Maj v vazi

Maj v vazi Slavko Grum

Izdano:	Ljubljanski zvon 1923
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čez okna lijejo zastori, črnega mraku zastori.

Nikjer več ni življenja, nikdar ga ni bilo: razpuščeni so udi, kakor razliti po postelji — — —

Še kašelj je pojenjal, nič več ne trga prs. Komaj senca da se zgane, odloči da se od zidu in prestopi po sobi — — —

Nekaj se je dotaknilo trepalnic, mojih trepalnic se je dotaknila luč. Sestra Kandida mora biti, ki je odprla vrata. Tiha roka se me je vprašaje dotaknila.

»Čutim vas, sestra!«

Zašepetala je; kakor bi se bala, da upihne plaho luc, je dihnila:

«Nekaj sem prinesla; da boste veseli, sem vam prinesla.«

Težke so veke, komaj da razločim lastne misli, ki vstajajo iz temine:

»Kako je to, „biti vesel“, sestra?«

»Vesel? Vesel biti, je imeti široke oči in vlažne kakor otrok.«

Mehke so bile njene besede, kakor vonj bezga so prihajale k meni, kakor nekaj ihtečega, ki si je s težavo utrlo pot in sedaj utriplje s perotjo ob srcu.

»Kaj se je zgodilo, sestra? Naenkrat mi je kakor — kakor —. 0, sestra, daleč je, da je bilo tako, daleč, da sem imel oči velike in vlažne. Komaj da jih razločim v daljavi. V kapelici je bilo, ob Materi Božji sem klečal in roke so mi dišale po šmarnicah. In — naenkrat mi je kakor takrat, kakor spomin šmarnic da me je poklical. Sestra, sestra, ali že rastejo bele cvetlice, diši li že zunaj pomlad?«

»Glejte jo, pomlad! Pri vas so šmarnice!«

Odprl sem oči, k njeni roki sem se vzpel: na omarici je vaza belega maja.

Pognal sem se kvišku, iztegnil sem roke, da bi objel rože, da bi vdihnil —. Telo je padlo vznak. Pozabil sem, da sem mrtev.

»Ne umreti, ne, ne! Sestra Kandida, naj živim, pustite me živeti! Zakaj ste spustili zavese? Vzeli ste mi Lidijco, še prijatelj ne sme več k meni. In sedaj me hočete prevariti še za pomlad!« 

Bleda žena se je sklonila k meni, bleda žena mi je božala čelo:

»Saj če bi bili zunaj, ne bi videli pomladi, saj če bi hodili mimo rož, ne bi jih poznali. Božali bi roko Lidije, misli pa bi krvavele. Ubogi, zunaj ne rastejo rože in ne diši pomlad. Ob drevje se lovi jok, kletev se po ulicah opoteka — — —«

Prijel sem jo okrog vratu, tik k obrazu sem se vzpel, pogledal v oči. Gledal sem jo dolgo, dolgo, brez usmiljenja. Nuna je vzdrgetala. Roka se je odločila, padla v temo. In je zajokala. Njene rame je stisnil iht.