Marija - Rešiteljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Marija – rešiteljica.
Izdano: Amerikanski Slovenec 31. maj 1901 (10/24), 6
Viri: dLib 24
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je leta 1858. V papeževi palači v vatikanu v Rimu se je vršila mala domača slavnost. Dvorana Brezmadežnega spočetja je bila ravno doslikana in sveti Oče, Pij IX. je prvič stopil vanjo, da si ogleda podobe. Veselega obraza je prekorakal Pij dvorano, vse natančno opazujoč. Na eni stranski steni ob levi je v velikem naslikano posvetovanje o verski resnici Brezmadežnega spočetja. Na nasprotni steni je ovekovečen oni trenotek, ko je Pij IX. 8. decembra l. 1854. po razglašenju verske resnice o Brezmadežnem Spočetju v sv. Petra cerkvi kronal Marijin kip. Na tretji steni, kjer so okna, in pa na krasnem stropu so razvrščene predpodobe brezmadežne device. Četrta in glavna stena pa nosi velikansko podobo, ki kaže poglavarja svete cerkve, slovesno razglašujočega versko resnico Brezmadežnega spočetja. Pod baldahinom pred prestolom stoji papež Pij v pontifikalni obleki in s poveličanim obrazom razglaša dogmo, da je bila Marija vselej brez izvirnega greha. Na desni in levi po stopnicah prestolovih so kardinali, škofje, dvorniki, zastopniki rimskega ljudstva; in slednjič so na desnici, prav v osredju, glavni učenjaki, ki so se v dokazovanju in razglašenju dogme najbolj odlikovali.

Pij se je dolgo mudil pri veliki sliki. Svojo podobo je pogledal mimogrede; dolgo pa je opazovalo njegovo bistro oko skupino učenjakov. »O, Perrone, pobožni Perrone« — je rekel — »in tu spredaj Passaglia naš veliki Passaglia!«

Bilo je tako.

Slikar Podesti je prav v osredje postavil podobo jezuita Passaglia. V črno obleko slikovito ogrnjen, desnico ob bradi, glavo malo naprej nagnjeno, oko premišljajoče povešeno, stoji tu v veličini, ki človeka navdaja s spoštovanjem. Levica pa drži knjigo — to je učeno delo o verski resnici Brezmadežnega Spočetja, ki dogmo v globoki temeljivosti osvetljuje.

Pij je pohvalil slikarja, ker je vrlo pogodil podobo velikega učenjaka v službi Marijini.

»Mislil sem si ga — odgovori hvale veseli Podesti — kot mogočen steber, na katerega se dogma opira.«

»Dogma ali verska resnica se pa že ne opira ne na Passaglia in ne na Pija ga je zavrnil papež ognjevito, dogma se naslanja samo na resnico: Mi ljudje smo vsi slabi in izpremenljivi. Pa storili ste čisto prav, da ste dali Passagliju ta prostor, on zasluži to, ker je v svoji izredni zmožnosti veliko storil za čast Marijino.«

Pij je odkorakal dalje.

Slikar Podesti je šepetaje nekomu rekel: »Kaj neki je hotel sv. oče reči z besedami: mi smo izpremenljivi? Pij pač ne bo mislil, da bi Passaglia kdaj ne bil več to kar je?« Potem je šel tiho za sv. očetom.

Ljudje so slabi in omahljivi — to je izkušal Pij IX. prav v onih dneh. Napoleon III. si je nadel naslov "varuh svete stolice" in zajedno se je poganjal s sardinskim kraljem, kako bi se ugrabila papeževa država in zedinila vsa Italija. Naslednje leto je izbruhnila vojska in prekucija. Pij je videl kako so tisoči in tisoči od svojih pravih gospodarjev odpadali k puntarjem in prekucuhom. V lastni državi so se pojavili očitni izdajalci, ki so se vsak dan množili. Najsilovitejši sovražniki so se Piju izkazali oni, ki so največ prejeli od njega.

Zelo težko so presunjali Pijevo srce žalostne vesti slednjega dne; vendar je prenašal vse prav udano.

Nekega dne ga je pa zmagalo; predložili so mu novo knjigo; ob tej priliki so mu omahnile sklenjene roke.

Dolgo je molčal; solza se mu je zalesketala v očesu, ko se je ozrl na krasno belo marmorato soho Brezmadežne, ki je stala na pisalni mizi.

»Res mi vsi smo izpremenljivi — je vzdihnil — nihče umrljivih ni zanesljiv, samo milost božja in tvoja priprošnja, o Devica, nas krepita in varujeta padca.«

Passaglia, jezuit in goreči zagovornik verske resnice o Brezmadežnem Spočetju, nedosežni učenjak v bogoslovskem znanju, ta je — odpadel, prestopil k sovražniku. Spisal je knjigo in se v njej očitno odpovedal sveti stolici in pridružil izdajalskim upornikom.

Sveti oče je naročil, naj se postopa proti njemu ljubeznjivo in prizanesljivo. Passaglia je ostal trdovraten. Spis za spisom je izdajal zoper papeža. Redovni bratje so morali odsloviti tovariša, ki jim je bil nekdaj v ponos. Pa ti so se še lahko tolažili z drugimi učenimi in nadarjenimi možmi, ki jih je red v precejšni obilici imel. Pa ubogi ljudje, ki jih je Passaglia zmešal! ....

Dve leti na to je Pasaglia zbežal iz Rima; voditelji revolucije in prostozidarji so mu ponudili službo v Turinu in Passaglia jo je sprejel. Izdajal je časnik zoper papeža. Tri, štiri, pet let je preteklo; Passaglia je ostal, kar je postal: odpadnik, ki je bil izobčen iz cerkve.

Kar pride nekega dne slikar Podesti in zaprosi vstopa k svetemu očetu.

»Sveti oče — tako je začel — jaz imam marsikaj priznati in prositi.« Nato je pripovedoval, kako neumljive so se mu zdele besede, ki jih je Pij izgovoril l. 1858. ob novi podobi v dvorani Brezmadežne. »Zdaj se je zgodilo, kar takrat nisem mogel verjeti: Passaglia se je izkazal slabega, iapremenljivega, izdajalskega.«

»Ali naj ti zdaj pokoro naložim, ker si takrat dvomil?« je vprašal Pij s prijaznim nasmehom.

»Le sveti oče — odgovori slikar — prosim, le naložite mi jo. V imenu prijateljev svete stolice prosim, da mi naložite to-le pokoro: Passaglijevo podobo v dvorani Brezmadežne naj odstranim in naslikam na njeno mesto kakega drugega zaslužnega moža. Passaglia ne zasluži več, da bi bil v taki častiti družbi.«

»In če bi se sčasoma izkazal njegov naslednik na podobi tudi slabega — kaj potem?« je vprašal papež Pij.

»Ne,« pravi papež resno »podoba ostane, kakršna je. Zasluge zavoljo katerih je Passaglia naslikan, obstoje še zdaj; te zasluge bodo zopet oživele in mu pridejo za večnost v račun, če se spokori. Celo vrsto let je deloval v čast blaženi Devici; zato zaupam, da ni za vselej izgubljen. Marija mu bo pomagala, da se zopet povrne k materi cerkvi, ki jo je zapustil. Nikogar ne smem pogubljati, dokler še živi. Če se bo pa milosti protivil in bo umrl nespokorjen — no potem, gospod Podesti — pa koliko apostolov je naslikanih na podobah zadnje večerje?«

»Vseh dvanajst, sveti oče — zdaj umem, klanjam se vaši modrosti« — je rekel mojster.

In podoba je ostala neizpremenjena. Passaglia se vidi še danes na njij kakor leta 1858.

Podoba neizpremenjena, kaj pa Passaglia sam?

Zgodilo se je tako, kakor je Pij zaupal: Passaglia se je popolnoma izpreobrnil. Popravil je pohujšanje, kolikor se je dalo popraviti. Prosil je odpuščanja pri sveti stolici že l. 1882. Zadnji dan v življenju je podpisal sledečo izjavo: »Jaz, Karol Passaglia, mašnik, pred prejemom svetih zakramentov izjavljam, da bi se dobro pripravil na smrt, da iz celega srca obsojam vse, kar cerkev na meni obsoja. Turin, 8. mar. l. 1887.« Ko so mu dali pred sv. obhajilom štolo je vzdihnil: »Oh, ali sem vreden, da še slednjič sprejmem to duhovsko oblačilo?« Po sv. obhajilu je še celo uro molil. Pokazal je, da tudi smrt rad sprejme v pokoro. Ginljivo je klical na pomoč brezmadežno Devico in srečno je zvojskoval zadnji boj. Marija mu je bila rešiteljica.