Malemu bratcu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Malemu bratcu
Tončka Jemec
Spisano: Tomaž Pirman
Izdano: Društvo misijonarja dr.

Janeza Janeža, Dol pri Ljubljani, 2009 (COBISS)

Viri: Jemec, T. (2009) Malemu bratcu
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



POMLAD

Marjetica v travi cveti,
žarkov se veseli.
Tralala, tralala,
pomlad je prišla.

Ptičica v gozdu veselo žgoli,
sončeca se veseli,
tralala, tralala,
pomlad je prišla.

Pomladi se vse veseli,
zapoj veselo še ti.
Juhuhu, juhuhu,
pomlad je že tu.


PESEM O SONCU

Sončece vstaja,
zaspancem nagaja.
Vstanite, vstanite
in se hitro umijte.

Sveži, veseli
boste v šolo hiteli.
Se znanja učili,
učeni domov se vrnili.

Kaj pa takrat,
ko bo sonček šel spat?
Noč se stori,
glavica zaspana pa sanjat hiti.


ČEŠNJEVI SVATJE

Češnja spomladi prva zori,
sadežev sladkih na vejah visi.
Rdeče, rumeno, rožnato vse,
miče in kliče: zobajte me.

So jih vrabčki opazili, takoj so sklenili:
bomo na vrhu pristali,
v češnji svat`vali,
se z njenimi sadovi sladkali.

So jedli veselo, vreščali glasno,
dokler je kaj za v kljunček bilo.
Ko je tukaj zmanjkalo sadov,
odletela vrabčkov je jata
k drugi češnji preko vrhov.


ČEBELICA MAJA

Čebelica Maja
zgodaj vstaja,
domek pospravi
in na pašo se odpravi.

Pri cvetki se ustavi,
lepo jo pozdravi.
Dober dan ji želi,
za lon pa medu dobi.

Urno domov zdaj hiti,
v satje med odloži.
že vrne se spet
k drugi cvetki po med.

Ko na kruhu dobite žlico medu,
ali pomislite kdaj,
kolikokrat in kako daleč
mora čebela letet`,
da nabere ta med?


DIRKA NA KOLESU

S kolesom sem na dirki bil,
da bi prvo mesto osvojil.
Ker zavrl sem močno,
padel v lužo umazano.

Nato sem peljal se čez trato,
padel spet na glavo v blato,
dobil zopet novo buško,
veliko kot debelo hruško.

Dobra mamica vse uredi,
naš dirkač v vodi buške si hladi.
Še v ogledalo se pogleda,
iz njega smeje se Matej, seveda.


SPOR

Smo se smejali,
jezike kazali,
brce delili,
skregani bili.

Se še stepimo,
v lase si skočimo,
podstavi nogo,
naj pade grdo.

Ne gre in ne gre
sprava z jezika
kako pozabiti,
kako zadostiti?

Zdaj si odpustimo,
v roke si sezimo.
Naj prijateljstvo to
bo vedno zvesto.


ZOBEK

Zobek mi gnije,
popravit vpije.
Ne vem, kako bo,
bojim se zelo.

K zobozdravniku bom šel,
ga prosil lepo,
da mi popravil ga bo.

Malo bo vrtal,
nato še poškrtal,
bo ga popihal in še namazal,
zobek spet zdrav bom pokazal.

BALONI

Mateja, Matej in Toni,
kje so vaši pisani baloni?
Kam so leteli, kam so odšli?
Tja do obzorja nič ni sledi.

So leteli prek trate zelene,
čez rodno polje,
nad goro visoko,
čez reko deročo in valovito morje?

Daleč, tja daleč
v tujino so šli,
da tamkaj pozdravijo
naše dobre slovenske ljudi.

Bratje v tujini, bodite
pozdravljeni vsi,
v domovini vam rodni
to vsakdo iz srca želi.


VETER

Veter, povej, kam tako hitiš,
morda se mamine metle bojiš,
ker fanta nam kuštraš,
mu hlače prašiš,
nato pa kar dalje hitiš.

Mamina metla tud` piš naredi,
ko jo naš fantič
po zadnjic` dobi.
Milo zastoka, tiho ihti,
iz hlač se pa prah pokadi.

Veš, veter, tega ti si le kriv,
ko bi tako poreden ne bil!
Sonce sijalo bi vedno svetlo,
mama pustila v kotu metlo.


ZMAJ

Zmaj, dvigni se, dvigni,
poglej čez goro,
kaj tam daleč v tujini
otroci naših rojakov počno.

Zmaj se že vrača
in pravi tako:
tudi tam daleč otroci delajo zmaja,
misel pa njihova v domovino uhaja.


MALEMU BRATCU

V bolnici si se rodil,
jaz te še ne poznam,
pa vseeno te rada imam.

Ko prideš domov,
se bova spoznala,
skrbno te bom v zibki zibala.


S POLŽKOM NA IZLET

Polžek pelje na izlet.
"Hitro vstopite, kaj se bojite?
Za ceno solidno,
vas bom peljal previdno.

Ne vozim po cesti,
moje poti so med polji in
bresti.
Namesto bencina
poganja me slina.

Pod hrastom na jasi ustavim,
v senci njegovi za vas piknik
pripravim.
Lepo se odpočijte
in si svežih moči naberite".

Tam jurčki so pravi, ki rastejo
v travi.
Vse gobe polžek pozna.
Zaupajte mu,
k njim vas previdno pelja.


FANTIČ NA POČITNICAH

Junaško je fantič splezal na drevo,
s ptičico drobno kosal se bo.
Bova vesela na veji skupaj sedela
in pesmice mile tam žvrgolela.

Ptičica drobna se fantiča boji,
plaho na drugo drevo odleti.
Fantič junak je hotel za njo,
pa joj, prejoj, štrbunk na zemljo.

Ptičica ljuba, nič se mene ne boj,
peruti mi kupil očka bo moj.
Veselo se bova na veji zibala,
pesmice sladke skupaj kovala.


MUCA IN PTIČKI

Muca maca, ptičkov tat,
poželjivo gleda izza vrat
ptičke, ki zunaj letajo
in lačni hrano iščejo.

Muca plane mednje zdaj,
misli ujeti zalogaj.
Ptički odleteli so,
se veselo muci smejejo.

Na drevesu zdaj posedajo,
muco maco doli gledajo:
to pečenkica dišala je,
pod nosom zdaj obriši se.


MOJ PSIČEK

Psiček moj hudo je bolan.
Kaže jeziček, vročino ima,
reči pa a revež ne zna.

Sem ga vprašala: "Kaj te boli,"
pa me pogledal je solznih oči.
"Av, av , av," je prav milo dejal.

Ves nesrečen na soncu leži
in vse štiri tačke od sebe moli.
men` je hudo, če ozdravil ne bo.

Muca ozdravila hitro je psa,
tiho, prav tiho mimo njega je šla.
Mu nič ni bilo, ko planil je za njo.


MUCEK MURI

Mucek Muri pije mleko,
ga pije s slamico,
da ne popacka
si lepe črne dlakice.

Zadovoljna si oblizne usta,
kozarček odloži,
brčice pogladi,
suknjico uredi.

Tako si misli mucek:
zdaj bi jedel sladoled,
če pa miško ulovim,
bo še boljša kakor med.


NAŠA MUCA

Naša muca mehkodlaka
pri luknjici na miško čaka.
Okrog nog se smuka ljubeznivo,
z repkom miga nagajivo.

Miška iz luknjice pogleda,
mucka jo ulovi seveda.
Jo s krempeljci držala,
kako jo rada ima, lagala.

Ko pa miško vso pohrusta,
si oblizne sladka usta.
Zdaj se gre na sonček gret,
o miška draga, pridi spet.


TELIČEK

Naša kravica je mamica postala,
nam telička lepega je darovala.
Lepo pisan`ga volička,
ki ni imel še nič rožička.

K jaslim smo ga privezali,
travico mu jesti dali.
A glej no!
Hrana ta za njega ni,
mleko mu najbolj diši.


VEVERICA

Veverica, veveričica,
kje je zdaj potičica?
Si lešnik ves obrala,
se s potico sama boš sladkala.

Povabi še mene,
tudi jaz bi rada zelo
jedla s tabo potico sladko.


JEŽEK

Ježek, bodiček,
kam se boš skril?
Bo zima in mraz
pa veter bo bril!

Kožušček iz iglic
je hladen tako,
na šivankah ležati
prijetno ne bo.

Pridi, oj, ježek,
pridi k nam!
Ko pri peči boš spal,
ti bom pravljice bral.

Ti odkrito priznam,
se tvojih iglic bojim,
le tebe za družbo
imeti želim.


PTIČEK IN FANTIČEK

Ptiček sprašuje: "Fantiček vesel,
kje se boš grel,
kje boš posteljico imel,
ko hladni sneg bo padat začel?"

Zima pa ptička nič ne skrbi,
si je v seniku postlal,
tam bo nogice grel,
v senu dišečem pa posteljico imel.

Na dvorišče bo hodil,
vsa zrnca pobral,
ki putkam za hrano,
jih kmetič bo dal.


VEVERICA ČINČARA

Veverica Činčara
v leski lešnike je našla.
Že jih grize, z zobki tre,
jedrc sladkih se naje.

Orehe, kostanj, žir nabira,
zalogo zimsko sebi zbira.
Ko bo spala zimsko spanje,
pri polni shrambi bodo lepše sanje.


JESEN

Poletje odhaja, že tu je jesen,
listje odpada z dreves,
hladneje postaja zares.

Sadje je zrelo, obiranja čas,
shramba bo polna,
ko pritisnil bo mraz.

V kraje toplejše so ptički odšli,
bo prišla pomlad,
se vrnejo vsi.


MIKLAVŽEV VEČER

Leto naokoli je,
prazniki pred vrati že.
Prvi nas Miklavž obišče,
park`ljček nas tud že išče.

Zvečer pri vratih pozvoni,
Miklavž z darili v hišo prihiti.
Vsi otroci se bojijo
in se k mamicam tiščijo.


STRAŠNI PARKELJ

Je parkelj na glavi rogat,
po telesu prav grdo kosmat,
na nogi mu je trd kopit`,
rep ima nazaj privit.

Mu jezik doli je rdeč,
veriga ovita okrog pleč,
s sabo nosi korobač,
res grd je kot rogač.

Ves črn po vasi se podi,
poredne otroke rad lovi,
z njimi v pekel drvi,
če pridni niso bili.

Otroci moji mali,
boste parkeljna odgnali -
napravite lepo križ,
z njim daleč parkeljna spodiš.


SVETI MIKLAVŽ

Sveti Miklavž prihaja iz raja,
vse otroke veselje navdaja,
ga čakajo težko,
še bolj pa darila, kar jih bo.

Fantiči in deklice že molijo lepo,
stepejo se včasih tud` grdo.
Sveti Miklavž,
sam veš, kakšen je ta naš drobiž,
prosijo te, da jim odpustiš.

Darove jim odložiš,
jih v pehar položiš.
saj radi obljubljajo,
da se poboljšajo,
a kaj, ko vse hitro pozabijo.


ZIMA

Zima je hladna prišla,
belega bo nasula snega.
Deca vesela čaka težko,
želi si snežne odeje samo.
Snegec, oj snegec, pokrij že zemljo.

Snežinke že padajo
vrteč se z neba.
Kako to je lepo,
v naših srčkih toplo.
Snegec, oj snegec, pokril bo zemljo.

Tam za našo vasjo,
na bregu je vse živo.
Se smuča, se sanka
družba vesela brez postanka.
Snegec, oj snegec, pokril je zemljo.


SNEŽENI MOŽ

Juhuhu, je zima snežna pri nas,
to srečni, veseli je čas.

Se kepa velika vali,
snežen`ga moža iz nje naredi.

Veselje prinaša, tudi skrbi -
kaj če sneženi mož na zboli?

Zares bo huda, težka ta reč,
sneženi mož ni za na peč.

Če bolezen obišče nas kdaj,
pozdravi vroči nas čaj.

Možu snežaku pa škoduje prav to,
njegovo bolezen ozdravit kako?

Kar v hladilnik ga dajmo
pa pozdravil se bo!


ZIMA ODHAJA

Zima odhaja,
topi se že žled,
spečo zemljo
prebuja sončece spet.

Trobentica zlata
trobi trara,
pod lesko pa zvonček
veselo cinglja.

Sneženi mož
sklanja trudno glavo,
mu sončece toplo škoduje zelo.

Iz stisnjene roke
je spustil metlo.
Žalostne briše si solzne oči,
so časi sneženi
prehitro odšli.