Marija Magdalena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Marija Magdalena
Francka Zupančič
Izdano: Vigred 17/7 (1939), 253-257
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sedela je na hišnem pragu v večerni uri, ko ni še umrl dan in je že blestela na nebu prva zvezda. Marta je bila zaposlena v hiši, ona pa je zrla, v sanje zatopljena, zvezdo. Zbudil jo je glas brata Lazarja: »Vstani, Marija, gosta imamo!«

Kar je ugledala najprej, je bil Njegov pogled, so bile Njegove roke. Neverjetno nežne, koščene roke, globok, ljubeznivo karajoč pogled.

»Jezus je, Nazareški, sin Jožefov,« je dejal brat. »Gre skozi Betanijo in ostane kak dan pri nas.«

Vzklilo je prijateljstvo med Jezusom in Lazarjem. Srečala sta se na potu in se pogovarjala. Vpraševal je Lazar: »Če je življenje dobro, čemu smrt?«

Odgovarjal mu je Gospod: »Resnično, Življenje ne pozna smrti.«

»Je kdo, ki ji more ukazovati?«

»Jaz sem.«

Lazar se je izražal o Njem: »Govori, kot še nihče ni govoril, kar še nihče ni govoril.«

Marta je tiha poslušala. Samo Marijino srce je bilo tedaj drugod in ni umela Njegovih besed.

Sestra je bila zaposlena v hiši, ona pa je sedela na pragu in sanjala. Presedela tamkaj dolge ure, glavo oprto na podboj, oči uprte kvišku k lastovkam in zvezdam. Štirinajstletna, nevedna deklica.

»Kaj premišljaš?«, jo je vprašal nekoč. »Sanjam o tem, kar želim, Jezus Nazareški: o ženinu najmočnejšem, najbogatejšem, najlepšem izmed kraljičev, ki naj mi poreče: Marija Magdalena, ljubim te. Vstani in pridi z menoj!« »Kam, gospod?«, ga bom vprašala. In odgovoril mi bo: »V kraljestvo mojega očeta, poleg mojega prestola, kjer te naredim kraljičino v kraljestvu, kjer je mati moja kraljica.«

Marta, ki je čula, je prihitela polna sramu: »Jezus Nazareški, prosim te, ne poslušaj je. Lena je, vse delo pušča meni. Sramota naše hiše je.«

»Nikakor ne, Marta,« ji je pripomnil Jezus, »Veruj mi, vse to je resnica. Vsaka duša je rojena, da postane nevesta Kralja.«

»Kaj premišljaš?«, jo je vprašal zopet drugič, vedno na hišnem pragu. »Jezus Nazareški, mislim nanj, ki me bo ljubil.«

Pomolčal je za hip, jo pogledal: »Jaz te ljubim.«

Zasmejala se je, ni mogla drugače: »Jezus, jaz iščem kralja svojemu srcu, ne ... « (sinu tesarja, je hotela reči).

Uganil je, molčal. Položil ji na glavo roko in rekel mirno: »Ko te bodo zapustili vsi, ti bom ostal jaz sam.«

Odšel je in mnogo let je ostal le spomin Nanj. Toda nihče ga ni mogel pozabiti. Lazar je dejal: »Bral mi je v srcu, kakor v odprti knjigi.«

Marta: »Smehljal se mi je, vedno zaposleni: »Marta tvoje delo je nepotrebno. Treba je človeku nekaj boljšega.« »Česa,« sem ga vpraševala. In molčal je ali pa pripomnil: »Ne razumeš?««

Tudi Marija je ostala žalostna, ko je odšel. Zdelo se ji je, da ji je nekaj manjkalo, izginil zrak in izginila luč. In samo tedaj, ko ga ni bilo več, je izprevidela, da ... ga je morda ljubila in se ni zavedala. Tako je pač žensko srce.

* * *

Prišel pa je v Betanijo bogato oblečen trgovec, ki je prodajal po Judeji brokat in dragulje. Bil je umetnik v svojem rokodelstvu, znal si pridobiti vstop v hišo, smehljajočih usten, prekrasnega obraza, krivonos, redkobrad. Poznal je sestoj ženske duše in jo znal zvoditi, kakor mu drago. »Glejte izvanredne dragulje, kot vam jih ni enakih!« In razlagal jih je na temno baržunast prt: »Prinesó vam lahko srečo za vse življenje. Vzemite, vzemite!«

»Koliko stane?«, je vprašala z željnim glasom.

»Nič! Če vam je všeč — je vaše. Samo ... «

»Samo?«

Odgovor je bila podla kupčija. Sramota, ki bi je ne sprejela ženska, razen prevarana ali prisiljena vsled najhujše bede.

»Proč! Proč od tu!«, je vpila razhičena in ga pahnila skozi duri.

»Proč, proč od tu, prokleti!«, je grozila Marta ...

»Ej, ej, ne vzhičujte se tolikanj. Ni take sile ... Idem sam. Če nočete, hotele bodo druge. In kdo ve, kdo ve ... Nekoč, mogoče, me bo katera vaju rabila. In prišel jo bom iskat, če me ne poišče ona sama.«

V onem času se je razširjal sloves o nekem Jezusu, preroku izraelskem, po Galijeli in prišel tudi k njim. Pravili so o čudežu v Kani, govorili o njegovih naukih o spoznanju in krotkosti. Marta in Lazar sta vpraševala: »Pa ni-li to oni Jezus, ki ga poznamo?«

* * *

Marija je dolgo, dolgo čakala princa svoje duše, kraljeviča svojih sanj. Toda ni ga bilo. Zaman nje cvetna mladost podobna odtrgani roži. Koža rožnomehka, lasje zlati, enaki zrelemu žitnemu klasju. Glasno ga je klicalo njeno srce, zaželenega kraljiča, ki bi moral priti in jo odvesti ljubljeno v objemu. »Čas je! Čas je že!«, ji je vzklikalo srce. Toda ni ga bilo in naveličala se je že čakanja.

Mladeniči Betanije, ki so jo videli posedati zamišljeno v polet lastovk, so dejali: »Marija, zapravljaš najboljši čas svojega življenja. Samo bajke govore o kraljiču — ženinu. S sanjami izgubljaš najlepše prilike. Izberi si koga izmed nas!«

Koga izmed njih? Nemogoče! Prevelika je bila in premočna ljubav v srcu: samo princ ali kralj bi je bila vredna.

Vrnil se je nekega večera trgovec biserov, še bogatejše opravljen, v nosilnici in spremstvu sužnjev. Odslovil je na mig služabnika, obstal na pragu. Marija je bila tožna, sama.

»Marija Magdalena, uprav prihajam iz Jeruzalema. Kralj Herod je vdovec in si namerava izbrati drugo ženo. Toda nikar ne misli, da bi prišel kralj prvi k tebi. To so dekliške sanje. Toda ... Toda ... Če bi prišla ti v Jeruzalem? Ako bi te kralj videl, ali kdo njegovih zaupnikov ... jaz morda ... in bi mu namignil? ... Nekoč si grdo ravnala z menoj, ali pozabljeno je. Pridi z menoj! Imam dobre prijatelje na dvoru, jaz sam sem zaupnik kralja in lahko mi bo, da te vpeljem. Odeta samo v zlato haljo tvojih las boš plesala med pojedino. Imam mnogo draguljev in z njimi te odičim od nog do glave. Pridobila si boš njegovo srce z belino tvojega telesa, z ljubkostjo tvojih udov, čarom tvojih oči, bleskom mojih draguljev. Prisegam ti zmago.«

Male oči starca so lesketale v temi kakor dvoje biserov. Glas, ki je hotel biti sladek, je prihajal kakor iz cimbala. Zvijal se je kakor kača, ki se vgnezduje v srce.

»Pridi —«, ji je šepetal ... »Pridi!«

Slaba, nečimerna, ženska ... Šla je.

* * *

Postala je ljubica Heroda, igrača dvorjanov, trgovca, nazadnje vseh. Korak za korakom, iz nedolžnosti v blato, vsa podla lestev z viška nizdol. Telo je prehajalo iz rok v roke stotin živali, ki so jo kužile z ostudnim dihom in niso videli in želeli v njej kot ženskega telesa.

— »Tvoji so,« ji je del trgovec, ki jo je odel z dragulji in se je naveličal.

Vrnila se je v Betanijo, plakajoča, nevesta Herodova. Vrnila se je z vsem zakladom —- ponarejenih draguljev. Hotela jih je prodati; trgovec jih je smeje zavrnil: »Tudi ti, Marija Magdale, kakor vse! Bila si gluha zanj, ki ti je govoril resnico ter verjela onemu, ki te je varal. Nikake vrednosti nimajo dragulji.«

Vsa Betanija je kazala nanjo s prstom: »Evo je, Marije, sestre Lazarja in Marte, pocestnice, neveste enonočnega kralja in mnogonočne kraljeve služinčadi.«

Bil pa je v Betaniji gobavec Simon, pobegel vsled bolezni, kakor ona vsled svoje pregrehe. Samo on jo je bil voljan sprejeti v hišo, kot služkinjo.

Ni ji bilo tolažbe. Toda v strupenem spominu ji je ponavljal časih glas: »Ko te zapuste vsi, ti ostanem jaz!« »O Svetec Izraela,« je vzklikala, »kje si, kje si pač sedaj?«

Vrnil se je slepec — ozdravljen. Množice so se gnetle okrog njega, ki je pripovedoval: »Jezus Nazareški je bil. Prerok, ukazal mi je: »Odpri oči!« Odprl sem jih in spregledal.«

Vrnil se je od kapi zadet in hodil, hodil s posteljo pod pazduho: »Jezus Nazareški, prerok, ozdravlja bolnike in odpušča grehe.«

Ko so čuli, da ni daleč od Betanije, je mislil Lazar: »Morda se nas še spomni.« Pustil je vse in ga šel gledat.

Toda bržkone se ne spominja več Lazarja ... In skrival se mu je med množico. Komaj došel, ga je poklical: »Lazar!« ... On začuden, plah ... »Lazar, pridi bliže!«

»Rabi, ne drznem si. Vem, da ti nisi več kakor si bil nekoč.«

»Res je, Lazar. Ko sem prišel k tebi, sem bil tesarjev sin. Sedaj sem ribič, poglavar ribičev. In resnično ti povem: »Mnogo duš se bo vjelo v moje mreže.«

»Gospod«, je opomnil marsikateri navzočih, »kje pa so tvoje mreže?«

»Besede moje so moje mreže. Ljubezen moja je moja mreža. Kogar ujame in se ji pusti ujeti, se ne bo bal več večno. Nisem li prišel pobirat, kar je padlega? Reševat izgubljeno? Lazar, poreci gobavcu Simonu, da pripravi obed! Evo, došla je ura, ko dojde kralj v njeno hišo na svatbo.«

Ko se je vrnil Lazar v Betanijo z novico o kralju, je bila vsa množica presenečena: »Marija Magdalena, si pač nekoč čakala kralja snubca?

Pride torej! Obleci si najlepše oblačilo!« Zdelo se ji je, da mora umreti od sramu. Bila je čista kakor lilija; najde jo prešestno. Sanjala je o kralju v lastni hiši; služi pri gobavcu. Zrla je nebo; pokrita je z blatom.

Vrgla se je na tla in se posula s pepelom. Mistični čut se ji je porajal sčasoma v srcu: ljubila je Jezusa bolj kot vse na svetu; bolj kot Lazarja, Marto in samo sebe.

* * *

Na večer se je razlegal klic: »Prihaja kralj!« ... Simon, gospodar, gobavec se je sramoval: »Če pride in jo najde v hiši, bo užaljen.«

Poklical jo je: »Marija, idi v Jeruzalem in kupi mi mazila za rane. Tu imaš denar.« Mislil pa si je: pot je dolga. Preden pride in se vrne, bo obed končan in kralj je ne bo videl.«

Ko pa je prišel Jezus in sedel na ležišče, se je ozrl na okrog in vprašal: »Simon, kje je kraljeva nevesta?«

Gobavec ni vedel, kako naj se opraviči: »Učenik, kje je kralj?«

Mirno mu je odgovoril Jezus: »Jaz sem kralj!« — Množica je rekala: »Resnično, preklinja: V Judeji je en sam kralj in se zove Herod.«

Marija pa ni šla v Jeruzalem. Tekla je domov, v svojo deviško izbico, poiskala dišeče mazilo, pripravljeno za kralja.

Brez sape se je vrnila v hišo gobavca, stiskaje mazilo v nedrih. Bila je cunja še, ne več žensko telo. Zgrudila se je k nogam svojega ljubljenca.

* * *

Del ji je: »Vstani. Rešila te je tvoja ljubezen!«

Tedaj samo je umela istinito, kdo je in pomen Njegovih besed: »Vsaka duša je rojena, da postane nevesta Kralja.« In posvetila, prepustila je svojemu Kralju dušo.

Judje so Ga pribili na križ in rekli: »Umrl je.« Toda njeno srce tega ni moglo verjeti. Tekla je h grobu, prepričana, da ni res. Grob je bil prazen. Stražila sta ga angela, jo vprašala: »Zakaj plakaš?« —

»Grob je prazen; kje je moj Gospod?«

Klical jo je nekdo — ozrla se je: »Marija!«

In tudi potem je često posedala na pragu hiše, zrla kvišku, kamor je izginil. Vpraševala je, sklepaje roke k nemi molitvi: »Gospod, Gospod, zakaj se ne vrneš? Kje si?«

»Tam, kjer kdo trpi.

Tam, kjer je kdo preganjan, zaničevan in trpi krivico.

Iskala si me na blodni poti uživanja, Marija Magdalena. Toda nisi me našla.

Teci bosonoga po najbolj kameniti in trnjevi poti; resnično, rečem ti: koncem nje me srečaš!«