Malomeščani

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Malomeščani
Bratko Kreft
Izdano: Književnost 5-6/3 (1935), 171-176
Viri: dLib 5-6
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vesela slovenska legenda v treh dejanjih.

Dr. Miran Kostanjšek, odvetnik, občinski odbornik itd. (okrog 36 let).

Niko Komar, politični uradnik pri deželni vladi (okrog 40 let).

Polde Tomšič, sodni oficial (okrog 40 let).

Matija Medved, uradnik na davčni upravi (okrog 45 let).

Amalija, njegova žena (okrog 45 let).

Breda, njegova hči, v službi pri Rdečem križu (okrog 22 let).

Svitoslav Grilc, profesor in oberlajtnant v r. (okrog 45 let).

Slava Mojškerc, učiteljica (okrog 36 let).

Tone Sevnik, rezervni kadet, pesnik in novinar pri »Slovenskem glasu« (okrog 25 let).

Dejanje se godi leta 1914. v privatnem stanovanju dr. Kostanjška v prvi polovici oktobra, ko je bila Evropa že v divjih plamenih svetovne vojne in ko so voditelji slovenskega naroda pošiljali naše ljudstvo po vladarjevem geslu: »Viribus unitis« kot klavno živino na bojišče zoper sovražnike avstro-ogrske monarhije, ki ji je vladalo Njegovo apostolsko Veličanstvo cesar in kralj; Franc Jožef I.

Vsebina I. in II. dejanja: Mladi nacionalni revolucionar Ivan Tomc je v družbi svojih prijateljev, ki so hoteli 28. junija 1914. l. ustanoviti ekstremno nacionalistično stranko, izrazil svoje simpatije atentatorju Prinćipu. Čez dva dni je aretiran. Tri mesece presedi v avstrijski ječi, ker pa je bila anonimna ovadba pravno premalo tehten dokaz za njegovo obsodbo, ga sodišče izpusti, le vojaška oblast ga kot navadnega vojaka pošlje s prvo marškompaniljo naravnost v prve strelske jarke, kar pomeni zanj gotovo smrt. Njegov zagovornik dr. Kostanjšek pripravi pri sebi poslovilno večerjo. Med zbirajoče se goste, ki so isti kot 28. junija, pade vest, da je Tomca izdal nekdo izmed njih. V II. Dejanju se začne med njimi prepir, pri katerem se razkrinkajo vsi. Na ta ali oni način so Tomca izdali vsi. Tako se je znašla spodobna družba denunciantov – narobe svetnikov, kakor v legendi. Zdaj hočejo biti dobri in skušajo rešiti Tomca pred fronto. Začetek III. dejanja kaže,v kako tisti, ki niso šli intervenirati za Tomca, bero slovenski časnik iz l. 1914.

TRETJE DEJANJE[uredi]

(Odlomek)

Sprejemnica pri dr. Kostanjšku. Soba je precej lepo in razkošno opremljena. Na stenah vise razne slike, seveda posebno izrazite so tiste iz slovanske narodne zgodovine (Kralj Samo, Gosposvetski prestol, Matija Gubec, Slovo Zrinjskega itd.). Na srednji steni dva sabljaška meča s šlemom, vse skupaj spomin na Kostanjškova visokošolska leta. Pod meči visi večji portret, ki ga kaže kot visokošolca. (Precej realistično akademsko delo, ki ga je delal slikar za kruh in zato pazil, da bo všeč portretirancu.) Preko prs se mu vije slovenski trak z napisom v zlatih črkah: S. A. D. Črtomir. Na drugi strani visi na precej vidnem mestu znana slika Nj. Vel. cesarja Franca Jožefa I., kako v globoki pobožnosti moli za svoje narode in za zmago svoje armade. Skratka: soba in ljudje predstavljajo sliko cesarsko-kraljevega slovanstva, v čigar imenu je ban Jelačič že leta 1848. streljal avstrijske federaliste, carjevi kozaki ogrske revolucionarje, Palacký ga je ovekovečil z besedami: »Če bi ne bilo Avstrije, bi jo bilo treba ustvariti!«, naš Koseski in z njim cele generacije pa so se mu poklonili z besedami: »Hrast se omaje in hrib – zvestoba Slovenca ne gane! ...« itd., itd.

V isti sobi kot prej. Nekaj časa po koncu II. dejanja. Kadet, Slava in Amalija. Matija je še v obednici, iz katere so med tem časom že prinesli gramofon.

KADET (bere iz časnika): » ... Ko pišemo te vrstice, se še ozira vsa Avstrija v veliki nestrpnosti proti avstrijsko-ruskemu bojišču v Galiciji ter pričakuje izzida velikanske bitke, ki se tamkaj bije. Upamo, vzdihujemo in molimo, da bo ta izzid za našo ljubljeno Avstrijo ugoden. In mogoče in verjetno je, da bo že v hipu, ko bo naš list dotiskan in prihajal na domove svojih naročnikov, prišla iz bojišča vesela novica o naši zmagi in se razširila, kakor blisk po vsej domovini. Viharji navdušenja bodo odmevali po hribih in dolinah, mogočen glas bo šel iz hiše do hiše, ki bo slavil naše junake na severnih bojiščih. Boga vojskinih trum prosimo in molimo, da bi se tako zgodilo in prav kmalu zgodilo ...«

MATIJA (je med tem časom vstopil, se ustavi pred vrati in posluša; zdaj se zakrohoče): Zmagoslavna poročila! V resnici pa nas tepejo Rusi kakor živino! To je resnica v vojni!

AMALIJA: Bodi oprezen, Matija!

MATIJA: Kdo ve, če niso našega Lojzeta že poslali na oni svet. V znamenju slavne zmage našega orožja in presvitlega cesarja –

KADET: Oprostite, gospod Medved, ampak ...

MEDVED: No, le kar dalje berite!

KADET (bere): »Mestni svet našega mesta je prejel od stotnika pl. Hohenstuhla tole pismo: ‚Usojamo si naznaniti, da se je četrti bataljon domačega pešpolka udeležili bitke pri Krasniku in bistveno pripomogel k zmagi. Naši Kranjci se borijo kot levi‘. Ta vest in pohvala bo vse slovensko ljudstvo zelo razveselila.«

MATIJA: Heil!

KADET (bere dalje): »V bitki pri Krasniku je bil navzoč tudi poddesetnik Jožef Stergar, doma iz Globeli na Dolenjskem. V svoji zvesti službi do presvitlega cesarja in domovine se je izvrstno izkazal. Pred navzočim gospodom majorjem in nadporočnikom je ustrelil v desetih minutah dva ruska častnika in osem pešcev. Bodi mu slava junaška!«

AMALIJA: Ta pa je bil junak! Eden proti desetim!

MATIJA: Slava mu!

KADET: Naš narod je dal Avstriji že veliko junakov in prvi meseci vojne dokazujejo, da je ostal zvest sveti tradiciji. Slovenski vojaki se bore na vseh bojiščih v prvih vrstah in kažejo največji pogum med vsemi avstrijskimi vojaki. Ko so sporočili sivolasemu cesarju o junaštvu naših vojakov, je izjavil: »Ich bin stolz auf meine Krainer! Das sind Kerle! Waren immer gute Soldaten und Beamte! Tako zavrača slovenski vojak vsa natolcevanja in obrekovanja raznih zahrbtnih nasprotnikov in sovražnikov našega naroda, ki nam očitajo, da se je našlo med našim narodom nekaj brezvestnih brezdomovincev, ki so hoteli ruvati proti državi, toda zadela jih je zaslužena kazen. Nekateri so zbežali čez mejo in stopili v sovražno armado ter se borijo proti nam! Vsakega od teh čakajo vislice! In to po pravici! Vsak narod najostreje kaznuje izdajalce. Zato nas čisto nič ne moti poročilo dunajskega nemškega dnevnika, ki pravi, da je bilo v zadnjih mesecih zaradi veleizdaje in drugih političnih prestopkov obešenih ali ustreljenih v Bosni in Hercegovini 500, v Hrvaški in Slavoniji 295, v Sloveniji 1% oseb. Nemški list se baha, da med usmrčenimi ni bilo niti enega Nemca ali Madžara. Kdor se je izneveril tradiciji svojega naroda, ni več njegov član, ampak izvržek, s katerim je treba brezpogojno obračunati.

MATIJA (ironično): To bi moral slišati dr. Kostanjšek. Še enkrat bi nocoj zatajil svojega sina, ki se je šel na drugo stran borit za svoje smotre, in ne k aprovizaciji avstrijskega Rdečega križa kakor njegov oče. Vse te lističe bo treba dobro shraniti, da bodo nekoč v muzeju dokument naše preteklosti. Lepo podobo bodo dobili o nas zanamci.

KADET: Zadnje čase so se ponovili žalostni primeri, da je nekaj mladih ljudi zbežalo čez mejo. Policijska oblast zadevo skrbno preiskuje. Upamo, da se ji bo posrečilo odkriti tajno organizacijo, ki ruje proti Avstriji. – Okrog Lvova se bijejo hude bitke. Naše čete zmagoslavno branijo svoje postojanke, četudi je naval sovražnika ogromen. Kakor smo izvedeli, je v zadnjih bitkah padlo precej Slovencev, ki so navdušeni položili svoje življenje na oltar domovine... (Kadet je obstal.)

SLAVA: Zakaj ne berete naprej?

MATIJA: Le naprej, da bomo šteli žrtve tradicije!

KADET: Padli so: stotnik v rezervi Ivan Komac, praporščak France Kotnik, enoletni prostovoljec Marijan Živko ...

AMALIJA: Ali vam je slabo?

KADET: Samo trenotek, prosim –

MATIJA: Ali se je kaj zgodilo?

KADET: To sem pisal jaz.

AMALIJA: Vi?

KADET: Da. Vsak dan dajem častnikom poročila.

MATIJA: (mu vzame časnik): Ali je kdo od naših znancev?

KADET: Dva moja sošolca. To se pravi eden – Tine Kos, saj ste ga poznali – padel je.

MATIJA: Dolga vrsta jih je! Skoro cela stran. Sami mrliči. Kdo ve, koliko jih je v resnici? Ali ste vse napisali?

KADET: Zakaj to vprašate? MATIJA: Ker vem, da ne smete napisati vseh, kadar jih je preveč, ampak tako počasi morate pošiljati liste mrtvih. Zakaj ne odgovorite?

KADET: Ne morem.

SLAVA: Kaj pa vam je naenkrat?

MATIJA: Ali niste prej rekli, da sta padla dva vaša sošolca? Odgovorite!

KADET: Da!

MATIJA: Kdo je drugi?

AMALIJA: Moj bog, zdaj se že bojim.

MATIJA: Ali ni drugi – naš Lojze?

KADET: (čez nekaj časa komaj slišno): Da!

AMALIJA: Moj bog, saj to ni mogoče.

KADET: Je.

AMALIJA: (zajoče).

MATIJA: Tiho Amalija! (Strmi v časnik.) Že dva dni sem slutil. Torej vendar. Zakaj nam niste sporočili?

KADET: Nisem mogel – nisem si upal. Ves večer me že spremlja njegov obraz. Ne morem najti pokoja. Zdaj sem se izdal. Vedel sem, da vas bo strašno zadelo. Tudi zaradi nocojšnjega večera nisem hotel. Da bi ne spremila Lojzetova smrtna senca Ivana na fronto. Tu v žepu nosim sporočilo za vas. Oberlajtnant Grilc ve zanj. Že danes zjutraj bi ga moral oddati; ko sem dajal seznam časnikarjem, sem ga črtal. Vzemite! (Mu dá pismo v rjavi kuverti.)

MATIJA (ga razgrne in bere): »Polkovno poveljstvo vam sporoča, da je vaš sin Alojz Medved, enoletni prostovoljecdesetnik, padel v bitki pri Krasniku junaške smrti za domovino in cesarja.«

AMALIJA: Moj ubogi Lojzek – ni ga več!

SLAVA (si briše solze in tolaži Amalijo): Gospa, ne jokajte! Naša usoda je v božjih rokah.

MATIJA (mrko, sam zase): Zdaj se ne da nič več pomagati! Vse za vero, dom, cesarja ...

AMALIJA: Vsak dan sem molila zanj. Prosila sem boga –

MEDVED: V vojnem trušču bog ne sliši tvoje molitve. Pozabila si, da molijo tudi drugi. In da molijo drugi drugače. – Za zmago, za uspeh orožja. (Pokaže na cesarjevo sliko.) Poglej ga, tudi ta moli. Kako pobožno sklepa roke! Bog ga mora uslišati, kaj pa hoče! Njegova molitev bo uslišana. On moli za zmago, – ki gre preko trupel. – In jaz nimam več sina. To je vse! To je bog, cesar in smrt ...

KADET: Pomirite se, gospod Medved! Niste edini.

MEDVED: Vem, da nisem edini. Toda tudi jaz sem sokriv. Mi vsi. V svoji strahopetnosti sem ga bil prisilil, da se je takoj javil.

KADET: Zdaj bi bil že davno vpoklican. Nič si ne očitajte radi tega!

MEDVED: Nič naj si ne očitam?... Da ... zdaj naj samo še molim... Ni ga! Vse je tiho. Le srce težko bije in tam vidim njegov mrtvi obraz. Iz senc in prs, od povsod mu teče kri, rdeča, topla, mlada kri!

AMALIJA: Za božjo voljo, Matija, saj se ti blede!

MEDVED (se nasmehne): Da, tako je, saj ni nikogar. Samo človek je. Brez boga. Molčite! Bredi ne smemo povedati. Breda zdivja, zblazni. (Se nenadoma povzpne in zavpije): Zemljo bi premaknil iz tečajev, pobil bi vse tiste, ki so začeli krvavi ples. (Vsi trije so planili k njemu.)

AMALIJA: Matija, za božjo voljo –

KADET: Ne vpijte, gospod Medved, lahko vas kdo sliši.

MEDVED: Naj me slišijo, naj me zapro! Pustite me!

SLAVA: Zapro vas, nikar!

MATIJA (še ves divji, suva jih v stran): Pustite me, mene duši, pa če me obesijo, jaz ne bom molil, samo on naj moli, toda ne tukaj pred mojimi očmi. (V naglici je planil do cesarjeve slike, jo strgal s stene in jo vrgel skozi okno.) Tam zunaj, v dežju in blatu naj moli, ne tod, kjer se sprehaja njegova smrtna senca. (Vse to se je zgodilo tako naglo, da nihče od navzočih ni mogel preprečiti. Kadet, Slava in Amalija stoje kakor okameneli.)

AMALIJA (gleda preplašeno okrog sebe. Nenadoma vsa v strahu radi cesarjeve podobe, vzklikne): Kadet, skočite hitro po cesarja! (Kadet zbeži.)

ODMOR. – Matija je napravil nekaj korakov od stola in se zrušil. Zdaj zre topo predse. Oči so stopile iz globeli, bes mu sije raz obraza.

Kadet se vrne s cesarjevo sliko.

KADET: Dajte hitro kakšno cunjo, v blato je padel in obraz je pomazan. (Amalija in Slava obrišeta cesarjevo podobo z žepnimi robci. Nato jo kadet obesi spet na svoje mesto. Amalija stopi k Mevedu, da ga pomiri.)

MEDVED: Saj je že dobro! Molčite! Nikomur ne povejte, da sem vrgel cesarja skozi okno. Nekaj sem moral napraviti! Zadušiti me je hotelo. Nikomur nič ne pripovedujte! Radi Brede. Breda zdivja, zblazni, ko izve, da je Lojze padel ... In radi Ivana, ki bo šel za Lojzetom. Vsi bodo šli za njim. Zato, da zmagamo, da oni zmagajo... tisti ... in jaz sem bil socialdemokrat, da, proletariat in buržuazija ... (se ironično zasmeje), pa smo vtaknili rep med noge, ustrašili smo se lastnih gobcev in se šli klat. Zdaj je vojna, zdaj imajo besedo samo puške in topovi. In moj Lojzek, moj mali Lojzek, ki je skupaj z Ivanom sanjaril o lepši bodočnosti nas vseh, je mrtev. (Začne krčevito jokati.) Kje je pravica? Kje je resnica? Zakaj smo tako majhni, tako slabotni? Zakaj se ne postavimo na noge? ...