Mahajana in druge pravljice o Majhnici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mahajana in druge pravljice o Majhnici
Niko Grafenauer
Viri: Grafenauer, Niko (1990). Mahajana in druge pravljice o Majhnici. Ljubljana: Domus. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



MAJHNICA PRIMAVERA[uredi]

Za Majhnico se je s tleskom zaprla knjiga, ki ji je še maloprej nudila streho in zavetje. Iz mrtvega trenutka na meji med minulim in prihodnjim časom, ki je bil zunaj resničnosti, kakšno hranijo v sebi knjige, je stekla v prihodnji čas, saj je lahko dihala samo zrak knjižne resničnosti in nobene druge. Tekla je in tekla in v roki stiskala jabolko, ki ji ga je dal Navijalec ur. »To jabolko je simbol časa od pomladi do zime,« se je spomnila njegovih besed in globoko vdihnila vase novo knjižno resničnost. »Ja, simbol,« je pomislila. »Brez njega nikdar ne bi mogla vstopiti v tisti obljubljeni nekoč, ko bom velika.« Majhnici je Navijalec ur obljubil, da bo nekoč tudi ona zrasla, kot zrase in dozori jabolko ob svojem času. S simbolom v roki pa gre vse to dosti hitreje. In res se je ta nekoč začel naglo uresničevati, kajti želja po odraslosti je bila v njej tako silovita in nezadržna, da so ji leta minevala kot trenutki in jih sploh ni mogla več šteti. Rasla je in rasla in z vsakim novim korakom v prihodnji čas je postala večja in večja, dokler ni naposled docela odrasla. A v duši je bila še vedno Majhnica, ki zdaj ni vedela, ali je vse to res ali ni. Morala se je zaustaviti in se naužiti imenitnega novega občutka. Od silnega razburjenja ji je tolklo srce, da se je nehote prijela za prsi. Otipala je dvoje nežnih golobic, ki sta se kdove kdaj neopazno ugnezdili v njenih nedrjih. Moj bog, kako jo je to presunilo! Zdaj ni bilo več nobenega dvoma: postala je velika! Nikamor več se ji ni mudilo. Ni je več mikalo hiteti naprej v prihodnji čas; kar stala je in okušala čudežnost svoje odraslosti. Gledala je nazaj, od koder je prišla: tam je bila preteklost. Nič ji ni bilo žal za njo, čeprav je že dostikrat slišala koga zdihovati za lepimi minulimi časi. Njej pa se je zdela zdajšnost dosti lepša in duša ji je igrala od prevzetnosti nad tem, da ni več nekdanja majhna deklica, marveč veliko odraslo dekle. »Kako prav je imel Navijalec ur,« je pomislila. »Brez simbola ne bi nikoli občutila, kako človek zrase.« »Spomladi toliko vsega zraste čez noč.« Te besede so bile izgovorjene mnogoglasno, kot bi jih v eni sapi izreklo nešteto šepetajočih jezikov. Majhnica se je zdrznila in se začela razgledovati okrog sebe. Vsepovsod je na drevju in v grmičevju, v rožah in travah, v zraku in na tleh, blizu in daleč bujno zelenel in cvetel pomladni čas. »Ššš...!« so šelesteli listi, kot bi jih hoteli dopovedati, da je v teh krajih priporočljivo le šepetati in hoditi po prstih, kjer bi močnejši glasovi lahko koga prestrašili in zavrli v njegovi rasti. Dobrikajoče so jo iblizovali po licih, ko se je napotila dalje med travami in cvetlicami, ki so imele na široko odprte cvetove, kot da zemlja z njimi občuduje sama sebe. Nenadoma je obstala pred obokanim vhodom iz samega zelenja. Levo in desno od njega se je raztezalo gosto bršljanasto obzidje, ki mu ni bilo videti konca. Ob vhodu sta stala dva mogočna hrasta, ki bi ju okrog debla komaj lahko objeli trije krepki možaki. Bila sta izvotlena, v vdolbini pa sta bili vgrajeni dve hišici: ena je kazala vreme, druga letne čase. Pred tisto na desni je stal s soncem oblit jezdec na konju. Odet je bil v bleščeč se zlat oklep, na glavi pa je nosil šlem s perjanico, ki je lahko potrepetavala v medlem vetru. V roki je držal sulico, na katero je nabadal črn, hudobnemu zmaju podobni oblak, ki mu je grozeče videl nad glavo, Z drugo roko pa je jezdec k ustom prislanjal piščal, iz katere so vreli veseli, zmagoslavni zvoki. To je pomenilo lepo in sončno vreme. V hišici na levi pa se je prav ob Majhničinem prihodu zganila nekakšna skrivna vzmet in iz nje je stopila v belo cvetno nošo oblečena deklica z dolgimi svetlimi lasmi. Njena obleka je bila izvezena iz samih sveže odprtih cvetov, ki so se pod noč zapirali, na jutranjem soncu pa se je v vsakem od njih iskrila kapljica rose, da se je obleka bleščala, kot bi bila posuta z biseri. Deklica je bila bosa, na rokah pa je držala grlico, ki se je ravno pripravljala, da vzleti. Bila je na las podobna Majnici, le da ona ni bila bosa, da ni imela grlice, na njeni beli obleki iz blaga pa ni bilo biserov. Deklica je obstala pred Majnico kot kip in jo nemo gledala. Grlica se je splašila, se vzdignila v zrak in gruleč poniknila v daljavi. »Primavera,« je prebrala Majhnica napis, ki je segal deklici od pasu do levega ramena. Deklica pa se ni zganila in tudi spregovorila ni. »Dober dan,« je rekla Majhnica. »Ti si pa gotovo miss cvetja? Meni se zdiš zelo lepa. Ali je grlica udomačena? Najbrž je fino biti miss?« Primavera ni odgovorila. »Ne bodi no tako prevzetna, če sem ti nadležna, mi kar povej. Saj se hočem le pogovarjati s tabo. Zanima me, kdo ti je sešil to krasno obleko?« Primavera ni odgovorila ne bele ne črne. »Saj je le mrtev kip,« je nazadnje ugotovila Majhnica in bridkost ji je zalila srce. »Tako lepa, pa mrtva. A vendar kot živa.«

Majnici se je deklica kljub njeni lepoti zazdela prav žalostna. »Nekaj hudega se ji je moralo zgoditi, da je takšna. Gleda vame, pa me sploh ne vidi.« Z roko ji je šla nekajkrat sem in tja mimo oči, da bi jo predramila iz odrevenelosti, pa nič. »Že mora biti tako. Ljudje smo pač različni, kolikor gre za ljudi tudi v tem primeru,« je sklenila, čeprav jo je ob tem obšla tesnoba, da se je strahoma napotila naprej. Vrata pred njo so bila spletena iz samih vrtnic, iz njih pa so bodli trni, kot bi grozili nepovabljenemu gostu. A Majhnici se ni bilo treba bati, da bi se ranila na njih, saj so bila vrata odprta na stežaj, tako da je lahko nemoteno stopila skoznje. Na obeh straneh poti so na lehah rasli v strumne vrste poravnani tulipani vseh barv; najlepši med njimi pa je bil žametno črni tulipan, ki se je tudi vsakokrat prvi oglasil s svojo kelihu podobno trombo, drugi pa so mu odgovarjali. Zdaj, ko je vstopila Majhnica v nenavadni vrt, so se oglasili z vsemi mogočnimi zvočnimi barvami tudi tisti, ki so prej lenuharili. (Namesto z zvoki so se namreč oglašali z barvami). Majhnici se je zdelo na moč čudno, da sliši zveneti barve. Že res, da nekateri slišijo travo rasti, vendar se njej to ni še nikoli zgodilo. Zdaj pa so ji lili na uho vso mogoči zvoki: od visokih, ki so prihajali iz tromb belih in rožnatih tulipanov, prek srednjih, s katerimi so se oglašali rdeči in rumeni, do temnih in nizkih, ki so bili last modrih in zamolklo rdečih tulipanov; vse pa je prekašal globoki žametni glas črnega tulipana. »Presneto, kaj takega pa še ne,« je pomislila Majhnica. »Ali so začarani ali kaj? Kakšen direndaj! Ta bi bila pa lepa, če bi v vsakdanjem življenju tulipane ne le gledali, ampak tudi poslušali. In če bi res slišali travo rasti. Pošteno bi nas bolela ušesa.«

»Mia bella, cara Primavera!« je tedaj Majhnico ogovoril veder mlad glas. »Kako te čakam. Dneve in dneve. Le kje si se zadrževala tako dolgo?« »Mene?« je bila osupla Majhnica. »Tega pa ne verjamem? Zmotil si se. Jaz nisem Primavera.« »Si, si, Primavera.« »Ne, nisem. Zakaj pa Primavera, saj nisem kip. Jaz sem Majhnica, čeprav sem zdaj že velika.« Dotaknila se je prsi, da se prepriča, ali je to res. Ni se zlagala. Prsi so ji burno plale in za njimi je utripalo vznemirjeno srce. »Vera pa je ime moji punčki, ki prima joče in zapre oči, kadar jo položim spat. Zanjo res lahko rečem, da je prima Vera. ‒ Kdo si pa ti?« Majhnica se je radovedno zagledala v nenavadno opravljenega mladeniča z deškim obrazom, ki se ji je prijazno smehljal. Odet je bil v suknjič iz bršljanovega listja, tako da se je zdelo, kot da nosi na sebi zelen, listnato kovan oklep. Vendar je bil njegov suknjič mehak in prepogibljiv; iz enakega blaga so bile ukrojene tudi njegove hlače. Na suknjiču so se mu namesto medeninastih gumbov bleščali zlatični cvetovi, svetle lase pa mu je pokrivala nekakšna cvetna perjanica, da je bil videti kot kak cvetlični princ. Na nogah je nosil čevlje z golenicami iz praproti; hodil je lahkotno in neslišno. »Jaz sem Jurij Pan iz davno davnih časov, ti si pa Primavera iz južnih krajev, čeprav ne morem zanikati, da si tudi prav ljubka Majhnica,« je rekel Jurij Pan. »Pozdravljena,« se ji je priklonil in jo s kretnjo povabil s sabo. Majhnica je strmela vanj kot v čudo in se ni mogla premakniti. Začutila je, kako je postala še za spoznanje odraslejša, saj je prej nikoli ni obšlo takšno srhko vznemirjenje v srcu kot ob tem srečanju. Drevenela je in molčala, kot bi imela z voskom zalita usta. »Tuli-pani, mir!« je ukazal Jurij Pan, bodisi da so mu šli tulipani res na živce s svojimi kričečimi barvnimi trombami, bodisi da si je tako le skušal pomagati iz zadrege, ki jo je zanesel vanj Majhničin molk. Še enkrat je ponovil, zdaj že bolj spravljivo: »Dajte no mir gospodje!« Zdaj se je Majhnica le zganila in spregovorila. »Ali ni to krivično, da se jim reče tuli-pani? Se ti zdi, da tulijo?« Tulipani so hvaležno uprli svoje trombe vanjo in samo za las je manjkalo, pa bi pozabili na Jurij Panovo zapoved. »Hm,« je zamrmral Jurij Pan, »tulijo ali ne, zdelo se mi je, da si nekaj rekla, pa te nisem mogel slišati,« se je zlagal. Majhnica ga je pogledala v zali obraz in brž spet povesila oči. »Saj ne boš užaljen, če vprašam. Kako si rekel, da ti je ime?« »No vidiš, zaradi tuli-panov si ga preslišala. Jurij Pan sem ali pa tudi zeleni Jurij.« Pokazal je na svoje oblačilo. »Ampak zakaj mi praviš Primavera, ko sem pa Majhnica. Je to tukaj v navadi? No, čeprav nisem več majhna, se svojemu imenu ne morem kar odreči, ne?« »Tega pa res ne. Tako ti pravim zato, ker si mlada in lepa. Saj smem?« Prijel jo je za roko in jo povedel za sabo v notranjost vrta. »Primavera je drugo ime za pomlad. Ti si jo prinesla s sabo v svojem srcu, zato je ta vrt spet tako lep in cvetoč. Zdaj ko si odrasla, je prav, da nisi več le navadna Majhnica, ampak tudi Primavera. To je še bolj imenitno, kot če bi ti rekel Pomladanka. S takšnim imenom nobena deklica ne more biti manj kot princesa.« Majhnici je srce napolnila mavrična prijaznost, saj je Jurij potrdil vse tisto, kar si je nekdaj tako živo slikala v domišljiji. Zato je na njegove besede samo nemo pokimala, čeprav ji je bilo nerodno, ker je tako zlahka uganil njene skrivne misli. Potemtakem je tista deklica v hišici pri vhodu princes? Pa ni videti prav nič vesela tega,« je pomislila. »Le kaj jo je tako portlo?« Od strani je skrivaj pogledala Jurija Pana. »Mogoče...,« jo je malce zbodlo pri srcu, »mogoče pa čaka na Jurija, da jo zbudi iz odrevenelosti. Tudi to se dogaja.« »Veš,« je nenadoma rekel Jurij Pan, »dokler nisi prišla ti, sem se počutil prav neumno, kot da bi bil ulit v svinec. Ni ga bolj trapastega občutka, kot je ta, da se gledaš v sanjah, kako si ves živ, pa vendar ne moreš ganiti niti z mezincem. Tako je bilo z mano in z vsem, kar zdaj tu vidiš okrog sebe.« »To je grozmno,« je zavzdihnila Majhnica. »Jaz se takrat takoj prebudim iz spoanja, ker ne vzdržim te more. In kako si se zbudil ti?« »Ti si me odrešila,« jo je toplo pogledal Jurij Pan. »Jaz?« se je začudila Majhnica. »Prosim te, Jurij Pan, nikar me ne vleci. Če bi imela to moč, bi lahko pomagala...« Pomislila je na deklico pri vhodu. »Je potem tudi tista miss, če ni celo princesa, iz takšnih morastih sanj?« »Katera princesa?« »No tista, ki je kot živa, pa v resnici sploh ni, saj niti z očesom ne trene, če jo kaj vprašaš. Mislim, da je zelo nesrečna.« »A Primavera iz letnih časov? To ti lahko razložim.« Juriju Panu se je po obrazu razlezel vesel nasmešek. »Tisto si bila vendar ti iz mojih sanj. Kaj se nisi prepoznala? Dokler nisi zares prišla sem v ta vrt, si živela le v mojih sanjah. No, pravzaprav nisi živela, ampak mrtvela,« se je popravil. »Ne reci, da si nesrečna, ker so se uresničile moje sanje in si zdaj tu?« Jurij Pan je to izrekel s senčico grenkobe v glasu, da je Majhnico neprijetno zaskelelo pri srcu. Seveda ji je bilo všeč ‒ če je bilo to res ‒ da je Jurija rešila iz njegovega morastega sna, čeprav si ni znala zanesljivo odgovoriti, ali zdaj morda ne sanja ona in je le on podoba iz njenih sanj. Dotaknila se ga je z roko in se mu zagledala v obraz. »Zelo sem srečna, ker sem te spoznala, Jurij Pan. Nisem vedela, da bom tako kmalu v prihodnjem času, kjer se izpolnjujejo sanje. Poznala sem nekoga, ki mi je rekel, da bom takrat kot ob pamet in mi bo prehitevalo srce. Poznala sem nekoga, ki mi je rekel, da bom takrat kot ob pamet in mi bo prehitevalo srce. Zdi se mu, da mi...« V zadrego je utihnila in umaknila pogled. »Včasih pride to kar čez noč,« je pristavil Jurij Pan. »In prav nič se ne da narediti, da bi se umirilo. Srce je skrivnostna stvar, ki ne gleda na uro, ampak bije, kot mu naročajo čustva. Brez njih bi zastalo.« Nekaj trenutkov sta molče hodila drug ob drugem, kot da bi prisluškovala vsak svojemu srcu, potem pa je Majhnica povzela: »Premišljevala sem... Ko sem bila še otrok, mi je očka pripovedoval pravljico o Petru Panu. Je Peter kak tvoj sorodnik?« Jurij Pan je stresel z glavo. »Jaz poznam le tuli-pane in marci-pane, Petra Pana pa nobenega. Neznan sorodnik pa nima ne obraza ne duše. A tudi to je res, kar pravijo: žlahta je raztrgana plahta, zato nisem nikoli raziskoval, odkod izvira moj rod. Majhnica ni več hotela vrtati vanj, saj se ji je močno dozdevalo, da Jurij Pan noče svojega panstva deliti z nikomer drugim. Najbrž mu gredo tuli-pani tako na živce prav zaradi tega. Jurij Pan pa je zdajci segel z toko v nedrje in izvlekel na dan kot slamico tenko piščal, ki ni bila ne izrezljana ne poslikana, a ko jo je pristavil k ustom, so iz nje privreli glasovi, ki so se med sabo prepletali in si odpevali kot zbor jutranjih grlic. Majhnica ni mogla verjeti svojim ušesom, saj še svoj živi dan ni slišala tako ubranega ptičjega petja, ki bi imelo tolikšno privlačno moč. Kajti še isti hip so se začele z vseh strani zgrinjati na vrt vsakovrstne živali, tudi takšne, kakršnih Majhnica ni še nikoli videla. Priskakljali so zajci in veverice, pritopotali ovni in koze, pribrenčale čebele in čmrlji, prileteli kačji pastirji in metulji, privršale so celo sove in netopirji, ki so do tega trenutka spali v svojih duplinah in na podstrešjih. priplazili so se tudi martinčki in kače, za katerimi so stopicali vrtni škrati, ki so bili na las podobni pobarvanim glinastim možicljem s sosedovega vrta. Ti so kače s piskanjem zvabljali, da so se vzdigovale kvišku in se sikajoč pozibavale v zraku. Majhnico je popadal strah pred njimi, da si je z rokami zakrila oči. Tedaj je Jurij Pan odstavil piščal od ust in vse je v hipu izginilo kot privid. Majhnica je nekoč videla tak privid izvezen v gobelinu, ki je visel med slikami na steni mogočne rimske galerije. A tisto je bilo obledelo od starosti in obžrto o moljev, to kar pa je videla zdaj, je bilo živo in zares, kot le more biti. »Ne maraš kač, kaj, Primavera?« jo je ogovoril Jurij Pan, ko se je Majhnica še vedno preplašeno ozirala naokrog. »Saj so meni tudi zoprne. Rajši imam vesele živali, kot so koze in ovni, najrajši pa konje. Hočeš jezditi?« se je nenadoma spomnil. Še preden je Majhnica utegnila odgovoriti, že so na kdove kakšno Jurijevo skrivno znamenje, kot bi se utrgali z neba, prileteli k njima trije konji: pohleven rjav poni, beli lipicanec s črno liso na čelu in vranječrn arabski žrebec. »Saj to so krilati konji!« je vzkliknila Majhnica, ki je kar otrdela od presenečenja.« Če ne bi bila nekoč v knjigi videla tistih v kamen izklesanih krilatih konj, iz muzeja, ne bi verjela očem. »Spomladi so tudi konji lahki, kot da bi jih nosila krila,« je pripomnil Jurij Pan. »In včasih jim tudi zrasejo. A le spomladi, ko je njihov čas,« je pristavil resno. Majhnico je docela prevzel pogled na lepe živali, ki so zdaj sklopljenih kril stale pred njima in čakale. Posebno belec in vranec sta se bleščala v sončni luči, kot bi bila izbrušena iz slonovine in antracita. A vendar sta bila hkrati videti vsa lahka in prožna, saj sta se s kopiti komajda dotikala tal. Lipicanec je bil obuzdan z belo svileno uzdo, v katero so bili vdelani rubini raznih velikosti, največji pa mu je žarel na čelu, ki ha je prepenjal v kito spleten jermen. Vrančeva uzda iz črne svile pa je bila posuta s smaragdi, ki so se zeleno pobliskovali v dnevni luči, da je človeku jemalo vid. Majhnica se ju ni mogla do sitega nagledati; s pogledom je begala zdaj k enemu zdaj k drugemu. »Za koga je pa tisti mali?« je pokazala na ponija, ki se po imenitnosti ni mogel kosati z njima. »Mislil sem...« je začel Jurij Pan, a mu je Majhnica naglo segla v besedo. »Saj vem, zame, a ne? Ampak... jaz vendar nisem več otrok, da bi jezdila otroškega konja. Velikega hočem, tistega belega,« se je užaljeno našobila. »Nikar se ne jezi, ljubica. Samo zate sem poklical vse tri, da boš lahko izbirala med njimi. Pomislil sem, da te bo strah jezditi velikega konja. Prisegam pri sedmih kozjih kopitih!« »Mogoče je pa le malo preveč zame?« je nenadoma zaskrbelo Majhnico, ko se je približala lipicancu. Srce ji je živo utripalo in v sencah je začutila silno napetost. Jurij Pan je pristopil in ji ponudil roko. »Pomagal ti ga bom zajezditi.« Prijel jo je okrog pasu in jo lahkotno kot da je brez teže, zavihtel na konja. Nato se je odmaknil in jo molče občudoval. Majhnici se je zadrgnilo grlo in na jok ji je šlo, ko se je konj z njo na hrbtu pognal čez travnik, nato pa nekajkrat zamahnil s svojimi skoraj prosojnimi krili in vzplaval v zrak. Krčevito se je oprijemala njegove grive in se ni upala niti ozreti, da bi videla, kaj počne Jurij Pan. »Ali ni prima?« ji je zaklical jurij, ko je na svojem krilatem vrancu prihajal vštric nje. Pohlevni mali poni je zaostal daleč za njima. Zdaj se je Majhnica počutila varnejšo, ko je bil on ob njej. Dame so vendarle zato, da jih spremljajo in varujejo njihovi kavalirji. A že je Jurij spodbodel konja in se pognal naprej. »Počakaj me! Prav nič lepo ni od tebe, da me puščaš zadaj!« je vzkliknila vsa v strahu, da je nima več za damo, ki ji je treba pomagati in ji stati ob strani, pa če je še tako odrasla. Jurij je upočasnil vranca. Ozrl se je in se široko nasmejal. Njegova zelena bršljanasta oprava je temno odsevala v soncu. »Nič se ne boj! Zmerom bom s tabo, nihče drug kot jaz, Primavera. Samo preskušal sem svojega konja. Tako me ni nosil še nobeden,« se je opravičil. »Še nikoli nisem jahala konja, kaj šele takega s krili. Veš, da se bojim,« je priznala Majhnica. »Saj sploh ne vem, če je udomačen ali divji?« »Seveda je divji,« je priznal Jurij Pan. »Ampak to nič ne pomeni, ker postane tak šele, ko ga zajahaš.« »Tega pa ne razumem, Pri nas je ravno narobe.« »Ah, saj je zelo preprosto. Divji je zato, ker se je v njem prebudila duša, ki se zdaj pogovarja s tvojo, Duše pa se ne da nikoli udomačiti, ker ima svoje nevidno življenje. Mogoče jo je samo ubiti.« »Potem pa ne bi bila več živa!« Nikoli nisem pomislila na to, da imajo tudi konji dušo. Imajo udomačeni konji mrtve duše?« »Ne verjamem,« je odvrnil Jurij Pan. »Samo nesrečne.« »Najbrž zato, ker se ne pogovarjamo z njimi, kajne?« Jurij Pan je prikimal. »Je moj konj srečen?« je vprašala Majhnica. »Divji in srečen, da ga kar krila nosijo. Ali ne čutiš tega?« ji je odvrnil Jurij Pan. Majhnici se je zdelo, kot da je brez telesa in ji samo duša plava v daljave, tako lahka in srečna je bila. Zaprla je oči in se vsa prepustila nenavadnemu občutju. Ni več čutila konja pod sabo. Bilo je, kot da jo nosi velikanski morski val zmerom više in više naravnost proti nebu. Zajela jo je vrtoglavica in šumelo ji je v ušesih. Že se je bala, da ne bo prenesla tolikšne višine, ko se je razpenjeni morski greben spet mehko ugreznil vase, nato pa jo znova varno, kot bi jo držal v naročju, ponesel v višave. Ni se več bala; neznansko je uživala v pljuskanju valov, ki so jo odnašali in odnašali prek vseh meja in jo odreševal še zadnjih vezi, ki živega človeka privezujejo na zemljo. »Umrla sem,« je pomislila in prav nič ji ni bilo težko zaradi tega. Ničesar drugega se ni zavedala kot mehke sape, ki ji je božajoče gladila razgreto lice. Iz zamaknjenosti jo je zdramil šepetajoč Jurijev glas, ki se ji je skoraj dotikal ušesa. »Prispela sva Primavera! Odpri oči!« Začudeno je pogledala naokrog in kar ni mogla priti k sebi. Je bila tisto prej Jurijeva roka, kar je čutila na licih? Konja sta se spustila na jaso, ki se je od vseh strani proti sredini rahlo vzpenjala, da je bila videti kot nekakšna blazina iz mahovine ali skrbno postrižene trave, na kateri ponoči počivajo glave velikanov. Najbolj nenavadno pa je bilo to, da je sredi belega dne nanjo lila srebrna svetloba, kot bi bil nad njo razpet velikanski nomadski štor iz mesečine. Na njegovem vrhu, ki se je dotikal samega neba, se je belil prvi krajec, ki mu sončna luč ni mogla do živega.

Majhnica se je zdaj do kraja zdramila iz svoje prevzetnosti, kajti na jasi je stal kot iz biserovine ulit konj in visoko vzdigoval glavo, na čelu mu je sijal mogočen bel rog, ki so ga kot vitice prepregale srebrnkasto modre žilice, prav na koncu pa je žarel s škrlatnim sijajem sveže razbeljenega železa. Kot preja mehko in s prameni jutranjega svita pretaknjeno grivo in rep je imel spletena v kite; razodevale so skrbno roko, ki ga je negovala. Konj je komaj zaznavno zahrzal in mlečno belo kožo mu je spreletela lahna drhtavica. šele zdaj je Majhnica ugotovila, da je res živ in ne le pravljična prikazen. Jurij Pan ji je pomagal razjahati lipicanca. Čutila je njegov dih na obrazu in obšla jo je neizrečena zaupljivost, da se ni mogla uzdržati in ga poljubila na lice. A jo je pri priči postalo sram in si je v zadregi začela popravljati krilo. On pa jo je stisnil k sebi in rekel: »To je Samorog, vilinski konj! Najlepši od vseh. Nihče ga še ni zajahal. »Je divji?« je zanimalo Majhnico. »Ali pa ni pravil? Zakaj pa ima tisti rog?« Jurij Pan se je nasmehnil, ji s prsti nežno privzdignil brado in se ji zazrl v oči. Majhnica jih je brž povesila. »Z njim dela čarovnije,« ji je pojasnil. »Spomladi kar naprej čara. A ti si že velika in ne verjameš več v take reči, ni res?« jo je podražil. »Kaj pa čara? Prav res ti ne verjamem,« je malce užaljeno odvrnila Majhnica, ker jo je Jurij s takimi otročarijami vlekel za nos. »Lahko te celo začara. Takrat je tako, da ne veš več, kje si doma. Bi rada poskusila?« »Če ne veš več, kje si doma, umreš. Je to tisto? Ali lahkozačara, da umreš, potem pa se spet zbudiš?« Majhnica je za hip pozabila, da je odrasla in da mora biti doma. Zato je naglo pristavila: »Nič se ne bojim, kar naj me začara.« Jurij Pan ji je šel z roko mehko čez lase in prek lica. Potem ji je zajel obraz v dlani, ga privzdignil k sebi in se ji nasmehnil. »Če naredi, da bom umrla... Saj boš ob meni in me spet zbudil,« se je Majhnica zagledala Juriju naravnost v njegove zelene oči. Prav tedaj je Samorog visoko zavzdignil glavo, da je v mesečinskem soju, ki se je zlival na jaso, kot bi kdo razpihal žerjavico, živo zažerel vrh njegovega roga. Od njega se je kot strelica utrgal žarek in poletel skozi zrak. Majhnica se je zdrznila in prsi je zalila toplota, kakršne ni občutila nikdar doslej. Čisto rahla, pekoče sladka mršavica se ji je razlezla iz nevidne rane po vsem telesu. Jurij jo je božal po obrazu, ona pa je pozabila na ves svet okrog sebe. Kako naj bi potem vedela, kje je doma? Prav res, bila je začarana, da bolj ne bi mogla biti. Vzpela se je na prste in se ga oklenila okrog vratu. Ko jo je poljubil, je čas obstal. V pomladanskem zraku vsenaokrog pa so se ženili ptički.

V POZABLJENEM POLETJU[uredi]

Kdove, koliko časa je trajala začaranost Jurija Pana in Majhnice Primavere. V pozabljenem svetu okrog njiju ni bilo nikogar, ki bi se spomnil česarkoli, kar ne bi bilo pozabljeno. zato je bilo življenje, ki je tu teklo svojo pot, prepolno samih pozabljenih stvari, dogodkov in prizorov, ki so si z njimi ljudje krajšali čas, v katerem so prebivali.

Ko sta se Majhnici in Jurij Pan prebudila iz Samorogove čarovnije, ki ju je uročila, da nista več vedela, kje sta doma, sta se oprostila iz objema, v katerem sta bila kot eno, in se spet povrnila vsak k sebi. V začudenju sta odprla oči in nista vedela, kaj naj si mislita. Zakaj zbudila sta se v pozabljenem svetu namesto v sedanjem. »Mojbog,« je zašepetala Majhnica, »kje pa sva?« Stala sta na ozki ulici, vzdolž katere so se vzdigovale proti nebu visoke hiše s strmimi opečnatimi strehami in dimniki, na katerih so čepeli železni petelini in vetrokazi. Na belih pročeljih so se bleščala vitražna okna, ki so odsevala v soncu. Nekatera so bila obraščena z ovijalkami, ki so se s svojimi purpurnimi ali živo zelenimi listi oprijemale tudi balkonov, katerim so podstavljali mogočne hrbte kamniti titani, da ne bi z vso svojo kramo zgrmeli na ulico. Tu in tam je nad vhodnimi hišnimi vrati bedel tudi v marmor izklesani obraz Psihe, ki si je pritiskala prst na usta v znamenje, da njeni prebivalci ne marajo hrupa. Ulica se je razširjala v srednje velik trg, kjer je stala fontana s pozelenelim Neptunom in morskimi kačami, ki so jim iz sikajočih žrel brizgali curki vode in se veselo pršeč na vse strani zlivali v broneno kadunjo. Na trgu, ki je bil tlakovan s kamnitimi ploščami, so se od ene kavarnice do druge vrstile mizice s stoli, nad katerimi so bili razpeti pisani sončniki. Ogrejevali so jih paravani in rože, marsikje pa so med mizicami namesto sončnikov stale tudi srednje visoke palme ali pomarančevci. Okrog fontane so se med golobjimi jatami lovili in se prskali z vodo razposajeni starčki, pred kavarnicami pa so posedali otroci, pili sok in brali časopise ali metali karte. Nad njimi se je v zlati soparici lesketalo pozabljeno poletje. Majhnica se ni mogla spomniti, kje je vse to že videla, a skoraj bi lahko prisegla, da je bilo to v nekem davno pozabljenem tujem mestu, za katero pa ni bila prepričana, ali si ga ni kar sama izmislila, »Déjà vu,« je rekel Jurij Pan, ki se mu je zelena listnata obleka zdaj obarvala v pšenično zlato. »C'est l'eté.« Sklonila se je k Majhnici in ji zašepetala na uho: »Zbudila sva se v pariškem poletju. Pariz je mesto ljubezni. Bolj ko je pozabljeno, lepše je.« Za hip je premolknil in dejal: »Pa tudi če to ni Pariz in če poletje ni pariško, nič hudega. Nebo poglej, takšnega ni nikjer na svetu. Kaj ni pariško modro?« Majhnica se je zazrla v nebo; njej se je zdelo takšno kot povsod drugod, če je dan jasen in brez oblakov. Le kaj je Juriju, da je tako prevzet? Jurij Pan pa je že z naglim korakom stopil do vodnjaka, spotoma pobrskal po žepih za novčičem in ga prek rame vrgel v vodo. »Za srečo. Tako se zavaruješ pred zlimi duhovi,« je rekel Majhnici. »Kako si vraževeren,« se je začudila. »Kaj si si pa zaželel?« jo je vseeno premagala radovednost. »Gotovo si si nekaj zaželel. Povej mi.« »Ali veš, da so stari Grki hodili okoli s polnimi žepi medenjakov. Prepričani so bili, da te mračne sile pustijo pri miru, če jim kaj vržeš.« »Če so metali medenjake kar stran, že niso bili dosti vredni. Jaz pa jim imam zelo rada. Ampak povej mi, kaj si si zaželel?« ni odnehala Majhnica. Jurij Pan se je namuznil. »To je skrivnost.« »Prav, saj ni treba, da mi poveš, če imaš skrivnost pred mano,« je bila užaljen. »Ali misliš, da si bodo mračne sile same kupile medenjake za tvoj novec?« »Novčič pomaga le tedaj, če trdno verjameš, da ti bo prinesel srečo. Jaz sem ga vrgel v vodnjak zato, da bi naju obvaroval pred zimo.« »Zakaj pa bi bila to skrivnost? Kje je še zima,« je rekla Majhnica. »Jaz pa sem mislila, da si si zaželel kaj bolj določenega,« je pristavila spogledljivo. »Saj tudi jaz ne maram zime, veš. Če hočeš, lahko kupiva polno naročje medenjakov.« »medenjakov ne bova kupovala, morava pa verjeti v srečo,« je rekel Jurij Pan. »Potem bom tudi jaz vrgla kovanec v vodnjak.« Tedaj se jima je približal starček, ki se je še malo prej lovil okrog fontane. Imel je belo brado in sršeče obrvi, glavo pa čisto golo. Na koncu nosu so mu tičali naočniki, oblečen pa je bil v črn suknjič in hlače. Na nogah je imel opanke, s katerimi je drsal po tlaku, ker si jih je le nataknil, saj se mu očitno ni dalo zapreti jarmenov, ki so mu opletali okrog gležnjev. »Sta na poročnem potovanju?« je vprašal in si ju pozorno ogledoval iznad očal. Majhnici so lica žarela kot mak, Jurij Pan pa jo je stisnil k sebi in smeje se prikimal. »Zmerom sem si želel priti sem na poročno potovanje,« je rekel starček. »Zdaj se mi je želja uresničila.« »Kako ‒ uresničila?« je vprašala Majhnica, ki kar ni mogla verjeti svojim ušesom. Kdaj pa ste se poročili?« »Ah, vesta, z leti človek postane pozabljiv,« je rekel starček. »Tega vama res ne privoščim. Nekaj časa je bilo zelo hudo, dokler nisem pozabil čisto vsega. Šele od takrat naprej živim tu, kjer mi ni treba skrbeti za vsakdanje življenje. Ali ni to tako kot na poročnem potovanju?« »Kje pa ste živeli prej?« je zanimalo Majhnico. »Tega pa ne vem, sem pozabil,« je odvrnil starček. »Ampak tukaj nam nič ne manjka.« Pokazal je še na druge dedke in babice pri vodnjaku. Nekateri so se podili naokrog s skiroji, drugi so se kričeč igrali ristanc, tretji so modrovali o vremenu in se ozirali v nebo, četrti so nabijali žogo. Ena babica je pletla, en dedek pa je držal na vrvici rdeče poslikanega zmaja, ki je krožil visoko v zrak nad mestnimi strehami. Nedaleč stran so trije dedki z baretkami na glavi stali vsak pred svojim stojalom, na katerem so imeli razpeto platno, in slikali. »Nikoli si ne bi bil mislil, da je lahko pozabljeno otroštvo lepše od tistega, ki se ga človek spominja. Ko bom odrasel, bom tudi jaz prišel sem na poročno potovanje, pri moji veri,« se je razvnel starček in tako poskakoval okrog Majhnice in Jurija Pana, da je izgubil sandale. Za Majničin okus je govoril zelo zmedeno in otročje. »Ste pa res posrečeni. Saj ste že čisto odrasel starček, pa govorite kot otrok brez glave in repa,« je rekla Majhnica. »V poroko se seveda ne bom vtikala,« je dodala. »Odrasel starček, praviš. Glej no, kakšne se ne znebi. Kdaj pa starček ni bil odrasel? ‒ Vaju lahko nekaj vprašam?« je na lepem preusmeril pogovor: »Povejta no, sta se mogoče že kdaj peljala z velocipedom? Čisto sem pozabil, kako se streže tem rečem.« Dedkov pozabljeni čas je očitno segal precej daleč nazaj. »Hočete reči,« je rekla Majhnica, »Kako se temu pravi?« »Velociped,« je hitro pristavil starček. »Ne, s tem se še nisem peljala. S čim mu je pa treba streči?« »Ko bi jaz vedelk. Vprašal sem, ali sta morda vidva kaj bolj na tekočem. To je zelo važno zaradi stave.« »Mislim, da se bova morala nekoč peljati s tem velocipedom, ali ne, Jurij?« Jurij Pan je prikimal in se smehljal. »Kaj pa,« je nadaljeval starček, »za uro in mačko sta že slišala? Kakšna je podobnost med njima? Stavim, da ne uganeta.« »Potrudila se bom in napela možgane,« je rekla Majhnica. »Ne, to pa ne,« je poskočil starček. »Kdor napenja možgane, mu počijo. Prosim te, nikar ne napenjaj možganov. Naj raje dobim stavo.« »No, če je to res tako nevarno, si bom pa, kot se tudi reče, s tem vprašanjem razbijala glavo. Je uganka vredna tega?« »Kaj?« se je zavzel starček, »Tega vendar ne smeš. Že tako je na svetu dovolj razbitih glav. Ali ni bolje, če dobim stavo, kot pa da si razbijah glavo? Pomisli, kako grozna bi bila videti.« In starček se je ves stresel ob teh besedah. »Katerega pa smo danes?« je na vsem lepem vprašal in se obrnil k Juriju Panu. »Ali imaš žepno uro? Gotovo je že tri četrt na pet popoldne. To moram vedeti zaradi čaja. Vsakega petega namreč pijemo čaj.« Jurij Pan se je naredil, kot da išče uro po žepih, zraven pa se je oziral po soncu. »Saj je komaj tri četrt na štiri,« je presodil. »Ah,« je zamahnil z roko starček, »nič se ne trudi. Saj vem: tri četrt na štiri je.« Potem se je tudi on zazrl v nebo, dvignil prst proti soncu in z njim potegnil čtro po zraku. »Aha,« je rekel in pogledal Jurija Pana. »Ne vem, ali je prav, ampak meni kaže tri četrt na pet.« »Ali je čas v pozabljenem času tako zelo važen?« je vprašala Majhnica. »Seveda je. Kako pa naj drugače vem, kdaj je čas kosila pa čas za čaj pa čas za večerjo pa čas za zajtrk? Tu je čas zlato. Vendar priznam, da mi kar naprej uhaja iz spomina.« Majhnici se je starček prikupil; njegove nenehne težave s časom so bile zanj res velika nevšečnost. Po drugi strani pa je bilo videti, da za starčka velja čisto poseben časovni red, ki si ga sproti prikraja za svoje potrebe. Tako je brez pomišljanja pomešal ure s koledarskimi dnevi, dogodke iz preteklosti je prestavljal v prihodnost, letnim časom pa je dodelil spet kak pomen, da ni bilo za nikamor. Rekel je namreč: »Spomladi sem vstal z levo nogo, zato sem bil ves dan slabe volje. A tudi jeseni ne maram, ker moram, ker moram takrat iti spat, čeprav bi se rad še igral.« »Ti loviš,« se je na lepem pripodil mimo dedek z zgubanim obrazom in s pomodrelim nosom, ki se mu je poznala pijača in ga je očitno prinesel s sabo iz vsakdanjega življenja. Lopnil je bradatega starčka po plečih, da so mu skoraj zletela očala z nosa, in ta se je zapodil za njim. Majhnica se je spraševala, kako dolgo starčki pravzaprav živijo tu v pozabljenem svetu? Če si čas lahko uravnavajo po svoje, potem je najbrž to vprašanje sploh brez veze. Ampak vendarle ‒ ali naj to pomeni, da zanje ni časa? Tega ni mogla verjeti, saj vsak živ človek živi v času, nihče še ni živel zunaj njega. Mogoče pa se prav zaradi tega, je pomislila, ker so pozabili na čas, lahko bolj veselijo življenja? Nič ne mislijo nanj, pa je. Kot ptički ali pa tistale drevesa zraven fontane, kaj šele veselo pršeča voda v njej, ki ji ni prav nič mar, koliko je ura, niti je ne skrbi, da bi kaj zamudila. »Sline se mi nabirajo v ustih,« je oznanila Juriju Panu. »Pa prav debele, saj si kdaj gledal reklame?« »Kakšne reklame?« se je začudil Jurij Pan. »Tiste no, za osvežilne pijače! Čisto sem pozabila na žejo, čeprav je poletje. Reklame pa te spomnijo nanjo, tudi če nisi žejen.« Jurij Pan jo je objel in stisnil k sebi. »Še dobro, da si se spomnila. Če je že poletje pozabljeno, ni treba, da bi bila pozabljena tudi žeja. Poletje, ki ne užeja človeka, ni vredno počenega groša.« Prisedla sta k mizi pred kavarno. Za njo je sedel deček, oblečen v mornarsko bluzo in majico, v kratke bele hlače, na glavi pa mu je tičala mornarska čepica z modrima trakovoma, ki sta mu padala na ramena. Deček je bral časopis in srebal limonado. »Oprosti vprašanju. Si ti tudi pozabljen?« ga je ogovoril Jurij Pan. Deček je zložil časopis in ju premeril z resnim pogledom. »Jaz sem tu na počitinicah, ne pa pozabljen. Človek bi mislil, da se to takoj vidi in ni treba še posebej razlagati.« »Ni mogoče,« je vzkliknila Majhnica. »To je vendar pozabljeni svet, v katerem so na počitnicah samo starčki.« »Nikakor ne,« je ugovarjal deček. Pokazal je na deklice in dečke okrog sebe. »Mi smo pospremili sem svoje dedke in babice, ker bi drugače čisto podivjali, kar poglejte jih. S svojim spominom jih držimo na vajetih, da ne naredijo kakšne elefantske neumnosti. Saj veste, da je starost nadloga, ki pameti ne uboga. Brez nas bi si polomili noge, se prehladili ali pa hudo zboleli.« »Torej ste njihovi varuhi? Kaj pa takrat, kadar niste na počitnicah? Ali hodite v šolo?« »Takrat si zapomnjujemo. Zato moramo elefantsko veliko potovati.« »Hm,« je rekla Majhnica, »to pa ni slabo. Pri nas potujemo samo med počitnicami, drugače imamo šolo.« »Več ko si zapomnimo,« je nadaljaval deček, ki se je ob Majhničinem omenjanju šole nelagodno presedel, »več bomo potem na stara leta lahko pozabili. V tem je ta prednost!« »Kakšna prednost pa je v tem, če vse pozabiš?« ga je nejeverno pogledala Majhnica. »O, je,« je rekel deček, »če živiš v pozabljenem svetu, je zelo važno, koliko si pozabil. Tisti, ki malo pozabijo, se počutijo v njem prav elefantsko utesnjeni.« »To je elefantsko zanimivo,« je pripomnila Majhnica, ki ji je šlo na živce, da deček kar naprej vpleta v pogovor besedo »elefantsko«. »Kaj pa, če si bolj slabega spomina in si ne zapomniš niti vseh glavnih mest, ki so važna pri zemljepisu?« »Zakaj pa bi si zapomnil ravno glavna mesta?« je nekam nejevoljno odvrnil deček. »No pa sedem čudes sveta,« je vztrajala Majhnica. »Gotovo je neprecenljiva škoda za pozabljeni svet, če si jih ne zapomniš?« »Tako se ne moreva pogovarjati,« je odsekal deček. »Kdo pa je rekel, da je samo sedem čudes na tem elefantskem svetu?« »To sem prebrala v neki elefantsko zanimivi knjigi. Če mi dovoliš, ti jih naštejem: kitajski zid, pa kipi na Velikonočnih otokih, pa...« Deček je zavil oči in spet razgrnil časopis, kot da hoče brati. »Če te ne zanima,« je užaljeno rekla Majhnica, »boš pa manj pozabil Meni je vseeno.« »Zdaj si ne zapomnjujem,« jo je zavrnil deček in zložil časopis. »Zdaj sem na počitnicah!« »Kaj pa,« se je vtaknil Jurij Pan, »kaj pa domišljija? Kdor je bolj kratkega spomina ali če je na počitnicah, mu lahko zelo veliko pomaga tudi domišljija, se ti ne zdi?« »Elefantsko veliko,« je brž poprijel za besedo deček. »Kako si pa to uganil?« »Saj ni težko. Domišljija včasih zaleže še več kot spomin.« »Veliko več,« se je strinjal deček, »ker si je ni treba zapomnjevati, ampa je že kar tu.« S prstom se je potrkal po čelu. »Domišljija zna čarati in delati čudeže. Če hoče, lahko iz 3 in 4 naredi 15, iz 7 manj 3 pa 8. London lahko prestavi v Rim, Rim pa na Novo Zelandijo, povrh vsega pa ti vsega tega ni treba pokazati na zemljevidu,« je rekel Jurij Pan. »To je elefantsko res. Spomin tu povsem odpove, to že rečem,« se je razživel deček. »No, če sta že pri tem,« se je oglasila Majhnica, »potem bi rekla, da se domišljija ukvarja tudi z bolj zanimivimi čudeži, kot je seštevanje in odštevanje.« »Si imela kaj posebnega v mislih? Mogoče množenje? Meni se ne z di posebno zanimivo,« je rekel deček. »Ne,« je rekla Majhnica. »To ni primerljivo. Mislila sem na tisto domišljijo, za katero imamo pisane dokaze. Recimo...« »Sem si kar mislil,« je zagodel deček. »Pisani dokazi, pisani dokazi...! Kar je zapisano, ni nujno dokaz za domišljijo.« »Recimo,« se ni dala motiti Majhnica, »domišljija, ki je naredila, da je iz pepela vzletel ptič, da je človek postal neviden, ali pa se je spremenil v solnat steber. Ali pa je recimo odpotoval globoko v podzemlje in se nato spet vrnil na zemljo...« »Saj za to gre,« je vzkliknil deček. »Domišljija je nepogrešljiva stvar na potovanju. Brez domišlije človek nikamor ne gre in nikamor ne pride. To je kot pribito. Če ne bi imel domišljije, se mi ne bi zgodilo tisto... Ali naj vama povem eno tako svojo popotno zgodbo?« Prav tedaj se jima je spet približal starček, ki se je, kot je bilo videti, naveličal igre s svojimi vrstniki. Zdaj je bil bos, hlačnici je imel zavihani do kolen, sandale pa je spel z jermenom in si jih obesil čez rame. »Poslušaj, Žan-Žak,« je rekel, »a greš kvartat z mano? Dovolj imam že teh otročjih iger, od katerih človek nima drugega kot težko sapo.« »Saj ne poznaš kart, dedek,« ga je zavrnil Žan-Žak. »Pojdi se še malo lovit, ne vidiš, da se pogovarjam.« »Ne grem se več,« ga je dedek trmoglavo pogledal iznad naočnikov. »Bode me v podplate. Si kaj videl moje sandale?« Majhnica ga je že hotela opomniti, da jih ima na rami, a Žan-Žak je samo zamahnil z roko. »Saj bo takoj spet pozabil, kar pusti,« je rekel. »Zakaj nočeš igrati šaha z mano? Se bojiš, da bi izgubil? Kje pa je moja limonada?« je trmoglavil dedek in zraven radovedno pogledoval Majhnico in Jurija Pana. »Vidva sta pa ženin in nevesta, ki pod mizo štruklje jesta, hi hi hi,« se je posmejal in poredno zavil z očmi. »Saj nič ne rečem, dedek,« je vzkliknil Žan-Žak, »a če bo takšne klatil, te bom zatožil babici.« »Ha,« je rekel dedek, »kar zatoži, saj mi je to ona povedala.« »Kje pa sploh je?« je zaskrbelo Žan-Žaka. »Nikjer je ne vidim. ‒ Vesta,« se je obrnil k Majhnici in Juriju Panu, »tri leta je že od tega, kar je umrla, a je dedek pozabil tudi na to.« »Tudi jaz je ne vidim,« je ravnodušno pripomnil dedek, »njo zanimajo čisto druge reči kot mene. Mogoče je šla domov. Saj zmerom toži, koliko ima dela. No, se boš šel domino z mano?« Ob besedi »domov« je Majhnico stisnilo pri srcu. Prijela je Jurija Pana za roko in zašepetala: »Rada bi imela takšnegale otročka. Je to domotožje? Saj otrok mora imeti dom, ne? Kje sva pa midva doma?« Jurij Pan ni prav vedel, ali z otročkom misli na Žan-Žaka ali na dedka, vendar je ni spraševal o tem, saj je čutil, da sploh ne gre zanju, ampak za Majhničino željo po potovanju, o kakršnem je prej govoril Žan-Žak. Le smer je obrnjena: domotožje je tista vrsta potovanja, s katerim si človek pomaga iz širnega sveta domov, ne da bi mu bilo treba storiti en sam korak. Če ne bi bilo domotožja, nihče ne bi vedel, kje je doma. »Človek je doma tam, kjer se počuti doma. Bi bila rada kje drugje in ne z mano?« »Ne, ne,« je pohitela Majhnica. »A saj nimava niti strehe nad glavo. Kje si pa ti doma, Žan-Žak?« je vprašala dečka, ki se je nekam zaskrbljeno oziral naokrog. Dedek se mu je spet zgubil z oči. »Prav tam kot ti,« ji je odvrnil Žan-Žak, kot da je to nekaj najbolj samoumevnega na svetu. »Lepo sem te vprašala, ti se pa norčuješ iz mene,« je užaljeno rekla Majhnica. »Če bi imela isti dom, te prav gotovo ne bi spraševala po njem.« »Na svetu je ni boljše strehe nad glavo, kot je spanje. To je naš skupni dom. Tam sem doma in zdaj moram domov pogledat za dedkom. Včasih kar na vsem lepem zadrema,« se ni dal Žan-Žak. Majhnica ga je presenečeno pogledala. To, kar je povedal, je vsekakor imelo rep in glavo. Ni pa ji bilo docela jasno, ali mora tudi sam zaspati, če hoče pogledati za dedkom v spanje? Vendar zdaj ni utegnila razpravljati z njim o tem vprašanju. »Kaj pa tvoja popotna zgodba? Kdaj nama jo boš povedal?« Zbala se je, da se bo odpravil za dedkom, ne da bi jo povedal. »Ah, saj res, zgodba!« se je spomnil Žan-Žak. »Predolga ja in mogoče sploh ni primerna za ta čaa. Prihranil jo bom za pozimne urice, ko se bomo spet srečali.« »Kako pa veš, da se bomo srečali?« je vprašala Majhnica. »Tega ne vem,« je rekel Žan-Žak, »pozimne urice so iz pravljic in pripovedk. Če jih rada poslušaš, se bomo srečali. A najprej morajo preteči vsi štirje letni časi, šele potem pride tisti pozimni.« Majhnica sicer ni razumela, zakaj bi morala čakati na pozimni čas, da bi slišala Žan-Žakovo zgodbo, a se je sprijaznila s tem, saj bi bilo nevljudno še naprej siliti vanj. »Žan-Žak, babice ni nikjer,« se je spet vzel od nekod dedek. »Kot da bi se vdrla v zemljo. Ti presneta ženska! Zmerom me spravlja v jezo! ‒ Veste kaj, ali se gremo 'Človek, ne jezi se'?« Pod pazduho je stiskal škatlo z igro, in zdaj jo je razgrnil po mizi. »Ta igra je za otroke, dedek,« je rekel Žan-Žak. »Če sem pa jezen. Tudi ti bi bil, če bi se ti kdo vdrl v zemljo. Jaz mečem prvi, prav?« se ni dal ugnati dedek. »Pa mislite, da boste tako ohladili jezo?« je vprašala Majhnica. »Mene 'Človek, ne jezi se' vselej razburi.« »Po mojem bi lahko našli kaj boljšega zoper jezo,« je pripomnil Jurij Pan. »Ne poznam nič boljšega. Če pa misliš, da je potrebno kaj boljšega, si pa poišče bolšje ljudi,« ga je zabil dedek. »Videti je, da ti jaz nisem dovolj dober.« »Kaj pa čaj ob petih, dedek? Ali ga nisi zamudil? Vsak čas bo ura šest,« je pripomnil Žan-Žak. »Čaj te pogreje, ne pa ohladi. Poleg tega je danes nekaj narobe s časom. Ne vem, ali je bil ura pet, ampak s kolegom sva ob petih pila vino. To je bila imenitna sprememba. Kdo meče prvi?« Starček je isti hip, ko je vprašal, že vrgel kocko po mizi: »Šest!« je od veselja poskočil. Vrgel je še enkrat: »Ena.« Razočaran je postavil rdečo figurico na številko ena in podal kocko Žan-Žaku: »Ti si na vrsti.« Žan-Žak ga je karajoče pogledal. »Dragi moj,« je rekel, »spodobi se, da najprej mečeta kocko gosta. Gospodična je prva na vrsti.« »Saj sem jo vprašal, ali hoče igrati, Gospodična pa se obira, kot da imamo sedem let časa. Za kazen naj bo zadnja. Ne«, se je popravil in uperil prst v Jurija Pana, »on bo zadnji. Taki, ki jim kazen naj bo zadnja. Ne«, se je popravil in uperil prst v Jurija Pana, »on bo zadnji. Taki, ki jim 'Človek, ne jezi se' ni všeč, me zmerom spravljajo v jezo.« »Saj je rekel, da to ni najboljša reč za ohladitev jeze,« je pripomnila Majhnica. »O rečeh pa kar tiho bodi, ker je tiho biti edina reč, ki jo trpim, kadar igram 'Človek, ne jezi se'.« Zdaj je kocko trikrat brez uspeha metala Majhnico, potem Jurij Pan in nazadnje Žan-Žak, ki se mu je posrečilo svojo figurico spraviti na številko 5. To je seveda hudo vznemirilo dedka, ki se je z naslednjim metom premaknil le za dve polji naprej in tako zaostal za Žan-Žakom. Kmalu so se vsi štirje do kraja vživeli v igro in pozabili celo na pozabljeno poletje, ki se je razlikovalo od pravega samo po tem, da si ga je bilo treba najprej globoko vtisniti v spomin ali ga obuditi v domišljiji, nato pa ga kar se da temeljito pozabiti. Dogajanje v igri je kmalu postalo resnično kot prava in pozabljena resničnost skupaj. Poletje pa je tudi brez resničnosti trajalo naprej. »Presneto,« je vzkliknil dedek, »tu moram pa počivati. Le kdo si je izmislil takšna pravila. Ob živce me spravljajo. Saj nisem še nič utrujen.« »No, pa adijo, dedek! Jaz potujem naprej. Za pet mest sem vas prehitela!« se je razveselila Majhnica, dedek pa se je ves na trnih začel presedati in mencati z nogami. »Nikar preveč ne hiti,« je zaklical za njo Jurij Pan. »Saj te komaj dohajam. Ste si žekdaj ohladili jezo, dedek?« se je obrnil k starčku. »Pri miru me pusti,« je zagodrnjal dedek. »Stavim, da se boš moral na tistemle zavoju vrniti nazaj.« »Zakaj pa?« »Ali ne vidiš, kaj piše? Tole: Nekaj si pozabil, vrni se za šest mest nazaj!« »Nič se ne spomnim, da bi kaj pozabil.« »Seveda se ne spomniš, ker si pozabljiv. Kdor nima v glavi, ima pa v petah,« se mu je škodoželjno posmehnil dedek in se zleknil po stolu, da bi počival. »Qu'est-ce que c'est?« je zdajci prestrašeno vzkliknil Žan-Žak, ki je na vsem lepem pozabil na slovenščino. »Padel sem v razbojniško zasedo!« »Nič se ne boj,« ga je miril dedek. »Ali si pogledal, kaj piše?« »Trikrat ne bom smel metati kocke.« »Kaj res!« se je razveselil dedek. »Kdo pa sta tistale dva gospoda, ki pregledujeta žepe?« »Merde,« se je razjezil Žan-Žak. »Dva elefantska razbojnika, kaj ti nisem rekel?« »Nemogoče,« je vzkliknil dedek. »A razbojnika? Samo da vržem kocko, pa si ju pridem od bliže pogledat. Še nikdar nisem videl pravih razbojnikov.« majhnica, ki je bila na vrsti, da vrže kocko, je kar pozabila nanjo, tako se je prestrašila. Na prizorišče njihove igre sta se pri številki 13, za katero je v navodilu pisalo »Oropajo te razbojniki, trikrat ne mečeš kocke,« priplazila dva v obraz črno zaraščena nepridiprava in začela prav neolikano otipavati Žan-Žaka. Bila sta na las podobna razcapanemu in krivogledemu tolovaju z razdrapano bisago na plečih, kakršnega je Majhnica nekoč videla naslikanega v neki stari knjigi o deklici, ki jo je rešil šele pogumni bratec, ki se ni ustrašil ničesar. Majhnica se je ob pogledu na oba tolovaja prav tesno počutila v svoji koži. To je izkoristil dedek in zakotalikal kocko po mizi. »Hej, dedek, veste kaj. Tega, da boste goljufali, pa nisem pričakoval od vsa,« ga je zaustavil dedek in zakotalikal kocko po mizi. »Hej, dedek, veste kaj. Tega, da boste goljufali, pa nisem pričakoval od vas,« ga je zaustavil Jurij Pan. »Kaj pa? Ali naj čakam, da jo razbojnika pobrišeta in ju nikoli več ne bom videl? Mogoče je to moja zadnja priložnost v življenju!« je odvrnil dedek, in hitro prestavil svojo figurico za nekaj mest naprej. »Vrnite mi mojo podvodno uro!« je zakričal Žan-Žak. »Haram udu, vegen pace,« je rekel tisti, ki je držal uho v rokah, svojemu pajdašu. Obnašal se je tako, kot da je ubogi deček navaden dim. »Ubla punger verek har,« je odvrnil drugi razbojnik in si prislonil uro k ušesu. »Ali se gospoda znata potapljati?« je vprašal dedek. »Vesta, ta ura odlično kaže podvodni čas in je zelo priporočljiva za potapljanje.« »Bulu,« je zinil razbojnik in iztegnil roko. Dedek je najprej urno odskočil, nato pa je zgrabil razbojnika za roko, da je ta debelo zazijal od začudenja. »Me veseli, gospod Bulu,« je rekel dedek in mu stresel roko. »Zelo hecno ime imate, to pa že rečem, če ste res Bulu. Takega nima živ krst na svetu.« »Barble,« je zabrundal razbojnik. »Tanglu mindoš sejko.« »Aja, o podvodni uri smo se pogovarjali, ne res? Seveda je seiko! Kako pa ste uganili, da je japonski izdelek? Te japonske ure gredo kot namazane. Kakšen jezik pa govorite, če mi ne zamerite vprašanja? Takega še nisem slišal, pa sem že dolgo na svetu.« »Viven,« je rekel drugi razbojnik, ki si je ravnokar ogledoval Žan-Žakovo nalivno pero. »Kakšno trapasto vprašanje! To je razbojniški jezik, ki ga razumemo samo razbojniki.« »A tako? Prav zanimivo, se ti ne zdi, Žan-Žak? ‒ Moram pa vam povedati,« je dalje razlagal dedek, »da ima ta ura tudi svoje muhe. Kadar tečem naprej, tiktaka zelo hitro, ker se veseli boljšega jutri, kadar pa teče nazaj, je sitna kot rak.« »Gralok baden,« je privzdignil sršeče obrvi razbojnik z uro v rokah. »Seveda je sitna, če gre čas rakovo pot. To bom pa že vedel, saj sem jo jaz kupil Žan-Žaku za deseti rojstni dan.« »To si se pa pošteno pokadil, dedek!« se je oglasil Žan-Žak. »Ko sem imel deset let, si mi prinesel ropotuljico, ker si pozabil, da nisem več dojenček.« »Daj no, Žan-Žak, saj veš, da že dolgo ne kadim več. Kako moreš reči, da sem se pokadil?« »No dedek, saj to ni nič hudega, če se človek malo pokadi,« je pomirljivo rekel Žan-Žak. »Kako ni nič hudega. Če bi te slišala babica, bi me začela brž zasliševati, koliko sem jih spet pokadil, potem bi mi pa preiskala še vse žepe. In ti praviš, da to ni nič hudega?« se je razburil dedek. Razbojnika sta dvignila glavo in nekajkrar prikimala, kot da pritrjujeta dedku. »Kdo je zdaj na vrsti, da vrže kocko?« je nestrpno vprašal Žan-Žak. »Pohitite vendar, da se rešim teh dveh lopovov.« »Jufta musi brelne,« ga je pogladil po glavi prvi razbojnik. Očitno je bil zadovoljen s plenom. Drugi pa se kar ni mogel spijazniti samo z nalivnikom in je ves čas nekaj godel v kosmato brado. »Ne morem več prenašati te njune latovščine; pa tudi tako strašansko smrdita po čebuli, da se ju bog usmili.« »Ti ‒ še nekaj! A sem ti tudi nalivnik jaz kupil?« je vprašal dedek Žan-Žaka. »Ne, tega sem dobil letos za božič od tete Linde.« »Sem si kar mislil,« je rekel dedek, »da mi ne boš nič hvaležen. Dobrota je sirota, vesta, gospoda,« se je obrnil k razbojnikoma in globoko vzdihnil. Razbojnika se nista zmenila zanj, saj sta se zdaj spravila nad preštevanje uplenjenih reči, ki sta jih iz bisage stresla predse na tla. To je bila nadvse čudna krama, saj sta jo za kosom prelagala s kupa na kup. Med srebrnimi žlicami, kelihi, svečniki, zlatniki, žepnimi urami in podobnimi dragocenostmi, sta prenašala v bisagi tudi pletenico čebule, hlebec kruha, lesenega svetnika, nagačeno sovo in star dežnik, ki ga je Majhnica opazila že prej, ker je štrlel iz Bulujeve bisage. Seveda sta se začela takoj pričkati. Stvar je bila očitna v tem, da je Niven robantil, ker si je Bulu prilastil večji del plena. Z razjarjenimi očmi je prebadal Buluja, krilil r rokami in prav gotovo tudi grdo preklinjal v svoji razbojniški latovščini. Majhnico je postalo strah. V hudi jezi bi se razbojnika lahko znesla tudi nad Žan-Žakom, ki je ves bled trepetal zraven njiju. Pomignila je Juriju Panu in naglo vrgla kocko. »Ah,« je razočarano vzkliknila, »prav po polževo rinem naprej.« Premaknila je svojo modro figurico za dve mesti in vmes priganjala Jurija: »Daj, pohiti, kaj ne vidiš, da je Žan-Žak že čisto na koncu z živci!« Potem je metal še Jurij Pan in jo brez nezgod prehitel za štiri mesta. Tako so vsi trije, razen nestrpnega Žan-Žaka, metali še dvakrat. »Stavim,« je rekel dedek, ki je spet zavzeto sledil igri, »da z razbojniki ne bomo imeli več preglavic. Z njimi se je treba lepo pogovoriti in jim razložiti, česar ne vejo. To utrjuje vezi med ljudmi. Ti,« se je obrnil k Žan-Žaku, ki je zdaj končno le prišel do kocke, »ti pa ne pozabi, da je 'Človek, ne jezi se' najboljše zdravilo zoper jezo. Ko bom zmagal, ti bom kupil... Ali hočeš podvodno uro in nalivnik?« Žan-Žak pa se je medtem že za celih pet mest pomaknil naprej od razbojniške jame. Bulu in Niven sta izginila kot kafra. »Prav, dedek, na koncu igre. Ampak hočem, da sta seiko in parker,« je odvrnil Žan-Žak. »Do pike enaka. Sem že zmenjen. Mogoče ju dobim celo zastonj, ker nisem šovinist.« »Da nisi šovinist? Pa še prav imeniten šovinist si. No, povejta,« se je Žan-Žak obrnil k Majhnici in Juriju Panu, »če dedek ni pravi mojster za šou?« »Saj ne rečem,« je skromno rekel dedek; »da me to ne veseli. Ampak šovinist pa nisem. Jaz grem ljudem na roke, tudi če so razbojniki.« »In tudi če ne razumeš njihovega elefantskega jezika,« je pripomnil Žan-Žak in spet vrgel kocko. »Kaj bi tisto. Glavno je, da oni mene razumejo. In jaz znam govoriti s takimi. Ali nisem mimogrede prepričal Buluja?« »O čem pa, dedek?« se ni mogla zadržati Majhnica, ki si je globoko oddahnila, ker je ravnokar s svojo figurico obšla trdnjavsko obzidje, na katerem so se v strelnih linah pobliskavale čelade. »Kakšno vprašanje!« je vzkliknil dedek. »O tem vendar, da naj dasta nalivnik in uro nazaj. Darilo, ki je enkrat dano, je trikrat v zemljo zakopano. Nihče ti ga ne sme vzeti. Kdor tega ne spoštuje, ni vreden krščanskega imena.« »Balu se mi ne zdi prav nič krščansko ime.« »No, in tako sta mi vrnila nalivnik in uro,« je dedek preslišal Majhničino pripombo. »Samo zato, ker nisem šovinist in imam prijateljske odnose z razbojniki. ‒ Kdo pa je zdaj na vrsti?« »Ti, dedek! Ha, če zdajle dobiš trojko, boš moral dva meta preždeti v zaporu. To je zate, ker se družiš z razbojniki.« Dedek je trikrat pihnil v kocko, češ da to prinaša srečo, in jo zakotalil po mizi. »Tri!« so vzkliknili vsi hkrati. »Kakšna nesreča, dedek! In sramota ta takega poštenjaka.« »To je pomota! Ne morete me vtakniti v keho samo zato, ker sem bil prijazen z razbojniki!« se je dedek otepal pikovega biriča, ki je nenadoma zrasel pred njim in mu skušal ukleniti roke. »Naj mečem še enkrat.« Toda birič s pikovo devetko na srajci se ni zmenil za njegove prošnje, ampak je zgrabil ubogega dedka za ovratnik ‒ bil je pravi hrust ‒ in ga držal, da ni mogel niti migniti. »Živela svoboda!« je kričal dedek. »Smrt zatiralcem. Ti pa Žan-Žak, ne bodi hudoben. Zakaj zadržuješ kocko?« Toda Žan-Žak, Majhnica in Jurij Pan so kar pozabili na igro, saj je bilo nadvse zanimivo opazovati dedka, ki je razgrajal in robantil, da se je vse kresalo. Potem se je počasi le vdal v usodo. »Gospodič birič,« je poskušal zlepa dedek. »Bi mi, prosim, povedali, česa me obtožujete? ‒ Daj no,« se je nenadoma spet razhudil, »ti teslo pribito, oprostite, kaj me pa tako stiskaš za vrat!« »O, veš,« je rekel birič, »jaz le opravljam biriško dolžnost, o, veš.« »O, vem,« je odvrnil dedek, »pa vas ni nič sram? Če bi bil jaz na tvojem mestu, bi me bilo tako sram, da se ne bi maral pogledati v ogledalo. In ponoči bi se zbujal zaradi tega. In da veš ‒ oprostite ‒ kako pa vaša mama gleda na to?« »O, jaz,« je po premisleku rekel birič, »spim kar dobro.« »Niste odgovorili na vprašanje, gospod. Ali veš, oprostite, da nobeni mami ni vseeno, kaj počne njen sin? Jaz, recimo...« Birič je dedka zabodeno pogledal. »O, veš,« je rekel in ga sunil pod rebra, da je kar odletel, »o moji mami se pa ne bova pogovarjala.« »Ne bodi nesramen, oprostite, je jezno vzkliknil dedek. »Kako pa ravnate z mano? Pritožil se bom. ‒ Jaz recimo,« je nadaljeval prej začeti stavek, »sem po duši svobodnjak, to vam menda lahko zaupam. In če verjamete ali ne, meni so biriči zoprni.« Dedek je malo zastal, stopil na prste in zakričal na vse grlo: »Živela svoboda!« »O, glej, zelo si nepremišljen, o, glej,« je rekel birič. »Za to boš dobil črno piko pri poveljniku.«  »Ali je tu svoboda prepovedana? Če je, kar povej. Najbrž se bolj splača kričati 'Dol svoboda' ‒ Ti, kako pa je ima, oprostite, vašemu poveljniku?« »O, ne veš?« je rekel birič, »ne veš za Pagata? O, to je grozen poveljnik.« »A Pagat?« je zamrmral dedek in se za hipec zamislil. »Ne, veš kaj,« je povzel, »svobodnjak, kot sem zaj, pa že ne kriči 'Dol svoboda!' ‒ Človek, povej,« se je obrnil k biriču, »oprostitem ali je tu dovoljeno kričati 'dol'? Saj veste, kaj mislim, ne? Recimo 'dol omara!' Ali pa 'dol, ti presneta hruška!' Kako bi to sprejel poveljnik Pagat?« »O, nikar,« je ves v strahu rekel birič in sunil dedka, da se mu je kolcnilo, »samo ne na njegovem vrtu!« »Kaj pa 'Pagata gor!' ali 'Pagata dol!' Pri nas je dovoljeno oboje, ker je svoboda govora. Ali poveljnik Pagat raje sliši 'gor' ali 'dol'? To ga moram vprašati. Veste, z mano se je lahko pogovarjati, ker nisem šovinist. ‒ Vi trije, zakaj pa ne mečete kocke?« se je nenadoma spomnil in besno ošinil s pogledom muzajočo se trojico. Majhnica je res prijela za kocko, a ji je roka zastala, kajti nudil se jim je zares enkraten prizor. Birič je privedel dedka na trančo in ga brez besed pahnil za rešetke, kjer je sedel za mizo poveljnik Pagat in preučeval jedilnik. »Ali veš, kako se najbolje pripravi solata iz pikovih lističev, karinih blekov, križevih deteljic in srčkov?« je nagovoril dedka. »Dobro premisli, da ne boš bleknil kakšne traparije. Kdor nima glave na pravem mestu, mu jo odsekamo.« Birič se je ob teh besedah jadrno pobral in prepustil dedka njegovi usodi. »Živela svoboda duha!« je vzkliknil dedek. »Kaj ima to opraviti s solato?« je zarentančil Pagat. »In telesa,« je dodal dedek. »Tako ima večkrat kar precej opraviti s solato, če dovolite! Zmeraj sem trdil, da je solata vir zdravja.« »Ne veš,« je pribil Pagat. »Pojdimo naprej. Zastavil ti bom še eno uganko.« »Stavim,« je rekel dedek. »Ne, nič ne stavim. Če dovolite, bi vas nekaj vprašal...« »Bodi no tiho. Zdaj sprašujem jaz,« se je razhudil Pagat. »Ti pa nisi preveč odprte glave, kaj?« Ta Pagatova pripomba je dedku pognala vso kri v glavo. »Veste kaj, če se ne znate pogovarjati, ne bom sodeloval z vami. ‒ Žan-Žak, vrzi že kocko, tale Pagat me spravlja ob živce, ti rečem.« »Poslušaj! je zarohnel Pagat. »Zastavil ti bom zelo preprosto uganko. Trikrat premisli, preden boš odgovoril.« »Me nič ne briga,« je vpil dedek, »jaz ne sodelujem več. To je vendar arest, ne pa ugankarski kotiček!« »Še žal ti bo,« je grozeče rekel Pagat. »Zakaj pa?« je radovedno vprašal dedek. »Ker je uganka zelo zanimiva. A veš, da še sam ne vem odgovora.« »Pa povejte,« je bil zdaj takoj voljan prisluhniti dedek. »Zelo rad imam uganke, če so preproste.« »No, poslušaj,« je rekel Pagat, »in ne sprašuj več, jasno? ‒ Uganka je tale: Če se pikov kralj zaljubi v karovo damo, karova dama v križevega kralja, križev kralj v srčno damo, srčna dama v karovega kralja, karov kralj v pikovo damo...« »Mhm,« je rekel dedek. »Tiho bodi!« je zatulil Pagat. »Tristo zelenih, zdaj moram pa spet od začetka: Če se pikov kralj zaljubi v karovo damo, karova dama v križevega kralja, križev kralj...« »Če kaj vem,« se ni mogel zadržati dedek, »karova dama ni dobro izbrala...« Pagat ga je prestrelil z besnim pogledom in zakričal: »Odrežite mu jezik...« Dedek je pri priči utihnil, Pagat pa je nadaljeval: »Pustite mu jezik! Pojdimo naprej: No, in če se križev kralj zaljubi v srčno damo, srčna dama v karovega kralja, karov kralj v pikovo damo, pikova dama v srčnega kralja, srčni kralj v križevo damo, križeva dama v pikovega kraljam, kakšne so posledice? je slednjič končal uganko Pagat in si globoko oddahnil. »To vam lahko le na uho povem,« je zašepetal dedek in se ozrl naokrog. »Otroci ne smejo slišati.« »Po moje si dame skočijo v lase,« je pripomnila Majhnica, »kralji pase spopadejo v dvoboju.« »Niti eno niti drugo,« je ugovarjal Žak-Žan. »To je bolj zapleteno. Edino, kar pride v poštev, so spravni poskusi.« »Jaz se na karte ne spoznam. Je pa lepo, če se imajo ljudje radi,« se je oglasil tudi Jurij Pan in se dotaknil Majhničine roke: »Ti si na vrsti za met, ljubica!« »Bla, bla, bla,« se je namrdnil Pagat. »Kdo pa je vas tri kaj vprašal? On odgovarja.« Zapičil je prst v dedka. Dedek si ga je pazljivo ogledal in rekel: »Sem si kar mislil. Ampak toliko... Nikdar še nisem videl toliko črnega za nohtom.« »Pojdimo naprej,« je preslišal dedkovo pripombo pagat in skril prst v pest. »Spet nisi uganil.« »Kar predstavljajte si,« je rekel dedek, »če bi bili vi karova dama in bi se zaljubili v križevega kralja. Posledice bi bile strašanske.« »Hočeš reči...,« je začel Pagat, potem pa je nenadoma planil v bes in preklinjal, da se je kar prašilo. »Pomislite vendar, kakšni bi bili otroci iz takšne zveze? Velik križ bi bil z njimi, prav res,« se ni dal zmesti dedek. »Najbolj nerodno pa bi bilo to, ker nihče ne bi vedel, ali se reče prav: križ-kara naj pade ali kara-križ naj pade. ‒ Saj res, če ne zamerite, kako pa vam bolj ustreza: Pagata gor ali Pagata dol?« Da dedek nikdar ne bi izrekel tega! Pagat skoraj ni mogel priti do sape, tako se je razburil. »Stran z njim!« je kričal razjarjen. »Za takšno reč kot je 'Pagat dol!' je še premalo, če ti odsekajo glavo. In za uganke si čisto zanič.« »To ni pošteno. Saj sem rekel tudi 'Pagata gor!'« se je branil dedek. »Važen je vrstni red! Tu si naredil napako. Poskrbel bom, da si jo boš zapomnil. Odsekajte mu glavo!« Dedku bi trda predla, če ne bi prav tedaj prišel na vrsto na vrsto pri kocki. Na slepo, kar sicer ni bila njegova navada, jo je vrgel po mizi. Ob drugih priložnostih je zmerom prej pogledal, kje je šestica, in ji kaj spodbudnega šepnil, preden se je odločil za met. »Nalašć ste zadrževali kocko,« je očital Žan-Žaku, potem ko se je za pet mest premaknil naprej. »Za las je manjkalo, pa bi bil ob glavo.« Res se je na Pagatov klik prikazala pikova devetka in odprla vrata v celico. Birič je s sabo nosil vse potrebno orodje za izvršitev ukaza. Dedek se je z grozo zagledal v golo sabljo, ki jo je držal v roki. Ob pogledu nanjo ga je mrzla zona oblila, brez šale. Tedaj je Pagat zakričal: »Konec! Tudi ta je pomiloščen! Zmerom mi kakšen škis prepreči eksekucijo!« In že je, kot da se je vrdla v tla, izginila tranča, v nič se je razblinil birič in neznano kam je odneslo groznega Pagata. Dedek pa se kar ni mogel pomiriti od razburjenja. »Nikoli si nisem predstavljala,« je zamišljeno rekla Majhnica, »koliko nevarnih pasti se skriva v 'Človeku, ne jezi se'. In kako je vse odvisno od gole sreče.« »Pra vse že ne,« je ugovarjal dedek. »Človek mora vselej ohraniti tudi mirno kri in bistro pamet. Iz tega sledi poduk: Bolj ko se zanašaš na srečo, prej si ob glavo.« »Včasih pa je človek ob glavo tudi od same sreče,« je pripomnil Jurij Pan. »Mene pa zanima,« se je oglasil Žan-Žak, »kako bi se za dedka iztekla tista elefantska stvar pri Pagatu, če ne bi imel te sreče, da ga je rešila kocka?« »Glej ga no, saj me je kocka tudi spravila tja,« je ugovarjal dedek. »Nauk, ki sledi iz tega, je zelo kratek. Z eno besedo rečeno: sreča je opoteča.« »Ah, jaz pa mislim, da imam veliko srečo,« je vzkliknila Majhnica, ki je ravnokar vrgla kocko. »Peljala se bom s kočijo. Tridesetko sem zadela.« Dedek je napel ušesa. Kdo bi si mislil, da je v 'Človeku, ne jezi se' tudi prostor za kočijo. »Za pet mest naprej!« je poudarila Majhnica. Na tihem pa si je mislila: »Če mi bo všeč, pa tudi dlje. Kdo me more prisiliti, da ponovno mečem kocko. Te priložnosti ne bom kar tako izpustila iz rok. In Jurija Pana vzamem s sabo.« »Kako resnično,« je rekel dedek, kot da bi uganil njene misli. Vendar te besede niso bile namenjene Majhnici, ampak kočiji, v katero sta bila vprežena vranec in belec s pristriženo grivo in s podvezanim repom. Zloščene medeninaste sponke in bleščice na njunih komatih so se bleščale v zahajajočem soncu. Konja sta nestrpno kopala s kopiti po tlaku in potegovala črno lakirano kočijo naprej in nazaj. Od časa do časa je kateri tudi zahrzal, kot da bi hotel prepoditi vsak dvom o tem, ali gre za privid ali resničnost. Pred njimi je stala prava pravcata pozabljena poročna kočija. Vsi štirje so si jo z občudovanjem ogledovali. Posebej vesel je bil Jurij Pan, ko je videl, kako prevzete je Majhnica. »Naravnost sanjska je!« je vkliknila. Stopil je do konj in jima zaupno nekaj pošepetal v uho. Vzdignila sta glavi in se podrgnila obenj. »Ne vem, kaj naj si mislim,« je glasno razmišljal dedek. »Tale 'Človek, ne jezi se' je poln presenečenj, se ti ne zdi?« se je obrnil k Juriju Panu. »Še dobro, da sem tako hladnokrven. Drugače bi jo slabo odnesel pri Pagatu...« »Aaah, tako sem zaspana,« je zazehala Majhnica in se meni nič tebi nič hotela povzpeti v kočijo. Še nikdaj se ni vozila nit z navadno kočijo, kaj šele s tako, kakršna je ta. A saj se tudi z velocipedom ni še nikdar peljala. Prav gotovo bi se nekoč splačalo poskusiti, če se ga še kje da dobiti. A zdaj je tako zaspana, da ne more niti razmišljati o tem. Pa tako nenadoma jo je obšla ta utrujenost... Komaj je zagledala kočijo, že se ji je začelo zehati in oči ji kar same lezejo skupaj. »Kaj še,« se je vznemiril dedek, »Nihče ni zaspan. Igrajmo do konca.« »Jaz bi raje nehala,« je gnala svojo Majhnica. »Nisem več razpoložena za igro.« »Ste jo slišali! Zdaj, ko ima konja in kočijo, pa ni več razpoložena,« se je ujezil dedek. »Saj jaz tudi nisem bil razpoložen, ko mi je šlo za glavo! Hladnokrvno igrajmo naprej!« »Mi ne pride na misel!« se je odločno uprla Majhnica. »Zame je igra končana. Spat grem.« »Žak-Žak, koliko je ura?« ni odnehal dedek. »Pa ne glej na podvodno uro, mene zanima nadvodni čas.« »Dedek,« se je vmešal Jurij Pan, »sonce bo vsak hip zašlo in midva zdajle na pot.« »Kdo ‒ vidva?« »Dedek,« je rekel Žan-Žak, »ne bodi no siten! ‒ Vesta, zvečer je zmerom tak,« se je obrnil k Juriju Panu. »V posteljo bo moral.« A dedek se ni dal ugnati. »Ti,« ‒ je uperil prst v Jurija Pana, »ti imaš nekaj za bregom. Da ne boš česa hudega storil dekletu.« Jurij Pan se je sklonil k dedkovemu ušesu in rekel: »Ali znate obdržati skrivnost zase?« Dedek je napel ušesa. »Kadar gre za skrivnost, molčim ko grob,« je hitro rekel. »No vidite, jaz tudi,« se je zasmejal Jurij Pan, dedku pa se je do tal povesil nos. Bil je tako užaljen in osupel, da ni prišel več do besede. Juriju Panu se je kar malce zasmilil. Ampak 'Človek, ne jezi se' se tako in tako zmeraj konča z jezo. Stopil je k Majhnici in ji pomagal, da se je povzpela v sanjsko kočijo. »Mislila bom na vaju,« je še zaklicala deku in Žan-Žaku skoz okence in jima pomahala. »Zaradi pravljice pa nič ne skrbi. Poslal ti jo bom po pošti,« ji je obljubil Žan-Žak. »Menda te bo našla tam, kamor greš,« je vseeno malce podvomil. »Ne pozabi, da smo v spanju vsi doma pod isto streho,« ga je potolažil Jurij Pan in še sam zlezel v kočijo ter zaprl vratca. Dedek pa je molčal kot grob. Kočija se je premaknila in kmalu je ostalo pozabljeno poletje daleč za njima. Majhnici je prišlo na misel, da bi pogledala, ali sta dedek in Žan-Žak še tam, kjer sta ju z Jurijem zapustila, toda videti ni mogla prav ničesar, ker je bilo vse potopljeno v črnino pozabljene poletne noči, ki se je spustila za kočijo kot zastor. Začelo se je njuno sanjsko potovanje. Kdo bi vedel, kako dolgo bo trajalo, saj ju je kočija zazibavala v spanje, ki je bilo globoko kot sen prve, druge in tretje poročne noči. Take noči pa so brezčasne in jim je zato težko določiti začetek in konec. Naposled ju je kočija pripeljala čisto na rob budnosti, iz katere so v Majhničino spanje vdirali živahni glasovi in smeh. Ni ji bilo do tega, da bi se prebudila, zato si je tiščala ušesa in se nemirno premetavala v polsnu. A glasovi so bili čedalje bolj živi in razločni. »Kje pa sva?« je pomislila, ko sta se z Jurijem Panom prebudila v novo resničnost, ki je trdo potrkavala na vrata njune sanjske kočije. A brž ko sta iz nje stopila na trdna tla, je kočija izginila. Ostala je v tistem svetu, ki sta ga zapustila, z njo vred pa tudi poletje, kakršno se le redko povrne v življenju.

JESEN[uredi]

Veseli glasovi, ki so se še malo prej slišali oddaljeni, kot da prihajajo z drugega sveta, so zdaj začeli pred Majhničnimi in Jurijevimi budnimi očmi dobivati človeške obrise. Stala sta na peščeni poti sredi prostranega vseučiliščnega parka, kjer so rasli kostanji, platane in purpureje, s katerih so se vsak hip vsipali rumeno rjavi in rdeči listi in se vrtinčili na tla, ki so bila že na debelo posuta z njimi. Zašuštelo je, ko je z enega drevesa na drugega prek listnatega pregrinjala švignila veverica, ki je med potjo za trenutek postala in se radovedno oprezujoč zazrla v Majhnico in Jurija Pana.

Na nebu se je pasla čreda ovčic, skoznje pa jemedlo sijalo nizko sonce, vendar še vedno dovolj živo, da so se od podnožja dreves razpotegovale dolge sence, ki so bile videti kot fosilni odtisi starodavnih drevesnih prednikov. V motnem steklenem zraku so se spreletavale jate lastovic, ki so se odpravljaje na dolgo pot v južne kraje in se cvrkutajoč poslavljale od gostoljubnih hiš, dreves in ljudi. Neki lastovček, ki se je še posebno težko odrtgal od udobnega gnezdeca, kakršnega si je z družico spletel spomladi pod bližnjim napuščem, je obletel Majhničino in Jurijevo glavo, kot bi jima hotel ob slovesu še nekaj važnega naročiti. Na dnu parka je stalo mogočno starinsko poslopje z velikimi okni, njegovo pročelje pa je bilo okrašeno s kamnitimi postavami devetih grških Muz; z levim in desnim krilom je oklepalo prostorno, s kockicami tlakovano dvorišče. Tam je na kamnitem podstavku stal spomenik Pesnika s knjigo v roki, z razmršenimi lasmi in s srepo zazrtim pogledom v nedoločljivo daljavo; videti je bilo, kot bi imel oči obrnjene vase in ne k svetu okrog sebe. Ni bilo treba biti posebno pamaten, da si iz njegove drže in izraza na obrazu razpoznal, kako je nesrečen. Iz levega očesa se mu je čez pozelenelo bronasto lice vlekla bela lisa, ki ga je še posebej izdajala. Okrog spomenika je vrvela hrupna druščina študentov s kačketi na glavah. Vstopali so ali prihajali iz poslopja skozi vrata, nad katerimi je bilo z zlatimi črkami napisano ime imenitne stavbe: Alma mater. Jurij Pan se je približal Pesnikovemu kipu in si ga pozorno ogledoval, kot bi hotelj ugotoviti, kaj tako muči njegovo dušo, da se mu nikoli ne prikrade vsaj droben nasmešek na stisnjene ustnice. Tedaj je Majhnico ostro presunilo odkritje, ob katerem se ji je zazdelo, da se je šele zares do kraja prebudila iz sna. jurijeva listanta obleka, ki se je še malo prej bleščala v poletnem zlatu, je porjavela, prav tako njegove praprotne golenice. Od žalosti so ji zalile solze oči. Le kaj se je zgodilo z njim, da tako rjavi, se je spraševala. Srce se ji je trgalo ob tem spoznanju, saj ga je imela še vedno rada in bi brez njega ne mogla živeti. Slutila pa je, da nikoli več ne bo mogla pozabiti na svet okrog sebe, saj ji tega ne bo dopustila skrb, ki se je ob pogledu nanj naselila v njenem srcu. »Das ist Herbst,« je pretrgal njene turobne misli Jurij Pan, kot da je uganil, kaj premišljuje. »Die Blätter fallen, fallen wie von weit...« »Ste rekli Herbst?« se jima je približal možic v črnem talarju in s štirioglatim akademskim pokrivalom na glavi. Jurij Pan je samogibno pokimal. Ni si znal razložiti, s lim je pritegnil njegovo pozornost. »Jesen je naša mati rednica. Če ne bi s svojimi plodovi skrbela za nas, bi zavladala lakota na svetu.« Jurij Pan je spet molče prikimal, Majhnica pa si je z zanimanjem ogledovala pritlikavega profesorja. »Ali vidita tistile napis nad vhodom v vseučilišče?« je nadaljeval profesor. »Vesta, kaj pomeni? Ne vesta. Nič za to. Saj smo mi tu, da vam razložimo. Alma mater je mati rednica, ki daje ljudem duhovno hrano. Zato v tej stavbi kraljuje večna jesen. Ste se že vpisali?« se je obrnil k Majhnici, ki ga je začudeno gledala. »Saj je še čas, saj je še čas, za študij ni nikdar prepozno,« je menil možic in se predstavil: »Profesor Herbst, doktor dušeslovnih znanosti.« »Zakaj pa so vsi ti mladi ljudje tako veseli?« je vprašala profesorja Majhnica. »Ali se veselijo, ker so se vpisali v večno jesen? Meni se zdi jesen bolj žalostna kot lepa.« S pogledom je ošinila Jurija Pana, kot bi pri njem iskala pritrjevanje in opravičilo za svoje besede. »Oni se vpisujejo, mi smo zapisani,« je skrivnostno pomodroval profesor dušeslovja. »Kako ‒ zapisani?« se je začudila Majhnica. »Ali je to kakšna kazen?« »Kaj naj rečem? To je odvisno od križev. Zapisani smo jeseni življenja, kjer vsak nosi na grbi po pet in več križev. Vidita tistega, v dve gubi sključenega profesorja zgodovine, ki se s tako težavo vzpenja po stopnicah? Ta si je naložil že devet križev. Kdo ve, ali si bo lahko še katerega. On je križeva devetka. Tamle pa gresta križev fant in križeva dama. Ta dva sta še mlada, vsak ima komaj tri križe na plečih. Zanju se jesen še ni začela. Zato tudi nista profesorja, ampak samo docenta.« Zgovorni profesor Herbst je premolknil, da bi zajel sapo. »Po čem pa se to vidi?« je vprašala Majhnica. Njej sta se docenta zdela prav imeniten par, ki mu ni bilo videti, da ga težijo kakšni križi. Črni talar in akademska čepica sta še posebej lepo pristajala k bledemu obrazu in navzgor spletenim svetlim lasem križeve dame. Zanjo bi dala roko v ogenj, da še nima trideset let. Toda profesor dušeslovja že mora vedeti, kaj govori, saj bi drugače ne model učiti na vseučilišču. »Kaj niti tega ne vesta?« se je začudil profesor Herbst. »To vendar vedo vsi novinci. Na hrbet poglejta.« Profesor se je zasukal okrog svoje osi in Majhnici in Juriju Panu nudil na ogled hrbtno stran svojega talarja. Na njem je bila v rdeči barvi odtisnjena križeva šestica. »Križ je simbol časa in prostora, v katerem živimo. Bolj ko se staramo, bolj čutimo, ker nas z leti zmerom bolj otežuje. Jaz nosim že šest križev na plečih, kmalu pa si bom naložil do sedmega. Vsak od nas nosi svoje število križev.« »Ali študentje tudi nosijo križe? Nič takega ne opazim,« je vprašala Majhnica. »Seveda. Vsaj enega ali dva, če ne celo tri. Vendar se ne vidijo, ker so skriti pod obleko. Za nas pa pomenijo znamenje akademske časti, zato so naslikani na talarju.« »Jih to nič ne ovira pri učenju?« se je čudila Majhnica, ki si ni mogla predstavljati, kako se študentje lahko zbrano učijo, če nosijo križ pod obleko. »Z enim kar gre, s tremi je pa že malo težje,« je menil profesor. Tedaj je v stolpni uri nad vhodom v vseučilišče odbilo osem. Mimo so z naglimi koraki hiteli zamudniki in spoštljivo pozdravljali profesorja Herbsta. »Za danes sem napovedal dušeslovni poizkus, ki ga bom izvedel v glavni Križevni predavalnici. Lahko si ga ogledata tudi vidva, če hočeta. Nikogar ne silim. Vpisala se bosta že kasneje, čeprav se mi zdi, oprostite, če se motim, da nista prav nič podobna študentom. Prej bi rekel, da vaju je sem prignala gola radovednost.« Jurij Pan mu je naglo pritrdil, saj ga ni prav nič mikalo, da bi posedal v vseučiliščni predavalnici; dosti raje je imel naravo, za katero je zmeraj menil, da je največje, najpomembnejše in najznamenitejše vseučilišče. Majhnico pa je živo zanimalo, kaj bo slušateljem v predavalnici pokazal profesor Herbst, zato je z navdušenjem sprejela njegovo povabilo. Še posebej, ker jima je profesor zaupal, s čim se ukvarja ponoči. V nočnih urah je namreč izvajal poskuse, s katerimi je želel ustvariti živo bitje in mu vdihniti človeško duše. Recept za to je našel v starih pergamentih, ki jih je hranila vseučiliščna knjižnica, sestavil pa ga je že pred več stoletij znameniti profesor Hortulanus, ki je to bitje imenoval homunkulus. S tem odkritjem je v Majhničnih očeh strašansko zrasel znanstveni ugled doktorja Herbsta, zato za nobeno ceno ni hotela zamuditi predavanja, na katerem bo izvedel svoj dušeslovni experimentum, kot je dejal. Jurij Pan se je naposled moral vdati in skupaj so se napotili v veliko Križevno predavalnico. To je bila polkrožna dvorana, katere stene so bile od tal do stropa obložene s temnim mahagonijevim lesom, ki je imel rahel rdečkast nadih, vanj pa so bili vdelani prizori iz življenja znamenitih znanstvenikov, ki so se s svojimi odkritji proslavili v več stoletni zgodovini vseučilišča. Prizori so bili narejeni iz svetlejšega lesa, ki pa je od starosti večinoma le potemnel. Skrivna želja profesorja herbsta je bila, da bi se nekoč tudi on uvrstil tja s svojim homonkulusom, saj je bilo ob straneh še nekaj prostora za prizore iz življenja sodobnih iznajditeljev, med katere se je na tihem prišteval. To je bilo vsekakor samo še vprašanje časa. Klopi iz enakega in že zelo oguljenega lesa so se v polkrožnih vrstah, med katerimi sta tekla dva stranska in en sredinski prehod, stopničasto vzdigovale od katedra, ki je stal na dnu dvorane. izdelan je bil iz črne ebenovine, da je bil videti kot skrinja zaveze, iz katere bo profesor, ki si je tam urejal papirje, zdaj zdaj izvabil kakšno skrivnost in jo razodel študentom, ki so sedeli v amfiteatru in nemo čakali. Majhnica in Jurij Pan sta se usedla v prvo vrsto in se tudi predala napetemu pričakovanju. Zanimivo je bilo, da je kljub belemu dnevu v predevalnici vladala tema, le kateder sta s stropa osvetljevala dva snopa žarkov. Predavalnica je bila brez oken, zato so si morali slušatelji profesorjeva predavanja zapomniti, ker si jih v temi niso mogli zapisovati. Profesor Herbst si je nadel naočnike z okroglimi kovinskimi okviri in se s pogledom sprehodil po navzočih, ki se jim je v poltemi komaj še dalo razbrati obraze. »Danes bom izvedel poskus ločitve duše od telesa,« je napovedal. »Za ta poskus si bom sposodil dušo enega od vas, spoštovani slušatelji. Za nekaj hipov bo z dušo ločen od telesa.« Študentje so se vznemirili in predavalnico je spreletelo nelagodno mrmranje. »Kdor se želi posvetovati dušeslovju, mora spoznati človeško dušo,« jih je miril profesor Herbst. »Jaz se že ne bom ločil od svoje duše. Saj je ne nosim kot zajca pod klobukom, da bi z njo uganjali hokus pokus,« je zabrusil profesorju študent v drugi vrsti in se začel nemirno ozirati proti vratom. A ga je bilo sram, da bi odšel. »Spomnite se na ljudi, ki so izpustili dušo,« je pristavil tretji študent. »Nikdar več je niso dobili nazaj.« »Saj! Če bo duša enkrat ločena od telesa, vrag vedi, ali se bo še dala spraviti nazaj vanj,« je rekel četrti. »Res je,« se je oglasil študent, ki je sicer študiral pravo, a se je zanimal tudi za dušeslovje. »Nekatere duše se zelo slabo počutijo v svojem telesu.« »Gospod profesor, zakaj pa raje ne izvedete poskusa sami s seboj? Tako delajo vsi pravi znanstveniki, ki nočejo spravljati v nesrečo drugih ljudi,« je pripomnil študent za naočniki, ki je bil sicer profesorjev asistent, a se je zdaj tudi pridružil splošnemu negodovanju. Profesor se je nasmehnil in prikimal. »Nič se ne vznemirjajte, mladi mož. Prav. Napravil bom tako, kot želite.« Profesorju Herbstu se je počasi posrečilo umiriti slušatelje, ki so se drug za drugim pogreznil v čudno, malone nezavedno otrplost, da se je v predavalnici slišalo le še njihovo globoko dihanje; z očmi so pozorno spremljali profesorjevo izvajanje, kot da strmijo v nekakšne sanje, ki pa so lahko tako prepričljive, da človek ne ve, ali je tisto, kar prikazujejo, resnica ali samo privid. Tedaj je trikrat narahlo potrkalo na vrata predavalnice in noter je brezšumno vstopila postava Pesnika z zaprtimi očmi. Bila je na las podobna kipu izpred vseučilišča, čeprav ni imela telesa in se je ni dalo otipati. »Ne delaj tega,« je nagovorila profesorja. »Nesrečo kličeš nase. Poglej me! Jaz sem Pesnikova duša. Kaznovana sem, ker sem se ločila od telesa in moram zdaj prebivati v teh prostorih kot duh.« »Saj gre samo za poskus,« je rekel profesor Herbst, »vsa leta se že pripravljam nanj.« »Tudi tistemu znamenitemu angleškemu učenjaku je šlo samo za poskus, pa kaj ga je doletelo?« »Kateremu učenjaku?« je vprašal profesor. »No, tistemu, ki je požrl zmrznjeno kuro in od tega umrl.« »Jaz ne maram niti pečene kure, kaj šele zmrznjeno. In ta poskus nima zveze s kurami, ampak z dušami.« »Pa poglej Pesnika. Posojal me je osebam iz svojih zgodb, tako da sem živela v njih stotero različnih življenj.Pesnik pa je ostajal brez mene in je zaradi tega zbolel. »Tudi jaz bi se rad tako žrtvoval za svojo znanost,« je vzkliknil profesor. »Ampak to je za dušo lahko pogubno. Nikoli ne veš, kaj se ti zgodi. Pesniku se je od vsega hudega zmešalo,« je nadaljevala Pesnikova duša. »Nato je umrl. Tako sem zdaj duša mrtvega človeka.« »Kako pa potem živiš?« se je začudil profesor Herbst. »Kakor nanese. Prav toliko obrazov imam in še več, kolikor je oseb v Pesnikovih delih. Enkrat sem nedolžna, drugič zločinska, enkrat zlata, drugič hudobna, enkrat prodana, drugič izgubljena, enkrat hlapčevska, drugič gosposka, enkrat čista, drugič umazana... In tudi tvoja duša sem, me ne spoznaš?« »Moja duša?« je osupnil profesor Herbst. »To pa že ne, jaz svojo poznam kot lastni žep.« »Ali veš, kaj me je najbolj pretreslo?« se ni dala motiti duša. Profesor je odkimal. »To, da sem te izgubila. Si moreš misliti, da ne najdeš več svojega telesa?« In Pesnikova duša je začela pripovedovati tako živo in otipljivo, da so študentje videli njeno pripoved, kot da bi se dogajala tisti hip pred njihovimi očmi. »Takrat si bil mlad fant, še študent... Saj veš, da je človeku duša zapisana na obrazu. No, in ti si se tako močno zagledal vanjo, da se nisi več znal odtrgati od ogledala.« »Ko je človek mlad, ima čas za to,« je odvrnil profesor. »To vendar ni nič tako hudega, da bi se moral sramovati.« »Ampak mene je v ogledalu zeblo, prav leden srh me se spreleteval. In pri moji veri, tudi dolgčas mi je bilo. Zakaj bi se pa moral sramovati?« »Ker mi to očitaš. In še po tolikih letih.« Pesnikova duša se je posmejala, kot se pač lahko posmeje vseučiliščni duh: mlace vzvišeno in kar preveč resno za nekoga, ki mu gre na smeh. »Saj sem si včasih krajšala čas tako, da sem ti zastavljala uganke.« »Kakšne uganke?« »No, recimo, kako prineseš mojo bolečino.« »Zakaj pa bolečino?« »Ker je to vsakdanje dušna stvar. Če si me namreč s čim prizadel, koliko te je potem to bolelo!« Profesor Herbst je živčno zamahnil z roko. »Teh ugank nisem maral.« »A se je zgodilo. Spomni se, kako je bilo, ko si za vedno izgubil prijatelja. Koliko dni si hodil mimo ogledala in se nisi maral pogledati vanj.« »To ni bilo po moji krivdi. Zakaj pa je širil vse tiste laži o meni? Še danes mislim, da me je obrekoval samo zato, ker me je hotel prizadeti.« »Ali pa, kako si razbil ogledalo!« se nidala motiti duša. »Oprosti, ampak jaz se moram posvetiti svojemu poskusu. Motiš me,« je rekel profesor Herbst, ki mu je ta pogovor očitno začel presedati. »Saj si rekla, da te je zeblo v njem,« je še pristavi. »Dokler se ni pogledala ona vanj,« je rekla Pesnikova duša. »Potem se je vse spremenilo, kot da se je zgodil čudež. Pa reci, ali ni res?« »Delo imam. In tega je že davno. Škoda je bilo lepega ogledala, kar je res, je res« je rekel profesor Herbst in se delal hudo zaposlenega s svojimi papirji. Za Pesnikovo dušo se ni več zmenil. Ta pa je pripovedovala naprej. »Saj se spomniš tistega davnega dne, ko sta z njo prišla prvič k tebi domov. Meni je ta prizor še danes živo pred očmi. »Joj, kakšno čudovito zrcalo imaš,« je vzkliknila, ko je stopila v sobo. Popravila si je lase pred njim in se nasmehnila. »Veš, tako rada imam ogledala z dušo. Saj zato jim pravimo psiha, ne?« »No, pa kaj?Ne spominjam se!« se je namrgodil profesor Herbst in hotel tako končati zase očitno neprijetno pripoved. Pesnikova duša pa je nadaljevala: »Ona pa je potem s svojimi modro sivimi očmi dolgo gledala v ogledalo in meni se je zdela od trenutka do trenutka lepša. 'Joj', je nenadoma vkliknila, 'tri pege imam na nosu. Ali te to kaj moti? (A je bila zaradi njih še ljubkejša). Ne vem, ali se nisem preveč izpostavljala soncu, kaj praviš?' (Meni pa so bila všeč njena rahlo zagorela lica). 'Kje neki je moja pudernica?' je potem začela brskati med svojimi rečmi. (A zame je bila lepa tudi brez pudra). Najlepša pa je bila takrat, kadar si je česala dolge svetle lase...« »Tak nehaj že s temi čustvi,« je vzkliknil profesor Herbst. »To ne pelje nikamor. Eno je čustvovati, drugo pa čustva raziskovati.« V predavalnici je vladala groba tišina. Študentje so napeto pričakovali, kaj jim bo Pesnikova duša še razkrila o profesorjevi preteklosti, saj so o njem vedeli zelo malo. Živel je sam in odmaknjen, zato je bila njihova radovednost toliko večja. Pravzaprav nihče od njih ni nikoli pomislil na to, da je bil tudi on nekoč mlad in zaljubljen. Zato jih je bilo eno samo uho, ko je Pesnikova duša, kljub profesorjevu ugovarjanju, nadaljevala svojo pripoved. »Tako so minila tri leta, morda tudi kaj več, ne vem čisto natanko, saj sem bila kot začarana in sploh nisem čutila, kako teče čas. Kadar si se pogledal v ogledalo, in to je bilo kar pogosto, sem ti vračala pogled z nasmehom na licu in veselim bleskom v očeh. Če sem bila posebno dobre volje, sem celo pela in požvižgavala, medtem ko si si zavezoval pentljo pri srajci. Ampak nič ne traja večno... Mojbog, še danes se mi stemni pred očmi, kadar se spomnim tistih črnih trenutkov. 'Veš,' je rekla nekega dne, ko je spet sedela na stolčku pred psiho in si ogledovala tiste tri pege ali kaj, 'ne vem, kaj je z mano. Prav čudno se počutim, kot da iz zrcala zre vame obraz, ki ni moj.' (Mene je ob teh besedah mrzlo spreletelo, saj sem občutila resničnost njenih besed). 'Zdi se mi, kot da sem se postarala,' je rekla. 'Dolgočasno je med temi stenami tukaj, kjer se nič ne zgodi. Ti si se zabubil v svoje knjige in kar pozabi name. A mene zanima še toliko drugih reči. Zadnjič sem srečala... ah,' je vzdihnila, 'saj ni važno.' (A jaz sem vedela, koga ima v mislih). Takrat si vzdignil pogled iznad knjige in rekel: 'A tistega sanjarskega sholarja? Čuden tič. Iz tega ne bo nikoli nič. Takih vetrnjakov se raje ogibaj, ker zmerom kaj napletajo in samo mešajo ženskam glave, potem jih pa pustijo na cedilu.' 'Rekel mi je,' je nadaljevala ona, 'da hodi po svetu za svojim hrepenenjem in da je zanj sreča, ker me je srečal. Saj se mi ni zlagal, kaj?' se je vznemirjena zagledala v ogledalo in lica so ji rdeče zacvetela. (Mene pa je zapeklo od bridkosti, saj se mi je zdela lepa kot še nikoli.) 'Ti si moja sreča, ne njegova,' si vzkliknil in se ves vznemiril. 'Samo smrt naju lahko loči. Zame si edina na svetu.' Popravila si je pramen, ki ji je zdrsnil na oči in vstala s stolčka. 'Prepozno,' je rekla. 'Tega ni mogoče več spremeniti. Lepo mi je z njim. Prišla sem ti povedat, da bova odpotovala v druge kraje, zato me ne boš več videl.' Planil si izza mize in obstal kot vkopan. (Meni pa je bilo, kot da so se mi vdrla tla pod nogami). Rotil si jo in jo pregovarjal, a vse zaman. 'Kaj sem ti vendar storil? Na rokah sem te nosil,' si jadikoval in solze so ti privrele na oči. 'Duši se ne da ukazovati,' je rekla. 'Saj se ni zgodilo nalašč. To je usoda. 'Stopila je k tebi in se ti zagledala v obraz, na katerem je ugasnilo prav vse: oči so se ti pomračile, smehljaj je zamrl, beseda se ti je zataknila v grlu. Kot da bi se ti odprlo brezno pod nogami, si stopil za korak nazaj in se nisi mogel več premakniti. Strmel si vanjo in nekaj trenutkov je med vama vladala odrevenela tišina. Bilo ji je mučno in solze so ji stopile v oči, saj je čutila, da te je zadela v živo, a ni mogla tega z ničemer ublažiti. 'Zbogom,' je naposled naglo naglo rekla in ti ponudila roko. 'Pozabi name. če moreš. Ali pa se me spominjaj v lepem, kot se bom jaz tebe.' Seveda se je bilo njej lažje spominjati nate kot pa tebi nanjo. 'Zame si umrla za veselej!' si v obupu zakričal. 'Pokopal te bom v sebi kot v grobu. Pojdi že, kamor te vleče srce!' (Mene pa je vleklo z njo, saj nisem hotela biti živa pokopana v tebi). Tako si ostal sam. In kadar si se pogledal v ogledalo, pred katerim je tolikokrat sedela ona, se je iz njega zazrl vate obraz izgubljene duše. To je bil bled, nesrečen in upadel obraz, ki se je komaj še držal pri življenju. 'Dušo sem ji dal,' si ječal. 'In nikdar več je ne bom videl. Kako naj živim brez nje? Ne maram več gledati te nesreče!' Pograbil si obtežilnik na mizi in ga treščil v svojo podobo v ogledalu, da se je sesulo. Od takrat naprej je bila psiha slepa in gluha, kot je še dandanes. Nikoli ji nisi dal vstaviti novega zrcala. Namesto tega si jo zagrnil v črnino. »Zakaj si se vrnila?« je zatarnal profesor Herbst. »Zdaj je spet vse oživelo v meni, kot da se je zgodilo danes. Pa sem mislil, da je za vselej pokopano. Zakaj me izkušaš?« »Takrat si napisal tisto pesem o duši in ogledalu. Če me vprašaš, jo še zdaj znam na pamet.« »Saj te ne vprašam. Tisto sem napisal zaradi lepšega. Tako sem si olajšal srce. Za verze nisem imel nikoli pravega smisla. Pustiva to,« se je branil profesor Herbst. »Saj, zaradi lepšega. Vse pesmi so napisane zaradi lepšega. Tudi če je kaj grdo, se v pesmi lepše sliši. In tudi nesreča postane znosnejša, če je zapisana v verzih.« In Pesnikova duša je začela recitirati Herbstove mladostne verze; profesor pa je spremljal vsako njeno besedo s premikanjem ustnic, da je bilo videti, kot bi jih šepetal sam:

»Duša in ogledalo
Kar vame zre iz ogledala,
je tuj obraz.
Grugam mi duša je odpotovala,
to nisem jaz.

V stekleni prostornini
je večen mraz.
Tam so zamrznjeni spomini
v minuli čas.

Iz njega ona vame gleda
in se nasmiha.
A z njenih ust kot da beseda
zbogom diha.

Tako se dan za dnem
srečujem z njo,
da vsakič znova zvem,
kako boli slovo.

Zato je ogledalo zame
kot moja izgubljena duša,
ki z njenimi očmi zre vame
in me posluša.«


Profesor Herbst je pri zadnjem verzu naredil nestrpno kretnjo in prekinil recitacijo. »Ni pravilno, to sem imel v prvi varianti, potem sem stih popravil. Prav je: in me izkuša.« »Tudi meni se zdi boljši,« se je strinjala Pesnikova duša. »Več usodnosti je v njem. Torej: in me izkuša.« Profesor Herbst ni rekel več nobene, zato je Pesnikova duša odrecitirala še zadnjo kitico:

»Spomin iz ogledala
s črnino bom zastrl.
In duša bo v njem žalovala,
kot bi umrl.«


V dvorani je vladala nepremična tišina, nihče se ni zganil. Pesnikova duša je ob zadnjem verzu za hip premolknila, nato pa oznanila: »Sela. Konec pesmi.« Kot da bi šlo za psalm, ne pa za mladostni pesniški poskus. Šele takrat so se zbudili iz otrplosti tudi študentje, ki so očitno pričakovali nadaljevanje, a jih je to opzorilo opomnilo, da ga ni. V predavalnici se je razleglo ploskanje, trkanje svinčnikov po klopeh in celo topotanje z nogami. »Ta pesem je živ umotvor,« je vzkliknil nekdo. »Še danes bi bila vredna objave.« »To je zrela izpoved,« je pristavil drugi. »Človek si ne bi mislil,« je ugotovil tretji. »Nikarte no,« se je branil profesor Herbst. »Kaj takega lahko napiše le človek z izgubljeno dušo, kadar jo skuša priklicati nazaj. Pa je bilo vse skupaj mlačva prazne slame, zato sem tudi nehal s temi otročarijami. Zdaj pa vas prosim, da se umirite, če hočete, da izpeljemo poskus do konca.« Profesor Herbst si je popravil očala, ki so mu zlezla na konec nosu in se obrnil k Pesnikovi duši rekoč: »Nadvse bi mi ustregla, če se ne bi več vmešavala, lepo prosim. Kmalu bo konec ure, pa sem še zmerom tam, kjer sem začel.« »Zelo se motiš, dragi moj Herbst,« je ugovarjala Pesnikova duša. »Skoraj pri koncu smo. Zakaj tudi jaz spadam v tvoj poskus. Tako je določil Pesnik, ki mi je nadel obraz tvoje izgubljene duše.« Profesor Herbst se je ob tem razkritju do kraja zmedel. »Kaj pa govoriš?« je vzkliknil. »To si si gladko izmislila, ne poznam te. In o kakšnem koncu mi pleteničiš?« »Seveda me ne poznaš po toliko letih. A sem še vedno taka, kot sem bila. Le ti si se spremenil. Po tistem črnem petku si svoje hrepenenje po meni, ki sem odšla z njo, najprej zaupal poeziji. Napisal si cel zvežčič ljubezenskih pesmi, a te to ni utešilo. Še naprej si bil v sebi prazen in obupan. Potem si se ves posvetil znanosti. Postal si celo vseučiliščni profesr dušeslovja, da bi me našel s pomočjo znanosti in bil spet srečen. A ni bilo nič iz vsega tega. In tisti tvoj homunkulus je le utvara, s katero se slepiš, čeprav niti sam ne verjameš, da lahko človek z izgubljeno dušo vdihne stvarjenju lastnega duha manjkajočo dušo.« Profesor Herbst je vse bolj bledel in se prijemal za srce, iz sebe pa ni mogel spraviti nobene besede. »Vrnila sem se,« je nadaljevala duša, »ker sem bila izgubljena in sem trpela zaradi tebe, kot je od mene terjal Pesnik. A zdaj je konec teh tegob in preizkušenj. Na koncu življenja si me naposled spet našel. Poglej, moj obraz je nedolžen in čist kakor prej. Tako ti ne bo treba umreti v grozi in smehu. Profesor Herbst je bil v lice bel kot stena. V soju luči izpod stropa se je videlo, kako mukoma premika ustnice, na čelu so se mu svetikale potne srage, ki si jih je brisal z velikim križastim robcem. Nihče od navzočih se ni zganil, bili so kot uročeni. Majhnica in Jurij Pan sta se samo spogledala, saj je bilo profesorjevo izvajanje tako živo in vznemirljivo, da je Majhnica kar trepetala od silnega razburjenja. To je bil res experimentum brez primere, zato ni bilo nič čudnega, če je vladala v predavalnici smrtna tišina, da se je slišalo, kako je odpadel list z rjavega suknjiča Jurija Pana in se zvrtinčil profesorju pred noge. »Ti nisi moja prava duša!« se je naposled utrgal krik iz profesorjevih ust. »To je nesmisel. Zakaj me mučiš?« »Hotel si ločiti dušo od telesa, čeprav si vedel, da je to nemogoče. Kako bi se ločil od duše, ki je izgubljena? Sam si želel, da se vrnem in stopim pred tvoje študente nedolžna in lepa.« »To je prevara. Nikdar se nisem pretvarjal pred njimi. Zakaj lažeš?« Profesor Herbst je bil vse iz sebe in je komaj lovil sapo. »Kaj hočeš od mene?« »Želim ti vrniti svoj prejšnji obraz.« »Ne maram te, zapeljivka! Takšna ni moja duša, ti pravim. Izgini!« »Torej me res ne spoznaš več? Potem sem dokončno izgubljena. Zavrgel si me in izgubil za zmeraj.« In duša je zaihtela, da je bilo slišati, kot bi kapljale drobne steklene solze po bronu. Majhnica in Jurij Pan si ne bi upala priseči, da sta videla, kdaj je njena breztelesna senca tiho, kot je vstopila, tudi zapustila Križevno predavalnico. Preveč sta bila zamaknjena v dogajanje, ki jima je jemalo dih. Pesnikova duša je s svojo navzočnostjo omrežila vse njune čute, ki se niso zganili niti še lep čas potem, ko se je duša z vzdihom izgubila skoz vrata. »Moj bog, zgodila se je nesreča,« je vzkliknil nekdo. »Saj sem slutil, da se to ne bo dobro izteklo!« »Prav preveč na roko si pa ta naš profesor ni bil s svojo dušo,« je menil študent prava. »Pravzaprav je živel zelo na robu,« je pristavil študent z očali. Taka igra z dušo se slej ko prej slabo konča.« »S profesorjem Herbstom je konec!« je oznanil študent, ki je veljal za njegovega asistenta in mu je prvi priskočil na pomoč. Majhnici se je stisnila duša od groze, ko je zagledala profesorja Herbsta, ki je ležal na tleh zraven katedra. Snop luči s stropa mu je padal na obraz, ki ni kazal več nobenih znamenj življenja, čeprav je imel oči široko odprte, kot da se pazljivo ogleduje v nevidnem zrcalu. »Srce mu je počilo,« je menil Jurij Pan. »Zahrepenel je spet po pomladi življenja, a ni mogel več občutiti svoje takratne duše, češrav si je to želel bolj kot vse na svetu. Celo življenje jo je iskal, ko pa se mu je razodela doslej prikrita resnica, da ne prepozna več duše svoje mladosti, jo je izgubil za vedno. In tega njegovo srce ni moglo prenesti. Prikazal nam je spomin ob svoji smrtni uri.« »Pojdiva,« je bila vsa zbegana Majhnica. »Tako čudno me tišči v prsih. Tu je preveč za-dušno. Ubogi, nesrečni profesor Herbst. Jurij, tako me je strah!« Oklenila se je njegove roke, kot da bi tudi njej kdo stregel po življenju. Spreletelo jo je ‒ tako hladna je bila! »Saj vendar ni mogoče, da me ne bi imel več rad,« si je dopovedovala. A če si je še tako želela, ni občutila v njegovem stiku več tiste topline kot nekoč. »Od groze mu je zledenela kri v žilah, saj je bil zmerom tako občutljiv,« ga je zagovarjala v mislih in se še močneje oprijela njegove dlani. Jurij Pan se je zbegano ozrl nanjo. Njegov obraz je bil žalosten in oči čudno motne, kot da jo gleda iz neznane daljave. A to je trajalo samo za hip. Potem so se mu ustnice ukrivile v nasmešek, s katerim jo je hotel potolažiti, saj je slutil, kaj se dogaja v njeni duši. »Glej, spet ti je odpadel list z obleke!« je zdaj že do kraja vznemirjena vzkliknila Majhnica in ga potegnila za sabo. »Pojdiva brž proč od tod!« Pohitela sta iz velike Križevne predavalnice in se nista ozirala. Za hrbtom sta slišala glasove študentov, ki so razpravljali o tem, ali je profesorjev experimentum takšne znanstvene vrednosti, da bi ga bilo treba ovekovečiti na mahagonijevi steni, ali pa je le muha enodnevnica, ki ne bo preživela njegove smrti. Spustila sta se po širokih Križnih stopnicah, katerih en krak je vodil v glavno stavbo, druga dva pa v obe krilni poslopji, in malone stekla proti izhodu, kjer sta prej s tolikšno radovednostjo vstopila skupaj s profesorjem Herbstom. Večna jesen, ki je vladala na vseučilišču, se jima je zalezla v dušo, kot bi jo ovil duh po uvelih rožah, ki budi žalost v srcu in otožne misli v glavi. Hotela sta priti čimprej na svež zrak. Pri vhodu je stal vseučiliščni vratar in se razgledoval po svojem kraljestvu. Ravnokar je prišel z dvorišča, kjer je moral tudi danes otreti solzo na Pesnikovem licu. »Kdor bi vedel, kaj se dogaja v njem?« je godel. »Njegova duša ne najde miru. Vsak dan žaluje za katero od svojih oseb.« Majhnica je s kretnjo roke zadržala Jurija Pana. »Pomislite,« je ogovorila vratarja, »kakšne strašne stvari se dogajajo pri vas. Profesorju Herbstu je počilo srce. Ne veste! Seveda ne, če tule buljite v nebo, namesto da bi skrbeli za red v hiši.« Vseučiliščni vratar jo je gledal pokroviteljsko in sočutno obenem, kot da bi imel pred sabo objokano študentko, ki je ravnokar padla na izpitu in zdaj od obupa tvezi brezumnosti. »To jegrozno. Ali ne boste nič ukrenili? Zganite, se človek božji,« se je razburila Majhnica. »Pravkar sem mu obrisal solzo,« je vseučiliščni vratar pokazal na Pesnikov kip. »Mir njegovi duši. Da, da, zdaj vem, to je tisti profesor dušeslovja iz Pesnikove povesti Doktor Herbst.« Majhnica je pomislila, da vratar iz nje prav neokusno brije norce. »Veste,« se je vseučiliščni vratar obrnil k Juriju Panu, »jaz poznam vsa njegova dela in osebe v njih, saj sicer ne bi mogel biti vratar. Ravno včeraj smo pokopali docenta bogoslovja iz Pesnikovega romana Prepovedani sad. Bil je hudo nemirna duša.« Vratar se je pokrižal, kot da bi hotel odgnati hudega duha, in pristavil: »Tega je izkušal sam zlodej in je zato končal v živem ognju. Malokdo umre srečne smrti, to že moram reči. Zato trpi Pesnikova duša tudi še po njegovi smrti.« »Kje pa ste ga pokopali?« je vprašal Jurij Pan, ki ni maral pokopališč in pogrebov. Zanimalo pa ga je vendarle, kam vseučiliščniki pokopavajo literarne osebe. »V duše slušateljev,« je pojasnil vratar. »Tam je njihovo mesto. Če ne bi bilo tako, bi s Pesnikovimi junaki vred izumrlo tudi pesništvo, ki je najčistejši izraz resničnosti, kar pa še ni isto kot resničnost sama,« je poučeno rekel vseučiliščni vratar, in nadaljeval: »To je tako kot na sliki, na kateri je upodobljeno jabolko, ki je videti kot resnično, a ga ni mogoče vzeti v roko in pojesti.« »In ostane táko za zmeraj,« je pristavil Jurij Pan. Majhnici, ki je zdaj pozorno prisluhnila vratarjevim besedam, se je zdelo nadvse prikladno, ker bo profesor Herbst pokopan v dušah slušateljev ne pa na kakšnem primernejšem kraju. Zato je vprašala: »Povejte no, kako pa slušatelji prenesejo vse to? Mene bi bilo strah. Sploh pa ‒ vse to je tako zapleteno! Jurij, ali ti kaj razumeš? »Kaj pa je treba razumeti?« je rekel vseučiliščni vratar. »Saj je zelo preprosto. Kdor vstopi v to stavbo, se mu zdi, kot da je prišel v pravo resničnost, v resnici pa je vse le podoba prave resničnosti.« »Jurij, ali ti to razumeš?« se je Majhnica spet obrnila k Juriju Panu in še v isti sapi nadaljevala: »Kako pa vi, ki ste tu le vratar, veste vse te podrobnosti?« Vratar se je nasmehnil. »Toliko let sem že tu na pragu resničnosti in podobe resničnosti,« je odvrnil, »kolikor je stara ta ustanova. Skrbim za to, da se eno ne pomeša z drugim. Če bi se to zgodilo, bi Pesnikova duša takoj umrla.« »Če je tako, bi bila tudi jaz rada pokopana v duši Jurija Pana. Bi Pesnik trpel zaradi tega? Ali se lahko tudi midva vpiševa na vseučilišče?« »Kaj pa govoriš?« je zgroženo vzkliknil Jurij Pan in skrivaj prestregel v dlan nov list, ki se mu je odtrgal od suknjiča. »Raje bi umrla v podobi resničnosti in ne zares,« je pojasnila Majhnica. »Potem bi za zmerom ostala takšna, kakršna sem. Boš storil to zame, Jurij?« »Tvojo podobo vendar že ves čas nosim v sebi, od prvega srečanja,« je odvrnil Jurij Pan. »In jaz tvojo,« je zašepetala Majhnica. »Potem ne bova nikoli zares umrla?« Vseučiliščni vratar je zamišljeno zrl v njiju in dolgo ni rekel nobene. »To je ljubezenska zgodba,« se je oglasil čez čas. »To, o čemer pripovedujeta. Vama se pač ni treba vpisati na vseučilišče, ker sta mu že zapisana. Nikoli se ne bosta ločila, čeprav bosta v pravi resničnosti nekoč zagotovo umrla, ker je taka človeška usoda. Naj vaju spremlja sreča.« S temi besedami se je poslovil in zaprl vrata. Majhnico je mrzlo spreletelo po telesu. Torej bo vseeno umrla in bo pokopana v duši Jurija Pana le kot podoba, ki ni prava resničnost. In isto se bo zgodilo tudi z Jurijem Panom, ki bo zapustil svojo podobo v njeni duši, čeprav ga v resnici ne bo več, ker bo tudi on nekoč moral umreti. »Potem pa imam že raje, da se to prej zgodi meni kot njemu,« je z bridkostjo pomislila in ob tej misli jo je stisnilo pri srcu. Hotela je vprašati vseučiliščnega vratarja za nasvet, kaj naj stori, če bo vendarle ona prej izgubila Jurija Pana. Toda o vratarju ni bilo več ne duha ne sluha. Majhnica in Jurij Pan sta se nemočno ozirala naokrog. Nikjer ni bilo nikogar. Zajela ju je mrzla resničnost, v kateri je stal le kip vase zazrtega Pesnika. Na njegovem licu se je bleščala ledena solza, kajti jesen s svojimi živimi listnatimi barvami je medtem minila in v zraku je belo cvetela zima.

SLEHERNIK SEM[uredi]

Nebo je bilo svinčeno težko in iz njega se je usipalo gosto snežno kosmičevje. Čeprav je bil dan, ni bilo mogoče uganiti prave ure, saj sta se motna dnevna svetloba in snežna belina pomešali v zraku. Majhnica se je stresla od mraza in od občutka neznanske zapuščenosti, ki ga je vzbudil v njej pogled na mrzlo resničnost. Še vedno je bila oblečena v svojo belo spomladansko obleko, pod katero ji je zdaj od hladu trdela kri. »И тak мьІ пpишли в зиму!« je potrto rekel Jurij Pan. Majhnica se je ozrla k njemu; presenetil jo je njegov pojemajoči glas, v katerem je zaznala nekakšno čudno vdanost v usodo, ki je doslej še ni opazila pri njem. Zaslutila je nesrečo in stisnilo jo je v prsih, kot da bi ji ledena roka uklenila srce. Rjava listnata obleka Jurija Pana se je zdaj čisto pobelila; stkana je bila iz lističev, ki so se prekrivali v ivnato belih nanosih. Golenice so se mu oklepale nog kot srežaste ledene rože in njegovi čevlji so bili uliti iz ledenega stekla. Snežno beli so postali tudi njegov obraz in lasje. Majhnica je komajda še razločila njegovo postavo od belega ozadja, kajti Jurij Pan je vse bolj plahnel in izgubljal tdne obrise. Bledel pa je tudi njegov glas, ki je postajal podoben šelestu naletavajočega snega, v katerem je naposled izginil kot za zastorom. Majhnica se je na smrt prestrašila, saj si ni znala razložiti, kaj se dogaja z njim. Obšlo jo je, kot da se ji je pod nogami udrl svet. »Jurij Pan, kam si se izgubil?« je kriknila v brezupu. »...izgubil...izgubil...,« ji je odgovoril odmev. »Kam si izginil? Saj me ne moreš pustiti tu same, če me imaš rad! Obljubil si, da boš zmerom z menoj!« »Zmerom z menoj... z menoj...« ji je vrnil odmev. »To se je moralo zgoditi, ker jaz ne morem živeti brez sonca. V svojo dušo poglej!« je še slišala Jurijev glas. Potem je vsenaokoli zavladala grobna tišina. Tudi odmev se ni več vrnil. Z nedopovedljivo grozo je Majhnica zrla v snežno zaveso in ni mogla doumeti strašne resnice. Silovit jok ji je stresal telo. »Kaj ima sonce opraviti z mojo dušo?« je hlipala. »V njej je tako temačno in puščobno, da bi najraje umrla.« Tolikšne zapuščenosti ni Majhnica občutila še nikoli v življenju. »Jurij Pan!« je zaklicala. Pridi nazaj!« Vsa premražena in objokana se je v obupu pognala za njim. »Ne, ne maram kar umreti!« si je dopovedovala. »Saj ni mogoče, da bi ga pogoltnil mraz? Morda pa vendarle... Tako nežen in krhek je kot kak deček.« »Z rokami je mrzlično odrivala kosmičasto snežno kopreno, ki je visela v zraku in ji zapirala pogled. Bila je tako gosta, da ni videla niti za ped pred sabo, in bolj ko se je zapletala vanjo, bolj jo je prevzemal občutek strahotne izgubljenosti, iz katere ni bilo videti izhoda. Skoraj je že obupala in se vdala v usodo, da jo za zmerom pogoltne vase mrzla ruska zima, ko se je zavesa naposled vendarle začela redčiti, dokler ni, kot bi odrezal, prenehalo snežiti, in Majhnica se je znašla na drugi strani. Pred njenimi očmi se je, do koder ji je segel pogled, razprostirala nenavadno turobna dežela, kot da vanjo nikoli ne posije sonce. Snežilo ni, vendar pa je vladal v njej senčni hlad, od katerega se je Majhnici bolj krčila duša kot telo, kajti v tej deželi ni bilo videti živega človeka. Napotila se je po kamniti cesti, ki je bila zapuščena, kot da že sto let ni stopila nanjo človeška noga. Samo obcestni kamni so pričali, da ta pot nekam vodi. Na njej ni bilo snega pa tudi trava je ni prerasla, kot bi izkušen človek pričakoval na takih krajih. »Jurij, Jurij, kaj si mi storil!« Majhnici so se po licih spet udrle solze. »Kam naj grem? Pa si mi obljubil, da boš zmerom z mano!« V svoji nesreči je do kraja otopela za vse okrog sebe. Tako ni niti opazila, kdaj jo je pot pripeljala v mesto, ki je bilo nenavadno tiho in spokojno, kot da bi spalo. Nikjer ni bilo nikogar. A bolj ko se je razgledovala po njem, bolj se je utrjeval v njej čuden občutek, da ji to gluho in nemo mesto pravzaprav ni docela neznano in da je v svojem življenju že videla prav tako ali vsaj podobno: mesto je bilo pomanjšano, da so bile hiše in palače videti kot kapelice in mrliške vežice. Pred njimi so stali najrazličnejši kipci in kipi, ali pa so bile okrašene z reliefnimi podobami in slikami njihovih nekdanjih prebivalcev. Kajti mestece je bilo videti oustošeno, kot da so šla čezenj stoletja in stoletja, a so ga marljivi arheologi izkopali iz pozabe in ga ponudili na ogled priložnostnim obiskovalcem. Kljub starosti pa mu zob časa očitno ni mogel do živega. Po ulicah so se namesto živih ljudi sprehajale le molčeče sence, ki pa se niso zmenile za preplašeno in jokajočo Majhnico. »To mesto je morala doleteti huda nesreča,« je pomislila. »Ljudje so izginili, bogve če jih niso pogubile vojske, kuga ali zli duhovi. Kako je to žalostno! Le kam sem zašla?« Bila je potrta in obupana. A tudi mrazilo jo je, čeprav v mestu, ki je stalo onstran mrzle resničnosti, ni bilo več čutiti zimskega mraza. Majhnici pa se je še kljub vsemu ježila koža. Tako je bila zavzeta s svojimi neveselimi občutji, da se je skoraj zaletela v samotno senco, ki ji je prišla nasproti. Bila je zelo temna senca, oblečena po stari šegi, kolikor se je dalo razbrati pri tej svetlobi. Sencam je tudi sicer težko ugotoviti njihovo modo, posebej še, če gre za modo davno minulih dob. Majhnica se je spomnila znamenitega Čeha Havlička, ki je še do nadavnega na Tromostovju ‒ kdove ali je umrl ali se je preselil, da ga ni več videti ‒ iz črnega papirja s škarjami izrezoval silhuete mimoidočih, ki so se mu nastavljali, da so potem njegove umetnine odnašali domov za spomin. Senca, ki je stala pred njo, je bila prav takšna, ko da bi jo izrezal mojster Havliček. »Tako pogrešam sonce,« je rekla senca. »Ali tam, od koder prihajaš ti, sije sonce? Majhnica je prikimala in še bolj zaihtela. »Kako dišiš po rožah in travah in po jesenskem zraku in po svežem snegu. Zakaj si nesrečna? Ti vonji so tako živi in prijetni. Na svetu vendar ni nič lepšega od življenja, ki ti ponuja toliko raznih vonjav.« »Ampak...,« je rekla Majhnica, »kaj mi pomaga življenje, če sem pa izgubila Jurija Pana. Ostala sem čisto sama in zdaj ne vem več ne kod ne kam. Kako bi ne bila nesrečna! Ti si prva senca, s katero se pogovarjam. Mi lahko poveš, kje sem? Ali pa morda nisem in je vse le nekakšen privid?« »Sem, to je prav, nisem pa ne! Sem, si, je, smo, ste, so,« je rekla senca. »Kaj pa blebetaš?« je skorajda zahlipala Majhnica. »Tole res ni trenutek za šale. Spregati znam tudi sama, če hočeš opolnoči.« »Si rekla sem? No, vidiš, to sem jaz. Dovoli, da se ti predstavim.« Senca je privzdignila klobuk in ga spet poveznila na glavo: »Slehernik Sem! Pozdravljena v teh krajih!« »Že prav,« je rekla Majhnica, »ampak še vedno ne vem, kje sem?« »Nič naj te ne skrbi,« jo je potolažil slehernik Sem. »Tam si, kjer smo vsi.« »Ta je pa bosa,« se je uprla Majhnica. »Kakšni vsi, tu vendar ni žive duše, jaz vidim same prihuljene sence! Oprosti,« se je brž popravila,« tudi kakšna izjema je vmes.« Sem je široko zakrilil z rokami. »Ti tega še ne moreš razumeti, ker si tu po pomoti. Nočem te strašiti, ampak nekoč boš tudi ti prišla živet v to deželo. Naselila se boš v njej kot senca in venomer boš hrepenela po soncu in po telesnem življenju. Tukaj živimo odrezani od sonca.« »Zakaj pa ste odrezani?« »Vse, kar je živega na svetu, nekega dne izgubi svoje telo in ostane za njim le senca. Tukaj živijo same take sence, zato je to dežela odsotnosti.« »Le kako lahko zaide človeška senca tako daleč v deželo odsotnih?« se je spraševala Majhnica. Doslej je bila za svojo senco prepričana, da se ni še nikoli odlepila od njenih nog in jo ubrala po svoje. Če je tako, kot pripoveduje Sem, potem bi jo morala srečati tudi tukaj. Ozrla se je okrog sebe, toda nikjer ni bilo niti sledu o njej. Sem je odmahnil z roko, češ, nikar se ne trudi. »Saj si rekel, da živite tu sami taki, ki ste odrezani od sonca. Tudi jaz sem odrezana. Zato me pa tako mrazi po telesu. Brrr!« Sem je privzdignil klobuk in se popraskal po glavi, o kateri je Majhnica presodila, da je popolnoma gola, saj ni zasledila na njej niti sence kakšnega lasu. »Kako naj ti razložim?« je rekel. »Mi smo mrtve duše, če veš, kaj je to. Zato je naše življenje, ki ne občuti sonca, mrtvo življenje senc!« »Pa res nisem nikjer srečala žive duše,« je pripomnila Majhnica. »Ampak potem si tudi ti mrtva duša. Kako pa lahko govoriš, če si mrtev?« »Saj ne govorim,« ji je odvrnil Sem. »To se ti le tako zdi, ker si živa in me napajaš s svojo energijo. Zaradi tega lahko slišiš tisto, kar bi ti govoril, če bi imel tudi telo in bi ne bil zgolj senca. Prepričaj se. Stopi skozme!« Majhnica ni vedela, kaj naj si misli o vsem skupaj. Od razburjenja je že čisto scefrala vogal svilenega rožastega robčka, s katerim si je še pred nekaj trenutki brisala objokane oči. Saj je že kdaj za šalo stopila na senco kakšne prijateljice, da bi jo zadržala pod nogami, in tudi na lastno senco je že skočila, vendar se ji to ni posrečilo. Zdaj pa naj stopi skoz Sema, kot da ni nič? »Tudi druge sence boš še slišala govoriti, čeprav so neme. In vidiš nas lahko samo zato, ker si živa. No, daj, stopi skozme!« Majhnica je napravila previden korak naprej, da bi lahko še pravočasno umaknila nogo, če bi z njo zadela slehernika v piščal ali pa mu stopila na prste. Toda nič takega se ni zgodilo. Šla je skozenj pa spet nazaj. On pa je mirno stal na mestu in se ni niti malo zamajal, ko je še nekajkrat ponovila svoje prestopanje. »To je pa več kot zabavno,« je vzkliknila in za hip pozabila na svojo nesrečo. »Še nikdar nisem srečala nevidnega človeka. Je to mesto nevidnih ljudi?« »Saj bi bilo drugače, če bi imeli sonce,« je hrepeneče zamrmral v brado slehernik Sem. »In če bi bil z mano Jurij Pan,« je pristavila Majhnica. V hipu jo je zapustila vsa veselost. Nenadoma jo je obšla do Sema tista zaupljivost, kakršna se tako rada prebudi v ljudeh, kadar se znajdejo v nesreči in stiski. »Z Jurijem Panom bi ti prav gotovo pomagala, da bi spet našel sonce. Le kako moreš živeti kot mrtva duša? Pa še v tem hladnem, odljudnem, morečem mestu, ki... ki...« Hotela je reči: »... ki bi v njem ne živela za nič na svetu,« a je stavek iz vljudnosti končala z besedami: »ki mu še zdaj ne vem imena.« »Ah, ja!« je vzkliknil slehernik Sem. »Pozabil sem ti povedati. Mesto se imenuje Crngorod, Žalomir ali po starogrško Eidolonopolis. Crngorod je prestolnica in je najlepše mesto v Absenciji, kot se uradno reče naši deželi. Absencijo omenjajo že stare ljudske bajke in prvi ohranjeni zgodovinski zapisi. Vendar pod drugimi imeni. Teh imen je skoraj toliko, kolikor je jezikov na svetu. Vprašaj, če te zanima, kakšnega zgodovinarja ali bajkoslovca, ta ti bo znal vse bolje razložiti. Jaz se na te znanosti nič ne spoznam, saj sem le navaden slehernik.« »Ali je slehernik kakšen poklic?« je vprašala Majhnica, ki se ji je zdelo, da Sem pretirava s svojo skromnostjo. »Kot je, recimo, sprevodnik ali učitelj?« Sem se je pogladil po bradi in namrščil čelo, kolikor ga je pač sencam mogoče namrščiti. »Hm, no,« je rekel, »poklic to ni, je pa poklicanost, če razumeš razliko.« Majhnici se je zdelo, da je razlika predvsem v različni dolžini ene in druge besede, zato je prikimala. »Nič ne razumeš. To gre živim ljudem težko v glavo, zato se ti ni treba preveč gnjaviti zaradi tega. Razlika med poklicem in poklicanostjo je v tem, da je pri vsakem človeku najprej drugo, potem šele pride prvo.« Majhnica je zdaj razumela še manj kot prej. »No, naj ti pojasnim,« je nadaljeval Sem. »Saj ni tako hudo zapleteno, da bi človek s kančkom zastopnosti tega ne mogel doumeti.« Majhnici se je tisti »kanček zastopnosti« naselil v glavi in ji pozvanjal v njej kot kakšen starinski zvonček s prav posebnim oglašanjem. Prisluhnila mu je, tako da bi skoraj preslišala slehernikovo razlago. »Če rečem, da je sleherni med nami najprej poklican v življenje, to pa je takrat, ko se rodi, potem je to prva stvar, ki človeka doleti na svetu. Druga je šele njegov poklic, za katerega se izuči.« Slehernik Sem je za hip zastal, kot da se odkašljuje, nato pa spet povzel besedo: »Pa še nekaj je važno. Tako kot smo prišli na svet, se moramo vsi brez izjeme tudi posloviti od njega. Zato je slehernik vsak od nas, naj bo živ ali mrtev. To je poklicanost. Vmes so pa poklici.« Majhnica se je zamislila. To, kar ji je povedal Sem, je bil sicer za njeno pamet kar precejšen zalogaj modrosti, vendar se ji je zdaj prav natančno posvetilo, v čem je razlika med poklicem in poklicanostjo. Na svetu so vendar tudi ljudje brez poklicev, nepoklicanega ni pa nikogar! Torej je poklicanost več od poklica in je slehernik sem tako rekoč brez poklica. sem je uganil, kaj premišljuje. »Jaz sem medij,« je rekel. »Ali je to poklic?« je z zanimanjem vprašala Majhnica. »Le kaj so te tako obsedli ti poklici!« je zagodel Sem. »Medij, to je posrednik med živimi in mrtvimi dušami. Tako se sploh lahko pogovarjava. Kot medij ti bom pomagal, da boš razumela govorico vseh senčnih prebivalcev Absencije.« »Temu... temu pri nas pravimo prevajalec. Kar težak poklic, bi rekla. Ali imaš veliko dela?« Majhnico je ob slehernikovem razkritju čudna zona spreletela po hrbtu, saj se je izkazalo, da med živimi in mrtvimi dušami sploh ni take velike razlike, kot bi bila, če bi kdaj sama premišljevala o tem. Pravzaprav nič več kot za en sam medij, kakršen je slehernik Sem. »Veš kaj,« je hotela obrniti kočljivi pogovor drugam, »o tistem tvojem predlogu bom pa še premislila.« »Kakšnem predlogu?« se je začudil. »O tistem glede znanstvenikov, ki se ukvarjajo z zgodovino Abs..., no te dežele, kako si je že reče?« Ne da bi počakala na Semov odgovor, je nadaljevala: »Nisem namreč prepričana, da moram že zdaj vse vedeti o njej, saj bom imela dovolj časa takrat, ko bom mrtva duša, kot praviš, česar me bog obvaruj. Saj se mi kar lasje ježijo na glavi, ko pomislim, da bom kdaj res postala takale senca, kot si ti.« Sem je samo žalostno zrl vanjo in ni rekel nič. Majhnici se je zdelo, da je užaljen zaradi njenih besed. Hotela se je popraviti in je dejala: »No, saj je biti senca včasih lahko prav v redu stvar, ker se je mogoče igrati prestopanje. Ampak človek se vsake igre enkrat naveliča, potom pa mu postane, če je senca, hudirjevo dolgčas, ne res?« »Hudo je to,« je odvrnil Sem, »da se tu nič ne zgodi. Vsaka senca ima za sabo celo življenje, ki ga je preživela kot telesno bitje. Za človeka, ki postane senca, pravimo, da se je dopolnila njegova usoda. Tako za vsako senco tu veš, kakšna je bila njena usoda. Se hočeš prepričati?« Majhnica je hlastno prikimala. »Ampak kljub temu je vse skupaj več kot žalostno,« je pristavil Sem. »To se pokaže še posebej ob mojih stikih z živimi ljudmi.« Da je vse skupaj več kot žalostno, se je sprva zdelo tudi Majhnici, potem pa, ko ji je Sem ponudil, da si ogledata telesno življenje tu živečih senc, se je v njej zbudila radovednost. »Meni se zdi pa zanimivo, gledati različne usode ljudi kot na filmu. Zakaj bi bilo žalostno? »Zato ker sence nimajo nobene prihodnosti več pred sabo, kot jo imaš ti. Vse se je že zgodilo in prav nič nas ne more več doleteti. Nič dobrega in nič slabega. Zato se tukaj med sabo pozdravljamo kar s kratico NNND ‒ nič nas ne doleti. Ali ni žalostno takšnle životarjenje, ki ni ne krop ne voda? Bi bila ti zadovoljna z NNND? Priznaj, da bi se ti pošteno tožilo po življenju na soncu?« Majhnica je to prav rada priznala, saj jo je še vedno mrazilo v duši. A jo je tako dajala radovednost in gnalo pričakovanje, da je čisto pozabila na hlad. Prav na tihem se je namreč bala in upala hkrati, da bo našla v Žalomiru tudi senco Jurija Pana, ki se mu je morda dopolnila usoda, ker jo je tako nanagloma zapustil. Vsekakor bi se raje srečala z njegovo mrtvo dušo, kakor pa da ga sploh ne bi videla nikdar več v življenju. Vendar je že ob sami pomisli na to, da se je moral Jurij Pan preseliti v deželo senc, tako stisnilo pri srcu, da je komaj slišno zašepetala: »Raje pustiva to.« Čutila je, kakor da ji mrzla senca legla na dušo in obležala v njej. Slehernik Sem jo je sočutno gledal. Rad bi ji pomagal, a se na srčne zadeve ni prav nič spoznal. Kljub temu jo je hotel razvedriti, kolikor je bilo pač v njegovi moči, zato je rekel: »Lahko mi verjameš, da je prav razburljivo gledati človeške usode. Tako o vsakem zveš, kaj je počel v življenju in če ima kaj masla na glavi.« Majhnica ga je pogledala skozo solze: »In če je kdo imel koga zelo zelo radi?« je vprašala z upanjem v glasu. »Tudi ‒ to še najprej,« je pohitel Sem. »Vendar pa tu nihče ne sme nikogar opravljati, ker ne maramo zdrah. Kar predstavljaj si... ‒ NNND,« je na vsem letem obstal sredi stavka in s spoštljivim priklonom pozdravil neko mimoidočo senco. Bila je ženska senca vitke postave in oblečena v aristokratsko nošo iz šestnajstega stoletja, kot je Majhnici kasneje razložil Sem. Za njo je stopalo senčno spremstvo treh družic. »Kdo pa je bila ta gospa?« se je v Majhnici spet prebudila radovednost. »Ah, to je pa dolga in zelo krvava zgodba,« je odmahnil z roko Sem. »Kasneje ti bom pripovedoval o njej. Pojdiva, da ne zamudiva prazničnega slavja.« Majhnica je osupnila. Da bi imele sence lahko tudi svoje slavje, ne, tega si ni mogla prestavljati. Prav zares, slehernik jo je presenečal s stvarmi, ki med živimi niso nič posebnega, zato pa so seveda nadvse neobičajne za deželo odsotnih. »Danes je dan mrtvih duš,« je pojasnil slehernik. »Na ta dan se sence spominjajo svojega preteklega življenja. Proslavljajo ga s pasijonskimi igrami. Nekateri prizori so prav posrečeni. Boš videla.« Majhnica je stekla za Semom, ki se je z naglim korakom napotil proti središču mesta. Rada bi zvedela kaj več o pasijonskih igrah, vendar zdaj ni bilo časa za to. Njeno pozornost so pritegnili napisi na malih hišnih pročeljih, ki jih večinoma ni razumela, ker so bili vklesani ali naslikani v tujih jezikih, kar pa je še bolj razvnemalo njeno radovednost. Na eni od miniaturnih palač so bili v kamnito ploščo vklesani tile stihi:

»Nekoč sem bil slavljen z različno častjo. Vse je prešlo, tudi jaz, mine pač sleherna stvar. Vse, kar pod nebom živi, poginu zapade. Zdaj bom kot senca prebival v deželi odsotnih!«

Spodaj pa je pisalo: »Tukaj je našel svoj večni dom moj dragi mož in gospod, vitez Žalomirski, svetnik sv. cesarskega veličanstva, nosilec zlatega Jurijevega križca, reda rdeče hlačne podveze, dobrotnik našega mesta, župan in naprednjak Peter pl. Schattenseele.« Vse to je bilo napisano v latinščini, a je Majhnici Sem prevedel besedo za besedo. Na levi in desni strani vhoda v palačo so v kristalnih posodah gorele sveče in dušice, ki so plavale na lanenem olju. Tako je bilo razsvetljeno vse mesto, le da so bile pred nekaterimi hišami prižgane zgolj sveče, pred drugimi so svetile laterne, pred najstarejšimi in najimenitnejšemi pa celo bakle, ki so jih posli pogosto menjavali in je od njih dišalo po smoli. »To je že zelo star običaj,« je Sem pojasnil Majhnici. »Tako duše lažje najdejo pot domov. Tukaj v deželi senc se to zelo obnese. Saj se je že zgodilo, da je kakšna mrtva duša zašla in se naselila v tujem domu, ker ni znala prebrati napisa nad vhodom, ali pa je ta že povsem zbledel. Takšna zmešnjava lahko povzroči hudo kri med sencami.« Majhnici se je sicer zdelo, da Sem s to hudo krvjo malce pretirava, a ga ni hotela prekinjati. »Kar predstavljaj si,« je nadaljeval slehernik, »da bi se v palači viteza pl. Schattenseeleja naselil nekdo drug, ki ga ne bi odlikovalo pol toliko zaslug, ubogi vitez pa bi zaman trkal na svoja vrata. To bi bila nezaslišana krivica. Kakor si je kdo v življenju postlal, tako naj v miru počiva. Usoda je nezamenljiva in mrtve duše si je ne moremo popravljati.« »Ali lučk ne upihne veter? In če pogorijo? Kdo pa jih prižiga, saj sence tega ne morejo, če kaj vem?« je zanimalo Majhnico. »Na današnji praznik se duše spominjajo svojega življenja vse do trenutka, ko so se preselile v Absencijo. V soju teh lučk so se poslovile od sveta. Tam, kjer gorijo, je vhod iz življenja v te kraje.« Tedaj se je pred Majhničnimi očmi prikazal prizor, ki jo jo prikoval na mesto, da ni mogla narediti niti koraka več. Presunjena je strmela vanj in od groze toliko, da ni zakričala. »To je Agata in njen spomin,« ji je pojasnil Sem. Prizor je bil srednjeveški in Majhnici se je za hip zazdelo, kot da je že nekje brala o njem. Dekle z nežnim mladim obrazom, odeta v nekakšne razdrapane cunje, se je zvijala na grmadi ob kolu, h kateremu je bila privezana. Grmada je stala na manjšem trgu pred cerkvijo, kjer se je trlo radovednežev. Zublji so ji oblizovali noge, ji plezali po rokah in ji silili v lice, ona pa se ni mogla premakniti. Prosila je in rotila množico okrog sebe in od časa do časa presunljivo zakričala od bolečin, nato je omedlela in utihnila, plameni pa so požrešno nadaljevali svoje delo. Majhnica je otrpnila od groze nad strešnim prividom. Hotela je nesrečnemu bitju kako pomagati in ga rešiti njegovih muk. Toda ko se je pognala skoz množico in se približala grmadi, je našla tam le še kup pepela, ob katerem je kot vkopana stala dekletova senca. O mladenki, ki je še malo prej jadikovala in se zvijala v neznosnem trpljenju, in o množici na trgu, pa ni bilo več ne duha ne sluha. »Ali lahko kaj storim zate?« je plaho rekla Majhnica in se sočutno z roko dotaknila dekletove sence. »Te zelo peče?« Toda senca je molčala, kot da je ne sliši. »Gotovo je od groze onemela ali pa se ji je zmešalo,« je pomislila Majhnica. »Takole sežgati človeka. Le kdo je še to videl? Niti največji grešniki si ne zaslužijo takšne okrutnosti?« »Komaj dvaindvajset let ji je bilo, ko so jo sežgali na grmadi kot čarovnico. Zato ne mara nikogar. Za nameček pa niti svojega doma nima, ker ni bila pokopana, kot se mrtvim dušam spodobi,« ji je pojasnil Sem. »Ali ni mogoče ničesar storiti zanjo? Najdiva ji vsaj kakšen prazen dom.« »Kar je bilo, je bilo. Nič se ne da narediti, nič popraviti. Njena usoda je sklenjena in zapečatena, pa tudi praznega doma ji ni mogoče ponuditi, ker ga ni takega v vsej Absenciji.« »Potem pa pojdiva proč, če nič ne moreva. Tega res ne prenesem, da ljudje trpijo, čeprav so le sence.« »Saj ne trpi več. To je le spomin. ‒ NNND, Agata,« je Sem pozdravil senco uboge čarovnice. Tedaj se je Agata nenadoma iztrgala iz ohromelosti, kot bi se v njej spet zganil spomin na prestane bolečine in jo zadrževal, da ni mogla do kraja prestopiti med neobčutljive mrtve duše. Zato se je tudi njena senca razločevala od drugih, saj je bila vsa prosojna in lahka, kot bi bila izrezana iz pergamenta. Trpljenje jo je še privezovalo k živim v tisto prehodno stanje polsenc, ko ni prav jasno, ali bo potemnela v pravo globoko senco mrtvih duš ali pa se bo razblinila v nič. Seveda je na vse to vplivala predvsem Majhnična prisotnost, kajti gorje, ki ga je morala občutiti Agata, je do kraja pretreslo Majhničino dušo, ki se je tako vživela v njeno usodo, da je s svojo živo prizadetostjo kot z zvezdnimi žarki presvetlila Agatino senco. Agata se je zagnala v divji senčni ples in zraven pela:

»Agata, kup pepela,
na ognju je zgorela.
Ne peče duša tako zelo,
kot lahko peče ogenj telo.

Agata, kup pepela,
bi rada še živela.
A je prišla iz kresa
le duša brez telesa.

Agata, kup pepela,
je živa konec vzela.
Otroka je povila
in ga pred svetom skrila.

Agata, kup pepela,
ga je tako spočela,
da fantu je zavdala,
čarovnica postala.

Agata, kup pepela,
ljubiti ne bi smela.
Ker je preveč ljubila,
telo je pogubila.

Agata, kup pepela,
je kratek čas živela.
Za svoj greh je plačala,
je ljubemu zavdala.«


Na vsem lepem je Agata, kot bi odrezal, sredi giba obstala in se strmo zagledala v Majhnico:

»Otroka si mi vzela,
ki sem ga jaz spočela.
Kam si ga zakopala,
da ga bom pestovala?«


Po teh besedah, ob katerih je Majhnico spreletela mršavica po telesu, se je Agata obrnila proč in se spet zavrtela v svojem blaznem plesu. Za Majhnico se ni več zmenila, kot da je ni. Majhnica pa se od razburjenja in presunjenosti kar ni mogla pomiriti, tako jo je prizadela Agatina obtožba, kljub temu da je prišla iz ust blazne duše. Hotela je čimprej proč in prepustiti Agato njeni usodi, čeprav se ji je smilila. »Zdaj vidiš, kaj so pasijonske igre! se je oglasil Sem. »To so prizori, v katerih duše upodabljajo svoje človeško trpljenje.« S senčno roko se je dotaknil Majhničinega ramena. Četudi ni občutila dotika, se je ob tej Semovi kretnjo zganila, kot da bi ji kdo res položil roko na ramo. »To je tvoj šesti čut,« ji je razložil Sem, ki je takoj uganil, kaj jo bega. »Z njim zaznaš moje gibe in govorico.« »Je to tisti kanček zastopnosti?« je vprašala Majhnica. »Najmanj to,« se je nasmehnil Sem. Stopala sta po glavni mestni ulici, ki je vrvela od senc. Majhnica se je kdaj pa kdaj zbala, da ji bo množica odplavila Sema in ga ne bo več našla v silni gneči, skoz katero je sama sicer hodila, ko da ni nikjer nikogar. Pred slehernim vhodom so duše uprizarjale dogodke iz svojega minulega življenja. Majhnica se je zaustavljala zdaj pred tem zdaj pred onim prizoriščem in pasla radovednost. Koliko nevednih in pretresljivih življenjskih usod se je ponujalo njenim očem! Nemalokrat skoraj ni mogla verjeti vsemu, kar je videla, saj je presegalo domišljijo živega človeka. »Oprostite ni bilo namerno,« se je kar naprej opravičevala sencam, ki so se gnetle okrog nje, toda te se nismo zmenile za njena opravičila, saj jih v resnici ni več omejevala pri gibanju; poslej se je opravičila le še po pomoti. »Pojdiva pred kraljevi dvorec. Tam boš imela kaj videti,« jo je priganjal Sem. »Meni pa Agata ne gre in ne gre iz glave,« je rekla. V ušesih ji je še vedno zvenela njena pesem Agata, kup pepela. »Si lahko zamišljal, Sem, da bi se tebi zgodilo kaj takega, kar se je njej? Ali pa meni! Jaz bi tudi znorela od hudega.« »Lahko si zamišljam,« je odvrnil slehernik Sem. »Težje je to doumeti.« Majhnico so zanimale prav vse usode, ki so se poigravale na ulici. Tam je vladala zares čudna mešanica pustnega in žalobnega vzdušja. »Dragi gledalci,« je kričal neki krotilec. »Tale žival je bolj krotka od vaše domače mačke.« Pokazal je na leva. »Zdajle ji bom, da se prepričate, vtaknil glavo v žrelo ‒ takole ‒ vi pa štejte do deset in videli boste, da govorim resnico.« Občinstvo je štelo, a že pri številki tri je lev stisnil zobe in krotilec je obstal brez glave. »In to naredi po toliko letih skupnega dela!« se je pritoževala krotilčeva senca. »Star je že bil,« je rekla senca cirkuškega klovna. »Kdor glavo prodaja, brez nje ostaja,« je menila druga senca. »To je stara resnica...« Senca ni dokončala stavka, saj je prav tedaj z vrha visokega stolpa nekdo zakričal: »Poglejte me, poletel bom kot ptica!« Vsi so se ozrli tja. In človek, ki si je vtepel v glavo, da ima takšno magično moč nad sabo, da lahko leti, če hoče, se je pognal v globino. »Lahko bi bil obletel svet,« je menila njegova senca, »če ne bi bilo Pavla. Ta je zakrivil mojo nesrečo, ker mi je ukradel mojo magično moč. Tako je postal apostol.« »Kaj blebeta ta ikaroid!« je kričala neka senca v sutani. »Ste slišali? Čez apostola Pavla zabavlja.« Vendar v vseh teh razburjenih besedah, ki jih je Majhnica slišala s pomočjo slehernika sema, za katerega je ugotovila, da je odličen medij, ni bilo ne jeze, ne zlobe, ne sovraštva, ker vsega tega mrtve duše niso premogle v sebi. Izrečene so bile docela neprizadeto, kot so zapisane tudi v njigah, ki jih je brala, vendar pa jih je Majhnica, sledeč jim s svojim čutom, primerno čustveno obarvala, da so oživele, kot bi prihajala iz ust resničnih ljudi. »Dam vam življenje, pustite moj denar!« se je neki bogatin pogajal z roparji, ki so zahtevali od njega denar ali življenje. Ker se ni dal omečiti, so mu vzeli oboje. »Kakšni nepridipravi,« se je pritoževala bogatinova senca. »Pošteno kupčijo sem jim ponudil, pa so me opeharili!« Majhnica seveda ni mogla razumeti kako je lahko komu več do bogastva kot do življenja, saj je to vendar največje bogastvo, kot je večkrat slišala govoriti. Če je komu življenje manj vredeno od bogastva, naj pa sam sebi pripiše posledice. Spet je začutila roko na sebi, ki jo je potegnila za sabo. Majhnica je sledila Semu in množici, ki se je še kar naprej zlivala pred vhod na vrata kraljevega dvorca, kjer se je že nabralo vse črno senc. Pred vhodom so na vsaki strani plamenele številne bakle, ki so tičale v posebej zanje pripravljenih tulcih. Ob tlakovani poti, ki je vodila v dvorec, so se razprostirale grede, kjer so cvetele rože, kakršnih Majhnica ni še nikoli videla. Na levi strani so se gnetli kot ustnice mehki škrlatno rdeči cvetovi, za katere se je zdelo, da na njih igra komaj zaznaven dih. Bile so prelepe rože, da se jih ni in ni mogla nagledati. »To so anemone,« ji je pojasnil Sem. »So zelo občutljive in kratkotrajne rože ljubezni. Duše so si jih izbrale za svoje. Najlepše cvetijo prav na njihov praznik.« »Kaj pa te mrke rože na desni strani, ki so tako podobne lilijam?« je vprašala Majhnica, ki je poslej poznala le bele, rumene, rdeče in vijoličaste lilije. Te pa so bile ogljeno črne. »Ah, to so rože podzemnih poljan. Imenujejo se asfodele in napovedujejo smrt. Njihov vonj, ki spominja na duh po jasminu, je tako opojen, da lahko popolnoma omami človekove čute in razum. Zato so asfodele rože pozabljenja in slovesa od življenja.« Majhnica si je brž zatisnila nosnice, saj ji ni bilo prav nič do slovesa od življenja, čeprav bi si po drugi strani prav rada privoščila malo pozabljenja, kajti še zmerom jo je v srcu neutolažljivo peklila izguba jurija Pana. Tistiti hip so se na spominskem prizorišču pred vhodom v kraljevi dvorec odprla težka kovana vrata. Skoznje se je začel pomikati sprevod, ki je počasi krenil proti cerkvi na nasprotni strani trga. »To je cerkev Naše ljube gospe,« je Majhnici pošepnil Sem. »Čigav pa je dvorec?« je vprašala Majhnica. »To je dvorec kralja Horusa, ubijalca.« ji je pojasnil slehernik. »Spomin prikazuje usodo tiste senčne gospe s spremstvom, ki sva jo prej srečala.« Sprevod se je v nepretrgani vrsti vil preko trga. Spredaj je šlo več desetin livriranih služabnikov, opravljenih po grajski modi iz šestnajstega stoletja. V rokah so nosili plemiške prapore z grbi najimenitnejših grofij. Sledili so jim plemiči in duhovniki v slavnostnih oblačilih na konjih, ki so jih odevale z zlatom in srebrom vezene ponjave. Zraven njih pa so stopali paži v karmezinasto rdečih livrejah s srebrnimi in zlatimi našitki. Sledila jim je skupina muzikantov z bobni in trobentami, za njimi pa je korakalo pol ducata kraljevih hlevarjev; sipali so srebrnike in zlatnike v cepetajočo množico, ki se je zbrala pred cerkvijo. Svečano sam je v sprevodu stopal glasnik v zlatem in srebrnem jopiču; v roki je nosil pozlačeno srebrno palico, na kateri je prestoloval kraljevski lev. Za njim je jezdil državni kancler in nadškof v škrlatnem oblačilu s kardinalsko čepico na glavi. Nazadnje se je prikazal tudi kralj. Na sebi je nosil oklep in plašč iz zlatega brokata, ki ga je imel spetega za vratom z zaponki, na kateri so se bleščali dragulji. Jahal je belo kobilo, ki je živčno poplesovala na tlaku. Za njimi so korakali lokostrelci iz telesne straže z njegovim zlato izvezanim geslom na jopičih: »Fatum, rex Horus.« Nato se je sprevod ustavil in se razmestil po obeh straneh trga. Pred dvorcem so se razpostavili kralj in najvišji imenitniki, pred cerkvijo pa njihovo spremstvo in nižje plemstvo. Hlapci so odrivali radovedno množico in napravili dokaj širok špalir, ki se je pred kraljem raširil v polkrožen prazen prostor. »Pripeljite kraljico,« je ukazal kralj Horus. »Brez nje ne moremo začeti obreda.« Stražarji so se naglo oddaljili. »Hočem obglavljenje!« so se slišali vkliki iz množice. »Že dolgo ni bilo nobenega.« Kralj je zakrilil z rokami. »Takšnih stvari ni mogoče opraviti v naglici in brez priprav, kot bi se kdo useknil,« je zagodrnjal. Množica se je pričakujoče ozirala v smer, kamor so zginili stražarji. »Ali je to, da je ne maram več in da se hočem oženiti z drugo, zadosten razlog, da se je odkrižam?« je vprašal kralj in bolj iz navade, kot pa da bi poslušal njegov odgovor, pogledal škofa. »Saj bo šlo tudi brez zadostnega razloga, veličanstvo,« se je nagnil h kraljevem ušesu škof in kancler, ki se mu je kraljica nekoč hudo zamerila. »Vivat! Mi smo Horusovi, Horus je naš! Veličanstvo pravično odloča o življenju in smrti vsakega od nas,« so kričali podložniki in v žepu držali figo. »Kraljica ne more biti izjema, še posebno ne, ker se je je veličanstvo naveličalo!« »Če je tako in, pri moji duši, res ni drugače,« je vzkliknil kralj Horus, »potem naj se to, kar pravite, še ta hip uresniči. ‒ Recimo, na tebi!« Kralj je s prstom, obteženim z zlatim pečatnim prstanom, pokazal na rdečeličnega komornika, ki je prebledel kot kreda, se ves iz sebe od strahu vrgel pred kraljem na kolena in mu začel poljubljati roko. »Vaše milostno veličanstvo, tega ne morete storiti. Saj pritrjujem temu, da ste gospodar nad našim življenjem in smrtjo. Usmilite se uboge človeške pare, vi, najmogočnejši vseh kraljev!« »Zelo prebrisano, ne rečem. V žepu držiš pa figo! A figa velja eno figo, goljufanje svojega kralja pa glavo. Torej ti figo pustim in vzamem glavo. Rabelj!« Naslednji trenutek se je komornik iz spomina že preselil med sence, ki so nemo opazovale dogajanje na trgu. Kralj si je pomel roke in se obrnil k nadškofu: »Kje pa ti skrivaš figo?« Škof se je zmedel in zamencal, da je kralj planil v vesel, a hudo nevaren krohot. Kdove kako bi jo škof odnesel, če ne bi ravno takrat kraljevi biriči privedli kraljice. Majhnica je v njej prepoznala skrivnostno senčno damo, ki jo je slehernik Sem malo prej pozdravil s tako spošljivim NNND. Zdaj je stala tu iz krvi in mesa in z vzravnano glavo zrla kralju v oči. Majhnici se je zdela zelo lepa in dostojanstvena. »To je Ana Tristopeinšestdesetih dni,« je pojasnil Majhnici slehernik Sem. »Tako ji pravijo, ker je bila kraljica vsega tristopetinšestdesed dni, potem pa se je kralj naveličal, jo obtožil prešuštva in jo dal obglaviti.« »Kakšen surovež!« je vzkliknila Majhnica in stisnila pesti. »Njeno veličanstvo se ni in ni hotelo iz sence povrniti v spomin,« so poročali kralju biriči. »Prepričevanje je bilo več kot zamudno. Šele trubadurjeva pesem je zalegla.« »Kje pa je ta vugabund, ki meša ženskam glave? Ste ga privedli?« »Pod stražo je, veličanstvo.« »Tako je prav, kasneje se pomenimo z njim,« je rekel kralj grozeče. »Draga reina,« se je obrnil k Ani Tristopetinšestdesetih dni, »torej se kujate in nočete sodelovati pri obglavljenju? Zapovedujem vam, da ne povzročate težav.« Pritlikavec, ki ga je kralj nadvse ljubil, saj ga je razveseljeval z dovtipi in domislicami, ob katerih se je včasih do solz nasmejal, se je priplazil med nogami kraljevega konja v ospredje in zapel s presenetljivo globokim glasom:

»Kogar kralja ne mara več,
odleti mu glava s pleč.
Ob njo je za večne čase,
nikdar nova mu ne zrase.«


Prijel se je za glavo in začel čudno poskakovati, kot da bi plesal po žerjavici.

»S kakršno že kdo živi,
glava je in druge ni.«


»Tebi, norec, bi rabelj zelo težko odrobil glavo od telesa, saj je brez vratu posajena med ramena. Daj, pokaži nam ga, če ga imaš.« Norec se je iztegnil v čudno skrotovičeno držo in se vzpel na prste, a vrat se mu ni podaljšal niti za milimeter. »No, vidiš, da s takšnim vratom ne moreš stopiti pred rablja. Zato ti glavo pustim tam, kjer je. V kaj pa naj sicer mečem kosti pri večerji?« Kraljevo spremstvo se je zakrohotalo, norec pa je napravil spako, se s smešno, hoteno nespretno kretnjo priklonil pred kraljem, nato pa se je obrnil h kraljici, ji poljubil roko in zašepetal: »Kralj odmerja naš čas, bog večnost, zato mlad umre, kogar bog ljubi. Zbogom, veličanstvo!« Po teh besedah je pritlikavec naglo odkrevljal proč, da kraljica ne bi opazila solze, ki si jo je utrl. »Preidimo k stvari!« je zaklical kralj, pod katerim se je konj že nemirno prestopal. »Državni kancler, preberi obtožnico!« »Ta je zelo kratka in jasna, če smem pripomniti,« je pohitel kancler in se odkašljal. »Glasi se: Njeno veličanstvo kraljica Ana CCCLXV., zakonita žena našega presvetlega kralja Horusa, ki ima sonce za klobuk, kot se je izrazil o njem perzijski poslanik...« »Pustite te oslarije! K stvari, k stvari!« ga je grobo prekinil kralj, ki je komaj še krotil konja pod sabo, kljub temu da sta mu ga pridrževala dva paža. »... se obsoja zaradi dokazanega prešuštva z menestrelom, potujoči, pevcem, igralcem in zapeljivcem,« ‒ tu se je kancler bogaboječe ozrl naokrog, kot da tudi njemu grozi nevarnost prešuštva, ‒ »se obsoja na smrt z obglavljenjem.« »To je vnebovpijoča laž!« je vzkliknila kraljica Ana, ki je doslej mirno čakala na obsodbo. »Naj se mu roka posuši, ki jo bo položil name.« Po tej kletvi je umolknila in ni rekla več nobene. »Privedite trubadurja,« je ukazal kralj, ki je postajal že nestrpen, ker sem mu je mudilo k ljubici. Stražarji so, kot bi trenil, izpolnili povelje. Privedli so pred kralja menestrela z zalim deškim obrazom; zaman se je ubožec otepal njihovih rok, ki so ga pehale pred sabo. »Na kolena pred kraljem!« se je zadrl nanj poveljnik straže. Toda menestrel je kar stal in se ni zmenil za njegove besede. »Priznaj svoj greh in se zijaj vame, kot da bi požrl krastačo,« se je kralj nelagodno presedel v sedlu. »Si prešuštvoval s kraljico?« »Saj je vendar že priznal na natezalnici, veličanstvo,« se je vmešal kancler. »Greh je potrjen.« »Priznal sem, da sem glasnik ljubezni in pomladnega prebujenja v dušah ljudi.« »To je več kot dovolj! Ljubezen zapeljuje v poltenost, prebujenje v dušah pa v prekucije,« se je razburil škof in državni kancler. »Priznavam samo naravne zakone, ki jih vi tako surovo teptate.« »Kaj sem rekel! Ta človek je nevaren prevratnik, veličanstvo!« je zaripel od besa kričal kancler, kralj pa se je samo napol preteče, napol porogljivo nasmihal v brado. »Naravni zakon je tak, da je gre komurkoli kratiti pravico do življenja, ki mu ga je podarila narava,« se nidal ugnati menestrel. »Glej no,« je kralj prekrižal roke na prsih, »ti si pa hudo pameten. Pa veš, kje se te glava drži? Ali te bom moral res prikrajšati za njo, da boš vzel pamet v roke? O prešuštvu s kraljico se sprašujem, ne pa o nekakšnem naravnem pravu, na katerega se debelo požvižgam, pa če ti je prav ali ne!« je zarohnel na pevca. Njegova predrznost ga je za trenutek zmedla. »Priznaj že, mudi se mi!« »Oporekam,« se je uprl menestre. »Kralju oporeka!« je ves zgrožen vzkliknil državni kancler. »Kraljica mi je res razodela srce. To vendar ni noben greh. V svojih pesmih sem pel o njeni ljubezni do vas, veličanstvo, in ji tako blažil bolečino, ker ste ji obrnili hrbet!« »Srce mu je razodela, ste slišali?« se je rogal kralj. »In še trdiš, da ni bilo nič med vama? Me imaš za bedaka? Če ti je kraljica pripovedovala o najinem razmerju, se je dovolj pregrešila. To je vendar zaupnosti, ki ne spada nikamor drugam kot v spalnico. ‒ Odsekajte jima glavo! Obema!« je planil in srdito bliskal z očmi zdaj v menestrela, zdaj v kraljico. Stražarji so priskočili k Ani Tristopetinšestdesetih dni ali na kratko Ani CCCLXV in pograbili trubadurja. Takrat je menestrel potegnil iz nedrij svojega popotnega oblačila kot slamica tenko piščal in jo pristavil k ustom. Majhnici, ki je doslej s pridržanim dihom opazovala ves prizor, se je stemnilo pred očmi. »Saj to je vendar moj ljubi Jurij Pan,« je zašepetala. »Ves čas sem to čutila, zdaj pa ni več nobenega dvoma. Ta piščal... »Ta piščal se imenuje estera. Z njo Pan proslavlja pomladno prebujenje v naravi in privablja ljubezen v duše. Nisem vedel, da sta se že srečala,« se je oglasil slehernik Sem. »Seveda, in zelo me je razočaral. Oblubil mi je, da bo zmerom z mano, pa me je zapustil sredi najtrše ruske zime. Le kako se je ubožec znašel v šestnajstem stoletju, kjer ga bodo obglavili in ga ne bom nikoli več videla.« Majhnico je polila zona ob tej misli. »Tega jim ne dovolim, pa čeprav me ne mara več,« je zahlipala. »Nikar tako, draga moja,« jo je tolažil Sem. »Ti nosiš svojega Jurija Pana v duši, kot vsi živi ljudje. Zato je doma v vseh stoletjih in tisočletjih, odkar stoji svet, saj uteleša človeško hrepenenje po ljubezni in veselje do življenja. Ko je v tebi vse to zamrlo, sta se ti v duši naselila zima in mraz, zato si bila razočarana nad njim. Zdaj si lahko predstavljaš, kako mrzlo je pri srcu šele mrtvim duša, ki ne premorejo niti razočaranja.« Majhnica si tega seveda ni znala predstavljati. Čudno pa se ji je vendarle zdelo, da je Sam izustil kaj takega, sa je še malo prej trdil, da mrtve duše ničesar ne občutijo. Sem je uganil njene misli in pristavil: »Tega pravzaprav nisem rekel jaz, ampak ti, ki si moje besede 'Zdaj si lahko predstavljaš, kakšne so mrtve duše,' čustveno obarvala in jih razumela v svoji notranji govorici.« »Potem je to tako, kot bi brala knjigo?« »Dobro si se spomnila,« je odvrnil Sem. »V stavkih, ki so lepo razvrščeni po straneh, so lahko zapisane še tako razburljive misli, pa se stavkom to sploh ne pozna. Šele ob branju se razživijo.« »Ampak ni zmeraj tako,« je pripomnila Majhnica. »Si že kdaj doživel...« Premolknila je. »No, jaz sem že doživela,« se je popravila, ko se je spomnila, da je Sem le senca, »tisto, kako bi rekla, ko sem v sebi čisto otrpnila kot kakšen tak brezčuten stavek, ki čaka na čarobno paličico, da ga bo oživila. Popolnoma vseeno mi je bilo, ali živim ali ne. Še najraje bi umrla.« »Resnično,« je vzkliknil Sem. »Nisem doživel, a vem... To so trenutki, ko si naveličan vsega pa bi se najraje zakopal v zemljo, ali se razblinil v zračne hlape in te ne bi nihče več našel. Če natanko pomislim, je to tako, kot da bi ti umrla duša. Vlačiš se naokrog kot senca in nisi več podoben samemu sebi. Saj tako si tudi zašla v Absencijo.« »Ampak, če si rečeš, da ti je vseeno, ali živiš ali ne, to še ne pomeni, da ti je zares vseeno,« je rekla Majhnica. Tisti hip se je oglasila menestrelova piščal in zaslišalo se je petje. Njegov glas je bil deško jasen in čist. Majhnica se je zdrznila in prevzela sta jo neznanski nemir in tesnoba. »Jurij Pan, ljubi moj Jurij Pan! Kaj naj storim, da ga ne obglavijo?« se je obrnila k sleherniku. »Menestrelu in kraljici ne moreš nič pomagati,« ji je odgovoril. »Onadva spadata v zgodovino, kar njekaj stoletij vas loči med sabo. Razen tega se usode ne da preobračati na glavo.« »Kaj pa naj?« Ali naj mirno gledam grozote, ki jih počenja kralj Horus?« »Če si v menestrelu prepoznala svojega Jurija Pana, potem si na dobri poti. V tvojem srcu se je spet oglasilo veselje do življenja, pred katerim si pobegnila v deželo senc. Prisluhni mu. Kaj ne čutiš, kako te prevzema hrepenenje?« Menestrel je pel:

»Iz tristopetinšestdesetih dni
je svetla krona, ki krasi
kraljico.

Rex Horus, ki odšteva ure,
je črni kralj nature
z mrtvaško perutnico.

Od kralja zapuščena,
ne ljubica ne žena,
umira sama zase.

Ko bo od mrtvih vstala,
bo na rokah držala
vse letne čase.

In pan bo v njih prisluškoval,
kako lepo zveni piščal
in duša rase.«


Majhnica je brez moči, a z neutolažljivo željo, da bi kaj storila in preprečila tok smrtonosnega dogajanja, gledala, kako so kraljevi biči odgnali kraljico in menestrela na morišče. Tvoki pevčeve piščali, ki je ni mogel nihče utišati, saj je čedalje bolj nezaustavljivo prevzemala čute in um vseh navzočih, so valovili med njimi in jih omamljali. A kaj je bilo najbolj nenavadno in grozno obenem, je bilo to, da so se z ljudi v kraljevem spremstvu in v zbrani množici radovednežev na trgu pred cerkvijo Naše ljube gospe začeli drug za drugim luščiti obrazi kot maske in jim do kosti ogolevati telesa. »Opravite že z njima!« je s šklepetajočimi čeljustmi nestrpno revsknil kralj Horus in si s koščeno roko popravil pokrivalo, ki mu je zlezlo z lobanje. Državni kancler, ki so se mu še ravnokar rdeče svetila lica, se je s svojim okostnjakom nervozno presedal na konjskem skeletu pod sabo. Rabelj je počasi dvignil meč, da se je v zraku zasvetilo njegovo ostro rezilo. Njegova roka je bila gola do kosti. »Res se mu je posušila,« je pomislila Majhnica, ko se je spomnila kraljičine napovedi o roki tistega, ki jo bo dvignil nadnjo. Potem je v grozi zaprla oči in napeto čakala, kdaj bo utihnila pevčeva piščal. Toda njeno oglašanje je kar trajalo in trajalo. Majhnico je prevzelo tisto neznansko občutje izročenosti tej glasbi, ki je zunaj časa in prostora, občutje, kakršnega ga včasih vzbudi kakšen poseben vonj ali zvok, ki nas kot mesečne odnese s sabo, da ne vemo več za lastno težo. Čutila je, kako jo odnaša, in je še trdneje tiščala veke skupaj, tako neizmerno lepo ji je bilo pri tem. »Praznik mrtvih duš je pri kralju,« je še slišala glas slehernika Sema, ki je zmerom bolj bledel. Ostal je daleč za njo na meji vseenosti in življenja. Ko je odprla oči, je zunaj sijalo sonce, v duši, ki je bila vsa razigrana od pomladnega prebujenja, pa je nosila podobo Jurija Pana, kakršno ji je razkril slehernik Sem. »Kako je to čudno,« je pomislila Majhnica, »Samo oči zaprem, pa sem sama z njim v dobrem in slabem, kakor mi je pri duši.« Zaprla je oči in nihče je ni več videl.

POZIMNA PRAVLJICA[uredi]

Od tistega časa, ko je Majhnica tako nepričakovano izginila, je preteklo brez števila let. Čeprav se nihče ni mogel prav natanko spomniti, kdaj so jo ljudje nazadnje videli ‒ eni so trdili, da pred dvajsetimi, drugi pred petdesetimi leti, tretji ‒ tudi taki so bili ‒ pa so povsem prepričani zatrjevali, da so slišali o njej pripovedovati svoje babice, in je zato jasno kot beli dan, da je živela najmanj pred sto leti. Piscu teh vrstic je zares težko soditi o tem, kdo ima prav, saj kaj več od tistega, kar so pripovedovali ljudje, tudi sam ni vedel o njej. Vendar pa ni nobenega dvoma, da je resnično živela. To potrjuje tudi pismo, ki je prišlo na njen naslov, a je tako dolgo zaman blodilo po svetu, da je bila ovojnica do kraja zdelana, znamke so odpadale, poštni žig in vse ostale oznake na njem pa so bili izbrisani od neštetih rok, ki so pismo prenašale sem in tja. Naposled ga je shranil v svojem arhivu zbiralec starih rokopisov, ker se mu je zdela vsebina pisma zanimiva, poleg tega pa je bilo napisano s kaligrafsko pisavo, kakršno so nekoč gojili v višjih družbenih slojih in samostanih. Na zbiralca, ki je moj znanec, je to naredilo še poseben vtis, zato mi je ob neki priložnosti, ko sva govorila o Macintoshevim tipkalnem računalniku, ki sem ga nameraval kupiti, kar malce očitajoče prinesel pokazat to pismo. »Kmalu ne bomo več znali pisati z roko. Tole si poglej. Kakšna krasna pisava! Kaj pisava, umetnija!« je rekel in oči so mu sijale. Vezel sem pismo v roke in ga razgrnil. Napisano je bilo v francoščini in je obsegalo celih petnajst listov. »Včasih so pa imeli čas za pisanje pisem,« sem pomislil in prav nelagodno mi je bilo pri duši, ko sem se spomnil, kakšen nepoboljšljiv zamudnik sem v svojem dopisovanju. »Sicer pa, kaj pomaga še tako dolgo pismo, če ne pride do naslovnika. To je isto, kot če ga ne bi napisal,« sem se tolažil. Potem sem začel brati: »Ma chère Petite, najbrž se me ne spominjaš več, saj je od časa, ko smo se srečali v tistem nepozabnem pozabljenem poletju, minilo že kdove koliko let. Vendar nisem pozabil na svojo obljubo, kljub temu da mi ni treba več skrbeti za dedka in si lahko zelo redkokdaj privoščim počitnice. Pošiljam ti svojo pozimno zgodbo. Odpiši mi, kako ti je všeč. Tvoj Žan-Žak.«

»No, kaj se ti zdi? me je vprašal znanec. »Ali ni tale P izpisan z mojstrsko roko. Vidi se, da je narejen v eni potezi. Pa M! Poglej, kakšni fantastični zavoj!« Molče sem pokimal in bral dalje, saj me je pošteno dajala radovednost. Na drugem listu je bil tik po vrhom z velikimi črkami naslikan naslov:

Zgodba o Mahajani Popolnoma sem se predal branju in pozabil na svet okrog sebe. Čas je otpnil. Bral sem: »Na enem tistih svojih znanstvenih potovanj, na katero sem se odpravil z namenom, da bom raziskoval družbeno ureditev na otoku dneva v Velikonočnem morju, sem na ladji ‒ imenovala se je Mahajana ‒ že takoj ob prihodu naletel na človeka, ki se mi je za vselej vtisnil v spomin. Pravzaprav ni bil en sam, ampak dva, namreč človek z dvema obrazoma, desnim in levim, ki sta skupaj tvorila eno osebo. To me je seveda pošteno zmedlo, saj še svoj živi dan nisem srečal človeka, ki zanj ne bi vedel, kateri je njegov pravi obraz. A s tem še ni bilo konec nenavadnih odkritij na Mahajani. Ko sem se namreč malo bolje razgledal po njej, me je na vsakem koraku čakalo novo presenečenje; in eno je bilo bolj skregano z zdravo pametjo od drugega. Ker se bojim, da bi pričujoči popis dogajanja na ladji omajal moj znanstveni ugled v družbi, ki ji pripadam, se bom zavaroval s tem, da svojo udeležbo v nadaljnih dogodkih prenesem na tretjo osebo in jo označim z izmišljenim imenom Personne, v nadaljevanu na kratko Pers. Ko je torej Pers vstopil v ladijsko sprejemnico, so mu najprej padle v oči do stropa segajoče knjižne police, ki so zakrivale vse stene, razen ene; ta je bila od vrha do tal steklena, za njo pa se je bleščala jasna zvezdnata no. »Bognedaj, da ladja zadane ob kakšno čer ali ledeno goro,« je z grozo pomislil Pers. »Tole se kot nič sesuje v milijon kosov in koščkov!« S strahom je skozi šipo pogledal dol na temno morje. Tuda Mahajana je neslišno drsela po gladini in puščala za sabo brazdo, ki se je lesketala, kot da je vrezana v gosto se prelivajočo mesečino. »Kaj pa imaš tule notri gospod?« je Persa nagovoril človek z dvema obrazoma in pokazal na aktovko, ki jo je Pers nosil v roki. Sedel je v kotu sprejemnice in sam s sabo igral šah. Zdaj se je s pogledom pozorno zavrtal vanj. Kolikor je Pers lahko na hitro presodil, je to rekel Levi. »Zakaj pa sprašujete?« se je začudil Pers. »Brez nje ne grem nikoli na pot.« »Kar ti mi reci,« je predlagal Levi. »A tako,« je nadaljeval. »To sicer bolj kot mene zanima njega,« je pokazal na Desnega, »pa saj ne zameriš, če vprašam? Veš, moj bivši profesor latinščine tudi ni šel nikamor brez aktovke... No, kar začni, jaz sem pripravljen.« Pers ga je debelo pogledal. »S čim naj začnem, če smem vprašati?« je vprašal. »Glej no, z latinsko slovnico vendar. To je splošno znano.« »Povedati moram...,« je začel Pers. »Ni prav, ni prav,« je vzkliknil Levi. »To ni po latinsko.« »Povedati moram,« je vztrajal Pers, »da imam z latinščino bolj slabe izkušnje.« »To pa je zelo čudno,« se je zamislil Levi in nezaupljivo pogledal Persa. »Profesor je imel slabe izkušnje z aktovko, to je splošno znano, včasih tudi z dežnikom ali klobukom, nikoli pa ne z latinščino. Pri tebi je pa ravno narobe. Zares, zelo čudno.« Levi je za hip utihnil, kot da razglablja o tem vprašanju. »Veš kaj,« je rekel čez čas, »takole se je težko pogovarjati s tabo, če je vse narobe. Stvari je treba najprej postaviti na pravo mesto.« »Prav res,« se je strinjal Pers in si na tihem mislil: »Za tegale pa že vem, koliko je ura.« »No, in koliko je ura?« se je nenadoma oglasil Desni. Pers ga je presenečeno pogledal. »Veš, prijatelj...« Tu je Desni počakal, da se mu je Pers predstavil. »Midva sva razcepljena osebnost, on je malo trčen, jaz pa znam brati misli. S tem se ukvarjam. ‒ Kam si pa ti namenjen?« Pers je potegnil iz žepa robec in si obrisal čelo, kaj boljšega mu tisti hip ni prišlo na pamet. Razen tega je zmerom slabo prenašal plovbo, zdaj pa je moral tudi misliti zelo zbrano in vljudno, da ne bi užalil Desnega, ki je znal brati misli. »Ah, ja, na Otok dneva. Nič mi ni treba praviti, že vem,« je rekel Desni in ga premeril od nog do glave. »Kar se pa tistega tiče, ti prav rad ustrežem.« »Česa, za boga milega? saj te nisem nič prosil!« je začudeno vzkliknil Pers. »Ravnokar si hotel vprašati, zakaj se eden imenuje desni, drugi pa Levi, čeprav sva ista oseba.« Pers bi to najraje zanikal, pa se je ugriznil v jezik, saj v njegovih očeh ni hotel veljati za lažnivca. Zato je molče prikimal. »To je tako,« je rekel Desni. »Najino ime je pravzaprav Janus, ampak z njim si ne moreva dosti pomagati. Razcepljena osebnost mora vedeti, kdo je kdo. Če ne, bi se vse pomešalo med sabo, ti pa bi mislil, da se nama je utrgala pamet. Pametneje je, če se deliva na Desnega in Levega.« Pers si o tem ni upal v njegovi prisotnosti nič misliti, čeprav se mu je zdelo, da ta delitev ne poboljšuje stvari. »Nisem ti še povedal,« se je oglasil Levi, »da je bilo pri nas doma osem otrok in je bilo težko za palačinke, zato smo se grizli med sabo, kajti razlilčnim značajem ni lahko preživeti pod isto streho in profesor latinščine je večkrat rekel, da kdor ima več, več hoče...« Nenadoma je sredi stavka zastal, ker se mu je očitno utrgala nit. Izpod čela je pogledal Persa in debelo požrl slino. »Ti si na potezi,« ga je opomnil Desni in nestrpno zamežilak. Levi se je zazrl v šahovnico in se ni več zmenil za Persa. »Three quarks for Master Mark!« je tedaj rekel možak, ki se je sklanjal nad ogromno mizo sredi sprejemnice in Persu obračal hrbet. Sedel je na stolu z visokim izrezljanim naslonjalom iz temnega lesa. Ogrnjen je bil kar v domačo haljo, ki je bila na rokavih in okrog gumbnic obšita z zlato svileno vrvico. Na mizi je ležalo vse polno raznih papirjev in knjig, med njimi pa je Pers opazil tudi veliko, v les vdelano busolo, barometer, sekstant in lesen tulec, v katerem je tičal šop raznobarvnih svinčnikov in peres. Mož je imel pred seboj kar prek papirjev razgrnjen nekakšen zemljevid, morjevid ali astrovid, tega Pers na prvi pogled ni mogel razločiti. Na mizo se je usipal bel snop svetlobe iz velike namizne svetilke s kožnatim senčnikom. »Kaj naj pa to pomeni?« se je vprašal Pers in se ozrl na Desnega, od katerega je pričakoval odgovor. Toda ta je molčal, čeprav je očitno prebral njegovo vprašanje. »Pueret,« je poklical možak. »Nikjer ne najdem Slovarja zvezd. Kje stoji nocoj Sirius? Brez horoskopa ne morem nič. Si ka videl obtežilno sovo? Poišči mi no ta preklicani slovar.« Možak je dvignil obraz od mize in se zagledal v dečka, ki je ves zamaknjen stal pri velikem teleskopu in nepremično zrl v nočno nebo. Šele zdaj je Pers možu pri mizi lahko videl lice, ki je bilo osvetljeno z oslepljujočim sojem umetne luči. Oči je imel zaprte, kot da spi, vendar ni bilo nobenega dvoma, da se odlično znajde med svojimi papirji, kar so izdajale njegove kretnje, ki so bile premišljene in zanesljive. Ob tolikšni množici listov in knjig, ki so bili vseprek razloženi po mizi, tudi še tako buden in razumen človek ne bi mogel natančn vedeti, kje je kaj. »Pueret!« je še enkrat rekel možak, saj je bil deček očitno tako zamaknjen v zvezde, da ga prvič ni slišal. »Sestaviti morava horoskop.« Njegov glas je bil blag in vsak stavek, ki ga je izgovoril, je zvenel kot vprašanje; vendar v njem ni bilo zaslediti niti senčice negotovosti ali nestrpnosti. »Da, kapitan!« se je odzval deček in se odmaknil od teleskopa. »Nekaj zelo nenavadnega sem odkril. Pravzaprav zelo žalostnega,« je dostavil. Kot je lahko presodil Pers, deček ni imel več kot deset let, a vse njegovo vedenje je bilo zadržano in resno, kot da bi imel pred očmi zrelega, odraslega človeka. »Spet en otrok brez otroštva,« je trpko pomislil Pers. »Ne razumeš,« se je oglasil Desni, še zmerom z obrazom nad šahovnico. »Pueret je ladijski piccolo in ga imamo vsi zelo radi. Včasih je lahko tudi zelo otročji, boš videl. Hvalabogu, da ne bo nikoli odrasel.« »Zakaj pa hvalabogu? se je začudil Pers. »Zato, ker,« se je na lepem zaslišal nenavaden hreščeč glas, ki je očitno prihajal izpod kopice papirjev na kapitanovi pisalni mizi. »Zato ker je Pueret večni deček,« je glas dokončal stavek in dodal: »In tako naj ostane. Pot navzgor in pot navzdol je ena in ista.« »A tu si, hudobnica!« je mirno rekel kapitan, odmaknil papirje, vzdignil izpod njih obtežilno sovo in jo postavil na drug sveženj papirjev. »Zakaj pa naj bi bila pot navzgor in pot navzdol ena in ista?« se je začudil Pers, saj še nikdar ni slišal govoriti obtežilne sove. »Zato, ker je to rekel Heraklit,« se je odrezala sova in zamežikala z očmi, kot bi hotela reči: »No, jaz sem pripravljena, kar na dan z vprašanji.« »To je Zatoker.« »Kdo?« je debelo pogledal Pers. »Sova-filozof,« mu je pojasnil Desni, ki je uganil, kakšne misli se Persu motajo po glavi. Te pa so bile naslednje: Le od kod takale obtežilna sova iz alabastra ve za Heraklita? In kako čudno zateguje samoglasnike v stavku, kot da bi bili sami uji. Predvsem pa: kakšno smešno ime za filozofa. »Zakaj pa Zatoker?« je vprašal. »Zato, ker...« se je pri priči spet oglasila sova. »Kakpno neumno vprašanje... A ti nimaš imena?« Pers ji je že hotel nekaj zasoljenega odgovoriti, a se mu ni zdelo vredno prerekati se z nekakšno obtežilno sovo, zato je bil raje tiho. »Ti, Zatoker,« je zdaj spregovoril Levi, »zakaj pa ladja stoji?« Persu se je zazdelo vprašanje kar umestno, čeprav ga je zastavil Levi. Tudi on je imel neprestano občutek, da se Mahajana sploh ne premakne z mesta. »Zato, ker... Saj ne stoji!« ga je strupeno pogledala sova. »Vse se giblje. človek ne more dvakrat stopiti v isto reko..« »Kje pa vidiš kakšno reko? Ali nismo na morju?« se je začudil Levi. »Si že slišal za življenjsko zgodbo obtežilne sove?« se je, ker ni dobil odgovora, obrnil k Persu. »Zatoker je postala obtežilna sova zato, ker je nočna ptica in ob belem dnevu misli narobe. Tako je sprva do jutra premišljevala, če naj gre ali ostane. No, in potem se je odločila, da bo ponoči postala filozof, čeprav je že stara in obtolčena. Nil novi sub sole. ‒ Poslušaj, Zatoker, zakaj pa ne moreš delati podnevi? Pers je že hotel naprositi Levega, da mu vse skupaj še enkrat ponovi, a ga je obtežilna sova prehitela z odgovorom. Rekla je: »Zato, ker ni treba delati in govoriti kot tisti, ki spijo.« »Sreča moja,« si je mislil Pers, »da tale sova ne frči.« »Zakaj pa to misliš?« je vprašal Desni. »Zato, ker...« se je, kot bi ustrelil, oglasila obtežilna sova. Ko pa je ugotovila, da vprašanje ni bilo namenjeno njej, je zamežikala in rekla: »A ja, njega si vprašal.« In umolknila. Zdaj se je Persu posvetilo, da se obtežilna sova oglasi zmerom takrat, kadar kdo izreče besedo zakaj. »To je Zatokerjev pogojni refleks,« mu je pojasnil Desni. »Pri premišljujočih ljudeh ‒ in sovah ‒ vsak zakaj potegne za sabo tudi svoj zato. Ampak kaj si hotel reči s tistim 'sreča moja'? Nisi dokončal misli. Saj bi jo tudi sam lahko dokončal, pa ne maram očitkov, da komu kaj podtikam.« Iz žepa je privlekel beležnico in si začel zapisovati. »Če bi obtežilna sova frfotala po sobi, bi se lahko zadela v okno ali pa komu v glavo,« je rekel Pers. »Potem bi bila še bolj obtolčena, kot že je. In tako bi bili vsi na škodi.« »To pa je presneto res,« je rekel Desni in se zamislil. »Najbrž je prav zato iz alabastra. ‒ Zdajle ti bom dal pa šah!« je napovedal Levemu. Pers ju ni maral več motiti. A saj si v pogovoru z njima tudi ni kaj prida zbistril svojih zmedenih vtisov o tem, kar je videl na ladji. Zdelo se mu je, da je vse nekako postavljeno na glavo, kot da se je znašel v nekakšnem polsnu, kjer se človek ne more več zanašati na svojo zdravo pamet. Pueret se je medtem približal Persu in ga z resnim obrazom vprašal: »Si kozorog ali vodnar?« »Ne eno ne drugo,« je odgovoril Pers. »Zakaj sprašuješ?« »Zato, ker,« je planila obtežilna sova in za hip pomolčala, nato pa rekla: »Aja, saj ni zame. Ampak vseeno rečem: Ne maram strelcev. Nesrečo prinašajo.« »Veš,« je rekel Pueret, »hude stvari se godijo na nebu. Zato je zelo važno, v katerem nebesnem znamenju si rojen. Mogoče ti lahko pomagam.« Pers ni vedel, kaj naj si misli o tej pomoči, a se je kljub temu Pueretu vljudno zahvalil, saj je bil deček na moč ljubek. Njegova resnobnost pa ga je naredila še očarljivejšega. »Hvala,« je rekel. »Ali si že dolgo poccolo na Mahajani?« »Kaj pa je to dolgo?« ga je začudeno vprašal Pueret. Pers je požrl slino. »Spozna se na horoskop, ne ve pa, kaj je dolgo,« je razočarano pomislil. »Dolgo je, če nimaš pod milim nebom nič pametnega početi, pa se prekladaš gor in dol in mine dan!« »Mhm,« je prekimal deček, »torej je dolgo zmeraj zunaj?« Pers ga je začudeno pogledal. »Kakšno zvezo pa ima to?« »Saj si rekel, da je dolgo pod milim nebom.« »No, ne samo tam, tudi notri je. To pomeni, da ti je dolg čas.« »Aha, zdaj razumem. Vprašal si me, če mi je dolg čas na ladji? Kaj pa je to čas?« Zdaj je bil Pers še bolj začuden. »Da me tale Pueret ne vleče za nos?« ga je spreletelo. »Saj to vendar vse vsak otrok v vrtcu.« Nezaupljivo je pogledal dečka, toda ta je zrl vanj z resnim in pričakujočim obrazom. »Čas je recimo, no, en dan,« je rekel. »To je tak, lepo zaokrožen čas.« »Ne vem,« se je globoko zamislil Pueret. »Za tako zaokrožen čas pa še nisem slišal. Ali ga lahko vidim s teleskopom?« »Veš kaj, moj dragi Pueret, tvoja nevednost presega vse meje. Bi me res rad prepričal, da ne veš, kaj je dan?« »Prosim te, ne bodi hud name,« je rekel tiho deček, »ampak res ne vem, kaj je dan.« »Dan je čas med jutrom in večerom, če ti to kaj pove,« je odrezal Pers, da bi čimprej končal brezupni pogovor. »Mogoče si boš lažje predstavljal, če rečem med zajtrkom in večerjo,« je pristavil. »Najbrž si se zmotil: med večerjo in zajtrkom,« je pohitel deček. »Pri nas na Mahajani pa takrat ni dan, temveč noč.« Zdaj se je Persu posvetilo, da deček res ne vem kaj je dan, ampak samo kaj je noč. Saj je bil tudi videti ves bled in prozoren v obraz kot pergament. »Ubogi otrok večne noči, ki nikoli ni videl sonca,« je pomislil in kradoma pogledal Desnega, ki je ravno razpostavljal figure na šahovnici za novo igro. Prav nič si ni želel, da bi prebral njegove misli in vtikal nos v stvari, za katere mu nič mar. Na srečo je mirovala tudi obtežilna sova, ki bi se seveda takoj oglasila, brž ko bi padla beseda zakaj. Pers je skrbno pazil, da je ni uporabil. Zdajle res ni bil razpoložen za njeno modrovanje. Tole stvar s Pueretom mora razčistiti do kraja. »In časa torej tudi ne poznaš?« je rekel. »Ali noč nima nobene manjše enote od sebe?« »To pa ne,« je vzkliknil Pueret. »Najmanjša enota noči je svetlobna sekunda. Potem so pa še desetinke, stotinke in tako dalje.« »Kaj pa minuta? Pa ura... In tako dalje,« je vprašal Pers. »Seveda. Ena svetlobna ura ima šestdeset svetlobnih minut in tri tisoč šesto svetlobnih sekund« »Zares nenavadno. Pri nas s tem merimo razdaljo, ki jo v eni uri prepotuje svetloba ne pa čas.« »Kaj je to čas?« je spet vprašal deček. »Tako čudno se izražaš. Pomisli malo na to, da ne razumem vsega.« »Prav, ne bom več govoril o času. Vendar pa me zanima, kako je tu z leti? Vprašal te bom nekaj zelo preprostega: Koliko si star?« »O, to ti pa lahko takoj odgovorim,« je veselo odvrnil Pueret, in stopil k teleskopu. Medtem ko je opazoval nebo, je našteval: »Devet svetlobnih let, pol svetlobnega mesca, pet svetlobnih ur in tako dalje pa nekaj korakov.« »Kaj pa so to kvarki?« je osuplo vprašal Pers. »Ah, no, saj veš,« je vzkliknil deček, »Kvarki nastanejo ob sekundnem mrku.« »Če to ni za ponoret,« je vzdihnil Pers. »Kaj pa je spet to?« »A sekundni mrk? Ta nastopi takrat, ko svetlobna sekunda razpade v prah.« »Že razumem,« je prikimal Pers, čeprav tega ni mogel trditi s kdove kakšno gotovostjo. »Zakaj pa ti je treba gledati skoz teleskop?« Še isti hip se je ugriznil v jezik, kajti obtežilna sova je brž odprla kljun in rekla: »Zato, ker... Aja, saj nisi mene vprašal.« In ga je spet zaprla. »Kako čudno sprašuješ!« se je zavzel Pueret. »Zto vendar, ker je vse zapisano v zvezdah. Poglej tamle lahko prebereš, koliko je star kapitan.« Pomignil je Persu, naj pogleda skoz teleskop. A če je Pers še tako napenjal oči, ni mogel v zvezdah razbrati prav ničesar. Komaj da je razločil Veliki in Mali voz. »Ne bom rekel, da nič ne vidim,« je zamrmral. »Tamle sta Veliki in Mali voz. In tamle je najbrž Saturn. Kje pa so zapisana kapitanova leta, vem prav toliko kot tale noč.« »Oprosti,« je rekel Pueret, »kaj se nisi nikoli učil zvezdnega branja? Prav zelo si nepismen.« Persa je zalila rdečica, kajti deček je bil zares ogorčen zaradi njegovega neznanja. »Pa ti povej,« je hitro rekel, da Pueret ne bi opazil njegove zadrege. »Ampak brez izmišljanja.« Deček ga je samo očitajoče pogledal in ni rekel nič. Pristavil je oko k teleskopu in dejal: »Natanko perdeset svetlobnih let, en svetlobni teden, deset svetlobnih ur in tako dalje ter nekaj kvarkov. Toliko je sedajle star kapitan Mark.« »Nisem vedel, da mu je ime Mark,« je rekel Pers. »Ampak povej mi, ali so kvarki tako zelo važni, da jih moraš omenjati pri vsakem štetju let? Saj so le navaden svetlobni prah.« »Kako navaden?« je ugovarjal deček. »Brez njih ne bi bilo mesečine, ki jo imam zelo rad. Kvarkov namreč ne vidiš z očesom, ampak s srcem. Mesečina je narejena iz samih sekundnih mrkov; kdor jih hoče občutiti, mora imeti zanje odprto srce, ne oko. Ti je zdaj jasno, da jih moram omenjati prav zato, ker se ne vidijo in so skrivnost.« Temu bi jaz rekel ljubezen. Srce, ki je odprto za skrivnost, je zaljubljeno srce,« je tiho pripomnil Pers. »Mogoče. Nisem še slišal za to,« je zamišljeno odvrnil deček. »Če je tisto, kar imaš rad, eno samo neskončno utrinjanje sekund, pa ob tem sploh ne občutiš minevanje časa, potem je to ljubezen. Podobna je nekakšni skrivnostni mrščavici,« mu je skušal pojasniti Pers. »To je tako, kot da si in nisi hkrati. Razumeš?« Vendar Pueret ni razumel niti besede. S široko odprtimi očmi je zrl vanj in rekel: »Zelo rad bi spoznal ljubezen. Slišati je lepo, čeprav govoriš strašno nerazumljivo. Kako pa je to, da si in nisi hkrati?« Pers je bil v zadregi. Le kako naj večnemu dečku razloži tako zapleteno stvar, kot je ljubezen, saj je pogosto ne razumejo niti odrasli ljudje, čeprav jo imajo tolikokrat na jeziku. Ljubezen je treba občutiti, zato je težko izraziti z besedami in stavki. Samo takrat, kadar jih sama polaga na jezik, so pravi in resnični. Zgolj z razumom je ljubezen zelo težko razložiti. Nekaj časa sta molčala, medtem ko je Pers pri sebi zavzeto iskal prave besede. »Recimo,« je naposled rekel, »da bi ti imel sestrico. Dajva ji ime Majhnica, ker bi bila to še majhna deklica, vendar ne dosti manjša od tebe. Skupaj bi živela in se imela rada. Saj bi jo imel rad, ne?« »Zelo rad bi imel sestrico,« je odgovoril Pueret, »Zelo rad... kot mesečino. Ali je to mogoče?« »To je odvisno od tebe.« »Od mene?« se je začudil deček. »Seveda. Odvisno je od tega, če bi ji odprl srce in ji dovolil, da te vedno spominja nase. Še ko bi gledal zvezde na nočnem nebu, bi niti za hip ne pozabil nanjo.« »To bi bilo lepo,« je vzkliknil Pueret. »In ko bi ona gledala zvezde, tudi ne bi pozabila name, kajne?« »Drug drugega bi spominjala nase in tako bi bila zmeraj skupaj.« »Ampak...« je rekel deček zamišljeno, »ampak to ni odvisno samo od mene. Tudi ona bi mi morala dovoliti v svojem srcu, da jo spominjam nase.« »Res je, to je odvisno od nje.« »Potem je od obeh odvisno, da drug drugemu zmerom spominjava nase, ali ne?« »Da, tako bi bila vsak trenutek skupaj. Ljubezen je to, da sta na primer ti in Majhnica odvisna drug od drugega.« »Kako pa se naredi, da postaneš odvisen?« je vznemirjeno vprašal Pueret. »Tako rad bi postal odvisen.« »Imeti moraš zelo močno željo, da bi te Majhnica spominjala nase. Potem je lahko.« »In takrat nastane mrščavica, ko ne veš, ali ali nisi.« »Da.« »Zdi se mi,« je rekel Pueret, »da sem že bil odvisen.« »Res? Po čem to sklepaš?« je vprašal Pers. »Le vedel nisem, da je to ljubezen,« je nadaljeval deček. Kadar sije mesečina, me v srcu nekaj spominja nase in tako nisem več sam.« »In ne veš, kaj ali kdo je to? Bolj odpri srce, pa boš spoznal,« je rekel Pers. »Bojim se tega,« je odvrnil deček. »Ne vem, če bi prenesel.« »Nikar,« je rekel Pers, »ali si ne želiš imeti sestrice?« »Seveda si želim. Tako rad bi bil odvisen, a se bojim tistega, ko hkrati si in nisi, saj veš.« »Ampak saj to ni nič hudega. Takrat niti ne pomisliš na to, da si odvisen. Če nočep biti sam, se ne smeš bati ničesar.« Pers je pomislil, da je to vsekakor laže reči, kot pa storiti, saj se je še dobro spominjal, kako je nekoč tudi sam zahrepenel po ljubezni. Takrat je spoznal dekle, ki ga je imela rada, vendar se je zbal zase zaradi znanosti, ki zahteva celega človeka, ne pa da si in nisi hkrati. Zato je raje ostal sam do današnjega dne. »Res sem že občutil tisto mrščavico,« se je zamišljeno oglasil Pueret in pretrgal molk, ki je zavladal med njima. »Tako čudno in skrivnostno je bilo. Prepričan sem, da imam sestrico, samo najti jo moram. Ali misliš, da bo težko?« »Če se boš bal...« »Ne bom se bal. zdaj vem, da čaka name.« Pers ni rekel ničesar. Čutil je, da je deček zelo osamljen in da si želi ljubezni. Vendar ni mogel nič storiti zanj, kajti vedel je, da si v tem lahko pomaga le sam. Zdaj je razumel, zakaj je tako resen in zamišljen. Objel je Puereta okrog ramen in se ravno pripravljal, da ga naprosi, naj mu prebere iz zvezd horoskop, ko se je v sprejemnici razlegel mirni kapitanov glas: »Three quarks for Master Mark!« Govoril je v angleščini kot vsi kapitani na svetu. To pomeni: Napravite mi v svojih glavah tri svetlobne hipe prostora, da bom lahko v miru povedal, kar mislim!« je Persu razložil deček. Vsi so prisluhnili. Skoraj bi se lahko slišal las, ki bi padel na tla. Pers je po tem presodil, da kapitan mark uživa na ladji neznansko spoštovanje. »Sinko,« je rekel kapitan Mark, »ali mi lahko poveš, kaj si videl v zvezdah? Skoraj bi pozabil vprašati. je kaj novega?« »Med Veneroidi in Marsopodi se je razdivjala komunikacijska vojna,« je odvrnil Pueret. »To ni nič novega,« je rekel kapitan Mark. »Dobrega pa tudi ne. In kateri so hujši?« »Marsopodi zahtevajo, naj se jim Veneroidi opravičijo, ker jim gre bolje kot njim. Drugače bodo podrli tja z vojsko. Pravijo, naj se pripravijo, ker da ne bodo več prenašali te neenakosti.« »Slišiš, stara sablja, vojna bo,« je veselo vzkliknil Desni. »Ne gre drugače. To je zgodovina, ne šah.« »Zakaj pa ti je zgodovina bolj všeč kot šah?« je vprašal levi. »Če bi ne bilo šaha, bi si izmislil pa kaj drugega, medtem ko si zgodovine ni mogoče izmisliti...« »Zato, ker,« se je oglasila obtežilna sova, ki je ravno nekaj premišljevala in je zaradi tega malce zamudila. »Treba je vedeti, da je vojna splošen pojav, da je pravo prepir in da se vse dogaja po prepiru in potrebi,« je zdrdrala in se šele potem spomnila, da vprašanje ni bilo namenjeno njej, zako je pristavila: »Aja, saj nisi mene vprašal.« In umolknila. Pers si je moral priznati, da je Levi za svojo pamet povedal nekaj zelo razumnih stavkov, zato je pozorno prisluhnil, ko je nadaljeval: »In če bi bilo po mojem, bi namesto šaha raje igral zgodovino, in ko bi požrl vse črne kmete, bi si izmislil kaj drugega, dokler ne bi bil mat.« »To je pa čisto brez repa in glave,« je razočaran vzdihnil Pers. »Pa je kar dobro kazalo. Če samo pomislim...« »Kar pomisli, zelo me zanima,« ga je spodbujal Desni,« od tega je odvisna moja kariera.« »Kaj?« se je zavzel Pers. »Kako bi rekel, no, moje napredovanje. Kolikor prebranih misli, toliko višji položaj.« Pers si zdaj raje ni nič mislil, ker mu ni bilo všeč, da se Desni poslužuje njegovih misli za napredovanje. To se mu je zdelo nizkotno. »Če hočeš napredovati, sam misli. Zakaj se okoriščaš z mislimi drugih?« je rekel jezno, še posebej, ker je na podobne primere naletel tudi na področju svoje znanosti. »Zato, ker je neumnost bolje prekrivati,« se je oglasila obtežilna sova. »Samo kako ob zabavi in vinu? ‒ Aja, saj nisi mene vprašal.« »Jaz nikoli ne pojem vina,« je užaljeno odvrnil Desni. »Kaj bi pa rekli nardejeni? Si me že kdaj videla, da bi se zabaval, Zatoker?« »To ne,« se je vmešal levi. »Za tajna poročila bi pa rekel...« »Da drži jezik za zobmi,« ga je skozi zobe nadrl desni. Obtežilna sova pa mu ni odgovorila, ker ni pravilno zastavil vprašanja. Pers se je spomnil njenih besed o vojni kot splošnem pojavu, ker je bilo z družboslovnega vidika nedvomno vredno premisleka. Tisti, ki veliko govorijo o miru, imajo zmerom za bregom kakšno vojno, je premišljeval. Torej ima Zatoker prav. ‒ Delajmo, kot da bo tisoč let mir, a pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna! je nekoč slišal razglašati ljudstvi nekega generala, ki je bil vzor miroljubnega državnika. Za raziskovalca različnih življenjskih razmer in odnosov med ljudmi pa je prav gotovo še posebej vznemirljivo vprašanje o miru, kadar se ljudje tepejo zanj z orožjem v roki. ‒ Mir bomo branili do zadnje kaplje krvi! je pogosto slišati iz ust takšnih bojevnikov za mir. Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da se sploh ne motijo. Saj je največji mir, ki ga človek lahko doseže, mir mrtvih. Kdor hoče preliti zadnjo kapljo krvi, si očitno želi zagotoviti prav ta mir, ki ga ni treba braniti pred nikomer, saj so mrtvi najbolj miroljubni ljudje na svetu. Pers bi še naprej skrivaj razpredal svoje misli, kajti umaknil se je pred Desnim čisto v nasprotni kot sprejemnice h knjižnim policam, tako da mu je obračal hrbet, ko je znova spregovoril kapitan Mark. »Sinko,« je rekel, »ali se zdajle gibljemo v ptolemejskem zvezdnem sistemu ali smo že v galilejskem? Poglej no na zvezdno karto.« Medtem ko je deček gledal skoz teleskop in nato svoje ugotovitve primerjaj z vesoljsko karto, da bi tako določil natančni položaj Mahajane, sta Levi in Desni ugibala, koliko vozlov je ladja že preplula. »Jaz pravim, da tri,« je rekel Levi. »Zakaj pa tri? Več!« je ugovarjal Desni. »Če misliš svetlobne vozle?« »Zato, ker... Aja,« se je oglasila obtežilna sova in utihnila. »Jaz nič ne mislim. Zakaj pa svetlobne vozle? Saj je noč in tri je ravno pravo število, če odštejem zvezde...« »Zato, ker...« se je ob besedi zakaj spet vtaknila vmes obtežilna sova. »No, kar povej, kaj misliš, Zatoker?« je rekel Desni, ki se mu očitno ni dalo več prerekati z Levim. »Zato, ker če ne bi bilo sonca, bi bila kljub drugim zvezdam noč,« je zdrzdrala obtežilna sova. »No, vidiš, zato je treba noči pustiti zvezde, ne pa ji jih odštevati,« je nejevoljno pripomnil Desni, premaknil kraljico na šahovnici in zagodel: »Šah-mat!« Levi je s srdito kretnjo podrl preostale figure na šahovnici in začel kuhati mulo. Pers si je v tišini, ki je zdaj zavladala v sprejemnici, začel ogledovati knjige. Tu in tam je katero vzel v roke, odpihnil prah z nje in jo prelista. Bile so v vseh mogočih jezikih, zato se je spraševal, kdo to bere. Razen zvezdoznanskih in vedeževalnih del iz svetovne klasike je bilo tu še vse polno koristnih priročnikov, kot na primer Naredi si sam, kot veš in znaš ali Kako umiriti viharje, pa raznih leksikonov, slovarjev, atlantov in pesmaric. Pers je vzel v roke Pesmarico rabljenih okusov, ki je govorila o tem, kako se lahko različni okusi mešajo med sabo, kdaj kateremu poteče rok in se pokvari, na kakšen način se da pripraviti novega, v čem so prednosti okusa za leporečje od okusa za laž in podobno. Vsako poglavje se je končalo s slavospevom, zato so bile priložene tudi note. Knjiga je že hudo cvetela, kar je bil prepričljiv dokaz za to, da je bila v resnici kar precej rabljena. Med zgodovinskimi deli je zbujal vtis novosti Kratki življenjepis smeha, ki mu je bil dodan rodovnik, zelo domiselno pa je bila napisana in ilustrirana tudi Zgodovina boljšega jutri, prvi del, medtem ko drugi očitno še ni izšel. Persa je sevda zanimala predvsem družboslovna literatura. Tu je odkril nekaj izrednih primerkov. »Poglej no,« si je dejal, ko je polistal po debeli, v usnje vezani knjigi: »Družbena ureditev Veneroidov in Marsopodov. Tole bom bral, da mi bo hitreje minil čas na ladji.« »Ta knjiga je prepovedana,« se je tedaj oglasil Desni, »je pa zelo pereča.« »Zakaj je prepovedana?« se je začudil Pers. »Mislil sem, da ni več prepovedanih knjig.« »Zato, ker je tudi najpopolnejši svet kakor na slepo zmetan kup smeti,« je rekla obtežilna sova. »O tem res ni nobenega dvoma,« si je mislil Pers. »Vendar naj mi kdo odgovori na moje vprašanje.« »Kaj si pa vprašal?« mu je bil takoj pripravljen ustreči Levi, ki je že pozabil na užaljenost zaradi izgubljene partije šaha. »Kdo je prepovedal to knjigo? Saj vendar ni mogoče, da je ne bi smel brati, če me zanima. Zakaj pa je pereča?« »Zato, ker,« se je oglasila obtežilna sova, »je tudi voljo enega poslušati zakon.« »No, potem se te volje ne sme prepovedati. Če me je volja, da jo berem...« »Ja veš,« ga je prekinil Levi, »saj prav zato je pereča, in bi jo bilo treba prepovedati, mogoče celo zažgati, ker so Veneroidi in Marsopodi naredili veliko škode v vesolju in je zelo možno, da ta ureditev sploh ne velja več, če poslušaš voljo enega kot zakon, pa je šah-mat.« »Presneto,« si je mislil Pers, »zdaj sem pa vse zvedel.« »Sploh ne,« se je oglasil Desni, »to je komaj delček vsega. Še dosti več ti lahko pove.« Kapitan Mark, ki je doslej mirno poslušal to besedičenje, je dvignil svoj mesečno beli obraz iznad pisalne mize. »Three quarks for Master Mark!« Po kratkem premolku, s katerim je dosegel, da so se vsi umirili, je nadaljeval: »Beri, kar želiš brati. Saj kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri. Zdaj, ko si izrazil svojo željo, knjiga ni več prepovedana, kot tudi nikoli ni bila. Stvar je v tem, da se zdi ljudem nekaj prepovedano, ker nimajo zadosti svoje volje. Tako se ustvarja vtis prepovedanosti, saj je to za marsikoga udobnejše, kot pa če ima svoje volje. Ampak tako življenje je zelo omejeno po duhu, zato je v čast in veselje samo nevednežem in policajem.« Tu je premolknil in se z levim ušesom nekoliko nagnil proti Janusu, človeku z dvema obrazoma, kot da prisluškuje, kaj se mu podi po glavi, nato pa nadaljeval: »Kdor ne okusi rajskega sadeža, bo zmerom mislil, da živi v paradižu, v resnici pa se je le navadil na omejenost. Tako je to.« Pers je vljudno prikimal, vtaknil knjigo po pazduho in se namenil, da sede v naslonjač pri šahovski mizici, kjer je Desni brez besed bolščal predse, Levi pa je, kot da se ga vse skupaj ne tiče, nekaj žvečil. Pers je obstal in vprašal kapitana: »Ali ste že dolgo kapitan na Mahajani? Tako modrih besed še nisem slišal, odkar sem tu. Gotovo imate veliko dela? Toliko papirjev človek redko vidi na kakšni pisalni mizi.« »Hm, kh,« se je odkašljal kapitan Mark. »Tu si zapisujem, kar vidim v sanjah. Deček pa mi pomaga,« je pokazal na Puereta, »kadar mora kakšno stvar preveriti v zvezdah. Nič se ne morem pritoževati. Vse noči delam, drugače sploh ne bi bil srečen.« »To se vam bere z obraza,« je rekel Pers. »Malo je srečnih ljudi na svetu.« »Zato pa sem na Mahajani že trideset svetlobnih let. Kako pa je kaj na oni strani?« »Na kateri?« se je začudil Pers. »No, tam na dnevni. Saj si prišel od tam, ne?« Pers ni vedel, kaj bi odgovoril, saj je bilo vprašanje izrečeno preveč splošno, kot če bi kdo rekel: Kako si kaj? ali: Danes je pa lepo vreme, a ne? ali: Saj se še vidimo? in podobno. In res se mu ni bilo treba truditi z odgovorom, ker se je kapitan Mark že spet zatopil v svoje papirje in je kar pozabil nanj. Tedaj pa je Pueret, ki je stal pri teleskopu in se razgledoval po nočnem nebu, veselo vzkliknil: »Našel sem. Prav zdaj smo zapluli v galilejski zvezdni sistem mimo rta Eppur si muove. Toda znamenja na nebu ne kažejo nič dobrega,« je dodal zaskrbljeno. »Bojim se odpreti srce.« Kapitan Mark je vzdignil glavo. Tako ga še ni slišal govoriti. Na čelu se mu je zarisala guba, vendar ni rekel ničesar. »Zakaj pa se bojiš, piccolo moj?« je Puereta nagovoril Desni. »Zato, ker ima duša mero, ki samo sebe povečuje,« je planila obtežilna sova in zamežikala z rumenimi očmi. »Aja, saj nisi mene vprašal,« se je opravičila. »Še sam ne vem,« je odvrnil Pueret, ki je pazljivo prisluhnil obtežilni sovi. »Najbrž zaradi tega, kar je povedala Zatoker. V mesečini je toliko sekundnih mrkov. Kdo ve, ali me sestrica ne spominja nase. Tako čudno postajam odvisen.« Kapitanu Marku se je razjasnil obraz in na ustih mu je zaigral blag nasmešek. »Torej ima tudi večni deček svoje skrivnost,« je zamrmral sam pri sebi. »Duša mi rase, pa je zbegan. Počasi se bo že privadil.« »Oprosti, Pueret, ampak s tem, kar si zdajle povedal, mi nisi prav nič pojasnil,« je v dečka silil Desni. »Kaj si pa mislil s tisto odvisnostjo?« »Kaj, kaj, kaj,« se je vmešal Levi. »Saj si tudi ti odvisen od mene, in če ne bi bila isti človek dva obraza, ne bi igrala šaha sama s sabo in bi jaz vedno zmagal, ne ti, tako pa moram prenašati, da mi žreš kmete in sploh nisem nesrečen, kar je pravzaprav čudno, se ti ne zdi?« »To je zato, ker imaš narobe zasukano pamet,« mu je odvrnil Desni. »To se mi zdi.« »Kako zasukano?« ga je začudeno pogledal Levi. »Tako ‒ narobe obrnjeno kot nogavico. In seveda dobro oprano.« »Ne vem,« je resno rekel Levi. »To prvič slišim. Ali res misliš, da je oprana?« »Kako da ne. In malo uskočena od pranja.« Levi se je malo zamislil, nato pa rekel: »Do tega trenutka nisem opazil, da bi me tiščala. Če je to res, bi mi gotovo palec pogledal skoznjo.« Levi si je sezul desni čevelj in si ogledoval nogavico. »Kdor nima pameti v glavi, jo ima v nogavici,« je vzdihnil Desni in zavil z očmi. Levemu s svojim zbadanjem očitno ni mogel priti do živega. Pers je z zanimanjem prisluhnil čudnemu pogovoru človeka z dvema obrazoma in se pri sebi hahljal. Že je hotel vprašati Desnega, s kakšnimi sredstvi se pere pamet, ko se je Mahajana narahlo stresla, kot da bi z gredljem zapeljala na prod, ali se obdrgnila ob kakšno potuhnjeno čer. Pers je planil pokonci in se preplašen zagledal skozi okno ladijske sprejemnice na bledikavo gladino nočnega morja pred seboj. Na obzorju, do koder mu je pač segel pogled, se je razlivala žareča svetloba kot odsvit daljnega požara. »To so zanetili Veneroidi in Marsopodi,« je pomislil. »Torej je vojna že čisto blizu nas.« Tedaj je s svojim blagim, malce odsotnim glasom spet spregovoril kapitan Mark. »To je dan. Kar brez strahu, podrsali smo ob pomorsko čer dneva, zato bomo morali zdaj obrniti Mahajano v drugo smer. ‒ Mogoče bi zapluli v einsteinovski zvezdni sistem, kaj praviš?« se je obrnil k Pueretu, ki ni nič odgovoril, ampak je ves zamišljen strmel v rdečo črto na odprtem morju. Pers je odložil knjigo z družbeno ureditvijo Veneroidov in Marsopodov nazaj na polico in pristopil k dečku. »Napravil sem horoskop,« je rekel Pueret. »Na, vzemi ga s seboj.« Potisnil mu je v roke majhen list papirja. »Zakaj pa s seboj?« se je začudil Pers. »Saj ne grem nikamor.« »Zato, ker,« se je oglasila obtežilna sova, »ljudem ni boljše, če dobijo vse, kar si želijo. ‒ Aja...« In ni dorekla več stavka, ampak je kar zaprla kljun. »Prišel si na svoj trok, Pers,« je rekel kapitan Mark. »Jaz ga nikjer ne vidim, kapitan. Samo temno sivo morje je razlito vsenaokrog.« »Kaj pa tistale rdeča svetloba na obzorju, ki se vse bolj širi?« »Da. Saj sem ravno hotel reči. To so najbrž zanetili Veneroidi in Marsopodi, nesrečniki. Kakšen grozljiv pogled!« »Da kmalu bo dan,« je rekel kapitan Mark. »Posloviti se moramo.« Pers ga je strahoma pogledal. »Ampak... kapitan,« je ugovarjal. »Ta kos lepo zaokroženega časa v Velikonočnem morju, dragi Pers, čaka nate. Prispel si na svoj otok med jutrom in večerom.« Tema se je zmerom bolj redčila in Pers je že lahko razpoznaval obrise dnevnega sveta. V zraku so v čedaljem večjem številu kričali priči in vojna za obzorjem se je razbesnela v hrupno vsakdanjost. »Pa srečno!« se je poslovil kapitan Mark. »Ne pozabi na horoskop!« ga je opomnil Pueret. »Naj te spominja name. Zdaj se ne bojim več in sestrica čaka, da jo poiščem na drugi strani. Hvala ti,« je zašepetal. Janus, človek z dvema obrazoma, se je nakremžil, ker ga je motila svitajoča se dnevna svetloba. »Adija,« je rekel Levi. »Finis coronat opus.« »Kmalu spet nasvidenje. Gotovo se bova še srečala, saj človek ne more uiti usodi,« se je skrivnostno poslovil Desni in dodal: »Pojdimo brž od tod. Ta luč me ščemi v oči.« Obtežilna sova pa ni rekla nič. Pers je nemo strmel za Mahajano, ki je vsa razsvetljena kot kakšna sanjska prikazen neslišno odplula nazaj na odprto Velikonočno morje. Dolgo je napenjal oči, da bi še kje ujel njene obrise, vendar zaman. O ladji ni bilo niti najmanjšega sledu več, kot da se je razblinila v nič. Tu in tam je še ugledal medel utrinek luči, ki je očitno prihajal z njene palube, dokler niso pogasnile tudi te. Zmerom bolj je razločil dnevne čeri mesta, ob katere se je maloprej podrgnila Mahajana, in so se zdaj trdne in grozeče vzdigvale iz dna Velikonočnega morja. Za oknom se je vse bolj belil dan. Pers je v rokah še vedno stiskal horoskop večnega dečka. Razgrnil je papir in bral:

»Pueretov horoskop
Kdor je večni otrok noči,
nikdar ne zrase.
V njej s hrepenenjem razsvetljen živi
sam zase.

Brez konca išče pravo pot
iz nočnega okrilja.
A vse je le dolg niz zabolod
brez cilja.

In če je strelec, je zaklet
v ta beg in lov,
ki v njem zapušča črno sled
kot ples duhov.

Nikdar ne more iz noči
stopiti v dan.
Zato je, bolj ko k luči hrepeni,
v sebi razklan.«

Pers je ves presenečen strmel v hrapavi list papirja. Pueret je pesem napisal s pisavo, ki je razodevala naglico, a je bila kljub temu lepo razločna. »To naj bi mu pisalo v zvezdah?« se je prestrašil Pers. »Ne, ne verjamem...« Še enkrat je prebral pesem. »A vendar... zvezde ne lažejo. Ubogi deček, zato si tako želi najti sestrico.« Pers niti sam ni vedel, kako je pravzaprav prišel na to misel, saj horoskop ni imenjal nobene sestrice. Kljub temu je imel vtis, kot da je vsaka beseda v pesmi kriči po njej. »Dokler je ne bo našel, ne bo nikli odrasel in bo nesrečen,« je pomislil. »Ampak ‒ ali je odrasti sreča? Prava ljubezen nikoli ne odraste. Kdor živi brez hrepenenja, ne občuti skrivnosti. In kadar doseže cilj, je vsega konec. Tam je vse jasno kot beli dan.« Zalotil se je, da so ga misli odnesle daleč stran od tiste razumnosti, ki se mu je zmeraj zdela tako trdna in zanesljiva podlaga njegovemu znanstvenemu delu. To ga je zbegalo. Odložil je horoskop na mizo. »Temu ne bom nikoli prišel do dna,« je zamrmral. »Kar je zapisano v zvezdah, je skrivnost, ki je skrita razumu. Naj sveti iz noči kakor večna uganka.« Skrbno je prepognil papir, da ga shrani, na hrbtno stran pa pripisal: Mahajan, in zraven datum. V sobno tišino je začel surovo vdirati hrup. Pers je stopil k oknu in se ozrl v nebo. Obsijano je bilo s prvo sončno svetlobo, ki je popila vse zvezde. Dnevni čas se je bočil čez svet do kraja razviden in brez skrivnosti. »Strelec,« je rekel komaj slišno. »Kako sem lahko pozabil, da to velja tudi zame!« Ugasnil je namizno svetilko in se nemo zastrmel v datum, ki ga je pripisal. Tako je obsedel, zunaj pa je zmerom bolj naraščala vsakdanjost.« Tu se je zgodba o Mahajani končala, a s tem še ni bilo konec pisma. »Še danes hranim Pueretovo pesem pri sebi, ma chèrie, kajti to se mi je res zgodilo,« je pisal Žan-Žak. »Ne rečem, da nisem česa izpustil, saj bi popisovanje vseh nesmislov, ki se jih je znebil Levi, preveč razvleklo pripoved. Skrbno pa sem posnel pogovor s Pueretom, ki mi je nehote vzbudil spomine nate in na Jurija Pana. Saj veš, kako je s spomini in s zapomnevanjem. Jaz sem si z leti nabral kar precej tega, kar bom lahko pozabil. Tako ne bom razočaran v pozabljenem svetu. Enako želim tudi tebi, ma Petite. ‒ Srečno! Žan-Žak.« Pisec teh vrstic bi seveda rad zvedel, ali je deček Pueret našel sestrico, ki si jo je tako želel, da ne bi bil več sam. O tem zgodba žal ne govori. In tudi pismo ne. Vendar pa tolaži misel, ki jo je izrekla obtežilna sova, da namreč ljudem ni boljše, če dobijo vse, kar želijo. To je čista resnica. Zato naj si na to vprašanje vsakdo odgovori sam, kajti en sam odgovor za vse ljudi je laž.