Malo laščine za vsak dan

Malo laščine za vsak dan

Izdano:	Slovenski narod 74/140, 142–144; 1941
Viri:	dLib 140, 142, 143, 144
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri Piškurjevih bi lahko sobo oddali

Drrinn. Drrinn.

Nekdo zvoni. Gospa Piškurjeva ima polne prste koruznega testa. Ravno kruh mesi. Hitro oddrsa iz kuhinje v prednjo sobo. Odpre. Skoraj da se ustraši! Vojak –! Križ božji!

»Buon giorno!«

Fant je čeden: kako lepe oči ima, pa manire! Te in take misli švignejo gospe Piškurjev! po glavi in strah spuhti v nič. Nasmeje se in tudi fant v vojaški uniformi se zasmeje.

»Dober dan,« reče brž gospa Piškurjeva. »Želite?«

»Cérco una cámera… per il nòstro tenènte ...«

Gospa Piškurjeva natanko posluša.

Gospa Piškurjeva natanko posluša. Ah, cámera – kamra, kamrica! In tenènte — tudi to ve, da je nekakov oficir.

»Nimamo, imamo oddano. Ni.« Med narodna kretnja z roko pomaga gospe Piškurjevi iz zadrege in dopolni smisel njenih besed.«

»A, grázie. Fórse qui in cása?« Zdaj pa si fant pomaga s kretnjo in pokaže po stopnicah gor in dol.

»Tudi ne bo.« odmaje gospa Piškurjeva z glavo. »Nič ne bo.«

»Peccáto. Scusáte!« In z zdravim nasmehom pozdravi in odide.

Gospa Piškurjeva zapre in se vrne v kuhinjo.

»I, saj sem ga kar dosti razumela. Če so si ljudje dobri med sabo, kar uganejo in si iz oči bero, česar ne znajo dopovedati.

V takih in podobnih mislih poteče gospe Piškurjevi dopoldan in ko se je opoldne trikrat po vrsti oglasil zvonec, je bil njen sklep storjen.

Potem ko si je gospod Piškur, državni uradnik, zataknil servijeto za ovratnik in ko je butnil na stol domači dijak Bolči ter je pohlevno prisedel zasebni uradnik Ovca, podnajemnik pri Piškurjevih, je gospa Piškurjeva povedala, kakšen obisk so imeli, in obenem naznanila, da bi bilo prav, ko bi se začeli vsi skupaj učiti laščine.

»Vsaj toliko, da bi mu lahko povedala: Nimamo, mi je žal.«

»I, za to ni treba dosti,« je zabrundal gospod Piškur.

»Seveda, kaj drugega tudi. Ampak glavne reči. Jaz se pri loncih ne utegnem ukvarjati s slovnico.

»Slovnica mora biti,« zabliska z očmi gospod Piškur in pogleda strogo dijaka Bolčija, svojega nadebudnega sina. »Kaj ne, gospod Ovca?«

»Seveda, ampak ne preveč po šolsko,« zine skromni gospod Ovca proti svoji navadi.

Čudno, da se ljudje tako slovnice boje. Sicer jo zagovarja gospod Piškur bolj zaradi dijaka Bolčija. Ravno pri srcu tudi gospodu Piškurju slovnica ni.

»Ti, Bolči, si hodil letos v italijanski tečaj na vaši šoli.«

»Seveda sem.«

»Ste imeli kaj knjige? Kje jo imaš?«

»Nismo je imeli. Je bila razprodana. Kar pisali smo.«

»Imaš zvezek?«

»Imam. Kaj ga ne bi imel.«

»Torej tako, mama, poslušaj, in vi, gospod Ovca, tudi poslušajte: naj pokaže naš Bolči, kaj se je letos naučil. Vsak od nas mu bo dal dinar od ure.«

»Ampak Piškur!« zamahne gospa Piškurjeva proti gospodu. »Pri taki draginji!«

»Rekel sem. Naj ima fant veselje. Saj se bo šele izkazalo, če se je res kaj naučil. Ste z nami, gospod Ovca?«

»Zakaj pa ne?«

»Nocoj začnemo!« odloči gospod Piškur.

»No, veš kaj, tako pa nisem mislila ...«

»Bi rada inštruktorja? Seveda! Učitelja, profesorja italijanščine?«

»Pa kaj bi naš fant ...«

»Oprosti, mama,« vstane dijak Bolči in skoraj užaljen je. »Jaz pa že nekaj znam.«

»Tako je. Boš imela vendar nekaj zaupanja v sina? In ko bo tvoje modrosti konec, sin, potem ...«

»Potem bom pa jaz naprej poskrbel,« zine neverjetno junaško pohlevni gospod Ovca.

»Kako? Vi, gospod Ovca?

»Ali Vi?«

»Zakaj pa ne?« zardeva gospod Ovca in menca sem in tja. »Italijansko pa že znam, še korespondiram v pisarni italijansko!«

»Na, to vam je pokrita rihta!« se na debelo začudi gospa Piškurjeva, gospod Piškur pa sploh do sape ne pride. In Bolči preplašen gleda, kako mu je zaslužek splaval po vodi.

»Nič tako ne glej, Bolči,« ga tolaži gospod Ovca. »Ti boš začel, kakor si se učil. Jaz začeti ne znam. To v šolah bolje zadenejo. Pozneje bom pa jaz poprijel. Tisti dinar bom pa tudi jaz prispeval.« 

»Sijajno,« zajeclja Bolči. »Torej – nocoj začnemo.«

»Nocoj začnemo,« pravi Piškurjeva mama. »Nocoj – na stara leta!«

»Človek se do smrti uči,« se filozofsko zresni gospod Piškur. »No, kaj pa je rekel takega tisti vojak?«

»I, pozdravil je, zelo vljudno je pozdravil.«

»Potem je pač rekel: Buon giorno (buòn džórno)«, pravi Bolči zmagoslavno. »Buon giorno se pravi dober dan.«

»Tako, da. In da sobo išče nemara ...«

»Cerco una camera (čérko una kámera)?«

»Tako nekako, o kamri nekaj. In za oficirja, sem razumela.«

»Cerco una camera Domeni iščem sobo. Per il nostro – kakšen oficir je pa bil?«

»Saj ni bil oficir, saj je bil le njegov sluga.«

»Seveda, seveda. Za našega se pravi – per il nostro.«

»Ime oficirja si nisem zapomnila. Ampak potem se je zahvalil,« je rekla gospa Piškurjeva.

»Grazie (grácje) je rekel, kaj ne?« vpraša Bolči.

»Da, to sem si tudi jaz zapomnila, grazie. Potem je pa kazal po hiši, če ni morebiti drugje kakšna soba. Morebiti tu v hiši, je pravil. Kako bi se to reklo?«

»Forse qui in casa (fórse qui in kása),« pravi gospod Ovca, ko je Bolči le predolgo razmišljal.

»In sem rekla, da ne bo nič. Je pa le z rameni odmajal, češ, škoda ...«

»Peccato (pekkáto)!«

»In nemara prosil oproščenja.«

»Scusate (skuzáte)!«

»I, saj naša mama italijansko razume!« se razkošati gospod Piškur. »Zadnji čas. da se tudi jaz nekaj naučim.«

In že vstane Bolči kakor slavnosten govornik.

»Gospoda, nocoj se začne naš italijanski tečaj – pripraven za gospodinje, državne in zasebne uradnike –

»In študentarijo.« se ojunači do hudomušnosti gospod Ovca.

»Da,« zakrili Bolči z rokami. »In prispevek – samo en dinar.«

Trattoria, un quarto ... ali pa: Pri Piškurjevih se učijo brati

Ko so povečerjali fižol s čebulo in popili kavo brez kave, se je začel pri Piškurjevi h prvi tečaj italijanščine.

»Svoje reči že znam prebrati. In razumem tudi že vse. Natanko vem, kako se bere in kaj se pravi trattoria (=trattorija),« se je pobahal gospod Piškur in si pobrisal brke. »Tak Bolči, zdaj pa le začni.«

»Ali naj začnem z abecedo?«

»Bog pomagaj, jaz moram vendar pomiti. Poslušala bi vas že. če boste pa pisali ...« se je uprla Piškurjeva gospa in nakladala krožnike in skodelice na pladenj.

»Brez skrbi, mama. Pisati boš že znala, kolikor bo tebi treba. Ti brez skrbi pomivaj, pa malo bolj po tihem delaj, da boš kaj na uho ujela,« je razsodil gospod Piškur.

»V italijanščini,« je začel na moč važno Bolči in skoraj da se mu je malo glas tresel od razburjenja, »pišemo z vsemi črkami, ki jih poznamo v slovenščini, samo črk č, š, ž pa j in k ne rabijo.«

»Pa je vendar rekel oni vojak davi, da cerco (čerko) una camera (kamera)?« se zoperstavi gospod Piškur.

»Seveda, ampak piše se drugače. Brez kljuk in brez našega k. Pač pa se piše črka h, pa je nikoli ne izgovarjajo. In imajo črko q (= k), ki je mi nimamo.« nadaljuje Bolči.

»Nikar se tako učenega ne delaj, saj sem tudi jaz v gimnazijo hodil,« se spet vtakne vmes gospod Piškur in si prižge cigareto.

»Pa jaz zato nisem. Napiši mi jo no, Bolči,« se ustavi gospa Piškurjeva sredi dela, »da jo bom potem pogledala. Pa reci, oče, da se ni fant dosti naučil!«

»Naučil, naučil – saj vse iz zvezka bere. – Saj nisem nič rekel, fant, ti kar nadaljuj!« zabrunda gospod Piškur.

Črka q se pa napiše takole:

tole je mala q, to pa velika Q.

»Saj, saj. Un quarto – kvartinček!«

»Veš, papa, če me boš ves čas motil, ne bom mogel dalje.«

»Viš ga smrkavca. In ko si mi letos prinesel dva ukora zaradi motnje pouka in sem ti zato ušesa navil, si ves teden šobo pasel. Zdaj vsaj vidiš, kaj se pravi, če kdo pouk moti«

»Bolči, kar nadaljuj!« se milo oglasi gospa Piškurjeva izza štedilnika.

»C se bere po italijansko ali kot k ali kot č. Kot K se bere pred a, o in u: cámera, na primer.«

»To si bom že zapomnila.«

»Ali pa come (= kóme), se pravi kako.«

»Kako?«

»Come. — Ali pa la cuoca (= kuòka), pomeni kuharica.«

»Aha, mama, zapomni si: la cuòca, kuharica.«

»Kot č pa se bere recimo v besedi –«

»Cercare (= čerkare), iskati. To že znamo. In pred i?«

»Recimo: la cucina (= kučina) – kuhinja. Nekaj podobnega je s črko g ali pa kot dž. Kot g se bere spet pred a, o, u, kot dž pa pred e in i.«

»Na primer?«

»Gentile (= džentile), se pravi vljuden. Oggi (= ôddži) se pravi danes.« 

»Saj zdaj pa že znamo brati. Daj sem časopis!« ukaže gospod Piškur.

»Še to: gl se bere večinoma kot lj, gn pa večinoma kot nj. Recimo: la tovaglia (= toválja) in il regno (= renjo). Eno pomeni prt, drugo pa kraljestvo.«

In že je razgrnil gospod Piškur časopis in začel brati:

»Zamenjava dinarjev… Konverzjóne di dinari ...«

»To pa ne bo čisto prav,« se oglasi prvič gospod Ovca.

»Seveda,« hiti Bolči. »Saj do črke s še nisem prišel. Conversione se bere: konversjóne. S se bere kot z samo včasih med dvema samoglasnikoma –«

»Kaj je že to?« vpraša gospa Piškurjeva.

»Moj Bog, še tega ne veš,« se razhudi gospod Piškur. »Zapomni si: a e i o u so samoglasniki, ker imajo sami svoj glas.«

»Kot z se bere tudi pred nekaterimi soglasniki – to so namreč ostali glasovi! – in sicer pred: b, d, g, l, m, n, r in v.«

»Križ božji, kako naj si jih pa človek zapomni?«

»Najbolje tako: s se bere kot z pred tistimi soglasniki, ki zvenijo in jih brez kakega polglasnika ni mogoče izgovoriti. Glas p na primer lahko izgovorim brez vsakega drugega glasu, za glas b pa že moram pristaviti nekakšen polglasnik, bƏ.«

»Pa povej kaj takih besed!«

»Lo sbaglio (= zbáljo), napaka. – Sdrucciolare (= zdručoláre), stisniti.«

»Čakaj, čakaj. Napiši nam no to reč! Tako čudno zveni!«

»Prosim.«

»Mhm. Sbaglio, to je v redu. In kako si bral tole? Zdru-či-olare?«

»Nak, Če imaš kje cia, cie, cio, ciu, moraš brati ča, če, čo, ču. In prav tako gia, gie, gio, giu – dža, dže, džo, džu.«

»Torej ne smem brati zdruči-olare, ampak zdručolare? In ne provinčja di Lubiana, ampak provinča?«

»Tako je. Vidiš, papa, kako te dobro učim.«

»Nate, gospod Ovca, zdaj so prišli tisti časi, ki je o njih Valentin Vodnik pel – ko jajce več ko puta ve.«

»Saj se ne bom prevzel, papa. – Drugih besed vam ne bom pisal. Me ni bilo takrat v šoli, ko smo to pisali. Saj veste pravilo, ne? – Zdaj še o črki z: izgovarja se kot e ali kot dz.«

»Boš spet tvezel kakšna pravila, a?«

»Ne, pravijo, da jih ni. Si boste morali kar zapomniti, da se reče na primer zio (= cijo), stric, toda zero (= dzéro), ničla.«

»To je pa še huje kakor pravilo.«

»Pa qu so nas učili prav izgovarjati. Ne kakor si ti, papa, prej rekel: kvartin, ampak kuárto (un quarto – ena četrtina).«

»Že spet kritizira.«

»Ne, samo učim vas. In še to vam moram povedati, da so nekateri soglasniki včasih podvojeni. Tiste beremo izraziteje kakor druge.«

»Čemu pa je h dober, če ga nikoli ne bero?«

»Če za drugo ne, služi za to, da beremo c in g z njegovo pomočjo pred e in i kot k in g.«

»To si pa salomonsko zvito povedal. Praksa, praksa, ne pa teorija. S primeri na dan, če ne, ti ne verjamemo!«

»Recimo: ,kdo' se pravi »chi« (= ki). Brez tega h bi brali »či«. Prodajalne, štacune se imenujejo le botteghe. Brez h bi brali le botedže.«

»Dobro. Imaš še kaj povedati?«

»O naglasu, Bolči?« omeni obzirno gospod Ovca.

»Z naglasom je težko. Nekatere besede se naglašujejo na predzadnjem zlogu. Teh je malo. Največ jih je takih, ki se naglašajo na predzadnjem zlogu. Precej je tudi takih, ki se naglašujejo na predpredzadnjem zlogu.«

»Torej berimo: L'Alto Corrimissario per la Provincia di Lubiana (lálto komissárjo per la provinča di lubjána) rènde nèto ...«

»Ej, ej, ej, papa. Nápak!«

»Kako? Saj sem vendar bral vse, kakor si nas učil« ?

»Nisem še povedal, da je treba ločiti med širokim in ozkim e in o. – Prav se bereta ti dve zadnji besedi: rènde nòto, to je, obe besedi s širokim samoglasnikom!«

»Ojej, imaš spet kakšno pravilo?«

»Ne bom znal povedati.«

»Saj ni treba, bomo sproti pravili in si zapomnili,« se oglasi gospod Ovca.

»No, če že hočete zabeležiti, si napravite nad širok samoglasnik takle naglas (`) nad ozek pa takegale (')«

»Dobro. Ampak za nocoj imam zadosti,« pravi gospod Piškur.

In tako so zares končali.

»Jutri zvečer nadaljevanje!« je še zaklical Bolči in potegnil koledarček iz žepa.

»Moram zaznamovati – prva lekcija. Trije dinarji zasluženi.«

Kako se je gospod Piškur pomladil

Piškurjeva družina se je bila pravkar podprla s stebrom kranjske dežele, močnikom nedoločne barve, in gospa Piškurjeva je vneto rožljala s krožniki in žlicami, ki jih je pomivala zraven štedilnika. Sklenjeno je bilo, da je treba mamo počakati. Ta čas so se vsi trije ostali ukvarjali s prebiranjem italijanskih člankov v slovenskem časopisu. Gospod Ovca je pridno popravljal.

»No, mama, si že?« j e vprašal gospod Piškur in zamoril borni uradniški čik.

»Sem,« je rekla gospa Piškurjeva, odložila predpasnik in prisedla. Prijazno je pogledala svojega študentka »No, gospod profesor, kaj boš pa nocoj razlagal?«

»Nocoj bomo pa sklanjali.«

»O, glej ga, sulca, na stara leta, da bom sklanjal! Kje so tisti časi. ko smo mi sklanjali! Mensa, mensae, mensae, mensam, mensa, mensaa – dolgi a, vi, Piškur!« se je zarežal v sladkih spominih gospod Piškur.

»Viš ga, se boš vsaj spet pomladil!« je rekla gospa Piškurjeva.

»Prav imaš! Pomladil se bom! To je misel! Fant, potem pa kar sklanjajmo!«

»Prav za prav sklanjatve v italijanščini ni. Italijan si pomaga s predlogi, ali bolje s predlogom di, s katerim tvori drugi sklon ali rodilnik, in s predlogom a, s katerim tvori tretji sklon ali dajalnik. Četrti sklon ali tožilnik je enak prvemu sklonu, imenovalniku. Naš peti in šesti sklon, mestnik in orodnik, nadomešča z raznimi drugimi predlogi. Dvojine ni. Italijanščina ima samo ednino in množino. Vzemimo samostalnik, lastno ime Carlo (= Kárlo). Zapišem:

Kdo ali kaj? Karel je doma. Carlo èa casa (= kárlo è a kása).

Koga ali česa? To je Karlov (= Karla) klobuk! Questo è il cappello di Carlo! (= kuésto è il kappello di kárlo!)

Komu ali čemu? Rekel bom Karlu: Tu smo! Dirò a Carlo: Siamo qui! (= dirò a kárlo: sjámo kuí!)

Koga ali kaj? Ne najdem Karla. Non trovo Carlo (= non tròvo kárlo).«

»Aha,« se oglasi gospod Piškur, »torej bi lahko sklanjal takole: Carlo, di Carlo, a Carlo, Carlo. Hm, kaj pa ,pri Karlu' in ,s Karlom'?«

»To pa povemo, na primer: da Carlo – pri Karlu, con Carlo – s Karlom.« pojasni gospod Ovca.

»Če pa imamo ime, ki se začenja s samoglasnikom… «

»Ali veš, kaj je samoglasnik, mama?« prekine svojega sina gospod Piškur.

»Saj si me snoči dosti grdo podučil. Vem, vem: a e i o u.«

»Če se torej ime začenja s samoglasnikom,« nadaljuje Bolči, se di okrajša v d' – tale vejica, ki sem jo zgoraj napisal, je apostrof, da veš. mama, in pomeni, da je samoglasnik odpadel! –,a pa se navadno podaljša v ad.«

»Čemu pa spet to?« zagode gospod Piškur.

»Zaradi blagoglasja, so nam rekli v šoli. Na primer, Ugo. Sklanjaj, prosim, papa.«

»A, tako torej, poba! Tako tudi misliš? No, da ti pokažem, da so mi možgani še zmeraj prožni: Hugo – kaj ne? – Ugo. Hugona – d'Ugo. Hugonu – ad Ugo. Hugona – Ugo. Pri Hugonu – d'Ugo… «

»Stoj, papa! Da se ne krajša, reči moraš: da Ugo!«

»Di ali da – ! Naj bo po tvojem. Torej: pri Hugonu – da Ugo. S Hugonom – con Ugo. Prav?«

»Napisal ti bom plus, papa. – Seveda, to je bilo lahko. Stvar je težja pri ostalih samostalnikih, ki jih spremlja artikel.«

»Kaj?« vpraša gospa Piškurjeva.

»Artikel, člen ali spolnik, kakor ga pozna tudi nemščina. Besedica, ki pove, kakšnega spola je samostalnik. V slovenščini ga nimamo.«

»Kdo to pravi? Kaj pa je ,ta velik' in ta mal', ta pridn' 'no ta žleht'?« Sa¬mi artikli! Seveda, v vaših slovnicah jih ni,« se razmahne gospod Piškur. »Tako povej mami, pa bo prècej razumela!«

»Hvala Bogu, da ti ne pišeš slovnic, papa. Bi bilo takoj nekaj paragrafov več. Zdaj nam je pri slovenščini vsaj z artiklom prizaneseno. – Imamo pa določni in nedoločni artikel. Določni se rabi ...«

»Boš že spet okoli onegà v aržet segal!« se razhudi gospod Piškur. »Saj imamo Slovenci obojen artikel. ,En velik' pa en majhen, pa en pridn' pa en žleht'! Ali že ločiš, mama? ,Ta pridn' – določni artikel, ,en pridn' – nedoločni artikel. – No?«

»Popolnoma razumem,« se nasmeje gospa Piškurjeva.

»No, vidiš, tako se pove, ne pa s tisto tvojo papirnato učenostjo!«

»Če boš grob, bom pa precej nehal,« natakne Bolči užaljen šobo.

»Nič grób, bolj krepko povem, pa je. – Zdaj pa nadaljuj, če ne, ne bo dinarjev.«

»Zdaj boste tako ali tako v lirah pla čevali. Jaz zahtevam liro za dinar.«

»Kaaaj?«

»Določni artikel se glasi: il in lo za moški spol, la za ženski spol v ednini. L in gli za moški spol, le za šenski spol v množini. Zapišem:

il cappello – lo stivale – l'uomo – l'intervallo – la casa – l'erba

i capelli – gli stivali – gli uomini – gli'intervalli – le case — le erbe.«

»Kaj pa naj zdaj vse to pomeni?« vpraša gospa Piškurjeva.

»To sem vam iz zvezka prepisal vse primere določnega člena. II cappello (= kappéllo) pomeni klobuk, lo stivale (= stivále ) je škorenj, l'uomo (= uòmo) je mož, človek, l'intervallo (= intervállo) poznamo že iz radia in pomeni odmor, la casa (= kása) je hiša in l'erba (= èrba) je trava. – Nedoločni člen se glasi: un cappello – «

»Kakor sem rekel: en klobuk, to se pravi lepo slovensko: neki klobuk,« se vtakne vmes gospod Piškur.

»Potem: uno stivale, un uomo, un intervallo, una casa, un'erba.«

»Čakaj, čakaj, ihta, zdaj boš razložil, zakaj je ponekod il, zakaj drugod lo, pa l' pa spet un in uno in un' in vsa ta zmeda!«

»Bom. Ampak za nocoj je dosti, kaj ne, mama? Jutri dalje!«

Gospod Piškur se kar naprej pomlajuje

Ker je bil družinski svet sklenil, da se uvedejo mrzle večerje – saj je gorkote že čimdalje ve, kuriva pa čimdalje manj. – je odpadlo pomivanje posode za gospo Piškurjevo. Samo pobrisala je mizo in laški tečaj se je lahko začel.

»Ali veš, kje je ostal?« vpraša gospod Piškur sina in puhne prvi dan po kuhinji.

»Tole sem vam napisal: il cappéllo,, lo stivále, l'uòmo, l'intervállo… Čakajte. Tu preneham. To so sami moški samostalniki. Pri zadnjih dveh to sicer ni vidno, ker imata oba v l' okrajšan člen. Tukaj naprej vidite namreč še dva naslednja, ženska samostalnika: la cása – l'erba.«

»Kdo pa pove, da je l'intervallo moškega. L'erba pa ženskega spola? Vpraša gospa Piškurjeva.

»Za mene, ki sem se latinsko učil, to seveda ni nobena težava. Intervallo je od latinskega intervallum, kar je sicer srednjega spola, in erba je latinska herba, herbae, ki je ženskega spola.« se postavi gospod Piškur. »Gledaš kaj, fant?«

»Takole je, mama,« pravi Bolči in nezaupno pogleda očeta. »Samostalniki na -o so po navadi moškega spola, samostalniki na -a pa ženskega. Imamo pa tudi samostalnike na -e. Ti so pa ali moškega ali ženskega spola.«

»Ojej, ojej,« zastoka gospa Piškurjeva.

»I, kaj boš javkala.« pravi gospod Piškur in izvablja zadnje dime iz dogorele polovičke. »Kar je po naravi moško ali žensko, je takšno tudi v italijanščini, ali ne, Bolči? In ostalo si pa zapomniš, ni zlomek!«

»V božjem imenu. Nadaljuj, Bolči!

»Povej zdaj, zakaj imaš tukajle il, tule lo in tamle spet apostrofiran l' Zakaj vsa ta reč?« vpraša gospod Piškur.

»Lo postavljamo pred samostalnike, ki se začenjajo z ,s impura'…«

»Kaj?«

»Z ,s impura', to se pravi z s-om, ki mu sledi kak drug soglasnik, recimo: sb, sc, sd, sg, sf in tako dalje.«

»Takšen s je tore j ,s impura'? Ne-čisti s?« se zareži gospod Piškur.

»Da. Pred takim ,s' ne sme stati nikoli il, ampak zmeraj lo. In pa še pred z. Na primer : ne ,il zio – stric', ampak ,lo zio'; ne ,il zúcchero – sladkor', ampak ,lo zúcchero'.«

»Če dovolite.« se oglasi gospod Ovca. »Isto pravilo velja tudi za besede, ki se začenjajo z gn: lo gnocco (njòkko) – cmok; ali s ,ps': lo psicologo (psikò-logo) – psiholog; ali z ,x': lo xilografo (ksilògrafo) – lesorez, medtem ko raba pri besedah, ki se začenjajo s ,pn', še ni ustaljena: il pneumatico ali lo pneumatico.«

»Od sile postajata učena,« pravi gospod Piškur in si obriše pot z obraza. »Nocoj se mi bo gotovo spet o maturi sanjalo. Fff!«

»Torej zapomnimo si: lo stivale, ne il stivale. ,Lo' imamo tudi pred samostalniki, ki se začenjajo s samoglasnikom – a e i o u, samo da se pred njimi apostrofira v l': i' uomo, i'età.«

»Ali je to tako važno?« vpraša gospod Piškur.

»Važno, važno, papa. – Zdaj pa naprej, nad ženske samostalnike. La casa – je v redu. Pred samostalniki, ki se začenjajo s samoglasnikom – a e i o u, se pa tudi ta ,la' apostrofira v l'.«

»In potemtakem ni razlike med l' iz ,lo' in med l' iz ,la'?«

»V ednini ne. V množini pa.«

»No, tak nam pa že povej, kako je z množino.«

»V množini imamo iz il – i: il capello – i cappelli, iz lo – gli: lo stivale – gli stivali, iz apostrofiranega l' tudi gli: l' uomo – gli uomini ali pa, če se samostalnik začenja z ,i', celo apostrofiran ,gli', ki se glasi ,gl', torej gl' intervalli.

»O sveti Bog!« vzdihne gospod Pi¬škur in si obriše potne srage s čela. »Mama, si boš kaj zapomnila?«

»Počasi že, saj si mi rekel, da ne smem javkati«

»To je res. Ali mar jaz javkam?«

»Kje neki,« pravi gospa Piškurjeva in brž okrene pogovor k stvari. »Daj no, povej, sinko, kako izgovarjaš tale ,gli'?«

» Kakor ,il', mama, nič drugače. Iz teh primerov tudi vidite, da tvorijo moški samostalniki mnoćino na –i. Znamenje množine je torej dvojno: člen v mnoćinski obliki in množinska končnica samostalnika.«

»Oboji, samostalniki na –o in –e tvorijo torej množino na –i?«

»Oboji, papa, samo da ima ,uomo' slučajno nepravilno množino.«

»Mhm. No, zdaj pa dalje. Čisto študentovski občutki me spet obhajajo.«

»Pomlajuješ se, Piškur!« pravi gospa Piškurjeva.

»Iz edninskega ,la' – dobimo v množini ,le': la casa – le case, la camera – le camere. Prav isto je z edninskim apostrofirani ,l' iz ,la': le età. Samo včasih se skrajša tudi ,le' v l': l' età.«

»Da, v zadnjem času je dopustno oboje, skrajšana in neskrajšana oblika,« dostavi gospod Ovca.

»Videli ste tudi, da imajo samostalniki ženskega spola na -a v množini končnico -e. Ženski samostalniki na -e pa imajo v množini seveda -i.

»Kako pa je zdaj – kaj sem že hotel reči – kako pa je s sklanjatvijo?« se ojunači gospod Piškur.

»Dovoli papa, da vam napišem:

Ednina za moški spol
il	ki	l'
del	dello	dell'
al	allo	all'
il	lo	l'

Ednina za ženski spol
la	l'
della	dell'
alla	all'
la	l'

Množina za moški spol
i	gli (pred i–:)
dei	degli
ai	agli
i	gli

Tako napisal sem vam vse oblike člena za vse primere in vse sklone v ednini in množini.« »Saj to so čisto nove besede?« se ustraši gospa Piškurjeva. »Kakor se vzame. ,Di' in ,a' sta se združila s členom in tako je nastalo, kar sem napisal. Vidim, da imate za nocoj zadosti. Pa končajmo.«

Množina za ženski spol
gl'	le (l')
degl'	delle (dell')
agl'	alle (all')