Marija Devica iz Krope

Marija Devica iz Krope. France Poznik

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (24. zvezek), 1871, str. 84–85.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Plamén iz linove peči
Rudeč se močno dviga,
Železno rudo žre, topi,
In perhko oglje vžiga.

Pri ognji glej! kaj se verší!
Kaj ljudstva je pri žrêlu!
Obraze jim trepet straší,
Vroč pot jim je na čelu.

Fužinski gospod se jezi:
„Neumne, nore bebe!
Izbil vam bom neumnosti,
Odpravil nepotrebe.

Podoba ta slepi vam um!
Da dela, prav’te, čuda?
Jaz pa imam o temu sum,
Čaj, al’ sežgé jo ruda?“

Zavzdigne kvišku že roko
Da vergel bi podobo,
Devico mater milostno,
V rudeče žrelo z zlobo.

Zdaj ljudstvo strašen krik in jok
Zažene, in ga ustavlja.
On puli pa se jim iz rok,
Z besedo jih odpravlja:

„Lenuhi! da vam treba ni
Pri delu se vkvarjati,
Začeli ste od kraja vsi
K podobi tej letati.

Ne morem delj terpeti več
Norije te, golj’fije.
Vsi vaši čudeži so preč
Naj plamen jo povžije.“

In vergel je podobo v peč.
S stermenjem za njo gleda,
In vidi, da plamen goreč
Svetinje ne objeda.

Ljud verni vre in se vali
V del spodnji, kjer plavijo,
Železo mlečno se cedi.
Podobo glej! Marijo,

Ki skoz rudeče vroč tomin
Je šla in ne zgorela.
Potomcem v večni le spomin
Na oglu osmodela.

Veselo ljudstvo vre nazaj,
Marijo poljubuje.
Nesejo jo na sveti kraj
Kjer danes še kraljuje.

Fužinski gospod še stermi,
Podobo vidi celo.
Obup ga lomi, vest morí
Poskoči sam zdaj v žrêlo.

Plamén iz linove peči
Rudeč se močno dviga.
Železno rudo žre, topi
Brezbožnika požiga.