Makalonca

Živel je kralj, ki je imel majhno kraljestvo in petero sinov, hčere nobene.Premišljeval je, kam bi s sinovi, da bi bili preskrbljeni, kakor se spodobi za kraljevske otroke. Tako je sklenil: Najstarejši bo moj naslednik; kralj bo. Taka je navada. Drugi sin rad moli. Naj bo za opata. Tretji, ki se rad postavlja, naj bo za vojvoda. Četrti lepo piše in zvit je ko ovnov rog. Ta bo za kraljevskega pisarja. Peti — najmlajši — tu se je kolo kraljevske modrosti ustavilo. Kam bi z njim? Pripraven je za vsako reč. Vse mu stoji k rokam: pero in meč, citre in sekira, kladivo in kopača. »Naj bo, kar bo,« je rekel kralj, ko se ni mogel odločiti. Leta so tekla. Vsak sin se je poprijel tega, kar mu je bil oče kralj določil. Samo najmlajši je bil na dvoru za vse in za nič. Zato je nekega dne rekel očetu: »Vidim, da nimate kam z mano. Zato pojdem po svetu. Dela je dovolj. Kjer je delo, tam je kruh.« In kar navezal si je popotnjo in se poslovil. Mati kraljica je bridko jokala, oče kralj pa nič. Ko je mati sina, Petrus mu je bilo ime, za slovo objemala, mu je dala za spomin dragocen prstan z žlahtnim kamnom. »Imej ga za spomin na mater. Ne izgubi ga, da ne boš nikoli pozabil name, ki te imam najrajši.« Sin je materi to sveto obljubil in odšel iz kraljevega doma.
Ko je pripotoval iz kraljestva, je prišel v veliko cesarstvo. Takoj je poiskal delo in se zadal pri kovaču — umazancu. Trdo je nabijal po nakovalu, da ga je bil mojster zelo vesel. Ta kovač je koval tudi cesarske konje. Preskusil je Petrusa, kako se bo obnesel pri tem delu. Kovač je kar strmel. Petrus je koval tako lične podkve, da so se ulegale kakor ulite na kopita konj iz cesarskega hleva — konjaka. Nekega dne so prignali cesarski hlapci najlepšega konja in povedali: »Ta konj nosi samó cesarico. Podkuj ga s srebrnimi podkvicami in glej, da ga ne zakuješ. Glavo ti snamemo!» Mojstru kovaču so se tresle roke. »Če bi ga zakoval, zbogom moja glava!« Preplašeno je pogledal Petrusa: »Ali si ga upaš podkovati?« »Za srebrno kovanje si ti, mojster, ne jaz! Če pa želiš, zakaj bi ga ne?« Petrus je skoval prelepe štiri srebrne podkve in jih priličil na kopita cesaričinega konja, da so hlapci kar gledali. Veliki cesarski hlapec je Petrusa potapljal po rami in ga pohvalil: »Tako si ga podkoval, kakor bi cesarico obul v židane šolnčke.« Za te podkve je dobil Petrus cesarsko darilo. Ker je varčeval, je sklenil, da s prihranki in tem darilom odide in si poišče drugo službo. Ravno tedaj se je začel sveti post. Ljudje so prignali vsak dan polno konj. Bližalo se je pomladansko oranje, treba je bilo novih podkev. »Zbogom, mojster! Nič kaj ne zamerite, jaz grem.« Mojster kovač se je pograbil za glavo: »Ob največjem delu me zapuščaš? Ne hodi! Primaknem ti pri plači in — in — « Kovač je premišljeval, kaj bi mu še obljubil. Spomnil se je, da je Petrus ves mrtev na rake. »— in vsak dan v postu boš jedel rake.« Taka obljuba je Petrusa premamila, da se je omečil in ostal. Mojster kovač, velik stiskač, je pa dvignil umazan prst in še dodal:»Velja, do velike noči! Toda tvoji denarji so v moji skrinji. če bi mi skrhal besedo in hotel iti, so denarji moji.« Petrus je potrdil in spet je zapelo njegovo kladivo in pelo od zore do mraka. Vesel je čakal rakov. Prišel je prvi dan, rakov nikjer, samo fižol. Prišel je drugi dan, rakov še nič. Spet fižol. Prišel je tretji dan, rakov od nikoder, a namesto fižola bob. »Kje so raki?« se razjezi Petrus. Rovač pokaže na skledo boba: »Če še enkrat rečeš, da to niso raki, pojdi zbogom. Tvoj denar je moj.« Petrus je molčal, jedel bob in nazadnje zagodrnjal:»Raki so, le silno majhni.« Naslednji dan so prignali kmetje mnogo konj kovat. Tedaj si jo Petrus izmisli. Izpred kovačnice je zagledal, kako je stara muca stala vrh strehe. Ves v sapi plane v kovačnico in kriči:»Mojster, beživa, beživa! Na strehi stoji lev in čaka, kdaj naju požre.« Kovač skoči od nakovala z najtežjim kladivom v roki. Pogleda na streho: »Avša, avšasta, to ni lev, to je mačka!«»Še enkrat reci, da ni lev, odidem še danes in cesarskim te zatožim, že veš zakaj!« »Resnično res! Lev je, pravi lev!« je v strahu pritrdil mojster kovač, da so vsi možaki pred kovačnico prasnili v smeh. »Dobro mu je zabelil post!« so rekli, ker so že vsi vedeli, kakšne rake kuha Petrusu kovač-stiskač. Petrus je počakal velike noči, nato se je poslovil od kovača-stiskača in ga še enkrat podražil z levom na strehi.
Ko hodi po cesarstvu, naleti na tesarja Volbenka. »Mojster, ali imate delo?« »Preveč!« »Ali bi sprejeli mene za pomoč?« »Prav rad.« In bila sta zgovorjena. Petrus je tesal, da so iveri in trske letele na vse plati. Pa Volbenk je bil že tak: če se je bilo treba lotiti grčastega hloda, ga je ukazal Petrusu. če je bilo treba izdolbsti s puntako štirivoglato luknjo v steber, jo je velel Petrusu. če sta vzdigovala težke stožnike, je Petrus moral prijeti pri debelejšem koncu. Mojster je med delom govoril in govoril, če je bil le kdo blizu, da ga je poslušal. Jezik mu je migal kakor osi ritka. Pri tesanju se je pa obiral — res pravi počasne. Ljudje so ga takole presodili: Pod milim Bogom za vsako delo je kasen, uren le za tri reči: kadar tlači tobak v čedro, meša kvarte in zvrne kozarček. Ker pa imajo kmetje oči in jim je Bog dal zdravo pamet, so se kar trgali za Petrusa. Kdor je prišel, da mu steše ali popravi to in ono, je vsak pristavil: »Volbenk, kar Petrusa mi pošlji!« »Kakor da bi bil jaz za nič,« je godrnjal mojster tesar od blede nevoščljivosti, ki jo je sam hudobar zasejal na zelnike tistih lenob, ki sami z mezincem ne ganejo, vse pridne pa zavidajo in objedajo. Tak je bil tesar Volbenk. Zato je sklenil, da mora ob priložnosti Petrusu kako nagosti. Ker je bila brv čez vaški potok dokaj preperela, naroči Župan Volbenku, naj jo popravi. Takoj sta se je s Petrusom lotila. Položila sta nove lege mostnice, postavila trdne držaje, lege pokrila z novimi plohi. Ko sta opravila delo, je prišel sam Župan, da brv ogleda. »Prav in dobro,« je župan potrdil delo in oba tesarja povabil v krčmo. Prisedli so tudi drugi možje in pretresali občinske zadeve. Med pogovorom — bila je Že tema — se je Volbenk ukradel iz krčme. Stopil je na brv, odmeril pet korakov, pri šestem je dvignil z mostnic desko in jo podžagal. Nato se je vrnil v krčmo. Ni vedel, da ga je opazovala krčmarica. Radovedna je bila, kaj šari po brvi. Pri dobrem vinu so se zasedeli. Volbenk vinu ni prizanašal. Pozno so začeli vstajati, da gredo. Volbenkov hudobni namen, da bi umazal Petrusa, je bil takle: Prvi po brvi pojdem jaz. Podžagano desko preskočim. Za mano pride bržkone Petrus. Morda sam župan. O, tedaj jo bo Petrus, ki je pokladal deske, skupil! Volbenk je res prvi zakoračil na brv. Ker je bil dobro vinski, se je zmotil, ko je štel korake. Preskočil je desko pri petem koraku in skočil ravno na podžagano. »Rsssk!« je reklo. Volbenk je zamotovilil z rokami, se udrl skozi brv in cmoknil v potok. »Luč, luč!« je ukazoval Župan, ki je še stal sredi mož pred krčmo. Krčmarica je svetila Volbenku, ki je po vseh štirih lezel iz potoka. Kar curljalo je od njega. »Petrus je pokladal deske!« je togotno kričal tesar. »Podžagal si jo pa ti, grdun!« je stopila predenj krčmarica in mu posvetila pod nos. »Dobro sem te videla.« »Kdor drugim žaga, sam gaga,« je skomizgnil župan z rameni, vsem voščil lahko noč in odšel. Petrus je v ranem jutru pospravil svoje reči. Nato se je poslovil od mojstra: »Sram te bodi!« in odšel.
Petrus je hodil potrt in jezen. Da le morejo ljudje takšni biti, je premišljeval. Toda hitro si je izbil iz glave potrte in jezne misli. Veselo si je zažvižgal in potoval dalje. Pri- šel je do dolgega in širokega travnika. Na njem so se vadili cesarski vojščaki: s sabljami, z meči in sulicami. Ko jih je gledal, mu je bilo kar dolgčas. Zakaj že davno ni imel meča v roki. Zato mu šine v glavo, da bi se ponudil za vojščaka. Mahnil jo je kar k poveljniku, ki je sedel na konju, in se mu ponudil. Poveljnik si ogleda postavnega fanta. Všeč mu je bil. Drugi dan je bil Petrus že na travniku med vojščaki. Ko je poveljnik videl, kako mu šviga meč, kako se mu bliska sablja, je jahal k njemu in velel stotniku, naj Petrusu kar koj prišije tri zvezde. Prav tisti čas so pa prišli trije tuji vitezi na cesarski dvor in vabili na dvoboj. Prvi je bil vitez od lune, drugi vitez od sonca, tretji vitez od zvezd. Tako so se imenovali. Prihajali so vitezi in sinovi knezov. Viteza od lune in viteza od sonca je kjekteri le podrl. Nihče pa ni zmogel viteza od zvezd. Cesar je bil zelo nejevoljen. Poklical je poveljnika in ukazal: »Izberi izmed vojščakov najboljšega, da nas potegne iz sramote!» Poveljnik je odšel in dolgo izbiral. Nazadnje se ustavi pri Petrusu. »Ali bi šel, da bi se pomeril z vitezom od zvezd?» »Zakaj ne? Nič se ga ne bojim.« Poveljnik je bil vesel Petrusovega poguma. Prinesli so viteško obleko in orožje ter ga napravili. Petrus je moško odjezdil na cesarsko dvorišče, kjer ga je čakal vitez od zvezd. Boj je prišel gledal sam cesar in ob njem prelepa cesarična Makalonca. Ko je hčerka Makalonca zagledala Petrusa, jo je kar privzdignilo. Viteza, ki bi ji bil tako všeč kakor Petrus, še ni videla. Vitez od zvezd je premeril Petrusa od peta do temena. Nato mu je zasmehljivo rekel: »Lepi fantič, čemu hodiš nadme? Ali misliš, da se bova le za šalo poigrala?» »Nisem se prišel igrat. Pomerila se bova, kakor se spodobi za viteze!» Petrus je obrnil konja in vitezu od zvezd pokazal hrbet. Makalonca je bila vsa rdeča in kar trepetala je. Viteza sta treščila skupaj. Po bliskovo so jima šle sablje. Vitez od zvezd je pihal od togote in hropel od truda. Boj je bil trd in dolg. Gledalcem je zastajala sapa. Kar nenadno se vzpne Petrusov konj, vitezu od zvezd je odletela sablja iz rok in sam je telebnil s konja. Petrus je s konjem preskočil premaganega viteza od zvezd, se priklonil cesarju in Makalonci ter hotel oditi. Pa so ga ustavili. Sam cesar mu je stisnil roko in ga zahvalil. Da je bila Makalonca tik za cesarjem, ni da bi pravili. Milo ga je pogledala, mu toplo segla v roko in ga tiho vprašala, kam hodi ob nedeljah k maši, da se bosta še kdaj srečala. Mesec dni sta se Petrus in Makalonca v cerkev in iz cerkve grede srečevala in se bolj z očmi ko z besedami zgovarjala. Zadnjo nedeljo mu Makalonca pošepeta: »Jutri pred zarjo te na vrtu počakam.« Nič drugega ni rekla. Petrus je vse razumel. Pred zarjo je bil Petrus na vrtu. Makalonca tudi in dva iskra konja z njo. Prhnila sta na konja in odpeketala. Ko Makalonce ni bilo k obedu, so jo šele pogrešili. »Tak táko mi je naredila!« se je hitro ovedel cesar. »Straža, takoj na konje in na vse štiri vetrove! Makalonca je ušla s Petrusom. Dohitite in ujemite ju. Pokažem jima, kdo in kaj je oče in cesar.« Stražarji so se razleteli na vse plati. Šele drugi dan pod noč so se vrnili na trudnih in spenjenih konjih brez Petrusa in brez Makalonce. Ušla sta jim čez mejo v drugo kraljestvo.
Petrus in Makalonca sta prijezdila do senčnega gaja onstran meje. Od tam se je lepo videlo na morje, ki je bilo blizu. Petrus je pogrnil plašč na mah, da bi si utrujena Makalonca odpočila. Iz usnjate torbe je vzel brašno in ji nudil malico. Ko sta se odteščala in odžejala, je Makalonca legla in trdno zaspala. Petrus je še posedel ob njej, snel materin prstan in ga ogledoval. »Oj, ljuba moja mati, ko bi ti vedela, kod se potika tvoj Petrus!« Do solz ga je ganila misel na mater. Ob tem se je tudi njemu zadremalo. Prstan mu je zdrknil iz rok in se potočil v zeleno travico. Ko Petrus sede dremlje, ga predrami nekaj, kakor bi mu veter dahnil v lice. Odpre oči. Orel je priletel z viška, kavsnil po prstanu in ga odnesel. Letel je čez morje proti skalnatemu otoku. Petrus je gledal za njim. »Mladičem nese prstan!« je Petrus planil kvišku in tekel v eni sapi k morju. Tam je našel ribiča. »Hej, ribič, hitro me popelji na skalnati otok.« »Ni varno. Nevihta se bliža. Le poglej, kako je že skodrano morje.« Petrus mu je vrgel cekin. »Moram na otok. Ne boj se viharja!« Ribič je pobral zlatnik, saj ga še nikoli ni imel. Hitro sta odveslala. Nista še bila na sredi pota, ko se je začelo morje buriti. Valovi so rasli, voda je pljuskala v čoln in ga premetavala sedaj vrh morskih grebenov, sedaj ga pogrezala v doline silnih valov. Oba sta veslala za žive in mrtve. Vihar ju je gnal proti otoku. Ko sta bila že prav blizu, zgrabi čoln velikanski val in ga trešči ob pečine. Kar razklalo ga je. Petrus se je zagrabil za pečino, ribiča so požrli valovi. Ko se je Petrus izkopal po pečini na suho, ni nič odlašal. Hitel je na otok in iskal orlovo gnezdo. Prepričanje bil, da je orel nesel prstan mladičem. Gnezdo je res ugledal in priplezal do njega. Prebrskal je gnezdo, zaklal vse tri mladiče in iskal prstan po drobu. Ni ga našel. Ves truden, opraskan in moker se je sesedel. Na glas bi bil jokal, ko bi ga kot viteza ne bilo sram. »Sedaj sem ob vse. Ob materin prstan in ob Makalonco. Uboga Makalonca!» Preždel je noč in dan na obrežju, dokler ga ni začel gruditi glad. Ob lakoti si človek pomaga, kakor ve in zna. Petrus je taval po obrežju in iskal polžkov, da bi si z njimi utešil lačnost. Kar zagleda nekaj ribiškega orodja, ki ga je morje splavilo na suho. Med mokro šaro je našel trnek. Takoj si ga je pripravil in začel loviti. Dobro so prijemale. Potegne in izvleče veliko ribo. »Ho, za tri dni te imam dovolj!« je ves vesel začel nabirati suhljad, da si zakuri in si jo speče. Ko je ogenj lepo zagorel, je razparal ribo. Zavriskal je, da se je razleglo po vsem otoku. V ribi je našel materin prstan, ki je zdrknil orlu iz kljuna in padel v morje, kjer ga je požrla riba. Petrus bi bil neskončno srečen, ko bi bil mogel z otoka do Makalonce. Zato je kuril noč in dan. Morda ugleda ogenj kaka ladja in ga reši. Kuril je teden dni ter že obupoval. Deveti dan pa res prijadra mimo ladja. Mornarji so opazili ogenj. »Na otoku ni žive duše, in vendar je ogenj. Nekdo kliče na pomoč.« Pritisnili so k bregu in našli Petrusa. Prosil jih je in z zlatom obdaroval, da so ga prepeljali. Petrus hiti na počivališče, kjer sta bila z Makalonco. Po Makalonci ne duha ne sluha. »Če ves svet obhodim, dobiti jo moram!« sklene Petrus in ubere pot pod noge. Kamor je prišel in kogar je srečal, vsakega je vprašal, ali je kaj videl in srečal tako in tako deklico. Nihče je ni videl, nihče nič vedel o njej. Nekega dne srečajo Petrusa kraljevi vojščaki. »Stoj! Kdo si?« »Popotnik.« »Vemo, kakšen popotnik,« spregovori poveljnik. »Potepuh — ogleduh si! Vklenite ga!» Vojščaki so ga obstopili, ga deli v verige in odgnali v ječo.
Makalonca je prespala tisto noč po begu ko ubita. Sila utrujena je bila od dolge ježe. »Petrus!« je bila prva beseda, ko se je zbudila, si pomela oči in se ozrla. Petrusa nikjer. Nič se ni prestrašila. Prav gotovo je šel pogledat za konjema, ki sta se pasla na trati. Morda je šel nabirat jagod, da mi jih prinese za kosilce. Mirno je čakala in časih še zaklicala: »Petruuus!« Odgovora ni bilo. Slišala je, da sta na njene klice zarezgetala konja. Zato je šla proti trati, kjer sta se pasla. Konja sta veselo hrzajoč pritekla k njej. Makalonca ju je božala po vratu in tapljala po sitih lakotnicah: »Pridna, pridna! Le majčkeno potrpita. Ko se Petrus vrne, odjezdimo hitro dalje.« Sonce je privozilo že dokaj visoko. Petrusa od nikoder. Makalonco je začelo skrbeti. Vsa nemirna je šla v gozd, klicala in klicala. Odmevala je le gluha loza. Stekla je po bregu do morja. Valovi so šumeli, beli grebeni so se delali na vodi. Makalonca je klicala v morje, klicala v bregove. Nič in nič. Vsa zbegana in hripava se je vrnila na počivališče. Po sili je skušala jesti od brašna. Jed se ji je uprla. Niti grižljaja ni mogla spraviti iz ust. Obupana se je sesedla na Petrusov plašč in zajokala. Preječala je ves dan in še vso noč. Petrusa ni bilo od nikoder. »Ali me je res popustil v tej tuji deželi? — Ah ne, Petrus Že ne! — Morda je šel v gozd in so ga pobili razbojniki? — Zakaj sem tako trdo in brez skrbi zaspala? — Ali me tepe šiba, ker sem ušla brez očetove volje, brez materinega blagoslova?« Makalonco so oblile spet solze, ki so kapale na Petrusov plašč. Ves dan je preždela na plašču in še vso noč prebila v strahu. Molila je k svetemu Šempasu, naj poprosi zanjo Marijo, ki pestuje Jezuščka. Zjutraj si je otrla solzne oči in čutila, da je pogumna. Pobrala je Petrusov plašč in torbo z brašnom, zajezdila konja in odjahala kamor koli. Samo domov si ni upala. Pri veliki pristavi sredi širokega polja se je ustavila in stopila v gostinec. Tam je postavila na prodaj Petrusovega konja in ga dobro prodala. Nato je jezdila s svojim konjem dalje. Dolgo dolgo je popotovala, da je obšla očetovo cesarstvo in prišla v tuje kraljestvo. Ker je ves izkupiček za Petrusovega konja potrošila, je prodala še svojega konja. Potem je ponudila svojo žlahtno obleko kmečki pastirici in sta menjali. Urezala si je popotno palico, obesila čez rame torbo za brašno in kot pastirica potovala kar peš. Kmalu je zagledala na hribčku velik, bel grad. Tja se nameri, da popraša po službi. Na beli stezi pod gradom jo sreča priletna gospa. »Kam greš, deklica?« jo gospa prijazno nagovori. »Službe iščem.« Gospa pogleda njene bele roke. »Kaj pa znaš, ko imaš tako gosposke roke?« »Spletična sem; zato nimam žuljev.« »Lej, lej, kakor nalašč. Pojdi z mano!« Makalonca je šla z žlahtno gospo proti gradu. Tam je ostrmela, ko je videla, kako se vsi gospe globoko priklanjajo. Spoznala je, da je ta gospa kraljica sama. Kraljica jo je najela. Makalonca ji je spletala v kite sive lase, ji stregla, ji pela, rahljala blazine in jo spremljala, kamor se je šla sprehajat. Kraljica jo je tako vzljubila, da brez nje kar ni mogla prebiti. Niti dekla, niti mojškrica, niti služabnik ji niso znali več prav postreči. Za vse in vedno: Makalonca, Makalonca! Kar zavidali so jo za toliko kraljičino ljubezen. O tem pa, da je cesarjeva hči, je molčala ko zid. Le kadar je sama sedela, je potočila marsikako solzo za izgubljenim Petrusom in za cesarskim dvorom.
Petrus je tičal v ječi. Straža in biriči so mu grozili, da bo ob glavo, ker je prav gotovo ogleduh za sovražnega kralja, ki grozi deželi z vojsko. Krvava sodba mu bo vse dokazala. Petrus pred sodbo ni hotel nič odgovarjati. Zahteval je: »Postavite me pred kralja! Edino njemu bom povedal.« Sodniki so vprašali kralja. »Dobro, naj pride!« Petrus je kralju vse povedal: da je kraljevski sin, da je vitez, da se zna vojskovati, in se mu ponudil za na vojsko. »Kar prav,« je rekel kralj. »Vojsko mi je napovedal sosed, ki mi hoče vzeti najlepše njive in travnike. Ali si upaš peljati mojo vojsko nadenj?« »Prav rad. Toda dovoli mi, da si sam izberem vojščake.« »Izberi!« Pred Petrusa so postavili vso kraljevo vojsko. Petrus jih je odbiral od moža do moža. Vse strahopetne je odrinil, same junake pa nabral. Udaril je z njimi nad roparskega soseda, potolkel njegovo vojsko in napravil mir v deželi. Kralj je bil ves srečen. Sedaj, ko je imel takega vojskovodjo, ga je bolelo le to, da ni imel sina. Zato je povabil na zbor velikaše. »Staram se,« jim je govoril. »Sina naslednika nimam. Preden umrjem, moram vendar komu izročiti krono.« Velikaši so potrdili kraljevi sklep. Marsikdo je na tihem premišljeval, kako bi se njemu lepo podala kraljevska krona. Zinil pa ni nihče nič. »Takole sem preudaril. Kdo nam je potolkel sovražnega kralja? — Petrus. — Kdo mi je obvaroval njive in travnike? — Petrus. — Kdo naredil mir v deželi? — Petrus. — Kraljevska kri mu teče po Žilah, vitez je, bojevnik, da mu ni tekmeca. Zato bom dal napisati in s kraljevskim pečatom podpečatiti: Moj naslednik bo Petrus.« Velikaši so se priklonili, kraljevo voljo potrdili in šli. Mnogo jih je bilo pa kaj slabe volje. Petrus se je kralju zahvalil in mu obljubil, da mu bo kakor najzvestejši sin in da bo dal za kralja in deželo tudi kri in glavo, če bo treba. Toda vsa čast Petrusu ni mogla pregnati misli na Makalonco in na mater. Zato je kralja takole poprosil: »Kralj, vladarstvo je hudo in težko breme. Naj zato grem, dokler vladaš še ti, na cesarske in kraljevske dvore. Marsikaj se bom naučil.» »Moška in modra je ta,« ga je pohvalil kralj in mu dovolil.
Petrus je mislil: Kar k cesarju pojdem. Morda se je Makalonca vrnila domov. Ko povem cesarju, da sem določen za kralja, mi prošnje ne bo odbil in mi dal Makalonco za ženo. Prej pa moram se videti svojo mater. Bogve,če še živi. S takim sklepom je Petrus odjezdil. Prva pot mu je bila na dom, ko je vedno mislil nanj. Ko potrka na gradu, so ravno obhajali svatovščino. Kraljevski prestolonaslednik se je oženil. Petrusa ni nihče spoznal. Tako se je spremenil. Svatje so tujega princa s častjo sprejeli in ga posadili za svatovsko mizo. Kralj mu je napil z zlato kupo. Petrus je vstal in se zahvalil. Ko je pa dvignil srebrno čašo, se je zalesketal žlahtni kamen v njegovem prstanu. Takrat pa krikne mati kraljica: »Joj, naš Petrus je!« V istem trenutku vstopi Makalonca, da postreže kraljici. Makalonca je tujega viteza le mimogrede pogledala, pa ji je padel srebrni pladenj iz rok, vsa iz sebe je skočila k vitezu in klicala: »Moj Petrus, moj Petrus!« Ves teden so se gostili. Potem so napregli kraljevski voz in štiri konje vanj ter se odpeljali: Makalonca in Petrus, z njima tudi kraljica mati. Ni hotela biti doma, češ da je ta mlada pri hiši in je bolje, da gre. Ostala je vsa srečna pri Petrusu in je še danes pri njem, če ni umrla.