Malinov Tine
| Malinov Tine A. Š. |
| |||||||||||||
Bil je lep pomladanski večer. Mogočni glas zvona je že naznanil pridnim prebivalcem majhne slovenske vasi, da je čas odjenjati od težkega poljskega dela. Solnce je že davno poljubilo zemljo v slovo in večerni mrak je objel širno naravo. Utrujeni delavci so se že vračali iz polja, kjer so marljivo pripravljali njive za pomladansko setev. Tudi proti Malinu je stopal mož krepke postave, srednjih let. Njegov obraz je bil resen in njegovo obnašanje je pričalo, da ga muči neka skrb. Bil je gospodar Malin.
Malin bil je premožen posestnik v že omenjenej vasici in pobožen kristjan. Njegovo gospodarstvo bilo je v najboljšem redu, in polje je bilo vedno najskrbnejše obdelano; sploh Malin je bil uzor pravega gospodarja. Tudi njegova žena je bila dobra gospodinja in skrbna odgojiteljica edinega sina Tineta. Tine je bil sicer zal in krepek fant, pa njegovo telesno lepoto je žalibog črnila grda navada ponočevanja. Šele 20 let star je že hodil s sprijenimi tovariši vsaki večer na vas, kjer se toliko mladine dušno, pa tudi telesno popači.
Njegovi stariši so ga sicer opominjali in prosili, pa vse zaman. Svoje grde navade ni opustil. Jezen je bil, kakor že omenjeno, Malin, ko se je vračal domov. Domu prišedši, vrgel je motiko, katero je nosil s sabo, na dvorišče, ter odišel v izbo, kjer je pripravljala njegova žena potrebnih rečij za drugi dan –nedeljo. »Veš, kaj sem zopet zvedel,« vprašal je ženo srdito. »Kaj pa, kaj, povej!« silila je žena. »Sinoči bil je med ponočevalci poboj in nekega tujega fanta so ubili, in misli si, tudi najin Tine je bil na vasi.« »Naš Tine, oh gorje, gorje nama! Tako milo sem ga sinoči prosila, naj ne hodi na vas in obljubil mi je, da ostane doma. Nu, pa saj pravim, navada je železna srajca, katere še materine solze in prošnje ne razrušijo. O Bog, gotovo se je tudi naš Tine udeležil boja; sicer mi ni nič pravil danes o tem, pa nekako zamišljen je bil, kar ni dobro znamenje.« Še ni končala uboga mati svojega govora, kar sta stopila dva orožnika v hišo. »Kje imate sina?« zagromel je njihov neprijazni glas. S strahom se je oglasil Malin, da ni bil doma, da ne ve, kod hodi. »In vi mati?« obrnil se je eden orožnik do žene. Jokaje je pripovedala uboga mati orožniku, da je sin opoldan odišel, pa da ni povedal kam gre. »Je že dobro, ker ga prikrivate, bodete tudi vi kaznovani!« Izrekši te besede, orožnika odideta. Na dvoru pa njima je prišel Tine nasproti. »Z nama fant,« zakričala sta orožnika in že sta ga držala ter mu vezala roki. Smrtni strah je popadel sicer neustrašljivega fanta in bleda barva se mu je prikazala na sicer rudečem licu. Na orožnikov klic prihitela sta preplašena oče in mati, in sta začela prositi orožnika, naj jima pustita edinega sina. Pa orožnika sta odpeljala Tineta z zvezanimi rokami v zapor. Velika žalost se je vselila sedaj v Malinovo hišo. Oče je opravljal z nekako nejevoljo vsakdanja opravila; mati pa je tiho hodila po kuhinji. Nobenega veselja ni bilo več med njima. Le zvečer sta oba skupaj pobožno pokleknila pred podobo križanega Jezusa, ter sta ga prisrčno prosila, naj jima On pomaga in jima pripelje zopet sina iz zapora na pravo pot.
Tine je bil pri preiskavi pred sodiščem za krivega spoznan, in je dobil kot morilec neznanega fanta tri leta težke ječe. Počasi so zdaj tekli Tinetu dnevi, zelo dolgi so se mu zdeli tedni in meseci. Posebno pa ga je vedno vest mučila, češ, ubijalec si, kaj porečejo oče in mati, kaj ljudje ? Sicer si ni bil popolnoma zvest, da je on morilec; zakaj vino ga je bilo tako omamilo dotični večer, da sam ni prav vedel, kaj je delal; pa to je gotovo, na vasi je bil in pretepal se je tudi. Konečno se je ubogi fant vdal v kruto usodo in smemo reči v. Božjo voljo; zakaj večkrat ga je slišal čuvaj, kako je zdihoval k Mariji, rekoč: »Ti, Devica, pomagaj meni, da voljno prenašam križ, katerega sem prejel vsled svoje nepokorščine proti dobrim starišem; če pa nisem ubijalec, izprosi mi, da pride moja nedolžnost na dan!« Tem zdihljejem so sledile molitve. Tako si je lajšal Tine dolgi mesec svoj revni stan.
Ljudje so bili vsi enega mnenja, da je Tine morilec in privoščili so mu ostro kazen, češ, zakaj pa je hodil na vas. Le njegova oče in mati še nista bila popolnoma prepričana o Tinetovej krivdi. Upala sta še vedno, da je njihov sin nedolžen, in da se jima v kratkem zopet povrne.
Bilo je lepo pomladansko jutro. Solnce je veličastno vshajalo in razveselilo svojim prihodom omlajeno naravo. Tam po cesti pa se je bližal mestu zamišljen in nekako otožen mladenič. Ni mu bilo mar za petje ptic, ne za krasoto narave. Osorno je stopal po mestu in jo krenil naravnost na sodišče. Tam so bili gospodje sodniki zbrani okoli velike mize, ko je vstopil fant. Stražnik ga je hitro zavrnil, češ, zdaj ne sme razun sodnikov nihče notri biti. Pa mladenič mu je odločno odgovoril: Pustite me k sodnikom, da odložim pred njimi težki kamen, ki mi teži srce. Po teh besedah se je približal mladenič sodnikom in jih nagovoril: »Gospodje sodniki, ki ste obsodili Malinovega Tineta po nedolžnem v zapor, poslušajte: Jaz sem morilec in ne on. Mene zaprite ali umorite, njega pa izpustite.« Čudno so donele te besede sodnikom na ušesa. Preiskavali so zopet na novo, in res, mladenič, ki se je sam ovadil, bil je kot ubijalec v zapor odpeljan, Tine pa izpuščen.
Z veseljem je pozdravil prosti zrak, ko je prišel iz temne ječe; pa kljub temu veselju ni pozabil na Boga in Maarijo; zakaj trdno je bil prepričan, da sta mu le Ona pomagala in ga rešila iz zapora. Predno je ostavil mesto, šel je torej v Marijino cerkev, ter se je prisrčno zahvalil za to milost, ter obljubil, popolno svoje življenje poboljšati. Iz cerkve se je z potolaženim srcem napotil domov. Solnce je že gorko pripekalo in naznanjalo, da se že bliža poldnevu, ko je stopil Tine v svojo rojstno hišo. Z nepopisljivim veseljem se je oklenila mati svojega sinčeka, ko ji je ta veselo novico sporočil, da je nedolžen in prost ječe. Tudi oče si je brisal solzne oči. Tine pa je obljuboval, da ne bode več žalil dobrih starišev z grdim ponočevanjem. In to obljubo je tudi spokorni sin vestno izpolnjeval; mikalo ga je sicer v lepih večerih glasno petje njegovih tovarišev na vas, pa ni se udal. Pomagal je zopet pridno svojim starišem in jim je delal veselje.
Pa to veselje je imelo kratek obstanek. Komaj je preteklo šestdeset dni, pozvan je bil Tine k vojakom. Zopet grozni udarec za njega in njegove stariše. Pa pomagati si niso mogli. Postavo, katera je tiste čase vsakega mladeniča vezala, je moral tudi Tine ubogati. In tako se je poslovil žalostni sin nekega jutra od žalujočih starišev.
Tine je bil, dospevši v mesto, z drugimi tovariši daleč odpeljan. Ko je vlak zapuščal milo slovensko domovino, se je napolnilo fantu srce žalosti in otožnosti in nehote je vzdihnil: Zdrava bodi očetnjava; njegovi tovariši pa so mu pritrdili z otožnim petjem. Ko je obstal vlak v tujem mestu, čudili so se naši slovenski rojaki novemu kraju in navadam ondotnih ljudi. Pa dolgo niso imeli časa vse to občudovati; zakaj že po desetdnevnem bivanju bili so vsi vojaki pozvani v vojsko zoper Turke.
Kakor strela je zadela ta novica vojake, posebno pa novince, med katerimi je bil tudi Tine. S strahom, pa vdani v voljo Božjo odpeljali so se konečno naši mladeniči, kamor jih je klical svitli vladar. Hud boj se je pričel in mnogo je bilo ranjenih; drugih pa so se lotile različne bolezni, vsled hitre spremembe ozračja. Med ranjenci je bil tudi naš Tine. Sovražnikova kroglja ga je nadela v levo nogo, in rana je bila, kakor je zdravnik zatrjeval, zelo nevarna. Vest o boju se je kmalu raznesla po vsej slovenski domovini. In tudi Malin je že mnogo slišal o boju, pa kaj določnega posebno o sinu ni mogel zvedeti. Nekega dne pa je dobil nenadoma pismo od sina. Naglo je odprl in radovedno čital. Ko pa je zvedel žalostno novico o sinu, da je nevarno ranjen, se je prestrašil, mater so pa solze polile.
Tine je polagoma s pomočjo spretnega zdravnika ozdravil in že je štel dneve, kedaj se bode zopet vrnil v ljubi domači kraj; zakaj mir je bil sklenjen.
Bil je lep jesenski večer. Ptički so že poskrili glavice v mehkem perju; na nebu je svetila luna obdana od neštevilnih zvezd. Po cesti so pa še korakali sejmarji, ki so se pozno vrnili iz mesta domov. Tudi Malin se je bil podal danes na semenj v mesto, da bi kupil voličku, ki ga je doma izredil, lepega vrstnika. Ko je tako stopal med nemirno živino, ne da bi našel volička, nagovoril ga je nenadoma stari prijatelj Martinek. Pričela sta se prijazno pogovarjati; konečno pa sta jo zavila v krčmo. Med živahnim pogovarjanjem povedal je Martinek Malimi veselo novico, rekoč: »Malin, bodi vesel, tvoj Tine je popolnoma ozdravil in se zopet vrne domov; danes mi je pisal moj Milko, da se v kratkem zopet vidimo.« »Je li mogoče?« vskliknil je veseli Malin, »saj pravim, molitev še le kaj pomaga!« Konečno sta se prijatelja pozno v noč razišla. Malin hitel je naravnost po stranski poti, ki pelje skozi temni gozd, domov. Veselje, da se mu sin zopet povrne, mu je dajalo pogum in vedno hitreje je korakal, da bi tem prej tudi ženi povedal veselo novico.
Tu začuje korake prihajajočega potnika; ustavi se in posluša; vedno bliže prihajajo. Kmalu stoji pred Malinom sredi gozda neznan človek čvrste postave. – »Hvaljen bodi Jezus Kristus,« pozdravi neznan prišlec. »Amen na veke« odzdravi Malin; pa komaj je nekoliko bolj uprl svoje oči v neznanega človeka, objame ga radostno in usklikne: »moj Tine!« Enako tudi Tine – on namreč je bil – objame očeta in srčno pozdravi. Polna radosti hitita, kolikor je bilo po slabi poti mogoče, proti domu, kjer najdeta Malinovko klečečo pred podobo Križanega. Molila je za moža in sina. Kdo naj popiše materino radost, ko je zopet objeia svojega sina!
Tine se je bil ves spremenil; postal je značajen mladenič, ki se je skrbno ogibal slabih tovarišev, da ne bi zopet zašel v nesrečo; skušnja ga je bila izučila. Pridno je delal, ter pomagal svojim starišem, in Bog mu je dal srečo, ker se je vestno trudil, da popravi starišem žalost, katero jim je bil zakrivil z nekdanjo nepokorščino.