Malikovanje zločina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Malikovanje zločina
Narte Velikonja
Spisano: 1944 (popravlja: Tanja)
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/malikovanje.pdf
Dovoljenje: Copyright.svg Delo je avtorsko zaščiteno. Brez ustreznega dovoljenja ga ne prenašajte v Wikivir!
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Je že kaj naredil[uredi]

Prišel je k velikonočnemu izpraševanju Joza, ki smo mu vzdeli častitljivo ime baraba. Pod tem imenom si vedel, kdo je, in ni mogla nastati nobena pomota. Izpraševal ga je župnik o Kristusovem trpljenju:

"No, Joza, zdaj mi povej, zakaj je Kristus trpel in bil križan?"

"Kaj, kdo?" se je iztrgal Joza iz svojih misli. Potem pa si je popraskal glavo in naglo pristavil, meneč, da je govor o nekem Kristlu. "Ga ne poznam!"

"Ne, vprašam, zakaj je Kristus trpel in bil križan?"

Joza je mencal, mencal in molčal, kajti bolje je molčati, kakor pa ziniti kakšno neumnost. Za to modrost pa je Joza dobro vedel.

"Kristus! To boš pa le vedel" je silil vanj gospod. "No, zakaj?"

Joza baraba se je ojunačil, ojunačil in iztisnil:

"Je že kaj naredil!"

In bili bi hudi, če bi trdil, da je marsikdo med nami tak "Joza baraba". Vendar smo rekali in trdili tako. Kadar je bil kdo umorjen, smo najprej razširili glas in sodbo: "Je že kaj naredil!"

Naj navedem samo en zgled. Bilo je takrat, ko je bil umorjen dr. Natlačen. Umorjen Natlačen, ustrelili so toliko talcev! Obsojali in zgražali so se ljudje v tramvaju in hvalili tega in onega, kako je škoda tega in onega. To bi bilo vse v redu in prav. Vsake nepotrebne žrtve je krvavo škoda, vsakega našega človeka je škoda. A nobene žal besede ni bilo zoper umor dr. Natlačena; morilca, krivca in povzročitelja tega gorja in te grozne nesreče ni nihče obsodil. Zdelo se je, da je kriv te nesreče dr. Natlačen. Skoraj, zakaj je umrl? Zakaj ni bil neranljiv? Skoraj bi tako rekli, toda rekli so: "Je že kaj naredil!" Ljudje božji, in to je bilo vse! Torej je dr. Natlačen kriv smrti toliko in toliko talcev. In iz strahu in da ne bo potrebnega razburjenja, je bil ta, ki je poslušal, in več drugih v vozu tiho. Tiho! Torej je pomagal pri malikovanju zločina.

Z veseljem so ugotavljali, da je atentator na Rupnika ubežal, ubežal atentator na Emmerja, na dr. Ehrlicha in vse druge, kajti še danes nimaš krivca, kolikor jih ni že dosegla božja roka.

"Je že kaj naredil!"

S tem so opravičevali umor vseh žrtev in javno mnenje ljubljanske ulice, javno mnenje ljubljanskih beznic in boljših lokalov je spričo Badoljeve soldateske, spričo gnile in korumpirane Badoljeve soldateske ploskalo. Tako ploskalo, da je zadušilo marsikakšno besedo proti. S to krilatico se je silila poulična množica v svojem satanskem nastroju.

Zdi se mi pa, da sem začel nekoliko preveč v sredi.

Vzemimo čisto od začetka. Ne vem, kje bi prav začel, ker me ob prvih strelih ni bilo v Ljubljani, vendar bom začel ob srednješolskih štrajkih. Pri srednješolskih štrajkih — mladino namreč najlaže nahujskaš na štrajk — se je pojavila najprej krilatica "kulturni molku". Naj zamre vse kulturno življenje, naj prenehajo vse šole! S tem gibanjem — nekdo je bil potem enkrat v sosednji sobi slučajno in neprostovoljna priča, ko je civilni komisar diktiral sramotne pogoje onim staršem, ki so hoteli, da bi se njihovi otroci spet sprejeli v šolo. Starši so pa bili boljši meščani, ki so šli skozi kavdinsko igo in bi bili zelo hudi, če bi jim rekel, da niso vse življenje volili naprednih.

Toda najbrž so tudi ti to pozabili in rekli: "Je že kaj naredil!"

Tako se je začelo. Največji kolovodje komunisti, ki so vodili štrajk, so šli v hribe in s seboj povlekli nezadovoljne dijake pod pretvezo, da bo vojske itak čez dva meseca konec. Iz Londona si takrat baje slišal glasove, naj niti ne sejejo nič, ker bodo prišle ladje in pripeljale toliko živeža; da bo za vse dovolj.

Ker tega ni bilo in se je pokazal odpor proti komunističnim lažem, so komunisti izdali geslo in začeli s prepovedjo: "Ne na ulico!"

Pokojni Meden je hotel prav v brk tem geslom in prepovedim iti na ulico ob od komunistov prepovedanem času, pa ga je Badoljeva junaška soldateska poprej ustrelila, potem pa še s kopiti tako razbila, da ni mogel govoriti ali koga zatožiti. Razumljivo, da si nihče ni upal več na cesto, kajti od badoljevcev biti pobit ni hotel biti nihče. S tem je dobil komunist v oblast ljubljansko ulico. Začeli so se atentati v večji meri. Padla sta akademika Župec in Kikelj, izmed fantov, ki so na željo rektorjevo reševali univerzo, ki so reševali univerzo bolj zaradi profesorjev ko pa zase. Ali mislite; da za marsikoga takrat ni pomenilo junaštvo udeležiti se pogreba, prav tako junaštvo je bilo iti na pogreb dr. Ehrlicha, zato ni šel. Kajti vedeli so za geslo: Rajši pet minut figovec, kakor celo življenje mrtev in marsikdo si ni upal iti. V očeh teh je bila taka samo po sebi razumljiva stvar celo nespametno junaštvo.

Tako se je začelo. Obdali so gibanje z nekim narodnim žigom, podpirala pa jih je Badoljeva soldateska s svojo neumnostjo, s svojo legendarno hrabrostjo, s svojim machiavelizmom, s svojo dvoličnostjo.

Postavili so si zlato tele, zdaj je bilo treba to malikovanje še razširiti. Treba je bilo one v hribih razglasiti za narodne mučenike, o teh, ki so bili proti umorom in ropom, pa razglasiti, da so proti žrtvam. Žrtve morajo biti! Seveda žrtve, kjer je malik. Kjer je malik, morajo biti nepotrebne slovenske žrtve. Izraelci so darovali živali, pogani ljudi, pa ne bi morilska družba, ki ne le, da ne časti, temveč ki ne prizna Boga, zahtevala človeških žrtev?

Da je bilo postavljeno zlato tele, so morali prej sami sebe postaviti za sodnike. Ne, bo rekel kdo ne samo med njimi, temveč tudi izven njih. Narod jih je postavil! Kdo, praviš? Povej na glas, da te narod sliši, da se zgrozi, ko bi se včasi kvečjemu začudil.

Le zapomni si, ti, ki odobravaš umore in jim ploskaš, poleg vseh drugih grehov obstajajo tudi tuji grehi in teh je devet v katekizmu. Ne misli, da so tuji in te nič ne zanimajo, ker imajo tako ime. In vsi ti so tvoji, če hvališ umor, če molčiš k ropu, če zagovarjaš požiganje: "So že kaj naredili!" Bog varuj, da bi trdil in ne trdim, da se morda udeležuješ, da napeljuješ druge, da privoliš v umor, požig, rop, da imaš za romantiko, če kdo prešuštvuje, ne misli, da mislim, da svetuješ, svetuješ ali da si svetoval komu, naj odrine v hribe. Tebe imam za poštenega kristjana, ki samo brez pomisleka blebetaš za poulično modrostjo: "So že kaj naredili! To je vse. Tvoja vest je mirna in misliš, da je ta modrost zrastla sama v tebi. Brez samokontrole blebetaš neumnosti za drugimi in misliš, da je to modrost.

Vidiš, z vsem tem se ustvarja malikovanje zločina, se zmanjšuje njegova grozota, se ustvarja v mladem človeku neka miselna plast, duševno razpoloženje, da nima več prave presoje. Kot katolik si dolžan to pojasnjevati, kot duhovnik si dolžan to javno obsojati, ne po da morda praviš, da je to osvobodilni boj in da so samo ti in taki oziri: zdravje, starost, družina, da ne greš v hribe. Še nekaj: kdor je kaj takega rekel, je njegova dolžnost, je dolžnost vesti njegove, da javno obsodi in ne morda samo med svojimi znanci. Javen greh zahteva javno obsodbo, če hočeš popraviti škodo. Tudi za ceno svojega življenja si dolžan morilca obsoditi, požigalca obsoditi, posiljevalca obsoditi, roparja obsoditi, če si količkaj kriv, da se je moglo to vršiti. Če si bil morda v zmoti v začetku, zdaj ne moreš biti več. Morilec je morilec, požigalec požigalec, ropar ropar, četudi dela po naročilu tzv. "narodnega" — da se ne primem za glavo! — sodišča! Če pa vrhovno poveljstvo za vse to, recimo, ni vedelo, je pa vsaj izvedelo in nič ukrenilo zoper to, pač pa pustilo, da so ostali morilci in požigalci celo poveljniki raznih "brigad" — mene zmerom smeh lomi, če slišim to ime za dober bataljon — je pač krivo vrhovno poveljstvo.

Kdo jih je postavil za sodnika? Praviš, narod! Kakšen narod za sveto božjo voljo, če je vendar večina naroda proti umorom, proti požigom, proti divjim zakonom? Narod! Mene tak odgovor bolnih možganov v dno duše pretrese. Ali smo res narod morilcev, ali smo narod požigalcev, ali smo narod propalic? Ali srno narod izdajalcev, ker se temu naziranju po večini upiramo, in nas morajo morilci in požigalci, ponavljam: morilci in požigalci, obsojati? Vzemimo za primer samo dr. Natlačena.

Obsodil ga je zbor samozvancev, zbor ljudi, od katerih so bili nekateri celo njegovi znanci ali prijatelji, ki so bili deležni njegovega narodnega delovanja, od katerih so nekateri celo izrekli vdovi sožalje. Ali je čudo, da druga gospa vdova ne mara več v družbo, ki je odobravala umor njenega moža? Pa se temu še čudijo.

Odobravati umor pomeni biti sodnik za umor.

"Ne ubijaj!" se glasi prepoved. Morilec je morilec, ropar ropar, prešuštnik prešuštnik in vsa druga lepa imena so samo za opereto. Saj je bilo operetno tudi "legendarno" junaštvo badoljevcev.

"Je že kaj naredil!"

Tej trditvi moramo zoperstaviti drugo vprašanje: "Ali je to narod ugotovil?"

Toda tega ne bo ugotovil narod sokrivcev, ki si hoče s tem olajšati vest in oprati roke: "Češ, jaz nisem kriv te krvi! Sodilo je narodno sodišče." Tudi ti si kriv! Nikoli pa še ni morilec sodil žrtve! Nikoli? Med poštenimi ljudmi nikoli! Tu pa: Izdajajo morilci, roparji, odpadniki in prešuštniki ukaze, mi pa pravimo:

"Je že kaj naredil!" in se smejemo Jozljevi barabi, ki je prav tako trdil o Kristusu.

Hudičeva botra

Bila je baba gizdava,
namalana, našminkana.
In šla je, šla na božjo pot,
na božjo pot vsa gizdava.
Šla na to goro žalostno
vsa gizdava na božjo pot.
In nesla otročička je,
in nesla vam hudička je
za krst na Žalostno goro.

In videla je ravbarja,
in videla morilca je,
in požigalca gledala:
in svečo dala ravbarju
in dala je morilcu meč
in požigalcu kremen bel.

Morilca vid'la, kak mori,
in ravbarju držala rop,
za ogenj kremen dala je,
ko nesla otročička je,
ko nesla vam hudička je
na krst na Žalostno goro!

Tako bi se začela nova narodna pesem.

Hudičeva botra namreč še vedno hodi na božjo pot, na božjo pot, na to goro žalostno našega naroda. Hudičeva botra še vedno nosi detece. — Ne tako! — hudičeve botre še vedno nosijo in cijazijo h krstu hudičke.

Berača vid'la botra je,
ušivega in strganga,
poprosil jo je vbogajme,
vbogajme za božji lon,
bil Kristov brat je razcapan.
"Kaj prosiš mene vbogajme,
kaj siliš vame, fehtar ti,
še v cajtenge ne pridem nič,
za črno borzo nič ne veš,
in roke so ti črne vse:
a jaz pa vsa namalana,
namalana, našminkana
in vsa lepo načičkana!
Kaj si berač za božji lon,
naj torej Bog pomaga sam!"

Hudič hudo poskočil je,
se botri skor' zatočil je,
in od veselja skočil je,
in padel z rok bi kar na tla,
da morala ga je lovit',
da njega mogli bi krstit'.

Zato ga nese na Goró,
na to Goró prežalostno,
in nese otročička tja
in nese vam hudička tja
na to Goró prežalostno
pred Mater vso prebodeno.

Toda že čez sedem korakov in pol vidi botrica mlada, zlata, hudičeva, da je ropar napadel mirnega romarja.

Pesem bi se pa glasila še naprej:

In šla je baba na Goró,
na Goró to vseh žalosti
pred Mater stokrat vicano,
pred tisočkrat prebodeno,
in nesla otročička je
in nesla vam hudička je
za krst pred Mater žalostno
in tisočkrat previcano.

Na poti sreča ravbarja
in vid'la tam morilca je,
kako morita romarja,
oropata, umorita ga.
"Zakaj morilcev brani se,
zakaj se brani ravbarjev?"
"Ne ubijaj!" nič več ne velja.
"Ne ropaj!" nič več ne velja,
velja samo še puške pok,
sirote vam velja le jok.
In bil je proti ravbarjem
in proti požigalcem bil,
zato je strašno smrt storil!

Zdaj, botra, naše rope skrij
in na morilcev zdravje pij!
in nesi, baba, na Goró,
na to Goró prežalostno
pred Mater stokrat vicano,
pred tavžentkrat prebodeno,
ponesi otročička nam,
le nesi, le, hudička nam
na krst pred Mater žalostno,
stotavžentkrat previcano,
stotavžentkrat prebodeno,
na krst pred Mater žalostno!

In skrila botra ravbarja,
morilcu dala kruha kos.
In šla je baba na Goró,
na to Goró vseh žalosti
in nesla otročička jim,
in nesla je hudička jim,
na krst pred Mater vicano,
stotavžentkrat prebodeno.

A romarja sirote so,
a romarja — otroci — so,
za božji lon prosili so,
molili in prosili so:
"Ker ravbarji umorili so
nam očka zlatega grdó,
zažgat je ravbar hišo nam,
sirote zdaj smo lačne vse
in tavamo po svetu tem.
Iz plev si kruhek pečemo
in v gmajno se zatečemo,
pred ravbarjem, morilcem tem,
ki očka nam je umoril
ki je hudo na nas razlil!

Ali se je treba braniti, ko ti jemljó glavo, a!? Zastareli nazori, mi v hribih imamo druge. Nič se ne brani! Saj je tudi Turek rekel: "Nič se ne boj, in ne brani se, saj ti odrobim samo glavó!"

In šla je botra, botrica
na to Goró prežalostno,
pred Mater stokrat vicano
in nesla otročička je,
in nesla vam hudička je,
za krst pred Mater žalostno,
stotavžentkrat presunjeno.

Kaj mar mi, s'rote vaš je jok,
kaj mar mi očka mrtev vaš?
Kaj mar mi vaš požgan je hlev,
kaj mar mi kruh iz gnilih plev?
In mar mi streha in vaš gnev!

Jaz grem na Žalostno goró,
hudička nesem majhnega,
hudička vsega scartanga
za krst pred Mater žalostno!"

Hudiček ves vesel je bil,
poskočil, skor' zatočil se
tej botri iz naročja je.
In šla je botra na Goró,
hudička nesla majhnega,
hudička vsega scartanga,
za krst pred Mater žalostno.

In tako hodi hudičeva botra na božjo pot, danes hodi in tudi danes nese hudička, da daje čast in priznanje zločinu.

Še danes hodi, ne, še danes hodijo in nesejo hudičke h krstu.

Molila pa je prav glasno,
glasno, da lahko slišijo
še gluhci, gluhci mutasti,
le Bog ni slišal botrice.
Molila pa je prav glasno
za krave, vole, za blago
pred Materjo prežalostno,
da mogla ravbarja bi skrit',
da mogel sin bi še morit',
da hčeri treba ni rodit',
ker tudi hči je šla v gozd,
ker tudi sin je gozda gost.

Hoteli pa hudička so,
krstili otročička so
pred Materjo prežalostno:
a zrastel vam je do pekla,
do dna, do dna peklenskega
in botro vam povlekel je,
in botro, botro vlekel je
do ognja prepeklenskega,
do ognja tega večnega.

Tako bi se mogla končati nova narodna pesem, če bi te živeli slovenski bardi in če bi še peli slovenski pobožni romarji in svete žene.

Toda zdaj smo moderni, zdaj smo moderni in se gremo moderni salonski boljševizem in se gnetemo okoli malikov. Okoli narodu sovražnih malikov. Kajti črn kruh je za ljudstvo, a za nas v salonu — zdaj nas je nekaj v hribih — je samo beli kruh nove literature in mnogo nas je, ki se pri teh ljudeh, ki so varuhi tega belega kruha, gnetemo za priznanje. Zdaj nismo več objektivni opazovalci, zdaj smo tudi aktivni pomagači, sokrivci umorov, ropov in požigov, pa si domišljamo in se pustimo častiti, da smo narodni osvoboditelji. — Prosim, prosim, naj mi bo tiho, kdor pravi, da gre za svobodo! Če Bog da, bom tudi to povedal, napisano že imam, za kakšno svobodo gre. Zato naj mi bo tiho, dokler mi ne pojasni, zakaj je moralo pasti tóliko in tróliko fantov pri Grčaricah, tóliko in tóliko fantov na Osolniku, tóliko in tóliko fantov v Kočevju, tóliko in tóliko fantov prisiljenih mobilizirancev v Cerknici? Naj bo tiho! Naj bo tiho, dokler mi ne pojasni, zakaj je zgorel Ambrus, zakaj je bil ognjen vihar nad domovino, zakaj so morale pogoreti hiše v moji rojstni vasi, zakaj je pogorela moja rojstna hiša:

Za žrtve morda, za žrtve maliku, za žrtve maliku zločinu? Zakaj so morali umreti moji zapeljani znanci, s katerimi sem pasel in ptičja gnezda iskal in polhe podkajal? Zakaj sta žrtvi dva moja lastna brata? Zato mi mora biti tiho! In ne morem niti našteti vseh krajev, kjer so padale žrtve pod Badoljevo junaško vojsko, legendarno junaško in pogumno, in padale kot žrtve, ki jih je terjal komunizem. In groza vseh grozot: Dolenjska, Dolenjska!

Ali je bil kdo med komunisti tako neumen, da je mislil, da vojska ne bo reagirala, če jo dražiš? Ne, ni bil in ni mogel biti, ampak je zločinsko kazal na nasprotnike kot krivce, kazal na svóje nasprotnike kot krivce, sam pa zbežal. Zato so streljali badoljevci nedolžne ljudi! A na drugi strani se je tak strahopetec zgražal, da so si fantje vzeli orožje pri tej "junaški" vojski, tej "junaški" tolpi razneženih in objestnih razcartančkov, da se branijo. In če so zdaj naši ljudje siti te "junaške" Badoljeve vojske, ni čuda, da zahtevajo obsodbe.

Tako je, hudičeva botra!

Toda gre svoji obsodbi in svoji usodi nasproti tudi hudičeva botra. Kajti hudičeva botra ni nesla samo h krstu hudička, temveč tudi polena za požig Ambrusa, kroglo za usmrtitev dr. Natlačena in tisoč in sto in sto drugih. Hudičeva botra ima na vesti Dolenjsko in Goriško!

In ta hudičeva botra se bo zgražala nad tem grobim, res, grobim nazivom, a obžalovala bo revčke v hribih! Ko bi trebalo pa obžalovati sirote, katerim so starši zgoreli v plamenih, ki so jim jih ti "revčki revasti v hribih" zapalili, bo rekla: "Prav jim bodi!" Hudičeva botra je pregovorila matere, da niso pustile otrok dobrim ljudem in so jih vlekli rajši v smrt in v internacijo. In ta botra bo pridigala — lahko je tudi moškega spola — o krščanski ljubezni in prizanesljivosti. A niti z besedo ni omenila, da ti, za katere cedi svoje solzáve solze, niti Boga ne priznajo in vsako dobroto in prizanesljivost jemljejo za strah in slabost. Ne vem, kako si predstavlja kristjana, ko mu gre za nekaj več ko samo za njegovo golo življenje, ko mu gre za krščansko kulturo, ko mu gre za to, da reši etične dobrine? Da reši moralne vrednote? Kaj naj počne kristjan, ko vidi, da je v nevarnosti resnica, kristjan, ki bi rad videl, da bi bilo dobro res še dobro, čednost čednost, zlo v resnici v srcih vseh zlo. Res zlo! Ki bi želel, da se ljudje zgroze nad umori, zgroze nad požigi, zgroze nad divjim življenjem mladih ljudi. Ali naj se kristjan res ne sme postavit v bran hudiču in njegovim delom? Ali veš, da se mora braniti, da mora braniti te vrednote?

Braniti, braniti, braniti!

Zato gre, dá, zato gre! Za brambo, za samoobrambo!

Če bi bilo po tvojem, hudičeva botra, potem bi se ne bili smeli kristjani braniti pred Turki pri Lepantu, potem bi se ne bil smel boriti Jan Sobieski proti Turkom, Jan Sobieski, prosim, ki je in ker je pred bojem še stregel pri sveti maši! Po tej tvoji logiki bi se ne bili smeli boriti proti Turkom naši pradedje, ki so se — čudna analogija — morali boriti sami v taborih, sami, poudarjam sami, medtem ko jih je meščan zapustil in često izdal, med tem ko jih je graščak, danes je to trški bogatin, pustil na cedilu, ne samo to, temveč tudi često izdal! In k temu si prišla še ti, hudičeva botra, ki praviš, vsa cedeča se od ljubezni, ker Bog varuj, da bi trdil, da se bojiš za svojega sina, za svojega zeta ali za svojo hčer v hribih! Prišla si in praviš, da se nihče ne sme boriti zoper brata! Kakor bi bil brat izgoj, kakor ga ni imela slovenska zemlja? Kakor ga ni imel slovenski narod!

Zgrozil sem se, ko mi je taka botra rekla, da bi se ne smeli imenovati ljudje, ki imajo koga v hribih. Da se ne bi smeli imenovati ljudje, ki so dali in ki dajejo potuho morilcem in roparjem. Zgrozil sem se, ker sem pomislil, da ljudje ne bi smeli izvedeti, kaj je naš narod pretrpel in kaj trpi, kaj trpi in od koga trpi. In časopisi ne bi imeli te pravice? Če je morda imenovani sam osebno res nedolžen, mora odgovarjati kot član nekega občestva, če drugega ne, kot član družinskega občestva. Kajti dajal je vsaj potuho, kaj spregledal ali kaj zanemaril! Ali morda meniš, da to nič ni? Saj je pognalo mladega človeka morda v tabor, ki je tebi tuj, ker nisi pazil dovolj in zato ne smeš govoriti kot hudičeva botra, ki nima pravega čuta za zločin in zato nese hudička h krstu.

Ali si videl?[uredi]

Stal je cigan pred našim strogim sodnikom, recimo zaradi lepšega, rečeno po cigansko: tem trapastim sodnikom. Obtožen je bil cigan Miško tatvine. Tatvino so videle priče. Zanesljive in resnicoljubne priče. Priče so prisegle. Vse v redu in prav. Bilo jih je vseh deset in vsak je pričal:

"Gospod sodnik, tako in tako: Miško je ukradel denarja dva stotaka. Jaz sem videl."

"Koliko vas je videlo," se je oglasil cigan.

"Deset, deset," je bil odgovor strogega, trapastega sodnika.

"Samo deset? Gospod sodnik, jaz jih pripeljem sto, ki niso videli!"

In trapasti sodnik kljub temu ni izpustil Miška cigana.

Prav točno ta zgodba mi je bila v mislih, ko sem govoril z nekom, ki je hlinil svojo protikomunistično dušo in je danes v hribih. Ne smete misliti, da sem mu takrat zaupal. Nisem. A tudi mu ne bi, če bi ne bil slišal njegovega mnenja o Krimski jami.

"Ali ste videli?" je bilo vprašanje, ko sem mu postregel z jamo. Vendar je moralo vprašanje imeti svoj od komunistov potrjen pečat. Kajti isti dan sem slišal že v nekem lokalu:

"Ali si videl?"

"Ne, nisem. Meni ni treba videti, ker mi marsičesa ni treba videti, vendar verujem. Saj ti še to veruješ, da si vse videl, kar veruješ!"

"Oh s tabo pa res ni mogoče govoriti!"

Zdaj ne vem, ali je imel on prav ali ne, vendar si upam dvomiti, da bi bil imel on prav.

In s takim vprašanjem se naš človek pusti presenetiti, kimne z glavo in izgubi pogum.

"Jaz n. pr. nisem imel toliko moči, da bi bil šel gledat ne dr. Ehrlicha, ne dr. Natlačena. Ne tako! Napačno povedano! Jaz nisem imel toliko moči, da bi ju bil šel gledat na cesti ali stanovanju. Jaz nisem, nisem, nisem videl in vendar imam to zavest in tudi vero, da sta bila ustreljena: Ehrlich na cesti, Natlačen v stanovanju. In tudi trdim to, da sta bila ustreljena. Dasi sem ju videl samo na odru kakor druge mrliče, ki umirajo naravne smrti, vendar trdim, trdim in, če je treba, trdim z zastavo življenja, da sta umorjena, da sta ustreljena in umorjena. Ehrlich in Natlačen. Trdim tudi, da je s Krimsko jamo resnica. Pričam, da, pričam!" je rekel nekdo, ko sem mu to pripovedoval.

Mislim, da bi to njegovo pričevanje pred sodnikom držalo. Če ne bi držalo, potem ne vem, kako so možni dokazi po indicijah, potem svetujem vsem našim sodnikom, naj obrišejo peresa in povijejo svoje papirje. Naj gredo raje čistit tramvajski tir, ker tam nesnago vidiš in jo lahko izpričaš kot očividec.

Tam vidiš vse in tam si lahko osvojiš modrost Miška cigana:

"Ali ste videli?"

"Deset jih je videlo." .

"Kaj samo deset?"

"Sto jih pripeljem, ki niso videli!"

Če si osvojite to modrost, potem vam jih jaz pripeljem — na vašo nevarnost in stroške — kakor se glasi v trgovski korespondenci —, jaz jih pripeljem tisoč, ne tako, jaz jih pripeljem sto tisoč — seveda na nevarnost in stroške dvomljivcev.

Jaz pripeljem sto tisoč Slovencev, ki niso videli ne Krimske jame, ne poboja v Grčaricah, ne sodbe v Kočevju, ki niso bili nikoli v svojem življenju ne v Mozlju, ki niso zgoreli z Mavserji, ki so bili ta čas v kinu, teatru, ki so bili pri badoljevskih "vdovah", ki niso bili nikoli na Turjaku in nikoli ne bodo, ki nikoli v življenju niso videli ne dr. Kožuha in ne Malovrha, ne Petelina in ne gospe Novakove. Sam se ne spominjam, da bi bil videl Capudrovega Jelota, ker takrat, ko sem rešil 150 fantov vseh barv in naziranj — reševal in rešil iz zagrebških zaporov — in sicer s "klerikalnim denarjem" — jih nisem hotel gledati v ječi, kajti nisem jih hotel gledati zanemarjenih in nisem jih hotel gledati v ponižanju.

Četudi nisem nikogar videl, sem verjel, da so zaprti in jih je treba rešiti. Ker sem jih reševal s "klerikalnim denarjem", mislim, da je prav, da to povem, da je bil to "klerikalni denar".

Kaj bi bilo, če bi takrat rekel:

"Nisem videl, da so jih zaprli, zato se tudi ne bom trudil, da jih rešim."

Pomislite! S to modrostjo bi bil prišel v Ljubljano. Ne zamerite, če povem, da bi me imele vse barve za trapo. Če bi me ne imeli, bi bil imel tudi cigan Miško prav.

O, ta je pa izdajalec![uredi]

Živel je ropar Stebulaj. Bil bi vse časti vreden ropar, če ne bi ropal in moril; celo najhujše opravljivke ne bi imele ničesar zoper njegovo čast in ime. Rečem vam, da bi bil vse časti vreden mož in prosim vas, da mi verujete na besedo. Celo ugled bi imel pri ljudeh, zakaj imel je samo to in edino to napako. Ne, še nekaj je imel. Skrival je svoje pajdaše, bolj njegova žena kakor on. Češ, reveži so zapeljani in nič se ne ve, ali se kaže zameriti ali ne. Ne smeš se zameriti, kajti v teh časih lahko prideš njim v oblast.

In požgal je ropar Stebulaj hišo sosedu Marku, pomoril mu ženo in otroke. Dojenčka mu je celo utopil v pomijah. Marko je torej bil ob vse. Samo sin Lambert se je bil rešil. Ko se je nekaj krčil, mu je Stebulajček dejal: "Čemu se braniš? Ali ne veš? Saj to je moja politika. V politiko se pa ti ne mešaj!"

In tako je Marko po politiki in zaradi Stebulajeve politike prišel ob vse. Celo sosedje mu niso pomagali, ker se niso hoteli mešati v politiko.

Toda na sv. Tilha dan je priberačil siromak Marko okoli Bergamaškove oštarije.

Ostrmel je Marko. Ostrmel je, kajti za mizo je sedel ropar Stebulaj. Široko je sedel in masten je bil okoli ust, rok pa ni imel krvavih. O ne, streljal je v tilnik, otroke pa samo utapljal v pomijah.

Marko ga je zagledal, se stresel, stopil k badoljevcu karabinjerju in povedal kako in kaj. In karabinjer badoljevec se je otepal: nihče ne ve kako in kaj — kaj je in kaj bo. Toda nazadnje je moral vgrizniti tudi karabinjer.

In tako je prišlo do sodne razprave. Časti vredni ropar Stebulaj je obrnil svoj častitljivi obraz od soseda Marka, ki je bil glavna priča zoper Stebulaja.

"Fej te bodi, Marko! Ti si izdajalec!" In to so ponovili pajdaši na cesti. Tako je Marko, ki so mu požgali hišo, umorili ženo in utopili dojenčka, obveljal za izdajalca — ropar Stebulaj pa za vse časti vrednega roparja, kajti on je namreč otroke samo utapljal v vodo in ni imel krvavih rok, ker je streljal v tilnik.

To je bila pač njegova politika. Rekli so namreč, da je politika. Zato se ni nihče, ki se ni hotel pečati s politiko, mešal v njegovo krvavo obrt. Zato je bil in ostal ropar Stebulaj vse časti vreden ropar, požigalec in morilec.

Njegova žena je dajala namreč še naprej časti vredno zatočišče pajdašem, ki so ropali, požigali in morili na svojo pest, medtem ko so očeta Marka in sina Lamberta označili kot izdajalca poštenih in časti vrednih ljudi.

Ljudje pa, ki se — četudi so že senilni — ne marajo mazati s politiko, so slovesno izjavili, da se ne marajo s tem pečati. To da je samo dnevno vprašanje.

Toda ropar ni pozabil ne Marka ne Lamberta; sam je bil sicer zaprt, toda niso bili zaprti njegovi pajdaši. In pričakali so soseda Marka in ga umorili. In pričakali so sina Lamberta in ga umorili.

"Čemu se je mešal v politiko?"

Kajti ropanje, morjenje in požiganje je po mnenju nekaterih zmešanih senilnih glav politika! Kaj šele upiranje!

"Čemu se je mešal v politiko?" so rekli senilni modrijani, medtem ko so pajdaši roparja Stebulaja na glas vpili: "O, to pa je bil izdajalec!"

In tako je res postal Stebulaj vse časti vreden ropar, morilci soseda Marka in sina Lamberta vse zaslužni ljudje. Marko in Lambert pa, ki jima je Stebulajček hišo požgal, ženo umoril in živino oropal, dojenčka utopil in nazadnje oba umoril, vsega zaničevanja vredna izdajalca.

Pa ne mislite, da Vam pripovedujem bajko in izmišljene stvari. To je resnična zgodba, ki še ni končana. Ropar Stebulaj še ni prišel iz ječe. Žena njegova in pajdaši še vedno trde, da sta bila Marko in Lambert izdajalca. In izdajalec jim je vsak, ki se zgrozi ob zločinu in morilcu, roparju Stebulaju.

Zato mislim, da je zadnji čas, da je prav in v redu, če postavimo vsako stvar na svoje mesto po vrednosti in pravici. Mislim, da je prav, če pogledamo tej tako zlorabljeni besedi v oči:

"O, ta pa je izdajalec!"

Najprej: Kdo je izdajalec česa!

Tisti, ki je bil član nekega dopustnega občestva in napake tega občestva neopravičeno izda. Vzemimo narod. Mislim, da ni izdajalec naroda tisti, ki trdi, da je narod tako suveren, da odloča sam, kaj more storiti, da se ohrani. Da sme in more razločno povedati, da nima nihče pravice od njega zahtevati žrtev, najmanj pa tisti, ki so zločinsko razkrojili njegovo armado s svojo podtalno agitacijo, ki so svojčas očitno nastopili proti oficielni politiki in razkrojili vse notranje državno in narodno življenje.

Ponavljam, kar sem rekel za časa dijaških manifestacij za časa italijanske okupacije, ko sem te manifestacije obsojal: Ne morejo in ne smejo nas učiti državljanskih čustev ljudje, ki so državo uničili. Ne morejo in ne smejo tega nas učiti ljudje, ki jim je bil narod samo pleme; še manj me morejo učiti narodnih čustev komunisti, ki so mednarodni in morajo biti mednarodni po svojem bistvu. Ne morejo nas učiti narodnih čustev ljudje, ki so bili dezerterji v prejšnji armadi in ki bi jih moral zasledovati vojaški tožilec, če bi bili takrat dosegljivi. Ne morejo in ne smejo nas učili državljanskih čustev ljudje, ki so okrnili pravice dinastije s silo, s komunistično pomočjo; ne morejo in ne smejo učiti narodnih čustev oni, ki so že leta 1934 v Trstu podpisali, kako naj bi se naš slovenski katoliški narod uničil. Ne morejo nas učiti kriminalni zločinci, če danes ženo besede proti izdajalcem, je to samo tista stara resnica, ki jo je narod stisnil v besede: "Primite tatu!" Tem tipom je potemtakem vsak izdajalec, kdor se je za svoj slovenski, katoliški narod potegnil.

Rekel sem, narod je suveren. To se pravi: osnovne bistvene stvari o sebi odloča sam. Po tem načelu je samo eno vprašanje. Ali smo narod požigalcev, roparjev, zločincev in morilcev vobče ali nismo? Ali imamo za člane naroda one, ki so streljali v tilnik, utapljali otroke, zažigali hiše, metali ranjene Slovence v ogenj ali ne? Če smo narod požigalcev, roparjev, morilcev in zločincev v obče, potem je v redu, da so pač vsi kriminalni tipi izginili iz Ljubljane, da more med delom naroda, ki po njih misli ni narod. Ali ni še nikomur padlo na misel, da že dve leti nimamo v Ljubljani kriminalnih umorov, ne ropov, ne drugih kriminalnih bestialnih zločinov? In ali je v redu, da so ti kriminalni tipi krvniki pri komunistih, da so poveljniki in politični komisarji raznih "bataljonov" in "brigad"? Toda potem, potem je tudi v redu, da noben pošten Slovenec — niti ni treba, da bi bil veren katolik — ni in ni bil in ne more biti nikoli v tem občestvu, ker sovraži zločin. Če je naš slovenski narod res narod morilcev, roparjev, požigalcev in zločincev, in če vsi, ki mislijo, da je to politika, podpirajo to občno, narodno lastnost, soglašajo s temi zločini in dajejo potuho, potem jaz niti ne spadam v ta narod.

Kajti kar nas je proti zločinom, požigom, uničevanju in bestialnim pojavom, se ne čutimo člane tega morilskega občestva in se nikoli člani tega občestva čutili nismo. Torej smo izven tega občestva, ki in ker ni dovoljen. Ni dovoljen niti morda po kakšnih človeških zakonih, še manj pa po naravnih in božjih zapovedih. Že iz tega razloga v resnici biti ne moremo, kajti s tem občestvom nismo in ne maramo imeti nič skupnega. Z morilci in roparji nimamo nič skupnega.

Vendar ostanimo pri besedi izdajalec, ki so jo znali vcepiti v šibke možgane ti kriminalni tipi, ko so se proglasili za zastopnike naroda. Povejmo svoje odkrito mnenje: potem smo ponosni, da smo pač izdajalci tega morilskega občestva, četudi na to vodstvo nikoli pristali nismo ter nikoli bili člani; kajti umor, požig, rop, ki je sedaj v časti pri teh zločincih, nikoli ni bila naša zadeva. Ne samo to! Mi celo vemo in smo odločeni, da bomo ta zločinstva zatrli. Nihče ne bo smel, dokler smo živi, nekaznovan utapljati otroke, streljati poštene fante v tilnik, moriti žene, zažigati hiše, metati v ogenj žive družine, zapirati v goreče hiše žive ljudi; nihče soditi poštenih brambovcev, ki so branili narodno čast pred zločinci, kajti mi tega madeža ne bomo pustili na narodu nikoli. Zločina nikoli!

Če bi slovenski narod bil res narod teh zločinskih lastnosti, potem bi bilo prav, da izgine, kakor mora izginiti gnojna rana iz zdravega telesa. Če pa to ni, potem se mora obrniti pravica in gnev naroda z vso težo in z vsem gnusom proti onim, ki to narodu vsiljujejo.

Kaj bi rekli, če bi brali, da je nevesta v veseli družbi pri svoji dekliščini izvedela, da je njen ženin mrtev. Da so ji ženina umorili! Da si je to pač izmislila bolna pisateljska domišljija. In vendar so to zmogli komunisti in umorili inž. Tepeža in izvedela je nevesta o tem, medtem ko je jemala slovo od prijateljic.

Tu naj se izgovarjajo vsi oni, ki trde, da je komunizem politika in da se oni kot pisatelji ali znanstveniki s tem ne morejo pečati. Požvižgamo se na tako jalovo strahopetnost in znanstveno objektivnost. Ali je znanstvo v službi naroda ali ni, ali je umetnost v službi naroda ali ni? Če ni, je ni potreba, kot vobče ni nobene stvari potreba, če ni v sklopu narodovih zahtev. In zdaj je narodova zahteva, da se ohrani, da se reši. In vse to, kar ga na tej poti ovira, mora izginiti. Brez ozira na osebo in brez ozira na morebitno drugo ceno. Izginiti morajo v kot vsi oni, ki mislijo po starčevsko. Naj so mladi, naj so stari! Tu se nehajo vsi oziri na osebo, na sorodstvo, na botrstvo. Kajti izdajalec naroda je tisti, ki hoče, da bi bil naš narod narod morilcev in roparjev, izdajalec je tisti, ki hromi narod.

So, ki hočejo mešati ogenj in vodo; komunizem z neko zmešano integralno jugoslovansko miselnostjo. Med tem nihanjem in ob tej hromitvi naj po njihovi zamisli pač gine narod, narod, ki je po zločinski roki toliko trpel in toliko izgubil, da danes niti seme ni več izkrvavelega naroda. Če nas ostane samo 300! Hvala lepa! In v tem času, recimo prejmeš pismo X: "Mi nismo bili nikoli ne za to ne za ono!" Medtem ko ti vsa dejanja pričajo, da je bil razločno samo za vse to, kar služi komunistom, in da je bil proti vsemu, kar je služilo odporu proti komunizmu. In zdaj se ti upa reči, da ni bil ne za to ne za ono. Če bi to ne bilo res, bi lahko rekli, da si je vse to izmislila pisateljska domišljija. Sokriv je, vsaj sokriv, če ne morda kriv smrti dr. Natlačena, sokriv, če ni kriv, če je komunist zažgal hišo in vrgel v plamene žive ljudi, če je komunist utopil dojenčka, ker se je oče izgovarjal, da ima otroke, ki jim mora dati jesti, sokriv je, če ni kriv, da je nevesta prejela vest o umoru svojega ženina na dekliščini.

Tu ni več ozira! V sredi državljanske vojske smo in v vojski ni mesta niti za čustvo prijateljstva, ni več mesta za čustvo obzirnosti. Tak je izdajalec naroda, ki bi stal brezbrižen in prekrižanih rok, ko narod gine, ko se narod bori za vse. Zato postavimo vsako stvar na pravo mesto, pravim, postavimo zločin med zločine in zločinca med zločince. Zaradi zločinov komunistov in badoljevcev so nastale vojne grozote, ne pa zločini tolovajev zaradi vojnih grozot. Naš narod pravi: "Kdor žakelj drži in kdor krade, sta oba tatova!" Torej je tudi tisti zločinec, ki zločin zagovarja, ki zločinu pomaga. In naj mi bo tiho z izgovorom, da so pač revčki zapeljani, da so pač revčki slabo poučeni. Ne ubijaj! se glasi zapoved. Ne prešuštvuj! se glasi zapoved! Ne Kradi! se glasi zapoved! In kdor se tega ne drži, je zločinec, kdor se tega ne drži, ko gre narodu za biti ali ne biti, je izdajalec in naj je še tako prirastel k srcu, naj je še tako dober znanec. Ta pa je izdajalec, prav tako je izdajalec oni, ki zamenjuje vzroke in posledice. Če je nastal proti komunistom — tem brezvestnim zločincem — odpor, je posledica njihovega dela, ne pa vzrok. Ker bi bili mirni lahko imeli mir. Kadar bodo spoznale in si bodo na jasnem o tem tudi senilne glave in glave vseh skopuhov in vseh onih, ki so dajali za OF, ko bo to jasno tudi vsem OR, bo mogoče govoriti z njimi. Zato naj bo in je naša trdna in odločna volja, da bomo iztrebili ta zarod iz slovenskega ljudstva, preden ležemo v grob.

Vprašanje je torej jasno, ali je bil res sosed Marko takrat, ko je roparja Stebulaja pokazal badoljevskemu karabinjerju, do tega dejanja upravičen, ali ne? Če ni bil upravičen, potem je roparja Stebulaja neupravičeno naznanil karabinjerju, potem ko bi bil moral trpeti, da mu je ropar požgal hišo, oropal živino, utopil dojenca in pognal Marka na cesto, umoril njega in njegovega sina Lamberta, in moral reči: "Hvala lepa!" Samo — oprostite mi — pošten Slovenec ne more biti zraven.

Vedno bolj se kristalizira in čisti resnica in spoznanje, da kdor ni očitno proti komunizmu, je zanj. Naj je ta resnica temu ali onemu prav ali ne. Tako je! To stoji, kajti vsakdo, ki še molči, dela zanj vsaj z molkom. Vsaj z molkom! Da bi vsakdo med nami spoznal to osnovno načelo. Še bolj je za komunizem oni, ki pridiguje ljubezen in prizanašanje, ki govori o "bratski krvi" sedaj, ko gre, da zatremo to mednarodno zločinstvo, a ni imel ne za Krimsko jamo, ne za Suhor, ne za Grčarice, ne za Osolnik, ne Turjak, ne Kočevje, ne Begunje, ne Cerknico, moj Bog, niti imen ne moreš več našteti vseh, toliko jih je, nobene usmiljene besede. Takrat ni našel besede o bratu, danes ko gre za komuniste, so bratstva polna, polna usta, danes ko gre za to, da se braniš pred morilci, ko gre za to, da braniš pred morilci narod. Morilec nam vendar ni brat!

Kdor ni proti komunizmu, je zanj. In če bi to bil moj lastni brat in otrok. Da, potem so vse OR zanj — vprašuješ? Da, vse OR so zanj. Danes ni čas špekulacij, danes ni čas dviganja prsta v veter, da preskušaš vreme oportunitete, danes, danes je vprašanje boja proti komunizmu, danes gre narodu na strž. Zato niso samo OR za komunizem, danes je vsako gibanje, ki je izven vidne organizacije, zavezna, pomožna četa komunizma, ker hromi narodovo voljo. Kakor je svojčas OF zaslepila narod, da so komunisti lahko mirno metali svoje mreže, tako mečejo komunisti danes svoje mreže s pomočjo raznih ilegalcev. Trde, da je čustvo ljudi na Primorskem, na Gorenjskem, na Štajerskem drugačno od Kranjskega. Širijo celo laži, da je vseh umorov in požigov kriva Bela garda. In so ljudje, ki to verujejo! S tem razkrajajo zavest skupnosti, širijo občutje različnih struj in šibkosti pokreta. Vsak pokret, ki hodi po stranski poti in ne po domobranski, danes hromi boj proti komunizmu in ga je treba udušiti. Vse to je danes usodni zločin. Čudim se, da tega niso spoznali oni, ki so agitirali in povzročili, da so fantje šli iz Ljubljane k plavi skupini in s tem povzročili, da je nastala krvava nesreča pri Grčaricah.

Morda je tudi tu merodajno: Žrtve morajo biti. Potem pa naj se vsi oni, ki so jim svojci našli smrt, zahvalijo za te brezpotrebne in brezplodne žrtve onim, ki so to organizirali, onim, ki so širili nerazpoloženje na Goriškem, da je tam nastala narodna nesreča, onim, ki so s svojo politiko, ki je baje odmerjena na tri leta, zakrivili, da se vrše umori na Gorenjskem, da padajo naši najboljši ljudje.

Osnovno načelo psihologije množic pa je, da neki skupnosti določa milje najslabši, torej če je v tvoji družbi znan morilec in ropar in ti veš to in se z njim družiš, je in velja tvoja družba za roparsko in morilsko družbo. Po tem obče priznanem načelu ne morejo biti v družbi Dakijev in Mikužev pošteni ljudje, ker bi sicer veljali za morilce, ki streljajo v tilnik, in za falirane "farje", kakor pravijo temu gospodu sami komunisti. Torej če bi nekateri člani Akademije ali nekateri člani Univerze ne obsodili dejanj teh ljudi, nujno spadajo v njihovo družbo in bi se morali soditi po merilu, ki velja za te morilce in "falirane farje". Tu ni nobenega razmišljanja in morda dlakocepljenja. Tudi veletrgovec, ki je dal tej družbi prostovoljno denar in skrbi za njih obleko, je te gore list. Pri tej označbi mu niti ne bi pomagalo, če bi se vozil v avtomobilu. Toda mislim, da nam ne more nič reči, če nekateri ne maramo biti prišteti tej družbi. Za ceno svojega življenja ne moremo in nočemo biti prišteti tej družbi. Neukega človeka morda za kratek trenutek prepetnajstiš, da mu uspavaš vest, morda uspavaš vest tudi kakšnemu zmedenemu pesniku ali pisatelju, ne moreš pa človeku, ki trezno gleda stvari okoli sebe. Torej vsakdo, ki zagovarja, ščiti rop in umor in podpira to zločinsko družbo, je zločinec, torej ima del krivde na tem, da so otroke utapljali, hiše požigali, morili in ropali. Bil je pač vsaj s svojim imenom na njih strani, ko so otroke utapljali, ko so hiše požigali, žive ljudi metali v plamene, bil je zraven, ko so fante v zasmeh vsem človeškim čustvom med krvavo sodbo portretirali. Tem bi se torej morale odpreti oči, morali bi javno in glasno povedati, da vse to obsojajo, da jih trese gnus in groza pred temi dejanji. Za ceno svojega življenja si dolžan ti in tvoj znanec obsoditi, ne samo to, celo naznaniti zločinca, ki je nevaren družbi. Steklega psa pobiješ, steklega človeka pa ščitiš in tako postajaš sokriv na vsem tem, kar se narodu godi krivičnega. In vendar bi moral biti temu narodu vodnik in svetilnik. Nima samo narod dolžnost, da skrbi za tvoje udobje, temveč tudi ti imaš dolžnost, da se temu narodu pridružiš, ko mu gre za biti, ko mu gre za vse.

To ni niti enodnevno vprašanje, niti ne politika. To ni vprašanje trgovskega sveta in tudi ne dopušča mirnega gledanja, niti ne mlačnega skomiganja z rameni, niti ni razlog za organizacijo OR.

Torej Stebulajček roparček, ki je streljal v tilnik in utapljal otroke v pomije, ki je ustrelil ženina tik pred poroko, le ni imel prav! Torej je le Marko bil častivreden mož in Stebulajček roparček zločinec in izdajalec svojega soseda Marka!

Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci[uredi]

Ta napis se je blestel na zastavi nekega prosvetnega društva. Zastavo je nosil Marjan korenjak. Postaven fant, v narodni noši, slovenski pušeljc, svetle škornje! Bože mili, meni se vrti, če pomislim nanj, kaj šele dekletom, kaj šele njegovemu dekletu, ki mu je pripenjala pušeljc, slovenski pušeljc, ko je šla zastava za procesijo ali ko so sprejemali na kolodvoru mile goste.

In vsak je bral, s ponosom razširil prsi in bral:

"Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!"

Marjan je mislil, da ga bo razneslo od samega navdušenja. Ob strani mu je stopal prav tako navdušen Jane, gologlav, kuštrava glava.

Prišlo je strašno leto 1941, prišla je Osvobodilna fronta. Že beseda fronta je dala misliti, kajti samo komunisti imajo tuje izraze za slovenske besede, samo komunisti so iznašli, recimo, besedo Ljudsko fronto, samo oni poznajo politekomisarje in terence. Zmerom mislim na teremtete, ko to berem, oprostite!

Marjan je prišel k meni.

"Gospod, kaj naj naredim? Ves narod je proti okupatorju, jaz pojdem v hribe."

"Počakaj!" sem dejal. "V hribih te bo doletela zima; bolje je, da počakaš doma!"

"Oh, ko pa jih je toliko za Osvobodilno fronto. In saj bo konec v dveh mesecih. Je Stanko, je Tomo, je Dušan, je Edi! Kaj bodo rekli, če ne grem!"

Fantu sem hotel res pomagati iz njegovih srčnih stisk, zato sem mu svetoval: "Pojdi in ugotovi, kdo vodi to "fronto". Če so komunisti zraven, potem ne more zraven kristjan. V okrožnici Divini Redemptoris je kristjanu vsako najmanjše sodelovanje s komunisti izrečno prepovedano. Res, papeževe okrožnice res niso dogme, a so vendar — saj si bil vendar pri vojakih — dnevno povelje komandanta. Slaba armada, ki bi nemoteno kritizirala dnevno povelje svojega generala in delala po svoji glavi in sprejela samo to, kar bi ji ugajalo. Komunistom n. pr. niti na misel ne pride, da bi kritizirali povelja, ki jih prejemajo od Kremljevega Jožeta. Še manj, niti na misel jim ne pride, da bi bilo treba nekoliko prerešetati vesti, ki jih širijo, ter se nekoliko vprašati, ali so resnične. Kar Kremljev Jože pravi, je res, kar papež pravi, je najmanj: "Ali si slišal?" Po navadi podvržejo povelje ostremu gobezdanju. Kar pravi papež, naj ne bi zadevalo kristjanov. Od tu tako uspešna komunistična agitacija. Na eni strani kritizirati papeževa navodila, na drugi strani pa naj bi jim papež delal čudeže, napravil mir, poklical k življenju vse komunistične mrliče, rešil vse jetnike in internirance, a Bog ne daj, da bi obudil one, ki so se borili Zanj in so jih komunisti žive vrgli v ogenj. In so še ljudje, ki jim ta strašna, ta grozna resnica, za katero nimam več niti v Pleteršniku niti med narodom več prave besede, nič ne pove. Ta strašna, grozotna resnica, da je, recimo, naš najboljši mlajši pesnik moral živ zgoreti, ta strašna, do nezavesti neizčrpljiva grozna vest nekaterim nič ne pove.

Če bi bili komunisti vso slovensko literaturo od Trubarja sem ustvarili sami, če bi bili oni napisali brižinske spomenike, če bi bil Vodnik komunist, če bi bil Prešeren komunist zločinskega kova, če bi bil Kette s svojim sonetom "Moj Bog!" dvestoprocenten komunist, skratka, če bi vse, kar imamo, samo oni ustvarili, če bi bilo res vse samo njihov beli kruh z vso njihovo pornografijo vred, so vse to zapravili samo z enim samim dejanjem, da je namreč živ zgorel najmlajši, res nekaj obetajoči slovenski pesnik Balantič, ki je v isti starosti kot Kette napisal sonetni venec večne veljave. Moj Bog, kdo ga ni napisal, toda če se spomnim nazaj, me lomi smeh ob rimah: "Sklanja, sanja, pozvanja, brezdanja." Rime so sicer lepe, a vsebina sonetnega venca, ki smo ga takrat zagrešili za naš dijaški list, no, vsebina! — čisto žaganje. Znamenja te naše literarne slabosti ne najdeš več. Tu pa imamo Balantiča, ki je mlad izpolnil toliko toliko let.

A Marjan je šel v hribe:

"Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!"

Marjan korenjak je bil takrat zraven, ko je Balantič zgorel, Marjan je še danes zraven, dviga pest, vlači se s komunističnimi candrami in deklamira "Svoboda narodu!"

Torej, kako je s tisto zlato svobodo narodu?

Če pomeni svoboda narodu to, da so zločinci svobodni, da sme moriti Daki, da sme Kidrič sam nekaznovan streljati svoje sovražnike, če je svoboda, da gore slovenske vasi, kakor bi šlo za praznične kresove, če je to svoboda, da je zgorel Balantič, če je to svoboda, da so nekaznovano umorili n. pr. župana Brulca, enega najboljših slovenskih županov, če je to svoboda, da so umorili enega najboljših gospodarjev Burgerja, če je to svoboda, da so vaške barabe in delomrzneži umorili svojega velikega dobrotnika župnika Komljanca, če je to svoboda, da so smeli umoriti fante, kakor je bil Emmer, Župec, Kikelj, če je to svoboda, da so smeli razmrcvariti osmošolca Grozdeta, umoriti dr. Kejžarja, ker so našli pri njem rožni venec, če je to svoboda, da so smeli in mogli vreči v prepad takega župnika, kakor je bil Geoheli, potem jaz te svobode ne maram. Slovesno izjavljam: take svobode ne maram! Z zločinci nimam nič skupnega in le svobode ne maram, kajti zločina ne maram. Jaz še enkrat razločno in nedvoumno izpovem: "Svobode, kjer bi mi zločinci krojili pojme o raznih moralnih in etičnih načelih, ne maram! Zame bi bilo najhuje, če bi moral na svoje oči gledati, da so tisti na oblasti, ki so požgali najmanj dve sto slovenskih vasi, da so tisti na oblasti, ki so umorili najbolj slovenskega človeka med nami, dr. Natlačena — jaz to vem, ker sem poznal njegove načrte, ker sem poznal umorjenega Marka — zame bi bilo nekaj nedopovedljivo groznega gledati, da so tisti na oblasti, ki so priklicali nad naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Kadar na to pomislim, sem ves iz sebe od gneva na one, ki so to zakrivili, ki so dajali potuho, ki so poslali svojce v hribe. Čudim se pohlevnosti beguncev. Bežati so morali s svojih ljubkih domov, Ljubljana pa jih sprejema kot nadležne berače. Mislim, seveda, ona Ljubljana, ki jih je po svojih nadebudnih sinovih pregnala z doma. Naj me nihče več in nikoli ne vpraša, kdo je tega kriv in kako naj se ugotovi, kdo je tega kriv. Čudim se pohlevnosti in discipliniranosti beguncev. Če bi bil jaz med njimi, ne bi čakal, da me kdo namesti na Ledino v šolo, temveč bi šel naravnost do prve hiše, ki ima svojca v hribih, in se vselil ali vsaj vzel posteljo onega, ki je v hribih. Tako pa zmrzujejo brez prave odeje in so še dobri ljudje, ki izprašujejo, kdo bo ugotovil krivdo, da so morali bežati, in kdo bo ugotovil krivdo, kdo je zakrivil to nad Slovenci. Tako radi pozabljamo, kdo je kriv, kdo je kriv, da so morali naši fantje v taborišča, recimo na Rab, Gonars, Renicci, Padova, Treviso in kolikor je še teh strašnih imen. Tako radi pozabljamo, da so v teh taboriščih pač imeli svobodo zločinci, da so ljudje iz kuhinj, pisarn, zdravniških ambulant in straž bili komunisti, da so smeli naše verne fante nekaznovano in nemoteno zaničevati, ovajati jih, kajti zanje ne velja "Brat brata"! Hoteli so namreč izprazniti Ljubljano branilcev, ko bi hoteli oni krvavo gospodariti nad mestom.

Take svobode ne maram! Ne maram je dočakati. Zaradi tega si lahko obrazložite, od kod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja. če danes ali jutri padem, bi bil moj padec večje propagandne vrednosti kakor vsa moja predavanja. S smrtjo bi si pa glede predavanj ne bi nič pomagali, kajti predavanja imam že vsa spisana in bi s smrtjo pridobila na vrednosti in udarnosti.

Z zločinci, z zločinci pa, ki so spremenili Finžgarjev stavek: "Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!" v sramotno geslo: "Bogu neizprosni sovražniki, v domovini morilci, roparji in požigalci, komunističnih kriminalnih zločincev hlapci'" s temi zločinci nimam nič skupaj. Med menoj in njimi je samo smrt.

Da, Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!

Kako sladak sen, kaj ne, Marjan korenjak, Jane brhek, kuštrava glava? Da, Bogu neizprosni sovražniki, domovini požigalci, roparji in rablji, komunizmu ponižni poniglavi sužnji, kako strašna resnica.

Kako strašna, strašna resnica, kako strašna, strašna resnica, da komunisti, slovenski komunisti plešejo ob svitu gorečih slovenskih vasi in uganjajo svoje razuzdane orgije ob mučenju vernih slovenskih fantov, ki branijo svoje drage slovenske domove.

Da, Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci: zlat, prezlat sen iz davnih dni, kaj ne, Marjan? Bogu besni sovražniki, domovini krvniki, komunizmu bedni, bedni hlapci. Strašna, strašna resnica, kaj ne, Marjan? Svetli škornji so se spremenili v švedre, slovenski pušeljc v komunistično peterokrako zvezdo, ki ste jo ponesli v družbi z Italijani badoljevci tudi na Goriško, v našo sončno Goriško, Marjan, Edi, Dušan, Tone, Tomo, Tine. O, ti moj bedni, bedni Marjan! Ko bi ti vedel, kako se meni srce krči, ko mislim nate! Če samo enega izmed vas pokliče moja beseda k spoznanju, so moja predavanja dosegla svoj cilj!