Magnifikat sv. Cerkve (Ode)
| Magnifikat sv. Cerkve (Ode) Roma Silvin Sardenko |
| |||||||||
I.
Na čolnu ribiškem
moj prvi dom je stal.
Gospod je Simonu,
ubožcu ribiču,
v oblast me višjo dal.
Pomlad je moja
začela komaj cvesti;
ko mir sem božji
hotela svetu nesti –
vihar je zdivjal.
In kakor grlica
po skalnatih pečinah
zakrivala sem se
po zemeljskih globinah.
Vihar me ni končal.
Na plan sem vstala
z mladiko palmovo,
zapela himno
z besedo psalmovo:
Magnificat …
II.
Vse mesto vre naproti
in zgrinja mi na poti
z vihtečimi rokami
dehteče oljčne vejice.
Mir bodi z vami!
Po moji so besedi
obrazi prej jim bledi
kot ogenj zažareli:
»Poglejte! To je ona!
Hozana ti! Hozana!
Nevesta z Libanona!«
Nad mano himna plava
od katakomb do Kapitola.
In cesar sam hiti s prestola,
s poljubom se dotakne
mi prstana poročnega.
A jaz jih blagoslavljam
v imenu Vsemogočnega
in Najmodrejšega
in Najsvetejšega.
III.
Ni večje Samsonu
moči v naročje dal,
ni bil po Kralju vseh
maziljen David kralj,
in Salomonu ni
modrosti višje vžgal.
Edina jaz od njega,
maziljena Kraljica,
zasedla sem prestol.
Oltarji vsi so moji,
vsi tempeljni so moji,
in moj je Kapitol.
In kakor kukavice,
skotene v gnezdu tujem,
zbežala truma črna
bogov je in boginj.
Kraljestvo njih razbito,
kot se korintska vaza
z akantovimi listi
razbije v broj črepinj.
IV.
Na mojih svetih holmih
studenci vro blažilni;
prihajajo doljanci,
jeleni v žeji silni,
hladilni balzam pit.
Pod mojim nebom pada
oživljajoča mana,
izstradana krdela
in množica teptana
hite se naužit.
Doslej so plakali
obupni, žejni, strti;
in bliže ko življenju
čutili so se smrti
v egiptovski puščavi.
Doslej so čakali
na topli dih pomladi,
ki v polju kal predrami,
požene bil v ogradi,
zelên v pogorski travi.
V.
In ako materi
do lastnega sinù
ljubezen obnemore,
On mojega rodu
pozábiti ne more.
Med nebom in nižino
kot deblo životvorno
med nizko korenino
in med visoko krono
postavil dom je moj.
In hlad je rosnih tal
po deblu pôlje
do kronanih vrhov. –
Molitev vernih src
po meni vstaja
pred zlati tron Njegov.
Toplota z visočin
po deblu diha
do hladnih korenin. –
Z dobrotnega neba
po meni milost plava
do strtega srca.
VI.
POMNOŽIL rod bo moj
ko zvezde vrh neba,
ko pesek dnu morja.
In slednjo mojo pot
obsipal z blagoslovom
in vse pod enim krovom
v en sam zedinil rod.
Kraljevi Palatin
osamljeno strmi
iz nemih razvalin.
In kje so njega kralji?
Zakriti v davni dalji,
kjer več vrnitve ni.
a k meni milijoni
od vseh rodov, od vseh svetov
prihajajo – Nemara kdo
odpade – kot pero
iz orlovih mogočnih kril,
ko plava zmagujočih sil
visoko pod nebo –
Dvigujem se in plovem
v poletu vsak dan novem –
v imenu Jezusovem.