Male slike
| Male slike. (Iz načrtov mrtve duše.) Anton Aškerc |
| |||||||||||||
Ko je tebe, jadransko morje, v prvič ugledalo moje oko, vzkipelo mi je čuteče srce in prsi so se same radosti visoko dvigale. In duša moja, željna videti te, te je prisrčno pozdravljala! In ta morska širjava in ta sinja planjava in to kipeče valovje, kako vabljivo moč krije v sebi!
Ni čuda tedaj! da star mornar brez morja živeti ne more, ono mu je neobhodna potreba, kakor ribi bistra voda. Vsaj gledati ga mora! ...
Koj ko sem bil ostavil železniško postajo, oddal sem postreščeku svojo obilno potno torbo in svojo vizitnico, naznanil sem mu ulico in številko svojega bodočega stanišča, poslovil se od njega ter šel ogledavat to čarobno in vabljivo morje in njega plavajoče parobrode. Zanimalo me je, ob morskem bregu gredočega, drvenje in vrvenje ljudij, njihovo kričanje, govorica tujih narodov in drdranje voz. Z neizrečeno radovednostjo opazoval sem to živahno, veselo, zanimivo in polno živenje. In ko opazujem in ogledujem, in postajam in zopet počasno naprej korakam in se radovedno obračam zdaj na levo, zdaj na desno; prilepi se na me mala, čokata moška postava z drobnimi in črnimi očmi in s prijaznim obrazom, pozdraveč me s preprijazno besedo ter me vprašajoč, ali potrebujem kakega kažipota in razkazovalca znamenitostij mesta.
„Lepa hvala! Danes ne mislim mesta in njegove znamenitosti ogledovati; le morje, to čarobno morje izvabilo me je za trenotek le sem,“ odgovorim mu prijazno.
„Kaj ne! na tujca ima to čarobno morje velik utis?“ vpraša me on z rahlo besedo.
„Vsaka novorst ima na človeka velik utis!“ dejem mu ter počasnim korakom naprej grem.
Mala čokata postava sledi mi molče kakor moja senca. Iznebil bi se je rad, a ni mogoče. — Zopet se ustavim na morskem obrežji ter ogledujem velik anglešk parobrod, spoznal sem ga bil po praporu. Mož pristopi bližje k meni ter me uljudno vpraša, ali si hočem parobrod natančneje ogledati, dovoljenje bo že sam od kapitana dobil.
„Lepa hvala! Danes se mi ne poljubi!“ odgovorim hladno možu.
„Oprostite! Kedaj si pa mislite mesto natanko ogledati? Jaz imam dovolj časa in tudi mesto in njega znamenitosti mi niso neznane,“ deje preprijazno mož.
„Ko bi ne imel sorodnikov, bila bi mi vaša ponudba in postrežnost dobro došla,“ odgovorim glasno in skorno osorno možu.
Počasno korakam ob morksem bregu in mali mož mi sledi ter mi nekaj pripoveduje. Kaj? tega se ne vem spominjati; ni mi bilo mari njegovega pripovedovanja. In ko od obrežja zavijem proti notranjemu mestu, zagledam pri velikej palači pod svetilnico moža, ki je obuvala snažil. Iznebil bi se bil rad malo prahu, zato sem šel k njemu. Mož me pozdravi ter začne svoje opravilo. Mali mož, ki je bil vedno za manoj, vstopi se sedaj pred me, vzame klobuk raz glave ter me prosi daru. No, kaj sem hotel? Vzel sem dvajsetico ter mu jo podaril. Mož me srpo pogleda ter mi osorno in zaničljivo deje: „No, še beraču se več podari! — Sramujte se! — Za dvajsetico še nisem nikomur bil za kažipota in razkazovalca!“
Da me je ta beseda in to vedenje iznenadilo in razkačilo, razume se samo ob sebi; toda to ni vredno prepira, mislil sem si. Vzel sem še jedno dvajsetico, ter mu jo pomolil. Jezno jo je vzel ter odšel, ne da bi se mi bil zahvalil.
Jaz in moj snažitelj sva se smijala temu predrznemu možu; bil je Nemec, njegovo Dunajsko narečje ga je razodevalo.
„No, prvo lekcijo ste že dobro plačati!“ pravi snažitelj šale se.
„No, to je malenkost; pa zdaj me nobeden več na limanice ne vjame!“ odgovorim mu smeje se.
„Ti kažipoti so taki sitneži in vsiljenci, da se jih človek ne more znebiti, ko bi jih tudi s palico proč drvil. Ko kakega tujca zagledajo, sledé mu ter ga preganjajo kot lovec divjo zver. Težko je, jako težko je njim uiti. Neizvedeni tujec je skoro gotovo njih žrtev. No! vi ste se ga še dokaj hitro in z dovolj neznatnim plačilom iznebili,“ deje mi prijazno snažitelj.
Osnažil me je bil. Plačal sem mu. Prijazno se mi zahvali stari sloki mož s svetlimi in udrtimi očmi. Odšel sem, a ta prijazna in ven in ven poštena duša ostala mi je v spominu. —
Odslej je imel sivi mož vselej, kadar sem šel mimo njega, kako prijazno besedo za me. Na večer, ko sem bil ostavil družbo ter se sam sprehajal ob bregu čarobnega morja, postal sem češče pri njem, ker mi je rad kako zanimivo črtico iz svojega pomorskega živenja pripovedoval. Dasi sem vedel, da je starček v svojem živenji dokaj zanimivega doživel in dasi bi bil rad kaj skupnega iz njegovega živenja izvedel, vendar ga nesem hotel izvedavo po tem izpraševati ...
Čista italijanska sinjina blestela je že dokaj časa nad hrupnim glavnim mestom našega ljubega Primorja. Vročina je že od dne do dne bolj pritiskala in drevje in zelenje jelo se je sušiti.
Bilo je necega jutra. Solnce je prej ta dan sosebno hudo pripekalo, tako da je še po noči iz tlaku neprijetna vročina puhtela. Spal sem po noči dve uri ter imel nemirno spanje. In ko se je bilo jelo na vzhodu daniti, vstal sem ves potan in utrujen s postelje, opravil sem se ter naznanil hišni, da naj mojej sorodnici pove, da jo bom pri morji pričakoval.
Zmenila sva se s sorodnico prejšnji dan, da se popeljeva s čolničem v Miramar. — Ko sem stopil na ulico, bila je že vsa polna živenja. Težki vozovi drdrali so mimo mene in suhe postave delavcev hitele so služit svoj skromni kruh. Počasno korakal sem proti morju. Solnce je na vzhodu že vzplavalo. Soparno je bilo. Moj stari znanec je bil tudi že na svojem mestu. Zdehal je. Tudi njemu ni vročina privoščila dovolj sladkega spanja. Šel sem k njemu ter sem se mu pritoževal o tej neznosni vročini.
„Kaj vi marate, ki imate visoko, prostorno in zračno sobo! Ali jaz, ko pridem po leti na večer domov in stopim v svojo podrešno sobo, mislim, a sem prišel v peklensko brezdno. Ko odprem sobo, objame me taka soparica, da bi kmalu omočen postal. In v tej ozki, nizki in zaduhti sobi moram počivati, ne, čem reči, me muči čez noč neka neznana moč! To je živenje! Kaj ne gospod? — Bolje, da bi me ne bilo!“ govori starček z resnim glasom.
Nesem mu bil odgovoril; nem strmel sem proti sinjemu morju.
„Da, pokorim se, kakor nekdaj jetniki pod svinčenimi strehani v krasnih Benetkah!“ zamrmral je starček čez nekoliko časa in je zopet obmolknil.
„Da, tudi jaz sem bil nekdaj mlad, tudi jaz sem gledal srečne dneve!“ govori sivi mož na poluglasno in prej neznana otožnost razlije se po njegovem velem lici.
Radoveden sem postajal. — izvedel bi bil rad kaj več iz njegovega živenja; a vzbujati mu grenke spomine, zdelo se mi je trdosrčbno. A starčku razvezal se je jezik. Jel je sam o svojem dokaj burnem živenji pripovedovati. Z veliko pozornostjo sledil sem njega pripovedovanju.
„Vedite, jaz sem jedini sin revnega dalmatinskega ribiča. Ribji lov preživel je skromno mene, mojo ljubečo majko in drazega mi očeta. Morje in lahni čolnič bila sta že v moji prvi mladosti jedino veselje. Brez morja skoro živeti nisem mogel. Če le jeden dan nesem bil na morji, že mi je bil dolg čas. Ko sem z očetom ribaril, videl sem mimo mene pluti ladije in v mojih mladih prsih vzbudile so se želje, da bi kedaj postal posestnik veliki ladiji in potem — mislil sem si — bi ne bilo srečnejšega človeka na svetu.
Ko sem bil petnajst let star, umre mi iznenada oče; moja in moje majke jedina podpora. Pečal sem se še z ribarstvom; toda lov ni bil več tako bogat, premlad sem še bil. Komaj sva se preživela z majko.
Necega pomladanskega jutra, kmalu po smrti ljubljenega mi očeta, slonel sem ob svetilnici na obrežji. Tužen sem bil, pogrešal sem očeta. Nem in sanjaje strmel sem na sinje morje. Na obrežji sprehajal se je bogat ladijin posestnik, ki me je s svojim ljubkim okom — vsaj tako mi je pozneje sam pravil — dolgo časa opazoval. Smilil sem se mu, ko je bil bral na mojem lici otožnost. Pristopil je k meni ter me z ljubeznjivim glasom vprašal, kaj mi je, da sem tako otožen. Zaupno uprl sem svoje oko vanj ter mu povedal, da sem sirota brez očeta. Prikupil sem se mu bil, zato mi je rekel, da me vzame za svojega, ako mati dopusti.
„Ah! Kako bo mati vesela, ko bo čula to nenadno novico!“ vskliknil sem same radosti. Živel je mož v obilosti, a ta zavidljiva osoda ni mu podelila sreče imeti svojih otrok. — Postal sem njegov sin, sin v pravem pomenu besede. Ljubil me je, kakor le oče svojega sina ljubi. Tudi žena njegova me ni nič manj ljubila; imenoval sem jo vedno in jo še sedaj imenujem svojo drugo majko. — Tudi za mojo rodno majko je blagi mož do njene prerane smrti skrbel. —
Moje mladostne sanje so se deloma izpolnile! V svojem šestindvajsetletnem živenji izgubil sem svojega dobrotnika — svojega druzega očeta. Moje mladostne sanje so se popolnem izpolnile, v oporoki ostavil mi je blagi mož ladijo. Postal sem tako rekoč črez noč bogat, — črez noč samostojen gospodar. — Oženil sem se. Zadovoljno živel sem s svojo ljubljeno ženo. — Toda neizkaljene sreče ne uživa zemljan.
Necega viharnega zimskega dne požrlo je nenasičeno morsko žrelo vse moje imetje. A nesreča še ni do vrhunca prikipela! Žena moja, žena, ki sem jo ljubil, pobegnila je s svojim ljubovnikom, le sad najine ljubezni, desetletni Alfonzo, mi je ostal. — Vsaj veste, gospod, dvojna nesreča preveč skeli! Oddal sem svojega ljubljenega sina nekemu znancu ter šel srcu zdravila in sreče iskat. — V Havru stopil sem na nekej ladiji za pomorščaka. Od tod prišel sem na Angleško in iz Angleške plul sem s ponosnim parobrodom v daljno Indijo, kjer sem sedem let neprestano bival in duševno in telesno trpel. V hrupu življenja pozabil sem prebridke dogodke, a popolnem nikedar ne. Iz Indije podal sem se zopet na Angleško. A angleško podnebje ni mi ugajalo in tudi to nesrečno srce je po domovini hrepenelo. A komaj sem stopil na rojstna tla, že mi je zopet srce velelo: Beži od tod, tu tebi ni obstanka!
In bežal sem tu sem, ko sem bil poljubil grob, v kojem počiva moj predragi Alfonzo. Da mi tu neso cvetke cvetele in da mi še sedaj ne cveto, mi ni treba praviti. Mnogokrat ležal sem na trdem tlaku in na ladijskih vrvéh in v nemirno spanje zazibale so me svitle zvezde neba. — Jela me je zapuščati telesna moč, bal sem se beraške palice. Mojemu predniku tožil sem večkrat o tem; a on me je tolažil: „Le potrpite, le potrpite! Kmalu umrem in potem bodite vi moj naslednik. Zaslužek sicer ni velik, a vendar tolik, da ni treba beračiti.“
Umrl je blagi mož in jaz mu nasledujem. Živi se sicer, toda beraško; bolje bi bilo, da bi ne bilo to živenje!“
Umolknil je mož. Nem zrl je pred se in v očesu, katero sem mislil, ne pozna solz, zablestela je biserna solza, ki se je bolj žarila kakor demant v kraljevi kroni!
„In kaj je z ženo?“ vprašal sem moža po malem molku sočutno.
„Od onega osodepolnega dneva, ko je pobegnila, je nesem videl ne čul o njej. Da si me je nesrečnega storila, vendar je nesem nikedar klel; temveč blagoslavljal sem jo, ljubil jo ter jo še sedaj ljubim. Njena čarobna podoba spremljala me je po sveti in mi še sedaj sveti v to nesrečno dušo! V zibeli berač in na kraji groba tudi, kaj čem?“
Mož je obmolknil in biserna solza zablestela se je zopet v očesu, se utrnila ter se vila mej gubami lica kakor bister potok čez pozno-jesensko ravan.
Prišla je sorodnica. Poslovil sem se ginjen od moža. Najel sem čolnic. Šestnajstletni mladenič, iz Oglejske okolice doma, vozil je naju. Sveži morski vzduh nas je objel. Nad nami blestela se je čista sinjina nebá, pred nami razprostiralo se je pa temnozeleno površje širnega morja. Leskeče se ribe poskakovale so raduje se svojega živenja in morske ptice obletavale so leteči čolnič. Prej tesno srce se je razširilo ter se radovalo veselega živenja. Črnooki mladenič pripovedoval je o duhovih, kateri baje hodijo strašit v grad Miramar. „V svitlih, mesečnih nočeh sprehaja se na balkonu dolga, črno oblečena postava z bledim obrazom ter bridko vzdihuje, da se še na morje slišijo težki in bridki izdihi; človeka nehote obide groza“; tako je brezskrbni mladenič pripovedoval. In kar je pripovedoval, verjel je. „Kaka razlika mej neizkušenim mladeničem in sivim starčkom, ki je dokaj videl, preživel, trpel in še trpi!“ mislil sem si. — Govoré, šalé se in opazujé pripluli smo v Miramar. Po širokih mramornatih stopnicah prišla sva s sorodnico na teraso. Vrt v vsej svojej krasoti ležal je pred nama. Mislil sem si, da bi vam kje doli v Andalušiji, tako me je iznenadila in očarala ta tropična vegetacija. Tam gori na zahodni strani dviga se izmej vitkih cipres prijazna Vila, na vzhodni strani je pa lozini hod, v katerem sta se Maks in Dragojila v bledi mesečini tolikokrat sprehajala, tolikokrat sanjala! Človek opazuje, raduje se zamaknjen gleda to krasoto, a nagledati se je ne more. Iz lozinega hoda stopimo v grad. Gledamo, čudimo se in strmimo nad to priprosto krasoto. Pa popisi, tudi najbolj natančni, bi ničesar ne koristili! — Stopimo na balkon, in morje v vsem svojem veličestvu razprostira se pred nami. Mislimo si, da se je kor raja tu odtrgal, ko so tod mimo angelji ž njim pluli. Kakor Italijan o svojem Neapolji govori: Neapol vidi, potem umri; tako bi tudi naš Primorjan lahko rekel: Miramar vidi, potem umri!
In čudeča se duša vpraša se nehote: Ali ni imel ta krasni grad dovolj prostora za dvoje ljubečih src? — Ne! odgovarja nam hladnokrvno odmev zgodovine. — In zdaj počivaš ti, nepozabni Maks, tam v stolnem mestu mej svojimi pradedi v kapucinski rakvi in s taboj počiva ah! toliko in toliko neizpolnjenih želj. To vem, jedina tolažba ti je, da si poizvedel pri svojih pradedih, da ni le samo tebe usoda sovražila!
V srci poraja se cela vrsta veselih in neveselih občutkov. Srce je nemirno! — Zopet na morje!
Duša se je umirila zroč v valovito morje. Hitro beži lahni čolnič poljubovan od biserni valov. Črnooki mladenič zapoje s svojim zvonkim glasom prekrasno Benečansko barkarolo: „La Biondina in gondoleta!“ in vsi neprijetni utisi so v trenotku izbrisani in vse sanje izbeže. Ko so bili utihnili prijetno-zveneči glasovi mladeničevi, pogrešal sem na svojej strani srcá, ki bi me umelo, ki bi me ljubilo. — Nove želje, — nove sanje!