Mahmud

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Mahmud: izvirna povest iz 16. stoletja. (Spisal Jurij Črnogorec.)
Jurij Vranič
Spisano: LMS 1870
Viri: Google books
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII.dno

I.[uredi]

Ferhadbeg stoluje v Sarajevem, glavnem mestu lepe Bosne. Ni še dolgo, kar je propalo bosniško kraljestvo, pa je vže vse razdejano in popaljeno po deželi. Kjer so bila prej lepa rodovitna žitna polja, ki so tako rekoč redila vse sosednje dežele, poganja sedaj trnje in osat, kajti Bosnjak je ne obdeluje več. Previdel je, da orje in seje le za Muzulmane, kteri mu vse iz shramb poberó, kar si je v potu svojega obraza pridelal. Prebivalci so se poskrili v gozde, kjer žgó oglje in je prodajajo Benečanom, ali so si pa ovili čelo s turbanom in ogrnili bisurmanske kaftane. Odtrgali so iz cerkev, svetišč pravega Bogá, križe in postavili polumesce na njihovo mesto: krščanski duhoven se je moral umakniti muzulmanskemu muezinu.[1] Plemenitaši se klanjajo polumescu in so vže zdavno prisegli sultanu zvestobo in pokoršino. Upali so, da jim dade padišah kneza, a dal jim je pašo in lepa Bosna je zajokala, ko je bila spremenjena v pašalik. Zvedeli so sedaj bosniški plemenitaši, kako plačuje sultan izdajo. Ko so namreč izdali svojega zadnjega kralja Štefana, zaukazal jim je sultan, da se morajo vsi poturčiti, ako ne, zadene je huda kazen; kralja so pa zadavili sirovi Muzulmani.

* * *

V Sarajevem je velik hrup. Muzulmani hité iz hiš na ulice, kristijani se pa zapirajo va-nje, kajti ne upajo si na ulice, ker tu niso varni pred sirovo druhaljo, ktera ravno vrè v mesto. Vže se sliši véliki boben in piskanje na piščali. Na čelu tej druhali, ktera pelje nekoliko zalotenih mladenčev in deklic, jezdi Ferhadbeg.

Tedaj to je ves plen in desetkrat manjša vojska se vrača! Za zdaj so se Muzulmani goljufali, kteri so hiteli na ulice gledat vračajočo se vojsko. Tudi Ferhadbegu se vidi, da ni tako ponosen, kot drugikrat, ko je pripeljal sabo veliko plena in ga moral poslati sultanu v dar. Padišah ga je pohvalil vselej, pa zdaj, — — ali ga bo tudi pohvalil, za smrt toliko janičarjev in spahov?[2] Kdo je tega kriv, to tudi dobro zna ljuti Ferhadbeg; tega je kriva hrabrost slovenskih junakov.

Muzulmani hité na trg. Ali bodo kaznovali kakega hudodejnika, da ga gredó gledat? Ali bo kaj razglasil paša? Ne! ne bodo kaznovali hudodejnika, ne bo jim paša ničesar razglasil, ampak postavili so na somenj zalotence, ktere so pripeljali iz lepe Slovenske onkraj Kolpe.

Na trgu postavijo v vrsto ostrašene dečke in deklice. Milo se pogledujejo, kajti slutijo, da jih ne čaka nič dobrega. Kmalo pokupijo Muzulmani vjetnike in se vračajo ž njimi na svoje domove; le enega dečka noče paša prodati. Deček je okroglega in lepega lica in ponosnega čela. Ferhadbeg nima otrok, žene so mu pomrle in ostal je sam, zato je vzel lepega dečka, ga poturčil in učil orožje sukati. Izrastel je lep mladenič in paša ga je vesel kot svojega sina.

Preteklo je nekaj let. Žari se in napočilo je lepo krasno jutro, kakor srce device. Polumesci se bliščé na mošejah, hišah meškega proroka, Muzulmani pa vstajajo in se obračajo moleči proti jugovzhodu, kjer stoji rodno prorokovo mesto. Pred Sarajevim je vojska zbrana, pa še ne vé kamo. Paša jim še ni nič povedal, kajti to je bisurmanski običaj, da ne vedó vojaki nikoli, kamo gredó.

Živo se pomenkovalo in ugibljejo med sabo, kamo bodo šli. Nekteri pravijo, da gredó v Dalmacijo nad Uskoke, kteri ropajo ob turški meji, drugi, da gredó v Primorje, ali niso zadeli prave ne ti ne oni. Naenkrat nastane red, vstopijo se v vrsto in stojé kakor nemi. Prijezdil je paša iz mesta na čilem konji. Ponosno se mu bliskajo oči in iz njih srši divji ogenj. Konj pa ide zdaj v skok, zdaj stopa ponosno in nosi navkviško glavo. Poleg njega jezdi pašin ljubljenec. Turban ima ravno tako drag kot paša in sabljo mu je podaril tudi paša iz svojega zaklada.

Kdo je ta pašin ljubljenec, ki se tako ponosno obnaša, vštric paše jezdi in se ž njim pomenkova? To je Mahmud, mladenič lepe rasti. Izvrstno suče meč in izborno meče kopje in strelja, le malokteri jezdecev se more kosati z njim.

Zares, lepo se mu podá turban in kaftan mu je kakor prirasen. Komaj mu je mah obrastel zgornjo ustno, vže je aga! Velika sreča, kakoršno doseže malokteri Muzulman v taki mladosti. Janičarji in spahi dobro vedó, da ga morajo ravno tako spoštovati in slušati, kot pašo samega.

Ko prijezdita do zbrane trume, jo paša zadovoljno ogleda in da znamenje za odhod. Premaknila se je vojska, spodbodla konje in odjezdila spred Sarajevega proti severu. Samo prah se je še videl, kteri seje vzdigoval izpod konjskih kopit, pa kmalo je tudi to zginilo.

Muzulmani v Sarajevem so z glavami zmajevali in ugibali, kamo je paša odjezdil z vojsko. Veselili so se vže na plen, kajti upali so, da pripelje paša mnogo vjetnikov, ktere upajo potem dobiti po nizki ceni. Saj je vendar dolgo zbiral vojsko, nabral je krog dva tisoč čvrstih janičarjev in spahov in tudi oddelek albanskih konjikov se mu je ponudil v službo.

Ferhadbeg jezdi počasi in vsa vojska za njim.

„Velik je Allah in velik njegov prorok Mohamed!“ prične paša. „Sedaj zmoremo gotovo gjaure[3], te proklete kristijanske psé, kteri si upajo zgrabiti padišahovo vojsko. Danes pokaži, Mahmud, da te nisem učil zastonj kopje metati, streljati in handžar brusiti. Naša vojska je precej velika, mnogo pripeljejo pa še druge pase vojakov.“

„Gotovo je zmoremo, vsaj Bog je velik,“ odgovarja Mahmud, „gotovo ne bo pustil, da pobijejo pravoverno vojsko psi, trgajo divje zveri pravovernih trupla in je kljujejo krokarji na bojnem polji.“

„Najlepše dekle dobiš v dar,“ povzame zopet Ferhadbeg, „ako se dobro obnašaš, da čutiš zemeljsko razkošje, ktero je pa le slab odsiv onega v Mohamedovem raji, kamor pride vsak Muzulman, ako se bojuje za vzvišenega proroka.“

Obljubil je, ko je bil še na zemlji, junakom mnogo hurisek v raji. Mnogokrat sem se vže poskusil maščevati nad kristijani, zaradi smrti svojega očeta, kterega so potolkli na hrvaški meji. Posrečilo se mi je vže nekoliko, popolno pa vendar še ne, kajti, akoravno smo ropali po Slovenski in Hrvaški, vendar smo se morali umakniti vselej, kedar so se zbrali Slovenci in Hrvati. Hiteli smo nazaj zaradi plena, da ga nam niso vzeli, ker védi, take so turške namere zarad sosednjih dežel. Gotovo ni bila nikjer padišahova vojska tolikrat tepena, kot ravno tu. A kmalo se poskusimo in pokažemo kristijanom, da je le vendar polumesec močneji nego križ in da je kristijansko dekle le za to na sveti, da lepša harem pravovernika Muzulmana.“

Mahmud le posluša. Veseli se boja in komaj vže čaka, da se zgrabijo. To se mu zna na obrazu, kajti oči mu divje in ponosno plamičejo in na vse strani se ozira, kot da bi hotel kje vgledati sovražnika. Konja zbada in zadržuje zopet za uzdo, da skače pred vojsko. Z dopadajenjem ga opazuje Ferhadbeg. Ustna se mu naberó na smeh in misli si: „Zares! velik je Allah in sam Mohamed bi bil takega vojaka vesel. Gotovo morajo biti njegova načela prava, ker vlivajo pogum v junaško srce in mu obljubujejo tudi primerna plačila. Rad umrje junak na bojnem polji, ker njegove rane se bodo krasno lesketale v sedmem Allahovem raji v naročji izbranih hurisek.“

Med tem se prikaže polumesec na Travniški džamiji.[4] Veselo ga pozdravi vsa vojska, spodbode konje in se zapraši proti mestu.

Ali so to Muzulmani, da se tako veselé polumesca? Ne! to niso Muzulmani, ampak nezvesti izmečki kristijanskega rodu. Pozabili so Boga, Nazarenca in matere božjega Sina se ne spominjajo več. Rajše poslušajo koran, kot sveto pismo in rajše se obračajo proti Meki in Medini, nego proti Jeruzalemu, kajti od tamo upajo nebesa ne od tu; raje gledajo v padišahu, kteri se imenuje „senco božjo na zemlji“ odsiv Vsemogočega, kot v rešnjem znamenji krščanskem. Očita jim to vest, pa oni je ne slušajo. Vendar si ne upajo upreti oči v razbita znamenja in cerkve ob poti, da jih hujše ne grize vest. Namesto, da svobodijo sebe in pomagajo drugim otresti sužnji jarem, se še ponujajo Muzulmanom, da pomagajo prelivati kri sorodnih plemen, zvestih križanemu.

Dospeli so do mesta. Naglo se je razglasilo po mesti, da je prihrumel paša z vojsko. Zbere se naglo nekoliko móž, na čelu jim je župan. Hité iz mesta paši naproti. Srečajo se ravno pred mestom. Meščani se prekrižajo z rokami, sklonijo glave in se ponižno bližajo paši: „Slavni paša,“ prične župan s tresočim glasom, „namestnik padišahov, gospodar Bosne, najhrabrejši vseh paš na zemlji, vgledali smo vas ravno še o pravem času, da se ti pridemo poklonit in vprašat, s čem vam moremo služiti? Posluhni smo sultanu in tebi, njegovemu namestniku, v vseh rečeh; ti zapoveduj čez naše življenje in imetje!“

Župan umolkne, vse je nekoliko časa tiho, pa Ferhadbeg še vedel ni, kedaj je župan nehal, ker ga ni poslušal, ampak imel je opraviti z vojaki.

Sedaj se obrne proti županu: „Dajte naglo vojski hrane za dva dni!“

Župan in meščani so vže vedeli, da tu ni ugovora, obrnili so se tedaj in hiteli v mesto, da spolnijo pašino povelje. Naglo je bilo vse skupaj, kajti vsak je moral dati kar je imel. Nesli so hrano iz mesta, da nasitijo pašino vojsko, kajti do Krupe je še daleč in tamo se morda hitro ne dobi, česar se potrebuje.

Muzulmani so postavili šotore, zanétili ognje, razpostavili straže, konje privezali h kolom in se vlegli nasiteni spat. Drugi dan so vže o prvem petelinovem petji odrinili in v dveh dneh so dospéli do Krupe.

Begi: hluinski, požeganski, pakariški in Alajbeg velajski so pripeljali krog tri tisoč mož in se vtaborili pri Krupi, da napadejo Vihič.

Herbart Turjaški, zvedevši, da mislijo Muzulmani napasti Vihič, zbere krog tisoč vojakov v Budatskem pri reki Radoniji, pripravljen zmagati ali umreti. Pridruži se mu še višnjanski glavar in tako pričakujeta sovražnika.

V muzulmanskem taboru je bojni zbor. „Vihič mora pasti,“ rekel je hluinski zandžakbeg, „ako dobimo to trdnjavo, ropamo lehko daleč okoli in pošljemo v Carigrad obilno plena. Sedaj moramo napasti, kolikor prej toliko bolje, če ne, pripeljejo kristijani pomoči in potem se moramo umekniti. Turjaškega samega gotovo zmoremo.“ Izvedeli so vže tudi Muzulmani pot, po kteri pridejo Turjaškemu za brbet. Ferbadbeg ukaže Mahmudu svojemu ljubljencu s šeststo konjiki na pot, da zaloti Turjaškega. Razšel se je bojni zbor in na drugi dan je bil boj napovedan.

Napočil je 22. september leta 1575. Jutro je krasno in ravno kar ste obledeli danica in luna na nebu. Prikaže se solnce izza gor in razliva svoje zlate žarke po lepi Slovenski in Hrvaški. Pa vendar je krasna Slovenska tužna, kajti sluti, da izgubi svojega velikega branitelja proti nevercem. Stala sta si nasproti največja sovražnika, ktera sta se vže v marsikteri bitvi merila, Herbart Turjaški in ljuti Ferbadbeg bosniški paša.

Slutil je vže Turjaški, kaj ga čaka, kajti bila se bo njegova majhna vojska z množnimi jatami janičarjev, spahov in Albanov. Turjaški ni še pričakoval tako hitro napada in nadejal se je pomoči. To so vže kruti Muzulmani zapazili in ravno zato so sklenili Turjaškega precej napasti, da ga bolj gotovo uničijo.

Ferbadbeg razdeli vojsko v dve trumi in zgrabi Turjaškega, ga vrže nazaj in napravi nered med hrvaškimi huzarji, ktere vodi Vojkovič. Vojkovič sam pade ranjen raz konja. Turjaški vredi zopet konjike in je postavi tje, kjer je pešce bran najhuje stala. Sedaj pa zagromé topovi in možnarji.

Janičarji napadejo zopet in skušajo predreti slovensko trumo, pa vse zastonj. Turjaški upa, da se kmalo prikaže pomoč. In res si oddahnejo Slovenci, vgledavši dvigajoči se prah. Ali smrtna groza je spreleti, ko zaslišijo gromoviti „Allah,“ muzulmansko bojno vpitje. To je Mahmud ljubljenec bosniške paše na čelu albanskih konjikov. Silovito butijo v majhno četico kristijanov, kteri se do zadnjega hrabro bijejo. Turjaški pade mrtev na zemljo. Turjaškega sin Engelhart in glavar višnjanski se vržeta v sovražne čete in je skušata predreti, pa zastonj. Konja se zgrudita pod njima in morata se podati; muzulmanska moč je velika. Padlim junakom neverci odsekajo glave.

Boj je končan. — Tema je. — Daleč se razlega krik janičarjev in spahov. Zakurili so ognje in posedli krog njih. Zdaj pa zdaj se sliši gromoviti „Allah“. Le krog ognjev na južni strani je tiho in nihče ne kliče Mohameda in se ne klanja Allahu. Kdo so ti? To je truma albanskih konjikov, ktere vodi Mahmud. Vest je peče, kajti pomagali so klati kristijansko trumico; ali sedaj so v službi padišahovi, sedaj morajo delati to, kar jim zapové Ferbadbeg, namestnik sultanov. Samo eden je med njimi, kterega ne peče vest in ki sanja o prihodnji sreči, ktero mu je naklonila današnja zmaga. Prijetno sanja o lepem dekletu, kterega mu je naklonila zmaga in junaštvo in veseli se prihodnjega razkošja. Zakaj bi se pa tudi ne, vsaj je Muzulman in Muzulman ni kamenén. To je Mahmud, ljubljenec bosniške paše.

II.[uredi]

Luna svéti na nebu. Prišla je gledat žalostno borišče, kterega pokriva truma kristijanskih in muzulmanskih trupel. Sveti jim v blede obraze in na njihovih očesih se lomijo njeni žarki. Zemlja se joče, kajti morala je piti kri svojih sinov, slovenskih in hrvaških junakov.

Pri ognji ogleduje Mahmud svoj handžar. Handžar je krvav, plemenita kri lepi na njem: predrl je prsi hrabremu Turjaškemu in še mnogim drugim slovenskim junakom, pa Mahmud jo proklinja, kajti kristijanska je. Vranec je privezan pri hrastiču, in bije veselo s kopiti ob tla. Vesel je, kot njegov jezdec in kot bi slutil srečo, ktera je doletela njegovega gospoda. Naenkrat dvigne glavo, posluša, zahrska in se ozre v dolinico, iz ktere se vije ozka steza. Mahmud zgrabi handžar, tudi on je zaslišal peketanje konjskih kopit. Skoči na konja in čaka, kdo pride. Po stezi prijezdi Ferhadbeg. Mahmudu se razjasni čelo in veselo pozdravi pašo. Paša se mu nasmeje, kajti vesel je junaka. Stopi bliže in mu podá roko rekoč: „Sedaj si vreden, da segaš pašem v roko. Kako, da si sam in da nisi pri svoji trumi?“

Človek je vže tak, kedar je vesel, meni, da se mora vse ž njim veseliti. Ves svet se mu zdi prerojen in meni, da se vse ž njim veseli, da čuti vsak to kar on. Redar je pa žalosten, zdi se mu cel svet puščoba. Ne gre mu v glavo, kako se more še kdo veseliti, ker je on potrt in žalosten. Ni pa tudi pravega veselja, ako je samo njegovo srce polno in se radosti širijo njegove prsi. On želi, da pritisne koga na prsi in mu razodene vzrok svojega veselja, da vsaj nekoliko čuti, kaj ga navdaja in se ž njim veseli.

To je čutil tudi Mahmud. Razveselil se je prišle paše, ker sedaj mu more razodeti svoje veselje; vendar ne prav tako, kakor bi ga razodel kakemu mlademu človeku, ker ta bi ga mogel bolje umeti, kot paša, kteri je vže v marsikteri bitvi zmagal. Napašino vprašanje je odgovoril Mahmud, da mu ni mogoče biti pri Albanih, kteri sedé molčé krog ognjev. „Ravno tako se mi zdi, kot da bi kaj namerjali, pa vidi se jim, da dvomijo in menijo, da ni mogoče,“ dostavi Mahmud. „Ne morem vendar razumeti, kako da se ne vesele in ne pojó kot janičarji, vsaj jih čaka ravno taka slava in plena menim, da tudi dobe toliko kot oni.“

„Ne skrbi za to,“ ga zavrne Ferhadbeg, „jaz bolje vem, česa jim manjka. Ali mar meniš, da bi šli sem, ko bi jim povedal takrat, ko sem je vzel v službo, kamo pojdemo? Na videz so Muzulmani, na videz vpijejo „Allah“, v srcu pa mislijo drugače in še danes bi se dvignili, ko bi bilo mogoče, zoper Muzulmane in je poklali; ali zvedeli so ti prokleti psi, da ne zmorejo pravoverne vojske in da je njihovo vpiranje zastonj. Borili so se izborno pod svojim vojevodom Skanderbegom, pa onemogla je njegova desnica in sedaj morajo biti pokorni hatti šerifu.[5] Sanjajo še vedno, da jim njihov prorok pomore k vstaji in zmagi; pa Mohamed je močneji, nego križani. Ne skrbi za-nje, ko dojdemo v Sarajevo, spustim je, naj gredó kamor hočejo, kajti njim še vedno ne diši padišahov kruh, akoravno so ga vže mnogokrat skušali jesti, in sultanovi novci se jim zde manj svetli, kot drugi. Da bi nam pa zdaj ušli, tega ti ni treba misliti. Zastražiti je hočem, da zvemo vsako njihovo gibanje. V boji so hrabri, jaz je čislam. Bijejo se kot oroslani in gotovo jih mi ne bi nikoli zmogli, ko bi se bili s svojimi vojevodi tako bili. A zdaj pa je prepozno, ker mnogo jih vže veruje v Mohameda in tudi jako nespametno bi bilo se dvigniti zoper Muzulmane, kteri vladajo celi svet. Zadosti je. Pojdi raje z menoj, greva nekoliko na bojišče, da gledava, kako lepo se vijó bunčuki[6] po tej zemlji in se smejeva kristijanskim zastavam, ktere ležé raztrgane po polji.“

Zbodla sta konje in odjezdila na bojno polje. Žalosten pogled! — Tu ležé kristijani in Muzulmani. Še jim ni zginil srd iz obrazov, kajti divje se jim svetijo oči in mnogo jih še trdno drži meč v roki. Globoke rane imajo v prsih in strjena kri lepi na njihovi obleki. Razna je padlim večnost. Kristijani so klicali križanega in se veselé pri njem v raji, kterega jim je obljubil. Muzulmani so pa vpili „Allah“ in prosili smrtnega angelja Azraela, da je popelje k Mohamedu, za čegar načela so se borili. Povračilo jim je obljubil, toda le životno razkošje; kristijani pa upajo drugi raj, vzvišen od Mohamedovega.

„Glej! čudno je,“ prične Ferhadbeg, „da leží skoraj pol več naših na bojišču, kot gjavrov. Ako bi ti ne bil napadel Turjaškega za hrbtom, še zmagali ne bi bili.“

Dospela sta na sredo bojišča.

Na bojišču se prebudi vojnik iz omotnega spanja. Bolestno stisne meč, pogleda krog sebe, pa mrtvo je vse. Padli so vodniki, videl je je. Krog in krog goré ognji Muzulmanov in daleč se razlega zmagovito vpitje, da odmeva od gorá. Rano ima na glavi. Maščeval bi jo rad, a kje dobi ónega, kteri mu jo je zadal? Premišlja svojo žalostno osodo. Poskuša vstati, a ne more, slab je. Nasloni glavo na mrtvo truplo. Solzé mu igrajo v očeh, pa ne zato, ker ne more uiti, ampak solzi se za junake in ker je osročena Slovenska. V duhu vidi, kako rojijo neverske čete po rojstni deželi in na kol nabodeno vidi staro mater in sliši jok ljube, ktero je zapustil gredé v Vihič. Zatisne oči, pogladi si čelo, kot da bi hotel odstraniti bolestne misli.

Še sopsti si ne upa; zaslišal je peketanje konjskih kopit in pogovor. Gotovo je prišel kak janičar ropat in slačit mrtvih, pa spoznal je kmalo iz pogovora, da to niso janičarji. Mahmud in Ferhadbeg sta prijezdila do njega in odjezdila počasi dalje. Srd in želja maščevati se pomoreta vojniku na noge. Tiho leze za njima. Prišel je vže blizo. Zavihti meč ali Ferhadbeg mu ga odbije. Mahmud pa izdere handžar in razkolje vojniku glavo: „Tu imaš, prokleti pes,“ in padel je vojnik mrtev na zemljo. Mahmud pa vtakne handžar za pas in jezdi hladnokrv dalje, kot da bi se ne bilo nič zgodilo. Kmalo sta pri šotorih.

* * *

Albani so zbrani krog ognjev. Obrazi so jim divji in divje se jim svetijo oči. Krog ednega ognja so zbrani skušeni možje. Nobeden ne črhne besede. Krvave meče imajo v nožnicah, pa še mari ni nobenemu je obrisati, kajti ne gledajo radi krvi sobratov. Sedaj spregovori stari Sabor. Velo mu je lice in brada, vže nekoliko siva, sega mu do prs. Videti mu je, da je vže mnogo skusil in vže bil v marsikterem boji:

„Veste, da nam ni bilo biti v Džakovi. Dvignili smo se zatoraj, zasedli konje in šli iskat si boljšega kraja. Prišli smo do sarajevskega paše in zvedeli smo, da zbira vojsko. Šli smo k njemu, da se mu ponudimo v službo. Ako bi nam bil pa on takrat povedal, da nas popelje le-sem, gotovo ne bi bili stopili k njemu v službo; a goljufal nas je. Peljal nas je sem, da smo bojevali s kristijani. Namešal nam je janičarjev, kakor da bi slutil, da bi se ne bojevali, ko bi bili sami. Ko bi bili sami, posekal bi bil jaz golobrado ago in spodbodli bi bili konje v stran; a žalostna nam majka delati moramo tako, kakor paša hoče, kajti v njegovi službi smo. Kakor s pesmi z nami dela, dobro vé, da Skanderbeg ne živi več, zato je padla lepa Albanija in požrešni padišah je raztegnil svojo roko po naši krasni Albaniji. Podrl nam je hrame božje in oskrunil nam vse, kar nam je sveto in drago. Naše hčere skruni Muzulman in naše sinove prodaje v sužnost. To je tedaj naša osoda. Vse zlo nam je došlo iz dobrotljive sultanove roke. Jaz menim tedaj, kdor je zadovoljin z Muzulmani, naj ostane tu in naj pomaga trdnjavo naskakovati; kdor pa ne, naj gre z nami. Daleč nam je domovina. Žen in otrok nimamo, oskrunili so je Muzulmani. Osameli smo. Zasedimo konje, uskočimo v Dalmacijo! Ako gredó neverci za nami, zapodimo je s krvavimi buticami nazaj. Tedaj na konje!“

Orožje zabrenči, Albani poskačejo na konje in odjezdijo v črno noč. Popusté ognje in vse, kar ne morejo nesti sabo.

Dolgo se je še slišal topot konjskih kopit, dokler se ni zgubil v daljavi. Muzulmani so to zapazili, pa nihče ni šel za njimi. Kleli so je in vse gjaure psovali izdajnike. Pa naj gredó, vsaj so jim vendarle pomogli pobiti slovensko-hrvaško vojsko.

V Vihiču je vse žalostno. Meščani letajo kakor brez pameti semtertje. Strah so jim zadali Muzulmani. Upadlo jim je srce, ko so videli, da je pobita slovenska vojska. Le malo vojakov imajo, pa vsaj celo mesto ne šteje mnogo prebivalcev. Pripravljeni so, se do zadnjega trenutka braniti, kajti dobro vedó, da pri Muzulmanih ni usmiljenja. Dobro vedó, da jim odpeljejo sinove v sužnost, jim hčere in žene onečastijo in nabodejo deco na kol, ako se podajo. Zarad tega stojé pa tudi vsi sinovi na obzidji, hčere pa jim donašajo hrano, vedoči, da morajo zmagati ali umreti. Neverniki še niso poskusili napada, pa tudi bi jih ne bili zmogli, ko bi le mogel Turjaški v trdnjavo. Pa do trdnjave ni mogel priti, ker je muzulmanska vojska pred njo ležala. Drugi dan so postavili Muzulmani Turjaškemu nasproti pol svoje vojske, ktera je bila vendar še pol večja kot slovenska, druga polovica je pa obdala Vihič in prežala pred trdnjavo, da niso mogli Vihičani iz mesta svojim bratom pomagat. Zmogli so Turjaškega in Vihič gotovo tudi zmorejo. Vsaj imajo mnogo topov in možnarjev in podkopniki so nekaj zidu vže podkopali.

Zginila je črna noč in odletela na svojih temnih krilih ter se umaknila belemu dnevu. Ni še vzšlo solnce.

Janičarji stojé pripravljeni na boj. „Vihič mora pasti,“ prisega Ferhadbeg pri svoji bradi. Rogovi zabučé, Muzulmani naskočijo, pa ne zmorejo lehko trdnjave. Grad vže gori, vžgale so ga krogle iz turških topov. Neverci zažgó podkope in del zidovja se zruši. Sedaj gre pa lagleje. Muzulmani so pridrli v mesto kot gladni volcje nad jagnjeta. Padli so vihiški junaki, gorjé pa ostalim.

Podati se morajo. Muzulmani plenijo kot peklenščeki in uganjajo vsaktere grozovitosti z ubogimi meščani. Pravovrnik nabada deco na kol in jej trga čéva iz trupla. Starčeki se mu ne smilijo, kar je pa odraslega, ima Bisurman za plen.

Zmogle so trume Vihič, na čêlu so jim bile paše in Mahmud. Na mestu, kjer je stala trdnjava, je kup pepela, ktera raznaša sapa na vse strani. Lepo polje so poteptali bisurmanski konji in mule.

Poslovil se je zopet dan in zginil je v neizmernem morji, ktero se zove večnost. Kaj je človeško življenje proti temu morju. Pa še včasi kdo pravi, da mu je dan dolg in še celó ura se mu zdi včasi predolga, da mu jé ni pričakati, sesebno ako česa pričakuje!

V sredi šotorov stoji koliba, zbita s hlodov. Pred kolibo korakata janičarja in stražita, da ne uide nobeden zalotencev. Zaprti so vjetniki, slovenski junaki, kterim še ni preklal neverski handžar glave. Tú notri sedé in pričakujejo kaj pride. Slutijo, da se jim dobro ne bo godilo, kajti gotovo spusté Muzulmani jezo nad njimi, vsaj so vže vendar nekaj nevercev pobili. Zalotenci so žalostni, kajti v rokah sovražnikovih so in morali bodo sramotno umreti, zadavili je bodo kot neumno živino. Med njimi je tudi Engelhart Turjaški. Videl je očeta pasti v boji in druge slovenske junake, ali za-nj ni bilo ne krogle ne jatagana. Bes, bolestno je mlademu vojniku, ako je v prvem boji vjet. Zidal si je gradove v oblake in sanjal o bojni slavi. Mlademu Turjaškemu pa je vse splavalo po vodi. Vjetniki ne govore dosti. Vsak se le bolj sam s sabo peča, kajti vsak trenutek upajo, da se opró vrata in je odpeljejo v smrt.

Truplo Turjaškega so prinesli janičarji do šotorov in mu slekli drago obleko. Glavo so sneli Ferhadbegu in vprašali, kaj čejo početi s truplom. Ferhadbeg jim je pa velel, naj ga prinesó k njemu in to se je tudi zgodilo.

Po noči je bojni zbor. Sklenili so, da udari Mahmud na Slovensko in ropa tamo po muzulmanskem običaji. Ferhadbeg si je zbral Hrvaško v rop in druge paše so si pa tudi odbrale vsak svoj kraj. Govorili so tudi o zalotencih in ugibali, kaj storé ž njimi. Niso imeli misli, da je pomoré, ampak sklenili so je dati v Stambul[7] sultanu.

Precej po noči je odšel oddelek konjikov. Na čelu jim je Mahmud. Zaprašili so se proti Slovenski in se raztresli požigaje po deželi.

Slovenska je zvedela, da je padel Turjaški in ž njim mnogo drugih junakov. Padel je Vihič in muzulmanske trume so se razlile požigaje po deželi.

V Turjaku je vse žalostno, kajti Herbart je padel in sin njegov Engelhart je vjet. Žena Turjaškega je bolestno jeknila, ko je zvedela žalostno novico, da je zgubila moža in sina. Žalovala je, a kaj pomaga to, sedaj je treba delati.

Zasedel je vitez konja in odjezdil v Vihič v muzulmanski tabor, da odkupi truplo Turjaškega in reši Engelharta. Ravno se je danilo, ko vgleda vitez Gorjanski muzulmanski tabor. Skoraj bi ne spoznal okolice več, tako je vse spremenjeno. Spodbodel je konja in jezdil v tabor. Prvi so ga vgledali janičarji, pa malo je manjkalo, da ga niso posekali. Od vseh strani so ga obdali, potegnili raz konja in peljali v pašin šotor. Ferhadbeg jim pride naproti in ko ugleda viteza, ukaže janičarjem oditi, sam pa pelje viteza v svoj šotor. Tje prišedši sede Ferhadbeg na divan. Služabnik mu poda čibuk[8] in odide. Obá nokoliko časa molčita. Sedaj prične paša: „Allah je podelil pravovernim vojakom zmago in pobili so kristijansko vojsko. Padišahova vojska je zmogla in maščevala padle Muzulmane, ktere so vže pobili gjauri. Turjaškega je doletela kazen, ktero je vže zdavno zaslužil. Hatti-šerif mi ukazuje, da vpepelimo vso deželo in ako hočeš videti kako, poglej razvaline Vihiča! Da pa ne porečete, da se vam godi krivica, zato vam ponujam mir, toda s tem pogojem, da stopite pod padišhovo krilo in ste njegovi prijatelji, kar boste morali gotovo storiti v kratkrem; ako nočete prostovoljno, primorali vas bomo, kajti zvezni paše in begi so prisegli pri proroku, da ne jenjajo, dokler ne vihrajo bunčuki po Slovenski in se ne bliščé polumesci na vaših svetiščih. Tedaj po kaj si prišel? Ali si prišel prosit mirú?“

Pojenjal je paša in čakal odgovora.

„Turjaškega žena te pozdravlja, vošči ti tudi srečo za zmago. Prosi te pa, da jej daš mrtvo truplo soproga, da ga pokoplje v rakvi, kjer počivajo vže mnogi pradedje. Tudi te dalje prosi, da jej daš sina; pripravljena je, drago odkupiti ga.“

Poslanec molči.

„Truplo Turjaškega ti dam, a glave ne. Odreti jej moram prej kožo in jo poslati v Carigrad sultanu, da se prepriča o smrti Turjaškega. Ravno tako morajo tudi zalotenci z nami v Stambul. Ako potem dovoli sultan, vam je bomo vže izročili za primerno odkupnino.“

III.[uredi]

Večer je. — Solnce je zašlo in sveti drugim deželam. Ptiči so se vže zdavno poskrili, da zjutraj zgodaj vstanejo in prepevajo stvarniku hvalno pesem. Prikazali so se po hribih in gorah ognji in se razširili po celi Slovenski. Slovenci vže vedó, kaj ti ognji pomenjajo. Pridrli so zopet Muzulmani v deželo, razsajajo, požigajo in plenijo kot divjaki. Vse mora biti poteptano in uničeno, da se pozna, kje je divjal Bisurman. Slovenci se zbirajo in gredó sovražniku naproti, kajti njihovo geslo je: „Vse za vero in dom.“ Ko so Muzulmani zvedeli, da se jim bliža slovenska vojska, so se mnogokrat hitro odpravili, bojé se za plen, da ga jim ne vzemo kristijani; le redko so je čakali in sicer le takrat, kedar so menili, da gotovo zmorejo. Mnogo Slovencev je zdihovalo v Bosni v sužnosti, kamor so je zavlekli neverci. Prevideli so pa tudi naši pradedje, da tako ne gre, da zahajajo Muzulmani plenit v deželo. Zbrali so se tedaj in udarjali v Bosno, kakor so poprej neverci v njih deželo in so plenili po državi mogočnega sultana. Vodili so naše očete hrabri vitezi kakor: Kacijanar, po Kacijanarjevi smrti Herbart Turjaški, po smrti tega Jošt Turn, Andrej Turjaški in se mnogo druzih.

Vže se je prikazala luna na nebu, da sveti plenečim Muzulmanom, kteri razsajajo po Dolenskem. Prebivalci so zapustili vasi, poskrili živino v gozde, da rešijo sebe, žene in otroke sužnosti. Iz cerkev so pobrali svete reči in je nesli sabo, kajti nočejo in velik greh se jim zdi, prepustiti svete posode nevercem, da je onečastijo s kervavimi rokami.

Pet dobrih lučajev od Kostanjevice je stala pri gozdu iz hlodov zbita koča. Majhen vrtec je pri koči, pa vendar je dosti velik, da se toliko pridela na njem, kolikor potrebujete v koči stanujoči osebi. Na vrtu pod kostanjem je klopica, na kteri sedi stara ženica. Ne more več lehko hoditi, zato se opira na palico. Malokdaj prileze na vrt, a danes jo je privabil prijetni večer zopet na vrt. Lica so jej nabrana v gube, pa vendar se še lehko vidi, da je bila nekdaj lepa žena. Lasé ima vže sive, pa tega ni kriva sama starost, ampak tudi skrb in tuga. Pri nogah jej sedi mlado dekle. Zvedavo vpira dekle oči v starko in vgiblje, kaj jej bode povedala redni ca; a starka je naslonila suho brado na palico in zrla molčé v tlá. Čez nekoliko časa še le prične: „Današnji večer me spominja vse moje nesreče, kajti pred mnogo leti na ta večer mi je umrl mož. Velika nesreča za-me! Priden rokodelec je bil v Ljubljani. Zapustil mi je bil dve siroti; zalega dečka in lepo deklico. Premoženja nisva imela, zaradi tega nisem mogla dalje v Ljubljani prebivati. Preselila sem se semkaj k svojemu bratu. Tu me je zadela zopet huda nesreča in sicer naj veča. Umrla mi je hči in kmalo potem se mi je zgubil sin in od takrat nisem čula ničesar več o njem. Veliko raje bi bila videla, da bi mi bil tudi sin umrl, vsaj bi videla, kje je. Najbolj gotovo so ga zalótili neverci, kteri so tisti čas pridrli tù sem. Poskrili smo se v gozde. Tamo se je ločil deček od mene in nikdar ga nisem več videla. Gotovo me je šel deček, tú sem iskat, ko me je zgrešil. Tu so ga lehko vjeli neverci, vsaj jih je bilo ko listja in trave. Odpeljali so ga v Turčijo, ali pa nabodli na kol, kakor delajo navadno s tacimi otroci.

Starki so se vderle solzé po velih licih in ihtenje jej je zaprlo besedo. Dekle je mirno poslušalo. Videla je tisti čas, ko se je to godilo, živo pred sabo, kajti tudi sedaj so Muzulmani v deželi in ljudje se skrivajo pred njimi v goščavo, da jih ne zalotijo. Tudi starka in dekle ste sklenili drugi dan iti v gozd, ker danes se še niste nadejali nevercev v to okolico. Nekteri Kostanjevičanje so se vže poskrili, nekteri se pa mislijo drugi dan. „O! ko bi mogla videti še enkrat svojega sina, pozvala bi ga na prvi pogled, vsaj je tako podoben očetu. Ko se je zgubil, imel je lep križec na vratu, pa ako je na Turškem, so mu ga neverci gotovo iztrgali, ker je bil zlat.“

Prejenjala je zopet starka in molčé brisala solzé, ktere so jej tekle iz oči po licih. „Molive danes,“ povzame zopet starka, „na ta osode polni dan za-me, za njihove duše.“

Pokleknilo je dekle k njenim nogam in molite za duše rajnih in za enega morda še živega. Izustili ste „Amen.“ Zaslišal se je topot konjskih kopit in ropotanje orožja. Prihajalo je vedno bliže. Se predno ste se zavedeli, vže skočita dva jezdeca na vrt. Vskriknilo je dekle in se prijelo starke, kajti zbala se je muzulmanskih vojakov. Boka se dvigne, jatagan zablisne in odletela je starki glava. —

„Tako! dobro si naredil,“ zavpije prvi jezdec. „Take ne potrebujemo, ta je vže doživela, nima ni v nebesih ni na zemlji nič delati, kajti za take starke ni eden, tamo so huriske, ne pa stare babe.“ Dekle se je tako ustrašila, da je omedlela in omahnila kot mrtva na zemljo.

„Poglej, poglej Hasan!“ prične eden, „to je lepa huriska, ta pa naj živi. Vredna je med pobratimi dva tisoč jašprov, lehko jo prodava za toliko.“

„Bedak!“ oglasi se drugi, „kaj piješ na medvedovo kožo, kaj ne véš, da jo moram izročiti paši, ako jo le pri nama začuti. Kolikor ti paša za-njo dade, toliko boš imel, ako ti pa odbije glavo, boš moral tudi zadovoljen biti.“

„Res je Hasan, kar praviš, in najbolje storiva, ako jo sama peljeva k vojevodi.“

Ker je vsemogočni stvarnik videl, da ženska ne more orožja sukati in se s smrtnim orodjem braniti, dal jej je lepoto, da se ž njo brani. In res! ni ga človeka na sveti, ako je še tako sirov, da ne bi bil pokoren lepi ženski, kteri se bere vzvišenost na obrazu. Ne upa si s silo, tudi najljutejši do nje, kajti ogenj njenih oči mu pokori razburjeno srcé. Vže marsikterega srditega vojaka je ukrotil en sam pogled in ena sama beseda mu je odvzela ves srd. Vrgel je orožje proč, ker čutil je, da v morilnem orožji ni prave sreče za-nj in hitel je v naročje mile device, da se mu ohladi tù srce in se napije prave sreče, ktere je zastonj iskalo v vojnem šumu.

Dekle je omedlelo na vrtu, kajti njeno srce ni bilo navajeno takih grozovitih prizorov. Videla je smrt ljube gojiteljice. Vojaka jo budita, pa zastonj. Pustita jo in planeta v hišico, ker pa ne najdeta ničesar, razsrdita se in zapalita v svoji jezi hišico. Kmalo je bila vsa v ognji.

Krog Kostanjevice pleni Mahmud s svojimi konjiki. Delal je to, kar so delali njegovi tovarši. Ko ugleda Mahmud tu ogenj, jezdi sem, da vidi, kaj je. Dospevši do ognja ugleda vojaka, ktera sta devala omedlelo deklico na konja. Mahmud se jima bliža. Vojaka ugledavši ga, se ustrašita in deneta deklico zopet na zemljo. Mahmud stopi bliže, očaralo ga je lepo dekletovo lice, ktero je čarobno razsvetljeval ogenj. Tako krasnega dekleta še ni videl; pa kje bi jo bil tudi? Muzulmani imajo svoje žene in hčere zaprte v haremih in gorjé mu, kdor se drzne tje notri! Pravovernik ga sme ubiti in vsak Muzulman mu daje prav, kajti harem je na Turškem sveta reč in nobeden drug ne sme va-nj, kot lastnik sam. Mahmud zre kot okamnel v lepo devico in dozdeva se mu vedno lepša in krasnejša. Čutil je, koliko bolj vzvišeno je to bitje, ktero leži pred njim na tleh, kot on, in lepo njeno lice kazalo mu je nedolžnost in čistost srcá. Dolgo bi bil še gledal Mahmud v rajsko prikazen, v kteri se mu je zdelo, da je čorobnost in lepota celega sveta združena, da ga ne bi sirova vojaka zbudila iz prijetnih sanj. Zaukaže jima proč, sam pa stopi raz konja in se bliža brezzavestni deklici, kot dete, ktero si ne upa prijeti lepo barvane igrače, češ, da jo omaže in jo le opazuje od daleč. Ne upa si jo prijeti in ogenj, kteri ni imel več hrane pri hišici, jel je segati po drevji, da opustoši in posmodi tudi to. Mahmud dolgo ni zapazil tega in še le, ko je bil sam v nevarnosti, da se ga prime ogenj, se posebno prebudí iz svoje zamišljenosti. Sedaj ne pomaga nič, mora prijeti in rešiti deklico. Rahlo jo prime krog pasa in dene na svojega drago okinčanega konja. Konj zacenklja z uzdo, povzdigne glavo in se ozré na gospoda, potem pa zabrska veselo in udari z nogó ob zemljo, ko da bi bil tudi on lepega dekleta vesel. Deklica se še nič ne zavé, vender jej je vže vračajoča se rdečica okrasila bledo lice. Mahmud požene konja in ga zadržuje za uzdo, stopa počasi, z drugo roko pa drži deklico, da ne pade raz konja. Dober streljaj od ognja se ustavi pod košatim hrastom, položi deklico na zemljo, konja priveže k hrastu, sam pa sede na z mahom obraseno skalico k deklici, ktera se še ni prebudila iz svoje hude omotice. Čudne misli rojijo Mahmudu po glavi in mu razburjajo lice. Z roko si podprè glavo, kot da bi bila pretežka sladkih misli, desnico pa položi na srce, bojé se, da mu ne prebije in uskoči k lepi dekli. Mahmuda vže skrbi, da se deva ne prebudi toliko časa iz omotnega spanja. Položi jej levico na čelo, z desnico pa jej potiplje žilo na roki, pa žila bije ali čelo je zeló vroče. Tik njega vrvra mrzel studenec. Mahmud skoči na noge, sname kuko z glave, zajme vode in jo nese k deklici, da jej ohladi vroče čêlo, kajti boji se, da ne zaspi deklica za vselej. Rahlo jej hladi čelo in moči lice in glej! telo se giblje, ali oči le še ne odpre, da je vidi Mahmud in sesa iz njih razkošje. Pa kaj jej hoče rêči Mahmud, ko se prebudi, kaj govoriti? Ali bo mogel kaj povedati, ali mu ne bo en sam pogled zaprl besede? Ali jej če reči, dajo ljubi, da jo bode odpeljal iz rodnega mesta, iz domovine, ker je njegova zalotenka? Ne! noče je Mahmud žalostiti, kajti dobro zna, da zadnje žalosti človeka, sosebno mehko in rahlo čutečo žensko. Med tem ko Mahmud to premišljuje, drži še vedno njene belo roko v svoji desnici, kajti čudna sladkost mu teče iz njene roke v srce. Deklica se prebudí, odprè oči, pa ustrašila se je, ko ugleda neznanca pri sebi, potegne svojo roko iz Mahmudove roke, vikne bolestno, da se je daleč okoli slišalo in zopet zapre oči. Mahmuda je to osupnilo, kajti namesto, da bi ga bila vesela in ga lepo pozdravila, se ga je ustrašila. — Čudno se mu zdi vse to, ali on menda ne pozna ženske, menda meni, da je ravno tako neustrašena in drzna kot on. Tesno mu je pri srcu kot dečku, kteri pričakuje kazen od očeta. Vsa hrabrost in neustrašenost mu je izginila, kajti tú mu ne pomore jatagan in handžar mu ne pomaga do ljubezni. Bojazno se skloni k njej, rahlo jej dvigne glavo in jej začne govoriti in jo klicati. Govoriti zna skoraj tako, kot govoré tú, le malo bosniški zavija. Prigovarja jej, da se ga nikar ne straši, vsaj se jej ne bo zgodilo ničesar hudega. Deklici se je zopet vrnila zavest, čudno se jej zdi, ko sliši materni jezik, sosebno tujca govoriti, o kterih je slišala, da govoré nerazumljiv jezik in da počenjajo same grozovitosti. Odprè malo oči in opazuje neznanega človeka, pa kmalo jej ves strah zgine, kajti tako lice ne more ničesar hudega misliti.

„Ali so ti kaj hudega storili, Peri moja, da si odmedlela,“ vpraša Mahmud.

Dekle je zaihtelo. Spomnila se je strašnega prizora na vrtu. Pové mu vse, kaj se je zgodilo. Mahmund jo teši in briše solze iz bledega lica.

„Ali ste vi Turki? Slišala sem, da pridete le-sem, ker ste zmagali Turjaškega in vzeli Vihič,“ vpraša jokaje se deklica.

„Da, to smo mi pravoverni Muzulmani,“ dejal je Mahmud in udaril z roko po hadžaru, da je jeklo zabrenčalo v nožnici. Dekle se je stresnilo. Sedaj je še vgledala, da je pri dobro oroženem turškem vojaku.

„Pa angelj moj, to ni za te, ampak za druge, za gjaure, kteri si upajo napasti pravoverno padišahovo vojsko. Plačali smo je pri Vihiča, sedaj smo pa tù, da poiščemo te proklete pse in je zataremo v gnjezdu.“ Z divjim ponosom je besedo val Mahmud in še več bi bil povedal na čast in slavo muzulmanskemu rodu; pa spomnil se je, da je blizo bitje, ktero nežnejše čuti in misli kakor on. —

Oba umolkneta in gledata v bližnjo vas, kjer se je ravno posvetil ogenj, kterega so zanetili Muzulmani. Prebivalci so prhali na vse strani. Muzulmani pa za njimi. Čulo se je vpitje starčekov, otrok in žen, pa ljutemu Muzulmani se vse to ne smili, on seka na desno in levo, samo da se napije krvi, po kteri ga je toliko časa žejalo. Kakor tiger svoje mladiče varuje in ne miruje poprej, dokler ljutega naskakovalca ne odžene, tako so varovale skrbne matere svoje otroke, pa Bisurmani imajo ostro orožje. Divje se bliska Mahmudu oko in ustna se mu naberó na smeh, kajti on je tega vesel.

Mahmud se obrne zopet k deklici: „Glej, zvezda moja, tako bi se tudi tebi godilo, ko bi te jaz ne bil rešil. Glej, tu nisi nikdar brez skrbi, vedno si v nevarnosti pred neštevilnimi četami, ktere ropajo po deželi. Tudi si mislimo prej ko je mogoče osvojiti deželo in potem je po tebi. Zapusti ta nevarni, kraj in pojdi z mano — pri teh besedah pritisne deklico rahlo k sebi in jej zre v lepo črno okó, iz kterega so tekle solze svitle kot biseri. Deva ne odgovori ničesar, solze si briše iz oči in si prizadeva ustaviti je.

„Tedaj moram iti jaz s tabo,“ šepeče deva in pogleda Mahmuda, kteri se je dvignil in stal pred njo v vsi svoji lepoti, „kamo pa?“

„Tje v lepo Bosno, kjer nas pričakuje paša. Varoval te bodem, nunska moja! da se te nikdo ne dotakne, smrt zadam vsakemu, kdor te le s pogledom razžali. Bolje je tedaj, da greš z mano, vsaj si rekla, da so ti ubili mater, sama si na svetu, zapustiti nimaš nikogar, razun ta kraj, pa vsaj v Bosni je tudi lepo ni še lepše kot tù.“

To je govoril Mahmud, mladi Muzulman in dekle je vpiralo zvedavo v njega oči. Milo se jej je zdelo zapustiti domovino in rodno mesto, kjer je razcvetla. Čutila je tudi, da res nima nikogar druzega zapustiti kot ta kraj, ali ta kraj jej je bil drag, kajti v njenih žilah se je pretakala plemenita slovenska kri, ktera ničesar bolj ne ljubi, kot domovino.

Molče sta sedela nekaj časa. Mahmud pričakuje odgovora. Trese se na vsem životu same radosti in veselja, kajti na prsih mu sloni nedolžna deva in bojuje sama s sabo, kaj mu če odgovoriti. Dobro zna, da jo lehko sili to storiti, kar bi mu sedaj odrekla. Menila ga je rešnika, ker jo je rešil iz rok unih dveh sirovih vojakov.

Mlado dekle ni iz kamena, da bi bilo mrzlo na prsih lepega mladiča. Čutila je tudi v srcu nekaj, kar jo je vezalo do tega mladenča, česar si se sama ni vedela razložiti. Kedar jo je Mahmed pogledal s svojimi črnimi očmi in je v njen obraz vprl, takrat jej je bilo tako milo, tako prijetno pri srcu, da jej je veselja vskipelo srce in tako glasno utripalo, da je lehko mladenič slišal. Tudi mladenič je enako čutil in kakor v sanjah so se zjedinila njuna ustna, pozabila sta kraj in čas in kakor omotena sta pila eden iz druzega vonjavo in razkošje.

Ako človeku ne praviš o strahovih in čudnih dogodbah, ktere se godijo navadno po noči, ne bo ga strah nikdar in šel bo ponoči v take kraje, kamor bi si ti gotovo ne upal. Nedolžnost, ktera ni še videla razuzdanosti drugih ljudi, menila bo, da so vsi ljudje dobri. Verjela bo sladkim ljubimčevim besedam, ne gledé, ali veruje to, kar ona, ali ne, kajti ljudje so si bratje in bratje se ljubijo.

Mahmud in Ljudmila sta sanjaje šepetala in vranec pri hrastu je hrskal, kot da bi bil tudi on deležen gospodove sreče. Zbudila ju je iz sladkih sanj grozovita sedanjost. Razvnele so se v vasi hiše in ogenj je bil čedalje veči. Bisurmani so gonili zalotence vkup in je vezali z vrvicami. Ljudmila je pozabila prejšnjo srečo, ker so trpeli vaščanje njeni sosedje. Pomračilo se jej je lice, slišaje krik in vpitjo ubogih vaščanov. Izvije se Mahmudu in vroče solze jej pritekó po bledem licu. Mahmud se prestraši, hiti za njo.

„Kaj si storil s svojimi divjaki,“ pravi Ljudmila in pokaže proti vasi.

Mahmud bi rad šel tje in razpodil svoje plenivce in je kaznoval, zadosti je, da žalijo ljubimko. Teši jo in prosi, da naj gre proč, da ne gleda strašne morije.

„Ali si morda ti tem ljudem načelnik?“ vpraša jokaje se dekle.

Mahmud se sramuje jej povedati, da je on to trumo pripeljal semkaj. Čutil je, da je res preveč, kar ravnajo neverci z ljudmi, čutil je, da je Muzulman grozovit in sirov. Kesa se, da je bil on ravno tak.

„Da, jaz sem načelnik,“ dejal je tiho Mahmund in se sklonil k devici. Dekle se oklene Mahmudu krog vratu in mu pošepeče na uho: „Zaukaži jim, naj odidó. Od tebe še upam usmiljenja, ker ti nisi tako grozovit, kot so dragi. Glej! kaj počnó tamo ti krvoloki,“ in omahnila je deva. Mahmud jo vjame in poljubi na čelo, kajti storil bi bil vse, da si le tega angelja obrani. Dolžnost mu pa zapoveduje to, kar mu ljubimka brani, ali zmogle so ljubimkine solze. Hatti-šerif ne zadeva njega tako hudo kot druge, vsaj je ljubljenec Ferhadbega bosniške paše. Skloni se zopet k devici rekoč: „Storim vse, kar želiš, ako greš z mano v Bosno.“ Deva ga pogleda, ne premišljuje dolgo in reče: „Grem!“ Razžarilo se je obličje Mahmudu, poljubi jo na lice in hití na konji v vas.

V vas prišedši, izdere jatagan, razganja Muzulmane in jim zapoveduje, da naj spusté vse zalotence in se napravijo na odhod. Bisurmanski konjiki so se zavzeli, ali Mahmud zna ukazovati in odpravili so se iz vasi. Bogoslavljali so starčki Mahmuda, akoravno Muzulmana, kajti rešnika ne vprašamo po veri. —

IV.[uredi]

Ljudmila je ostala sama na onem mestu in gledala, kako razganja Mahmud Muzulmane. Razjasnilo se jej je lice, ker neki notranji glas jo je hvalil, da je ona vaščane rešila. Potihnilo je jokanje in krik je ponehal, rešeni so, in akoravno jim je zgorelo vse, vendar jim je otela najdraže, namreč življenje; koče se postavijo, zemlja zopet rodi, ali življenja luč, enkrat ugašena, je mrtva za vedno.

Muzulmani so zapustili vas in prišli do gozda; tù so čakali age, kteri je še zaostale janičarje zbiral.

Deva se je skrila o prihodu vojakov v grmovje. Muzulmani so razsedli in polegli na zemljo in si kratili čas s sirovimi šalami, nekteri so pa šli stikat v grmovje. Veselo je viknil vojak in razgrnil goščavo, kajti ugledal je nekoga, česar se ni nadejal. Deva je vskriknila in zbežala v goščavo. V tem trenutku se zabliska tandžar in janičarju je odletela glava; dekle je bilo pa zopet Mahmudu na prsih; rešil jo je v drugič sirovim rokam.

„Kaj še želiš, draga moja, vse sem storil, kar si mi rekla; kaj ne, da pojdeš z mano? Ni mi živeti brez tebe!“ in pade jej pred noge. Ljudmila je zardela, sklonila se k njemu in šepnila: „Vstani!“ Ni se ga več bala, v grmovji je premišljevala njega in dogodke, kteri so ž njim v zvezi. Vedno je stala njegova podoba pred njo in vedno lepši se jej je zdel. Lepo mu pristuje črna brada, lepi črni kodri se mu vsipljejo po vratu in njegovo oko je zareče kot plamen. Vže na obrazu se mu vidi, da je le na videz ljut, ali srce mu je rahlo, ponosno; vsaj je otel vaščane sužnosti in smrti in tudi njo rešil žalostne bodočnosti.

„Kakor sem spoznal iz tvojih prejšnjih besedi, si menda želela, da bi mi odšli.“

„Tvoja želja mi je draga; zatoraj hočemo precej zasesti konje in oditi domu, ali pojdeš z mano? Pri meni boš sedela na konji in ničesar hudega se ti ne bo pripetilo,“ beseduje Mahmud.

Ljudmili je srce tužno. Rdečica jo spreleti in okrasi lice. Muzulmanski vojaki so odprli usta in kot zamaknjeni gledajo Ljudmilo, kajti niso še videli tako krasnega dekleta. Videli so vže Gruzijanke, Poljakinje in grška dekleta, toda še lepša je Ljudmila.

„Pri tebi bom sedela?“ vpraša bojazljivo Ljudmila.

„Da, ljubka moja, pri meni si najbolje zavarovana. Tamo v Bosni boš imela, kar le poželiš; paša me ima rad in tudi tebe bo veselo sprejel, zadosti je, da te jaz pripeljem,“ odgovarja Mahmud.

„Obljubim ti, da ne ropamo več po tej deželi, ker ti tega ne ljubiš. Prosim te, pojdi z mano!“

Namesto odgovora mu ovije Ljudmila svoje bele roke okrog vratu in Mahmud jo poljubi na žarno lice. Mahmud se je razveselil, glasno zaukal in peljal devo k svojemu vrancu, kteri je samega veselja tolkel s kopiti ob tla in kopal zemljo. Odveže konja, z levico prime uzdo, z desnico pa Ljudmilo in gre tako k svojim vojakom.

Ko ju vojaki ugledajo, ju z veselim vriskanjem in vreščanjem pozdravijo, ker vodnik jim je Mahmud, hraber vojak in pravoveren Muzulman.

Danilo se je. — Rodi se lepo, čisto jutro. Mahmud jezdi vranca, pred sabo drži ljubimko Ljudmilo. Tiho se pomenkovata in večkrat jo poljubi Mahmud na žarno lice, kajti lepa je kot pomladansko jutro. Kmalo so prekoračili granico in prišli v tabor Ferhadbegov. Menil je paša, da peljejo obilno plena sabo, ali sam svojim očem ni verjel, da so prazni.

„Ali ste bili tepeni, ker niste nič naplenili?“ vpraša Ferhadbeg.

„Ne! slavni paša, nismo bili tepeni,“ odgovori veseli mladenič, „morda se še spominjaš mogočni pasa svoje obljube, ko smo se napravili iz Sarajevega na vojsko. Obljubil si mi, da mi dadeš najlepše dekle v dar, ako zmagamo. Ni ti je treba dati mi, dobil sem jo sam. Lepa je kot zora in čista kot lilija. Nisem še videl, tako krasnega dekleta, kot je ta. Zanesi mi svitli paša, da sem bolj njo poslušal, kot tvoj ukaz, prosila me je, da sem prepovedal svojim vojnikom pleniti. Vsaj veš, oče, kako je; nisem se mogel ustaviti njenim prošnjam in gledati nisem mogel vročih solz, ktere so jej lile po bledem licu.“

Paša se je zamislil, zrl v tla in zmajal z glavo rekoč: „Razumem te moj sin,“ in si otare na skrivnem solzo iz očesa.

Mahmud pelje pašo v šotor, v kterem je počivala njegova ljubimka od dolzega pota.

„Da se bolj prepričaš, oče,“ pravi Mahmud, „da govorim resnico, glej! to je huriska, kakoršne tudi Mohamed sam ne premore v édenu.“

„Ne govori tako,“ ga zavrne Ferhadbeg, „kaznuje te lehko, ker velik je prorok in ni ga večega proroka kot je on.“

Ljudmila je vstala in se bliža prišlima, pa Mahmud jo prime za roko rekoč: „Glej, ljubka moja, to je moj oče, ako smem imenovati tebe, hrabri paša, tako.“

Ferhadbeg se pa nasmeja ter reče: „Allah je velik; on naj vaju blagoslovi,“ in odide. Ni mogel videti tolike sreče, da ne bi se spominjal nekdanjih srečnih dni in si mislil: „Tudi jaz sem bil tak.“ —

Drugi dan zapusté bojno polje, na kterem je padel slovenski junak Herbart Turjaški, strah nevernikom in zvezda Slovencev v bitvah z Muzulmani. Jezdili so v nekdaj lepo, a zdaj žalostno Bosno. Privreli so v Sarajevo z obilnim plenom, kterega je pripeljal drug oddelek Ferhadbegove vojske iz Notranjskega. Poprodali so naglo ljudi in živino, tiste pa, ktere so zalotili v bitvi, so zaprli, da je dadó na spomlad v Stambul sultanu v dar.

Mahmud ne strelja vedno in ne meče kopja, tudi zasede redko vranca; ljubo ima. Vedno je pri njej, igra se ž njo kot s kakim detetom. Ni mu druzega mari, ko Ljudmila. Ljubko jo boža po licu in kar le želi, jej spolni. Paša jo je vprašal, ali je kristijana, povedala mu je resnico in rekla, da je. Rekel je, da mora postati Muzulmanka. Mahmud je pa pašo prosil, da jo naj pusti kristijano; povedala mu je Ljudmila, da ga rajši zapusti, kot da postane Muzulmanka. Lehko bi jo bil Mahmud silil ostati injej celó povedal, da je njegova zalotenka, ali Mahmud je ne žali in si ne upa ljubimki povedati, da jo lehko prisili; ljubi jo in sicer ljubi takó, kakor le more ljubiti ljubimec ljubimko. Kedar moli pred podobo križanega, ktero jej je podaril nek menih, si je ne upa Mahmud motiti in še on se takrat spodobno vêde; dobro zna, da je molitev sveta reč. Paša ne kljubuje Mahmudu, rad ima rejenca. Po sebi sodi, tudi on je bil nekdaj tak. Ljubil je neko Srbkinjo in jo imel za ženo. Porodila mu je sina in hčer in Ferhadbeg je bil vesel, kteri ljubimec bi pa tudi ne bil, kedar ga nadari žena s sinkom in hčerjo? Takrat je bil Ferhadbeg še mlad in srečen; zato je ljubil, ali zdaj ne ljubi ničesar druzega, kot boj in bojno slavo in ne želi si ničesar bolj, kot da bi padel na bojnem polji, odkoder bi ga popeljal smrtni angelj Azrael v Mohamedov raj. Nekdaj je bil ves drugi, nemila osoda pa mu je podrla vso srečo. Ferhadbeg se zdaj teši rekoč: „To se je moralo zgoditi, tako je bilo zapisano v osodni knjigi.“ Smeja se ljubimcema in njunemu ljubkovanju in mnogokrat si otare na skrivnem solzó, ktera mu prisveti v oko. Kedar vže obledimo in se približamo smrti, kaj nas more bolj veseliti in žalostiti, kakor nadepolno cvetje in rast mlajših zanamcev. Ako pa še zaljša njih vence in vejice krasno cvetje ljubezni, veselimo se domišljije človeškega srca. Ko je bil Ferhadbeg na vrhuncu svoje sreče v domačem življenji, prinesel mu je Tatar list iz Carigrada, v kterem mu je naznanjal sultan, da mu daje svojo hčer Zafo za ženo. Pravoveren Muzulman se ne sme ustavljati padišahovi ponudbi, kajti padišah je namestnik prorokov in božja seuca na zemlji. Vsi so sultanovi sužnji od najnižega spaha do prvega vezira. Prišla je Zafa in ž njo vsa nesreča Ferbadbegu. Spodila je Serbkinjo iz harema videvši, da jo ima paša raji kot njo, otrokoma je pa zavdala. Ni dolgo trpelo, ko mu umrje tudi Zafa in od zdaj ni ljubil paša druzega, nego svoj handžar in iskrega konja. Dolgo ni mogel pozabiti otroka in njuno mater, pa čas mu je zacelil rano; zdaj pa ko vidi ljubimca, spominja se zopet prejšnjih srečnih dni, ko je bil tudi on še tako srečen, kot sta ta dva zdaj.

Ferhadbeg je zalotil Mahmuda na Slovenskem. Vzel je sedemletnega dečka sabo; spoznal je, da je deček bistrega duhá in da bo izvrsten vojak. Paša ga je poturčil in učil Mohamedove zakone in muzulmanske običaje. Oblačil ga je muzulmanski, pokrival s turbanom in zavijal v kaftan. — Ljubil je dečka; spominjal ga je na umrlega sina. Človek je pa vže tak, nekaj mora ljubiti. Kedar človek nikogar več ne ljubi, je tužen. Ferhadbeg je učil vže nekoliko odraslega dečka orožje sukati, da se privadi tega posla in se bojuje za Mohameda. Deček je bil pred kristijan, sedaj pa je spodrinil v njem Izlam krščanska načela in kdor ga zdaj vidi, mora priznati, da ni lepšega Muzulmana in lepšega age v vsi sultanovi vojski, kot je Mahmud.

* * *

Na spómlad je vlekel hladni vetrič in sneg se je tajal. Ferhadbeg se napravi v Carigrad, da popelje tje pri Vihiču zalotene vojake. Janičarji zasedejo konje, vzemo jetnike v sredo in se odpravijo proti Stambulu.

Mahmud ne vodi trume, ampak sedi pri Ljudmili na vozu. Hotel je peljati trumo, pa Ferhadbeg mu ni pustil. Rekel je: „Ti ostani pri ženi, ker ljubiš, jaz pa vodim vojake.“ Odbijal je še dolgo Mahmud Ferhadbegu, pa vse zastonj, kar Ferhadbeg reče, je kakor bi pribil.

„Tesno je Ljudmili pri srci na potu v Carigrad, pomikuje se vedno dalje od domovine. Ni tako vesela kot drugikrat. Mahmud skrbi: „Ljubka moja, kaj ti je? Ti si tužna, kdo, te je razžalil, povej.“

Pa ona mu ne odgovarja, ampak nasloni se na njegove prsi, ter molči. Mahmud jo poljublja in teši, da jej ne bo nič hudega v Carigradu.

Potujejo po pustinji; ni ceste, da bi se moglo z lehka potovati po njej, ker Kristijani so jo zapustili, Bisurman pa ne ljubi dobrih cest in jih tudi ne zna napraviti. Približali so se Carigradu, stolnemu muzulmanskemu mestu. Vže od daleč so se jim lesketale kuplje na minaretih in polumesci so se bliskali v solnčni svetlobi, da je ni bilo mogoče pogledati. Staro kristijansko mesto, drugi Rim, česti proroka. Pred več kot tisoč leti ga je sezidal Konštantin in postavil v njem bogomolje na čast Križanemu, pa Mohamed II., siloviti naskakovalec Carigrada, je je spremenil v mohamedanske mošeje. Na mesto zvonov, kteri so vabili ljudi v cerkve k božji službi in molitvi, hrešči sedaj muzulmanski muezin iz stolpa, opominja in vabi Muzulmane k molitvi.

Slavno grško carstvo se je razrušilo in sedaj stoluje v lepem Carigradu bisurmanski padišah, car Selim. Grki so grešili, kaznoval je je Bog. Povsodi so bili izdajice; zlato jim je bilo ljubše in dražje, kot domovina. Prodali so orientalcem za zlato sami sebe in domovino slavno Grecijo. Ni je več navdajal oni junaški duh, kteri je živel v njihovih očetih: Leonidu, Miltiadu, Agezilaju idr. in je je utrdil, da so prenašali največe težave in hrabro odganjali sovražnike od svoje domovine. Kedar se pa podkupljivost vrine v državo, je po njej, postave nimajo veljave in le zlato vlada.

Prišedši v Carigrad zvrsté zalotence in je peljejo v seraj. Naprej so koračili graničarji z rdečimi bosniškimi kučmami, za temi neseta janičarja, Deli Pervane, in Deli Rešed, ktera sta odsekala Turjaškemu in Višnjegorcu glave, njuni glavi na dolgih drogéh, za tema gre hrvaški stotnik Metlot in kranjski Turnski oskrbnik, vodnik štirih bander Uskokov in za njim dvajset raznih drugih oseb.

Štiri zalotence peljejo v divan pred sultana, tu je obrežejo, kajti Muzulman se ne dogovarja z ne obrezanimi zalotenci. S temi so se dogovarjali zastran onih dveh glav, kteri je držal rabelj v roki poleg velikega vezirja in za kteri je prosila Turjaška gospa. Rabelj je hotel imeti za-nje 80.000 cekinov, ker so se mu pa smijali, vrgel je glavi proč. Veliki vezir se razsrdi in ga ukaže pretepsti. Slednjič so dali glavi za 40 beličev. Ko so bili poslanci s tem zadovoljni, spravili so ji v cipresovi skrinjici in poslali Turjaški gospé, ktera jo je pridjala truplu v rakev v Črnomeljski cerkvi.

Ferhadbeg je dobil drugo službo v Carigradu, slutil je vže prej, da jo dobi, zato je z vsemi svojimi šel semkaj. Mahmudu se je ponudila služba bosniške paše, pa Ferhadbeg mu je odsvetoval. Mahmud je ubogal pašo, nadomestoval je pa v službi rednika, ker paša je bil vže prileten in bolehen.

Mahmud še vedno ljubi Ljudmilo in še bolj, kot prej, kajti nadarila ga je z lepim sinkom. Mahmud in Ljudmila sta vesela in srečna, kajti v detetu imata svoje čute in ljubezen združeno. Tudi stari paša je deteta vesel in jokal seje samega veselja, ko je videl kako sta ljubimec pa ljubimka srečna. Kedar ima le čas, je Mahmud pri Ljudmili, pestuje sinka in si ž njim igra. Ljudmila se smeje, vesela je sina. Nosi ga gori in doli po sobi, sladko šepeta z njim in poljublja ga, kedar se pa tega naveliča, prinese ga Mahmudu, kaže mu ga, nazadnje se sladko nasmeje rekoč: „Kako ti je podoben!“ Mahmud jo za odgovor objame in poljubi. Na večer ga dene v posteljo in poje pri njem sladke pesmi, da ga prej zaziblje v sladko spanje. Mahmud sedi zamišljen zraven nje, smeje se mu srce, ko vidi skrbno mater svojo ljubimko. Kedar pa začne mati detetu peti, je Mahmudu tesno pri srci. Omrači se mu čelo in zamišljen postane, te melodije mu budé čudne čute v srci. Kakor da bi bil poslušal tudi on vže tako petje, tako se mu zdi, vzbujajo se mu spomini mladostnih let, pa vse je le temno in ne zave se popolno. Z roko si pogladi lice, kot da bi hotel zatreti vse bolestne misli, pa le-té ga ne zapusté tako hitro, vedno se mu vrivajo nove mladostne prikazni. Ljudmila ga opazuje in vpira zvedavo oči va-nj, ko da bi slutila, kaj mu kali zadovoljnost in veselje. S prosečim očesom ga pogleduje, kot da bi hotela reči: Vem, da mi nekaj prikrivaš: povej mi, tešila te bom in vesel boš zopet.“

Mahmud, ne more dolgo poslušati ljubkinega petja, vstane, odide na vrt in sede pod košato drevó; čudne misli mu rojijo po glavi.

Ferhadbeg umira. Pri postelji stojita Mahmud in Ljudmila s sinkom. Ne more vže lehko govoriti. Mahmud in Ljudmila poklekneta pred-enj in umirajoči ju blagoslovi: „Sin, bodi srečen in ne zabi mojih naukov. Sijajna bodočnost ti je odprta in Allah te bo varoval. Vidim, da sta srečna, pa tu nimamo prave sreče; vidva še ne poznata sveta, eden dan vama lehko razdere vso srečo.“ Potem vzame sinka v roke, kterega mu poda Ljudmila. Gleda ga in blagoslovi, potem pa reče: „To bo lep Muzulman, znal bo sukati orožje kakor njegov oče,“ in dá dete nazaj. Malo trenutkov še in Ferhadbeg je izdihnil dušo.

Preteklo je nekaj časa. Ferhadbeg je vže dolgo počival v rakvi pri svojih dedih. Mahmud je stopal v padišahovi službi od stopnije do stopnije. Resnico je govoril njegov rednik na smrtni postelji, rekši, da mu je sijajna prihodnjost odprta.

Skrbel je Ferhadbeg za rejenčevo bodočnost in ga priporočil svojim prijatlom. Čislali so pa tudi Mahmuda vojaki, videvši, da je hraber vojnik, častili so ga tudi drugi veljaki, kajti on je bil umen. —

Mahmud je vedno domá pri dragi ženi, ako mu le služba dopusti. Meni se ž njo o ljubem sinku in ga uči hoditi. Naučila je mati dete nektere besede zgovarjati, da pokliče ateja in mamo. Mahmud učenje nadaljuje in ga uči še mnogo drugih besed izgovarjati. Ljudmila se smeje detetu, ker tako bojazljivo in jecljajo poskuša izreči, kar ga je naučil oče. Tako preteče cel dan in Mahmud še ne ve, da je večer Ljudmila dene dete v posteljo, ga zaznamova s svetim križem in govori počasi lepo krščansko molitvico, ktero dete za njo govori, potem pa sama leže k njemu, da prej zaspi. Mahmud ni tega vesel, da uči mati dete kristijanski moliti, ali vendar si ne upa ženi tega braniti, ker jo ljubi. Mnogokrat to premišlja, pa misli si, ko dete doraste, postane Muzulman.

Vezir Alibeg je umrl. Na njegovo mesto je stopil Mahmud, kajti ni bilo zmožnišega človeka v Carigradu za to službo kot je bil on. Vsi so se novega vezirja veselili, zato ker on je bil pravičen in je rad pomagal revežem. Mahmud je dosegel še mlad to visoko službo. Zdaj je bil na vrhuncu vse sreče in časti, ktero more doseči Muzulman. Od tù se ni dalo več naprej, ampak samo nazaj. Poznal je vže mnogo vezirjev, kterim so odletele glave, pa on se ni ustrašil tega posla, ker čutil se je zmožnega za vezirovanje, pa vedel ni, da mu je z vezirstvom zginila vsa sreča. Mislil je, da je sedaj vže vse dosegel, razkošje in čast, pa prvo mu je zginilo z novo službo, ali on ni videl tega, kajti človek ne vidi v bodočnost; vsemodri Stvarnik mu jo je zakril, ker je boljši zemljanom, da je ne gledajo.

Tačasni veziri so bili: Bosnjak Sokoli, Madžar Pijale, Štirec Amet in Mahmud. Vsi so bili kristijani, pa so se izneverili svoji materi cerkvi ali premišljeno ali so je pa prisilili, da so spoznali Mohameda preroka. Vsi podložni nemškega cesarja mu zdaj najhuje nasprotujejo, ker je Kristijan in njegovi podložni so tudi kristijani. V tej dobi so bili najhujši časi za kristijane v sultanovi državi, slabše je bilo sedaj, ko so ti izneverjenci gospodarili kot prej in potem, ko so vezirovali trdi Muzulmani. Veliki vezir Sokoli je zaukazal ono grozovito morijo Armencev v Stambulu. Vezir je bil namreč nekoliko Muzulmanov pomoril in ker je vsled tega nastal velik šum v Carigradu, zvrnil je to hudobijo na kristijanske Armence. Pomorili so je potem janičarji, njihovo premoženje pa je spravil sultan v svoj zaklad.

V.[uredi]

Véliki car Soliman, ljuti naskakovalec Sigeta, je umrl in zapustil mnogo hčerá. Pomožile so se vže večidel vse, najmlajša jo še ostala, da jo njen brat, tačasni sultan kakemu paši ali vezirju posili za ženo. Ravno sedaj, ko je postal Mahmud vezir, iskal je sultan moža svoji sestri. Lepa priložnost se mu je ponudila, se svoje sestre znebiti, sosebno ker je menil sultan, da je še Mahmud neoženjen, pa če je prav oženjen, menil je sultan, vsaj ima lehko štiri po Mohamedovem zakonu; pa vsaj se tudi ne bo branil žene iz svete cesarske rodovine. Mahmud je sumil to, vendar je odbijal prošnje svojih prijateljev, kteri so ga vedno silili, da naj gre prosit sultana, do mu dade Solimanovo hčer, svojo sestro za ženo; bolje je, rekli so, da jo sam prosiš, kakor da ti jo posili. Prijatelji so lehko tako govorili, ali Mahmud je drugače mislil, kajti on ljubi Ljudmilo in ona mu je draža, kot Solimanova hči. Vedno se je bal, da se zgodi, kar so mu pripovedovali prijatelji. Tužen je postal, ni bil več vesel tudi pri Ljudmili ne, milo jo je pogledoval misleč: „Tega angelja bom moral zapustiti?“ Nehoté se je spominjal svojega rednika Ferhadbega, kteri mu je rekel na smrtni postelji, da mu en sam dan lehko podere vso srečo, in slutil je, da se to vresniči. Ne igra si več tako rad s sinkom; dete vže teka po sobi. Čudno se zdi dečku, da si atej ne igra več ž njim in misli, da je hud. Zvedavo pogleduje ateja od strani kot da bi hotel reči: Atej je hud, pa mu nisem nič naredil. Zateče se v naročje materi, spnè se jej do glave in jej tiho pošepeta: „Mama atej je jezen.“ Ljudmila opazuje očeta. Nič več ni tako vesel, kot je bil prej; vsaj ga ona še vedno ljubi in še bolj kot prej. Smili se jej, vendar vprašati si ga ne upa, kaj mu je. Mahmud zapazi, da ga žena opazuje in da vpira solzne oči va-nj, kakor da bi mu hotela pogledati v globočino srca, da vidi, kaj ga dela žalostnega. Mahmud vstane in odide na vrt; v hiši mu je pretesno. Dete je tužno; atej in mama nista vesela, kot drugikrat. Nobeden si noče ž njim igrati. Bojazno hodi krog matere in jo pogleduje od strani, slednjič postane vendar pogumen, stopi k materi na divan rekoč: „Ali si tudi ti huda kakor atej, vsaj nisem nič naredil,“ in gorke solzé se mu vderó po okroglem licu.

Materi se dete smisli, objame in ga poljubi. Potem ga teši: „Vsaj nisem huda na-te in tudi atej ni hud, saj si priden. Vidiš, danes je praznik in ne smemo se igrati, to je prepovedano.“ Ljudmila je dala dete kerstiti in prejelo je ime Božidar. Nek menih ga je krstil v bližnjem samostanu. Mahmadu pa ni tega povedala in noben drug ne vé, da je dete krščeno, kot stara sužinja, ktera je nesla dete ž njo v samostan. Botri in priče so bili očetje menihi.

Veziri so zbrani v divanu, kamor je je sultan poklical. Posedli so na blazine in takó pričakujejo sultana. Sedaj odgrne zagrinjalo evnuh, ponižno se prikloni, stopi k Mahmudu, mu pošepeče nekaj na uho, potem pa obá odideta in zagrinjalo zopet pade. Evnuh je peljal Mahmuda k sultanu, kteri ga je pričakoval v svoji sobi in pušil tobak iz drazega čibuka. Mahmud pade predenj po muzulmanski navadi na obraz in čaka, da mu dade sultan znamenje, da vstane. Sultan mu reče vstati, potem pa začne šepetajo govoriti: „Vrednega te je spoznalo naše veličestvo, da ti damo svojo sestro Salinzado, Solimanovo hči, za ženo. Videla te je vže in prav všeč si jej.“

Mahmud je stal, ko bi okamnel. Raje bi bil imel, da bi se tekoj v zemljo pogreznil, kakor da mu ponudi sultan to; pa Muzulman se ne sme ustavljati sveti zapovedi sultanovi. Zahvalil se je padišahu za tó milost in ko mu je dovolil, je odšel. Mahmud se poda nazaj v divan, kjer so ga vže željno čakali veziri. Bled in prepadel vstopi Mahmud. Ugibali so, kaj ima to pomeniti, spraševali ga, pa Mahmud jim le malo odgovarja. Sam ne vé, kje je, in vrti se mu vse prek po glavi. Komaj je čakal, da razpusti sultan divan, da bi vsaj mogel zbrati zopet svoje misli.

Divan je razpuščen. Mahmud gré iz carske palače, ves omoten omahuje po ulicah, kot da bi bil pijan vina. Domu prišedši pa hiti v svojo sobo. Pri vratih najde malega sinka, štiriletno dete, ktero si igra z lepim konjičem, kterega mu je bil on kupil. Solze se vderó Mahmudu po lici: Bog vé, kaj bo z dečkom sedaj! Vzdigne ga in bolestno poljubi na lepo rdeča ličica, potem ga spusti na tla, odide v sobo in pusti dete zvunaj. Dete je veselo vskriknilo in trkalo na vrata, ker pa vidi, da se vrata ne odpró in da je ves trud zastonj, začne milo jokati se. Ljudmila pribiti pogledat kaj je, dete pa vgledavši mater se zateče k njej ter jej pripoveduje, da atej ni več hud, da je prišel domu in ga poljubil, sedaj se je pa zaprl in ne more do njega.

Mahmud v sobo stopi vši omahne na divan; zmogel ga je čuden dogodek. Bolestne misli mu rojijo po glavi. Puli si brado, kolne svoj rojstni dan. Roti se pri Mohamedu in zaklinja pri Allahu, da neče Salinzade za ženo, ali sultanova beseda je žebelj, mora biti pokoren, ako mu je drago življenje; če je pa ne vzame, pravi se to zaničevati sveto carsko rodovino in kazen za to je smrt.

Mahmud je nekaj dni sem še bolj otožen in čmeren, kot poprej. Nobeden suženj mu ne vstreže. Dal je bičati vrtnarja, pa zakaj? za nič, zato ker on ni vesel. Komaj ga je Ljudmila sprosila, da ni bil bičan do smrti; sužnji in sužinje dobro znajo, da ni boljše gospé v celem Stambulu, kot je Ljudmila, zato jo imajo pa tudi radi, kajti vže marsikteremu je sprosila milost, ali pa še celó življenje. Mahmud njej ne odreče ničesar.

Sklenil je Mahmud, da ne pové nič tega Ljudmili; noče je žalostiti in še misliti ne more, da jo bo moral morda zapustiti. Upal je še, da jo trpi Solimanova hči zraven sebe; ali da pa Ljudmila ne bo gospá v hiši in da bo morala slušati Salinzado, to boli in peče Mahmuda. Vedel je tudi, da je njegova prihodnja žena vsa spridena na duši in telesu; kajti ni se dobro mislilo o sultanovem haremu. Ogibal se je Ljudmile, kot da bi bil on kaj pregrešil, kajti njena podoba ga spominja žalostne spremembe.

Dva dneva sta pretekla. Človek je mučenik na zemlji. Marsikdo meni, da je včasi vesel, pa v resnici vesel ni nobeden. Mučijo ga gotovo dvomi in misli, koliko časa bo to veselje ali ta sreča trpela. Tudi ljubimec in ljubimka, ako se še tako ljubita in sta še tako srečna, vendar ne vživata prave sreče. Vrivajo se jima misli o preteklosti ali bodočnosti, ktere imajo smrtno kal v sebi. Tako je človek vedni mučenik na zemlji, samo s tem razločkom, da je takrat, ko meni, da je srečen, nekoliko bolj vesel in da pozabi na svojo osodo.

Mahmud dobi pismo od harema. Pomrači se mu čelo in hiti v svojo sobo, da ga prebere. Salinzada ga vabi, naj pride po-njo, vsaj napravi sultan gostijo. Ukazuje mu, da mora vse druge žene odpraviti, ako je ima, ona noče, da bi gospodovala kaka druga. Mahmud ne odgovori ničesar. Temno mu je lice in ljuto mu plamičejo oči.

Spolnilo se je, česar se je bal; sedaj je mera nesreče za-nj polna. Ferhadbeg mu je rekel, da mu en sam dan lehko vso srečo podere in podrl mu jo je res. Rekel mu je tudi, da še ne pozna ljudi in res jih ni poznal, sedaj je pa pozná. Kako bo to Ljudmili povedal, njej, ki jo tako ljubi; tudi ko bi hotel, ne more nobene besede o tem izustiti, ne more jo žalostiti. Mnogokrat je bil vže v boji, ni se bal sovražnika, ako je bil še tako brojen in ljut, sedaj se pa svoje ljubimke boji in ne upa si stopiti pred-njo in jej povedati, da so se privlekli nad njuni glavi silno črni gromonosni oblaki in so zakrili zarjo njunega veselja in sreče.

Poletje je; — solnce hudo pripeka. Nagnilo se je vže k zapadu, pa vendar ni manj vroče, kot je bilo opoldan. Mahmud je na svojem lepem vrtu, kterega obdeluje sužni kristijan. Bazne rastline in cvetlice rastó v njem; v tomunu si pa igrajo ribe v hladni vodi. Krog tomuna je nizek zid, pri kterem stoji petleten fantič in drobi kruh ribam, ktere si igraje laskajo za-nj. To je bila dečkova največa in najljubša zabava, dokler ga ni zapazila skrbna mati in prihitela, bojé se za-nj, odpeljat ga od nevarnega kraja. —

Mahmud je danes še bolj čmeren kot drugikrat; nemirno hodi po vrtu gori in doli, vidi se mu, da nekaj zeló važnega premišljuje. Sinek se ga je vže nekaj dni sem odvadil, ker si ne igrá več ž njim, ne vodi ga več po vrtu in ne trga mu več sladkega sadja. Dete še vedno toži materi, da je atej hud, pa mati mu ne vé ničesar odgovoriti, ampak poljublja ga na čelo, na lice in teši: „Nič ne maraj, atej m hud, ampak delo ima. Saj te ima še tako rad, kot poprej.“

„Ali prej ni imel dela?“ vpraša radoveden deček.

„Se vé da ga je imel, pa ne toliko,“ odgovori mati, pa mater samo bolj skrbi to, kot sina in ona vé ravno toliko, kaj je temu krivo, kot sin. Rdečica jej je zginila z lic. Žalostna hodi s pobešeno glavo, kot cvetlica, ktero je poparila slana.

Mahmud je sédel na vrtu na klopico, ves v bolestne misli zatopljen. Sedaj je prišel trenutek, kterega mu je odločila nemila osoda! Zdaj se mora zgoditi, kar se mu zdi nemogoče. Kolne sultana, Salinzado in vse, kar je krivo njegove nesreče. Dolgo je sedel na klopici in premišljeval, kaj mu je storiti. Od ljubke žene se ločiti ni mala reč. Odstraniti jo na veke ali še celó svojo ženo, mater svojega sina videti sužinjo, ne more ljubimec trpeti, rajše gré on sam služit, da jo le obvaruje tega zaničljivega posla. Ko bi bil kak lehkoživec ali gizdalin iz omikanih dežel v taki zadregi, gotovo bi zapadel na samomor; ali Muzulman ne stori tega. Sveto mu je življenje in svet on, ki mu ga je dal. Rad pade na bojišču, kajti prorok je obljubil padlim junakom raj, samomorcem pa ni obljubil ničesar, ampak proklel je je in zažugal jim gehenno.[9]

Ljudmila sluti nesrečo, pa vsaj je vže tukaj. Mahmud, k o je tako ljubil, ne govori več ž njo. Ogiblje se je in ni ga več k njej, od kod ta sprememba? Zaprt je v svoji sobi, ali pa hodi po vrtu. Ljudmila se joka in tarna. Poprašuje strežajke, ali kaj vedó, kaj se je Mahmudu pripetilo. Pa te ne vedo nič.

Dete se spravlja spat. Mati poklekne ž njim pred podobo matere božje in molita za ateja, potem ga pokriža in dene v postelj. Ljudmila ne more spati. Vstane, stopi k oknu in gleda po stambulskih vrtih. Temno je. Lune ni na nebu, le nektere zvezde svetijo in gledajo nočno gibanje Zemljanov. Luči po hišah gasnejo počasi in kmalo je ni videti nobene več. Ljudmili vzbujajo bolestne misli nemir v srci. Spominja se lepe Slovenske, svoje domovine, strašnega prizora na vrtu in smrti svoje rednice. Dozdeva se jej, da jo vidi pred sabo, da njo srdito pogleduje in jej žuga s prstom. Solzé jej prisvetijo v oči in jej kapljajo z bledega lica na blazino, na kteri sloni. Spominja se Mahmuda, lepega vojaka, vodje muzulmanske čete; vas gori, ljudje vpijejo, — vse tako živo, da meni: resnica je!

„Mahmud!“ je vskliknila in se zgrudila na tla.

Mahmud je še nemirno bedél v sosedni sobi. Slišal je pad in stopil iz svoje sobe k Ljudmili. Brzo jo vzdigne, pa taka je, kot bi bila mrtva. Položi jo na posteljo, obliva z vodo in skrbno pričakuje, da se zbudi. Poljublja jo, menda jo meni s poljubki zbuditi. Tako čarokrasna se mu dozdeva, kot takrat, ko jo je videl v prvič in imel v naročji; takrat je bil srečen, ker mu je sijalo solnce sreče, zdaj mu pa žuga zatoniti.

„Mahmud, saj te ljubim,“ zašepeta Ljudmila in odprè oči.

Mahmud jo poljubi: „Vsaj te tudi jaz, huriska moja.“

„Hude sanje sem imela. Ali me še ljubiš, ker se me ogiblješ?“

To je udarec na Mahmudovo rano.

„Še te ljubim; ali zakaj me vprašaš,“ odgovori Mahmud in se zamisli.

„Ali te je zadela kaka nesreča, dragi moj, da nisi vesel?“ vpraša dalje Ljudmila in mu ovije mehko rokó krog vratni: „Povej, dragi moj, če ne umrjem, jaz tebe tako ljubim. Ako je tudi kaj hudega, povej, da vsaj s tabo tugujem. Tešiti te hočem, če je mogoče, če pa —,“ a tega ne izgovori, kajti bolest jej je zaprla besédo in solzé se jej vderó po lici.

Mahmuda je to zeló ganilo. „Ne moreš me tešiti, angelj moj, kajti nesreča, ktera me je zadela, zadeva enako hudo tudi tebe. Zapustiti me boš morala —,“ dalje ni mogel govoriti, čutil je udarec, kteri je zadel ženo. To so mu naredili ljudje in Ferhadbeg mu je govoril resnico, rekši mu, da so ljudje hudobni.

Ljudmila se je tega prestrašila. „Kako, da te moram zapustiti? kdo me more siliti, ali me morda ne ljubiš več?“ vskrikne bolestno Ljudmila.

„To mora vže tako biti, je vže zapisano v osodni knjigi, kajti brez Allahove volje se ne zgodi nič,“ vzdihne Mahmud.

„Sultan mi je ponudil svojo sestro za ženo in moram jo vzeti, ako mi je ljubo življenje. Odpraviti moram zato tebe, ker tako mi zapoveduje moja prihodnja žena. Sodi! ali hočeš, da umrjem, ali me moraš pa zapustiti. Ne zapustiš me na veke, kajti kedar preide čas mojega vezirovanja, vrnem se v tvoje naročje, da pijeva zopet oba iz edne čaše razkošje,“ to je govoril Mahmud s tisto bolestjo, s ktero govori človek, kteri je prisegel srd in maščevanje celemu človeškemu rodu, o svoji preteklosti. „Sodi! kar hočeš, storim! Udaril naju je Allah, njegova volja naj se zgodi,“ pristavi še Mahmud.

Ljudmila ni slišala več zadnjih besedi. Padla je na posteljo, ne sope več in nobenega znamenja življenja ni čutiti pri njej; omedlela je.

Mahmud se vstraši. Dete se zbudi in začne jokati se. Mahmud teši sina, ga vzame v naročje in ga poljublja. Kmalo se začne deček smejati in si igra z očetovo brado. „Atej, nisi več hud, kaj ne, da ne?“ in se oklene očetu krog vratú. Mahmud je pa pri vsem tem nesrečen. Res, da ima ženo, ktera ga ljubi, ima dete, pa ni vesel, zapustiti ju bo moral.

Ljudmila se prebudi. Milo in tužno pogleda svoje dete. Lice jej je bledo in vpadlo in zuoj jej kaplja s čela; hudo jo je zadela novica.

Mahmud molči, ne vé kaj bi rekel.

„Mahmud, kaj počneš sedaj z mano?“ vpraša Ljudmila tiho.

„Ne vem. Ako ostaneš tu, tudi ako si v kaki drugi hiši, si nisi svesta življenja, ako le moja prihodnja žena zve, da te ljubim, je po tebi in detetu. Jaz sem menil, da greš nazaj na Slovensko. Ne bo dolgo, ko pridem tudi jaz za tabo. Dal ti bodem vže toliko novcev, da ne boš nikdar trpela pomankanja. Trpi voljno, vsaj tudi jaz trpim; tudi meni je hudo in malo manjka, da nisem pameti zgubil.“

„Vdam se v božjo in tvojo voljo. Kedaj odidem?“

„Ženitev imam od zdaj čez dva dni.“

„Tedaj odidem jutri, pa bolje, da odidem danes, kajti polnoč je vže zdavno in bliža se jutro,“ popravi Ljudmila.

VI.[uredi]

Nebo se žari. — Zvezde so otemnele, luna vže tudi bledi. Solnce posije in polumeseci na džamijah se bliščé v solnčni svetlobi in tudi strehe na hišah se lesketajo, kot da bi bile pozlačene. Vže zdavno je vse živo po ulicah. Tù se sliši topot konjskih kopit, tamo idó pešci, ktere vodijo age na piano, da se vadijo v orožji, da jim ne zarjové meči in ne zastane roka. Pravovernik je gleda iz svoje hiše in pije tobak, kajti Muzulman vstaja zgodaj, ker on moli še pred solnčnim vzhodom in česti, proti Meki obrnjen, prorokovo sveto mesto.

Mahmudova palača je lepa. Mir je vladal dosedaj v njej; danes pa je vse zmešano. Sluge letajo sem ter tje in strežajke se stiskajo skupaj, kot plašne ovce pred volkom. Žalostne so, kajti odšla bo gospa, dobra žena, ktero so ljubile. Slutile so, da prihodnja gospá ne bode taka, kot je bila ta. Pred hišo stoji vže voznik s konji, kteri bijejo nemirno s kopiti ob tla, kot da bi komaj čakali, da se odpravijo. Voz je pokrit, le majhno okence spušča luč va-nj. Krog voza stojé janičarji, da stražijo, ker po Turškem je nevarno potovati, kajti ni si človek niti blaga niti življenja svest pred roparji, ki stikujejo po vsem carstvu. Povsod mora biti straža, pa še ta je mnogokrat tepena; hajduk zna izborno meriti in njegova puška nese daleč. Kar nosi turbane, ni varno pred njim in pasti mora vsak, ako je le mogoče, kajti hajduk ne more videti Muzulmana, ošabnega gospodovalca.

V Mahmudovi palači v zgornjih sobah vladata nemir in žalost. Ljudmila se ne loči lehko od moža in on ne lehko od drage žene, ali čas hiti in žalostna ura ločitve prihaja vedno bliže. Ločenje je huda reč; človek se še od prijatelja težko loči. Tužen je kedar mora domovino, rodno zemljo zapustiti in solza mu priigra v oko, kedar se spominja domačih pašnikov in logov, kjer je izrastel in preživel mladostna leta; vedno želi nazaj v rodno mesto in v tujem kraji zdihuje po mili domovini. Pride zopet čas, da se vrne. Vesel vzame palico in hiti hitreje nego jo je zapuščal proti domači deželi. Utriplje mu serce samega veselja, ko vgleda prvo goro domače dežele. Pospeši korake, kajti neznana moč in želja zopet videti rodno vas krepi ga, da ne opeša. Dospe vže blizo. Prikaže se mu zvonik božjega hrama, v kterem je molil pravega Boga in slušal božjo besedo — da, še več —, v kterem je bil sprejet v pravo cerkev. Gane ga to vse; ne more dalje, veselje je preveliko, sede na zemljo in pred oči mu stopi mladost v vsi svoji krasoti. Ali kedar se človek loči od znancev, takrat ni vesel, ampak ravno nasproti — tužen je in le upanje, da se zopet vrne, ga teši; a ločiti se od drazih ljudi, kteri so nam bili več kot znanci, to ni lehko. Ljubimec in ljubimka menita, da ne bosta preživela tistega trenutka, kteri ju bo ločil in le upanje, še kedaj videti se, ju za ta čas malo tolaži: poslovita se kot za večno. A človek je močan, veliko trpi, dokler potuje po zemlji. Srečen in vesel je zopet ljubimec, kedar se snide z ljubimko, strastno jo objame in poljubi; a ura ločenja ostane to, kar je — žalostna ura!

Ljudmila se pripravlja na odhod. Dete ne vé, kaj to pomeni, joka se in meni, atej in mama sta zopet huda. Mahmud vzame dečka v naročje: „Draga žena, pusti mi dete, nekaj moram imeti, kar me spominja na-te;“ pa Mahmud menda ne pozna materinskega srca, ker zahteva dete.

„Ne! pusti meni sina, tebi je bolj podoben, kot meni, bolj se bom spominjala nate in živeje te imela pred očmi. Raj bi počelo dete tù? Da ga tvoja prihodnja žena sovraži in preganja, ali še celó kamo odpravi? To ne gre. Dete naj gre z mano in naj vidi domovino svoje matere, „in morda tudi svojega očeta,“ dostavi tiho Mahmud.

„Tedaj je prišel čas, da se moreva ločiti, voznik vže čaka,“ šepeče Ljudmila. Mahmudu se stemni obraz in merkla žalost se mu razlije po lici. Stopi k ženi, poklekne pred-njo ter prosi: „Odpusti mi, angelj moj, da sem te zvabil sem in ti napravil toliko bolečino! Odpusti mi! Kmalo se vrnem k tebi, kedar bo najprej mogoče.“

„Odpuščam ti,“ šepeče Ljudmila. Še več bi bila povedala, pa solze jej zalijó oči. Mahmud vstane in poljubi Ljudmilo v slovo: „Morebiti zadnjikrat,“ vsklikne obupljivo Ljudmila.

„Dečku se vse to čudno zdi. Ljudmila ga prime za roko: „Ali se ne boš poslovil od ateja?“ Deček stopi k ateju in ta ga dvigne in poljubi, sin se mu pa smeje, kajti atej in mama nista več huda. —

„Allah naj te varuje in spremlja naj te njegova varna roka po vseh potih, sin! Bodi hraber vojnik, kajti to je najlepše za mladenča, še lepše je pa, ako umrje na bojnem poiji. Akoravno te imam samega, vendar bi se ne žalostil, ako padeš v boji.“

Dete se mu smeje; atej govori zopet ž njim in ga imá rad. Mahmud poda otroka materi in jo spremi na voz. Poljubek še — in voz je zdrdral in ž njim vsa sreča. Mahmud je gledal za vozom s tako bolestjo, s kakoršno gleda kupčevalec na bregu morja, potop svoje ladije, ktera mu je imela prinesti bogastvo. —

* * *

V Stambulu je ženitev. Ženi se vezir Mahmud, vzel je Salinzado, hčer Solimanovo, ali bolje ona je njega vzela in ga iztrgala dragi. Mahmud je na videz dobre volje, krog ust pa mu igra bolesten smeh. Ne smeje se; ampak le ustna nabira, da bi ga videli drugi; kedar je pa sam, takrat se ne smeje tudi na videz ne, kajti obup mu razjeda srce, ki mu hoče počiti. Jokal bi se rad, ali Mahmud ne zna jokati. Ni ga tega učil Ferhadbeg, ampak pravil mu je, da je jok za ženske in gjaure; Muzulman se pa ne sme jokati za kar si bodi. Zaprl je Mahmud Ljudmilino sobo, da je ne vidi več, ker ni več v njej ljube žene in zalega sinka. —

V palači je vse živo. Sluge letajo sem ter tje, kot bi bili neumni, da napravijo vse po gospodovi volji. Muzulman je natančen in kar zaukaže, mora se do pičice storiti in pozabljeno ne sme biti nič; to vedó turški sluge dobro.

Veziri in drugi veljaki hodijo Mahmudu srečo voščit, pa on je mlačno sprejema. Ni mu mari bogata žena, ktera mu pripelje obilno sužnjev in prinese obilno bogastva; to ni njemu nič, vsaj sluge imá in kruha pa tudi ni nikoli stradal. Ljudmile ni in kjer nje ni, ni za-nj nič.

Večer je. V sultanovem haremu je tudi vse živo. Mahmudova nevesta, sultanova sestra, ne more samega veselja spati, komaj čaka, da je združena z možem. Sama bode gospodovala v moževi hiši; res, sreča za Muzulmanko, kajti ni vselej le edna gospá, ampak navadno jih je več. Kjer je pa več gospé, ni dobra vlada: kolikor glav toliko misli.

V seraji je vse živo belih in črnih sužnjev, kteri pripravljajo jedi in je devajo v dragocene posode, drugi pa zopet prinašajo dragoceno blago v slonokostenih skrinjah in dragih posodah iz sultanovega zaklada: odmenjeno je v doto nevesti. Kašmirskih ogrinjal, kitajske svile, sibirske kožuhovine, ktere donašajo tatarski kani v dar sultanu, arabskega kadila od beduinskih šejkov je toliko, da se človek prečuditi ne more. Ženitev mora biti sijajna in veličastna, kajti sultan je obljubil, da pride na gostijo; velika čast!

Cel dan so gostili pri ženitvi po stari navadi učenjake. Nevesta sedi pod rdečim baldahinom na bogato opravljenem konji, skopljenci jo spremljajo peš, za tem gre sultanova pribočna straža v dragi obleki, potem gredó godci in pevci. Tako se pomičejo počasi ženinu naproti, kteri se vže tudi s svojim spremstvom bliža s palmovo vejo v roki. Kedar se srečajo, se vrnejo zopet v seraj. Godci godejo v dvorani in pevci pojó pesmi: slavodatke ženinu in nevesti. Mahmud se sili na smeh, kajti ženin ne sme biti žalosten.

Svatje so se razšli, ženitev je minula, Mahmud pa pelje svojo nevesto domú. Sužnji in strežajke so kmalo čutili, da je zdaj druga gospa prišla in da ni več dobre Ljudmile.

Muezin kliče iz velike mošeje, nekdaj zeló lepe krščanske cerkve sv. Zofije, Muzulmane na večerno molitev. Muzulmani slišijo glas in ponižno sklanjajo glave, molijo Allaha in časté proroka. Zdaj je vže čas počitka; tudi vojaki in delavci so se vže umeknili v hiše, kajti muezinov glas jim je svet. Prišel je mož iz kristijanskega predmestja in krene jo naravnost v Mahmudovo palačo. Gosta brada mu sega do prsi, obraza je resnega in bere lehko na njem, da je vže mnogo skusil in trpel in da dobro pozna svet. Pa kaj se je neznanec tako vstrašil, da je dospevši vrh stopnic, skoro omahnil? Vezir Mahmud je stal tu, tudi njemu se čudno zdi, kaj mu ima povedati neznani človek. Pa prišlec se je zavijal bolj in bolj v svoj plašč in se hotel umekniti.

„Kdo si?“ ga vpraša Mahmud.

Mož pa pogumno odgovori: „Nekoga sem prišel iskat, pa zmotil sem se; nisem prišel v pravo hišo.“ Pa videlo se je tujcu na obrazu, da ne govori resnice, kajti pobesil je oči v tla.

„Po kaj si prišel,“ zareži Mahmud, „povej, kaj bi rad?“ vgledal je namreč, da ni Muzulman, kajti pravovernik ne nosi dolge halje.

Tujec je spoznal, da ne uide lehko. Pogumno stopi pred vezirja rekoč: „Ker zahtevaš, da govorim resnico, hočem ti povedati, da sem prišel obiskat neko ženo, ktera stanuje tù. Ona se ne uklanja proroku, ampak Križanemu. Naš obred nam pa zapoveduje, da se mora vsak ud vsaj enkrat spovedati na leto. Tedaj v tem posla sem prišel semkaj; vže zdavno me je poklicala, pa zaradi silnih opravkov nisem mogel prej spolniti njene želje, ko danes.“ —

Mahmud se spomni Ljudmile, ljube žene, ker ona je bila kristijana, pa vendar ni za gotovo vedel, ali je prišel tujec k njej, ali h komu drugemu.

„Kažite mi, kje stanuje,“ vpraša Mahmud meniha.

Menih stopi k nasprotnim vratom, rekoč: „Tù le notri.“

Mahmud pa zmaje z glavo: „Ni je več tù,“ in hoče oditi v svojo sobo, pa obrne se nazaj ter reče menihu: „Pridite jutro ravno o tem času.“

Menihu se vse to čudno zdi in odide, ugibaje to reč, proti domu. Posebno čudno se mu pa to zdi, da mu je ukazal vezir še priti.

Mahmud bi bil odpravil z grdimi besedami vsakega kristijana; ali tega, ki je po Ljudmili vprašal, pa ni mogel; zadosti je to njemu, da je izgovoril samo ime: „Ljudmila.“ —

Drugi dan je prišel zopet menih. Mahmud ga je vže pričakoval na omenjenem mestu. Pozdravita se, ideta v sobo in posedeta na divane. Dolgo se menita o raznih rečeh in nikakor se ne moreta ločiti. Menih je prišel iz sobe in za njim Mahmud; podasta si roke in se poslovita, pa zdaj ne več po turški, kakor prej, ampak slovanski. Oča Teodozij, tako je bilo menihu ime, je vesel. Solze radosti mu tekó iz oči.

„Oče, obiščite me večkrat, pa ne v tej obleki; zapazijo vas lehko in potem je po meni in po vas,“ pravi Mahmud in menih odide. —

Mahmudu se je razvedrilo čelo in zopet je vesel; morebiti mu je povedal oče Teodozij kaj o njegovi ženi, ali kako drugo veselo novico? —

VII.[uredi]

V kostanjeviški samostan je prišla tuja žena. Oblečena je bila s prva kaj čudno; nobeden ondašnjih prebivalcev še ni videl tako oblečene ženske. Lice jej je bledo i n mrkla žalost brani rdečici, da se ne razlije po lepem obličji. Prinêsla je tudi dete sabo, malega dečka, kteri je gotovo njen sin. Oče Atanazij jo gostoljubno sprejme; vsaj gostoljubnost znači Slovana sploh. Popelje jo v svojo sobo, kjer sta se precej časa kaj živo razgovarjala, menda mu je tujka pripovedovala svoje prigodke. Tujkin sin se je kmalo sprijaznil z očetom Atanazijem, kajti leta je zeló podoben očetu Teodoziju, vsaj obleko ima ravno tako. Oča Atanazij menda Ljudmilo pozná, kaj bi jo pa tudi ne? Vsaj še ni dolgo tega, kar je tu zginila. Mislili so ljudje v začetku, da so jo zalotili neverci, kteri so bili ravno tisti čas ondi. Popoldne jo pelje opat na pokopališče in jej pokaže ves s travo obrasen grob. Ljudmila pade nanj na kolena in gorke solze žalosti in hvaležnosti joj tekó z velih lic na grob ljube njene rednice. Oče Atanazij se tudi ne more zdržati solz; slednjič sklene roki rekoč: „Moliva za ranjko in sploh za vso žlahto!“ Poklekne še on in oba pričneta moliti. Molila sta navdušeno in pobožno in Bog ju je gotovo vslišal. Dokončavši molitev vstaneta in se vrneta v samostan. Prišli so zidarji in začeli zidati hišo, kake pol ure od Kostanjevice. Kostanjevičanje so ugibali, kdo bo tù stanoval in kmalo so uganili, da bo stanovala tù tujka, ktera biva sedaj za silo pri županu. Pred nekoliko leti je stala ravno tamo lična hišica; dobro so se je še spominjali vaščani, pa Turki so bili prihruli in so jo zapalili. Stanovala je takrat v oni hišici stara žena s svojo rejenko. Krvoloki so pa ubili staro ženo, rejenko pa so odpeljali v sužnost. Dobro so se še spominjali ljudje, kako so davili neverci tod okoli in tudi še niso pozabili tistega mladega Turka, kteri je zaukazal ropajočim Turkom nazaj in je tako rešil Kostanjevičane grozovite sužnosti, ali pa še celó smrti.

Jeseni, ko je drevje zgubljevalo listje, stala je prijazna hišica gotova. Ljudmila s svojim sinom se je preselila od župana va-njo in kmalo je bilo vsev hiši v najlepšem redu. Na spomlad je naredil samostanski vrtnar lep vrtec zraven hiše in zasadil va-nj raznotera zelišča in raznobarvne cvetlice. — Oče Atanazij večkrat Ljudmilo obiskuje in tolaži. Vaške žene stikajo mnogokrat glave in ugibljejo, kdo bi bila mlada žena v novi hiši, ktera se ne meša nič med nje, ampak je vedno doma; pa nobena je ne pozna innobena ne ve ničesar povedati o njej. Ljudmila je po leti vedno na vrtu. Igra si s sinom in ga uči moliti. Oče Atanazij sprašuje dečka in kedar se mu dobro odreže, imá oče Atanazij gotovo vže kaj pripravljenega za-nj. Zato se pa tudi deček sad rad uči in vselej je duhovnega očeta vesel, kedar ga vidi.

Ljudmila je spoznala na vrtu zopet ono mesto, kjer je padla njena rednica. Mnogokrat je sedela tamo v večernem hladu in premišljevala prejšnje srečne dneve, ktere je preživela ondi; v časih je pa s sinom molila tù za ranjco redno mater in za svojega moža, detetovega očeta.

Deček vedno poprašuje po ateju, kedaj pride. Ljudmila ga teši, da pride kmalo, pa deček se ne dá tako brž pregovoriti: „Vsaj sem vedel, da je atej hud; ti mi pa nisi hotela verjeti,“ pravi deček. Ljudmilo pa polijó solzé, — objame dete in povzdigne svoje proseče okó proti nebu k mogočnemu stvarniku, da jej podeli zopet srečo. Na robu bližnjega gozdiča je našla pod košatim hrastom mesto in kamen, kjer je vgledala prvič zalega bisurmanskega načelnika, lepega mladenča Mahmuda. Večkrat je sedela na tem mestu, kjer se jej je zbudila ljubezen do mladega age in jej osladila vsaj za nekaj časa življenje. Svet se jej je zdel ta kraj, kterega je posvetila pričujočnost ljubimčeva. Ako je le kak šum začutila, vselej je menila, da pride Mahmud, pa moža le ni in Ljudmila se vrača tužna domú, kjer jo vže sinek željno pričakuje. Deček tudi ni vesel, ker je mati žalostna; on ima pa le vesele ljudi rad. Očeta Atanazija zeló ljubi zato, ker mu pripoveduje mnogo lepih povesti iz sv. Pisma in deček bi duhovnega očeta vedno poslušal. Slednjič ga še prosi, naj mu pokaže, kako se na molek moli. Deček si vse to dobro zapomni.

Menihi v samostanu so začeli malega Božidara, Ljudmilinega sina, učiti brati in pisati. Dečku gre to dobro od rok in kaj rad kaže domá svoji materi, kaj se je vže vse navadil. Ljudmila ga pohvali in mu pripoveduje, kako ga bo atej vesel, kedar pride in kaj mu bo vse prinesel.

Božidar je vže precej vzrastel. V samostanu se vadi v orožji, kedar pa iz samostana pride, je skoro vedno v gozdu, kjer preganja in strelja zverjad. Lepe rasti je. Ponosno čelo znači, da je plemenite krvi in njegove črni oči plamičejo kot ogenj. Radostno ga Ljudmila pogleduje: „Tak je kot njegov oče in hraber junak bode enkrat; vsaj mi je tudi Ferhadbeg to prorokoval na smrtni postelji,“ si misli.

Leta so pretekla, pa Mahmuda le še ni iz Turčije. Nobenega glasú ni več čuti o njem in Ljudmili ni znano, ali še živi ali ne. Še vedno molita s sinom za očeta, pa ne vesta, ali za mrtvega ali za živega. Oča Atanazij Ljudmilo tolaži in jej zagotavlja, da Mahmud še živi, pa tudi on tega ne vé.

Ljudmila jame pešati, zdravje jej gine in vedno boleha. Delati ne more več, tudi najmanjšega dela ne. Kakor senca lazi po vrtu, kedar je lepo vreme. Podobna je bitju, ktero veže le še slabo telo na zemljo, med tem ko se duh vže dviga v nebeške višine. Na obrazu se jej vidi, da trpi boločine, kere jej zadajo gotovo smrt. Na sina se naslanja, kedar hodi po vrtu, in mu pripoveduje o očetu, kak da je, da ga lehko pozná, ako ga kje vidi. „Vsaj jaz ga tako ne vidim več,“ pristavi vselej. „Dober človek je, da ga ni boljšega, tvoj oče, in usmiljen; prav tak kot ti. Gotovo ne preživim več zime, kajti zeló sem opešala, in kmalo kmalo mi zapojó cerkveni zvonovi mrtvaško pésen, da grem počivat k svoji rednici, ktero sem tako ljubila.“ Sin ne more poslušati takega govorjenja; solzé ga polijó: „Mati, ne zapusti me! Glej, sam sem potem na svetu,“ jej reče. Mati ga tolaži, da ima še očeta. Ako pa ta več ne živi, imá pa vsaj mogočnega Očeta, stanujočega v brezmernih nadzemskih višinah. Oče Atanazij je dvomil, da Ljudmila preživi zimo. Vedno se je bal, da umrje, kajti mraz in nezdravi zrak jej nista prav dobro dejala. Zima je minula, Ljudmila pa le še živi; močna njena natura je zmogla bolezen. Bila je pa vendar na spomlad tako slaba, da je komaj lazila na gorko solnce, ktero zliva posebno spomladi svoje čudodejne žarke na zemljo v tolaž in dravje bolnikom. Oče Atanazij jo mnogokrat obiskuje in tolaži. Ljudmila je zopet veselejša kot prej, kteri bolnik pa tudi ne bi bil, kteri je ravno smrti ušel, sedaj pa čuti, kako mu solnčni žarki ogrevajo bolne ude in vlivajo va-nje zdravilno in krepčalno moč.

To spozná tudi Ljudmila, za tega del je vesela in nič se jej bolj prijetno ne zdi, kot novo cvetje na drevji in cvetlicah. „Kako barvo bode pozneje imelo, ne mislimo na to,“ pravi očetu Atanaziju. „Ptiči si narejajo gnjezda po drevji in grmovji, solnce nam dobrotno delí svoj žarni blagoslov in ogreva te blede, suhe roke. Tudi čutim to prijetno solnčno sopenje na svojih velih licih. Mnogokrat si domišljujem, to ljubo solnce, cvetoče drevje, prijetno pevajoči in od veje do veje skakljajoči tiči so moji prijatelji, prosijo vsi za-me, ter me ne pusté umreti. Celó narava in gole pečine naj bi se v prošnji za-me zedinile in o moji zadnji uri naj bi se na vseh štirih vetrovih svetá vzdignil jok in prošnja za-me k Bogu, da bi se stvarniku smilila in bi me pustil še živeti. To je dobro in pravično. Vsaj nisem nikdar Boga radovoljno žalila in tudi nobenega človeka ne. O! kako malo stane to Boga, da me pusti med neštevilnimi drugimi ljudmi živeti. Vsaj le malo prostora potrebujem za-se in za sina; nisem se še življenja naveličala in nisem še zrela za smrt. Ljudje so mi rekli, da ne vidim več cvetlic cvesti; brez tolažbe bi bila umrla, ko bi se bilo to uresničilo. Pa iz popkov so izleteli ti nježni krasnobarvni angeljčki in mlado listje; pa jaz sem tudi še tu. Vidim, božam, prijemljem to čarokrasno cvetje in mu pripovedujem: Tù sem še pri vas; morda se še po leti v vaši senci hladim. O! ostanite še dolgo na tem prekrasnem drevji; držite se trdno vej in živite, da tudi jaz živim,“ tako je zdihovala Ljudmila pri očetu Atanaziju in pri svojem sinu. Oče Atanazij je bil ginjen, kajti smilila se mu je uboga žena. Božidaru so pa pritekle solze iz lepih oči. Radostno objame mater rekoč: „Vsaj ne umrješ, mati, prositi hočem vedno Boga, da te pusti pri meni, vsaj On je dober in usmiljen. Gotovo te pusti vsaj toliko časa živeti, da se vrne moj oče in živimo vsi trije srečni skupaj, kaj ne da mati?“

„Bog te usliši sin moj,“ vzdihne Ljudmila.

Pa dan se je vže nagnil in solnce vsaki čas zapade. Tiči so vže odpeli zahvalne pesni Bogu, da je je obvaroval na dolgi poti iz gorkih krajev, kamor so se bili preselili na zimo. Sapa je vže nekoliko ostreja, kajti več ne ogrevajo solnčni žarki čistega zraka. Bolnici ni bilo več dobro pod milim nebom; umekne se tedaj, poslovivši se od ginjenega očeta Atanazija, v hišo. Kmalo se je storila popolna temá in ko bi šel kdo v hišico gledat, videl bi, kako goreče moli Božidar k Bogu, da sprosi zdravje svoji skrbni materi in da pripelje očeta v naročje njegove ljube matere; ko bi šel pa kdo v samostansko cerkev, videl bi v njej opata Atanazija pobožno moliti za ubogo bolnico in za njenega moža, da se kmalo vrne. Še le pozno v noč se poda Božidar spat, pa dolgo ni mogel zaspati. Poslušal je skrbno sopenje speče matere in v veliko svoje veselje je spoznal, da lagleje in bolj mirno diha, kot poprej; spoznal je v tem znamenje okrevanja.

Noč je zginila; krasno solnce se je prikazalo izza gor in ogreva zemljo, ktero je mrzla snežna odeja vže dolgo časa pokrivala. —

Ljudmila se prebudi iz krepčavnega spanja. Pri njej vže stoji Božidar in opazuje odhajočo bolezen na njenem velem licu. Ljudmila se mu nasmeje, rekoč: „Hvala bodi Bogu, meni je vže veliko bolje.“ Božidaru se razjasni čelo in tudi on sklene roki in hvali Boga, da je uslišal njegovo vročo molitev. Zopet je lehko vesel, kajti mati je vže mnogo boljša in gotovo kmalo popolno okreva. Lehko vže brez podpore sama hodi po vrtu in tudi v samostansko cerkev je vže sama šla, zahvalit se Bogu za zdravje. Vže se je približevalo poletje in Ljudmila je ozdravela do dobrega. Mnogokrat sta sedela s sinom na vrtu in tudi očeta Atanazija ni manjkalo zraven. Kratili so si čas z raznimi pogovori in Božidar je pripovedoval materi, kako je molil za-njo in se bal, da ne umrje. Ljudmila se mu smeje, kajti vesela je, ker jo sin takó ljubi. —

Pa kaj je to? Kaj pomenja ogenj na bližnjem hribu? Kaj se je zgodilo, da ljudje tako vpijejo?

Oče Atanazij vstane in ko ugleda ogenj, se mu pomrači lice. Povzdigne roki, rekoč: „O, Bog obvari nas Turkov, odvrni to šibo od nas.“

Ljudmila in Božidar osupneta, kajti nista se nadejala tega, sosebno sedaj ne.

Oče Atanazij se poslovi ter hití v samostan. Tudi tú je bilo vse zmešano in ostrašeno. Ognji so se razvneli po bližnjih gorah in hribih, ter naznanjali Slovencem, da sili zopet zagrizeni sovražnik krščanstva v deželo.

Pridirjal je sél v Kostanjevico na konji. Ljudjé ga obsujejo, on se pa ne zmeni za-nje, menda se mu zeló mudi! Zajezdi naravnost v samostan in hoče z opatom govoriti. Oče Atanazij pride in sél se podá ž njim v posebno sobo. Tu si oddahne in začne pripovedovati: „Hasan, bosniški paša, je vzel Karstovico, Goro in Bihač, malega travna leta 1592. Bihač je bila močna trdnjava. Sezidal jo je kralj Bela IV. in skoraj štiri sto let je kljubovala vsem sovražnim napadom. Potem se napravi Hasan proti Sisku, tudi močni trdnjavi, kajti prisegel je, da jo gotovo vzame, akoravno zgubi svoje življenje. Pa Sisek je imel hrabrega poveljnika Mikačija. Hasan pošlje poslance k njemu in ga nagovori, naj se podá. Mikačij je bil pripravljen, trdnjavo prodati. Hasan je spustil tedaj nekoliko janičarjev in spahov v mesto. Sedaj pa zaukaže Mikačij turške vojake spraviti v neko zidovje, ktero podkoplje, naspè smodnika v podkope in kmalo potem je gledal Hasan, kako so njegovi vojaki leteli v zrak. Poslance pa ukaže Mikačij v vodo vreči. Za tega delj pa priseže Hasan, da se grozovito maščuje. Obdal je mesto s svojimi jatami, pa vzeti ga le ni mogel, ampak sramotno je moral oditi, kajti Slovenci in Hrvatje so hrabri. Sedaj pa je zbral Hasan, velike trume in se pomiče proti Sisku. To vam naznanjam, da daste, čestivredni oče, nekaj vojakov, da gremo branit Siska in podit Turka nazaj, kajti če Turek Sisek vzame, je Slovenska turška pokrajna,“ je govoril sél. Oča Atanazij je obljubil vse storiti po svojej moči. Sél je odjezdil proč.

Praznik je —; velik praznik kristijanov, kajti obhajajo spomin svetega rešnjega Telesa. Kristijani hodijo v procesijah in časté s tem svojega Odrešenika. Vesel dan je to za vsakega kristijana, vže ob hišah postavljeni mlaji dajó temu dnevu neko posebno prazničnost; pa letošnji ni tako vesel, kot so bili prejšnji. Marsiktero solzno okó se dviga proseče proti nebu ter prosi vsemogočnega Očeta, da se vrne ali sin ali pa ljubimec živ domú. Ljudstvo je pobožno tù, kot malo kje in gotovo je obvaruje Bog vsaktere nesreče. Marsikteri ne praznuje letos praznika s svojimi, ker je odšel Hasanu, bosniški paši, nasproti, kteri žuga vzeti Sisek in se potem razliti s svojimi množnimi jatami po lepi Slovenski in Hrvaški. —

Kostanjeviško trumo je izročil opat Atanazij Andreju Turjaškemu. Preden so odšli, še oče Atanazij blagoslovi vojake in goreče moli za zmago. Truma je srčna in izborno zna sukati orožje. Med drugimi je tudi lep mladenič, kteremu se je videlo, da gre sedaj prvič v vojsko. —

Napočil je lep dan. — Nobenega oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Slovenski vojaki so prejeli v Kostanjevici sveto Odrešenikovo telo in zdaj hité veseli branit domovine in zapodit ljutega sovražnika nazaj. Mladenič, kteri je šel tudi z drugimi na vojsko, se je mnogokrat ozrl v lično hišico pri Kostanjevici. Rad bi se vrnil, pa na vojsko gre še raji. Materine prošnje in pregovarjanje opata Atanazija je bilo zastonj, kajti mladenič je zvesto poslušal menihe, kteri so mu pravih o nezgodah, ktere so zadali Muzulmani Slovenski in srd do Bisurmanov je pil ravno tako iz pripovedi menihov, kot nekdaj njegov oče od Ferhadbega do kristijanov. Vedno je želel v svojem mladostnem ognji vojske z Muzulmani, da jim verne, kar so posodili. Oče Atanazij mu je pravil, da bodo ravno tako opravili Slovenci, če je on zraven ali ne. Božidar pa pogleda ponosno opata rekoč: „Ko bi pač vsi tako mislili, gotovo bi bilo vže tu nevercev ko listja in trave.“

„Vsaj nisem jaz ravno tako hudo menil,“ se zgovarja oče Atanazij, „ampak ostani tù pri svoji materi, ker ni še popolno zdrava.“ To je pretreslo mladenča; pa stopil je k materi, padel pred-njo na kolena, povzdignil roki ter prosil: „Pusti me, mati, da se vdeležim zmage.“

Ljudmili je tesno pri srci, vendar se nasmeje toliki srčnosti: „Tak je kot njegov oče,“ reče in spomni se njegovega očeta Mahmuda, kteri jo je ne daleč od tù ravno tako goreče prosil, da naj gre ž njim v Bosno. Preden odide Božidar, ga mati blagoslovi, rekoč: „Pojdi sin! vreden si svojih prededov, kteri slové daleč okoli zarad hrabrosti. Molila bom, da se srečno vmes in da se ti ne pripeti kaka nezgoda.“

Oče Atanazij je bil ginjen, kajti ni pričakoval tako trdne volje in hrabrosti v mladenču. Poslovila sta se od matere in odšla v samostan, kjer so ju vže željno pričakovali. Pozdravili so zbrani vojaki lepega mladenča, on je je pa ponosno pogledal in stopil molče med nje. Zasedli so konje in kmalo so zginili za gorami. — Vže 15. rožnika je šotoril Hasan, bosniški pasa, s 30.000 vojaki na desnem bregu Kolpe in precej po noči se je premaknil, ko mu je prišel Zvorniški beg na pomoč, čez Kolpo in obleže Sisek. 19. rožnika so prišli Andrej Turjaški, Redun in Paradajzar pred Sisek.

VIII.[uredi]

Noč je zbežala in napočil je 22. rožnik, praznik sv. Ahacija 1593.l. Solnce je tužno priplavalo po nebu, kakor bi slutilo, da bo tekla kri, — plemenita kri slovanska. Vojevode zvrsté svoje trume; pa kristijanska vojska je take majhena, da se Muzulmani ž njo norčujejo in poprašuje Hasana, koliko janičarjev bo napadlo kristijane?

V kristijanski vojski stojé prvi Hrvatje, drugi Slovenci in zad raznoteri drugi vojaki.

Zdaj se oglasé turški topovi in množne jate janičarjev in spahov se pomičejo proti kristijanom. Gromovito se razlega „Allah“ in neverci zgrabijo kristijane. Muzulmani sekajo na desno in levo in silno butijo v kristijansko vojsko. Zastonj se zdi kristijanom upiranje taki sili. Hrvatje vže pešajo. Silna Muzulmanska moč je zadala nered kristijanski vojski. V tem osodepolnem trenutku, pelje Andrej Turjaški Slovence proti neverski vojski. Slovenci planejo v goste trume janičarjev ko besni turi. Hud boj se vname. Slovenci se hrabro boré, pa boj je podoben klanju. Janičarji ne bežé, stojé nepremakljivo, kot bi bili vraščeni v tla; Slovenci pa pritiskajo vedno huje in spahi vže prhajo na vse strani. Zastonj je podi Hasan nazaj, Muzulmani le bežé in kričé „Aman! Aman!“ Pribežali so do mosta. Most se silne teže pogrezne, mnogo nevercev in Hasan sam se vtopi v vodi, Gazi Memi, Zvorniški beg in Mustafa, kliški beg so tudi potonili. Slovenci so dobili obilno plena: 39 topov so vzeli nevercem. Na enem teh topov je bil cesar Maksimilijanov grb, kterega je zgubil Bon na Štirskem; na nekem drugem je bil Erdodijev grb. Med vplenjenimi topi je bil tudi top „Kacijanar“ imenovan, na kterem je bil vtisnjen grb Ferdinanda I.; na tistem topu so bili neverci na Sokolovo povelje znamenitemu branitelju Sigeta, Nikolaju Zriniju, odsekali glavo. Gotovo je bila tù velika zguba, ker še turški zgodovinopisci imenujejo leto 1593. „nesrečno leto turškega carstva.“ Kristijani so vplenili tudi Hasanov plašč, iz kterega so potem prekrojili mašni plašč in na sv. Ahacija dan se v ljubljanski stolni cerkvi bere vsako leto sveta maša v tem plašči. —

Bitka je dobljena, neverci so bežali in mnogo jih je ubitih ali pa vjetih. Ko je bilo vže vse dobljeno in se ni bilo več bati nevercev, pripeljejo kristijani turške zalotence pred svoje vojevode. Vojevode se posvetujejo, kaj čejo ž njimi početi. Egenberg je rekel: „Padejo naj v osveto toliko padlih in v sužnosti tlačenih kristijanov. Z ednako mero jim vračujmo, s kakoršno nam posojujejo. Zatoraj tako radi vhajajo k nam ropat in požigat, kajti mislijo si, kaj pa je, če smo prav vjeti, vsaj se nam ni bati za življenje, ampak še dobro nam postrežejo kristijani in slednjič nas izpuste. Pokažimo, da znamo tudi mi tako ravnati, kot neverci, kedar je treba. Koliko naših deželanov so vže odpeljali v sužnost, v kteri še zdaj zdihujejo, ali so pa vže pod težkim jarmom revno poginili. Tako jaz menim, možje poveljniki!“

„Jaz sem z Egenbergom enakih misli v nekterih rečeh,“ reče na to Paradajzar, „samo v tem se ne strinjam ž njim, da bi v smrt obsodili jetnike.“

„Tega sem pričakoval,“ se oglasi Andrej Turjaški, „meni se pravično zdí, kar je Egenberg povdarjal, namreč siromaštvo v sužnost odpeljanih kristijanov; to pa hočem dostaviti, da ni dobro ako podušimo zalotence! Ako to storimo, nimamo nič zató. Naša naloga in dolžnost pa je, da mi to delamo, kar nam več dobička prinese. Iz tega namena se dogovarjajmo s kako turško pašo, teri je iz boja srečno odnesel pete, da smo pripravljeni, vse zalotence izpustiti, ako nam osvobodi sužnosti ednako število kristijanov. Tako jaz mislim in menim, da nisem govoril napak.“

„Dobro si povedal, Andrej, slava tebi in vsem junakom, kteri tako govoré!“ zadoneli so manjši in viši poveljniki.

Vjetnike so pospravili v lesene hiše in je dobro zastražili. Pri eni teh hiš straži Božidar. Vesel je, kaj bi pa tudi ne bil? Turjaški ga je pohvalil pred vsemi vojaki in ga imenoval hrabrega junaka.

Vže se je danílo. Božidar sede na klopico zraven hiše in takó sedeč pričakuje menjivne straže. Nehoté posluša, kaj se menijo vjetniki; pa ne razume nič, ker zalotenci govoré večji del turški. Pa zdaj se še oglasi nekdo tik za steno in pripoveduje nekomu v čistem slovenskem jeziku: „Dobro sva je speljala in hvala bodi Bogu, da so kristijani zmagali! Sedaj imamo še upanje priti v domovino; jaz k svojim bratom, ti pa k ženi, ktera te gotovo željno pričakuje. Dobro je, da sva se dala vjeti in prav nek mlad človek naju je vjel. Meni se kaj znan zdi, dobro sem si vtisnil njegov obraz v spomin in ko bi bilo treba, ga zdajle najdem izmed cele vojske. Veš kaj, še nekaj ti moram povedati, vsak četrt ure se ga spominjam in čem bolj si ubijam glavo, kje sem ga videl, tem bolj se mi dozdeva tebi podoben.“

„Jaz ne vem,“ pravi drugi, „kaj menijo kristijani z nami početi. Ti si umen in prebrisan, sprosi si milost od kakega kristijana, da naju popelje k kakemu kristijanskemu poveljniku in naju zasliši, kdo sva in kaj namerjava.“

„Poskušati hočem,“ oglasi se zopet prvi.

Božidar ju posluša in čudi se, da se vjetnika veselita zmage in govorita slovenski. „Kdo sta?“ ju vpraša. Dolgo ni bilo odgovora. Slednjič pravi eden nju: „Kristijana sva kot ti, prosiva te, pelji naju k poveljniku, da se natajnčneje dogovorimo.“

„Počakajta malo, da pride menjivna straža, ker jaz ne smem sam odpreti zapora,“ odgovori Božidar. Komaj pa to izreče, se vže prikaže straža in v malo trenutkih dospè do njega. Božidar pové, kaj je slišal in česa ga prosita zalotenca. Vodja straže odpre zapor in pokliče omenjena zalotenca ven.

„Kaj hočeta?“ ju nagovori.

„Pelji naju k vojevodi,“ odgovorita.

Vodja razpostavi straže in potem pelje zalotenca k vojevodi Andreju Turjaškemu.

Andrej Turjaški ju prijazno sprejme in vpraša: „Kaj mi imata povedati?“

Prvi prične: „Midva sva kristijana, kakor ti, in v ravno tisti deželi doma, kakor ti. Bivala sva dozdaj na Turškem in ni dolgo tega, kar sva se napravila iti v domovino. Pot naju je peljala skozi Bosno, v kteri je ravno isti čas nabiral in lovil Hasan vojake za vojsko. Vlovili so tudi naju pašini lovci in videvši, da sva še pripravna za orožje, naju vtaknejo med spahe in nočeš hočeš morala sva iti ž njimi v boj.

Pomenila sva se po poti, da uskočiva, ali se pa dava v boji na kakem pripravnem kraji radovoljno vjeti. To se je nama tudi posrečilo in sedaj stojiva pred tabo in te prosiva, da naju popelješ v domovino!“

„Kaj pa sta imela opraviti v Turčiji?“ vpraša Turjaški.

„Neverci so naju odpeljali iz Kranjskega v Turčijo. Jaz sem bil takrat star okoli trideset let, mojega tovarša so pa še dečka ugrabili in ga tirali v sužnost. Mene so prodali v Carigrad; ondotni menihi pa so me odkupili, ko sem jim povedal, da sem tudi jaz menih. Mojega prijatelja je pa vzel Ferhadbeg, bosniški paša, za svojega sina, ker ni imel sam otrok. Ko sva se midva soznanila, se je še spominjal nekoliko otročjih let in svoje domovine, pa le vse bolj temno. Najtehtniši dokaz, da je Slovenec, je ta, ker zna slovenski govoriti. Akoravno je bil vže precej pozabil, vendar si je slovensko besedo zapomnil, ako sem mu jo le enkrat povedal.

Jaz se menim podati v kostanjeviški samostan k svojim bratom. Mojega prijatelja pa pričakuje tudi ondukaj ljubeča žena.

Tebi se vse to čudno dozdeva, slavni vojvoda, in da ti vprašanje prihranim, hočem te reči bolj pojasniti.

Ne čudi se, ako ti povem, da imaš pred sabo turškega vezirja Mahmuda. Ko je bil še mladenič, vojeval je pri Vihiču in ropal po Slovenski, krog Kostanjevice. Tù je rešil iz rok svojih plenivcev lepo Slovenko, za ktero se mu je vnelo ta hip srcé. Peljal jo je potem v Bosno in prepovedal svojim vojakom pleniti, kajti njegova ljubimka je le s tem pogojem šla ž njim, da ne pleni več po Slovenskem. Ferhadbeg, rednik mojega prijatelja, je šel kmalo potem v Carigrad, pa tudi Mahmud in njegova žena ž njim. tù ju je Bog nadaril z lepim sinkom in oba sta bila srečna; ali njuna sreča ni trpela dolgo. Sultan je posilil Mahmudu v zakon svojo sestro Salinzado, ktera pa je temu prepovedala še kako drugo ženo zraven nje imeti in Mahmud je bil primoran, odpraviti svojo prvo ženo. Poslal jo je v njeno domovino in jej obljubil, da kmalo pride tudi on zanjo. Ko je bila Mahmudova žena Ljudmila še v Carigradu, poklicala me je nekega dné k sebi, da jo spovem in potem sem jo ves čas, dokler je bila v Carigradu, oskrboval, ko je pa odšla, sem se seznanil ž njenim možem Mahmudom, tačasnim vezirom. Prosil me je, da naj ga še mnogokrat obiščem in nasledek mojega obiskovanja je bil, da sem ga pripeljal zopet na pravo pot in ga pridobil naši sveti veri; pa kmalo je sultan zvedel, kdo vezirja obiskuje, in da Mahmud ni več prorokovec. Mahmud je še o pravem času zvedel, kaj namerja sultan. Zmanjkalo ga je neko noč in prišel je k meni v samostan, kakor sva se bila pogovorila. V samostanu smo ga preoblekli v meniško obleko, da ga ni poznal nobeden Muzulmanov. Pred nekaj tedni sva se poslovila v samostanu in napravila v domovino. Kje so naju vjeli in prisilili na vojsko, vže veste,“ je pravil oče Teodozij. Mahmud je molčal, po kaj bi pa tudi govoril, oče Teodozij vé vse njegove prigodke.

Andrej Turjaški je strmel. Poklical je druge vojvode in jim pravil, kaj vse je ravno kar slišal od meniha. Vsi so ju gledali in opazovali in vsak je še vedel kaj vprašati.

„Še nekaj bi rad zvedel,“ pravi oče Teodozij, „in sicer to, pokažite nama onega mladega vojaka, kteri naju je vjel, vsaj jaz ga poznam po obrazu, kakih sedemnajst do osemnajst let mora biti star.“

Turjaški pomišlja, naroči nekaj nekemu vojaku. Vojak odide in kmalo pripelje Božidara.

Božidar vstopi. Mahmud in oče Teodozij ga opazujeta.

Lep mladenič je, čvrst, odkritosrčen in hraber; mladost sama podkupi in zapelje; mladost, ktero tudi zmagovalen nevošljivo opazuje; mladost, ktere ne more bogastvo ne učenost zopet pridobiti; mladost v svojem polnem, ponosnem, božjem cvetji z lepim smehom na ustnah in s svojim zmagovalnim plemenom v očeh.

Marsikdo pravi:

Vsakteri je enkrat mlad v svojem življenji. Zakaj bi tedaj tako razvpil kako čednost, ktere nikomur ne manjka?

Ali si pa tudi vže videl mladenče? — In če si je videl, koliko? Jaz sicer poznam mnogo dvajsetletnih otrok in osemnajstletnih starcev — ali mladenčev mi pokaži!

Mladenče jaz imenujem one, kteri vedó, kaj zamorejo in čemu so na sveti. Jaz menim one, kteri čutijo v sebi čast, junaštvo, moč in veselje.

Božidar je mladenič vitke rasti. Lepi črni kodri se mu vsipljejo po vratu. Čelo mu je visoko in ponosno in razodeva pogum in značajnost. Vže v mladosti se vidi, kot v kakem zercalu, da bo Božidar mož, kakoršnih je malo. V boji se je bil kot lev in le tisti pozna moč njegovih udarcev, kteremu jih je zadal. Sedaj pa, ko je boj ponehal, mu je lice rahlo, ponosno in smeh, kteri se mu včasi na ustnah zaziblje, je tako zapeljiv, kot smeh kakega lepega dekleta. —

„Kaj pa počne tvoja mati v Kostanjevici?“ ga nagovori oče Teodozij in se malo nasmeje.

Božidara je nekoliko osupnilo to vprašanje, vendar odgovori pogumno: „Moja mati je bila hudo bolna in mislil sem, da ne okreva; pa vendar Bog se je je vsmilil in jej dal zopet zdravje in sedaj prav nič druzega ne manjka k moji in materini sreči, kot mojega očeta, kterega vže oba željno pričakujeva. Nobenega glasú ne čujeva o njem in skoraj bi menil, da ne živi več.

Mahmudu se je pri teh besedah razvnela duša in posvetila se mu je neka sladka nada v njej, ktera mu je podelila vso prejšno junakost in lepoto nazaj. Stopi k svojem sinu rekoč: „Ali me ne poznaš več? Pa se ve da, ti si bil še otrok, ko sva se ločila.“

„Božidar bistro pogleda tujca v obraz in v tem hipu se verže očetu krog vratú: „Moj oče, moj oče!“ —

Dolg je bil objem, — kakor da bi sinovo in očetovo srce si pripovedovalo trpljenje in dogodke prejšnjega življenja.

„Kako gre tvoji materi?“ vpraša Mahmud.

„Hvala, še dosti dobro; sicer še ni popolno ozdravela, vendar sedaj, ko ti prideš, dragi oče, upam, da okreva popolno,“ odgovori Božidar.

„Kaj pa mene ne poznaš več, Božidar?“ se oglasi oče Teodozij. —

„Dragi oče, kdo je tvoj prijatelj?“ vpraša Božidar svojega očeta. —

„Gotovo ga ne poznaš več, sosebno, ker je preoblečen. To je oče Teodozij, kteri te je krstil in duhovni oskrbnik tvoje matere.“

„Prav veseli me, da vas vidim, duhovni oče, vas, o kterem mi je mati tolikrat pravila. Tudi sta se kaj dostikrat moja mati in kostanjeviški opat oče Atanazij menila od vas.

„Kaj je oče Atanazij še živ?“ vpraša Teodozij.

„Da, vendar se je vže postaral mož!“

„Hvala Bogu, vsi smo skupaj,“ vskrikne vesel mladenič. „Kako bo moja mati vesela, ko tebe ugleda, oče, in vas Teodozij! Bog je uslišal mojo molitev, kajti mnogokrat sem v pozno noč molil za te, oče, da se kmalo vrneš.“

Vojvode, kteri so bili pri tem prizoru pričujoči, so se čudili. Oče Teodozij in Mahmud sta morala zbranim še enkrat povedati vsak svoj del prigodkov. Bilo je vže poludne, pa še zmiraj so bili zbrani. Vse se je čudilo, kajti turški vezir se ne vidi vsak dan.

Vsak je hotel Mahmuda videti in slišati kaj od njega. Zdaj pa vstane Turjaški, odprè sobo tik sebe, v kteri je stala mize pogrnjena, ki se je šibila raznih okusnih jedil. Posedli so krog nje vsi vojevode, drugi povabljeni, Mahmud, oče Teodozij in Božidar. Dobro so se imeli in veselili, da vže dolgo ne tako. —

Turjaški se je dogovarjal zastran zalotencev z Juzufpašo. Obljubil je vse storiti, kar želí. Kmalo so pripeljali neverci toliko sužnih Slovencev in Hrvatov, kolikor je zalotil Turjaški nevercev.

Drugi dan je bil vesel dan. Oče Teodozij je opravljal sv. nekrvavo daritev nove zaveze na bojnem polji v zahvalo za zmago. Vse je molilo. Vojaki so hvalili Bogá, da jim je dodelil zmago in je pusti še živeti. Rešeni vjetniki se zahvaljujejo vsemogočemu Bogu, da jih je rešil hudega trpljenja in grozovitih muk. Po maši zapoje oče Teodozij zahvalnico, kteri je odgovarjal gromoviti strél. Vojaki so se bratovski poljubljali, prisezali na Boga in meče, da se hočejo o vsaki nevarnosti zopet tako združiti, kot sedaj, in zapoditi neverce nazaj. Pa kmalo se je spremenilo veselje in junaško navdušenje v žalosten in turoben prizor. Oča Teodozij in drugi duhovni pomočniki zapojó soglasno: „Naj v mirú počivajo.“ Mrkla žalost je obvladala vse in vsakemu je bilo nekako tesno pri srci. Topovi, kteri so malo prej naznanjali veselje, so zdaj pokali mrtvim v spomin. Marsiktero okó se je solzilo, ali za prijateljem, ali pa celó za bratom, kteri je žrtoval življenje v blagor domovini. Cerkveni obredi so minuli; pa še zmiraj ni bilo čuti veselega vriskanja in zmagovitega petja. Le počasi je zginila žalost iz vojaških src, pa takega vrišča le ni bilo čuti cel dan, kot je bil včeraj.

Andrej Turjaški je naznanil svojim vojakom, da naj bodo jutri pripravljeni na odhod. Hrvatje so vže mislili oditi po noči. Poslovili so še na večer od svojih bratov Slovencev. Niso se mogli lehko ločiti od svojih zaveznikov. Podajali so si roke, objemali se in poljubovali vrli sinovi matere Slave, kteri so se bili zjedinili, zapazivši nevarnost, ktera jim proti in naklestili svoje največje sovražnike. Zavezali so se, da se postavijo v bratovski slogi o vsaki nevarnosti sovražniku v bran. Pa ura ločitve je prišla, še enkrat so vskriknili Hrvatje: „Slava Turjaškemu in Slovencem!“ in odšli so. Slovenci jim vrnejo in gromoviti: „Živeli Hrvatje!“ je odhajočim Hrvatom zadonel na uho. —

Drugi dan se odpravijo Slovenci. Pot je je peljala skozi Kostanjevico. Vže od daleč so prišli Kostanjevičanje vrlim zmagovalcem naproti, zaslišavši zmagoviti krik vračajoče se vojske. Lepe slovenske deklice so prišle Turjaškemu naproti z venci in šopki ter so je poklonile njemu in drugim hrabrim vojevodom v spomin česti in hvaležnosti. Vse je bilo veselja pijano in možnarji so po bližnjih holmcih občno veselje naznanjali s svojim pokom. Tudi kostanjeviški opat oče Atanazij pride zmagovalcem naproti, je pozdravi in se jim zahvali za hrabrost in junaštvo. Andrej Turjaški podá opatu desnico in pozdravita se kot stara prijatelja. Sedaj pristopi oče Teodozij. Atanazij osupne in opazuje tujca. Znan se mu zdi, pa vendar ne ve, kdo je.

„Ali me ne poznaš več?“ vpraša Teodozij opata.

Sedaj še le, ko je Teodozijev glas čul, spoznal je zopet svojega prijatelja.

„Ti še živ?“ vsklikne Atanazij in se ga oklene krog vratú.

„Da, še sem živ, ravno pridem iz Hrvaškega,“ odgovori Teodozij.

Pa tù se ni dalo razgovarjati, ker vse je rinilo naprej. Vojska je odšla; v samostanu so ostali: opatova vojna, Mahmud, Teodozij in Božidar.

Teodozij je povedal opatu vse svoje prigodke in mu predstavil Mahmuda. Opat je bil vesel in poljubil je Mahmuda na čelo in mu pošeptal nekaj na uho. Mahmudu se je razvnela duša, vspel se je in zopet je bil lepi muzulmanski aga in vezir.

Opat mu je svetoval, da se ne sme precej pokazati svojej ženi, ker Ljudmila še ni prav zdrava in lenko se jej zaradi nenadnega veselja zdravje zopet obrne na slabše. Opat je velel Božidaru po mater, da naj jo pripelje v samostan; vendar jej ne sme ničesar povedati o Mahmudu. Ko je prišla Ljudmila v samostan jo sprejme opat in pripravlja na snidenje s soprogom, da jej ne vzame prvo veselje zavesti, kajti ljubezen do moža je še vedno tako živo in čisto gorela v njej, kot takrat, ko ga je videla vprvič.

Opat odpre vrata tik sebe in Mahmud vstopi. Zares, krasen je bil!

Ko ga Ljudmila ugleda, omahne samega veselja in padla bi bila, da je ni vjel Mahmud v svoje roke.

Nobene besede ne more izreči, ampak odgovarja poljubom svojega moža tudi s poljubi. Persi se jej dvigajo, ustna nabira na radosten smeh in lice se jej zopet rudi. Čista prava ljubezen, ktera združi dva človeka v ednega, dve duši zjedini, ona rajska mana, ktera pada z nebeško roso na zemljo, je ljubečo ženo navdajala in jej podelila moč, da se ojači.

„Moj mož, kako te ljubim!“ Kako dolgo te ni bilo, vže sem mislila, da ne prideš več, pa moje srce se ne laže in ne neha biti za te.“

Mahmud je ves zmešan, ne vé, kaj bi govoril. Blagostno čutje svojo ženo zopet videti, ga je prevzelo.

„Sedaj sva zopet srečna in ne ločiva se nikdar več! Kolikokrat sem mislil na te v Carigradu! Vedno me je nek notranji glas vpraševal: Ali me še pričakuješ? Ali me vklepaš v svojo jutranjo in večerno molitev? Ali me gledaš v sanjah, kakor jaz tebe? Pa nek drug blag glas mi je odgovarjal: Tvoja žena še živi! Kedar sem na te mislil, menil sem, da tudi ti takrat na me misliš. Mnogokrat je govorilo moje srce k tebi iz daljave. Ali si čula njegov glas? Večkrat sem mislil, ko bi pač ljubemu Bogu dopadlo in bi mi dodelil tisto neizrečeno srečo, da tebe še enkrat vidim na zemlji, te hočem vprašati: Ali ni tudi tvoje srce večkrat kaj takega čutilo?

In potem bi ti rekel: Vzrok tega je bil ta, ker je slišalo tvoje srce glas mojega srca, Ljudmila, draga Ljudmila!“

Prvo veselje se je poleglo in Božidar vstopi. Ljudmila stopi k njemu in ga pelje s takim ponosom, s kakoršnim more le mati pokazati svoje otroke možu, k očetu, rekoč: „Glej oče, to je tvoj in moj sin!“

Mahmud je srečen: „Moj sin, ti si hraber junak; pokazal si se v bitvi. Kdo te je učil sukati orožje?“

Božidar se ponosno obrne in pokaže očeta Atanazija: „Ta duhovni oče so bili moj drugi oče. Pod njihovim vodstvom sem vzrasel in postal vojak.“

„Hvala vam, ker ste svojo nalogo take dobro zvršili,“ pravi Mahmud, „vendar sem vam zato nevošljiv, kajti svojega sina učiti je očetu sladka dolžnost!“

Opat Atanazij se nasmeje in molči. Sedaj vstopi oče Teodozij v meniški obleki.

Ljudmila veselo vsklikne, mu gre naproti ter mu poljubi roko. Sedaj smo vsi skupaj, zopet smo srečni! Ljudmila je peljala vse, kot ponosna gospodinja, na svoje domovje, kjer jim je pripravila pojedino, pri kteri so si imeli povedati de marsikaj iz preteklih časov.

„Vse je pozabljeno,“ pravi Mahmud, vzdigne čašo in trčili so zbrani na zdravje in blagor vseh.

„Tudi to je pozabljeno,“ povzame oče Teodozij, „da si bil ti prorokovec in da se ne zoveš več Mahmud, ampak Mihael.“

„To je res,“ vskrikne veselo Mihael, „tudi to naj bo pozabljeno.“

Ljudmili je zginila poslednja skrb in sedaj je bila srečna, kolikor le človek more biti srečen.

„Kaj pa tvoja žena dela?“ vpraša smejé Ljudmila.

„Salinzada?“

„Da!“

Oče Teodozij in Mihael se spogledata in nasmejeta in oba dva kakor iz ednega grla rečeta: „To vé sam „Allah“in njegov prorok Mohamed.“ Vse se je smijalo dovtipnemu odgovoru.

„Rad bi vendar zvedel za tvoj rojstni kraj,“ povzame oče Atanazij, „da si Slovenec, tega ne dvomim. Ali se veš kaj spominjati rojstnega kraja?“

„Kje sem ugledal beli dan, ne vem za gotovo,“ odgovarja Mahmud, „vendar se mi pa dozdeva, da nisem daleč od tù preživel otročjih let, kajti ko sem bil takrat pri onem napadu tu, se mi je zdela ta okolica nekako znana in ravno tako mi je bilo pri srci, kot da bi bil prišel domú. Pravil mi je tudi včasi Ferhadbeg moj rednik, da me je zalotil nekje na Dolenskem, vendar vasi mi pa ni imenoval, ali pa še sam ni vedel, kako se zove. Ko je pa umiral, poklical me je k sebi in mi dal nekov križec,“ pri teh besedah, podá Mihael križec očetu Atanaziju. „Rekel mi je Ferhadbeg, da sem imel ta križec na vratu, takrat ko me je vjel. Ker me je pa poturčil, ni hotel, da bi nosil še dalje na vratu rešnje znamenje kristijansko.“ Oče Atanazij ogleduje križec. Križec je svetel in neko ime je vrezano z latinskimi pismeni na njem. Opat bere: „M. Razbor. Kaj Razbor se zoveš ti?“

„Jaz ne vem,“ odgovori Mihael, „nisem še slišal tega imena, Ferhadbeg mi je dal muzulmansko ime.“

Očetu Atanaziju se to imé znano zdi, vstane, ter odide v samostan. Kmalo se je zopet vrnil in prinesel sabo samostansko kroniko. Tù najde: 1563. leta, poskusil je Ferhadbeg napad na Slovensko. Prišel je do Kostanjevice, pa odšel je kmalo, kajti Slovenci so se zbrali in ga zapodili nazaj, vendar pa ni bilo mogoče nekoliko zalotenih dečkov in deklic rešiti. Zalotenci so bili: France Lipar, Jože Gaber, Mihael Razbor in drugi.“

„Tedaj si ravno ti isti zaloteni Mihael Razbor. Pa še več. Živela je tù v hiši, ktera je stala ravno na tem mestu, kjer stoji zdaj ta, rednica tvoje žene Ljudmile. Večkrat mi jo ona pripovedovala, da so jej uropali Turki sina, majhnega dečka. Takrat pa, ko ste bili pridrli vi sem, zažgali so neverci hišo in sirove roke predrznile so se staro ženo, tvojo mater pobiti. Pa ona se je tudi zvala, Razbor, kot ti, tedaj je bila tvoja mati. Ker je izgubila tebe, vzela je tvojo ženo Ljudmilo za svojega otroka. Majhna, pa zala deklica je bila takrat, stariši so jej bili pomrli in ostala je zapuščena sirota. Ako hočeš vedeti kaj več o svoji materi, vprašaj Ljudmilo svojo ženo,“ je nadaljeval opat Atanazij.

„A kje je moj oče?“ vpraša Mahmud.

„Tvoj oče je umrl vže zdavno v Ljubljani za hudo boleznijo. Ker pa ni mogla tvoja mati dalje prebivati v Ljubljani, preselila se je sem k svojemu bratu, kteri pa tudi vže zdavno počiva v hladnej zemlji,“ odgovori opat.

Vse se je čudilo. Storil se je večer in gostje so vstali od mize. Vzdignili so še enkrat čaše in trčili v znamenje bratovske ljubezni. Oče Teodozij pa vsklikne:

„Bela Ljubljana bodi ponosna, rodila si vezirja!“[10]

  1. ^ Muezin = klicar na molitve.
  2. ^ Spahi = vojščaki.
  3. ^ Gjaur = kristijan.
  4. ^ Džamija = mošeja.
  5. ^ Hatti-šerif = sultanov ukaz.
  6. ^ Bunčuk = konjski rep.
  7. ^ Stambul = Carigrad.
  8. ^ Čibuk = turška lula.
  9. ^ Gehenna = pekel.
  10. ^ Vse kar se tù govori o Mahmudu = Mihaelu, je zgodovinska resnica. Pisatelj.