarjem, svojim sinovom, da bi ne izgubili vere vanjo. Hotela je prikleniti nase vse tiste, ki so vezali cule in se odpravljali v severne dežele, kamor še ni segel krivi turški nož.

»Ostanite, sinovi moji!« jim je klicala. »Ne hodite odtod! Bodimo si zvesti v sreči in nesreči!« 

Čuli so obupanci klic zemlje, blodne oči so se vsesale v ravna polja, ki so spet rodila. Pogled je božal trudno zemljo, ki je iz lastne zdrave moči začela celiti rune, katere so ji prizadejala kopitu turškega konju. Začutili so, da to zemljo ljubijo bolj, kot se zavedajo. Upanje, veliko in silno je vstalo v srcih, nesrečneži so razvezali cule. Prijeli so kopače in udarili po razvalinah, v vseh srcih je živela samo ena misel:

»Z zemljo domačo, zemljo slovensko živeti, trpeti in umreti!« 

Silna je bila ta misel, velika in mogočna, kakor so mogočni skladi Triglava, ki čuvajo nad Slovenijo.

Svobodnjak Vilibald se je napotil s Tabora proti domu in Martin ga je spremljal. Žalostno sta stopalu po polju, oči so iskale znanih ljubkih vasic, našle jih niso. Vse je bilo v pepelu, Žeje, Bistrica, Dolenja vas. Veter je raznašal pepel nesrečnih domov in razsipaval po rodovitnem polju. Vilibald je stopal proti domu in globoka žalost je bila v njegovi duši.

Pred njim je ležalo ogromno pogorišče. Ni bilo več sledu o prijaznih Vilibaldovih belili dvorih. Hiša je zgorela, ožgano zidovje je žalostno klicalo do neba. Hlevi so se zrušili na kup, živine ni bilo, staje podrte seno je pogorelo, lope so zgorele do tal, le tu in tam je ležal med pepelom ožgan hlod. Drevje po vrtu je žalostno povešalo osmukane veje, listje je ležalo po tleh. Edino vodnjak, kjer je tekla voda iz kačje glave v kamenito korito, je ostal tak kakor je bil. Vilibald je gledal razdejanje in težko mu je bilo. Vedel je sicer, da najde dom v razvalinah, vendar je resnica presegala domišljijo. In to je bila vendar tista domačija, na kateri je stoletja gospodaril rod Vilibaldov, živel v miru in blagostanju. Zdaj pa je udarila slovensko zemljo strašna šiba božja in tudi Vilibaldovemu domu ni prizanesla.

»Moj Bog, ali je to za greh? Toda za kakšen greh?« 

Vilibaldu je klonila glava, črni lasje so mu napol osiveli. Pokril si je oči z rokami in šestdesetletni starec je jokal, jokal kakor otrok. Molče je stal Martin zraven njega in bolečina ga je zmagovala ob pogledu na uničeni dom in očetovo žalost. Toda on ni zaplakal, v nemi boli je stisnil ustnice.

Solze starega svobodnjaka so dolgo, dolgo padale na ožgano zemljo in so jo pojile. S solzami vred mu je šla iz srca tudi žalost. Vilibald se je naslonil na ožgani zid in oči so mu šle proti sosednjim vasem. Misli, ki so mu napolnile dušo, so bile lepe in tolažil ne.

Zakaj bi tako plakal nad svojo nesrečo, ko so vendar drugi pretrpeli neprimerno več! Seno je zgorelo — zraste otava. Pšenica je poteptana, no ostala je še koruza in ajda. Hej, ne bo propadel Vilibaldov dom, ker zemlja ni propadla. Dom mu je zgorel do tal, a on je ostal živ, sina ima in hčer, ki je rešena iz turškega robstva. O, Bog je dober in usmiljen!

Vilibald si je otrl oči, vzravnal se je in je bil spet stari, ponosni, neupogljivi gospodar. Poiskal je železno rovnico, potem je začel kopati zraven vodnjaka. Dolgo je kopal, naposled je izkopal lonec cekinov, ki jih je spravil notri pred turškim vpadom. Z zaupanjem je gledal lonec in se je nasmehnil.

»Glej, Martin, dom nam je zgorel, a zemlja je ostaja in denar je ostal, z božjo pomočjo si pozidamo nove domove.« 

»Oče začniva takoj!« je vzkliknil Martin in že je tudi on izpod ožganih tramov privlekel železno rovnico.

»Pa začniva v imenu božjem,« je rekel Vilibald in je visoko zavzdignil rovnico. Potem pa je še enkrat pogledal sinu v oči in mu svečano rekel:

»Zapomni si te moje besede, sin in naj ti bodo kakor besede iz Svetega pisma: ena je mati, sin moj, ena je domačija in Bog je eden!« 

Nato je slovesno udaril po ožganem kamenju, da so iz kremenca švignile iskre, za njim je udaril tudi Martin. Jasno jima je bilo v dušah, saj sta kopala nove temelje domu.

* * * * * * * * *

Teden dni potem je oživela vsa Radovljica. Znova se je zbralo tam mnogo ljudstva, postavili so sodni oder in štirideset sodnikov je sedelo na njen, med njimi Vilibald. Spet je stal Martin pred sodniki, toda ni imel zvezanih rok in ponosno je vzdignil glavo. Malo stran od sodnikov je stal z zvezanimi rokami zločinec Volbenk, teman kakor noč, potuhnjene oči je upiral v tla in ni maral pogledati ne sodnikov, ne ljudstva. Prostorni trg pa je komaj dal prostora ljudem, ki so se zgrinjali iz vse Gorenjske, posebno še tisti, ki so bili pri prvi sodbi, tedaj, ko je bil Martin spoznan za morilca in obsojen na benečanske galere. Ljudje so se prerivali, žugali Volbenku in mu grozili:

»Zdaj boš pa ti nekaj poskusil, coprnik, ti, ki si zlo prizadeval poštenim ljudem!« 

»Glejte, ga kako v tla gleda: Bog ve, koliko umorov mu teži vest!« 

»Kakšna vest? Saj je nima!« 

»Coprnika sežgimo na grmadi!« 

To se je zdelo vsem prav in po vsem trgu se je nenadoma zaslišal krik:

»Na grmado z njim!« 

»Tu, sredi trga ga sežgimo!« so klicali nekateri.

»Nikar, nikar,« so ugovarjali Radovljičani. »Še mi bi bili nesrečni zaradi prokletnika!« 

Ožbaltov Tit je žugal s pestjo in kričal:

»He, Volbenk! Pokliči hudiča na pomoč, saj je tvoj brat!« 

Mestni vicedom, ki je prišel sodit, Valerij Kraig, ta dan ni bil tako oblasten, kakor takrat, ko so prvič prignali Vilibaldovega sina predenj. Nemalo ga jo tudi pela vest ob misli, da se je takrat pustil podkupiti od krivičnega oskrbnika Leopolda. Sedel je pred zbranimi sodniki, prid njim na mizi je ležal spis, ki je natančno govoril o krivem Volbenkovem pričevanju, čakal je devete ure, da bi začel z razpravo. Med tem pa je neprestano grmelo s trga na oder:

»Prokleti coprnik, danes bo resnica vendar pokazala vsemu svetu tvoje hudičeve laži in spletke!« 

»Vražji sin! Na grmado z njim!« 

»Na grmado!« se je neprestano ponavljalo, kakor odmev.

Drugi pa so vpili:

»Martin hvali Boga, danes se izkaže tvoja nedolžnost!« 

»Naj živi Vilibaldov sin, župan podbreški!« 

Nekdo v množici je celo zarjul:

»Valerij Kraig, danes ne boš mogel krivo soditi!«

»Sram te bodi, vicedom!« je ponovilo nekaj glasov.

Vicedom je od jeze in sramu bledel, ko je začul te krike, ki so pa k sreči takoj utonili med drugimi. Z jeznimi očmi se je oziral na biriče, vendar jih ni nagnal med množico, ker je vedel, da bi sami med toliko ljudstva nič ne opravili. K sreči je bila že tudi prav tedaj ura devet in vicedom je sklenil takoj, začeti s sodbo. Vstal jo in pomignil biriču-trobentaču. Ta je nastavil rog na usta in visoki, zategli glas sodne trombe je zadonel čez trg. Ljudstvo se je pri priči pomirilo, še dihal ni nihče na glas, da bi razločno čul vsako besedo.

Vicedomov sluga je postavil na mizo križ in zraven njega je prižgal dve voščeni sveči. Vpričo vsega zbranega ljudstva je pozval vicedom štirideset sodnikov iz vse Gorenjske, naj prisežejo, da bodo sodili po ukazih neizprosne pravice. Ko je bila slovesna prisega izvršena, so sodniki sedli na svoje klopi, vicedom pa se je obrnil k Martinu:

»Razloži nam zdaj, s kakšno pravdo prihajaš. Govori pa resnico, ker boš za vsako svojo besedo pričal pred živim Bogom!« 

Martinov jasni glas je presunil vso množico, ko je govoril:

»Mogočni gospod vicedom, zastopnik naših deželnih stanov in vi zbrani sodniki! Ker je ta človek, ki sedaj zvezan stoji pred vami, nekoč krivo pričeval čezme, ste me obsodit na galere in ta kazen mi še zdaj visi nad glavo, kar pa lahko s pričami izpovem, da je lagal. Zato zahtevam, da se sodba danes obnovi.« 

»Ugodili bomo tvoji pravični zahtevi v imenu naših deželnih stanov, ki očetovsko skrbe za ljudstvo,« je rekel vicedom.

»Ti Volbenk, si obtožen krivega pričevanja. Kako se boš zagovarjal.« 

»Gospod vicedom, čemu ga to vprašate?« je viknil Vilibald.

»Ker moram delati po postavi, samo po postavi,« je odgovoril vicedom. »Torej Volbenk, zagovarjaj se!« 

Volbenk pa je mrko gledal v tla in molčal.

»Govori!« 

»Govori, ti pravim!« je še trje ukazal vicedom. »Če ne boš hotel govoriti, te bomo prisilili z mukami.«

Starec je vzdignil glavo in njegove zlohotne oči so vražje mirno motrile sodnika, da je la začel umikati pogled.

»Noče govoriti, prokleti coprnik,« je zašumelo med ljudmi.

»Mir!« je kratko in ostro ukazal vicedom. »Birič, stopi bliže, da mu boš z bičem razvezal jezik.« 

Plečat birič je stopil k Volbenku, bič z vozlički so mu je kar tresel v močni, žilnati roki in nesramno se je režni.

»Ali naj kar začnem, gospod vicedom?« 

»Volbenk, odgovori pri tej priči, drugače veš, kaj le čaka.« 

Starec je, trdovratno molčal in prebadal sodnika svojimi zelenimi, grdimi očmi.

»Ali ne misliš govoriti?« 

Spet molk.

»Udari!« je kratko velel v vicedom.

Birič se je bolj zarezal, nagnil se je nazaj in je udaril Volbenka po glavi, da mu je iz licu brizgnila kri.

»Zdaj govori, če hočeš sebi dobro,« je ukazal vicedom. »Če boš še molčal, te ukažem sleči do golega in pretepsti, da ti bo koža pokala. Če ti pa to ni dovolj, imamo mučilnico, tam bomo že izvlekli besedo iz tebe.« 

Volbenk je pomišljal, potem pa se je nenadoma odločil.

»Govoril bom.« 

»Dobro. Govori, da ne bomo po nepotrebnem izgubljali časa. Povej torej zdaj, kako se boš zagovarjal, ker si obložen, da si krivo pričal.« 

Volbenkove zlobne oči so zagorele sredi okrvavljeni ga obraza in sovražno gledaje na Martina.

»Zakaj oni tam ni zvezani?« je vprašal naposled.

»On je tvoj tožitelj, ti si obtoženec.« 

»Prav. Jaz sem obtoženec, a spomnite se, da je oni tam obsojenec, ki jo pobegnil iz ječe.« 

Na to vicedom ni mislil in je bil v zadregi, ker ni vedel kaj naj stori. Volbenkove besede so bile resnične, a Martina tudi ni maral vezati. Tedaj pa je Martin sam stopil pred vicedom in je položil roki na mizo.

»Če se vam zdi tako prav: zvežite me!« 

»Pustite ga!« so zagrmeli, vsi sodniki hkrati. »Kdor se sam postavi pred sodišče, tega menda ne boš vezal.«

»Tako jo,« je razsodil vicedom. »Tebe so zvezanega prignali, on pa, čeprav je obsojence in ubežnik je prišel sam.« 

Volbenk si je grizel ustne, vicedom pa je vprašal:

»Torej, Volbenk, ali si krivo pričal«« 

»Sem, toda …« 

»Torej si?« 

»Podkupil me je oskrbnik Leopold.« 

»Lažeš,« je zavpil vicedom, ki se je bal, da bi starec še kaj več povedal. »Zdaj dolžiš Leopolda, da bi s sebe izmil krivdo, zdaj ko jo mrtev, ker veš, da mrtveci ne morejo ugovarjati. Dokler jo bil živ, tačas si molčal. – Sicer pa: kriva prisega je in je še slabše, če si krivo pričal za denar.« 

»Tako je,« so soglasno potrdili sodniki.

»Ubijmo coprnika! Bog živi Martina!« so vpili ljudje in klici se dolgo niso polegli.

Valerij Kraig je ukazal biriču, da je zatrobil, potem je zopat nastala tišina. Kraig pa jo rekel sodnikom:

»Za krivo pričevanje določa postava, naj se krivoprisežniku odseka desnica.«

»Hej, takoj, pri tej priči!« so zavpiti ljudje.

»Mir! Mir! Mir!« je spet pela sodna tromba. Ljudje so se pomirili in spet uprli oči v sodni oder.

»Najprej moramo dognati vso njegovo krivilo, poleni šele so mu bo odsekala roka,« jo odločil vicedom.

»Martin, sin Vilibaldov iz Podbrezij, v imenu vsega sodnega zbora in v imenu častitih deželnih stanov, ti naznanjam, da si svoboden. Odpuščen ti je tudi beg iz joče, od te ure nisi več izven postave in po postavi bo kaznovan, kdor bi kaj zagrešil nad teboj. Zahvali bogu, da je zmagala pravica.« 

»Prost sem, prost,« je šepnil Martin. V mislih jo padel na Taboru pred oltar Marijo Sedemžalostne in globoko se ji je zahvaljeval, Potom pa je poiskal Polonico, edino njo in nikogar drugega. Tako se je utapljal, v svoji radosti, da je kakor v sanjah slišal vicedomov glas.

»Volbenk, nadalje si obtožen tudi umora tistega tujca, zaradi katerega je bil obsojen nedolžni Martin.«

Martinu pa jo bilo v duši tako svetlo in dobro, da je na mah odpustil Volbenku vse krivico. Rekel je zato vicedomu:

»Gospod vicedom! Dovolj mi je, da je izpričal nedolžnost, zdaj ga pa pustite, naj gre v miru božjem.« 

»To ne more biti,« je odločil vicedom. »Razžaljena pravica hoče zadoščenja. — Volbenk, ali priznaš, da si tujca ubil in oropal?« 

»Nisem ga,« jo zahripal starec. »Še videl ga nisem.« 

»Visoki sodni zbor! Ali naj začnemo z mukami, da ga prisilimo do spoznanja krivde?« 

»Začnimo,« so enoglasno rekli.

»Svinca mu vlijmo v dlan,« je predlagal begunjski skrbnik.

»Nočem,« je odklonil vicedom. »Sodba božja se ni izkazala, Martina smo poizkusili, pa smo se zmotili.« 

»Kaj se posvetujete,« je vpil oskrbnik z Bele peči. »Odsekajte mu glavo, ali pa ga obesite.« 

»Najprej se moramo prepričati o njegovi krivdi. Birič, pretopi ga z bičem! Takoj!« 

»Nee-e,« jo pridušeno jeknil Volbenk.

»Ne? Torej priznaš?« je vprašal vicedom.

»Priznam, toda.« 

»Kaj še? Priznaš in to nam zadostuje.« 

»Toda ubil ga nisem zaradi denarja.« 

»Kaj drugega je bilo pač vzrok?« 

»Večni romar je bil moj davni sovražnik.« 

»In si ga ubil.« 

»Sem ga. Toda kaj boste zdaj storili z menoj?« 

»Ne mi, pravica bo odločala.« 

Med ljudmi je znova zašumelo. Roke so se kar same od sebe krčile v posti. Grozili so Volbenku in vpili.

»Morilec! Podlež!« 

»Kaj bomo naredili s teboj? Drugega ne zaslužiš, kot da bi gorel na grmadi!« 

»Nedolžnega je hotel spravili na galere, zato naj ga pa zdaj prodajo Benečanom.« 

»Nikakor. Prestar je in Benečani bi ga ne marali. Na grmadi naj zgori!«

Vicedom je vzdignil roko in ljudje so utihnili, ker so vedeli, da bodo zdaj obsodili Volbenka. V tej smrtonosni tišini je Valerij Kraig svečano govoril:

»Častiti sodni zbor! Krivda Volbenkova je velika, on sam jo priznava. Kaj zasluži?« 

»Smrt,« so odgovorili sodniki soglasno, edini svobodnjak Vilibald ni odprl ust, da bi izpregovoril strašno besedo.

»Torej smrt,« je odločil vicedom. »Zaradi krivega pričevanja pa se mu bo poprej odsekala desnica.« 

»Oh, nikar,« je jeknil Martin.

»Tu sodi pravica in nobena prošnja ji ne more iztrgati hudodelca,« je menil vicedom. Potem se je spet obrnil k sodnikom in jih vprašal: »Kakšne smrti bo umrl?« 

»Coprnik je! Na grmado z njim!« je zavpilo ljudstvo.

»Obesimo ga,« so se oglašali sodniki.

»Gotovo je čarovnik, toda zaradi čarovnij ga mi ne moremo soditi. Morali bi ga peljati v Škofjo Loko. Ker pa je izvršil tak zločin, ga bomo sodili tu, na mestu.«

Ker je bila ta odločitev skoro vsem po volji, so sklenili, da bo Volbenk obešen in vicedom je razglasil obsodbo.

Ječar, ki je bil obenem tudi rubelj, je privalil klado, na kateri so se še poznali rjavi madeži od krvi, ki je klado oškropila morda že pred leti. Volbenk je vztrepetal, ko je uzrl klado in krvniško sekiro, po vsem telesu se je tresel.

»Stopi tja, da zadostimo pravic,« je ukazal vicedom.

Volbenka je oblival pot, jecljal je nerazumljive besede in prosil usmiljenja, toda tega v srcih sodnikov ni bilo.

»Birič, pahni ga tja,« je zavpil vicedom, ko je videl, da se starec obotavlja. Surovi birič je izpustil bič, stopil je k starcu in mu potegnil črni plašč z ramen. Nato ga je prisilil, da je pokleknil in položil desnico na klado. Na trgu je vladal ledeni molk. Vilibald je zamižal in Martin si je pokril obraz z obema rokama. Edini vicedom je ostal hladen, ker je že dokaj takih prizorov videl. Volbenku je tudi strah vzel besedo. Sredi gluhe tišine se je začul švist sekire, zoprno je zaškrtalo in kri je brizgnila. Volbenk je pol pridušeno kriknil. Roka le ni bila docela odsekana, zato je ječar udaril še enkrat, še enkrat so kosti zaškrtale. Roka je padla na oškropljena tla. Volbenk se je zakotalil po tleh in je divje zarjul od bolečine. Ljudje so gledali strašni prizor. Nekateri so bili bledi, drugi so zlobnemu starcu privoščili. Tisti so takoj začeli kričati:

»Obesite ga! Takoj ga obesite!« 

»Sodba se bo izvršila takoj,« je povedal vicedom. »V svarilo vsem bodo hlapci na Starem morišču takoj postavili vešala. Zdaj ga pa odvedite v ječo!« 

Iz štrelja je brizgala kri, zato je poklical vicedom padarja, da ga je obvezal s platneno krpo. Ko so Volbenka gnali v ječo, je spet molčal, mrk, zamišljen skrivnosten kakor vedno.

Sodniki so se razšli z odra, tudi vicedom je stopil z okrvavljenih desk. Martin pa je šel med ljudi in tam ga je prvi pozdravil svak Tit. Kar objel ga je od veselja.

»Vidiš, Martin, zdaj se je le tvoja nedolžnost izpričala.« 

»Se je hvala Bogu. Toda, da ti po pravici povem: hudo mi je bilo, ko so mu odsekali roko.« 

»Lepo ni bilo, pa vendar je to pravična kazen za vse gorje, kar ga je tebi prizadejal in kar ga je mislil še prizadevati, pa ga ni mogel.« 

»Tit, če bi me ti ne rešil iz ječe, bi zdaj gnil na benečanski galeji in nikdar bi ne bila izpričana moja nedolžnost.« 

»Kar pustiva to. Pojdiva zdaj k Staremu morišču. Gotovo so že postavili vešala, da bo stari hudobnež visel na njih.« 

Martinu pa ta pot ni bila prijetna, vendar je šel s Titom proti morišču, kjer se je kar trlo ljudi. Vsi so Martina radostno pozdravljali in komaj čakali, da bi videli Volbenka z vrvjo okrog vratu.

Vešala so bila že skoro narejena, ravno so pribijali povprečno bruno. Iz svežega in neotesanega lesu so bila, visoka pa tako, da bi hudodelce visel za dva sežnja od tal.

»Glejte, daleč ga bo videti,« so menili nekateri.

»V današnjih časih je to potrebno, da bodo imeli vsi razbojniki vzgled.«

»Zdaj mu vse coprnije ne morejo pomagati!« 

»Ko bi mogli še Turke talko pobesiti,« je rekel nekdo.

V si so utihnili, ker je v vseh srcih zakljuvala neprijetna bolečina in vrsta strašnih spominov.

V tem so se vrnili biriči, ki so šli po Volbenka, praznili rok.

»Kje imate hudodelca?« je zavpil vicedom.

[editorial 3]»Mrtev? Ni mogoče! Potajil se je, da bi nas prevaril in nam ušel. Pa ga vsaj niste pustili samega?« 

»Glejte, gospod vicedom, tam ga nesejo. Prepričali se boste, da je res mrtev. Padar ga je gledal in je rekel, da se je zastrupil.« 

»Zastrupil? Kje je dobil strup?« 

»Morda ga je imel pri sebi.« 

Novica je osupnila vse navzoče in jih napolnila z grozo.

»Hudič mu je prinesel strupa,« so se plašno pogovarjali. »Ni hotel, da bi poginil na vešalih. Le verjemite, da je tako, ker hudič varuje svoje.« 

V tem so prinesli Volbenka in ga položili na tla pod vešala. Kri na odsekani roki se mu je že strdila. Obraz je bil nekoliko spačen in strašne, črne oči so z osteklenelimi zenicami gledale nekam v prazno. Pogled vanj je bil grd in strašen obenem, da so se ljudje križali in vzdihovali.

»Bog nas varuj in sveti Križ božji!« 

Vicedom ni maral pokazati strahu, kakor nekateri ljudje, ki so kar zbežali. Ukazal je izkopati jamo in vanjo so vrgli truplo mrtvega morilca. Visok kup prsti so nagrmadili nanj, tako da je ljudi minil strah, ker so videli, da jim ne more več škodovati. Le ponoči so še dolga leta hodili strahotna mimo Starega morišču.

* * * * * * * * *

Martin, Vilibald in Tit so se odpravljali iz Radovljice proti domačim vasem, ker domov še niso imeli pozidanih.

»Pa kako je pri vas, Tit?« je vprašal Vilibald zeta.

»Ej, bo že, oče Vilibald. Našli smo denar, ki smo ga zakopali pred turškim vpadom in kmalu bomo našli novi dom pod streho.« 

»No, Bog ti daj srečo.« 

»Pa še nekaj, oče Vilibald. Na spomlad, če Bog da, bomo krstili.«

»Lej, Bog ti daj srečo no,« se je starec še bolj razveselil. »Ne enega, dvanajst ti jih želim.« 

Tit se je smejal in se poslovil. Martin in Vilibald sta šla pa dolgo, dolgo molče. Naposled je vzdramil oče sinu iz molka:

»Ej, Martin, kaj gruntaš?« 

»Tiste planine gledam, oče, po katerih sem se skrival, nesrečni izgnanec, ko sem bil izven postave. Takrat že nisem več upal, da bi dočakal dan, ko bo vsemu svetu razglašena moja nedolžnost in vendar sem ga dočakal.« 

Vilibald je resno prikimal z osivelo glavo.

»Da, sin moj, prišli so Turki in so odšli. Bila je težka preizkušnja, prestali smo jo s pomočjo božjo. Prišle so nesreče, sekale so nam rane, zdaj je ostal v dušah samo pe bolesten spomin in z njim upanje v srečnejše čase.« 

XV.[uredi]

Jesen je prišla v deželo. Zemlja je dala, kar je mogla dati, a mnogo ni bilo. Vendar upanje v srcih ni umrlo. Iz razvalin in pogorišč so vstali novi domovi. Gradovi to jesen niso dobili desetine, ker je ljudstvu sedela lakota za vratom in ni moglo dati prav ničesar. Deželo je strašni turški vpad popolnoma opustošil, ljudje niso mogli plačati davščin. Deželni glavar Viljem Turjaški je pisal o vsem cesarju. Tisto jesen je plačala davščino samo duhovščina in plemstvo, katere ta vpad ni tako zelo prizadel.

Prišla je jesen, roženvenska nedelja in sonce je sijalo, toplo jesensko sonce. Že je listje na drevju porumenelo in naletavalo; lastovke so zapustile, svoja gnezda in žerjavi so z zateglimi kriki preleteli slovenske zemlje. Tudi Podbrezje je obsevalo tisto lepo nedeljsko sonce, bolj rumeno in bolj toplo, kakor ob delavnikih. Vseh petero vasi se je kopalo v njegovih žarkih. Res so žarki obsevali tudi žalostne groblje, a te so bile črne, skozi njihov zlokobni mrak pa so se belili novi domovi, postavljeni s trudom, a vendar z veseljem in upanjem v srcu.

Tisto nedeljo so izpolnili podbreški farani, kar so obljubili ob času turške sile. Prenesli so Marijo Sedemžalostno v veliki oltar.

Okrog in okrog cerkve, ob obzidju, ki je bilo oškropljeno s krvjo brambovcev in Turkov, so stali visoki mlaji. Mežnar je vlekel za vrv in zvonilo je, zvonilo tako veselo in radostno, da so nehote vsa srca zatrepetala v želji po daljni sreči, po tistem tihem in sladkem miru. Ves prostor pred cerkvijo in okrog cerkvice je bil poln ljudstva, ki se je od blizu in daleč zbralo na Taboru na ta zgodovinsko znameniti dan. Nestrpno so pričakovali, da bi se vratu cerkvice odprla. Glasovi zvonov so sladko brneli, tem bolj, ker je bila farna cerkev svetega Jakoba brez zvonov. Turki so jih razbili in kose brona odpeljali s seboj. Dolgo in nestrpno je pričakovanje med vsemi temi praznično oblečenimi ljudmi. Naposled so vendar dočakali, da so se cerkveno vrata odprla na stežaj.

Iz cerkve so stopili štirje možje, Vilibald med njimi, ki so nesli Marijo Sedemžalostno. Rdeče, objokane so bile njene oči. Kdor je pogledal, kjerkoli je stal, vsakega so gledale te oči, kakor bi bila Marija živa. Gledale so globoko, globoko v dno duše, te žalostne objokane oči. Vsako srce je zadrhtelo pred tem nemim pogledom. Srce grešnika je tedaj, v milosti polnem hipu vztrepetalo, kesanje in gnus nad grehi ga je obšel. Tedaj je roka nehote trkala na prsa in so usta govorila preprosto, starodavno molitev res iz globine srca: »Ko bi grešnik to vedel koliko duša košta, bi greha ne delal, ne žalil Boga!« Marijine oči so bile danes bolj objokane, bolj žalostne, še globje so iskale v dušo. Jesensko svetlo sonce je obsijal' podobo in tedaj je zalesketala, kakor da bi bila kraljica nebes živa, kakor da bi oživel tudi mrtvi Sin v njenem naročju, da bi iztezal desnico in blagoslavljal ljudstvo. Bil je to veličastni trenutek, ko so se izvijali iz prs tihi vzdihi in so hiteli od skrajnega koncu taborskega obzidja do Marije. Sleherni med romarji je gledal na Marijin kip in goreče mislil na nebeško Mater, ki prav gotovo ne more biti lepša, kot Marija Sedemžalostna na Taboru, obdana z vencem sončnih žarkov, ki so ji spletli na glavo prelepo zlito krono.

Možje so nesli podobo okrog cerkvice. Gruča se je hitro umikala pred njimi. Žene in starčki, otroci, možje, fantje in dekleta, vse je padalo na kolena pred Marijo Sedemžalostno. Čutili so, da je bil to čas, ob katerem so si mogli od Marije izprositi milosti in pomoči v nesreči tolažbe v bolečini. Vsakemu je v srcu živela velika in sveta želja. Kadar je svoj pogled potopil v skrivnostno krasne in žalostne Marijine oči, vedno je z vzdihom izročil Mariji svojo vročo željo. Ne s strahom, s trdnim upanjem so izročali Materi božji svoje želje. Saj to je vendar Marija Sedemžalostna. Sedem ostrih mečev ji prebada srce, sedem mečev z zlatimi ročaji. Krasen blesk se odbija od zlatih ročajev od njih bleska gori v zlatu Jezusov mrtvi obraz in Marijin obraz je v tem blesku tako lep, tako materinski, usmiljen in tako žalosten. Sedem mečev prebada njeno ubogo srce, da kri kaplja iz njega in je pordečila njen nebesno modri plašč, njen snežnobeli pajčolan, še celo rana njenega božjega Sina je krvava od kapljic iz Marijinega ranjenega srca. Sedem mečev ji prebada srce, sedem strašnih bolečin. Danes ni nikogar med romarji, čigar srca bi ne bil prebodel meč strašne bolečine, a z bolečino Matere Zveličarjeve se vendar ne more primerjati. Zato pa bo ona, ki je na svetu občutila že toliko bolečin, razumela tožbe človeških src in jim bo poslala zdravilnega leka. Prosila bo svojega Sinu, ki ji je tako truden, ranjen in ubog ležal v naročju, naj se usmili ubogih ljudi zaradi prevelike, svoje in njene bolečine. Zato kličejo vsa srca k Njej, zato prosijo Njo Sedemžalostno, ker nihče ne more tako kot ona razumeti bolečine.

Možje stopajo počasi, počasi okrog cerkvice. Tudi njim korak zastaja, varno nosijo v svojih rokah dragoceno breme. Če bi zdaj prišli Turki in bi jim hoteli iztrgati sveto podobo, bi jo branili, steklo branili in le čez njihova trupla bi priše1 sovrag do svete podobe, ki je predstavljala Njo, na katere priprošnjo se je tu že toliko čudežev zgodilo. Nešteti spomini v cerkvi pričajo, da je tu že marsikdo dobil zdravje, dušno in telesno. Možje stopajo, od ganotja imajo solzne oči. Morda gledajo revno taborsko obzidje in mislijo na strašno turško povodenj, ki je kar zalila vasi, polja in bregove in se je zdelo, da bo uboga trdnjavica utonila v njej, kakor čoln v razburkanem morju. Le kako je mogoče, da se je malo krdelce slabo oboroženih brambovcev moglo ubraniti stoterni turški premoči? Kako, da jim ni upadlo srce, da jim ni popadalo orodje iz odrevenelih rok? Nihče tega ne sprašuje, nihče se temu ne čudi. Vsi vedo dobro:

Marija Sedemžalostna, je vdahnila Turkom — nevernikom misel, da so opustili obleganje in Marija je podpirala brambovce, da so se borili in niso utrujeni popadali čez obzidje.

Počasi se pomika sprevod okrog cerkvice obsijan od sončnih žarkov, Marijina podoba čudno krasno žari in tisoči vzdihov hite do nje, sto in sto prosečih pogledov išče tolažile v njenih objokanih, žalostnih očeh. Duhovnik, ki je stopal za podobo v zlatem, rožnatem plašču, je zdaj začel moliti in njegov visoki glas je šel do src vseh in vsakega posebej.

»Mati usmiljena!« 

»Prosi za nas!« 

»Devica mogočna!« 

»Prosi za nas!« 

»Stolp Davidov!« 

»Prosi za nas!« 

Iz vseh grl hkrati se je vzdignila prošnja, zabrnela je in odhitela pred prestol Matere vseh Zemljanov. Bilo je nekaj veličastnega v tej molitvi, ko je tisoč ust s spoštovanjem in zaupanjem izgovarjalo te kratke besede.

Ko je Sprevod prišel okrog cerkvice, so šli z Marijino podobo še okrog grajskega obzidja. Ustavili so se pred tremi križi, ki so stali na vzboklini sredi ograjenega travnika. Zraven križa je rastla stoletna lipa, že skoro vse listje ji je odletelo. Ko se je sprevod ustavil pred križi je pa lipa stresla s sebe še zadnje listje, stresla ga prav pred noge Marije Sedemžalostne, koketajoče se v soncu, kakor bi hotelo na tu način počastiti Kraljico nebes. Izpred križev so se napotili nazaj v cerkev. Povsod je Marijo pozdravljalo nešteta vdanih src. Starčkom so drsele solze iz oči, matere so pritiskale k sebi malčke, kar jih niso vzeli Turki v robstvo in jih izročale Mariji v varstvo. Vmes so bile tudi matere, ki so jim krvoločni pesjani pobrali otroke: te so trepetale ob mislili nanje in prosile Marijo, naj ne dopusti, da bi v njihovih srcih ugasnila misel na Bogu in Marijo, da bi zamrl spomin na mater, ki jim je prva sklepala roke v molitev. Marija, vrni jih, vrni! Z zaupanjem so v Marijo gledali možje, ki so vzdigovali domove iz ruševin in niso vedeli, s čim bodo v tem letu preživeli družine. Pa bo že! Marija je pomagala doslej in jih tudi zdaj ne bo zapustila. Ko je šla mimo njih Marija, vsa zlata in žalostna, so trenutno pozabili na bolest in na vse nadloge, ki so jih zadevale in jih še tepejo, niso občutili ran, ki so še vedno krvavele in skelele, skelele. V srcu se je naselil mir in tiha blaženost, ostalo je upanje, veliko in silno, kakor gore, lepo in nežno, kakor jutranja zarja. Tedaj je nov vzdih priplaval do Murije. Prvi jo je tako pozdravil siromak, berač ob lipi in za njim so ponovila vsa usta:

»Pozdravljena, kraljica nebeška, pozdravljena stotisočkrat!« 

Sprevod z Marijino podobo je krenil v cerkev. Za njim so drli v cerkev, kdor se je mogel preriniti notri, ali so klečali zunaj na tleh in želeli in hrepeneli, da bi čuli vsaj besedo iz svetega hrama. V cerkvici so pa postavili Marijo Sedemžalostno v glavni oltar, kjer je preje kraljeval sveti Bernard. Sveti Bernard je zdaj stal zgoraj na lesenem pozlačenem podstavku. Ko je bila Marija z Jezusom v naročju v glavnem oltarju, se je vsem navzočim iztrgal iz prsi vzdih, globok vzdih olajšanja in tihega veselja. Potem so cerkvico zagrnili oblaki dišečega kadila in mašnik v rožnatem plašču je prvi daroval sveto mašo pred Marijo Taborsko, ljudje so klečali in molili in peli:

»O Marija, Mati Sedemžalostna!
V naročju držiš Jezusa:
mrtev in bled je ljubljeni Tvoj Sin,
prebada sedem Te mečev bolečin …«

Po daritvi pa je župnik podbreški govoril dolgo, dolgo, da so se ljudem srca v prsih topila. In znova so vse duše zadrhtele, kakor struna, če udari godec ob njo in zopet so vsi klicali s srcem in z ustmi:

»Pozdravljena, Kraljica nebeška, pozdravljena stotisočkrat!« 

V glavnem oltarju taborske cerkvice je zakraljevala Marija Sedemžalostna. Sonce je padalo skozi barvasta okna Nanjo in na mrtvega Sina v njenem naročju. Podoba se je kar izgubljala v mavričnih barvah. Sedem mečev z zlatimi ročaji se je lesketalo in kri iz njenega srca je bila rdeča, živordeča. Samo obraz Marijin se ni skoro nič spremenil v tem blesku. Samo lahno je bil obžarjen, z globokimi, objokanimi očmi, ki so te povsod našle, mir a globoka bolest je bila razlita po njem. Kraljevala je nad petimi vasmi: nad Podtabrom, Britofom, Srednjo vasjo, Dolenjo vasjo in Bistrico. Kraljevala je nad polji, gozdovi, nad domovi in nad srci, ki so jo ljubila, ki so ji bila vdana.

Po daritvi so začeli verniki hoditi po kolenih okrog oltarju, da bi jim Mati božja izprosila pomoč pri svojem Sinu. Po kolenih je lezla okrog oltarja sivolasa starka, ki so ji edinega sina ubili Turki. To je bila zanjo rana, tako globoka, ko je vedela, da jo bo prej pokrila črna zemlja, preden se bo strašna rana zacelila. Ko je pa starka gledala Mariji v žalostno obličje, ji je bilo kot bi vlil v njeno rano olja. Nič več ni bil spomin na sina tako pekoč, nič več ji ni bilo tako težko misliti, da je zgubila edinca. Z golimi koleni je drsala okrog oltarju in šepetala:

»Marija, tudi ti si zgubila Sina in huje ti je bilo kot meni!« 

Po kolenih je drsel okrog oltarja stari Vilibald in za njim sin Martin. Martinu je bilo v duši sladko in bolestno, da bi plakal od gunotju, od prečudne sreče. Glej, toliko ljudi je prešlo ob turškem vpadu, ni skoro srca, ki bi ne bilo globoko ranjeno. Tudi on je trpel, a trpljenje njegovo je moralo priti, da je mogel zaživeti v nove, srečnejše dni. Trpljenje njegovo je bilo, ki ga je obvarovalo nesreče, pogube. Glej nikogar mu ni vzel strašni turški vpad, vrnil mu je svobodo in dom se že tudi dviga iz razvalin. Tako mehko je bilo Martinu ta hip v duši, da bi molil, molil za vse, še celo za Volbenkovo dušo. Spominjal se je, kolikokrat je klečal pred Marijo Taborsko nesrečen, ponižan do smrti, danes pa je bil srečen in mir je nosil v duši, saj ni bilo nikogar več, ki bi mu ga hotel skalili. Molil bi pa od prevelike sreče moliti ni mogel in je v sladki boli neprestano ponavljal:

»Mariju Taborska, Marija Mati Sedemžalostna!« 

In Polonica je drsela po kolenih okrog oltarja, pa goreče zahvaljevala Mariji, da se je vse dobro izteklo.

Bog je Marijini priprošnji vse tako lepo uredil. Če bi Polonica ne šla tisto usodno jutro v Radovljico, bi jo morda ujeli Turki, ubili bi jo, ali pa odpeljali v še strašnejšo sužnost. Tako pa jo je nevede in nehote rešila krivična roka oskrbnika Leopolda. In Gorazd! Gorazd, ki ji je rešil čast? Izginil je kakor kamen v vodi. Polonica se je pogreznila v žalosten spomin in je prosila Boga, naj odpusti blaznemu Gorazdu strašno krvavo dejanje, ki je pa končno tudi moralo priti vmes. Pa je zavrgla strašno misel in je še bolj goreče prosila Murijo, naj ji da vedno in povsod srečo. Pred seboj je videla Martina in njeno otroško čisto srce je molilo k Mariji:

»Marija Sedemžalostna, ne zase, le zanj te prosim!« 

Prav pred Marijinim oltarjem sta oba hkrati pokleknila, Martin in Polonica. Skrivaj sta se ozrla drug na drugega. V očeh obeh so blestele solze in obema je bilo v duši svetlo in toplo.

* * * * * * * * *

Tisto lepo nedeljo sta se Vilibald in Martin vračala s Tabora. Vilibald je hodil otožno, ni se še znebil tiste mehkobe, ki mu je polnila dušo v cerkvi. In kakor mu je bila misel mehka in voljna, tako je tudi beseda zvenela. Z ljubeznijo je gledal edinca in mu je rekel:

»Martin, sin moj! Do danes nisem še vedel tega, a danes sem se zavedel, da sem truden od življenja in star. Zame je smrt, ne gospodarstvo.«

Fant je pogledal na očetu, res, črni lasje so mu osiveli in visoka postava se je upognila. Hotel je očetu tolažiti, a ta ga je prehitel s svojim pripovedovanjem.

»Poglej, Martin, poglej tja na pokopališče k svetemu Jakobu. Tvoja mati, moja žena tam počiva. Zaželel sem si kakor še nikdar, da bi počival zraven nje.« 

»Zakaj govorite o smrti, oče?« 

»Saj sem ti rekel, da sem truden, truden od dolge poti v življenju. Ko boš ti dočakal mojo starost, se boš spomnil name in ne boš se čudil. Saj nisem rekel, da bom umrl. Morda mi še Bog da dočakati, da bom pestoval vnuke. A smrti se ne bojim, pripravljen sem nanjo.« 

»Oče! Tako govori svobodnjak in župan?« 

»Tako govori trudni starec. Svobodnjak in župan si od zdaj naprej ti.« 

»Težko mi je oče, težje kot takrat, ko sem trpel krivico in ponižanje.« 

»Tudi meni je bilo težko, ko mi je oče tako povedal in tvojemu sinu bo težko, ko mu boš tako govoril ti. Glej, dom so vzdignili iz razvalin, zdaj pa svatujemo.« 

»Nikar še,« je zaprosil Martin.

»Nikar? Videl sem vaju danes v cerkvi in ne moreni razumeti tvoje besede.« 

»Videli ste naju v cerkvi, oče, videli ste solze v najinih očeh. Spominjala sva se prestanega trpljenja in ob tem spominu so se oči od sreče orosile. Oče, ljubim dekle, pa ljubim še bolj vas in domačijo. Ko bo naša zemlja preorana, ko bo dom na trdnih temeljih, tedaj bomo svatovali.« 

Vilibald je tedaj objel sina in zaihtel je na njegovih mladih prsih. Potem si jo pa obrisal solze in smehljaj sreče se je razlil po njegovem ostarelem licu. Iztegnil je roko nad svojo lastnino in rekel:

»Ta zemlja je last rodu Vilibaldovega. Pomni: Martin, sin moj edinec od danes nisi več Martin, Vilibald si, svobodnjak in župan. Sin moj, verno poslušaj očeta, ki ti dobro svetuje: ljubi to zemljo, kakor bi ti bila mati in nevesta. Ne zapusti je ti in ostala ti bo zvesta, zvesta do konca. Mariji Taborski jo izroči v varstvo in plodila ti bo, da jo boš ljubil kot svoje življenje. Nikar ne zapusti, te naše deviške zemlje, ne zapusti naše oznojene zemlje, s krvjo prepojene grude, ki ji stoletja gospodarijo Vilibaldi. Prišle bodo nad to zemljo še nesreče, prišlo bo še hujše gorje kot je bilo dosedaj, a prešlo bo vse to hudo, zato bo prešlo, ker zemlja je sveta, posvečena od Boga samega in očuvana. Tako se bo zgodilo, kakor zdaj. Nebo je nad njo krvavo žarelo; zdaj pa jo obseva samo sonce, to našo sveto, posvečeno zemljo!« 

»Amen!« je resnobno odgovoril Martin.

XVI.[uredi]

Ob robu ravnine stoji Vilibaldov dom, ves lep in nov. Naredili so mu novo streho, prebelili so ožgana zidovja pistavili nove hleve in lope. Vilibaldova bela hiša se spet razgleduje okrog in okrog, da jo z zavistjo in občudovanjem obenem gledajo vse vasi, prav do daljnega Gozda, sredi Križke gore. Tudi druge hiše v vasi so že popravljene, kjer pa niso, tam zdaj pomaga vsa vas. Rana, ki jo je zasekal turški vpad, ni še zaceljena, a vendar se dobro zdravi, ker ji pomaga upanje v lepše, srečnejše čase.

Na Vilibaldovem dvorišču rezgetajo konji. Okrušeni vozovi stoje v vrstah pod širokimi lopami. Vilibaldov dom svatuje. Dovolj so doživeli žalosti, dovolj skrbi, zdaj je prišlo veselje na vrsto. Svatje vriskajo, za klobuki imajo suhe pušeljce, nageljnov, rozenkravta in rožmarina ni, ker je predpust.

V hiši za mizo so zbrani svatje in oče Pankrac iz Ljubnega je starešina, kakor je bil na Mickini svadbi. Pa vesel je bil oče Pankrac, da je dobra volja kar žarela iz njega. Najprej se je obregnil ob Tita.

»Hej, Tit, kje pa imaš Micko?«

»Doma je oče, doma,« se je smejal Tit.

»Danes sem jo kor dama pustil, saj je s Turki dosti okrog hodila.« 

»Seveda jo je doma pustil, ker jo je moral pustiti. Saj že teden dni ziblje,« je zinil Martin.

»Martin, ti tiho bodi,« je pozabavljal Tit. »Ob letu bo pa tvojo Polonica tudi zibala, pa ti ji boš pomagal.«

»Kakor ti Micki pomagaš,« je razposajeno vračal Martin.

»Le glej, da se bosta vidva s Polonico tako lepo razumela, kakor se midva z Micko,« je rekel Tit in se presedel na drugi konec mize.

Martin in tovornik Filip sta zbijala za mizo šale, pa tudi Pankrac in Vilibald sta uganila nekatero. Na Taboru je zazvonilo. Svatje so vstajali izza miz, zavijali se v kožuhe in sedli na vozove. Kmalu potem so vozovi drčali iz Vilibaldovega dvorišča proti Podtabru. Spremljali so jih fantje na konjih. Dolgo je že minilo, preden so odšli iz Lipetove hiše na Tabor, kjer jih je že čakal župnik. Martin in Polonica sta pristopila k oltarju. Marija Sedemžalostna je kraljevala v njem, nad njo je stal sveti Bernard, ki ni bil več zaščitnik Tabora, odkar ga je Marija obvarovala pred pesjani.

Resno sta poslušala ženin Martin in nevesta Polonica župnikovo pridigo. Veselju tega dne so se pridružile žalostne misli in spomini na preteklo leto. O vsem je razmišljal Martin, zali ženin, s črnimi lasmi in temnimi očmi, visok, kakor jelka v gori. Mislil je na Volbenka. ki mu je zastrupil mater in ga je pozneje obtožil umora, mislil na Tita in na beg iz ječe. Potem je prišel turški vpad in z njim dolga vrsta strašnih dni. Spomnil se je grozne poti skozi Močilsko jamo in spet Volbenka, ki mu je tako čudno vedno križal pot. Naposled mu je vstal v spomin dan, ko je Volbenk v Radovljici potrdil, da je zoper Martina krivo pričeval iz golega sovraštva in prisegel, da je Martin nedolžen. Volbenka so našli drugo jutro mrtvega v ječi, ponoči se je zastrupil.

Tudi Polonične misli so šle daleč, daleč. Martin je prišel kupovat ovce, in jo je tedaj vzljubil, tudi ona ga je vzljubila. Tisto usodno jutro je šla s hlapcem v Radovljico, jo je oskrbnik Leopold ugrabil in ukazal zapreti. Čez dva dni jo je velel privesti v svojo sobo. Ponujal ji je vina, govoril ji o svoji ljubezni. Poljubiti jo je hotel, a ona ga je pahnila proč od sebe. Potem je postal nasilen, hotel je strgati obleko z nje. Takrat so se pa odprla vrata, prišel je Gorazd, oster lovski nož je držal v roki. Iz onostranstva je dahnil:

»Leopold, eno jagnje si uničil, te pa ne boš. Leopold, danes sem ti prinesel plačilo!« 

Leopold je kriknil, planil je k mizi, pograbil nož in hotel zaklati Gorazda.

Mračno je odgovarjal Gorazd.

»Ne boš me, Leopold! In te golobice ne boš oskrunil!« 

Gorazdov lovski nož je zablisnil, Leopold ni niti zagrčal. Padel je po tleh, iz prerezanega vratu mu je bruhala črna kri.

Gorazd je izginil in tudi Polonica je zbežala iz kraja smrti.

Do tu je bil spomin kakor strašne sanje. Drugo jutro jo je pa oče Vilibald, ki je iskal sina, našel in jo odvedel domov. Z Martinom sta si dolgo gledala v oči, naposled jo je županov sin objel in je glasno vzkliknil:

»Polonica, nihče več te mi ne vzame!« 

»Kdo me je rešil?« se sprašuje dekle. Gleda v Marijine oči in ve: »Ti, o Marija Taborska, Mati Sedemžalostna!« 

»Kdo mi je pomagal, kdo mi naklonil to srečo?« se vpraša tudi Martin. Mrtvega Jezusu v Marijinih rokah vidi in tudi ve: »Nihče drugi kot ti, o Marija Taborska, mati Sedemžalostna.« 

Župnik je nehal govoriti. Ženin in nevesta kakor v sanjali poslušata svate, ki pojo:

»O Marija, Mati Sedemžalostna!
V naročju držiš Jezusa;
mrtev in bled je ljubljeni tvoj Sin
prebada sedem te mečev bolečin.
Ti si na nas pogledala,
si grešnikov se usmilila.«

Pesem je potihnila. Resno župnikovo vprašanje drami Martina in Polonico iz bolestnih spominov, da glasno in jasno odgovorita:

»Da.« 

»Da.« 

Da. Zato, da Vilibaldov rod ne bo izumrl.

* * * * * * * * *

Še stoji med smrečjem na gričku cerkvica na Taboru in kraljuje nad petimi vasmi: nad Podtabrom, Britofom, Srednjo vasjo, Dolenjo vasjo in Bistrico. Še kraljuje v glavnem oltarju Marija Sedemžalostna z mrtvim Jezusom v naročju, nad njo je sveti Benedikt. Obzidje iz turških časov še danes obdaja cerkvico, da ljudstvo ne bi pozabilo na najstrašnejši kos naše zgodovine. V klance in ravnine še vabijo bronasti zvonovi romarja.

Še danes prihajajo trudni romarji, poklekujejo pred oltarjem in usta šepetajo, česar je polno srce:

»Pomagaj, o Marija Taborska, Marija Mati Sedemžalostna!« 

Konec.


  1. ^ Menim, da je na tem mestu prišlo do napake pri tisku, saj manjka delček besedila.
  2. ^ Tudi tukaj je verjetno prišlo do napake pri izidu in zato nekaj manjka.
  3. ^ Predvidevam, da tukaj manjka del besedila