Mariška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mariška
Angelo Cerkvenik
Delo je nedokončano, saj je revija Kres s četrto številko drugega letnika prenehala izhajati.
Izdano: Kres, 2/1–4 (1923), 3–9, 26–31, 49–53, 74–81
Viri: dLib 1, 2, 3, 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I II III IV V dno

I[uredi]

Na zahodni strani znamenitega križišča L. v Ukrajini leži, od mesta oddaljena približno dve uri hoda, mala vasica, kolonija Dąbrowka. V vasici je stala bolnišnica neke pruske divizije. Okoli bolnišnice so čepele male kmetske kolibice — vse zapuščene, z izdrtimi okni, napol porušene, umazane, kakor razcapani berači. Bog sam ve, kje so njihovi gospodarji! Na fronti, na Kavkazu, pa od Severnega doli do Črnega morja. Žene, otroci in starci pa so pohajali po širni Rusiji od nemila do nedraga, proseč skorjico kruha, toplo ognjišče zase in za svojo nago deco, iskajoč ležišča, kjer bi odpočili svoje razbite ude, kjer bi uspavali svoje možgane v sladki sen komaj preteklih mesecev.

Le Mariška je ostala doma. Tudi njena kolibica je bila majhna in lesena. Od zunaj deblo na deblu, v deblo vdolbena mala štirioglata okenca z lepimi belimi zavesami in v oknih rdeči lončki s tožnobarvnimi cvetlicami. — Cvetlice so živele, ker njih hrepenenje je bilo le hrepenenje po vodi. Tudi Mariška je bila šla, ko se je leta petnajstega umikala ruska armada in so se koloniji približali Avstrijci. Za vozom je nemo korakala. Dva konja sta ga vlekla s povešenima glavama. Punčki Daša in Maruška, njena otročiča, sta sedeli v vozu na vrečah in zrli v nepregledne daljave. Konji so vlekli v širno globoko Rusijo. Dolge kolone voz, konj, krav, psov, starčkov, žen in otrok — brezkončne so bile te kolone, in brezkončnost je pri vsaki vasi naraščala v deročo reko, ki je pobrala s seboj vse, karkoli so zasegli nje valovi.

Pa je prišla kolona v S.

Visoki gospodje, sami generali, so stali in se posvetovali. Nekdo izmed njih je zamahnil s palico proti vzhodu in velel koloni:

»Tja, naprej!«

»Naprej.«

Kolona voz, z belimi platni prekritih, se je zazibala po močvirnatih cestah kakor bolna starica, ki se opira ob palico.

»Kam naprej, kam, prijatelji, bratje v Kristu, kam?« je vprašala Mariška.

»Sveta majčica Rusija je velika, kakor je Bog velik, daleč daleč se raztega, tja v Sibirijo, pa tja do Severnega morja, skoraj ves svet je Rusija. Ali ne veš tega« je dejal starček, ki je vodil svoj voz za Mariško, v vozu nekoliko otročičev in staro, bolno ženo.

Otroci so plakali. Ponekod, kjer je bilo bolj suho, se je dvigal prah v visočino.

»Hleba, hleba, marnuša!«

In mamuša je segla med vreče in zaboje, med skodelice in drugo ropotijo, našla je kruh in ga jima dala.

»Sveta majčica Rusija ima srce prostorno za ves svet,« je modroval stari kozak. »Kaj pa si tako žalostna, Mariška?«

»Batjuška, moj dom, moj dom — kje je moj dom?«

»Silna, velika, neizmerna Rusija, naša Rusija je naš dom.«

»Ah ne, batjuška, kaj meni tak dom, kaj meni Rusija!«

Pa sta utihnila. Potovali so tihi, zamišljeni, ure in ure in mnogo, silno mnogo so prepotovali. Od generala do generala, in vsak general je zamahnil s palico:

»Tja naprej!«

Pojedli so poslednji hleb; dečica je zaman plakala in prosila:

»Hleba, mamuša, hleba.«

Hleba ni bilo. Kolona je dospela v veliko mesto. Mariška je potrkala na vrata visoke, lepe hiše. Nikdo se ni oglasil, nikdo ji ni rekel, naj vstopi. Šla je po stopnicah, visoko, pa so jo vrgli ven. Ven so jo vrgli, kjerkoli je potrkala. Leto in dan se je potepala po širni Rusiji, leto in dan je iskala moža, a moža ni bilo. Bog - gospod ve, kje je: ali je živ, zdrav, ali leži ranjen in bolan, ali je mrtev. O sveta majka Rusija!

Že davno je utihnil stari kozak. Zima ga je vzela, ko je pokril širno ravnino visok sneg, umrl je od lakote in mraza. Pa je šepetal še, ko je umiral:

»Majčica Rusija je velika, je lepa, veliko je njeno srce, kakor je bilo srce Krista, sina božjega.« — Nič več ni govoril. Njegovo veliko ljubezen je pokril beli sneg. Ostal je sam, kolona pa je šla.

Zgodilo se je nekoč, da je Mariška zaplakala sredi pustinje, ker pustinja ji je vzela majhno belolaso Maruško, vzela je Maruško, kakor je vzela tisoče in tisoče drugih po vsej prekleti Evropi in po vseh tistih krajih, ki se jih je dotaknila noga Huna — evropskega vojaka.

»Moja domovina je Dąbrowka — prekleta Rusija,« je kriknila in vsem, ki so stali poleg nje, je strah šel skozi kosti in mozeg. Plaho so se ozirali, plaho so gledali v daljave, trepetali so, iskajoč cilja in zmisla svojemu trpljenju in svoji veliki ljubezni. Mariška je pa zdivjala. Obrnila je voz, pognala je mršave konje. Kolona je bila že majhna. Sivec je žalostno gledal za kolono, strah ga je postalo samega. Konjiča sta žalostno gledala drug drugega, kolona pa se je odmikala v levo in desno.

»Ljudje božji,« je povpraševala, »kje je L.?«

»Še dvatisoč milj ...«

»Še dvatisoč milj«, je obupno zaplakala in vila roke k nebu.

»Ljudje božji, kje je moj mož, kje moja sreča? Umreti, umreti — a umreti v Dąbrowki!«

Pa je zopet potovala dolgo večnost.

Prišla je do L. Takrat že ni imela več konj, in tudi voza ne; bosa je bila in strgana. Krvave so bile njene noge. Z malo Dašo v naročju je prišla v to Sodomo — rusko etapo za L-em, ki je bila kakor vsaka druga etapa širom blazne Evrope, velika mrtvašnica, kjer so se režale široke temne luknje topovskih žrel kakor široke, temnogloboke oči vtelešene blaznosti, mrtvašnica, kjer so se zlivali v strahotne reke vzdihi umirajočih in preklinjajočih, kjer so divjali v blaznem tekmovanju avtomobili in pijani vojaki, sestre Rdečega križa in poulične vlačuge, ki so v pijanih disonancah ponujale svoja od sifilide razjedena telesa za zlate in papirnate rublje.

Blaznost se je polaščala tudi nje. Z mrzlimi prsti jo je božala, pa je zarila svoje kremplje v njene možgane, da se ji je mogla iztrgati le z veliko bolečino. Vojaki so jo ustavljali:

»He, kam?«

»Domov.«

»Znorela je baba.«

Daša je odpirala velike plave oči in je prosila:

»Hleba, hleba.«

Oduren vojak je slišal. Razcapan je bil in umazan. Rdeče oči so gledale kakor dva strahova iz brezobličnega obraza. Vrgel je Daši kos belega kruha. Objel je Mariško, ki je bila še vedno lepa, hotel jo je poljubiti.

Pahnila ga je od sebe.

»Proč, živina ...«

Zgodil se je greh.

Vzel je Daši kos kruha. Iz ust ga ji je vzel, vrgel ga je na tla in pohodil. Smejal se je, kazal je svoje črne zamazane zobe prestrašenim očem Mariške.

»Daša, Dašica moja.«

In Daša ni jokala. Polmrtva je bila. Mariška jo je vzela v naročje ter jo nesla proti domu. Ni bil več daleč nje dom.

II[uredi]

Nje dom je bil izropan. Nič več lepih, čistih zaves, nič več rdečih, rumenih, modrih cvetlic. Začudeno so jo gledali vojaki, nikdo ni umel, kaj ta ženska hoče. V njeni kolibi je stanoval debel, rdečeličen polkovnik.

Vojak jo je ustavil pred vratmi.

»Kam, baba, kam? Stoj!«

»V svoj dom, v svojo kolibo hočem!«

Polkovnik je slišal, pa je prišel ven.

»Glej, da zgineš, takoj zgineš, ženska!«

»Kako, brat, ko pa je ta koliba moj dom!«

»Jaz ti dam dom, tvoj dom! Izgini, sicer —« in po zraku je zapel s tankim glasom pasji bič. »Vrzi jo ven, Bobču,« je dejal vojaku.

Daša je plaho gledala.

»Ne, gospod, ne, blagorodje, naš dom je to, naša hiša je to.«

»Tiho, smrkavka!«

A v tistem hipu se je zazdela Mariška polkovniku silno lepa in v njem so se že oddavna spavajoče strasti zbudile, kakor se zbudijo sile v leta in leta spavajočih vulkanih.

»Kako praviš? Ti, kako ti je ime — a?« Pristopil je bližje. Poskušal se je smejati. Ona se je umikala. Zamolklo grmenje je pretresalo daleč naokrog vso širno ravan. Umikala se je pred njim. Spomnila se je na vojaka, ki je bil pohodil kruh. in zazdelo se ji je, da mu je ta polkovnik tako silno podoben, da, celo popolnoma enak.

»Kako ti je ime?« je zarjul.

Ni odgovorila.

Mlad vojak je prijezdil v hitrem diru, črnook kozak, skočil je s konja, vojaško pozdravil in oddal polkovniku pisano povelje.

Polkovnik je prebledel in izginil v hišo. Ni trajalo niti dve minuti, pa so iz hiše pridrveli štirje vojaki. Kakor bi treščila strela v vas — samo en glas je šel od ust do ust. Umik. Ni je bilo silnejše besede od te — v vojni.

»Umik! Pripravite se na odhod!«

Zdajci je vas oživela. Iz tal so vzrastle temne kolone žalostnomrkih oči, dolge kolone trena so že prihajale od zahoda po ozki cesti, ki se je dvigala kakor ozka, zamazana kača iz črnosivega močvirja. Daleč od zahoda in severa se je razlegal silen hrup, ki je naraščal kakor krohotanje poblaznelih vojakov pri naskoku ali pod bobnajočim ognjem, ko se rušijo kaverne in zakopi.

Vsedla se je na klopico pred hišo, vzela dete v naročje ter čakala. Nikamor ne pojde ... Polkovnik stopi iz hiše in gleda proti zahodu. Opasan je, za pasom ima pištolo, daljnogled. Za njim gre tolpa častnikov.

»Zažgite vse hiše v vasi!« je rezko zapovedal polkovnik.

»Ne boš, zver,« je zavpila Mariška in skočila kvišku »ne boš, kajti prorokujem ti grozen pogin, če se le dotakneš te kolibe!« Njene oči so pripovedovale strašno povest o še bolj strašnem koncu.

V njenih očeh se je porodilo in preskočilo je kakor električna iskra v njegove oči, zarilo se je globoko v njegove možgane, omrežilo ga je popolnoma.

Je—li bil to strah? Praznovernost? Včasih je rad molil. Kakšna in katera sila je bila to? Obrnil se je in jedva slišno je zašepetal:

»Pustite to kolibo!«

»In druge tudi,« je dodala z zapovedujočim glasom.

»In druge tudi,« je ponovil s slabim, skoraj otroškim glasom.

»Sedaj pohod,« je nadaljeval, »14. stotnija koraka na čelu polka — torej naprej!« Na vse strani so se razleteli častniki in kolone so oživele. Sunek, dva, in dolga veriga kolon se je opotekajoče pomaknila ter se gibala težko kakor preobtovorjen voz.

»Hitro, hitro, da nas ne dohiti težko topništvo!«

Mož, ki je stopal v prvih vrstah, se je rogal:

»Kakšno težko topništvo! Topovi ne pridejo sami, vojaki so že izginili.«

In dolga kolona se je zazibala hitreje. Bogve kje se bo zopet zakopala, kje našla počitek in mir.

»Ženska, beži, Avstrijci te bodo,« so vpili vojaki, stopajoč mimo kolibe. Ona pa jih je le gledala, plakajoč nad njimi, ki jim je lajšala trpljenje ljubezen do domovine, domovine, ki pada v roke sovražniku. Ona pa ni poznala domovine in ne sovražnikov. Njena domovina je bila kolibica, nje mož, nje otrok, nje sovražnik pa vojna.

»Naj me ubijejo,« si je mislila, »saj je vseeno, če umrem tukaj v svoji kolibi ali pa v široki stepi kakor Mihajlo in moja Maruška.«

»Prokleta Rusija!« je mrmrala. »Veliko srce imaš, za bednega med najbednejšimi nisi našla niti najmanjšega kotička.« Tiho je govorila, da bi jo z ušesi nikdo ne mogel slišati, a vojaki — mnogi — ki so hodili mimo, so slišali tudi njene misli, in odgovarjali so ji, kakor odgovarja ministrant duhovniku:

»Prokleto, tisočkrat prokleto! Domov, domov. Kdaj bo konec?«

»Prokleto.«

»Pes, stopi hitreje,« je vpil pijan častnik.

Kolona se je zibala, ubita od otopele žalosti.

Ko je izginila prva kolona, je prišla druga, pa tretja, četrta, peta, vedno nove, kolona za kolono. Že se je spuščala tema, že je postalo temno, pa še vedno so korakale mimo trume ljudi. Ona pa je stala pred hišo na pragu kakor Lotova žena, ki je oživela le tedaj, ko je kaka pijana tolpa hotela zažgati hišo. Prosila je:

»Stojte, ljudje, bratje, če ste Rusi in pravoslavni, ne zažgite ubogi Rusinji hiše! Ali naj pogine uboga Rusinja s svojim bolnim otročičem?«

Šli so naprej. Ta in oni ji je vrgel celo hlebček kruha.

Tudi drugih hiš niso zažgali, ker so puščali v njih ranjene in onemogle vojake. Do ranega jutra so marširale mimo kolone. Tedaj pa se je zrušila kakor mrtev trup in obležala je negibno. Daša jo je budila: klicala jo je, tresla, vlekla, vse zaman. Zavlekla jo je v hišo. Ostrmela je deklica. To ni bila več njihova koliba, tri sobe, kuhinja, nova okna, nov štedilnik, kakršnega svoj živ dan še ni videla. Nič več ognjišča. Po sobi pa je ležalo vse križem: kruh, meso, konserve, kava, sladkor, riž, čokolada; v steklenicah vino.

Hitro ji je vlila v usta vina, drgnila ji je z žganjem sence in čelo. Oživele so njene oči in vstala je.

Začudila se je:

»Bože moj, kako krasna je Dąbrowka! Kaj Rusija! Moja koliba, moj dom!«

»Mamuša, ni našega doma brez naše velike Rusije,« je odgovarjala mala Daša.

»Tiho, tiho, ali nisi videla širne Rusije? je-li imela za nas srce?«

»Mamuša, mi smo Rusija!«

»Neumnost govoriš!«

»Hura, hura —« je zagrmelo na bližnjem griču, ki se je dvigal komaj nekoliko čevljev iz dolinice. V prvem jutranjem solncu so se lesketali bajoneti vojakov, ki so se na griču prerivali sem ter tja.

»Mamuša, mamuša, glej, tam naši, tam Avstrijci, vidiš in tam so Prusi. — Naši bežijo. Bežijo, naši bežijo in Rusija je tako velika. Pojdi, mamuša, pojdi, beživa z njimi!«

»Nespametna reč ti!«

V divjem begu so drveli skozi vas poslednji ruski vojaki, raztrgani in razcapani, brez pušk, brez orožja, brez nahrbtnikov in brez kap. Nekateri so se zaleteli naravnost v močvirje, kjer so se pogreznili v blato in luže.

Za njim so drveli Prusi, ki so vpili kakor obsedena zverjad:

»Hura, hura!«

Nekoliko oddaljen od kolibe je stal bled vojak, mlad fant, še nedorasel, nerazvit. Kako neki je prišel sem? Ali je sploh spadal sem, ali je sploh bil vojak? Stal je kakor kamen ter nepremično upiral svoje velike plave oči v Prusa, ki je z nasajenim bajonetom drvel naravnost proti njemu. Zaletel se je Prus in obtičal pred njim, kakor od kapi zadet. Vzel mu je fant puško iz rok in udaril ga je s kopitom, da se mu je glava razklala na dvoje. Oddaljil se je počasi, postal je, obrnil se je, vrnil se je k njemu, kakor bi bil nekaj tam pozabil. Šel je in ga je z bajonetom prebodel.

Počasi, trudno je nadaljeval svojo pot proti vzhodu.

III[uredi]

Mariška si je bila lepo uredila svojo kuhinjo, kajti sobe so zasedli Prusi. Imela je mnogo hrane, mnogo obleke, perila, raznih drugih dragocenosti. Noč za nočjo je minila, njena misel pa ni minila, vedno večja in silnejša je postajala, zavzemala je vedno večji prostor v njenih možganih, grabila jo je nasilno, neumorno, nepretrgoma: »In kaj boš delala potem, ko ne bo več ne kruha, ko ne bo več sladkorja? — Poglej, tvoje zaloge so izčrpane, tvoja kava ne bo zadostovala niti za mesec dni!« Upanje se je porodilo v njenih možganih. Majorju in poročniku bo čistila sobo, prala jima perilo, mogoče kuhala — dala ji bosta, kar bo jima ostalo.

Včasih je stala pred hišo. Mimo so hodili vojaki in se pogovarjali v nepoznanem jeziku.

»Gospod Bog, kakšne čudovite nožke! In te prsi! Gospod Bog, Gospod Bog, uh — to bi bilo nekaj!«

Zasmejali so se. Njihov smeh pa je bil surov in ostuden kakor plašč, ki pokriva gnoj in smrad. To se je ponavljalo. Zgodilo se je nekoč, da je prišel predrznež — bil je narednik — in ji dvignil krilo, da je postala rdeča in zaplakala.

Okrog so stali vojaki — Huni in so se režali, tiščeč vanjo.

»Bože, Bože, Daša, Dašica,« je prestrašeno zaklicala.

Iz hiše je stopil major Spielmann, tih možiček, ni bil pravi Prus. Iz Porenja je bil doma.

»Kaj je tukaj?« je vprašal vojake.

»Mhm, to-le vlačugo tukaj smo malo prijeli, pa je zagnala tak krik, kakor da je nedolžnost sama.«

»Odkod pa veste vi to, vi Pivke, da je vlačuga?« ga je ostro vprašal major.

»Odkod, gospod major? Saj je ona edina ostala tukaj, dočim so vsi drugi odšli.«

»Glejte,« je rekel nato major osorno, »glejte, da se kaj takega več ne ponovi! Varovati moramo svoj sloves. Kako bodo govorili o nas sovražniki, kakšna bo njihova sodba? Da smo barbari, bodo rekli.«

Suh možicelj je stopil iz tolpe, mrmrajoč med zobmi: »Kakor da bi bilo to glavno, kaj porečejo sovražniki, kakšna bo njihova sodba! O idioti, vsi skupaj!«

Redkokdaj se je upala na cesto. Le skozi okno je gledala na cesto, v vasico in na vzhod. Vedno nove trume vojakov so prihajale mimo. Zdelo se ji je, da prihajajo od nekje, iz neke ogromne tvornice, kajti vsi so si bili podobni kakor novčič novčiču. Ni jih razlikovala.

»Koliko je teh ljudi« — tako je premišljevala — »koliko jih je šlo že tod mimo! Ali jih je še kaj? Kam gredo, kam? Ali vedo, kje je njihov cilj?«

Včasih jih je gledala v motnomegleniji, umazanomokrih, bolestnomrzlih dneh, včasih, ko ni bilo nikjer več solnca, ko se ji je zdelo, da ga je satan pokopal v blato in kri te etape, tisto solnce, ki je bilo nekdaj tako silno, ljubezni polno, svetlo, toplo. Etapa brez solnca! Ali je kaj žalostnejšega še na tej obli nego pogled na to etapo, ali je kaj bridkejšega? Človeka boli vse: oči ga skelijo, noge se tresejo, zdajci, zdajci se ti zruši telo — samo prav lahek veter in tudi tebe vzameta blato in kri ... Nikjer ne vidiš človeka. Samo sključene postave, v tla vsesavajoče se oči, skoraj v sredino zemeljske mase hrepeneči možgani, da odkrijejo vso to strahotno blaznost matere zemlje, da izpijejo dušo tej materi, da jo usmrtijo, da pokončajo sleherno nit tega življenja, da poderejo to blaznico in sami sebe pokopljejo pod razvalinami ... O, te oči, v blatno zemljo se vsesavajoče, to umazanomotno nebo proklinjajoče, te oči, svoje prijatelje, svojo deco, žene svoje, in stariše in sinove in hčerke v zemlji iskajoče, te oči, to črno zemljo poljubljajoče, te oči proseče, da jih mati — zemlja spoji, zedini z vsemi, ki jih ljubijo, in z vsemi, ki so od njih ljubljeni, da jih spoji in zedini z vsemi, kakor električna žica ... te oči, trepetajoče, poslušajoče glasove daljnega severa, daljnega juga, širnega vzhoda, širnega zahoda vse te svetovne klavnice, vse te oči! Etapa, ti najširnejši, najglobokejši, najčistejši pojem blaznice — kdo je, ki te je videl, a da te ni občutil, kdo občutil, a da se ga ni vsaj narahlo, božajoče, s samim mezincem dotaknila blaznost?!

Ti tisoči ranjenih, tisoči slepih, brezumnih, gubečih se po labirintih, najstrašnejših, kar jih pozna zgodovina! Ti tisoči in tisoči pogrebcev, ki so nemi, napol poblazneli, z oledenelimi očmi in mrtvimi srci stopali vsako jutro — jutro za jutrom — po tem širokem grobišču! Kje je kot, kjer še ni groba?

Te dolge procesije pogrebcev s krampi, motikami, lopatami, in procesije, ki so jih srečavale, procesije s čeladami, ročnimi granatmi okrog pasu, s puškami na ramah, s polnimi nahrbtniki municije, s težkim bremenom na srcih, procesije, proklinjajoče uro in dan rojstva, proklinjajoče Boga, življenje, roditelje — a ljubeči to življenje, kakor še nikdar do tega trenutka!

Etapa, zemlja stokrat prokleta, zemlja, kjer je sam satan postavil svoj generalni štab, od koder usmerja svoje armade, kakor se mu poljubi, kjer se smeje, reži, sikajoč strup in gnoj iz svojega srca v to grobišče brezdušnih teles!

Gledala je Mariška noč in dan in plakala je, kajti lepša je bila pustinja, široka stepa — in kako lepša! Če bi bila tudi ona tam umrla, če bi bila tudi njo pokrila bela pustinja kakor starega kozaka in njeno Marico!

»O domovina, domovina! Zakaj, o Bog - gospod, si se umaknil satanu - gospodu? Ali naj bo tudi moj grob grob proklelstva?«

»Tudi,« je odgovoril glas, ki ni vedela odkod prihaja, ki pa je bil prav razločen.

Zaloge so se krčile. Malo je bilo že moke, malo suhega mesa, skoraj nič več krompirja. In do drugega krompirja je še tako daleč! Vsak dan je tehtala to revno zalogo, štela je, računala.

Pa se je nasmehnila:

»Ah, kaj bi se toliko bala! Samo malo, prav majhen, droben košček kruha bom vsak dan zavžila — samo pokusila ga bom in dovolj bo! Saj smo že mnogo pretrpeli, kolikokrat nisem po tri dni nič pokusila!« Zgrozila se je in začudila obenem, kajti silna je bila moč človeka, a v svoji sili strašna in strah vzbujajoča. Tudi ona je korakala na tisoče milj, tri dni ni okusila kruha, pa je šla vendar le naprej kakor sto in sto tisoč vojakov na vseh frontah. Kaj je tista sila — in kakšna je? Silna, silnejša nego smrt. Njeni kremplji vlečejo, vlečejo, vlečejo v nedogledne daljave, mesarijo to truplo, vlečejo in mesarijo — pa je še vedno živo, še vedno gre, giblje se, ubija, tudi sovraži. Strašne sile! Človek, spoj boga - satana!

»A Daša, ta Daša je nenasitna, ne pozna mej! Jè in raste. Velika je že. Govori že pametno, tudi nemško že govori in vojaki jo imajo radi! Bo že kako!«

Major jo je gledal neprijazno, včasih skoraj sovražno. Tudi mladi poročnik ji ni bil prijatelj, in nič manjši sovražnik ji ni bil narednik. Sploh vsi vojaki so jo sovražili.

Tako je prišel dan, ko ni bilo več niti skorjice kruha v njeni kuhinji.

Ravno tisti dan se je zgodila čudna in žalostna zgodba. Prusi so imeli v vasici stotnijo italijanskih ujetnikov. Majhni ljudje so bili, ki so se klanjali do tal vsakomur, kdor je le hotel čakati na njihove poklone. Njih oči so bile sila zgovorne. Lačni so namreč bili, in mraz jim je bilo, ker niso imeli sukenj, ker so morali v snegu in mrazu popravljati ceste in mostove. Tam poleg divizijske bolnišnice pa so stali vozovi naloženi s kruhom, suhimi smokvami, konservami, kavo, sladkorjem in s toplimi odejami!

Bil je med njimi tudi velik človek, črn in koščen. Mož, ki se ni klanjal nikdar in nikomur. Tudi on je bil lačen, tudi njemu je bilo mraz.

»Prijatelji,« je rekel, »vidite, tam je kruh! Danes zvečer se pripravimo, gremo in ga vzamemo.«

»Danes, danes ga vzamemo,« so ponavljali vsi v zboru.

»Ga vzamemo, pojemo in siti bomo,« je dodal on. Solze so mu pritekle v oči, ker čutil je sladkost v ustih, v telesu.

Resnično, ko se je napravila noč, se je pripravil. Šel je on in ž njim deset drugih. Vojak, ki je stražil, je mirno stopal sem ter tja; prav nič ni opazil. Tudi meseca ni bilo tisto noč. Tiho je bilo, kakor pred burjo na fronti. Tiho kakor mačke so se plazili. Hlebec za hlebcem je romal v vrečo. Vreča je bila že polna. Tedaj je nekdo kriknil od veselja. Straža je sprožila. Zasvetilo se je — počilo je. Izginili so, kakor da jih je požrla zemlja.

Edino on je ostal; vzel je vrečo in jo nesel v barako. Razdelil je pravično. Za sebe je obdržal en hleb. Dva hlebčka pa je spravil — za ljudi, ki so kruha potrebni.

Drugi dan je major v spremstvu častnikov preiskal vse barake.

»Tukaj med vami je tisti, ki je ponoči kradel kruh.«

»Med nami ga ni,« je mirno odgovoril on, ki je bil prinesel kruh v barako.

»Dobro je! Stotnija — vsi od prvega do zadnjega — ne dobi prav nikake hrane, dokler ne zvem, kdo je bil tisti, ki je kradel sinoči kruh.« Tako je tolmač povedal ujetnikom. Spogledali so se pritlikavci. Oči vseh so se obrnile k njemu, ki je vzel kruh — zanje.

Vedeli so vsi, kdo je kradel.

»On je bil,« so vpili drug glasneje od drugega in s prstom so kazali nanj.

»On, on, gospod major, on bil, kje bi mi mogli!« je govoril suh, črn možiček v sila slabi nemščini »smo pošteni ljudje, spoštujemo Pruse, velik narod Prusi, dober narod ... Kje bi mi mogli, mi krasti!«

»Dobro,« je rekel major in se je nasmehnil.

»In ti,« je nadaljeval, obrnivši se k njemu, »ti si ukradel? Da ali ne?«

Vzravnal se je. Zazdelo se je majorju, da je zrasel za celo glavo. Svoje rjave velike oči je uprl v majorjeve in odgovoril je mirno:

»Vzel sem, ker so bili lačni drugi in ker sem bil lačen tudi jaz.«

Mrzel nasmeh je vrezal v majorjev obraz sadistične poteze.

»Kdo od vas,« tako je prevajal tolmač besede majorjeve, »se prostovoljno priglasi, da izvrši nad njim, ki je kradel, kazen, ki mu jo bom jaz naložil? Kdor se oglasi bo plačan bogato — vsak dobi po dva hleba kruha!«

Kakor ena sama roka — bilo jih je dvesto, ki so se dvignile.

»Jaz, jaz, jaz ...« so se oglašali drug za drugim, in na prste so stopali, da bi njihov glas šel visoko nad glasovi njihovih sotrpinov, da bi njihov glas prvi prišel na namenjeno mesto.

»Mrčes,« je rekel obsojenec, gledajoč to maso, gledajoč vsakega posebe. Tudi on se je nasmehnil — a njegov smeh je segel s svojimi kremplji globoko v srce, kajti bil je žalost sama, žalost in bolest zavoljo ljudi, ki so čast, poštenje in junaštvo prodali za dva hleba kruha.

»Umreti moram — kajti spoznal sem, da ostane človek, dokler bo živel, večno le suženj svojega telesa ... Moram umreti — a ona, ona ...«

Povedli so ga na nizek griček pred barako.

Položili so ga na dolgo, ozko klop. Privezali so mu roke in noge čvrsto h klopi z debelimi konopčki. Nagega so privezali. Major je štel.

»Ena.«

Mir je vrgel svoj obroč na grič, na vso vasico. V obroču miru je vse onemelo. Mlad Italijan pa je dvignil šibo visoko v zrak. Zapiskalo je v zraku, kolobar je opisal krog z brzino puškinega izstrelka, in dolga modra lisa se je vrezala v koščeni, z nabreklimi žilami prepreženi hrbet. Grozen krik je prerezal obroč miru kakor silen, oster meč — a ni kriknil on. Ženska v vasi je kriknila ...

»Dobro si udaril, drugi!«

»Dva,« je tiho rekel major in mir je zopet okoval v svoje verige vso okolico. Težko se je dvignila roka mladega fanta — saj je bil prijatelj obsojencu! — Težak kolobar je opisala šiba, težak, kakor žvižg izstrelka iz topovskega žrela, in težko je padla šiba na kosti. Krvav križ je bil zarisan v meso, žile in kosti.

Ženska v vasi se je zgrudila.

Veliko je bilo število križev, ki jih je satan rezal v izmučeno telo človekovo in iz križev se je porodila brezoblična kepa krvi, krvavega mesa in presekanih kosti.

Kepa je ležala in ni je bilo žilice v njej, ki bi bila še živela, major pa je še dalje štel, štel do besnosti. Primerjal je glas te šibe in one šibe, gledal je obraze izdajalcev, ki so tepli in ubili svojega odrešenika — in bil je vesel.

Sadistični smeh je s svojimi kremplji risal po njegovem obrazu oblike satanske naslade.

Poslednja beseda onega, ki je umrl, je bila:

»Maledetti!«[1]

Mariška se je dvignila — njega pa so še vedno bili.

»Ne bo ga več, in kruha tudi ne bo več,« so mehanično šepetale njene ustnice.

V temni noči je šla, dvignila je truplo, ki je bilo ostalo še vedno tam na klopi — tako je bil zapovedal major — in pokopala ga je poleg grobov, kjer so bili Rusi nad vhodom na pokopališče napisali:

»Našim junakom!«

IV[uredi]

»Hleba, mamuša, hleba!«

Hleba pa ni bilo, in sladkorja ni bilo, in mesa ni bilo. Zaman je prosila Daša.

Dolge dneve je presedela Mariška pri oknu. Lepe njene svetlomodre oči so temnele, lezle so v glavo, skrivajoč se pred solncem in svetlobo, skrivajoč se, da bi ne videle neizmernega gorja, ki je grizlo dušo vse te pokrajine, kakor grizejo črvi korenine cvetlic. Toda v glavi so videle oči vse jasneje, popolneje, videle so, česar pod svetlobo solnca niso bile slutile.

V neki temni noči je šla na pokopališče, kjer je ležal človek.

Pokleknila je pred njegov grob in obraz je zarila v zemljo. Prosila je pomoči njega, ki je umrl s kletvijo na zbičanih ustnicah.

Slišal je in dvignil se je počasi iz groba. Bilo je opolnoči. Počasi in previdno se je zravnal, da bi se ne ranil v razbolelo telo.

Tema je bila tako silna, da je s svojo gostoto stiskala Mariškino telo, da ni mogla dihati.

Silna je bila ta tema in velika.

Njegove oči pa so gledale z dvema visokima plamenoma. In v njenih prsih je gorel plamen. Telo, mrzlo, oledenelo, je bilo ogenj sam. Prijela se je z roko za sence in opekla si je prste.

»Gorim, gorim ...« je šepetala, pa bilo ji je mraz.

Stopil je k nji.

Ni je bilo strah. Pričakovala je, da se bo zgodilo in zgodilo se je. Iz ran mu je kapljala kri, in iz vsake kaplje se je dvigalo k nebu prokletstvo, ki je rastlo v tisočih stebrih, končujoč z dolgimi sulicami, zbadajočimi v mehko nebo.

Tudi ona se mu je približala. Podala mu je roke.

»Pozdravljena, žena!« je rekel z netelesnim glasom.

»Pozdravljen, človek!« je odgovorila, »lačna sem.«

»Lačna si? Umri od lakote! Zveličana boš! Kajti lakota je seme satana samega, ki seje tisoče strašnejših muk, nego je ona sama, predvsem spoznavanje življenja z razumom.«

»In Daša?«

»Pusti jo — naj živi, ali naj umre! Niti prvo niti drugo ni strašno!«

V tistem hipu se ji je zazdelo, da je postal ves teman, da sta ugasnili luči njegovih oči, da so se zrušili v prah ognjeni stebri, segajoči v mehko nebo.

Mraz ji je bilo, bila je lačna.

»Odprt je grob — poglej! Pojdi, vlezi se poleg mene, ne boš več lačna, niti žejna ne boš, tudi mraz ti ne bo! Lepo ti bo!«

Uzrla je pred seboj globoko odprtino. Okrog in okrog so stale brezmesne glave z velikimi, temnimi luknjami, z velikimi, belimi zobmi, s strašnimi, tenkimi rokami, s krčevito stiskajočimi se prsti. Kakor klešče so se stiskali prsti v pest, kroteč tako svojo neizmerno moč.

»Ho - ho - ho .. .,« so se smejali. Prav razločno je slišala, kako so se režali in kako so škripale kosti. Zdelo se ji je celo, da je nekatere teh glasov že nekje slišala, da jih dobro pozna, da so ji bili nekdaj bratje, prijatelji, prav dobri prijatelji. Tistih se je najbolj bala.

»Kaj pa tvoj mož?« je rekel nekdo porogljivo.

Zbežala je.

A njegove oči so gledale za njo, prosile so v žarkih, prodirajočih temo in vse, kar jim je prišlo na pot:

»Umri, še je čas!«

A ona ni umrla.

»Naravnost tja pojdem. Saj me ne bo nikdo videl, nikdo slišal in vzela bom mnogo hlebčkov, mnogo mesa — tudi čokolade in kave. Moja Daša bo sita! Kaj bi rekel on, če bi vedel, da sem mu Marico pustila v stepi — da sem mu Dašo ubila z lakoto! Kaj bi rekel?«

»Umri,« jo je zbodel žarek, ki je v trenutku razsvetil njeno mračno, okostenelo glavo.

Umreti? In on? On, ki jo tako silno ljubi — ali se tudi on potepa po širokem svetu v teh kolonah preklinjajočih, ali tudi on gleda uporno k tlom, zapored padajoč pod bremenom? Ali je tudi on med tistimi, ki kupujejo gnila sifilitična telesa v etapi? A se more to zgoditi?

Čudovite noči so bile! Dolge noči sta ležala v objemu, spajajoč, menjavajoč svoja telesa, hrepeneč po cvetu, ki se bo razcvetel na tem drevesu, cvet, del verige - večnosti.

Ali more in sme dati on, gnusnemu telesu, ki bi ga kupil za kopejko, vse tisto, kar mu je ona v dolgih letih dala iz svojega telesa in svoje duše brezmejno lepega in svetega? Da bi vse tisto na ljubo koščku poželjenja in strasti vrgel v blato in gnoj, da bi potem ubožen hodil po svetu, še bolj sključen, še silneje preklinjajoč svet in življenje?

Prvo noč sta ležala drug poleg drugega, pa je govoril:

»Strast ni vsebina, strast je pot, je komaj iskra, ki užge v čistih in nepokvarjenih dušah vrsto občutkov, nepoznanih vsem tistim, ki so prodali svoje duše za gnoj. Strast je vhod, ki te privede v nepoznane kraje razkošja in velikega veselja, v najpopolnejšo čistost. Akt je materialen, a raj je ona stran od materije — dostopen pa je le po posredovanju materije. Vem, da bi krogla izstreljena iz puške, šla v neizmernost, če ne bi bilo zraka in raznih drugih ovir, a vem tudi, da bi nikdo in nikdar ne pognal krogllo v neizmernost, če bi ne bilo zraka in drugih ovir.«

»Kako je mogoče« — tako je nadaljeval — »da morejo ljudje, žene in možje, tavati po svetu, iskajoč le dejanja in ne življenja! lskajoč le iskro, rogajoč se plamenu? Smejali so se mi, norčevali so se iz mene, ko sem jim povedal, da sem še čist, še nedotaknjen. Jaz pa sem se smejal njim v sladki zavesti, da sem silno bogat, da sem posestnik miliard, a da se rogajo meni, ker so si za tistih dvesto, tristo rubljev, ki jih imajo, kupili cilinder in glacè-rokavice, ki jih jaz ne potrebujem, ker pride čas — in danes je prišel, Mariška — ko si s svojimi miliardami kupim nebesa!«

Tako je govoril.

In sedaj da bi šel tudi on in bi dal papirnat rubelj, okužil svoje lepo, belo telo, žrtvoval svojo čisto dušo tistim, ki čakajo na vsakem oglu, da pride nekdo, ki je silno bogat, da mu ukradejo neprecenljivo bogastvo, katero si je bil izprosil od Boga samega.

»Umri,« je presunilo vse njeno bitje, »umri in rešena boš!«

»Ne, še ne ... Živeti, da ga bom videla, četudi samo še enkrat, samo kratek trenutek, da me povede v kraljestvo božje, kjer ni etape, kjer ni fronte, ni sključenih brezdušnih teles, ki v hrepenenju po kraljestvu božjem silijo v zemljo prokletstva, zemljo porajajočo miliarde topovskih izstrelkov in tisoče milijonov bomb, napolnjenih s strupenimi plini, v zemljo, ki obenem ponuja milijonom tlačenih, da jih skrije pred svojimi lastnimi grozotami, da jih trpinči tembolj!«

O ta prokleta zemlja!

Kakor mačka z miško, tako se igra s človekom. Jo vjame, vrti jo po svojih krempljih, diha ji toplo v gobček, poljublja jo, liže jo, pa jo vrže v zrak, da pade na tla, gleda jo, kako beži, kakor pijanec opotekajoč se, pa v divjem skoku skoči za njo in jo muči ure in ure, da mora umreti od samih muk.

»O Ivan, Ivan! Ivan moj zlati,« je govorila ponavljajoč besede tiste prve noči, ko je ležala v njegovem objemu.

»Ivan, punčka mora biti, drobna in majhna, in plave oči mora imeti, plave, plave.«

»Pa če bo fant?«

»Ne bo, Ivan, punčka mora biti, in plave očke mora imeti in plave koderčke. Zrasla bo, vedno bo pri naju dveh, vrt bomo imeli, in ptičke, in cvetlice —.«

»Umri,« ji je šinilo skozi mozeg, »umri, še je čas!«

Moj Bog, in potem je prišla vojna.

Tisto jutro! Jasno, vroče poletno jutro. Dolge zastave so nosili fantje. Visoko v zraku so plapolale. Harmonike so pele svoje otožne pesmi. Ukali so fantje. Peli so, on pa ni pel, ukali so, on je molčal in mrko je gledal.

Satan je prišel na svet. Milijone ljudi — o Bog, ljudi bo klal! Zakaj? Nihče ne vè, nihče tega ne more vedeti! Vsakdo hoče vedeti: on je kriv, oni so krivi, a jaz vem, da ni kriv nobeden, in da smo krivi vsi, vsi enako, zakaj veliki strahopetci smo, in življenje naše nam je ljubše nego življenje milijonov ljudi.

Ne, ne, nismo vsi krivi — ne vsi.

Vsi, vsi smo krivi! Zakaj samo enega je spoznal do danes, samo enega, ki ni kriv.

»Prisezi!« tako so mu rekli.

»Ne bom prisegel!« tako je odgovoril Macan.

»Prisezi!« Silili so vanj, nastavili mu puško na belo čelo. Ni se prestrašil, niti z očesom ni trenil, kajti natanko in jasno je vedel, da ga morejo ustreliti, da se nič hujšega ne more zgoditi. Vedel je: Pride dan, ko bo vse poplačano, in vedel je, da življenje telesa samega sploh ni življenje. Vedel je: Vsako ustreljeno telo pomeni kamen na zid velikanske trdnjave, ki raste od dneva do dneva, ki postaja nepremagljiva.

Trdnjava večne ljubezni.

Za trenutek — samo za trenutek so se tistikrat Ivanu zasvetile oči. Samo za trenutek, kajti on ni bil neumen, da bi se dal ubiti kakor zajec.

»Umri,« jo je še enkrat prosil človek, ki ji je bil nosil ukraden kruh.

»Lačna sem, tako lačna,« je govorilo njeno telo in glas telesa je bil tako silen, da jo je vlekel kakor ogromna, črna, sopihajoča lokomotiva, ki more za seboj vleči sto težko natovorjenih vozov.

Šla je. Morala je iti.

Lačna je bila, lačna, lačna ...

V[uredi]

Počasi, skoraj neslišno, z močno udarjajočim srcem, se je približevala vozu, ki je bil natovorjen s kruhom in mesom. Slišala je korake vojaka, a videla ga ni. Le temo, temnejšo od obdajajoče jo teme, je videla, temo, ki se je zibala kakor živ človek, videla je obrise strahotno razširjene, bajonet na koncu šiljast, po krvi hrepeneč. Strah jo je postalo, kajti doma spava Daša, in nekoč se Ivan prav gotovo povrne.

Glad pa ni poznal ne Daše, ne Ivana.

Glad je videla — sam glad. Gledal jo je in stegoval je dolge šape, na šapah črne kremplje, zvijajoče se v stoterih polkrogih, ki so se končavali z dolgimi, tenkimi šilčki, tako tenkimi, da so jih le možgani mogli čutiti. Gledal jo je, in njegove oči so bile podobne velikim morskim vrtincem, ki vrteč se z razbrzdano močjo meljejo v sebi rastline, ljudi, ladje, otoke, mesta in morja.

Vrtela se je v tem vrtincu in nič več ni videla niti straže, niti krvavega bajoneta.

Pet hlebcev je zmetala v predpasnik.

Ravno tedaj je slišala korake straže. Mimo je stopal, skoraj da je dotaknil, obregnivši se z rokavom, njena prsa, a ona je stala prikovana ob sprednjo ročico visokega voza. Natanko je videla njegov obraz.

Postal je, obrnil se je proti zahodu. Globoko je vzdihnil.

»Gospod Bog, Helena moja, a bo kdaj konec?«

»Srečen boš,« je pošepetala z možgani, on pa je slišal govor njenih možgan, da so v hipu oživele njegove oči v upajočem ognju in silnem prepričanju.

Mirno je odšla domov in nič več ni trepetalo njeno srce.

»Neizmerno dober je Bog,« je govorilo njeno srce, »še za ptičice skrbi!« Vsega bo imela dovolj; tam na tistem vozu bo jemala in Daša bo rasla, dolge kite bo imela, ko se nekoč povrne oče. Lepa bo Daša tedaj.

In poreče Ivan:

»Ti svetnica moja, ti, ki si toliko pretrpela, da so ti grudi usahnile, da so ti oči umrle, pridi sem — sem pridi.«

Oči so ji zagorele.

»Lepo bo. Kakor je bilo nekdaj. Še lepše.«

Kopala se je v mislih, v sreči, in hodila je večer za večerom, mesec za mesecem po kruh in meso. Sreča je ni nikdar zapustila, na grobišče pa ni šla nikdar, ker se je bala mrtvih od tistega strašnega večera.

Sanjala pa je o njem venomer.

Jahal je na ogromnem zmaju, brizgajoč prokletstvo na Judeže. Stopil je s strašne zverine k njej, prijel jo je za roke, da jo je mraz okoval kakor mrzla kača v svoj objem, in pokazal ji je grob, z dolgim, belim prstom:

»V grobu je prostora za dva, za dva in še več, umri, če moreš in znaš umreti!«

Dolgi, šiljasti zobje so pretrgali govor in se strnili v nerazdružno verigo.

Ponavadi je preplašeno kliknila in se zbudila; še prebujena je trepetala in odgovarjala:

»Ne, ne, ne, nikakor ne. Daša, Dašica.«

Daša pa je mirno spala, smehljajoč se.

Prišel je major nekega jutra v kuhinjo in jo je prav vljudno, da, skoraj prijazno vprašal:

»Kako, gospa, kako živite?«

»Tako, tako,« je jecljala v zadregi in postala je rdeča, kajti lagati ni znala, in resnico povedati —

»Rdeča? Razumem gospa,« je dejal, »razumem, seveda indiskretno vprašanje!«

»Ni indiskretno,« je obupno odgovorila, kajti njegov »razumem« je bil jesih in sol na odprto, gnoječo se rano. »Ne, gospod major, ni tako, ni tako!«

Skoraj bi mu bila vse povedala, a on je šel s pozdravom.

»Vlačuga,« je mrmral med zobmi, ko je stopal po hodniku pred kuhinjo.

Dobro je bilo, da je šel, kajti njeno srce je govorilo veliko veroizpoved vseh tisočev žena na frontah in v zaledju. Veroizpoved vseh tistih milijon žena, porajajočih svoje otroke in človeštvo za deset blaznih satanov sveta, ki so se, prezebajoč od teme do teme na mokrih in smrdečih trotoarjih, borile za najnavadnejše življenje s pijano ulico in s pijanimi državami.

O, veliko je bilo njeno srce, in bolesti so ga polnile dan za dnevom, pa je bilo še mnogo prostora v njenem srcu.

Tisti dan, ko je bil major pri njej, ji je pošel poslednji košček kruha in zvečer se je napotila kakor ponavadi. Lačna pa ni bila tisti večer, vlekla jo je komaj skrb, in zato se je tresla.

Noč je bila temna. Po vseh štirih se je splazila k vozu in — čudo — straže ni slišala. Odvezala si je predpasnik, razgrnila ga je pred vozom, in previdno je jemala z voza hlebček za hlebčkom in ga metala v predpasnik. Vrček marmelade in masla je ravnokar položila na tla, in nekoliko jajčk je zavila v cunjo, ki jo je bila prinesla s seboj.

Top-top-top ... Vojak. Prišel je izza ogla divizijske bolnišnice; z nasajenim bajonetom je stopal mimo obtovorjenega voza. Počepnila je pod voz in čakala, da pojde mimo. Srce ji je udarjalo tako močno, da ga je pritiskala z roko, boječ se, da bi vojak ne slišal njegovih udarcev.

Tedaj pa se je vojak prekucnil, in puška je odletela.

Kliknila je.

Spotaknil se je ob kopico kruha v predpasniku.

»Strela,« je zaklel, »kaj pa je to? Ravno na deski. Kdo je to? Kje si? Ha, ženska, golobičica, Mariška, kaj?«

Mariška se je sesedla in nemo bulila v vojaka. Vstati je hotela, a noge so ji odpovedale. Z rokami se je hotela oprijeti voza, a prsti so ji štrleli narazen, hotela je odpreti usta, nekaj povedati, a ustnice so se stiskale in niso poznale ne črke, ne besede.

»Ven, Mariška,« je rekel tiho Spiesser.

Prilezla je ven, poslušna kakor otrok.

»To, kar si nakradla, vzemi,« je velel, »o ceni pa se še pomeniva.«

Tih je bil njegov glas in njo je bilo strah.

Težko butaro ji je pomagal na hrbet. Še nikdar v življenju ni nesla kaj tako težkega. Spotikala se je ob vsakem koraku. Mnogokrat je padla na tla, in obraz ji je krvavel in gorel. Zdelo se ji je, da nosi v butari sam pekel, a četudi je hotela butaro zagnati stran, ni mogla, kajti butara se je je krčevito oklepala, zrasla je ž njo v eno samo telo. Ničesar ni umela. Njen um je dospel do črte smrti in onemogel se je zgrudil, ko je spoznal svojo nemoč, pred durmi, ki vodijo v ono drugo stran človeka. A ona druga stran človeka, njeno bedno srce, je s strahom govorilo besede o samožrtvovanju in o koncu sanj, o koncu sreče. Govorilo ji je, da je vse končano, in da ni več Velike nedelje — na tem svetu.

Čudno! Glas njega, ki je umrl s kletvijo »Prokleti!« na ustnicah, je za večno utihnil. Tudi beseda »Umri!« je umrla za vedno. Občutila je v tistem trenutku, da je umrl, da je odšel, ker je že vse končano in bi njegova pomoč bila odveč.

Spoznala je, da je prodala svoje telo in svojo dušo zavoljo svojega telesa samega.

Doma se je zgrudila na Dašino posteljo. O, če bi bil on, ki jo je vabil, danes tukaj! Šla bi ž njim kamorkoli. Kamorkoli, tudi v širno ravan, ki ji je bila ugrabila Marico, starega Mihajla.

»Daša,« jo je poklicala, »vstani, Daša, najina pot vodi čez jarke v našo stepo.«

Daša si je pomencala oči, odprla jih je in vprašala:

»Kam hočeš, mamuša, kam hočeš sedaj čez jarke? Tistikrat bi bili šli! Sedaj pa ne moreva; kako, ko so tam Avstrijci?«

»Gre, prav lahko pojde tudi čez jarke; tam kjer so Avstrijci, pri 35. pešpolku je mnogo Rusov, Rusinov. Kar oni naju popeljejo čez.«

Govorila je, toda zavedala se je prav jasno, da ne bo šla nikamor, ker ni sile v njej, ki bi jo nesla tja čez. Niti sile, niti vere, niti upanja! A govorila je venomer. I.agala je — komu? Sebi? Daši? Morda nikomur. Lagala je, ker je v vsakem upanju pol laži, in ker je vsaka resnica bila nekdaj pol laži. In marsikatera resnica se je spremenila v laž. Lagala je, povijajoč stvari v dve culi in majhen zabojček.

»Ta zabojček vzemi ti, Dašica, ti dve culi pa si otovorim jaz.«

Odprl je vrata in stopil v kuhinjo. Spiesser. Ril je majhen in čokat možak; brki so mu rasli kakor Viljemu, cesarju, in gledal je, kakor domača mačka.

»Dober večer, mladenka moja, dober večer Mariška,« je izgovarjal premišljeno, poudarjajoč zlog za zlogom. Nič ni odgovorila. Stala je pri ognjišču in ni se ganila.

»No, a naj se vsedem?«

»Tako, golobček moj, tako, tukajle se vsedem,« je dejal in se skoraj vlegel na njeno posteljo. Trenutek je bilo vse tiho in mirno. Popravil se je, povlekel se še bolj v posteljo, vlegel se nanjo, skrčil je noge v kolenih, obrnil se je vznak in gledal v strop. Daša se je pokrila z odejo čez glavo.

»Daša,« jo je poklicala Mariška, »daj, glej ven!«

A Daša ni pogledala ven. Trepetala je pod odejo pred zločestimi očmi čokatega moža.

»No — in?« jo je vprašal Spiesser skoraj razžaljeno.

Molk.

»No, ne bo nič?«

Molčala je.

»A, golobček, verujem, verujem. Težko je in nerodno, če človek mesece in mesece krade. Človek je hudo v skrbeh.«

»Pojdi in naznani me! Pojdi! Pojdi! Takoj pojdi!« Pred njo se je pojavil mož, na zmaju jahaje. Videla ga je natanko, in svojega moža je tudi spoznala, ki tam daleč plače nad njeno sliko in moli pred Bogom, da bi bil že konec te proklete dobe.

»Hm, hm,« je nadaljeval Spiesser, »nisem hudoben človek. Človek mora pač jesti, toda kar tako, kar brezplačno, to ne more biti. Treba bo nekaj dati, saj ne mnogo, a nekaj!«

»Kaj hočete? Govorite! Hitro, hitro!«

»I.e potrpite, golobček moj!«

»Ne kličite me tako! Prenehajte! To me žali, boli me!«

»Glej, glej! Če pa je tako, no seveda, v tem slučaju bom pač rekel preljuba, visokospoštovana gospa, ali če hočete, devičica.«

»Saj niste hudobni! Gotovo imate doma ženo, dobro ženo, majhne otročiče, ki ravno tako in toliko trpijo, kakor jaz in moja mala. Bodite dobri, gospod!«

Zarežal se je iz vseh pljuč in zazdelo se ji je, da je slišala v njegovih prsih čuden hropeč, dvigajoč se jok.

»Ha, ha — ženo imam! Dobro ženo! Seveda, ženo, vlačugo, tako, kakršna si ti! Saj ste vse enake. Prokleto seme! Imam jo, ki mi je rodila otroka, majhnega, lepega, nad vse srčkanega. Pa sem šel. Ali je šlo tedaj prokletstvo klavnice tudi v gozdove, kjer je zrasla živina za klavnice. Tudi tja je slo in morilo je duše, kakor mori tukaj duše in telesa. Blaznica zavzema vse večji in večji prostor. Strahotno se širi in veča.« Zakrilil je z rokama v zraku, da bi pokazal v velikem kolobarju, kako se blaznica od dne do dne širi. Stopil je s postelje k mizi.

»Blaznica, ti pravim! Velika blaznica! In ne samo nas moške, ki smo bili rojeni in vzgojeni samo za norišnice in klavnice, tudi vas ženske, ki ste nosilke duše, ki ste počivališče naših utrujenih duš in src, ki ste shramba našega Najsvetejšega in Najlepšega, tudi vas je zajela blaznost! O, in mojo ženo tudi!«

»Mojo ženo!«

Zarjul je, da je Daša skočila s postelje, da je Mariška preplašeno odprla oči, in razširila roki, loveč sapo in moč s krilečima rokama.

»Moja žena,« tako je v pretrganih stavkih pripovedoval Spiesser, »moja žena. Lepa. Mlada. Bil je tam major. Mlad in postaven. Ni bil čokat — o ... o ... čokat ni bil — jaz sem majhen in čokat — ni bil majhen in grd, kakor jaz — ne grd, ne čokat.«

Jokal je.

»Lep, postaven je bil. Človek, ki je osvajal ženske z enim samim pogledom, tudi najboljše zakonske žene! Da, človek, ki je imel polna prsa odlikovanj, nešteto spominov na velike pokolje, grozne umore in mnoge krivice! Ta človek je prišel in je ugrabil delavcu ženo.«

» O ... o ... oh,« je hropel, »vzel jo je, ž njim je šla, doma pa je pustila mojo malo. Ž njim je šla! Kam?«

»Potolažite se, človek,« je zašepetala Mariška.

»Potolažite se! Hahaha — da, da, potolažim se! A potolažila me boš ti! Le ti! Kolikokrat, a, kolikokrat si varala svojega moža?«

Zapičil je pogled v njo, da je odskočila in sklenila roke: »Prizanesite mi, otrok posluša! Še nikdar, nikoli!«

Še nikoli, res? To bo sladko maščevanje!«

»Maščevanje?« je vprašala samo sebe, »zakaj maščevanje?«

»Prišel sem domov,« je nadaljeval, »in ni je več bilo. O, ni je bilo! Sosedje so se posmehovali. Norčevali so se iz mene rekoč:

»O, o, čokati, vitki major je bil lepši ... Šla je ...«

»A mala,« je govoril, »se je zgubila v svet. Šla je pot svoje matere. Koderkoli sem hodil, povsod sem iskal žensko, ki bi imela svojega moža na fronti, ki bi jo mogel jaz zapeljati, odpeljati jo s seboj, da bi tudi drugi trpeli, da bi trpeli vsi tisti, ki onečaščajo druge žene in druge deklice, pa imajo doma svoje lastne žene in svoje lastne devojke.

Pa so se vse smejale: Ta čokati, ta grdi! Fej!

Bilo mi je tedaj še huje, o, sedaj pride zadoščenje! Ti, golobičica moja, ti prideš na vrsto!«

Strahotno miren je bil njegov glas.

»Kaj hočete od mene?«

»Tebe, tebe, ali razumeš? Tebe, kakor da sem jaz tvoj mož, da bom čutil tvoje gole grudi na svojih, da bo tvoje telo postalo eno z mojim, da boš v mojem naročju trpela in jokala, v naročju od mnogih žensk neštetokrat razžaljenega in ponižanega, da boš plačala za ves ta tvoj prokleti spol. Da boš plačala ti in da bo plačal tvoj mož za vse tiste številne reveže, ki jim je ukradel zvestobo njihovih žena — kajti on je lep deček, na sliki vidim! Lep je in lepa si tudi ti!«

»Ne boš me imel!«

»Imel te bom,« je rekel mirno.

»Ne,« je rekla in se umikala k štedilniku.

On se ji je približeval in se je dotaknil.

»Pamet, ženska, gre za tvoje življenje, in še več — da, še več! Gre za —«

»Tiho,« je rezko, odklanjajoče odgovorila, »za nobeno ceno, tudi za ceno glave ne!«

»No, no golobičica! Vem, da si junaška,« in pritisnil se je k njej.

Zaman je iskala moči, da bi se branila. Sleherna žilica v njenem telesu je bila mrtva in možganom neposlušna.

»Ne moreš se braniti, uboga,« je dejal, »nočem te siliti; hočem, da se udaš sama, prav sama, popolnoma prostovoljno. Daleč od vsake telesne sile je moja misel. Samo z dušo — kako to lepo zveni! — z dušo te bom vklenil, z ljubeznijo pravzaprav! Vidiš, kako dobro bi bilo, če bi človek ne imel te nerodne duše, srca, te nadležne ljubezni, ha — ha!«

Pustil jo je in se oddaljil. Vlegel se je zopet na posteljo v znak; koleno je dvignil kvišku, pogled v strop, roke pod glavo, žvižgajoč neko poulično berlinsko melodijo.

»Če še to noč ne pojdeš semkaj k meni, ti lepa, ti čednostna Mariška, če še to noč ne postaneš moja neomožena žena — haha — moja neomožena žena, tedaj pojdem še to noč in še to noč te naznanim. Tvoja usoda bo usoda tistega Italijana — ali ga ne poznaš?«

Ni odgovorila.

»No, kaj praviš k temu?«

»Kaj pravim« — v njej je zavrelo — »človek božji, pojdi svojo pot, stori svojo dolžnost in mir bo!«

»Haha, Mariška! Dobro, pojdem, a predno grem, poslušaj: tebe ne bo več, mrtva boš, brezoblična kepa, a tvoja Daša bo ostala v tej vasi sama.«

»Ah,« je bolestno vzdihnila, »Daša, Dašica!«

»Aha! Vendarle ljubezen. Pa to še ni vse! Sama bo ostala, in kakor je majhna, bo v lakoti ponujala svoje telesce za skorjico kruha, vsem, ki hrepenijo po mesu, in če sama ne bo prodajala, si bodo vzeli vojaki sami, ker ni težko vzeti si tako slabo, drobno telesce. Še hujše bo: Črvi bodo grizli njeno živo telo. Mater bo preklinjala, ki je ljubila sebe samo, pozabila pa je na svojega otroka. Mož bo prišel domov, tvoj mož, videl bo gorje in rekel bo: Še v grobu prokleta, je-li to moj otrok? Vidiš, ženska!«

»Torej nič?«

V kotu je stala. Videla je orkan, kako je prihrumel od daleč, kako je požiral hiše, njo, vso pokrajino, kako jo je vzel, kakor vzame košček papirja, in se je igral ž njo, veseleč se, da se ta uboga stvarca dviguje tako visoko.

»Torej nič! Dobro! Grem in jutri zvečer te ne bo več med živimi.«

S trdo nogo je stopil na tla, približal se je vratom. Prijel je za kljuko.

»Ostanite, Spiesser!« Svojega glasu se je prestrašila. Prepozno!

Obrnil se je. Resen je postal. Skoraj žalosten, a njegova pot je bila pregloboko in prejasno začrtana, pot sovraštva, vzniklega v silah, ki jim on ni bil oče. Zato se je vrnil.

Zgodilo pa se je tisto noč:

Grob njega, ki je umrl, da je odrešil izdajalce, se je odprl.

V snu je vpila: »Proč, proč.«

Z rokami ga odrivala. On pa je šel proč in je jokal.

Opomba[uredi]

  1. Prokleti!