Majska noč

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Majska noč
Juš Kozak
Izdano: Književnost 7/1 (1933), 221-225
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V pritličju véike, moderne stanovanjske hiše se je odprlo okno. Jakob Gržina se je z vsem životom sklonil na cesto, da bi pregledal čim več neba. V sobi je bilo soparno, zunaj je nalegal jug, kopičil temnosive megle, iz; katerih se je od časa do časa vsipal dež. V mladem zelenju na lipah za vodo so čivkali in se otresali premočeni vrabci. Onstran vode je cvetel španski bezeg, mogočni kostanj na klancu je bil že v svečkah. Toda ceste so bile prazne, okna zaprta, da se je sivo nebo zrcalilo s kovinastim bleskom v steklu.

Jakob se je zlovoljno oziral v izprane hišne zidove in poslušal popevčico iz Traviate, ki jo je nekdo v gornjem nadstropju ubiral na klavirju. »Le venkaj zbeživa …« je zvenelo skozi strop in prenašalo hrepenenje, ki je nenadno prevzelo človeka v tej sivi, vzdušni pomladni nedelji. »Morda je mlada gospa nad mano? Mož se igra v kuhinji z otroki, ona je pogledala cvetoči bezeg na oni strani, sedla h klavirju in krčevito zaigrala. Zdaj je vstala,« je razmišljal Jakob, »stopila je k oknu in se ozira z zgubljenim pogledom za oznanjenjem sladke pomladne omamljenosti. »Nič nenavadnega ni, če ženske v takih dneh kar na lepem jočejo.« Po klancu sta prihajala fant in dekle. Obstala sta pod lipo ob vodi, dekle je odprlo dežnik in se naslonila na fanta. Iskala sta udobno streho pod zeleno krošnjo. Široki valovi južnega vetra so zajemali mesto in dražili živce. Jakob je čutil, kako se ga polašča čuvstvo osamelosti, ki se rado razraste v melanholijo.

Oblaki so se pretrgali, viseli so kakor cunje izpod neba. Jakob je taval po mestu. Na Gradu je igrala godba, mesto je slavilo svojega zaščitnika sv. Jurija in je rajalo na veselici. Goste vrste meščanov so se spenjale v grajsko reber in se zopet vračale. Ljudje so si želeli izpremembe v moreči tesnobi. V samotni ulici je pogledal Jakob v odprto okno, skozi katero se je ozirala na cesto rdečelični ženska v srednjih letih. Odzadaj so jo lovile moške roke ter jo poskušale potegniti nase. Z glasnim smehom se je otepala. Jakob je opazil, da se je le delala, kajti v tistem hipu se je že okrenila in razpela roke.

Nadaljeval je svojo pot in se smehljal: »Omamiti se je treba.« Toda v glavi je občutil trudnost in v prsih tako tesnobo, da že v prihodnjem trenotku ni vedel, kaj misli. Mimogrede je pogledal v kavarno, kamor je zahajal. Ljudje so sloneli ob oknih in strmeli na cesto. Prijel je že za kljuko, pa se je premislil. Zavil je skozi mesto in dospel do drevoreda. Razburjeni ljudje so mu prihiteli na železniškem prelazu nasproti. Nekdo je kričal »Stražnik!« Jakob je zagledal tik ob progi gručo. Pristopil je. Ljudje so razvneto pripovedovali, kaj bi se lahko pripetilo, če ne bi ta ali oni, v gruči1 se ni dalo uganiti, kdo je bil junak, rešil dekleta. Šele sedaj je Jakob opazil med njimi mlado dekle, ki je topo strmela pred se, in so ji po licu drsele solze. Večkrat ji je vzdrgetalo telo, rada bi se iztrgala, toda močne roke so jo držale od vseh plati. »Pod vlak je hotela.« — »Je bila že na progi. Ko smo jo prijeli, si je poskušala izpuliti lase.« — 2Zakaj?« je vprašal Jakob, ki je čutil, kako se ga polašča nemir. »Prašajte jo, saj ne da odgovora.« »Križ božji, ljudje kar pod vlak skačejo,« je stokala mlada gospa, opirajoča se na moževo laket. Jakob se je ozrl in videl, kako plašno upira oči v dekle, ki je stala negibna sredi gruče in srepo strmela v tirnice. Jakob je opazoval, da se nekateri nervozno prestopajo, odhajajo in se zopet vračajo. Drugi govore hitro, vse bi radi vedeli, kakor bi hoteli zatajiti nekaj, kar je prebudila v njih soseščina z nesrečnim dekletom, ki se je odločila v smrt. »To je tisto,« je mislil, »o čemer toliko pišejo. Tak dan bi človek mirno vzel revolver in se z naslado ustrelil. Strašni so sokovi prebujajoče se narave.« Med tem je dospel stražnik in odvedel dekle, gruča se je glasno razhajala. Čutilo se je, da je nekaterim dobro delo, ker se je nekaj zgodilo.

Jakob je iskal, kje bi se otresel vzdušne more. Hodil je med gostimi travami, ki so se že priklanjale čez stezo. Sočna rast je kipela iz zemlje, se razpenjala nad njo in ustvarjala mehke sence. Opojne vonjave razkošnega cvetja so se pretakale s toplimi južnimi sapami. Nad Krimom so zažarele zarje med pretrganimi oblaki. Kakor da je plamen udaril skozi temno nebo. Jakob se je ustavil. V nogah je čutil svinčeno težo, v sencih pritisk krvi, zaman je pričakoval svežega diha, ki bi upokojil naraščajoči nemir. Plamteči oblaki so obledeli, sive megle so se ponižale, topel dež je pričel zalivati polja, livade in raztezajoče se krošnje dreves.

Vrnil se je domov in zgodaj ugasnil luč. »Priporočljivo je človeku, ležati in nič misliti, potem zaspati. Morda se jutri zjasni in zalije sonce navsezgodaj sobo.« Nad njim so skakali otroci, nekdo je štorkljal po sobi. Spodaj je ležal Jakob, oči' so se mu že zapirale, ko se je leno pogovarjal s sabo: »Veseli so, da je noč. Mir utrudi človeka.« Napol je dremal in se vendar še zavedal zbeganih misli, ki so se pred spancem motale v glavi. »Kaj bi pisali, če bi stražnika, katerega so pozvali k dekletu, napadla melanholija in bi se nenadno ustrelil? Kakšne stvari razmišljam …«

Na stopnišču je hišnica zaprla električno luč. Dež je enakomerno padal na pločevinasto podoknico.

Jakob se je v polsnu predramil in se vzpel v postelji. Zamolklo bobnenje se je razlegalo po hiši. Zapored so se ponavljali treski, kakor da se je razletela plinska cev in bi se užgalo naprej. Jakob je planil iz postelje, si ogrnil suknjo in hitel bos k vratom. V gornjih nadstropjih so se odpirala vrata, ženski glas je kriče vpraševal, kaj se godi. Stopnišče je bilo skoraj temno, medli odsev dvoriščne svetilke se je poznal le na oknih. Bobneči udarci so utihnili, toda tisti hip je zažvenketalo razbito steklo, človek je bil človeka, ki je krčevito ihtel. Glas je razodeval, da joče ženska. Vsa hiša se je vznemirila. Izza nekaterih vrat so se čuli klici »na pomoč!«. Jakob je strmel v temo in hitro premišljal »mož se je napil in bije ženo. Le kdo? V hiši stanujejo sami mirni ljudje.« Mimo je prihitela moška postava. Skočil je za njim in vpraševal, kaj se godi? Neznanec je potegnil iz žepa ključ, ga zavrtel in hladnokrvno odvrnil: »Hudič vedi, kaj imajo.« Izginil je na dvorišču. Jakob je še razločil krik »ubiti …« in je že planil za neznancem. Plečat moški je tekel, kolikor so ga nesle noge. »Držite ga,« je kričal Jakob in drvel bos za njim. Ni vedel, da se mu je odpela suknja in se v temi še bolje razloči srajca. Izza drevesa je stopil človek, zagrabil neznanca, ki se je divje otresel ter bežal dalje. Jakob se je vrnil. Na temnem stopniščuso stali ljudje, prilezli so iz vseh stanovanj. Nekatere gospe so drgetale od strahu, služkinje so stiskale glave in si nekaj smeje pripovedovale. »So ga prijeli?« — »Ne, ušel je.« — »Jezus, kako sem se prestrašila, sem mislila, da jo je ubil,« je tarnala starejša gospa. Večina se je odločila, da pojde pogledat, kaj se je pripetilo. Jakobu je bilo nerodno in se je stisnil za vrata. Opazil je, da je ostala sosedova služkinja spodaj. »Slišite, kaj vse to pomeni?« Pritajeno mu je pričela pripovedovati. »Že popoldne sta se prerekala.« »S kom? Kdo?« »No, Cila in tisti fant, ki ga je imela. Brezposelni mesarski pomočnik. Strašno je ljubosumen. Poleti sta se še skrivala v kleti, zdaj je hodil gori. Vežni ključ je imel in je vsako noč spal pri njej. Kolikokrat sem ga zjutraj srečala. Pravijo, da sta živela skupaj. Morda ga je celo oblačila. Danes sem ju videla na Gradu. Ves čas sta se kregala. Naveličala se ga je, pa ni marala več z njim.« Med tem so se ženske vrnile od zgoraj. Jakob je ostal v temi in poslušal. »Po vratu jo je obrezal, vsa se trese.« »Bog zna, kaj bi počel z njo?« je glasno premišljevala druga, »Vrata je vlomil. Taka vrata, vam rečem, da je železo vse izkrivljeno. Nocoj se še zapreti ne morejo.« — »Ali ste videli, kako se je izgovarjala zaradi ključa? Sama mu ga je dala. Pomislite, vse bi nas lahko podušil, kakšna zverina. Ko je vlomil zunanja vrata, se mu je zaklenila v kuhinjo. Razbil je šipo na vratih, jih odklenil od zunaj in jo zvlekel na hodnik. Reva je vsa krvava.« Počasi je pritipala po stopnicah starejša gospa. »Moj bog, tako sem se prestrašila, da sva z Leno od znotraj tiščali vrata in vpili na pomoč. Le kaj poreko domači, nobenega še ni doma. Prav se je zgodilo candri, nikoli jih ni imela dovolj.« Izmed služkinj se je ena zavzela: »Rada ga je imela.« »Rada,« je tarnala gospa, »rada, da ga vlači domov. Jaz bi ji že pokazala.« Služkinje so se stisnile v svoj kot in se hihitale. Počasi so se odkrivale vse tajnosti. »Veste, ločena je bila, pa se je obesil nanjo. Za delo pridna, da nič ne rečem. Le brez moškega ni mogla živeti. In še mlajši je od nje. Nekoč sem že svarila gospo, pa se je obregnila, da naj nikar ne piham, kar me ne skeli. Njej privoščim, ne dekletu.«

Jakob se je umaknil v sobo. Potiho se je smejal sebi, ko se je domislil, kako je tekel bos za tujcem. Zdaj se je dobro spominjal Cile. Bila je malce raznesena, prameni črnih las so ji opletali okoli glave. Kadar jo je srečal na dvorišču, se je vselej široko smejala. Imela je bele zobe, da so se svetili že od daleč. Pri hoji se je zibala in postavljala noge močno navzkriž. Pravili so, da se ljubi vsako noč. Dolgo je prikrivala, nocojšnja noč je dala njeno življenje v zobe. Ali se je nameraval neznani ljubimec maščevati? Izbruh nebrzdanih sil je pretresel vso hišo, vznemiril ljudi, da nihče ne more več zatisniti oči. Boječa človeška narava se je zgrozila, kakor da se je utrgal plaz.

Pod oknom sta se dva poslavljala in se glasno pogovarjala. »Brezposelni postajajo nevarni. Pri sosedovih je bila služkinja sama doma in ji je podstavil nogo, ko je zapirala vrata. Komaj je zaloputnila pred njim.« »Ali veš, da je na sedmem stopnišču tak capin udaril svetnika P. po roki, ker ga je oštel in mu ni dal daru?«

Jakob je poslušal in se smejal. »Brezposelni silijo v tople domove, eden tako, drugi s palico v roki. Strah se polašča hišnih prebivalcev. Življenje se je pričelo zaganjati.«

Ko sta se razšla, je bilo videti, da se je hiša umirila. Družina, kjer je služila Cila, se je vrnila, skozi zidove se je še čulo prerekanje, pa je kmalu zamrlo.

Mirno je Jakob zatisnil oči. Zdaj mu je odleglo. Čutil se je sproščenega od more soparnega pomladnega dne. Izbruh narave v mesarskem pomočniku je vsesal tudi njegovo napetost.

Nenadno je ženski glas nekje zgoraj prestrašeno zavreščal. »Pomagajte! Je že tu.« Jakob se je motil, ljudje niso še spali, ampak preplašeni bedeli. Po hiši so se pričele zopet odpirati vrata. »Telefonirajte na stražnico,« je kriknila ženska od zgoraj nekomu, ki je pogledal skozi okno. Pod oknom so se čuli skoki bežečega človeka.

»Kaže, da jo je nemara res poskušal ubiti,« je ugibal Jakob. »Kako hladnokrvno me je prej zavrnil. ‚Hudič vedi, kaj imajo.‘ Dekle je moralo slutiti, zato je trepetala kot šiba. Bog zna, kolikokrat ji je ležal v naročju? Zdaj se ga otresa in vabi drugega. Vseeno mu je, že leto dni je brez službe, pri njej je iskal opore za trdo življenje. Ni izgubil prenočišča in morda tudi hrane, izgubil je poslednjega človeka in …«

Jakobovo premišljanje je prekinil nov dogodek. Na osmem stopnišču je v pritličju zažvenketala šipa. V noč so se oglašali otroški klici, »ata, mama!« Hrup je naraščal in tudi preplašeno vekanje otrok. »Mamica!« Tresk, kakor da lomijo stole in jih mečejo v vrata. Vzbesneli človek orje po stanovanju. Jakob je odprl okno na stežaj in se prevesil na cesto. Iz teme je prihitel stražnik, katerega so pozvali zaradi pomočnika, ki je še enkrat poskušal k nezvesti ljubici. Stražnik se je nekaj trenotkov ogledoval, nato se je zavihtel na pritlični balkon in skočil v stanovanje, odkoder so se razglašali prestrašeni kriki otrok. Za njim se je še drugi skobacal.

Gospa v gorenjem nadstropju je vse opazovala in vsa osupla kričala: »Ne, ne tja, na našem stopnišču!« Izza vogala se je prikazal zaspani hišnik. Gospa mu je skozi okno hitro opisala dogodivščino. Hišnik se ni dolgo premišljal. Zlezel je prav tako na balkon, se zrinil v stanovanje, da bi speljal stražnika na pravo pot. Čez čas so se vsi trije pojavili na dvorišču in se med živahnimi pomenki približali pod okno, skozi katero se je sklanjal Jakob.

»Žena mu je očitala, da lazi za drugimi. Danes so ga videli na Gradu z neko cipico. Hčere trdijo, da sta se že dolgo prerekala v svoji sobi. Kmalu potem, ko so lovili onega, je tudi temu zavrela jeza, pričel je razbijati šipe in lomiti stole.« Od nekod se je pojavil hišni upravitelj, skupaj so se odpravili na ogled, kako je pri Cili vlomil besni pomočnik.

Jakob je zaprl okno: »Zdaj bo mir.« Smehljal se je in se počutil tako lahkega, da bi najrajši vstal, se opravil in stopil v pomladno noč. Poklical bi Čilo, povabil jo s seboj in ji govoril tako neumno, da bi vse pozabila. Hodila bi po mestu, postajala v senci pod bujnim zelenjem ter bi poslušala, če se ni še kje kaj pripetilo.

Snov, ki se je ves dan pod temnim soparnim nebom zgoščala, je raznesla lupino in zdramila plazove strasti.