Malomesten dogodek
| Malomesten dogodek. M. Pugelj |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III • dno |
I[uredi]
»Tukaj bi se bralo in uživalo!« je vzkliknila lepa tujka, gospodična Beatrika, ko je našla zadaj v gozdu letoviščnim parkom tak kotiček, ki ji je bil posebno povolji: »Vi preskrbite povesti in pesmi, jaz prinesem zase pleten stol s svojega balkona in za vas podnožnik. To bo krasno!«
Gospodična Beatrika se je nenadoma navdušita in zažarela v svoja lepa in žametna lica, njen spremljevalec, državni uradnik Podbregar, pa se ji je ravnotako čudil, kakor ob vsaki taki priliki, ko se je navduševala za literaturo. »Kaj takega!« — je mislil sam zase — »kaj takega! Kdo je doživel nekaj sličnega! Tako imenitna, tako krasna dama kakor Beatrika, pa se navdušuje za literaturo! Poglejte!«
Govoril pa je drugače: »Res je!« — ji je pritrjeval. »Vaš okus je tako-rekoč moj okus! V tem prijetnem gozdnem kotička, v tem zdravem hladu smrečjih in borovih senc bo krasno presedeti nekaj umetniškega uživanja polnih in prijaznih ur!«
»Da, da!« — se je zavzemala gospodična, še vedno stala na mestu in ogledovala mali gozdni prostorček sredi mladih borovcev, držala z veliko gracijoznostjo in s tenko in rožnato roko svetlo krilo ravno prav visoko in ravno toliko, da se je bahal izpod njega svetli in okusni ozki čevelj, ozirala se s svojimi temnimi očmi v svojega spremljevalca in ga udarila na zadnje s košato rdečo vrtnico hudomušno po licu.
»Vi preskrbite knjige! Jaz ne poznam vaše literature! Zanima me, rada bi se z njo seznanila!«
Državni uradnik je bil na tihem v zadregi. Spomnil se je, da nima doma prav nobene beletrističnc knjige razen »Slovenskega šaljivea«, ki ga je prebiral svoje čase ob večerih, ko ni mogel takoj zaspati, in vselej takrat, kadar se je odpravljal v kakšno druščino. Prav mu je hodil ob takih časih. Šal se je nalezel iz njega in dovtipov kakor na solnčnem pašniku vol obadov; že vnaprej se je prismejal v družbo in se zavedal tiste imenitne vloge, ki čaka nanj nekako tako, kakor duša na odrešenje. Samo ugodnega trenutka je bilo treba, samo da je površno občutil pravi veter, pa je bruhnil s priučenimi dovtipi na dan kakor vulkan z lavo.
Ali pri gospodični Beatriki so se vsi enaki poizkusi izjalovili, »Slovenski šaljivec« se je izkazal nenavadno slabo. Gospod uradnik je povedal dovtip in se ob koncu obrnil stran in na ves glas zakrobotal. Ko se je ozrl po gospodični, je videl, da je mirna in nevesela.
»Star dovtip!« — je dejala in zamahnila z roko.
»Veste, kaj je največja smola?« — je pričel uradnik znova.
»Kaj?« — je vprašala.
»Če je človek nahoden, pa pozabi robec doma!« — Zopet se je zasmejal na vse grlo, a gospodična je ostala resna.
»Res?« — ga je vprašal in obtrgovala rožo.
Jezilo ga je, premislil jo, kaj premore najboljšega njegova zaloga, in še tisto je povedal.
»Kmet lovi na prepovedanem kraju na gliste ribe« — je pravil — »pride stražnik in reče: Ali ne veste, da je prepovedano na tem mestu loviti ribe? — Kmet odgovori: Saj ne lovim rib, jaz učim gliste plavati!«
Zopet je izostal uspeh in zaželjeno veselje, gospodična je povedala, da je te že čitala, gospod uradnik je obsedel in onemel tik nje na klopi, kakor človek, ki mu zmanjka misli in besed. Kaj bi napravil, prosim vas, kaj bi povedal, kako bi se razgovori na tak način, da bi postala gospodična Beatrika nanj pozornejša in radovednejša, kakor je bila? To je bilo njegovo resno stremljenje, njegov cilj, njegova »luč med daljnimi oblaki«, kakor je razložil sam sebi že po stokrat ob poznih in samotnih nočnih urah. Vezalo ga je nanjo nekaj takega, nekaj močnega, silnega in vročega, kakor do tistih časov le na nobeno drugo.
Včasih sa je spomnil plarniških ur, sredi dolgočasnega in enakomernega dela nenadoma, da bi obhajal z njo svatbo, odšel z njo na poročno potovanje in tam bi bila oba skupaj kar takole sama med seboj in tiha izba in noč in vse prijetno in on in Beatrika in brez klobuka na glavi in sploh brez tega in onega in prav naravno in podomače. Speklo ga je vselej, občutno speklo nekje zgoraj v glavi, ali spodaj globoko in nemara prav na dnu duše, kadar so ga obšle take misli. Ali z Beatriko so bili veliki križi in težave. Ona je bila izobražena, pred vsem na tak način olikana, da je bilo z njo popolnoma nemogoče se tako pomeniti in pozabavati, kakor je bil to slučaj pri drugih dekletih in damah tistega kraja. Pri njej je bilo treba vedno in vedno, od prve besede pa do zadnje besede le misliti in misliti. Če je takole gospod uradnik zinil in bleknil, baš kar mu je padlo tisti hip v možgane in zdrknilo istočasno z jezika, pa je postalo ponavadi nerodno in tesnobno v družbi, nekakšna tiha in sitna zadrega se je pojavila, gospodična Beatrika se je smehljala, gospod uradnik je pokašljal zardel prav do las in zadaj do tilnika nazaj, izkazalo se je, da je molčanje mnogo boljše kakor ne vsestransko premišljeno in pretehtano govorjenje in po takih prilikah se je vračal uradnik vedno s rdečimi ušesi od svoje oboževanke v stanovanje.
No, pa to bi še vse bilo, to bi se še prenašalo, človek ni od telesa, posebno še takrat ne, ko je zaljubljen, odvadi se tega in onega in tudi raztresenih in nepremišljenih besed bi se odvadil.
Ampak — kar je bilo najhujše, kar je bilo nekaj nepričakovanega in obenem groznega, to je bil posebni in čudni slučaj, da se je zanimala gospodična Beatrika za literaturo. In to za vsako literaturo in jo tudi poznala. Gospodu uradniku se je včasi zdelo, ko je to zoprno resnico premišljal in premleval, da je morala pričeti gospodična takoj po rojstvu, torej že v zibelki in na materinih prsih, s čitanjem. Zdaj je bila še mlada, komaj nad dvajsetimi leti in — vrag ga znaj! — Kako bi pa bilo drugače mogoče, da bi vse prelistala in prečrtala, kar ji je hodilo po mislih in spominih. Ta hip, recimo, je govorila o imenitnem Rusu, ki je spisal ducat knjig, pesmi drame — »Ali vam je znan?« — Takoj za njim se je domislila na slovitega španskega dramatika, ki je dobil nekje svetovno nagrado — nekja na Koroškem, Tirolskem ali Danskem — vrag ga vedi, kje imajo za take stvari denarje! — S Španskega je zašla naenkrat na Angleško in se popečala z nekim nad vse mere duhovitim človekom, ki se piše Wilde, izgovori pa Ueld — »Vam so gotovo znana njegova dela?« —, z Angleškega smo od marširali naravnost na Japonsko, kjer je po njenih besedah ovela pred stoinsto leti ravno taka izvrstna lirika, kakor zdaj pri nas.
In to bi še vse bilo, če bi zadostovalo samo poslušanje, pritrjevanje in kimanje. A treba je bilo debatirati. Kar tako meni in tebi nič povedati svoje misli, svoje prepričanje.
»Hololger Diachmann! Kako vam je na primer všeč Holger Drachmann?«
No, le premislite, le povejte, kako vam je vseč Holger Draichmann, če se niste vse svoje življenje slišali tega imena in bi ga nikoli ne bili, če bi vas ne bile tako čudno zamotile in zamešale ljubezenske izkušnjave. Odgovoriti je pa treba, vsekakor treba. Gospodična Beatrika vpraša o tem tako, kakor bi se pozanimala, če še niste popolnoma opustili krščanske vere, če še znate mogoče deset božjih zapovedi ali očenaš ali čaščenomarijo. Kaj boste stali tam kakor lipov bog, zinili na široko pa zavrtili oči, kakor bi nebo prosili, da bi vas sveti Duh obsenčil, napravil čudež in razbistril vaše možgane, da bi znali vsako stavljeno vprašanje tako razrešiti, da bi se pokazala na obeh straneh zadovoljnost in dobra volja? To ni nič, vsekakor nič. Torej ne kaže drugega kakor previdno govoriti.
»Da!« — je storil ravnotako gospod uradnik in odgovoril. »Da! No ja! Precej mi je zavoljo, seveda — tisti, no, kakor ste ga imenovali. Vam tudi, ali ne?«
»Holger Drachmann — o!« je vzkliknila gospodična Beatrika — »to je krasen, izvanreden talent! Ali ste čitali na primer njegove pomorske povesti?« — se je zanimala dalje.
»Aha!« — je mislil na tihem gospod uradnik. »Torej tudi drame je pisal!« vesti je pisal!« — In naglas je dejal: »Seveda sem jih čital! Posebno so mi bili všeč, kakor se vem dobro spominjati, opisi morja! Ti so v svetovni literaturi brez primere!«
»Tudi drame ima, par imenitnih dram!« — se je navduševala delje gospodična Beatrika. »Ali teh ne poznate?«
»Aha!« — si je mislil gospod uradnik. »Torej tudi drame je pisal!« — In glasno je povedal. »So že dobre stvari, celo precej dobre, vendar mi bolj ugaja novelist kakor dramatik!«
Težke zadeve so bile to, včasih ni bilo mogoča drugače kakor priznati nevednost in resnico. In takrat je bilo nekakšno pomilovalno iu poniževalno začudenje takoj na dlani in v očeh in v besedah. Dogodilo se je nekoč, ko se je čutil gospod uradnik po sebno ponižanega zaradi perzijske književnosti, da se je sklenil sploh in na celi črti umakniti. Kar brez pojasnil izstati in izginiti kakor megla, če se zakadi vihar vanjo. A ni mogel, ker je na svetu večkrat tako, da zmaga srce nad pametno mislijo, da jo uniči do korenine, tako odpravi, kakor bi je sploh nikoli ne bilo. In prepričan je bil na zadnje tudi, da ga gospodična Beatrika vseeno kolikor toliko ceni, da nima včasih proti večeru čisto nič proti temu, če on poljubi njeno ozko roko, de večkrat rada posluša, kako bi bilo broz nje njegovo življenje v bodoče megleno, puste, prazno, strašno!«
V zadnjem času se je domislila na slovensko lucteratoro. Ona je sorodnega naroda hči, slovensko že dobro razume in govori tudi za silo. Zdaj hoče čitati, seznaniti se z »dušo narodovo«.
»Kaj je z vašimi pisatelji?« — sprašuje. »Kako se zovejo?«
Gospod uradnik se trudi in izmišlja vseh takih imen, ki jih je že pogostokat čital.
»Koprivnik« — našteva — »Baromej Koprivnik, Jože Strunar in Lojze Pesjan!«
»Vi gotovo katerega osebno poznate? Ali ne?« — se je zanimala lepa prijateljica.
»O« — se je z glasom pohvalil uradnik in se domislil na Pesjana, svojega davnega in malopridnesra sošolca. »Zadnjega« — je govoril možato — »zelo dobro poznam! Moj sošolec je bil!«
»Vidite! To me zanima! To je nekaj izvanrednega poznati takega človeka v mladih letih!« — je žvrgolela Beatrika. »Gotovo je bil njegov um že takrat sijajen!«
»To je naravno!« — je lagal uradnik, samo da ji ugodi in se ji prikupi. »Kadar je odprl usta, pa so profesorji kar strmeli!«
»Knjig mi preskrbite, knjig in mesečnikov, vse mesečnike, da bova skupaj čitala v tem gozdnem kotičku, ki sva si ga danes izbrala!« — je nekako nervozno prosila gospodična Beatrika.
»O — jaz imam vsega dovolj!« — se je pohvalil uradnik. Sproti prejmem vse nove knjige in brošure in tudi vse leposlovne mesečnike sprejemam. Samo založeno! Treba bo poiskati!«
»Nagli bodite, nagli!« — je priporočala gospodična Beatrika in se odzivala klicu, ki je prihajal izza bližnjih nasadov letoviščnega parka. »Mama kliče. Z bogom!«
In odšumela je med nizkimi borovci proti parku.
II[uredi]
Gospod uradnik Podbregar je najprej nasamem dolgo premišljeval, hodil po gozdnih stezah na desno in na levo in neprenehoma ugibal, kako bi se dobile na najložji in najbolj ceni način v njegovem slučaju čez vse mere potrebne slovenske leposlovne knjige in mesečniki. Drago je vso skupaj kakor poper, tisto je vedel, in če bi tudi no bilo, toliko denarja ne premore njegova služba, da bi ga trosil na tako lehkomišljen in nepotreben način. Prislužiti si ga mora z veliko težavo, z resnim trudom, ki zahteva vsak dan šest dolgih pisarniških ur poštenega dela, pa ni misliti, torej, da bi resno prislužene novce sipal na debelo in široko za neresno potrato. Njemu zadostuje vsakdanji dnevnik, ki ga čita pri večerji brez plačila v vsaki krčmi. Ko mu je nekoč izdatelj leposlovnega mesečnika pisal in list ponudil, je vrnil vse skupaj in v takem smislu odgovoril:
»Hvala, ne potrebujem, ker zame zadostuje oštarijski dnevnik!«
A razmere so se zdaj prečudno zasukale. Kar je bilo prej nepotrebno, je postalo zdaj nujno in silno stvarno.
Gospod uradnik je imel prijatelja souradnika, doktorja Cipresarja po imenu, ki se mu je zdel zelo pameten in premišljen gospod, in h kateremu se je že večkrat ob premišljevanju potrebnih slučajev zatekel. Tudi to pot jo je mahnil naravnost v gostilno, kamor je vedel, da doktor zahaja. Malo je tam posedel in počakal, pa ga je imel kmalu tik sebe za mizo.
Gospod doktor je gladil svojo črnikasto bradico, gledal z živahnimi in temnimi očmi krog sebe, potegnil od časa do časa po svojih vidno trdih, ščetinastih in ob strani počesanih laseh s plosko dlanjo in jih tako opozarjal na njihove dolžnosti.
»Kaj praviš?« se je smehljal in kazal svoje bele in močne zobe, ki so se svetili iz rjave obrazove barve.
»Da si se zaljubil? Hahaha, ti nerodnež ti! In v tako damo, ki ni kar nič naše vrste! Za umetnost, si dejal, da vsa nori! Ta bo lepa! Le vzemi jo, pa boš videl, kako tekne zvečer lirska pesem mesto dobre večerje!«
Gospod doktor se je na glas smejal, gospod uradnik pa je vihal na svojem rdečeličnem obrazu male brčice, se tipal po bradi in po licih, kakor bi iskal bodoče brade in ga prijazno miril in pogovarjal.
»Jo že obrnem!« — je tolažil njega in sebe. »Kar zasukal jo bom, vidiš takole!« In pokazal je z rokami, kako jo bo zasukal. »Nič ti ne skrbi, kako bo pozneje! To že vse jaz odpravim! Ampak za zdaj, vidiš, zdaj pokaži svojo modrost! Knjig je treba vseh mogočih slovenskih knjig in tudi leposlovnih mesečnikov. Denarja je škoda, kje jih mogoče dobiti?«
»Malenkost!« je zamahnil gospod doktor. »Največja malenkost, najenostavnejša stvar! naroči, kar naroči! Vse tiseto, za kar že veš, in za kar še izveš, vse tisto naroči! Dobiš takoj po pošti! Ljubljanski knjigotržci kar hodijo po takem blagu, kakor mlatiči po žitu. Še veseli so, da se znebe balasta.«
»Po poštnem povzetju?« je vprašal v skrbeh uradnik. »Po poštnem povzetju naj bi naročil?« In se takoj vidno razžalostil.
»Nič, nič,« je zmajeval doktor z glavo in se skoro jezno vedel. »Kaj po poštnem povzetju, zakaj po poštnem povzetju? Naroči, pa konec!«
»Kdo bo pa poslal — tako — Tebi nič, meni nič — brez denarja?« je še vedno žalostno spraševal uradnik.
»Vsak, prav vsak!« je odločno zatrjeval doktor. »Ti samo naroči, kjer hočeš in kar hočeš! Knjige in mesečnike! »Sprejmi, spravi, pa molči! Tako je!«
»A pozneje je treba plačali?« je skrbel uradnik.
»Molči!« je mogočno učil doktor.
»Pa tirjajo?« se je pobrigal.
»Naj tirjajo! Strgaj opomine, vrzi jih v peč in molči!«
»A,« se je čudil gospod uradnik, ko mu niso hoteli odločni doktorjevi nauki v glavo. »A — a — a! Vidiš, ko ti ne verjamem! Pa če mi to stokrat potrdiš in tisočkrat isto vame zakričiš, pa ti še vseeno ne verjamem. Mi ne gre vse skupaj v glavi, so že taki moji možgani, ni pomoči!«
»Pa pusti!« se je vznevoljil gospod doktor. In po daljšem molku in globokem požirku vina se je vnovič pozanimal skrbni in varčni gospod uradnik:
»Ali si ti že kdaj tako napravil?«
»Kadar se mi je ljubilo!« je pojasnil nekako užaljeno gospod doktor. »Doma leži med staro šaro polno zaprašenih posameznih številk raznih leposlovnih mesečnikov. Zaprašenih in nerazrezanih. Kdo pa ima čas za tako sanjarenje.«
»Pa si — plačal?« je ponižno baral uradnik.
»Ne! Kaj ti pride?« se je zavzel doktor. »Kdo bo za take reči izmetaval denarje?! Nikoli nisem dal vinarja zanje.«
»A če bi zahtevali?« se je nadprej in naprej bal in plašil gospod uradnik.
»Tiste cunje naj pobero!« se je naenkrat razljutil gospod doktor in zelo odločno potegnil s plosko dlanjo po svojih laseh. »Kar pridejo naj, pa naj vzemo vse skupaj! Pa naj bodo veseli tistih prašnih papirjev, pa naj uživajo in se zadoste z njimi do sodnega dne. Amen!«
Zvečer, ko je korakal gospod uradnik po prijetni večerji proti svojemu stanovanju, mu je še vedno šumel prejšnji razgovor po glavi, in če si je tudi na vse mogoče načine prizadeval, da bi verjel, je bil vendar ves trud zaman.
»A,« je govoril sam sebi, »kar takole ti bodo vse skupaj postili, saj, ti bodo, kaj pa še, le pripravi se! Tako boš plačeval, da boš črn.«
In vse v takem razmišljanju sam s seboj je priromal Podbregar do doma in stopil v stanovanje, prižgal petrolejko, sedel za mizo, privlekel iz miznice več dopisnic, naročal najprej mesečnika in za njimi je pisal še trgovcu, naj bi mu poslal vse boljše in v zadnjem času prišle knjige.
Zmajeval je z glavo, dvomil je in dvomil, pa je vendar nazadnje zaspal v svoji postelji. vse v nekakšnem skritem, pa dobrem upanju, da bo nazadnje le mogoče prilično, vsaj deloma tako, kakor je pravil nadolgo in široko prijatelj in doktor.
III[uredi]
Knjige so prišle, mesečniki za njimi in tudi jesen se je približala, in izletniki so se odpravljali iz letovišča. Tudi Beatrika bi bila morala s starši iz tistega kraja, če bi ne bila sreča tako mila, oziroma nemila njenemu očetu, upokojenemu višjemu državnemu uradniku. Obolel je bil, nenadoma tako nevarno obolel, da so bili zdravniki odločno nasprotni vsakemu potovanju. Tako se je zgodilo, da je ostala Beatrika v tistem kraju, da sta se sestajala z gospodom uradnikom dolgo vrsto popoldnevov v prijetnem gozdnem kotičku med borovci, sedela tam — on na podnožniku, ona v pletenem stolu — čitala in čitala, in prišla končno tako daleč, da sta se poljubila. Njo so ganile slovenske pesmi, njega je ganila ona, in tako se je pripetilo, da je prestopila enkrat počasna ljubezen s širokim korakom in z licem naprej in z očmi, obrnjenimi naravnost proti cilju. Vsaj gospod uradnik si je bil v svesti, da je ravno tako in nič drugače, in to je bilo tudi vzrok, da je vztrajal in prenesel vse, kar je bilo zanj tudi najhujše. Razgovarjati se o poeziji in umetnosti sploh, to je bilo zanj ravno toliko, kakor razmotrivati in razkladati takemu, ki se za to ne zanima, kako se izdeluje umetno kamenje, kako so konstruirani novi stroji za žetev in košnjo, kje tiči vzrok, da čas in obrode trte, časih pa ne, pa naj bo vinograd še tako skrbno obdelan.
Leposlovni mesečniki mu niso bili nikoli všeč. Prvih štirinajst dni se mu je zdelo, da so ženske po slikah premalo dekoltovane, drugih štirinajst dni se je njegovo mnenje popolnoma zasukalo, in prepričan je bil, da so slike povečini vse preveč in preveč pohujšljive.
Naglo so bežali dnevi, prodno bi si bil človek mislil, pa so trkali na duri vsi sveti, na grobove je bilo treba in se verno domisliti vseh tistih, ki so nam bili nekoč dragi in mili, pa zdaj spijo pod rušami. Ravno ob tem času in s temi prazniki pa se je pripetilo veliko in nerodno zlo, ki je obstojalo v tem, da so izostali vsi tisti listi, kar jih je bil Podbregar naročil. Tudi za Beatriko jih je bil naročil pred časom, da bi se ji prikupil. Tudi tisti mesečniki so izostali.
Čakala sta oba: Beatrika v tihi jezi na izdajatelje, ki so tako lahkomiselni, da naročenih in plačanih listov ne pošiljajo, Podbregar v tihi skrbi, kako bi se dala mirnim potom odvrniti dvostranska nevarnost, ki preti na eni strani z izgubo denarja in na drugi z žrtvovanjem sreče in neveste in zakona.
»Težka zadeva!« je razmišljal Podbregar.
»Jako zamotana in temna zadeva!«
Čakal je prvi dan, drugi in tretji, pa je vse spalo, od nikoder ni bilo glasu.
»Kje je moja Zarja?« se je čudila gospodična Beatrika in spraševala svojega razumljenega čestilca.
»O — v Ljubljani!« je odgovarjal zelo bridko gospod uradnik. »Treba bo napraviti primerne korake, treba bo pisati, opozoriti, sploh toinono.«
A kakor toča iz oblakov, tako nenadoma ga je zadela velika nesreča. Po trgu je šel, od daleč je zagledal gospodično Beatriko in že izza vogla se je prijazno in vljudno smehljal.
A ona je bila hladna, gledala je, kakor bi ga ne videla.
»Kaj ji je?« se je vprašal in vse slovenske liste, dnevnike in mesečnike je preklel po vrsti in vso slovensko literaturo s pisatelji vred.
»Da bi jih satan prisilil drugače tratiti čas, kakor pa s to sapramensko literaturo!« Se jih je razvnet spomnil in dostavil:
»Zaradi tega bo! Že vemo!«
Ko je prišel do nje in se je najuslužnejše poklonil, je dejala, da ne utegne postajati sredi trga in da se ji mudi. Tudi, da je oče zdrav, in da v par dneh odpotujejo. Poslovi se pismeno.
Beatrika je odšla, gospod uradnik je obtičal sredi trga z rdečimi ušesi in s takimi občutki, kakor bi imel mesto misli kamenje v glavi.
Doma za mizo ga je čakalo belo in z drobno roko popisano pismo:
»Kakor vidite, me tožijo zaradi vaših darov! Glejte, da te stvari uredite! Mene pustite v miru, in Bog daj, da bi vas povsod doletela taka usoda kakor pri meni, kjerkoli in kadarkoli bi se skušali mešati med dostojne ljudi. Beatrika.«
Ko je segel gospod uradnik drugič v kuverto, je držal v tresoči desnici sodnijski list. Omahnil je na stolu nazaj in bolj vzdihnil kakor izpregovoril: »Da bi bil plačal naročnino vsaj ta Zarjo, vsaj za Zarjo.«