Malo življenje (Josip Novak)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Malo življenje.
Josip Novak
Spisal Miroljub.
Izdano: Slovenec, 33/1-3, 6 (1905).
Viri: dLib 1, 2, 3, 6
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

„Adolf, nikari ne bodi tak! Samo danes mi dovoli! Nikoli več ne bom silila. Tudi danes te ne bi prosila, pa mi je dejala Lenka, da je Blatnikova tako prehlajena, da nikakor ne more peti alta. In danes je že glavna izkušnja za polnočnico. Veš, tisto bi radi peli, ki pričenja s samospevom:

„Ko pasel pod hribom
sem svoje ovcé,
naenkrat zagledam
vse gaju svetlé.

Adolf je molče upiral svoj pogled v šipo in z nohtom praskal po ledenih rožah, ki so cvele po vseh šipah. Zunaj pa je bila mrzla, a krasna zimska noč in neštevilne zvezde so žarele in migljale, kakor bi vabile in pozivale Zemljane, naj povzdignejo misli in želje tja gori, odkoder je prišlo Detece, leglo v betlehemske jaslice in prineslo mir izmučenim srcem!

„Saj dovoliš, kaj ne“? se je oglasila vnovič prosilka, Staričeva Ljudmila, sestra Adolfova.

„Mila, nikari me vendar ne nadleguj! Zdaj že pol leta nisi pela in vendar so prebili brez tebe. Pusti na miru te ljudi, kakor jih pustim jaz. Kaj imaš od tega, ako greš pomagat? „Aha, se je vendar udal in jo pustil“, bodo govorili in se nasmihavali. Ali ni najlepše, ako sva sama v topli sobici in se kaj pomeniva?“

„Vse prav, dragi brat. Ali vendar ne bodi hud, če te še enkrat prosim, prav lepo prosim: dovoli mi danes! Veš, da je moje največje veselje, če morem peti. In posebno zdaj o Božiču kar strpeti ne morem, če pomislim, da so zbrani pevci in pevke pri organistu in da pojo zopet one tolikanj mi drage pesmi. Ali ni bilo veliko lepše, ko sva obadva hodila na kor?“

„Takrat je bilo vse drugače. Tudi jaz sem bil srečen, kedar smo se naučili spet kakšno novo in smo jo zapeli brez vsake napake. Kaj je moral priti ta hinavec, ki se dela pobožnega in vnetega za cerkev, pa mu je samo za tiste krajcarje, ki jih je meni požrl!“

„Oh, Dolfe, on ni kriv. Saj veš, da je g. župnik tako hotel“.

„Kaj sem jaz kakšen brezverec ali kaj ?“ jo zavrne Adolf razdraženo in njegove temne oči so jo zrle tako grozno, da jo je kar streslo po životu. „Kdaj sem pa zabavljal čez vero“, je nadaljeval s skoro kričečim glasom. „Če imam pa drugačne politične nazore, če se oklepam stranke, ki nam hoče gmotno pomagati, — ali ni to pametno? In zaradi tega me mečejo iz cerkve!?“

Mila je stala boječe pred razburjenim, razkačenim bratom. Bilo ji je tako nepopisno tesno in težko. Kaj je bilo njej za politiko in za vse strastne borbe! Bila je preprosto dekle, nežnočutna ženska, ki se ni zanimala za preporna vprašanja, radi katerih so divjali moški drug proti drugemu, ki jih niti razumela ni, pa je vendar morala trpeti radi njih. Plaho se ozre v brata in mu de s prosečim glasom:

„Adolf, ne govoriva o tem! Če se je g. župnik prenaglil, ne obsojaj za to Jankota. Pozabi in odpusti!“

„Seve, seve! Salonsko suknjo na se, pa cilinder na glavo, pa še bele rokavice, kaj ne, pa k Jankotu! Pa lepo ga naj nagovorim in celo poprosim, naj ne misli več na tiste — malenkosti! Pa še tebe naj mu ponudim za ženico — kaj ne! To bi bilo, za te. O vem, kaj ti hodi po glavi!“

Rdečica je šinila dekletu v lice, ali ob enem so ji solze zalile oči. Obrnila se je v stran ter si z žepnim robcem sušila kaplje, ki so ji polzele na lice. Da se je nemilo dotaknil njene sladke skrivnosti, da ji je čital prijaznost do organista, to jo je zabolelo. Adolf pa, ki je srčno ljubil svojo sestro, je v istem hipu, ko jo je žalil, tudi že obžaloval svoje trdo govorjenje. Posebno ni mogel gledati njenih solza. Seveda mu zopet njegov ponos ni dopustil, da bi bil z blažjimi besedami popravil, kar je zakrivil. Vendar je hotel iz tega neprijetnega položaja. Zato je reče:

„Pa zakaj sploh moleduješ? Če hočeš iti, pojdi, jaz ti ne bom zapiral vrat.“

„O ne, Dolfe,“ odvrne ona mirno pa odločno, „na ta način ostanem rajši doma. Da bi šla zoper tvojo voljo in bi mi ti morebiti kdaj očital, da se Jankotu vsiljujem, tega ne.“

Jaz ti ne bom ničesar očital,“ odgovori kratko Adolf. Kedar je prišlo do kakih nasprotij med bratom in sestro in je Adolf z osornimi besedami užalostil sestro, jo je z enim milejše, prijaznejše izgovorjenim stavkom mogel zopet umiriti. Njegova izjava da ji ne bo ničesar očital je bila sicer kratka, a njegov glas je bil voljan, mehak. In ko je dvignila k njemu svoj pogled, so ji sijale njegove oči svetlejše, jasnejše. Ni je več plašila ona tema, iz katere švigajo le sem pa tja uničujoči bliski, ki jemljejo vid. Stopi tik njega k oknu, mu pogleda naravnost v oči in ga ljubeznjivo poprosi:

„In ne boš jezen, če grem? Adolf govori odkrito!“

„Kako si sitna,“ jo pokara in rahlo odvije njeno roko, ki mu jo je bila položila okoli vrata.

„Res ne boš hud ?“ ga popraša vnovič. Obraz se ji je jasnil in srce ji je udarjalo hitreje, ko je spoznala da se brat ne ustavlja več tako, kakor izpočetka.

„Če rečem, da ne! Še spremim te do hiše,“ odgovori Adolf in dobrovoljen smeh mu leže okrog usten. Njegov dobri angelj je pregnal mračnega duha nevolje in mu šepetal: „Ne odreci svoji dobri sestri, privošči ji veselje, ne skali ji čiste radosti!“

„Kako si dober“, vzklikne dekle, se oklene z obema rokama bratovega vratu ter ga poljubi na čelo. Potem pa odskoči in zbeži kakor lahkonoga srna v sosedno sobo ter se vrne zavita v široko, volneno ruto. Adolf je bil med tem oblekel težak havelok, potisnil na glavo kučmo in nataknil rokavice. Ko stopita na plano, ga prime Ljudmila pod pazduho in oba odkorakata proti hiši, v kateri je stanoval organist. Že iz daleč sta čula znane glasove, ki so prihajali iz sobe, v kateri je učil organist svoje pevce in pevke.

„Le Jankota mi preveč ne gledaj,“ podraži Adolf sestro, ki zbeži brez odgovora v hišo.

Adolf odkoraka naprej in že hoče zaviti v bližnjo gostilnico, ko začuje glas svoje sestre, ki je pela solo, začetek božične pesmi. Noga mu zastane; postoji in posluša. Srce mu ne da v gostilno; vrne se proti hiši, iz katere so se razlegale miloglasne pesmi v lepo noč, in hodi ob hiši gori in doli. Kako čudno mu je pri srcu! Pred dušno oko mu priplavajo tisti lepi časi, ko je živel s sestro zadovoljen, srečen, vesel življenja. Živel je še stari nadučitelj, ki je bil obenem organist, in Adolf in Ljudmila sta bila glavna stebra cerkvenega zbora. Otroško vesel je bil Starič vselej, kedar so se naučili kako novo pesem in jo zapeli tako lepo, da so ljudje obračali glave in se ozirali gori na kor. Po maši pa so ženice in možaki kar zavidno gledali Adolfa in Ljudmilo, ko sta šla skupaj iz cerkve.

Ali prišla je nesrečna politika! Ta nepridiprav je razdrl slogo med župnikom in učiteljem Neugodne gmotne razmere in politična sapa so napotile učiteljstvo, da se je začelo ozirati po zaveznikih, po pomočnikih, ki bi mu priborili lepšo prihodnjost. In zazdelo se je nekaterim, da bi bili v tem stremljenju najtrdnejša, najzanesljivejša opora tisti možje, ki povsod in pri vsaki priliki kličejo in pišejo o prosveti in o svobodi, o napredku in prostosti mišljenja. „Teh se oklenimo, ne pa nazadnjaških, po srednjeveški tmini hrepenečih duhovnikov in njihovih pristašev. Duhovniki so naši nasprotniki. Oni bi radi, da bi jim učitelji sezuvali škornje“. Taki klici so začeli vznemirjati tudi Stariča. Česar ni doseglo zabavljanje, kogar niso pridobili slabi dovtipi, fraze, zgodovinske laži, kdor je ostal hladen celo na sladka vabila in laskanja, tega so prestrašile pretnje, da se bo učiteljem še slabše godilo, nego se jim sedaj, ako se bodo izročili vodstvu duhovnikov. Socialna stran je bila odločilna tudi pri Stariču. Ne da bi vprašanje natančneje pretresel, ne da bi vestneje preiskal in prerešetal vso stvar, je stopil tudi on na stran tistih stanovskih tovarišev, ki so pripisavali duhovnikom in njihovi stranki vse nadloge, vso bedo, ki tare človeštvo. Spri se je z župnikom in ta je po smrti nadučitelja preprečil, da ni dobil orgljanja Starič. Dobil je posebnega organista. Adolfa je to postopanje župnikovo tem bolj razljutilo. Morda se je župnik prenaglil, morebiti bi bil z milejšimi sredstvi pridobil učitelja, — Bog zna. Kocka je padla, — široko brezno je zijalo mej župnikom in učiteljem. Adolf je prepovedal svoji sestri hoditi na kor ali k vajam za cerkvene pesmi. Sovražiti je začel vse, kar je bilo v kakršnikoli zvezi s katoliško narodno stranko. Mladenič, ki se je poprej le bolj nagibal na nasprotno stran, je stopil zdaj odločno v prve vrste, pripravljen na brezobziren boj.

Ali Starič je bil pretreznomisleč in prepošten, da bi ga bila zadovoljila divja borba. Po dobljeni ali izgubljeni bitki se ni mogel odkritosrčno veseliti zmage, ni mogel najti utehe v zasramovanju nasprotnika. Mladi mož, ki je bil prej poln življenja, prijazen proti vsakomur, vesel, zadovoljen sam seboj, je postal čmeren in je zahajal le v družbo maloštevilnih somišljenikov. Z njim pa je trpela sestra Ljudmila in se žalostila tembolj, ker ji je ugajal pošteni in mladi organist Janko Darovec. Mladi organist je moral radi neugodnih družinskih razmer pustiti šole pa je vstopil v orgljarsko šolo, kjer je pokazal izredno nadarjenost. Že prva leta svojega službovanja je izdal zbirko pesmi in postal kmalu priljubljen skladatelj. Starič, ki je čul nekaj zvoniti o Ljudmili in organistu, ni hotel ničesar vedeti o sovražnem tekmecu in le, kadar je bil miren in dobre volje, je zbadal sestro. Sicer se mu ni zdelo vredno niti omeniti preziranega privrženca „nazadnjaške“ stranke.

Adolf je korakal po zmrzlem snegu in poslušal petje. Srce se mu je topilo in ko ga ne bi bil zadržaval ponos, bi bil pohitel k pevcem in pevkam in peval z njimi, kakor nekdaj v mirnih, srečnih dneh. V njem so vstajale različne misli: Kaj mi koristi, da sem se razprl z župnikom? Ali sem imel zadosten vzrok? Sem li dobro preudaril, ko sem se pridružil stranki, ki nam sicer mnogo obeča, katera nam pa ne more dati nobenih garancij? In — če sem župnikov politiški protivnik, zakaj sovražim Darovca, ki ni storil ničesar drugega, nego to, kar bi bil storil vsak, kdor hoče živeti: Pobrinil se je za službo. Da so izbrali njega, je povsem naravno. On je miren, stori svojo dolžnost sicer pa živi, kakor bi ga ne bilo. Ljudmila ga rada vidi. Ali naj še njej skalim veselje?! — V premišljevanju ga je zmotila Ljudmila, ki je prihitela iz hiše in se oklenila njegove roke.

„Ali te ni zeblo“, ga popraša ljubeče; „dolgo sem se zamudila“.

„Ni mi bilo mraz, prav prijetno se je sprehajati“, ji odgovori zamišljeno.


II.[uredi]

Veliki zvon se je zibal mogočno in pel z globokim glasom resno, veličastno. „Že vabi,“ so dejali ljudje, ki so bili posedli okolu gorkih peči ter se razgovarjali o tem in onem ali pa tudi dremali. „Še eno uro,“ je dejal Adolf, pogledavši na žepnico. Ljudmila bi rada odšla k organistovim, ker so hoteli pevci in pevke poizkusiti še enkrat latinsko mašo. Darovec se je bil preje z Ljudmilo posvetoval, bi-li kazalo, povabiti brata na čašo čaja. „Ne bo hotel priti,“ je reklo dekle žalostno; „poznam ga, preponosen je.“

In rekla mu je, prosila ga je, toda on ji je sicer prijazno, a odločno odrekel.

„Pa glej, zakaj ne bi šel! Ali hočeš vedno jezo kuhati za nič in nič,“ ga je karala in mu prigovarjala.

„Ne žali me, Mila! Ti le pojdi, ne zadržujem te. Jaz sem obljubil, da pridem v Boltetovo gostilno, kjer se bo zbralo več znancev. Po polnočnici te počakam pred cerkvijo.“

Tako ji je odvrnil in sestra se je molče zavila v gorko ruto ter odšla. Toda Adolf ni odrinil v gostilno. Ostal je doma, sedel nekaj časa pri peči, vstal, hodil po sobi, ustavil se pri oknu in gledal venkaj v noč, zopet sedel ter podprl z roko glavo. Kako se je izpremenil! Nobena stvar ga ne veseli, v družbo iti se mu ne ljubi, omrzelo mu je razgovarjanje, ne diši mu niti čaša dobrega vina. Nima pravega, iskrenega, odkritosrčnega prijatelja, s katerim bi se mogel pomeniti, kakor se je poprej, ko ga ni bil še zgrabil tok politike. Ako se snide s somišljeniki, je takoj politika na dnevnem redu. Eden se jezi, drugi zabavlja, tretji ugiblje, kako bi mogel v časniku prijeti nasprotnika in ga raniti tam, kjer je najobčutnejši. In Starič vidi, da je v mnogih slučajih vendarle vse skupaj izrodek strasti. To izpoznanje ga boli, to mu jemlje ono navdušenje, ki ga je navdajalo, dokler je mislil o stvari, o borbi idealnejše. „Če se že bojujemo, rabimo pošteno orožje, bodimo možje, a ne paglavci, ki se na cesti z blatom ometavajo.“

To je bila njegova deviza. Brezobzirno, nesramno pisarjenje, obrekovanje, lažnjiva, izmišljena poročila, povečavanje napak in slabosti, neprestano zavijanje resnice, — vse to se mu je gnjusilo. Vsako mirno, stvarno razgovarjanje je nemogoče. Za najtehtnejše, neovržne dokaze se nihče ne zmeni, ako ne prijajo njegovi strasti.

Utrudilo ga je razmišljavanje, notranji boj ga je oslabil, v sobi mu je bilo preozko, pretesno, preveč soparno in zaduhlo. Zavil se je v plašč ter odšel na plano, ven v naravo, ki je spavala pod trdim snegom. Ledene, zimske moči so zatrle kal in rast, cvet in spev. Narava je kakor mrtva. Ni pa zamrlo življenje v človeku v onem bitju, katero je Stvarnik odlikoval nad vse druge stvari ter mu izročil vlado nad vsem, kar je pozvala na dan njegova vsemogočna beseda. Ravno v zimski dobi, v božičnem času klijejo novi, lepši upi v človeških srcih, katera ogreva in razžarja najsvetejša poezija, krščanska resnica, da se je rodil Izveličar sveta. In srca, v katerih so slavile orgije razburkane strasti, srca, koja so siloviti valovi sveta potegnili seboj v vrtinec te trpeče, od nepokoja trepetajoče, izmučene duše, slušajo, kakor zamaknjene, nov evangelij, sladko pesem: „Mir ljudem!“

Adolfu je bilo lažje in prijetnejše pri srcu na rezkem, svežem zraku. Odvalila se je ona teža, ki ga je poprej tiščala in dušila. Že so prihajali ljudje k polnočnici. Iz gozda, izza temnih smrek je zasvetila zdaj in zdaj goreča trska ali baklja in pojavile so se zavite postave kakor duhovi. Prihajali so prebivalci gorskih vasi, katerih ni zadržal doma ne sneg, ne teman gozd, ne težaven pot. Čim bolj se je približavala dvanajsta ura, tem gostejše trume so se skupljale pred cerkvijo, v koji so že žarele in blestele nebrojne luči.

Adolfu se je zazdelo, da sliši glas Jankotov in Ljudmilin. Stopi v stran za hišni vogel. Res se približa organist in na njegovi strani stopa Ljudmila. Za njima pa so prihajali pevci in pevke. Živahno, veselo sta se razgovarjala Janko in Ljudmila. Adolfu je prigovarjal neki tajni glas, naj stopi za sestro in se pridruži. Toda noga je obtičala, ni hotela naprej. Še je bil njegov ponos premočan in srd in nevolja, ki sta dolgo oblastno kraljevali v njegovem srcu, se nista dali tako lahko potolažiti in pregnati.

Zazvonilo je. V gostih trumah se je zgrinjalo pobožno ljudstvo v cerkev. Duhovnik je stopil pred oltar, zabučale so orgije in veličastno, mogočno doneči zvoki so napolnili božji hram. Iz mladih, čistih, gladkih grl pa so privreli glasovi neprisiljeno kakor vodica, kateri ne zadržujejo teka nobene ovire. Božja služba se je nadaljevala in s kora so zazvenele mile, vesele božičnice. Prvo kitico so verniki pazno poslušali, drugo pa je že pela vsa cerkev. Adolf je stal doli med množico in ni se mogel ubraniti solzi, ki mu je orosila oko. In vendar — peti ni mogel, dasi je parkrat poizkusil prilagati. Njegovo srce še ni bilo zmožno, da se dvigne v pesmi v jasne, neskaljene višine. Ali čutilo je to srce, da bi živelo povsem drugačno, lepše življenje, ako bi se vrnilo nazaj k mladostnim vzorom, k poeziji, k zadovoljnosti, v tisti mirni stan, iz katerega je je iztrgala okrutna svetna borba.

O ti človeško srce, ti večna, nerešljiva uganjka! Kdo naj te umeje? Kaj te more zadovoljiti? Kako naglo vzplamtiš v nevolji, v srdu kakor kup suhe slame v katero vtaknemo gorečo trsko. Ali, ako se je treba ponižati, ako je treba odpustiti in uvideti, da si tudi samo krivo nesloge, prepira, jeze, — tedaj si ponosno, trdo, nepristopno.

Adolf je počakal pred cerkvijo na sestro. Prišla je z Lenko, sestro organistovo, in na levi strani je stopal Janko.

„Dobro jutro“, mu zakličejo naenkrat vsi trije, kakor bi se bili dogovorili.

„Bog daj“, odvrne Starič prisiljeno, mrzlo, neprijazno.

„Ali smo lepo peli“, začne živahno Ljudmila, ki je takoj zapazila, da bratu ni ljubo, da mora odgovarjati na pozdrave Jankotove.

„Meni je ugajalo“, odgovori Adolf hladno. Iz njegovega glasa ni zvenela ona prisrčnost, katera bi bila tako dobro dela Ljudmili. Molče so korakali naprej do hiše, kjer je stanoval učitelj.

„Vesele praznike“, dé Janko, prožeč učitelju desnico.

„Enako“, se odzove Starič in se dotakne Darovičeve roke, ne da bi jo vsaj rahlo stisnil. „Pa tudi vam, Lenka“, se obrne k organistovi sestri.

Vošili so si še lahko noč in se razšli.

III.[uredi]

Prazniki se poslove in napoči zadnji večer leta. „Kam pojdemo na Silvestrov večer? Kje bomo novega leta čakali“, se poprašujejo prijatelji in znanci.

V Medgorji, kjer se vrše dogodki naše povesti, so čakali „boljši krogi“ novega leta navadno v gostilni „pri zlatem orehu“. Rajni Cifluk, ki je dočakal 80 let, je pripovedoval, da je dobila gostilna ta naslov na čudovit način. Ded sedanjega posestnika je hodil po pašniku, nad katerim je visel vinograd. Na meji med trato in vinogradom je stal star oreh, ki že dolgo ni več rodil. Kar zagleda kmetič na tleh nenavadno velik oreh. Večji je bil, nego dva laška oreha skupaj. Pobere ga in razpolovi. Kdo popiše njegovo začudenje, ko pade iz oreha vse polno — cekinov! Presrečen mož je dal zato napisati nad hišo, v kateri je napravil gostilno: „Pri zlatem orehu“.

Tam se je torej zbralo lepo število Medgorjanov na Silvestrov večer. Pri eni mizi je sedel organist s svojo sestro, s pevci in pevkami; tudi Staričeva Ljudmila je bila med njimi. Adolfa pa so potegnili v svojo družbo nekateri vaški veljaki, mej njimi trgovec Ognjeslav Brbljavec in vinski trgovec Peregrin Vinobrodec. Poleg Brbljavca je sedela njegova hčerka Barbika, in dvorišče ji je pometal Brbljavcev komi, Fridolin Zavijavček. Pri vsaki mizi so se zabavali po svoje. Tam, kjer je sedel organist s svojo družbo, so peli, se šalili, nazdravljali in se veselili, da so zdravi dočakali zadnji dan leta. Pri oni mizi pa, h kateri je prisedel tudi Adolf, so pri tretjem, četrtem litru začeli že s politiko. „Klerikalci, prenapetneži, nestrpneži, nazadnjaki“, to so bili nekateri izmed priimkov, s kojimi so obsipali nasprotno stranko. Adolf je večinoma molčal. Le sempatje je mirno in stvarno kaj pripomnil. Bil je resen, zamišljen. Rad bi se bil veselil, rad bi bil pil z onimi tam, ki so bili tako neprisiljene, dobre volje. In zakaj se jim ni pridružil? Ali ni že dosti tega srda in razpora? Zdaj mora sedeti med temi ljudmi, ki znajo samo o sebi govoriti in pa o tem, kako bi mogli uničiti „gadjo zalego“.

Čim bližje je prihajala polnoč, tem glasnejše je postajalo v gostilni. Slišale so se sempatje zbadljive besede, zabavljice, ki so dobro merile, ali slabo zadele „Hinavci, lizuni, podrepniki“, in še bolj ljubeznjive priimke si mogel čuti. Ali vse je ostalo mirno na ta izzivanja.

Polnoč odbije. Vsi vstanejo ter voščijo drug drugemu veselo novo leto. Ljudmila, organist in Lenka prihite tudi k Adolfu ter mu stisnejo roko.

„Kaj pa je treba teh svetnikov pri naši mizi“, se oglasi Brbljavec.

„Naj pijejo sami na katoliški podlagi“, dopolni surovo smeje se Vinobrodec.

„Kaj ne da, gospodje“, zakriči Zavijavček.

„Prosim besede“, zaupije še glasneje. Brbljavec in Vinobrodec se mu sicer zasmejeta, videč, da govori vino iz njega, vendar utihneta. Utihnejo tudi drugi, ki so sedeli pri isti mizi. Gostje, sedeči pri drugih mizah, pa so se nemoteno pomenkovali, kakor doslej. To je razkačilo Fridolinčka, češ, mene bi morali vendar vsi poslušati!

„Slavna družba“, začne gugajoč se, ker mu je bilo vino že vzelo ravnotežje, „svobodna misel nas je privedla semkaj. Novo leto mora biti doba napredka. Streti moramo verige, v katere nas je vkovala ona klika, ki hoče gospodovati v naši deželi. Dovelj suženjstva! Brezobziren boj moramo napovedati mračnjakom in nazadnjakom. Tudi v tej sobi, kjer smo pričakali novo leto, smrdi po tistih dihurjih ki bi radi požrli vsa piščeta, kar jih teka po naših dvoriščih. Predlagam, da vržemo tiste vsiljence na cesto, da se bomo mogli nemoteno razgovarjati, posvetovati in navduševati za sveto našo stvar“.

Adolfu šine vsa kri v lice. Že precej časa je vrelo v njem, ko je poslušal robato govorjenje onih, s katerimi je sedel pri mizi, in sramovati se je začel, da se druži s takimi neotesanci.

Ves čas je sedel kakor na trnju in se je nemirno premikal po stolu in večkrat mu je ušel pogled tja k mizi, kjer so se tako neprisiljeno zabavali. Tam zvonek smeh, — tu krohotanje, tam ubrana pesem, — tukaj upitje, tam vesel, šaljiv razgovor, tu zabavljanje, psovanje, kletev. Kakšen razloček! In zdaj hoče ta mladenič, da bi mirne ljudi, ki se zabavajo po svoje, ki nikomur ničesar ne prizadenejo, — ven pometali! Razkačen vstane in stopi proti Zavijavčku: „Vi, sedite mirno in ne delajte zdrahe, sicer bomo vas posadili pred prag!“ Po teh besedah mirno sede.

„Hoho, gospod učitelj, kaj so vas tudi že zvleki na ono stran“, se zakrohota Zavijavčkov šef, da se tako krepko potezate zanje?“

„Ti vragi so priliznjeni in prekanjeni“, pripomni Vinobrodec. Zavijavček je dobil pogum, videč, da ima vse omizje na svoji strani. V svoji pijanosti se zadere na Stariča:

„Če vam vsi od one mize tam pomagajo, me vi ne boste ven vrgli! Ste razumeli vi?!“

Adolf zaškrta z zobmi, skoči po koncu in bil bi zgrabil zabavljača, da ga ni prijela za roke Ljudmila, ki se je ves čas tega prepira boječe ozirala na brata. K sreči prihiti tudi krčmar, visok, močan in pameten mož ter zaupije: „V moji hiši se ne bo nihče pretepal. Kdor dela nemir, tega bom jaz iztiral iz sobe, ali pa pokličem žandarje“.

Adolf se je ves tresel in bil je oslabljen, kakor da mu je ta naskok, ta dušni in telesni napor vzel vso moč. Kakor jagnje je sledil Ljudmili, ki ga je odvedla k svoji družbi.

Isti večer so mučili Stariči hudi napadi živčne bolezni. Vse ga je bolelo in krčevito je grabil ž njimi za odejo. Noge je krčil in stezal in suval ž njimi ob posteljno ograjo. Ni se zavedel in v nezavesti se je prepiral zdaj z Darovcem, zdaj z Zavijavčkom. Čez nekaj časa je zopet mirno ležal in ljubeznjivo ogovarjal Ljudmilo in Lenko. „Hvala Bogu“, sta vzkliknili obe, ko ju je potolažil zdravnik, da je to le mimogredoč napad, in ko je Adolfu res že čez nekaj ur odleglo. Izmučen je zaspal in drugi dan je le na zdravnikovo in sestrino prigovarjanje ostal še v postelji.

Prišel ga je obiskat tudi Darovec. Adolf mu je podal prijateljski roko, jo toplo stisnil in po obrazu mu je šinilo nekaj, kar je izražalo, da je potolažen in vesel, da se je vse tako završilo. Mirno sta se pogovarjala in oba sta čutila, da si bodeta odslej iskrena prijatelja.

Ko je Janko nekega dne razodel Adolfu željo, da bi delil radosti in bridkosti življenja z Ljudmilo, mu Adolf ni ugovarjal, temveč mu je krepkeje, nego navadno, stisnil desnico. Le to ga je skrbelo, kdo bo potem njemu gospodinjil.

Zopet je hodil pomagat cerkvenim pevcem in tudi sicer se je trudil složno z organistom, da dvigne pevski zbor in ga popolni. Ustanovil je podporno društvo za siromašne učence in že za piruhe so dobili revčki lepih daril. V petju in v človekoljubnem, dobrotvornem delovanju je našel ono zadovoljnost, ki jo je izgubil v političnih bojih. Politiki je šel spoti, ako je le količkaj mogel. Če je pa le bilo treba vmes poseči in se odločiti na to ali na ono stran, tedaj se ni dal zapeljati od nobenih predsodkov, naval strasti ga ni zaslepil, temveč po mirnem, treznem, razsodnem premišljavanju je storil, kar mu je velela vest. Vedno in povsod mu je zvenel v duši odmev one pesmi, ki so jo popevali nebeški duhovi, plavajoč nad Betlehemom. Sam je uravnaval svoje delovanje po njej in vsakega, kdor je pozival na boj, je opozoril na božji opomin: „Mir ljudem!“