Mali kavalir

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Jari junaki
Mali kavalir
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od ledenih višav Kamniških planin so pihljale sveže sape pomladanskega jutra nad gaji in lokami, preko plodnega Ljubljanskega polja, čez ozidje starega pokopališča pri Svetem Krištofu, zibale travo in stlale žarnobojnega cvetja v nove jame. Skozi redi biserno belih oblakov je zdajinzdaj privrelo zlato in sipalo iskre na kamne in križe. Visoko nad bujnimi setvami prostrane ravni so žvrgoleli škrjančki: lahno so sapljali vetrovi in šumeli v jesenikah, vrbah žalujkah, nežnovejnih tujah in mrakotnih cipresah; rahlo so brneli hrošči, čebele in mušice: vsi ti lahki zvoki so se spajali v ubrano pesem, ki so jo presledkoma motili piski in drdranje na bližnjem kolodvoru ali pa škripot grobarjeve lopate.

Ob srednjem zidu grobišča je stopala mlada gospa zlagoma po belo posuti poti. Izrazite modre oči so ji sevale v vlažnem blesku; iz pravilnih, mehkih potez sanjavega obraza se je javljala izredna ljubeznivost in resnoba. Zraven nje je tekal okrogloličen, živahen deček v modrobaršunasti obleki, z rdečo čako in svetlo sabljico. Gosti rjavi kodri so se mu usipali po sencih in ramenih. Bistro je gledal naokoli in samozavestno.

"Mamica, kaj pa dela tistile mož?" je vprašal malič.

Zdramila se je iz zamišljenosti in razložila otroku, zakaj koplje delavec jamo.

"In če bi ti umrčkala, mamica, ali bi tudi tebe dejali v grob?" je zaskrbelo malega.

"Tudi."

"Tudi tebe!" je vzdihnil in nejevoljno zmajal z glavo. "Kako pa bi bilo to?"

"Mama bi ajala v črni postelji in ne bi slišala nič, čeprav bi jo klical Ivo še tako na glas. In prišli bi črni možje, zabili pokrov in odnesli mamico za zmeraj semkaj."

"0 ne! Saj bi jih jaz precej zapodil!" je zažugal z jeznim obrazom in hlastno zagrabil sabljico.

Stopil je tesno h gospe in jo čvrsto prijel za roko.

"Ti ne smeš umreti!" je prosil goreče. "Ne, ne!"

"Če ne boš priden -"

"O saj bom pridkan, no, tudi juhico bom pil zdaj rad!" je obetal. Pogledal jo je svareče in zašepetal plašno: "Mama - v grobu je hud bavbav! Res, Nani mi je povedala, da je tam. Precej bi te pohamal, če bi se dala pokopati!"

Obajana od čara mirodvorske poezije, ga ni slišala; gledala je tja gori, kjer se je svetil nad kamenito oblo angel s trbento sodnjega dneva in kazal proti nebu.

"Ali, če bi bil jaz pri tebi, kajneda, pa te ne bi bilo nič strah?" je nadaljeval, korakaje z materjo proti izhodu.

Ozrla se je na desno; hladneje je bil potegnil veter od severa, koder so se v solncu lesketale kristalne palače gorenjskih velikanov.

Moško, važno in dostjanstveno je stopal mali kavalir gospe na levi, pripravljen, da obrani damo vsake nevarnosti.

"Juhico bom že" seje spomnil. "Pa preveč ne. Juhica ni -dobra; Potice so pa dobre mama, potice! Hm, kadar bom velik, bom papal same rozine! Pa fige tudi, pa rožiče, pa bonbončke! Kar celo skledo jih bom! Pa še takega pipo žebička si kupim, mama, ne lesenega, ampak čisto pravega, živega! Kar sam bo dirjal po tleh brez koles po podkevcah. Jesti mu bom dajal pa malo mrvice pa malo ovsa pa malo krompirčka pa malo pečenke. Preveč ne, da ga ne bodo boleli zobčki. In ihaha bo rekel in migal z repkorn, jaz pa bom čičal na njem, pa jo pojdeva, hi! žebiček, hop, hop!"

"Mamica, papa gre!" se je zdajci zaradoval, poskočil in živahno ploskal z rokama, "Vidiš vojake? Činžarasa!"

Od Tržaške ceste sem so pri korakali vojaki domačega sedemnajstega pehotnega polka, vsi znojni in prašni od vaj. Pred godbo je stopalo navdušeno krdelo mladega spremstva. Daleč zadaj je zamolko pel stotnijski boben.

"Ali še ne bodo začeli!" se je pritožil Ivo in nepotrpežljivo stopical po tlaku.

Ljudje so se jeli ustavljati; ob vratih in odprtih oknih so se zbirali gledalci in poslušalci. Otrokom je bil najbolj vseč konjiček, ki je vozil na vozičku mogočni boben; tudi Ivo se ga kar ni mogel nagledati.

Kar je vzdignil rolkovni tambur palico. ln zasvetile so se rene v solncu, zazvenele naa moč, zabobnal je veliki boben. Dečku so se zasvetile oči, od radosti mu je zatrepetala mlada duša. Ubrana svirala so zasvirala oživljalno koračnico, in vsa srca je prevzela premagovalna sila glasbe.

"Papa! Papa! Mama, ga vidiš?" je klical Ivo ves razburjen in kazal s prstom mladega črnobradega stotnika, ki je jezdil strunega konja pred svojim oddelkom. Sinček mu je mahal z rokami naproti in mu metal poljubce.

Okolo ustnic nanagloma zardele lepe gospe je zaigral blažen nasmeh. Častnik je zasukal sabljo v pozdrav, in takoj se je Ivo postavil po vojaško in z desnico ob čaki prav togo salutiral njemu in vsem znanim oficirjem, dokler ni odkorakala zadnja vrsta sinov slovenskih gora.

Od mrzlih višav kamniških strmin je nenadoma zavela ledena sapa. Mlado stotnikovo soprogo je izpreletel mraz, in zdelo se ji je, da prinaša ta težki veter težko trpko vonjavo nagrobnga cvetja.

Neko noč se je tenkoslušni Ivo mahorna prebudil v posteljici. Iz sosednje sobe, kjer je spala bolna mati, je slišal ihtenje, vzdihe in rahle korake. Zunaj je pel veter svojo divjo pesem.

Otrok se je vzdignil in sedel, si mel razodet zaspane oči in se oziral naokrog. Na mizi je cvrketala malone dogorela duša nočne svetilke za pisanim japonskim zastiralom, ki je puščalo medlo svetlobo skozi steklene stene. Nikogar ni videl v mračni sobi; vse je bilo mrtvomirno.

Plašno je gledal na strop, kjer je trepetal slabotni odsev umirajoče luči v poslednjem boju s sencami. Se enkrat je plamenček zasijal kakor bliskavica, in že ga je pogoltnila tema ... Dečka je obsel neznan strah. Rad bi bil zakričal; ali glas mu ni hotel iz stiskajočega se grla. Skril se je pod odejo in se ni genil; komaj se je upal dihati.

Zdaj so se bližali odločni koraki.

"To je papa!" se je oddehnil fantek in pomolil glavo iz skrivališča.

Vrata so se odprla, in jarek blesk je udaril odonod iz materine spalnice.

Papa, mene je pa tako hudo strah!" mu je hotel reči. Toda videl je upadli obraz očeta in opazil, da mu drhtajo ustnice; zato je tiho pričakoval, kaj bo.

Častnik je odpel in spustil pleteno zeleno mrežico, dvignil sinka, ga naglo zavil v odejo in ga odnesel k bolnici.

"Ivo ... moj zlati otrok!" je šepetala smrtnobleda gospa. Dečku se je bleščalo pred očmi. Skozi solze je iskal najljubšega obraza.

"Izgubil boš mamice, " je dehnila pojemaje. "Objemčkaj me še enkrat -"

"Moja, moja!" se je zajokal in jo objel. "Tako te imam rad!"

"Lepo jo poljubi!" mu je velel oče s temnim, mehkirn glasom. . "Saj bom pridkan, mamica!" je ihtel otrok in božal gospeno lice in lase. "Oh, ne umrčkati!"

Oficirju je po1znila solza po licu. Vedno iznova je sinko poljubljal materi napol ugasle oči, osinjele ustne.


Drugi dan je videl Ivo trudno mamico sredi med prižganimi visokimi svečami v prekrasni rakvi. Ko jo je zagledal v črno opremljeni sobi na mrtvaškem odru, mu je zatrepetalo vse telesce. Venomer je strmel z osuplimi, prestrašenimi očmi v ta bledi obraz in te roke, ki so bile še belejše nego prej. Mlado srce je razoravala prva ljuta bol; kar ni se dalo utolažiti.

Po opoldnici so zapeli ljubljanski zvonovi.

Trumoma so prihajali ljudje kropit pokojnico in donašali vencev s črnimi trakovi in zlatimi resicami. Ivo je šel večkrat gledat, ako se niso morebiti res predrznili priti tudi črni možje? Ne; samo eden je stal ob vratih. Ta pa je bil dober človek in tako prijazen; saj mu je zatrdil sam, da mu straži in varuje mamico pred drugimi. Zaupljivo je odšel dečko in si mirno dal privezati braduc okoli vratu.

Po kosilu je splezal očetu v naročje in mu povedal na uho: "Papa, danes sem dve juhici! Povej no to mamici, da ne bo več huda name in da vstane in pride k meni! Ji boš? Prosim prav lepo!"

Oče mu ni odgovoril; le pritisnil ga je k sebi, da je skoro zabolelo otroka, ga poljubil in odšel.

Naposled so, pa vendar prišli črno oblečeni možje; začeli so zatvarjati in zabijati krsto. Ivo je slišal votle udare in obledel. Pretreslo ga je nekaj silnega, krotega, da je zavrisnil od bolečine. Neutegoma se je izvil pestunji iz rok in zbežal v črno sobo. Ondi je pokleknil pred strašne tujce in povzdignil sklenjeni ročici in prosil: "Oh, ne, ne, ne!"

Za trenutek so postali v svojem žalostnem opravilu in sočutno gledali objokanega dečka. Kmalu je prihitel stotnik in odvedel sina k varuhinji.

Zaškripalo je. Možje so odnašali krsto po lesenih stopnicah.

"Nikar se ne jokcaj!" ga je tešila pestunja in odprla okno. "Pojdi sem, boš videl pipi konjičke! Oh, kakšne lepe šope imajo! Pa ta lepi voz! Pojdi gledkat, pojdi!"

Obrisala mu je solze in ga vzdignila na stol ob oknu. Pogledal je doli in spoznal papana in strička, videl mnogo častnikov, črno oblečene gospode in neznanih ljudi. Ponosno so dvigali vranci glave s črnimi perjanicami. Oblak kadila je vzplaval proti oknu; počasi se je jel pomikati sprevod.

Žalostno je nagnil deček glavico, zamahnil z roko v slovo in zajecal: Pa-a, mamica! Pa! Pa!"


Deževni oblaki, prepregajoči vse nebo s kalno sivoto, so se razdelili proti poldne; izza mračnih nebesnih zaves je lila mrtva svetloba pozne jeseni.

Bilo je na Vseh svetih dan. Voz za vozom je drdral po nasuti Dunajski cesti, roj za rojem je hitel z venci in spominskimi trakovi po blatnem hodniku na grobišče pri Svetem Krištofu. Oblit od solnčnih žarkov se je nad prvim vhodom na grobje svetil na kameniti obli angel z rogom in kazal z levico v večnost. Pod njim so blestele velike črke napisa: Resurrecturis!

"Glej svoj konec! Danes meni, jutri tebi!" je brala nešteta množica ob drugih vratih, in marsikoga je pač prevzela temna domneva, da bo drugo leto osorej tudi on počival med mrliči. Po ozkih mirodvorovih potih in med okrašenimi grobovi so se gnetli in srečavali gosti tropi, občudovali arkade, obeliske, nagrobke, cvetje in luči. Jesenski dež je bil opral kamne in križe. Vzduh, zaplavljen od trpkega vonja svečave in umirajočih poznih cvetlic, je lahno zadrhtaval nad mrlečimi plamenci, in tenak dim se je dvigal kakor prosojna meglica nad gomilami.

Kraj obzidne rake na severni strani je stal Ivo zraven očeta in pestunje ob grobu svoje mamice. Dečku je usahnilo lice. Tudi ni bil več tako zgovoren kakor prej; tiho je gledal, kako se todtam tresejo krizantemi, imortelke, baračnice, juke in dracene v hladnem jesenskem pišu ; kako gore luči v kupicah in zakritih svetilkah: kako vrve neznani ljudje po grobišču. Ob sokolski piramidi so zapeli pevci.

Tedaj je zapazil onkraj pota slabotno žoltolaso dekletce v zakrpani obleki s predolgimi rokavi in v prevelikih, zrabočenih čevljih. Klečala je ob zapuščenem grobu, ki sta ga bila čezinčez prerasla trava in mah. Z drhtljivimi, prezeblimi rokami se je trudila, da bi kar najlepše očistila gomilo.

"Ti, ti, zakaj puliš travo?" jo je vprašal Ivo, ko se ji je približal.

Boječe je vzdignila glavo in uprla plašne modrikaste oči vanj.

"Otrebiti hočem grob," mu je odgovorila obotavljajoč se, "potem postavim v prst belih kamenčkov, ki sem jih prinesla s sabo." Govorila je plaho in tiho; na osemcih so ji trepetale solze.

"Ali imaš tudi ti svojo mamica tukaj notri?" "Očeta in mater, oba," je zaihtela in si brisala solze z razdrapanim predpasnikorn.

"Zakaj pa je vaš križek tako grd? ln venčka tudi nimaš nobenega in nobenih lučk?"

"Nimam krajcarjev."

Vrnil se je k očetu in ga prosil, naj mu da največji krajcar.

"Čemu ti bo?" "Dam ga onile deklici, da si kupi - rožic in luči za na grob."

Stotnik je dal služkinji denarja in jo odposlal.

Vkratkem so gorele tudi na zapuščenem grobu sveče, in na trohlem križu je visel zelen venec. Solze hvaležnosti so zalile siroti oči. Trepetaje je prišla poljubit častniku roko. On jo je odtegnil in ponudil deklici svetel denar.

"Ne smem vzeti; imam pisano mater!" je jecljala v mučni zadregi in si mela roke. "Tepla bi me doma. Rekla bi, da sem kradla."

Prikrevsala je odurna zgužena ženska z zabuhlim obrazom in s sivimi sovjimi očmi. Odvedla je siroto s sabo in kričala hripavo:"Ali si mi že spet ušla, ti potepenka, ti? Le čakaj doma ..."

"Aha, to je tisti grdi bavbav" si je mislil Ivo in se spomnil svoje sabljice.

Potegnila je ostra sapa in pogasila plamence na grobu sirotinih staršev.


Veselo so se igrali otroci na Ledini, kjer so zdaj lične hiše in vrtovi ob Resljevi cesti. Žogo so bili in klinec, se "šolali," se nikali s frnikolami, se šli konje in mance, se metali in pretepali za kratek čas in gnali glasan vik in krik.

Pač jih je slišal Ivo zgoraj v prvem nadstropju; ali nič si ni poželel , da bi šel tja doli mednje. Že več tednov je bil bolan. Lica so mu obledela in upadla; dihal je počasi in neenako. Nejevoljno je odgovarjal pestunji; samo o mamici se je pomenkoval rad. Pozabljene so ležale v kotu vse igrače; le sabljica je morala biti zmerom poleg njega na svileni odeji.

Nepremično je sedel med blazinami na posteljici in z velikimi svojimi očmi, tihimi in motnimi, venomer motril materino sliko na steni. Zdelo se mu je, da podoba včasih oživi v okviru, da premika ustnice in šepeta.

Zunaj so zažvenketale ostroge; stotnik se je vračal iz vojašnice.

"Kako ti je Ivo? Si pil zdravilo?" ga je vprašal in mu zlahkorna popravljal zglavje.

"Sem." "Želiš kaj novega? Kaj naj ti kupim?"

"Oh, papa, poglej vendar našo mamico! Kako je lepa! Kakor bi bila živa! Vidiš, in zmeraj gleda mene, samo mene! Ves dan me gleda, in tudi ponoči! Prav res, papa! Ali mi ne verjameš?"

"Seveda ti verjamem. Ali si kaj spančkal popoldne ?"

"Malo že. In ti ne veš, kako lepo se mi je sanjalo! Prava, živa mama je bila pri meni in me srčkala in me prosila, naj pridem kmalu k njej. Moral sem ji obljubiti. Tako strah je je same v grobu!"

"Ali mene pa nimaš nič rad, Ivo? Ali se ti nič ne smilim? Lej, rajši ostani pri meni!"

"Ah, papa, ti imaš toliko močnih vojakov v kasarni, uboga mama je pa čisto sama tam pri Svetem Krištofu! Ali jo mora biti strah! Če pa jaz pridem k njej, veš - jaz s sabl]o - potem se ji ne bo treba nič več bati!"

Nekaj dni poslej je dejalo malega bolnika ob besedo, in shujšano truplo mu je jelo zadrgetavati. Nemo je stal zdravnik ob njegovi postelji; v dušo so ga pekli vprašujoči, proseči pogledi nesrečnega očeta, kateremu je bil zbujal tako dolgo upe, akotudi je vedel le predobro, da ni nobene pomoči zoper lvovo bolezen.

"Ljubi, ljubi Ivo, poglej me!" je dejal stotnik, sklenjen čez onemoglega sina. "Ali me ne poznaš več?"

Naporno ječanje se je izvilo otroku iz bolestno pretvorjenih ustec. Od silovitih bolečin so se sukale oči in ob strašnih čeljustnih krčih so škripali majhni zobje.

"Ivo!" je vzkliknil prestrašeni oče in mu močil razbeljeno čelo.

Še enkrat je uprl deček trpeči, kalni pogled vanj. Majhna roka je počasi, počasi potegnila očetovo desnico, jo v slovo pritisnila k drgetavim izsušenim ustnicam in omahnila zopet na odejo, kjer so se drobni, skoro prosojni prsti s poslednjimi močmi oklenili - male sablje.