Marija (Slovenski narod)
| Marija. Izvirna noveleta. Lajoš |
| |||||||||||||
„Finis vitae initium pacis.“
Poznal sem ga že mnogo let. Bila sva si velika prijatelja, nobene skrivnosti ni bilo mej nama. Skupaj sva sedela v ljudskih, skupaj v srednjih šolah. Končavši zadnje, odšel sem jaz na Dunaj učit se zdravilstva, a on, Evgen, poprijel se je učiteljstva. Nedostajalo mu je novcev, da bi zamogel nadaljevati študije svoje. Postal je učitelj v majhnem trgu na slovensko-štajerski meji. — Bil je zelo rahločutnega srca, najmanjša zla beseda ga je v dnu srca spekla. Sam blagih namenov in dobrih želja, mislil si je druge isto take, a varal se je. Spoznal je kmalu, da ljudje niso taki, kakeršni se kažejo in to ga je bolelo.
Kmalu po svojem dohodu se je seznanil s trgovcem Kosom. Ker je bil temu moj prijatelj Evgen všeč, vabil ga je čestokrat k sebi v svojo hišo. Evgen je vabilo radostnega srca sprejel; vesel je bil dobiti človeka, s katerim mu bode mogoče več govoriti, nego le vsakdanje reči; gosp. Kos je namreč v mladih letih pohajal srednje šole, a smrt očetova ga je pognala iz 7. latinske k trgovini. S pridnostjo in vztrajno delavnostjo si je pridobil toliko, da je v kratkem času otvoril lastno trgovino naselivši se v trgu K. Kmalu nato se je tudi oženil, pridobivši si pridno gospodinjo in precejšnjo doto.
Čez leto dnij povila mu je soproga hčerko, katero so krstili za Marijo. Ko je ta dovršila domačo šolo, poslal jo je oče v mesto v znan dekliški zavod.
Dovršivši 16. leto zapustila je Marija mesto ter se vrnila domov. Zapustila je domačo hišo kot nedorasla deklica, a vračala se je kot mladenka v najlepšem cvetu. Mej tem ji je mati umrla. Vso ljubezen, katero je gojil Kos do soproge, nanašal je sedaj na hčerko. Bila je pa tudi izvanredne lepote,a ne one lepote, ki sili v oči, ki budi strasti. Marijina lepota je bila mila, dobrodejna, strasti so bežale pred njo.
Govoreč z Marijo nisi mogel obrniti oči od nje. Njen pogled je bil rajsko mil. Če si ji gledal v oči, lotilo se je srca neko čudno čustvo, čutil si se nekako krivega pred tem otročje nedolžnim pogledom, iz katerega je pa odsevala tudi neka čudna, skrivnostna bolest.
Evgen je mnogo slišal o Mariji, a osebno je ni poznal. Radoveden je bil jo poznati; zato ga je pa vabilo g. Kosa nemalo razveselilo.
Po nekoliko pohodih je bil Evgen pri Kosovih kakor doma. Ko ga še g. Kos naprosi, da bi mu jedinega sina doma poučeval, prikipelo je Evgenovo veselje do vrhunca, kajti dana mu je bila prilika sedaj viditi slednji dan Marijo, s katero se je do dobrega sprijaznil. Občudoval je Marijo in dan za dnevom ljubezen do nje, a kazal tega ni, marveč skrbno skrival svojo tajnost.
Sčasoma je postalo to stanje zanj mučno, zato je iskal prilike Mariji odkriti svojo ljubezen, pa vsikdar, kadar so mu je kaka prilika ponujala, opadel mu je pogum. Tako je poteklo skoro pol leta.
Bil je gorak pomladni dan. Izpustivši nadepolno šolsko mladino, krene jo Evgen naravnost h Kosovim poučevat bodočega gospodarja.
Sprejme ga Marija.
„Danes ste se pa zastonj potrudili, gospod učitelj,“ ogovori ga Marija po prvem pozdravu. „Naš Milček je bolan, leži.“
Evgen mrmra nekaj o sočutji ter praša, če je bolezen nevarna.
„Ne, nevarna ni“, odvrne Marija, „vsaj tako zdravnik zatrjuje. Dejal je, da naj Milček le nekaj dnij v postelji ostane, pa bo zdrav; baje se je nahladil. Jaz sem se že bala, da je kaj hujšega. Kaka žalost za očeta, če bi Milček umrl!“
„In vi, Marija, bi ne žalovali?“ vpraša Evgen.
„Jaz? Gotovo,“ dé milo Marija, „žal bi mi bilo bratca, saj je tako dobro dete, a našla bi tolažbe, preverjena, da brez božje volje tudi vrabec raz strehe ne pade.“
„Občudujem vas, Marija, radi vaše udanosti v neizprosno osodo, jaz bi si je tudi želel, a žal je nimam; če me kaj neprijetnega zadene, godrnjam in iščem tolažbe pri ljudeh.“
„Pa je najdete?“ praša Marija.
„Da, najdem, pa ne vedno in ne pri vseh, kjer jo iščem.“
„Tolažba sveta je pomankljiva,“ pravi zamišljeno in nekako otožno Marija.
„Ne vaša, Marija,“ odvrne ognjevito Evgen.
„Moja? Kaj če vam moja tolažba?“
„Da, da Marija, Vaša tolažba v grenkih urah bi mi bila ljubša, nego ona vseh druzih ljudij,“ dé Evgen ter prime Marijo za roko.
Marija zarudi ter mu odtegne roko. Nastal je molk.
„Marija,“ prične Evgen znova, „ali ne verujete mojim besedam?“
„Zakaj bi ne verovala! Vsaj vas poznam kot odkritosrčnega in poštenega človeka,“ odvrne Marija.
„Marija! Že mesece in mesece nosim na svojem jeziku besede, katere bi Vam že davno rad povedal, a manjkalo mi je poguma. Vaša današnja izjava pa mi daje pogum, da Vam razodenem, kar skrivam v svojem srci. Marija, jaz Vas ljubim, ljubim z vso močjo moje duše, Marija, ali smem upati, da biva le iskrica ljubezni v Vašem srci zame?“ Zdrknil je na koleni in proseč ji gledal v oko.
Marija zarudi in mokrih očij motri Evgena.
„Ustanite, “ dé slednjič, „ne klečajte pred mano. Prašate me, če smete upati. Da, smete, v kolikor to dopušča Božja previdnost. Poznam Vas kot poštenjaka in vam zaupam.“ Rekši te besede mu pomoli belo ročico.
Evgen hlastno segne po nji ter jo vroče poljubuje, a Marija mu jo brzo odtegne in mu ponudi čelo v poljub.
„Evgen,“ prične Marija, „kar se je sedaj zgodilo med nama, povedati morava očetu.“ Evgen se malo prestraši in obledi.
„Ne boj se,“ dostavi Marija opazivši Evgenov strah, „oče ne gleda na premoženje. On te čisla in spoštuje, preverjena sem, da se ne bo ustavljal najini sreči.“ Pri zadnjih besedah ljubko zarudi.
„Ali boš srečna z mano, Marija?“ praša Evgen.
„Srečna sem že sedaj, ko vem, da me ljubiš,“ odvrne Marija ter mu resno gleda v oko. „Preverjena sem, da bom tudi v bodoče, ako je tako Božja volja. Sedaj pa,“ pristavi urno, „pojdi. Jaz grem k očetu, da mu razkrijem najino tajnost. Z Bogom, Evgen.“ Ovila se mu je okoli vratu in ga gorko poljubila na lice.
Srečen, kakor nikdar poprej, odšel je Evgen.
Še isti dan je Marija očetu vse razodela. Njena nada jo ni varala: g. Kos se ni upiral, a določil je, da imata Marija in Evgen do poroke jedno leto čakati.
Ko je Evgen drugi dan prišel k Kosovim in poprosil Marijine roke, povedal mu je Kos isto, kar Mariji. Evgen je bil zadovoljen in — srečen.
Kmalu potem so se pričele velike šolske počitnice. Jaz sem odšel iz Dunaja, in ker me je Evgen povabil, prišel sem k njemu, kakor sem menil, za malo dnij.
Takoj po prvem pozdravu pravil mi je Evgen o Mariji, o svoji sreči, o prihodnosti idr. Jaz Marije še nisem videl. Evgen mi obljubi, da me popelje h Kosovim. Šla sva takoj tisti dan. Gospod Kos in njegova hčerka sta me zelo prijazno sprejela. Marija je cvetela kakor roža. Njena sreča se ji je brala raz obraza in vender mi kot medicincu ni ugajalo njeno navidezno tako cvetoče lice. Nekako tesno mi je nehoté postalo zrečemu to ličice rudeče kot življenje in belo — kot smrt. A to je bil le trenotek. Bila je ljubezniva, spraševala me je o Dunaji, o dijaškem življenji itd. Pripovedoval sem o vsem, največ o sebi. Smejala se je mojim dovtipom in dijaškim burkam, katere smo dijaki na Dunaji učinili. Ko sem neko dogodbo končal, pri kateri je bila glavna stvar končno dvoboj, zmaja Marija nejevoljna z glavo:
„Torej ste se Vi bíli s sabljami.“
„Da, gospodična. Ta praska preko mojega desnega lica, je moj večni spomin na oni dogodek,“ odvrnem jaz, potegnivši po mojem desnem licu, kjer je bila dolga praska od nasprotnikove sablje.
Torej Vi, gospod, odobrujete dvoboj?“ vpraša Marija.
„Kdor me razžali, tega kaznjujem.“
„Pa ga tudi lahko usmrtite — človeka — svojega bližnjega.“
„Ali pa on mene.“
„In to imenujete vi mestni ljudje zadoščenje! To je zadoščenje, ko je vse od spretnosti i slučaja odvisno. Gospod Lajoš, to so vender krivi i nekrščanski nazori o zadoščenji.“
„Gospodična, svet tirja to,“ odvrnem malo v zadregi.
„Svet tirja to od vas! To je vedni izgovor, s tem se opravičujejo vsi, ki radi majhne razžaljive besede tirjajo kri razžaljivca. Za majhen pregrešek, ki se čestokrat nehoté izvrši, za jedno nepremišljeno besedo, pa — človeško kri. Prosim Vas, gospod Lajoš, je li to pravično? Ali je tako dejanje odpustljivo?“
Jaz sem bil vedno bolj v zadregi — a priznati tega nisem hotel.
„Vsaj ne teče vedno kri.“
„Ne vedno, ne, a to ni zasluga tacih junakov, to je zasluga slučaja in spretnosti. Ali ne pomislite, da je vsak dvoboj poskusen samomor in poskusen umor.“
„Poskusen samomor?“ vprašam začuden.
„Da, vsaj stavi slednji, ki se poda v dvoboj, svoje življenje v nevarnost, in to brez vsake pravice, ker življenje ni njegovo, je od Boga. In le oni sme življenje tirjati, ki ga je dal in le ta ga sme vzeti. Kdor kaj vzame, kar ni njegovega, je — oprostite — tat.“
„Oprostite, gospodična, to je prestrogo sklepano.“
„Ne, gospod Lajoš! Zdrav razum Vam pravi, da je tako. Ne sklicujte se vedno na svet, na običaj. Svet krivično sodi. Glejte! Človeka, ki ukrade hleb kruha, da uteši glad lačne svoje dece, imenuje svet tatu in se zaničljivo od njega obrača.“
„Vsaj je tudi tat,“ opazim jaz.
„A človeka pa,“ nadaljuje Marija, ne oziraje se na mojo opazko, „človeka pa, ki svojega bližnjega v krvavem dvoboji usmrti, tacega imenuje svet — junaka, iščeč njegovega znanja, njegove družbe. In kdo je večji tat, kdo večjega zaničevanja vreden? Oni, ki je kradel kruh, da nasiti lačno deco, ali oni, ki radi malenkosti vzame druzemu življenje ter strmoglavi s tem morda v nesrečo nedolžno obitelj? Sodite, gospod Lajoš.“
Bil sem poražen, a odjenjati nisem hotel.
„Gospodična,“ dejal sem, „svet onega, ki razžaljenja ne maščuje, imenuje bojazljivca, očita mu, da nima poguma, in kaj tacega si pač nihče ne želi.“
Marija je za trenutek molčala, menil sem, da je premagana.
„Vi menite, da bi Vas v tacem slučaji imenovali bojazljivca, ki nima poguma?“
„Da, da, gospodična.“
„Pa bi bili Vi v istini bojazljivec?“
„Menim, da,“ odvrnem tiho.
„Ne, gospod,“ reče Marija ter vstane. „V tem slučaji bi bili Vi res junak. Večjega junaštva je treba, ako se brez meča borimo s celim svetom in njegovim krivim nazorom, nego z mečem v roki proti pojedincu. In če je razžaljenje istinito in veliko — potem je večjega poguma treba, da je odpustimo, nego da je maščujemo."
Bil sem premagan. Kmalu sva z Evgenom odšla. Mej potjo nisem govoril, tudi Evgen ne, a videl sem, da se je skrivoma z nekako zadovoljnostjo smehljal. Domu prišedši odšel sem v svojo sobo, rekši Evgenu „Lahko noč“. Vzel sem svoj dnevnik in zapisal:
„Večjega poguma je treba, da razžaljenje odpustimo, nego da je maščujemo.“
Ostal sem še nekaj dni pri Evgeuu. Slednji dan pohajala sva pri Kosovih, ostajala sva čestokrat pozno v noč, razgovarjajoč se o vsem, kar zanima izobraženega človeka. Ti pohodi so mi izredno ugajali. Priznati sem moral, da je malo žensk napravilo tak vtis name, kakor Marija. Ž njo se razgovarjati bilo mi je pravo veselje. Njeni nazori so bili nekako vzvišeni. Ugovarjala je tako, da človek ni čutil ugovora, klanjal sem se njenemu bistremu umu, občudoval njen fin takt, s katerim je napačne in krive nazore pobijala. V njeni bližini so molčale strasti. V tacih trenutkih spoznal sem moč blagega ženskega srca, spoznal mogočen vpliv plemenite ženske — in nehoté so mi prišle na misel pesnikove besede:
Willst du erfahren was sich ziemt,
So frage nur bei edlen Frauen an.
A pri vsem svojem občudovanji, katero sem gojil do Marije, opazil sem nekaj, kar mi ni ugajalo, kar me je vznemirjalo. Opazil sem, da je Marija v gotovih trenutkih sredi najživahnejšega razgovora umolknila in nemo zrla v tla. Ta malenkost obudila je mojo pozornost. Sklenil sem ji priti na sled. Kmalu sem našel vzrok, vzrok, katerega sem se silno prestrašil, ako bi ga bil moral kot medicinec, katerega je na prvi hip osupnilo belo rudeče lice Marijino, že davno slutiti. Dolžnost bi mi bila, moja opazovanja razodeti Evgenu, a počakati sem hotel, prepričati se do dobrega, da se ne motim. Želel sem, da bi se, pa se nisem: po Mariji je segala bela žena, bleda smrt svojo koščeno roko — v njenem telesu je razsajala jetika, tiho, brez znatnih zunanjih znakov, liki črvu v zdravem, rudečem jabolku, zunaj je lep, a znotraj razjeden, gnjil. Tudi Mariji se ni poznalo, da nosi smrt v svojem telesu, a nosila jo je in vedela, da jo nosi, in to je bil vzrok njenega čudnega vedenja. „Ubogi Evgen,“ vzdihnil sem, „veseliš se, ko bode najblažje bitje, kolikor jih je videlo tvoje oko — na veke tvoje, veseliš se trenotka, ko bodeš radostnega srca dejal: moja, a mej tem pa snubi bleda smrt tvojo zaročenko. Ubogi Evgen.“
Necega lepega jutra snidem se z Marijo na vrtu. Evgena ni bilo doma, odšel je po opravilih v bližnje mesto. — Bilo je še zgodaj; po cvetlicah so trepetale rosne kapljice, bliščeče se v solnčnih žarkih kakor tisoče biserov. Marija je hodila z upognjeno glavo in križem sklenjenima rokama na prsih mej gredicami. Včasih je krčevito stisnila pest: smrtni črv zasajal je strupene svoje zobe v mlado življenje.
Bližal sem se počasi. Marija je čula moje stopinje ter privzdignila glavo.
„Dobro jutro,“ prehiti Marija moj pozdrav, podavši mi roko „tako zgodaj že na nogah.“
„Krasno jutro izvabilo me je na prosto.“
„Res, lepo jutro je in človeku se topi veselja srce, ko gleda to krasno prirodo,“ dé Marija „in srce se topi hvaležnosti do stvarnika,“ pristavi pobožno, „ki nam je dal priliko ozirati njegove dobrote, občudovati njegovo delo.“
„A topi se tudi žalosti,“ pristavim ginjen, „ako pomislim, da bode v malih mesecih ves ta kras zginil in se umaknil beli odeji.“
„A ta umaknila se bo zopet gorki pomladi in njeni deci duhtečim cvetlicam. Smrtna rakev bo zibeljka novemu življenju,“ odgovori kakor odsotna Marija.
„Ta vedna menjava v naravi mi je živa podoba našega življenja,“ prične po kratkem molku zopet Marija. „Ko položijo zemeljskega popotnika v naročje zemlje, je to zima, a zbudi se zopet v boljši pomladi — onkraj groba. In zato nam ne sme biti žal,“ dostavi, kakor bi sama s seboj govorila „ne sme nam biti žal zapustiti to življenje polno bolesti in težav, tolaži nas vera, da se onkraj groba prične novo življenje brez križev in trpljenja.“
Jaz sem molče poslušal razmotrevanje bitja, ki je bilo v najlepšem cvetu posvečeno smrti. Dozdevalo se mi je, kakor bi si v lastnih besedah iskala tolažila.
„Vam toraj ni smrt strašna?“ prašam slednjič.
„Strašna!“ pogledala me je začudeno. „Zakaj? Vsaj vem, odkar se zavedam, da mi je jedenkrat umreti, in vem, da je konec življenja le pričetek miru. Zakaj bi se torej bala umreti? Za to revno življenje dobim večno. Ali ni to dobra menjava?“
„Ali bi se ne bali, ako bi imeli v kratkem umreti?“ prašam čudeč se njenemu modrovanju.
„Bala? Ne! Telo bi se morebiti upiralo razdjanju, a duh se mora pokoriti onemu, ki je dejal, da brez njegove volje tudi las raz glave ne pade.“
„A vaša smrt užalostila bi druge, ki vas ljubijo,“ rekel sem s tresočim glasom. „Da, to je skeleča rana. Zavest, da bi moja smrt užalostila druge, grenila bi mi zadnje trenotke. Mene bi krepilo prepričanje, da se zopet vidimo, pa one? Tudi oni imajo isto vero, ko jaz, pa — žalovali bi in ta čas žalovala bi tudi jaz.“
Pri teh besedah rosile so ji svetle solze bledo lice.
„Ubogi Evgen,“ vzdihnil sem tiho.
„Ubogi oče,“ pristavila je ona — in solze zalivale so ji svetli očesi.
„Gospod Lajoš,“ izpregovori Marija po trenotnem molčanji, „Vi veste, da sem ...“
„Bolna,“ dostavil sem nehote, ko je ona obmolknila.
„A Evgen tega ne ve.“
„Menim, da ne.“
„Prosim Vas — pripravite ga — jaz nimam — poguma.“ Skoro jecljaje govorila je te besede.
„In očeta?“ vprašam.
„Oče ve vse in je tudi — pripravljen. Bila sva nedavno pri zdravniku, ta je tolažil in dejal, da ni nevarno, a jaz čutim, tu v prsih čutim, da kadar se bo leto od nas poslovilo, ko bo listje raz drevja se osipalo, ta čas poslovila ... Z Bogom gospod Lajoš.“
Segel sem ji molče v roke ter odšel krvavečega srca.
V početku mojega prihoda sem menil, da ostanem le nekaj dni pri Evgenu. Sedaj sem moral svoj sklep spremeniti. Moje prijateljstvo do Evgena mi ni dopuščalo, da ga zapustim sedaj, sedaj, ko mu je neusmiljena osoda pretila s svojo železno pestjo razdrobiti vso njegovo srečo.
Povedal sem mu vse, pripravil ga na smrt Marijino. Evgen ni tožil, ni se solzil, svoje muke ni izrazil z najmanjšo besedo — izraževal jo je z — molkom, z onim strašnim molkom, ki gledajočemu trga srce, z onim molkom, ki je hujši od tisoč tožb. Jaz ga nisem tolažil. Storil sem to pač v prvem treuotku, pa takoj spoznal, da je tu vsaka tolažba zaman. Na moje tolažilne besede ni odgovoril ničesar, le pogledal me je tako nekako čudno pol pomilovaje, pol očitaje — in odšel. Bil sem skoro razžaljen. Razumeti nisem mogel, kako da Evgen mojo tolažbo s takim denarjem plačuje. Bil sem tedaj mlad, poznal nisem človeškega srca, tako kakor sedaj, vedel nisem, da prava srčna bolest nima besed, nisem znal, da jo besede le mučijo. Pozneje, ko je osoda tudi mene božala s trdo roko, razumel sem Evgenovo ravnanje in ga v duhu prosil odpuščanja.
Ostal sem toraj pri Evgenu. Marija je venela kakor cvetlica, kadar ji manjka dobrodejne vode. Njena slutnja postala je istina: ko je rumenelo listje po drevji, ko je šumeč oznanjevalo hladno jesen, ko so lastovke jemale slovo in se selile v gorkeje kraje, ko je vsa narava legla k počitku, poslovila se je tudi Marija od nas, njen duh splaval je v one kraje, kjer ni, kakor je dejala — ne bolesti ne težav. Govorila je do zadnjega trenutka tolažeč očeta in Evgena. „Ostanite mu prijatelj, potrebuje ga,“ rekla mi je malo trenutkov pred smrtjo. „Z Bogom oče, z Bogom Evgen. Ne žalujte. Na svidenje — tam,“ bile so zadnje besede in omolknila je na veke.
Ko smo Marijo zagrebli, vedel se je Evgen kakor brezumen. Nemo suhih očij zrl je v grob, v katerem je počivala vsa njegova sreča. Skoraj s silo sem ga moral odvesti domov. Bil je miren, a to je bil mir smrti. Govoril je malo, in to na pol zmedeno. Njegove misli so bile vedno pri Mariji. Po cele dneve ga ni bilo domov. Taval je okoli po gozdu, po polji in travnikih ter slednjič krenil na pokopališče. Pozno v noč vračal se je domu. Čestokrat sem ga šel iskat in ga našel v temnih nočeh — na Marijinem grobu.
Moj čas je potekel in oditi mi je bilo na Dunaj. Evgen me ni zadrževal. Spremil me je do prve postaje.
Pri slovesu mi je stisnil krčevito roko, ovil se mi okolu vratu in bridko zajokal. „Z Bogom prijatelj! Zdaj tudi ti in jaz ostanem sam — sam ...“
Jaz sem ga skušal tolažiti.
„Ne žaluj, Evgen! Potolaži se, bodi mož.“
„Zaman je, zame ni tolažbe. Mojo tolažbo krije črna zemlja, kamor si tudi jaz želim. Finis vitae, initium pacis.“
Vlak je zažvižgal. Podala sva si še jedenkrat roko — zadnjikrat.
Ko se je vlak dalje in dalje pomikal, stal je Evgen na peronu in mahljal z robcem v slovo. Meni pa so po ušesih donele njegove zadnje besede: „Cvet moje sreče je vsahnil.“
Po mojem odhodu je Evgen začel hirati. Prehladil se je na Marijinem grobu, kamor je v hladnih večerih hodil sedet. Pisal mi je večkrat in nekako zadovoljno mi poročeval, da njegova bolezen – napreduje. Ko so prve lastovke oznanjevale pisano vigred, ko so prve trobentice oznanjevale vstajenje prirode, sklenila se je črna prst nad truplom mojega prijatelja Evgena. Pokopali so ga tik Marijinega groba.
Sedaj se vzdiguje nad obema groboma lep mramornast spominek, v katerega so vsekane besede „Marija — Evgen“ in „Finis vitae — initium pacis“.