Mala bogoiskateljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search


Pred Boga je treba poklekati, ker
je tako velik, pred otroka, ker je
tako majhen.

O otrocih, ki doraščajo, ne vemo nič več poročati; postali so kot drugi tudi — ljudje. V svojih prvih letih pa je otrok še, rekel bi, značaj. Vsaj enoten (ker še ne pozna nobenega tistih razdorov, ki pozneje značaj razdvajajo), ker je še preprosta resnična narava. Čisti naravni ljudje so resnični, ne morejo lagati, ker je čisto protinaravno, če človek nekaj drugega pove kot, kar ve, če se drugačen zdi, kot je. Tukaj moram še enkrat povedati: Ako bi otrok pri drugih ne videl laži, bi sam ne začel tako hitro lagati. Poznam otroke, ki so pri štirih ali petih letih siloviti gorečneži resnice, ki vedno v velikem strahu živijo, ali res vedno govorijo zgolj resnico. Znamenje, da že poznajo laž in da so jim laž že opisali kot nekaj ostudnega. Včasih gotovo čisto odveč. Mlad človek bi prezrl marsikatero pregreho, ako bi je nihče ne imenoval.

Tu se domislim naše petletne punčke, ki je cel mož.

»Ali boš danes mirno spala, ko te bom položila v posteljo?« vprašuje mati.

»Hotela bi že,« reče mala.

»Ali mi obljubiš?« 

»Čisto obljubiti ne morem. Ako pade vrč na tla, ne morem spati.« 

»Otrok, saj ne pade nobeden na tla!« 

»Če me ugrizne muha, tudi ne morem spati. Hočem pač, toda ne vem, ali bom tudi mogla.« 

»Ali boš vsaj mirna in ne boš klepetala?« 

Tukaj mala Marta obmolkne. Ležati zbujena v postelji in ne klepetati — to je zelo trdo! Saj sem vendar ženska, čeprav majhna. Zjutraj izpregovorimo prvo besedo, ki je v hiši izgovorjena: »Mati, ali si že zbujena? Ali imajo angeli tudi nogavice? Ali so danes češnje zrele? Zakaj so oblaki? Da lahko dežuje? Toda saj ni treba, da dežuje. Ali se tudi polži zmočijo, kadar dežuje?« Tako ves dan. Nobeno duševno delo ni tako težko, kot odgovarjati otroku na vsa vprašanja, četudi samo preprosto. Le poskusite, kmalu boste videli, da vaš razum in znanje morebiti za odrasle otroke ravno zadostuje, da je pa za otroke čisto nezadostno. — Dvanajst — ali štirinajsturna igra vprašanj in odgovorov naj bi se torej v posteljici končala. Ker pa mati zelo sili, zato mala končno obljubi, da bo mirna, čisto mirna. — In drži besedo. Ko je enkrat obljubila, ostane pri tem. — Na to pa nihče ne pomisli, koliko napora malo to stane. Trepalnice stisne; nič ne pomaga; ne more spati, hoče povedati, da ne more spati, hoče vprašati, ali vrč prav zares ne bo padel na tla ali se dobijo na sejmu tudi živi povodnji konji. In ne sme, kajti obljubila je, da ne bo več klepetala. — Zdajci pa je sila pri kraju; ni treba več stiskati trepalnice, mašiti ust — ker leži v sladkem, svetem otroškem spanju ...

Z novim prebujenjem se seveda začnejo nove skrbi. Veselo, kratko, ubogljivo dete ima svoje posebne skrbi.

»Ali boš danes pridna, Marta?« 

»Morebiti.« 

»Zakaj samo morebiti?« 

»Če mi bo Janez metal grah v obraz, mu bom dala eno po glavi. Morebiti. Za gotovo ne vem.« 

Ona se noče obvezati za nič, česar se ji zdi, da bi v okolnostih ne mogla držati; nič ji ni strašnejšega, ko če se nekaj drugače izvrši, kot je bilo dogovorjeno. Iste zanesljivosti, ki se je sama drži, zahteva tudi od »otrok«. Otroci so njeni starejši bratje in sestre, ki imajo dvanajst, petnajst, dvajset in ena in dvajset let. Z največjo dobrodušnostjo gleda na te »otroke«; samo če počenja kateri le preotročje stvari, če stoji, n. pr. gimnazijec na glavi ali če si vseučiliščnik priveže lisičji rep kot brke, tedaj šine preko rožnega obraza male punčke senca rahlega zaničevanja.

Za resnega smatra samo očeta, ker jo tudi on smatra za resno. Kajti ona hoče, da jo imajo za resno, kar pa ne izključuje, da oba često uganjata zelo razposajene burke. Oče in Bog sta ji dva najmerodajnejša človeka. Prvemu češe vsak dan lase, drugega še ni nikoli videla. Mala se rada bavi z nadnaravnimi stvarmi in je pri tem tako pametna kot kak trden dogmatik ali modrijan.

»Vsak dan mislim na smrt,« mi je nekoč rekla na izprehodu. »Veselim se je že.« 

»Oho!« sem zaklical. »Ali ti na svetu ne ugaja?« 

»Ugaja mi že, toda v nebesih je še lepše.« 

»In bi rada šla od svojega očeta?« 

Opazil sem pač, da jo je ta trda beseda zadela v srčece, čisto nalahko je trenila s trepalnicami in rekla na ves glas: »Oh, saj prideš tudi ti v nebesa.« 

»Kaj pa bova tam skupaj delala?« 

»Letala bova pač okoli. Saj postanemo vsi angeli. Ti boš tudi angel, oče, toda svoja očala moraš obdržati, sicer te ne bom spoznala med drugimi angeli. Ali boš tudi v nebesih še imel naduho?« 

»Upam, da ne, otrok.« 

»Kajne, oče, večji ljudje postanejo v nebesih novi bogovi?« 

— No, sem si mislil, punčka, ako boš tako nadaljevala, te bodo končno še izobčili. Večji ljudje. Seveda, ljudje morajo postati večji in Bogu podobni; tudi jaz mislim tako.

»Ko bom angel,« je mala nadaljevala, »potem ne bom več brala jagod!« 

»Zakaj pa ne? Ali ne maraš jagod?« 

»Maram jih že, toda jagode so za otroke, ki nimajo kril. Angeli lahko zletijo na češnjo. — Oče, ali bo mož, ki ga je zadnjič vlak povozil, tudi angel?« 

»Če bodo vsi, bo tudi on,« sem dvoumno prerokoval.

»Kako pa bo ljubi Bog to naredil? Ali bo moža zopet sestavil?« 

Pomniti je treba, da se odgovori, katere dajam otroku, ki veselo stopica poleg mene, vdolbejo kot z dletom v male možgane. In nekoč — vedno zopet opominjam — bo presodil, da je stari marsikaj rekel, česar niti sam ni vedel. Molčal sem torej, boječ se otrokove sodbe.

Mala me je pogledala nekoliko poparjeno. Šla sva po poljski poti in molčala. Tu so stale cvetlice, tam se zibali metuljčki; Marta se ni brigala za to in koracala v svoji svetli oblekci zamišljeno poleg mene. Nenadoma je rekla: »Toda, ne res, oče, Bog pa je?« 

Takrat sem jo hitro dvignil, jo pritisnil na prsi, jo objel in zaklical: »Da, otrok, je! Je!«