Mama poje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mama poje ...
Julija
Izdano: Vigred 9/3 (1931), 63–64
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Moja mati nikoli ni pela. Nisem se, otrok, brigala za to, še manj, da bi bila pogrešala mamino petje. Morda je že narava ni ustvarila pevke, kdove? Mogoče tudi, da je ob prvi ali drugi zibelki še pela, ob deseti vem, da ni več. Otroci smo živeli v gotovi resnici: mama ne poje nikoli. Pač zato ne, ker je mama in se za njo ne spodobi. Kdo bi si s tem belil glavo?

Danes pa vem: tolikšen je bil trnjev venec njenega mučeništva, da sama ni vedela, kdaj ji je zamrla pesem. In še vem, da če bi bila kdaj odprla usta za pesem, bila bi ta izzvenela v strašen jok, srce trgajoč.

Nekoč pa se je zgodilo čudo. Otroci smo bili za brajdami pred hišo, mama je pokladala živini v hlevu. Še nocoj jo vidim prav natanko: počasi je šla čez dvorišče, škaf v roki, oči zroče v jasno daljo. Tedaj so se ji usta zaokrožila v komaj viden smehljaj, iz grla pa je pripolzela pesem:

»Dekle je po vodo šlo, na visoke planine ... « 

V davnih časih jasno upajoče mladostne zarje jo je najbrž pela. Tudi ne vem, kakšen solnčni žarek je takrat obsijal njeno dušo, da je legla na jezik pesem in kot tat zbežala preko brajd. — Mimo mene je tedaj zavelo nekaj čudežnega. »Mama poje!« je viknila sestrica. Plaho smo se spogledali. Nismo mogli verjeti. A čuj! »Resnično! Poje! Zakaj, kako, kaj ji vendar je, da poje? Tiho! Poslušajmo! ... « — Že je onemela. Zavzeto razprtih oči se je ogledala in bilo je videti, da se sama sebi čudi ... V nas pa je planilo prešerno veselje. »Mama poje,« prečudna točka! Tako je vesela, da celo poje. »Mama poje!« O mama, kaj si se zmotila, da si zapela sredi križevega pota?!

Poslej ni več pela! Pač! Še enkrat, zadnjikrat. Ono jutro, ono strašno jutro; kakor zlomljena žrtev je ležala in vsa soba je bila polna smrti. O v vseh prostorih je kraljevala, še v kuhinji, v hlevih, shrambah in na podstrešju, povsod, sama smrt ... Strah me je bilo. Pri mami sem stala. Nadčloveških muk se ji je zvijalo telo, v strahoviti, obupni prošnji je vila roke. Zdaj zdaj se je umirila, nato nov izbruh zadnjih sil življenja. O, najstrašnejše vsega strašnega za otroka je stati ob materini smrtni postelji, gledati, kako ji omagujejo roke, kako se ji zapirajo oči, kako ji srce ledeni! Ti, ki nisi še tega grenkega ckusil, ne veš kaj je mati! — Nakrat, o-o-o! Ko da je iz noči zablisnil dan, ko da je iz smrti vstalo življenje. Mama na smrtni postelji krčevito kroži usta, nato s tihim glasom poje:

»O sveti križ, življenja luč, o sveti križ, nebeški ključ!«

Ni bil to ne sopran, ne alt, ne tenor, ampak mešanica vseh barv glasov. Toda nobena umetnica, stoječa na odru, od tisoč luči ožarjena, drhteča v čarobno tresočih se akordih, ne more tekmovati z veličino tega predsmrtnega izliva duše moje mame. V tisti uri je stala na bregu; za njo morje solzá, ki jih je izkrvavela, na sredi pa glej! Simbol in himna bičanega življenja njenega, tram po dolgem in počez, na njem Luč in Ključ ...

Sedaj ne poje več. Šumeč potoček Bela, ki žubori mimo njenega tihega doma, ji poje uspavanko leto za letom, o, že dolgih deset let ...