Mali samouk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mali samouk
Boris Pahor
Spisano: Maja Tomažin
Viri: Pahor, Boris (1963). Mali samouk. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Boš pazil na mojo sivko?« je vprašal Jožek.
»Bom,« je rekel Miče.
Potem pa je Miče hitro še rekel: »A pridi hitro nazaj.« 
»Bom,« je rekel Jožek. »Hitro bom prišel.« 
In tako se je odpravil proti Trstu.
Pred toliko in toliko leti je bilo to, in Vrdela je bila takrat še majhna vasica zunaj Trsta, pravzaprav nad Trstom, in je tekel potok iz nje v mesto. To se pravi, da je tekel od tam zgoraj izpod sive stene Griže. Vse naokoli pa so bile gmajne in tudi velik gozd Farned, kjer so pastirci pasli in kjer je tisto jutro z Mičem pasel tudi naš Jožek.
Kakor črna skodrana volna velikanske speče ovce je bil gozd Farned nad Trstom; a ni bil samo ta gozd, tudi vso pot v mesto je takrat spremljalo drevje, ne kakor zdaj, ko ga je ostalo samo še v Ljudskem vrtu za ščepec. Vzdolž potoka pa so bile takrat njivice solate in radiča, pravi mozaik svetlo zelenih in gosto zelenih štirikotnikov. Zdaj so seve tam povsod ošabne palače in starobreški potok teče zdaj skrit pod široko ulico; a v tistih časih so ob vodi perice prale perilo tržaški gospodi in pele so in tolkle s perilom po plohih, da je od petja in udarcev odmevalo vse gor do Vrdele in do Farneda ...
Tako je Jožek tisto dopoldne odšel in drobil proti mestu, ki se je belilo v pristanu, medtem ko so bila sredi pristana bela in rumena jadra težkih jadrnic. Čuden fantič, ta Jožek. A ne čuden zaradi tega, ker ima v roki kletko in v kletki sinice. Saj to ni nič nenavadnega, če nese pastirček ptičke v mesto, da jih bo tam prodal! Da, a vendar je naš deček svojevrsten deček. V šolo bi moral, da bi se pridno učil abecede in branja, kakor se učijo vsi šolarji v šoli; a šole ni za Slovenske malčke. Zato bo prodal sinice in kupil knjigo. Sam se bo učil abecede, to je črk A E I O U kakor otroci v šoli.
Da, kajti naš Jožek ne mara, da bi samo pasel stricu kravico v Fernedu; učen hoče postati. In zaradi tega se je nekega dne zgodilo, da je iztaknil staro knjigo v še bolj stari skrinji in je iz te knjige na paši razbiral prve črke prav takrat, ko je prišel mimo stric, kateremu je pasel Sivko. In stric mu je knjigo vzel in ga našeškal; naš Jožek pa je seveda jokal. Ko pa se je najokal, je sklenil tisto o sinicah: prodal jih bo in v starem mestu si bo na vozičku pri Judu kupil knjigo.
In v mislih na knjigo je zdaj resno stopal vzdolž potoka in nič ni slišal, kako perice pojejo, in nič ni opazoval majhnih njivic, mimo katerih je šel. »Pridi hitro,« je rekel Miče; in on hodi hitro, ker mesto ni prav tako blizu.
A hodi in hodi. Čeprav je bil bos, je nazadnje vendarle pripel do Korza. Korzo, to vam je široka ulica, dragi moji, in ljudi in ropota nič koliko. Kakor da butajo valovi vanj, se zdi Jožku, kakor valovi, ki se penijo tam doli v pristanišču, ko jih gledata z Mičem s Ferneda. Da, a tramvaja se je prestrašil. To seveda zato, ker je prizvonjkljal in priropotal kakor potres. Saj to ni bil tramvaj, kakršni so dandanašnji tramvaji. Voznik je pokal z bičem nad konjem in konju so se izpod širokih kopit kresale iskre na sivih kraških skrleh, ki so pokrivale tlak. In hkrati je voznik zmeraj znova zvonil z velikim zvoncem, zato da bi mu pešci šli s poti in ne bi padli pod konjska kopita. Kolesa so žvenketala po tračnicah, železna hišica pa je poplesavala kakor poplesuje ob bregu čoln, ko je morje tako razburkano, da je voda nemirna celo v zatišju kanala onkraj zelenega mosta in celo tudi onkraj rusega mosta.
Ko pa je odplesala proč železna, ropotajoča bajtica, ki jo je vlekel konj, se je oglasil novi ropot na Korzu. Mulci so pritekli po sredi ulice in tolkli po železnih obročih; to pa je bilo že od sile.
Da, tako si je mislil Jožek: prav nespodobno je, da se mulci preganjajo po tako lepi ulici z obroči, ki so jih gotovo sneli s starih sesušenih sodov. Saj, nespodobno. Ker vendar stopajo po Korzu tako imenitne gospe, ki ves čas šumotajo z zvončastimi krili, da je skoraj kakor v Fernedu, ko šumi veter skozi borove iglice. Kakor čebele so pretisnjene v pasu, bogate gospe, krilo pa jim vse vzvalovi, ko se nenadoma ustavijo pred šipo izložbe. Res nebi smeli dečki delati tak trušč s svojimi obroči!
A zdaj se je tudi naš Jožek ustavil. Kar sredi pločnika je obstal s kletko v roki in se zagledal v tablo nad trgovino. Kakor da vidi prikazen, je strmel v veliko
tablo nad izložbo, in ni slišal več ne ropota obročev niti peketa konj, ki vleče tramvaj. O seve, da so se sinice v kletki splašile vsakokrat, ko je zapokal v zraku voznikov bič, a naš Jožek je pozabil na sinice, na Miča, na gugalnico, ki sta si jo naredila v Fernedu in na kateri se zdaj Miče prav gotovo guga, tako da se vzdiguje in pada tudi pristanišče onkraj njegovih bosih stopal daleč spodaj pod njim.
Jožku je bilo, ko da so bile črke na tabli nenadoma oživele. Ne, si misli, te niso nič podobne črkam, ki so bile na knjigi, katero je stric vzel. Te črke so velike. Te so kakor glave. Glej, posebno tista na sredi. Da, to je O. Kakor melona je okrogla in debela, kakor melona, ki so jo izkrcali iz jadrnice v kanalu. Pa okrogla in napihnjena kakor trebušček bratca v zibki.
In Jožek boči ustnice, ko da bi hotel ujeti z njimi tisti veliki O, ko da bi z ustnicami hotel vzeti mero tako velike in okrogle črke.
Saj. In tako ni slišal več nobenega glasu okoli sebe. Vse je bilo, kakor da so ga pustili samega na divjem bregu, kjer nikjer ni več dečkov, ki bi udarjali po železnih obročih, nič ni več voznika z bičem, in nič več konjskih kopit, izpod katerih se zasvetijo iskre kakor kapljice morske vode, ko oškropijo čeri.
Da, kletko drži Jožek v roki, a ker se njegove oči ne premaknejo s table, ne more videti, da so mulci obesili obroče na ramo in si zdaj skrivnostno šepetajo kdo ve kakšno novo hudobno nakano. In se ve Jože niti ne moree videti, da hodijo mulci po prstih, pazljivo in potihoma kakor hodi človek, ki noče, da bi zbudil spečega človeka.
Tišina, takšna tišina je bila okoli njega, da bi se Jožku, seve če ne bi bil tako zaverovan v črke na tabli, prav gotovo zazdelo, da sliši morje, kako se onkraj hiš pogovarja z bregom.
»Šššššš,« so tedaj šepnili mulci.
To je bilo zato, ker je eden neprevidno podrsal z obročem ob pločnik.
»Ššššš,« So še enkrat drug drugemu šepnili in pritiskali kazalce k ustnicam, medtem, ko se je eden sklanjal nizko doli h kletki, ki se je skoraj dotikala pločnika.
Tisti hip je vzprhutala perut ob Jožkovi glavi. Potem še ena.
A Jožko se ni predramil; zanj je korzo izginil, izgubile so se hiše in celo morje je mrmralo nekje daleč, daleč, na drugem koncu sveta.
Takrat pa je nenadoma švignila sinica mimo tiste velike črke O na tabli. In takrat se je Jožek zdramil, ko da je siničja perut oplazila njegove odprte oči.
Ozrl se je h kletki.
Dečki pa so se tedaj zasmejali.
»Frrrrr!« So naredili z jezikom. »Frrrrr!«
Jožek je gledal odprta vratca, kakor da se je prehitro vrnil iz oddaljenega kraljestva črk in ne razume še, kaj se godi okoli njega.
»Frrrrr,« je spet rekel mulc in se režal. »Lej, tako so zletele.« 
In mahal je z dlanmi in oponašal ptičje peruti.
Potem pa je udaril po obroču in stekel za drugimi. In spet je bil ropot vse naokoli. Tramvaj je prihajal z druge strani in voznik je mahal z batom v zvoncu, da so pešci hitro stopali s tračnic, po katerih je veselo plesala železna koča.
Jožku je šlo na jok, a se ni jokal. Ni mislil ne na sinice ne na Mičeta ne na sivko in niti na črke na tabli. Samo sram ga je. Samo sram. In nemo stoji in ne ve, kako naj se vrne in kako naj stopi s prazno kletko po Korzu.
Kajti tam naprej in najprej prihajajo mimo gospe, privalovijo s svojimi šumečimi krili in odvalovijo naprej proti borznem trgu. In tu pa tam se katera ozre in pogleda plavo glavico, ki se sveti v dopoldanskem soncu, in pogleda tudi bose noge na skrli in mandrijerske hlače do pod kolen, a ob takem pogledu je
Jožku še teže in ne ve, kako naj bi se premaknil.
In tako stoji, medtem ko gospem šumotajo krila, ki se počasi premikajo po pločniku kakor svileni zvonovi.