Majer
| Majer Zofka Kveder |
Objavljeno pod psevdonimom Poluks.
| |||||||||||||
Menda vsakdo, ki je bil enkrat v Loškem potoku, pozna Majerja, urarja Majerja. Mlad ni, posebno lep tudi ne. Tako kacih 50 let, ali pa še kaj več ima; saj se sam rad hvali, da je videl Abrahama. Tam pri sv. Joštu v tisti svoji sobici pod streho kraljuje naš Majer. Seveda mehkih divanov in vabljivih naslonjačev ni v njegovi sobi. Čemu? Človek postaja le mehkužen in v Loškem potoku nismo razvajeni. Postelja, dva stola, vzidana omara — to je vsa oprava. No, tam pod oknom stoji mizica, ozka pa dolga, polna klješč in klješčic, svedrov in svedrcev, kladev, kladvic, krtač, kolescev, kazal in vse take robe. Tam je delavnica Majerjeva. Tam sedi in vrta, čisti, popravlja, da je kar veselje. Na zidu pri oknu vise ure, velike in majhne, stare in nove, srebrne in niklaste, par pretrganih verižic, včasih kaki uhani ali kaka druga stvar, ki je odmenjena Majerju v popravilo, je tudi vmes. Zraven na polici pri enem oknu si delajo druščino: svetilka, sveča, žveplenke, majhen lonček, samovar, žlica, nož, kaka zžmlja, včasih tudi malo sira ali kak košček — klobase! Pri drugem oknu pa stojé ure budilnice. Včasih se zaplete kak ovratnik med nje, včasih celo kak hlačni gumb išče prebivališča pod njimi; in celo pajek je tu razprel svoje mreže, da bi zasačil kako muho. Na steni visi par podob, pri vratih puška, suknja, klobuk in palica; pri postelji stoje škornji, zraven skrinjica, kjer spravlja naš prijatelj svoje zaklade. Dobra duša je ta Majer. Oženjen ni; saj ženske so tako sama pokora na svetu, pravi on. Čisto sam je. K večemu da mu včasih kak pes dela tovaršijo. Tičem pa ni poseben prijatelj. Ne godi se mu slabo. Popravlja ure in kak šivalni stroj in s tem ne izhaja slabo. Na pošto hodi vsak dan, oglaša se na Kaplji, kjer spije svoj vrček piva in odhaja še na Hrib malo pogledat. Če je kje kako društvo, pomaga tudi on, da se ne dolgočasijo. Ako je kak tujec prišel v naš kraj, Major mu kaj rad pove in pomaga, kako in kaj. Tarokira jako rad. Vedno si popravlja naočnike, da bolje vidi, kaj je njegov nasprotnik »kupil«; no, in če je dobil, puha dim svoje pipe tako samosvestno, kakor da bi bil turški paša.
Že dolgo let živi tako, gospod Majer. Prej, v mladih dneh, jo bil mnogo po svetu — kakor pripoveduje, zdaj pa je zvest Loškemu potoku. No, Bog daj, da bi še mnogo let popravljal kolesca, potrta uram!