Margareta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Margareta: Obraz
Ivan Tavčar
Spisal Iv. T. V številkah 240 in 241 sta objavljena ista odlomka.
Izdano: Slovenski narod 20. oktober 1875 (8/239), 1–3; 21. oktober 1875 (8/240), 1–3; 22. oktober 1875 (8/241), 1–3.
Viri: dLib 239, 240, 241
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na našem vrtu je cvetela uže vrtnica in ščinkovec je imel, kot vsako leto, gnezdo na veji pred vežo.

Ali njen duh me nij radostil še nikedar takó, in petje njegovo me je kratkočasilo malokedaj bolj, kot letos.

Kaj mi je bila mar vrtnica na vrtu, ko sem letal še okrog domačih oglov otrok, in ščinkovec na veji — kdo se je menil njegovega žvrgolenja? A sedaj, ko je preteklo nekaj let, odkar sem bival v širokem stolnem mestu, odkar sem videl samo zidine in zidine, tlake, in samo tu pa tam zeleno cvetko na oknu, zavelo, kakor, da bi tudi nji škodovale mestne soparice, sedaj se mi zdi to vse drugače.

Ako je zavenela poprej naša vrtnica, ter si osula s svojim perjem smrtno gomilo, čakam sedaj — dan za dnevom, da zapazim na njej slabotenje, ko pričnejo jej giniti moči, in tedaj jo vzamem naravi in na mojem oknu naj se napije novih močij, da ostane še dalje v cvetnem krasu.

In zdi se mi, da pride kmalu trenotek, ko steblo ne da več moči lepi cvetki, in se milovaje nagne suha glavica. Vsaj če tako peče solnce, kakor denes, da diha se komaj v senci. Še ščinkovec je utihnil na veji pri svojem polnem gnezdu, in kamor mi nese oko, nij videti človeka, dasiravno je nedelja po pólu dne.

Pod mano v vasi je tiho vse, in tudi otroci so zapustili svoje glasne igre.

Tako je ostalo do mraka.

Tudi jaz sem ostal v senci hruškovega drevesa, ter se spominjal na marsikaj iz poprejšnjih let, in hvala osodi, da so bili ti spomini sladki in da nijso ranili duše.

Prišel je mrak in zvon iz stolpa se je oglasil, da se je razlegalo po dolini. In hladna sapica je zapihala, ter zamajala vrtnico na mojej strani in nesla njen duh v daljo.

Ali tudi ščinkovec je zapel na veji, vesel večerne rose, katera mu je ohladila pekoči kljun.

Na nebu pa so se pričele zvezde bliščeti in luna je prikazala prijazen obraz izmej drobnih oblačkov. Bil je večer, v katerih je človek vesel svojega življenja in s katerih ga najprej zapusti spomin, da dviga koščena smrt vsak trenotek nad nami svojo koso.

In padala je rosa in vstal sem, ter hotel stopiti v hišo.

Ali pri deblu pred mano se je skrivala tenka deklica, ter skrivala obrazek na pólu sramežljivo s svojo dlanjo.

»Oj ti si, Marjetica!«

Skoraj mi je obšlo kesanje dušo, da sem pozabil tako čisto na spremljevalko v svojih otročjih letih, s katero sem skoraj vedno užival sladkosti in britkosti prve dobe življenja. Dasiravno je bilo dobre četrt ure do hiše našega soseda in Marjetičinega doma, bil sem vendar vsak dan uže za rano tamo. Potem pa sva pričela z Margareto svoje igre, letala, ter delala nemir krog hiše. Ali sedaj sem bil pozabil uže na-njo.

»Zakaj te toliko časa nij bilo?«

Povzdignila je obličje in zapazil sem, kako da se je razcvetela lepota na njem od časa ko sem jo videl v zadnjič.

Nekako boječe je obrnila k meni veliko oko in dejala tiho:

»Jaz sem se bala!«

»Bala, pa vsaj ne mene, Marjetica?«

»I tudi,« rekla je odkritosrčno, »vsaj si postal tako velik, i kakor pravijo, tudi prav zelo — nejeveren.«

Strmeč sem se zagovarjal.

»To nij resnično!«

»Res pa je uže, vsaj sem sama videla, da nijsi pokleknil v cerkvi in da nijsi molil.«

Prijel sem deklico za roko in ji položil svojo na črne lase, ter ji dejal:

»Margareta! ne misli, da pridejo v nebesa vsi, ki poklekujejo krog oltarjev, si trkajo na prsi, brijejo obraze, ter zlivajo blagoslovljeno vodo po tlaku — ali v srci so hudobni, hujši, kot najzlobnejši nejeverci!«

Margareta mi je zrla v oko, ali mojih besed nij umela.

»Ti ne veš,« rekel sem zamolklo, »— ali pustiva le to! Ali si se spomnila kedaj v teh letih na me, ko me tu nij bilo?«

»Gotovo! Vsak večer ménili smo se pri vas, kedaj da prideš i tudi sama sem želela, da pride kmalu tisti čas.«

»I kako ste živeli?«

Sedaj prične pripovedovati, kako da je pri njih doma še vse pri starem, kako za hišo še zmirom teče studenec, kako, da še vedno cvete vrtnice pred njo in kako, da je v nji vse veselo in zdravo, kakor nekedaj.

Mej tem pa je nastala noč in temno razgrinjala je svoje krilo črez okolico.

»Kako je uže temno!«

In za roko sem jo peljal v hišo. V veži se je kurilo na ognjišči in večerja vrela je pri njem.

»Lej te, ti Marjetica?« rekla je mati, ter si dala opraviti krog ognja.

»Vidite ju le!« jezičila se je dekla, ter majala glavo, zato povpraševala me je vedno, ko sve šle denes zjutraj od maše, kaj da dela, kakošen da je, ali meščansk, ali prav zelo gosposk?

Margareta se mi je iztrgala, ter urno skočila črez bližnja vrata v hišo.

A tu je bilo praznično vse. V kotu je gorela lučica pred veliko podobo matere božje in mali brat sukal se je krog nje in pel mašo, in prav mala sestrica mu je stregla pri tem, ter pobožno sklepala roke. Oče pa je popustil knjigo, iz katere je bral, ter si zadovoljno gladil skoraj osivele lase.

»Ta mora v šolo!« dejal je, ko sem vstopil.

Ali otroka sta ugledala Margareto, popustila svojo igro, ter ji hitela nasproti.

»Marjeta,« rekel je bratec sramežljivo, »ali imate pri vas še kaj tistih pozimskih jabolk, ki ostanejo do binkoštih?«

Dobra deklica obdarovala je prosečega, da se je skril zadovoljno za peč in si nasitil svojo slast in potem kmalu zadremal.

Margareta pa je ostala, pri nas večerjala in potem se odpravila.

»Ali ne greš z mano nekaj časa,« rekla je priprosto, »tema je in tudi luna se je skrila!«

Rad sem ji spolnil željo, katera je pričevala, kako da je še nedolžna sosedova Marjetica.

Dekla pa je kremžila zasmeha ustnice. »Kaj mi pač hoče, dejala je, ko sva šla po temni in skalnati poti, je-li, da to nij nič tacega, ako greš z mano, vsaj še nijsi tak gospod, da bi te ne smela prositi, jeli ti?« —

»Gotovo ne!«

Uboga Margareta! Življenja pač še nij poznala in ne okusila njegovega grenkega jedra.

»Margareta, rekel sem tiho, ali v vašem vrtu uže cvete vrtnica, na našem je uže v cvetji!«

»Oj pač in tudi rožmarin na mojem oknu uže!«

»Rožmarin, Marjetica, tega mi pač daš — — —!«

»Rožmarina — ali povedati ne smeš nikomu!«

»Zakaj li ne?«

»Kaj bi pač dejali ljudje!«

»Kaj neki, Marjeta?«

Ali omolknila je in zdelo se mi je, da jej je silila rudečica lice. Molčé je stopala za tem, dokler se nij pred njo pokazala temačno izmej visocega drevja gledajoča sosedova hiša.

»Tu si doma!« in nejevoljno sem se obrnil, ter hotel oditi.

Ali v resnici tako trdega srca nij mogla biti, da bi me ne poklicala nazaj. Obrnil sem torej pogled. Še je stala na istem mestu.

»Metka!«

Pristopila je, ter dejala: »Ti si jezen, vendar preteklo je toliko časa, ko sva se videla v zadnjič!«

»Prav imaš, Marjetica, čas hiti in za naju pretekel je isti čas, ko sva se imela rada in nijsva pazila, kar govorili so ljudje o tem.« —

»Oj ne, ne,« pričela se je ihteti in viti roke. Jaz pa sem jo prijel za roko in naslonila se je k meni in na mojih prsih pretakala solze. In bleda luna je sijala in bledo obsevala jej obrazek.

»Margareta!«

In nič mi nij vedela odgovoriti in sramežljivo skrivala je ognjevito lice. Jaz pa sem jej gladil lase in naposled poljubil njeno čelo. Kako se je stresla in plaho se mi iztrgala, ter hitela proti bližnjim vrati:

»Lehko noč!«

»Lehko noč! Ali — rožmarin, rožmarin!«

I luna je sijala i zvezde so prijazno migljale!

***

Priljudno ovijala se je vinska trta krog malega okna in na njenem znožji cvelo je cvetja na obilo, tu so se v luninem svetu zibale mnogobrojne glavice, te zaprte, une pile so odprte nočni hlad, a vinska trta sama nij imela cvetú, vsaj jo nij gojila prijazna narava in nij jej dajala gorečega redilnega soka s svojega osrčja. Ali njeno perje svetilo se je v nočnej svetlobi, ter v bliščečem venci obdajalo naoknice.

Rahlo sem potikal na steklo.

»Marjeta! ali spiš?«

Tiho je odprla, ter vestno zavita pristopila i pokazala razburjeno obličje izmej vinskega okvira.

Molče je obrnila oko v črno noč. Jaz pa sem zrl na divni obrazek, na katerega so padali mesečni žarki in v srcu sem hvalil stvarnico, da vsadila je tu sem v tako pusto zemljo tako krasno cvetje.

»Margareta, jutro odidem!«

»Jutro uže!«

I oblile so jo solze in padale so jej črez lica na moje roke.

»Margareta! ali se še spomniš istega večera, ko sem te prosil rožmarina, in ti mi ga nijsi dala!«

Hitro vlomi rožmarinov vrh zraven sebe, ter ga mi poda, skloni se k meni in čutil sem gorke njene roke in vroče svoje lice pritiskovala mi je na vroče čelo, ter dejala kipeče:

»Ali kmalu, kmalu se vrni!«

Prijel sem malo glavico in dolgo zrl v njeno oko.

»Kmalu Marjetica, prav kmalu!«

I še dolgo časa stal sem pred malim oknom, potem ko zaprlo se je svetlo steklo i ko je Margareta uže davno zadremala in se je njena mlada duša zibala v zlatih sanjah.

***

»Kmalu! prav kmalu!«

Ali vendar je prešlo nekaj let, da gledal sem zopet z radostno dušo na z mahom obraščeno domačo streho, ter na senčnate vrhove, ki naslanjajo ostarele veje na njo.

Vsaj je tako teško, za trdno se vkoreniniti v življenje, ter si pridobiti vsaj nekaj veljave. Koliko bojev je treba poprej, da zmagaš zasrambe ostarelih glav, ki zrejo z obritimi bradami razburjeno na mlajšega, da si upa nastopiti njihove ali pa še celó nove steze. A jaz sem preobdal ovire vse — i stopil v življenje, katerega podlago sezidal sem si z lastnim snojem.

A to je trpelo nekaj let in potem sem hitel pri priči v domači kraj.

Popustil sem voz v vasi, ter hitel navkreber k domači hiši. Prijazno me je pozdravila sosedova streha izmej cvetočega drevja, ker isti čas bila je, kakor v mojem srci tudi v naravi spomlad. Preskočil sem ograjo in črez vrtove hitel proti bližnjem poslopji. — Še zmirom objemala je vinska trta malo okno, a tudi letos jo nij obdarovala spomlad sponosnimi cvetovi, kakor gredice na njenem znožji. Tu se je pač šopirilo mnogovrstno cvetovje in šumeče bučele brale so med po razcvetenih bilkah.

I tudi Margareta sedela je tu v njihovi sredi.

»Margareta!« poklical sem jo veselo.

Urno povzdignila je obraz — ali moj bog! — kako se je spremenilo to lice, kako je bilo bledo in brezkrvno postalo. Ali še vedno bila je krasna.

»Margareta!« rekel sem žalostno, »Margareta, ti si bolna!«

Radostno je vskliknila, ter dejala:

»Sedaj je dobro vse — vse!« —

In vzel sem jo v naročje.

»Ali kje ostal si toliko časa, tako teško sem te pričakovala!«

»Oj Marjetica,« odgovoril sem, »drugod ne živi se tako, kot tu mej vašimi gorami!«

»Saj vem! saj vem!« dejala je tužno in trudno naslonila na moje prsi bolno glavo.

»Sedaj je dobro vse!« govorila je tiho. Nekako čudno se je stresla, teško se naslonila in postala še bolj bleda.

»Margareta,« dejal sem črez nekaj časa, »ali ne greva v hišo, tu piše še mrzla sapa, i škodovalo bi ti morda.«

A nij mi dala odgovora.

Plašno prizignil sem jej obraz. Očesi ste se zaprli …

Vsi trije zvonovi peli so iz visocih lin. Na pokopališče pa smo devali Margareto v hladni grob.

Počasi in tužen vrnil sem se k očetovi hiši.

Ali na našem vrtu cvetela je vrtnica, in na veji pred hišo pel je ščinkovec, ter pital mladiče.

J. T.