Manica Lobnik

MANICA LOBNIK (1927-1974) Rodila se je očetu tesarju in materi kmetici v Vukovskem vrhu blizu Jarenine v Slovenskih goricah. Ko je bila še otrok, je na domačem dvorišču pomagala očetu pri delu, saj so šla od hiše na teden po tri popolna smrekova ostrešja za hiše, tudi cerkve. Od prvotne zamisli, da bi se tudi ona ukvarjala s čim podobnim kot oče, ni ostalo nič, saj so jo kot bistrega in zgovornega otroka že zgodaj namenili za nekaj več. To več je bilo nekaj nedoločljivega, vsekakor pa še nič, kar bi bilo povezano s pisanjem. Tega daru verjetno ni prejela od očeta, morda prej od matere, ki je bila s svojimi štirimi razredi osnovne šole neverjetno pismena – tudi z darom za rime, kar pa njej, Manici, ni bilo dano, je sama rada poudarjala. K njihovi hiši so hodili zelo različni ljudje, večinoma naročniki, in hlastno je poslušala, o čem so razpravljali in si to zelo nazorno in doživeto po svoje razlagala. Bodoča pisateljica je bila popolnoma brez šol, ki bi spodbujale njen dar. Pisala je o tem, kar je poznala iz svojega domačega, kmečkega okolja; iz osebne izkušnje sedemnajstletne partizanke; iz dogajanja v medvojnem Mariboru; iz svoje partizanske izkušnje je povezala dogodke o pohorskem bataljonu; iz prve roke je spoznala privilegije in vseobsegajočo oblast prvih povojnih direktorjev velikih slovenskih podjetij; segla pa je tudi v dve desetletji in pol oddaljen čas od druge svetovne vojne, ko se že pokaže obraz razslojevanja družbe in odseljevanja otrok od doma, kar prinese životarjenje ostarelih v domovih za onemogle, kot so jim takrat rekli. Zadnjih nekaj let svojega v prometni nesreči pretrganega življenja je živela v Nemčij, kjer je skrbela za delavce iz Jugoslavije, ki so preko slovenskih gradbenih podjetij delali v Nemčiji. Kako ironično, v deželi nekdanjih okupatorjev. Zaradi prezgodnje smrti problematika zdomstva, ki jo je poznala v globino, žal, nikoli ni bila popisana, s tem pa je najverjetneje ostalo pozabljeno nekaj desetletno življenje množice Slovencev na tujem, ki je prineslo nova razslojevanja, razpade družin – po drugi strani pa je prineslo v naše kraje nove, velike hiše… Njena dela: Prve črtice je objavljala takoj po 2. svetovni vojni v glasilu Državne zavarovalnice v Mariboru (Naše delo). -Bregarji, novela, objavljena v mariborski literarni reviji Nova obzorja – okoli leta 1954 -Gorniki in čas, roman o povojni družini v Slovenskih goricah, Državna založba, 1957 -Rosa na pajčevini, roman o preobrazbi Ptujčana Gačnika, ki so ga kot mladega fanta vzeli v nemško vojsko, dokler se mu počasi, tudi, ali celo odločilno, s pomočjo ljubezni do mariborske Židinje, niso začele odpirati oči, »da vendar Nemci nimajo kaj iskati v Sloveniji«; Založba obzorja Maribor, 1957 -Jirga Butolen ali Tri dni direktor, dramsko delo o podvigih »zaslužnega« direktorja, ki so ga v sezoni 1959/60 igrali v Mestnem gledališču v Ljubljani (naslovno vlogo je odigral France Presetnik) -Ledinčani, roman o slovenjegorških kmetih po razpadu stare Jugoslavije in v času nemške okupacije, Založba obzorja Maribor, 1961 -Dobre otroke imava, Hana; podlistek, ki je izhajal med letoma 1966/1967 v časopisu Kmečki glas -Mlade trave, avtobiografski roman sedemnajstletnega dekleta, ki je v slabem letu partizanščine doživela preobrazbo od bogaboječega otroka, preko prepričanja, da boga ni, sicer ne bi dopuščal, da si Nemci prilaščajo njeno domovino, ki jo brani, in pobijajo ljudi; Mladinska knjiga Ljubljana, 1968 -Mrtvi odred, roman o pohorskem bataljonu od začetkov formiranja pa vse do tragičnega konca; izšel po avtoričini smrti leta 1976 v zbirki Prešernove družbe