Mansarda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mansarda
Slavko Grum
napačno kodiran zapis na dLibu
Izdano: Ljubljanski zvon 1925
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tu sedim. Knjige tam na mizi so �e zelo stare. Zelo stare so �e, re�em, mnogi so �e �itali iz njih. Naenkrat �utim, kako sem zapu��en. Tako mi je, kakor da so vsi od�li in me pozabili tu nekje v podstre�ju. Da bi imel vsaj sestrico pri sebi! Ali tudi ona je od�la in me pozabila. Stare so knjige, od zidu se lu��ijo tapete. Nad predmeti visi tiha sovra�nost, kakor se vpostavi med ljudmi, ki so prisiljeni biti vsled kake slu�ajnosti dolgo skupaj. Sovra�nost �elezni�ke �akalnice je nad predmeti.

De�. De�, dimniki, telegrafske �ice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod menoj, kcmaj �e nosijo hi�e druga drugo. Za nekim oknom se je zganila zavesa. Zelo malo ljudi mora biti �e po hi�ah. V nasprotnem podstre�ju je prizidek kakor tu pri meni. Najbr� je za onimi �ipami �lovek, samoten kakor jaz: brezbarvni se spenjajo �ez njega dnevi, mu na ve�er uga�ajo pri nogah. Mogo�e � da, mogo�e je celo �e mrtev. Prav potiho je umrl. da ni zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli medse. Prah ga je pokril, leta �e mora sedeti tako. In ves majhen je ter zgrbljen, kakor da se je �e po smrti staral naprej. Malo, zelo malo jih je �e, pomrli so �e izve�ine. Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar ve�; stopil bom k oknu in ne bo nikogar. Tudi pti�, ki poje v�asih na nasprotni strehi, bo utihnil. Stra�na ti�ina bo. Vidim se, kako bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal bo zrastel oglu�ujo� ropot in mi zadavil korak. V te�kih skladih bo obvisel jek nad ulico. Ob zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge � Ali to je vse tako �alostno, take misli, in je zaradi tega, ker sem preve� sam. Tudi sestrica mi je rekla tako, ko sva bila zadnji� skupaj. Rekla je: � Ej, kdaj boste �e veseli! Menda bom res morala ostati vedno pri vas. � 996 Dr. N. Preobra�enski / Nova Rusija Tako je rekla in mi vzela glavo v naro�je. Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila.

Mrak se je sesedel, pri�gati moram lu�. Iz police dvignem knjigo, naravnam zaslon svetiljke. Marija je rekla, da je mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo samo malo sestra�eni in nimamo pravega zaupanja do njih. Da me ima rada, je rekla, �eprav sem �alosten. Tudi Tju je rekla tako in Vana. Vana, kako drobne roke je imela. Jckal sem se v njih. Sedaj sem sam. Tu sedim in nimam nobene iluzije ve�. Mle�ne liste bo�am. V nekem kotu je po�il les. Sklonim se predse in poslu�am.