Magnetni deček
| Magnetni deček Milan Dekleva |
| |||||||||||
Milan Dekleva
MAGNETNI DEČEK
[uredi]
PRVI PRIZOR
Ko se oder osvetli, vidimo sobo s teleskopom, modelom sončnega sistema, retortami za kemične poskuse in aparatom za magnetenje. Stari učenjak ALBERT zavzeto dela, z zanimanjem ga opazuje deček NETEK.
NETEK (nestrpno): A si čarodej ali nisi?
ALBERT (raztreseno): Skrivnost vesolja je skrivnost
magnetizma. Če bi...
NETEK: Si ali nisi?
ALBERT: ... na velikih razdaljah planeti potovali po
silnicah magnetnega polja...
NETEK: Si ali nisi!
ALBERT: Če semkaj?
NETEK: Čarodej!
ALBERT: Čar? Odej? Čar odej je v tem, da si z odejo
pokrit in ti je toplo –
NETEK (nestrpno): Ne, ne čar odej! Imel sem te za
ča-rov-ni-ka!
ALBERT: Rov ni kača... Edino če si kačo zamislimo kot vodoravni rov, rov pa
kot navpično kačo -
NETEK: Ampak Albert, ti me sploh ne poslušaš! Rekel sem čarovnik!
ALBERT: A ja... (se smeje). Ti misliš čarovnik s paličico pa z zajci pa z
letečimi prti... Tak, ki žabje krake spreminja v omake? Tak, ki bedake začara v
mestne veljake? Ne, to pa nisem. Zagotovo.
NETEK: Se mi je zdelo. Sem kar vedel. (Jokavo.) Nimam sreče.
ALBERT: Jaz sem znanstvenik. Raziskovalec. Magnetolog.
ALBERTOV SONG
Magnetolog sem, magnetolog, krmar vseh znanstvenih strok, jaz vem, zakaj se vrti planet, na katerem si ti in vsi, ki nekoč so bili, in drugi, ki jih še ni. Magnetolog sem, magnetolog, prijatelj zvedavih otrok!
NETEK: Magnetolog?
ALBERT: Magnetolog. Študiram zvezde. In zveze. Iz
zvezdnih zvez zvem...
NETEK: No kaj?
ALBERT: ... Kako to, da se nekatere stvari privlačijo -
NETEK (poskoči od zanimanja): Saj to me zanima!
ALBERT (osuplo): Zakaj?
NETEK: Ker JAZ nisem privlačen. Noben me ne mara,
veš. Noben me ne razume. Prav ogibajo se me.
Zmerom me nekam pošiljajo -
ALBERT: Kdo?
NETEK: Vsi. In vie. (oponaša) Mama mi reče: Netek. ljubček, se res ne znaš
zabavat? Pusti me, vidiš_dane utegnem... Prijatelji me zmerjajo: Ne znaš se
igrat! Stran pojdi, boš spet vse pokvaril... Tovarišica me nadere: Netek, Netek,
ne poslušaš me, to mi ni všeč, nekaj razmišljaš po svoje, to mi ni všeč...
NETKOV SONG
Noben me ne mara, nikomur ni zame, nihče mi z nasmehom srca ne objame, ni ga človeka, ki drezal bi vame, koga naj moja otožnost prevzame?
NETEK (žalostno): Albert, kaj naj storim, da ne bi bil tako sam?
ALBERT (razmišlja): Če znanstveno preudarim, je osamljenost posledica - Aha,
ga že vem! Privlačen moraš bit, nezaustavljivo privlačen, kot magnet! Jasno!
Namagnetim te! Potem ne boš več Netek, ampak Magnetek, in boš pritegnil vse
okrog sebe... (Navdušeno skoči k aparatu za magnetenje.) Stopi semle... Tako,
tako... Nič se ne boj, malce te bo streslo, ko bom vključil električni tok... Zapri
oči in razmišljaj o ananasovih tortah ali košarki ali dnevu žena... Dobro, dobro,
pazi! (Brklja okrog aparata, vključi stikalo.) Zdaj (zaiskri se in pokadi, luč
ugasne). Pri hudiču, kaj pa je narobe? Uf, ta tehnika, nikoli ne veš, kaj te čaka...
Luč, luč, drugače bo igra fuč! (Oder se osvetli.) Končno. (Si globoko oddahne.)
Kar spotil sem se. Veš, včasih me mine, da bi se ukvarjal z izumiteljstvom...
Zaželim si, da bi bil vrtnar in bi obrezoval pušpanove grmičke... (Netek se mu začne približevati.) Stoooj! Ne hodi k meni, že itak me preveč privlačiš... (Se mu umika.)
NETEK (veselo): Rekel si, da te privlačim! Juuu! A bo tako tudi z drugimi?
ALBERT: Seveda, Magnetek, z vsemi. Pritegnil boš tovarišice in kresnice,
mame in dame, hlebce in zobotrebce, lovce in krovce, pesnice in
drevesnice,
morje in obzorje, brkače, sanjače, goslače, postopače...
NETEK: Prima, Albert, hvala ti, tako srečen sem. ALBERT (skromno): Je že v redu, Magnetek! Samo, poba, pazi na avtomobile in pile –
NETEK: Adijo, živjo... (Odhaja, a se še enkrat obrne.)
Želim ti, da bi izumil nekaj... nekaj močnega in
velikega in svetlega kot sonce -
DRUGI PRIZOR
Mestna ulica z drevesom. V krošnji sedi BAHAVI PTIČ, ki je podoben velikemu oskubljenemu golobu. Čudaški je, zajedljiv, kanček ljudomrznika. NETEK se prepevajoč bliža. Ko opazi ptiča, ga prijazno nagovori«
NETEK: Ej, dober dan (BAHAVI PTIČ se ošabno zmrdne
in ne odgovori.)
NETEK: Jaz sem Netek. In kdo si ti?
BAHAVI PTIČ (zaničljivo): Molči, čivkač! Motiš me!
NETEK: Prijazen ravno nisi -
BAHAVI PTIČ: Jaz sem pav, lovec daljav. Pavi pa nočemo biti prijazni. Mi
smo NAČELNO neprijazni!
SONG BAHAVEGA PTIČA
Načelno ne maram ljudi,
ker niso pokončni,
ampak so zviti;
to bi še šlo, a kaj,
ko ob tem so
zabiti kot stalaktiti!
NETEK (ga prekine): V redu. Ljudje so zviti in zabiti. Ampak od kdaj so,
če smem pripomniti, zviti stalaktiti?
Načelno ne maram ljudi,
ker imajo pritlehne pripombe.
Le pavom odprta je pot
do modrosti in sreče,
kajti njih miši so zračne,
predvsem pa visokoleteče!
NETEK (Se zasmeje): Pav? Saj si ko kakšna zmatrana kura -
BAHAVI PTIČ (togotno): Kako si drzneš, pritlikavi čvekač! Ne maram
ljudi. Še posebej me odbijajo otroci...
NETEK: Ampak meni si všeč. A ne bi bila prijatelja?
BAHAVI PTIČ: Pavi nismo prijatelji. Preveč smo pasivni in pametni, ti pajac.
Pasemo se v pastoralnih palačah... Če se ne odplaziš, te kljunem, pazi!
NETEK: Zleti bliže, bahač, bova videla -
BAHAVI PTIČ (naveličano): Prav, če že hočeš... (Želi sfrfotati na tla, takrat pa
ga Netek začne privlačevati, tako da se nanj »prilepi«. Nerodno plahuta in se ga
skuša otresti.) Pusti me, pusti, paglavec, kaj počneš? Pusti!
NETEK: Sploh te ne držim. Samo privlačen sem,
ti ni jasno?
BAHAVI PTIČ: Panika, pavi, panika!
NETEK: Pomiri se. Zapri kljun, spočij se od vsega hudega.
Zdaj moraš z mano. Kupil ti bom kikiriki... (odideta)
TRETJI PRIZOR
Mestna ulica. Po njej se prihuljeno plazi TAT. Klobuk ima potisnjen globoko na oči, pokrite s črno ruto. Za pasom sveženj vetrihov. Previdno se ozre okrog sebe, nagovori publiko.
TAT: Ste videli nekaj plavega? Ste videli nekaj plavega z velikimi čevlji in trdo kapo? Ste videli nekaj plavega z velikimi čevlji, trdo kapo in gumijevko, ki sliši na ime policaj? Ste videli nekaj plavega z velikimi čevlji, trdo kapo in gumijevko, ki sliši na ime policaj in sprašuje: imaš osebno izkaznico, ime očeta, matere, babice, dedka, stalnega bivališča, poklic, šola, smučaš, kam hodiš na počitnice, številka hranilnika? (Se spet ozre, potem si globoko oddahne.) A veste kdo sem? Inženir? Krojač? Kondukter? Ključavničar... (Zgrabi vitrihe in jih potrese.) Na neki način sem pa res ključavničar... (Se zarezi.) Blagajne odpiram, če se kaj zatakne... (Režaje.) In draguljarne in torbice in ženska srca...
TATOV SONG
Izkušen poklicni tat
ne mara zaklenjenih vrat.
Odprl jih bo - seveda brez prič -
naj bo za njimi le prazen nič;
naj bo za njimi le konjska figa, zlati zobje ali slaba knjiga.
(Tat zagleda POLICAJA, ki jo briše po ulici, se zasuče in zbeži. POLICAJ prisopiha do sredine odra, se ustavi, nagovori publiko.)
POLICAJ: Sem ga že skoraj začopatu, zakrknjenca! Ti baraba cefizljevska, je
bolj prebrisan kot moj komandir. Bi moral takoj vzet lisice pa CAK, CAK...
Ejga, kam je pa izhlapel, a si vidu? A tjale? (Kaže z roko.) Aha, si bom zapisal.
(Vzame beležko in čečka po njej, potem jo spravi v žep.) Tako. Zdaj pa pamet v
roke! (Dvigne gumijevko.) In za njim... (Odhiti z odra. Z druge strani žvižgaje
prihaja NETEK, za njim po prstih TAT.)
TAT: Hej, mali! (Netek ga pogleda.)
NETEK: Prosim?
TAT: Zakaj vlečeš tole kuro za sabo?
BAHAVI PTIČ: Kuro? Kumara kuštrava, kujon -
NETEK: To je pav.
TAT (se zarezi): Pav... Že vem, že vem. Zlata jajca nese, a ne?
NETEK: Samo ob sobotah in če ga znaš pravilno prosit...
TAT: Saj danes je sobota?
NETEK: Ja.
TAT: Kako ga je pa treba prosit?
NETEK: Rečeš...
Pav, ti bom dal solato,
če mi zneseš jajce zlato.
In ne vzemi ga nazaj,
sicer te zgrabi policaj!
TAT (se strese): Policaj? Kje je policaj?
NETEK: Najprej jajce, potem policaj! No, ga hočeš? TAT: Aha...
NETEK: Si si zapomnil pesmico?
TAT (napenja možgane in mrmra, potem bruhne): Gotovo, saj sem izkušen
poklicni tat -Pav, te bom dal v blato, če mi zneseš jajce zlato. In ne vzemi ga
nazaj, sicer ti tat zavije vrat!
BAHAVI PTIČ (zgroženo): Ti da si izkušen poklicni tat? Amater si. Analfabet.
Sraka žeparska tatinska. TATAR!
NETEK: Ni dobro. Vse si zamešal. Poslušaj še enkrat in
ponavljaj za menoj (Recitirata.)
Pav, ti bom dal solato,
če mi zneseš jajce zlato.
In ne vzemi ga nazaj,
sicer te zgrabi policaj!
TAT: Ne moreš spustit tega policaja?
NETEK: Jaz ne morem nikogar spustit. Poleg tega spadata
zlato jajce in policaj skupaj!
TAT (pomirljivo): Že prav, že prav... ga je že znesel?
NETEK: A policaj? TAT: Ma ne, pav.
NETEK (Se počoha po glavi): Ja, se mi zdi. Pridi bliže pa potipaj...
(TAT neučakano stopi k NETKU. Ta ga pritegne. TAT zbegan opleta in se skuša rešiti.)
TAT: Tristo kosmatih detektivov in vohljačev, kaj je zdaj to?
NETEK: Držim te, to je. (V tem trenutku zagledamo policaja, ki se sopeč bliža. Ko zagleda Ne tka z Bahavim ptičem in Tatom, se ustavi, zavihti gumijevko ; in zakliče.)
POLICAJ: V imenu osebne izkaznice, očeta, matere,
babice, dedka, stalnega bivališča, poklica, zadnje šole,
smučanja, številke hranilnika... STOOOJ!
TAT (vleče Netka proč): Steči! In to takoj!
NETEK: Stojim kot steber.
POLICAJ: Miruj!
NETEK: Mirujem kot mislec.
TAT: Mislec ne miruje! Mislec je vedno nemiren!
POLICAJ (grozeče): V keho greš, mulo! Lopova skrivaš!
Aretiran si! Odgovarjaš lahko samo z DA ali NE! Je
tistile onega za tvojim hrbtom tat zarotniški?
NETEK: Da.
POLICAJ: Aha. Torej sta povezana?
NETEK: Da.
POLICAJ: Aha. Torej si ti z njim, on pa s tabo?
NETEK: Da.
POLICAJ: Aha. Torej sta neločljiva?
NETEK: Da.
POLICAJ: Aha. Lepa tička, lepa! Za v kletko! (Pogleda BAHAVEGA PTIČA.) Kaj pa tale primerek fazana? Ukraden. Z univerze, a?
BAHAVI PTIČ (užaljeno): Z univerze! Ponižujoče!
Poniglavo! Če sem načelno zoper koga, so to policaji.
NETEK: To je pav in -
POLICAJ: DA ali NE! Je ukraden?
BAHAVI PTIČ: Vi mi kradete zrak. In razgled.
NETEK: Ne.
POLICAJ: Sumljivo..
POLICAJEV SONG
Sumljivo je vse, kar je sivo,
kar je rdeče
in kar teče.
Sumljivo je vse, kar je krivo,
kar je ravno
in kar ni javno.
Sumljivo je, kar ni umljivo,
kar jezik suče,
ali pa ključe.
POLICAJ: ... Bomo raziskali. Alo, z menoj (Stopi k
Netku, ujame se v njegovo magnetno polje in se prilepi
Tatu na hrbet. Nemočno vihti gumijevko.) Na pomoč!
Napad na uradno osebo! Motenje organa pri
izvrševanju dolžnosti!
NETEK: Ne pusti se motit. Saj lahko greš –
TAT (prijazno): Lepo prosim. Gospod lahko izvolijo oditi -BAHAVI PTIČ (nestrpno): Lahko se odplaziš... (Pokaže.)
Lahko se vkoplješ –
POLICAJ: Lahko grem? Če me privlačiš!
NETEK: No, vidiš. Sebi pripiši. Ne znašaj se nad mano...
(Policaj se še zmerom mohota.) Ne bodi ihtav. Gremo
raje na sprehod in si kakšno zapojmo!
POLICAJ: Vse vem! Spomin imam kot slon! Le čakaj, boš
ti zapel -
BAHAVI PTIČ: Vi ne pojete. Vi se samo pojate... (odidejo)
PETI PRIZOR
Mestna ulica. Nastopi tovarišica, ki jo najprimerneje označimo s pridevnikom: usmerjena. Ko zagleda Netka s spremstvom, zabodeno obstane.
TOVARIŠICA:/Netek, kaj pa podaljšano bivanje?
Tovarišija, kam ste sploh USMERJENI?
NETEK: Kam gremo, sami ne vemo -TOVARIŠICA:)Saj to je tisto! Brez cilja ste. Tavate.
Postopate. Se mohotarite. Pohajkujete. Se potepate -POLICAJ (ji pritegne): Ja ja, potlej pa pretep pa cigarete
pa skušnjave vseh sort... Ni za pozabit: priložnost dela
zmikavta, priložnost –
BAHAVI PTIČ: Priložnost dela primitivca.
TOVARIŠICA: Brez prave smeri ste. Zgubljenci –
NETEK: Tovarišica... saj nismo v šoli –
TOVARIŠICA: Učenec Netek, POVSOD je šola. Življenje
je nenehno izobraževanje –
TAT: Nikdar nisi dovolj dober mojster –
NETEK: Tovarišica, učitelji danes otrok ne smejo matrat.
Ne smejo jih te-ro-ri-zi-rat!
TOVARIŠICA (se razvname): Pravilno, Netek, pravilno...
(Zavpije.) Zdaj pa tišina! (Vsi obmolknejo in z
odprtimi usti spremljajo tovarišičin govorniški nastop.)
Kar pa nikakor ne pomeni| da jih ne usmerjajo,
oblikujejo, vodijo, nadzirajo, spodbujajo, prebujajo,gnetejo, plemenitijo in z znanjem sitijo... (Prehod v petje.)
TOVARIŠIČIN SONG
Šola ni prisila, šola le svetuje in da navodila, kaj naj storite, kako bo življenje postalo idila.
BAHAVI PTIČ (cinično): Poje kot dobra vila... samo še
krila bi rabila –
POLICAJ: Ne duhoviči preveč. Mene je šola veliko
naučila!
TOVARIŠICA: Ni videti, ni videti... Netek, si prepričan, da so tile vagabundi
prava družba zate?
NETEK: Nisem jih sam izbiral. Nisem jih sam zbiral. Kar lepijo se name —
TOVARIŠICA: Ne poslušaš me, že spet razmišljaš po svoje. (Premor, nato
izbruh.) Dovolj mi je svojeglavosti! Uredite se! Usmerite se! (Netku.) Ti pa z
menoj. (Se mu približa, deček jo pritegne v svoje magnetno polje. Tovarišica
zgubi nadzor nad sabo, nerodno se skuša iztrgati.) Kaj je zdaj to? Nikoli me nisi
privlačil -
BAHAVI PTIČ: Jaz tudi hodim za njim, pa načelno ne maram otrok... in
njihovih vzgojiteljev -
POLICAJ: Kot mož postave moram reči, da nisem zgubil glave -
TAT (zlobno): Če bi jo imel, bi ti jo že ukradel –
POLICAJ: Boš tiho, sramota cefizljevska! (Ga skuša
potipati s pendrekom... splošno prerivanje, medklici.)
TOVARIŠICA: Netek, nehaj! Dal mi beležko! Podpis, ukor, kazenska naloga, v kot, k ravnatelju, na svet šole... (Tovarišica je na robu joka.)
NETEK (jih miri): Lepo vas prosim, pomirite se. Saj nismo
na nogometni tekmi... ali na seji... Vam ni všeč, da vas
nekdo vodi? Da je vaš vodja nezaustavljivo privlačen?
Ni lahko bit ta glaven pa še privlačen...
ŠESTI PRIZOR
Mestna ulica z drevesom. Nenadoma po zraku prifrči STRAH. Ves belkast je, a tudi scufan in zaprašen. Na glavi ima dolgo spalno kapo s cofom. Nekajkrat preleti oder, nato »pristane« na ulici, obrnjen k občinstvu. Kašlja in si mane oči.
STRAH: Jaz sem arhivski straaah!
Jaz sem tajnik Strašilnega društva in podpredsednik Zveze za zaščito strahooov! (Kašlja.) Živim med zaprašenimi rokopisi mestnega arhiva (se Otresa), zato kašljam in vid mi peša... (Gleda v dvorano.) U! U! U! Sem vas že opazil... Se bojite, kaj? Se vam tresejo hlače. Vas slišim, kako šklepetate z zobmi. Kot pokvarjene kosilnice. In čisto prav je tako. Ker jaz sem kvaliteten strah, strah z rodovnikom, irhivski strah! Strašim tiste, ki imajo kaj na vesti, in one, ki nimajo vesti; tiste, ki imajo maslo na glavi, in one, ki imajo glavo na maslu...
STRAHOV SONG
Strašne stvari so povsod:
lahko jih najdeš na poti domov,
ali v smetnjaku, ko dvigneš pokrov.
Včasih prežijo nate v copatih, drugič so skrite v napeti zgodbi, - te so učene in znajo brati -najbolj nevarne, po moji sodbi, hrani naš mestni arhiv; skočijo vate, kadar si najmanj kriv!
... U! U! U! Še ste tu! Zakaj ste tu! Zakaj se pa tiščite skupaj? Še začel nisem s svojo zastrašujočo strašilno predstavo... (Zagleda Netkovo »procesijo«. Zavrešči od groze in se skrije za drevo, kjer trepeta ter se potihoma cmeri. Netek se ustavi pred drevesom in se čudi.)
NETEK: Sem mislil, da so strahovi samo v pravljicah. A si
iz pravljice?
STRAH (jeclja): N-n-e, iz Mestnega arhiva...
NETEK: Tam so tudi strahovi?
STRAH: Ja. Nas kar gomazi. M-m-ed rokopisi, veš...
POLICAJ: Sumljivo. Pri viru podatkov –
BAHAVI PTIČ: Si se zatekel v zgodovino, a
TAT (ščuva Policaja): Njega lovi, ne mene, njega... On je
res nevaren. Težek kaliber. Mogoče je celo politično
nevaren -
TOVARIŠICA (odločno): S strahovi smo na današnji
stopnji družbenega razvoja opravili!
NETEK (Strahu): Zakaj se tako treseš?
STRAH (skesano): S-s-strah me je...
NETEK: Lepa reč. Zdaj se že strahovi bojijo?
STRAH (zamahuje z roko): Proč pojdi, privid, prikazen,
peklenšček -
NETEK: Nič me ne žalju Bi se že lahko naučil manir, saj si dovolj star -
STRAH: Star že, star, a takega... čudostvora nisem videl v šesttisoč letih svojega življenja... Pa sem se srečal z mnogimi cesarji in princesami in umetniki in politiki... Ti si pa zmaj, nič drugega... Peteroglavi zmaj –
NETEK (se smeje): Bejž, bejž! Jaz sem... mi smo samo vesela družba. (Protesti.) Neločljiva tovarišija. (Protesti.) Prijateljska klapa -
STRAH: Ne boš me ukanil. Klan ste, ne klapa, klan!
Prijavil vas bom Zvezi za zaščito strahov –
NETEK: Motiš se. Pridi bliže, boš videl, kako smo
privlačni... (Strah nezaupljivo obleti-skupino, naredi nad ulico dva, tri zavoje, ko se jim v nekem trenutku preveč približa, ga Netkov magnetizem »posesa«, tako da se prilepi na Tovarišičin hrbet. Drugi privoščljivo komentirajo dogodek.)
STRAH: Saj ste res privlačni –
BAHAVI PTIČ: Kako se počutiš, klanovec?
POLICAJ: Še tak strah se slednjič ujame!
TOVARIŠICA (ga ogleduje): Čisto res je. Strah je skoz in skoz votel, okrog ga pa nič ni... Privid si. Videz.
Izmišljotina. Prah spomina!
TAT: Če bi bil jaz lahko privid -
NETEK: Pav, a ni čudovito? Tatu imamo, nihče nas ne bo ukradel. Policaja imamo in smo varni pred policijo. Tovarišico imamo, zato smo pametni in usmerjeni. Pa še strah, da se nam ni treba nikogar bati. A ni to fina pustolovščina?
BAHAVI PTIČ: Ne. To je pusta tolovajščina... (odidejo)
SEDMI PRIZOR
Nenadoma zaslišimo dekliški smeh. Izza drevesa stopi LJUBICA, lepa kot zrelo jabolko. NETEK jo presenečeno gleda.
LJUBICA: Joj, kako ste smešni! Kaj se pa igrate? A maškare?
NETEK (užaljeno): Nobene maškare! Jaz sem
najprivlačnejši deček na svetu in zato se ne more nihče odtrgat od mene!
LJUBICA (se smeji): Najprivlačnejši deček? Ne hecaj se no!
NETEK: Misliš, da se hecam?
LJUBICA: Ne, ne hecaš se. Važiš se!
NETEK: Da se važim? Zakaj sem pa pritegnil tegale ptiča
in policaja in tatu in tovarišico in in in celo strah? LJUBICA: Ne boš me ujel na limanice. Na privlačne fante se ne navežejo tovarišice in ptiči in strahovi in tatovi –
NETEK: Kdo pa?
LJUBICA (zapeljivo): Res ne veš?
NETEK (odkima): N-m.
LJUBICA: Punce.
NETEK (začudeno): Kakšne punce?
LJUBICA: Prijazne. Pametne. Poskočne. Prisrčne. Takšne, kot sem jaz.
BAHAVI PTIČ (jo oponaša): Prijazne. Prisrčne... Dokler jih bolje ne spoznaš –
NETEK (ponosno): A te privlačim, kaj?
LJUBICA (nagajivo): Še malo ne. Niso mi všeč fantje, ki
sc gre j o trapaste igre. Saj ste kot kakšna vrsta pred
mesnico.
POLICAJ: Alarmantno govorjenje! Nismo na
Poljskoslovaškem!
NETEK: Kaj si rekla?
LJUBICA: Vrsta pred mesnico. Ali pa recitatorji na šolski proslavi.
TOVARIŠICA: Ja kako se pa obnaša? To pride od preveč svobodne vzgoje. Pa televizija, kino,
disko... saj že v gledališču kvantajo!
NETEK: Recitatorji! Le počakaj! (Se ji približa, misleč, da
jo bo pritegnil. Ljubica se mu zmuzne na drugo stran odra.)
LJUBICA: Še posebej mi niso všeč fantje, ki se ne znajo
obnašat! Taki, ki grozijo deklicam –
NETEK (jezno): Pridi bliže, če si upaš. (Ljubica se mu
približa. Ko Netek skoči k njej, se mu znova izmakne.)
LJUBICA (mu nagaja): Nič ne bo... nič ne bo...
NETEK (cepeta od besa): Sem magnetni deček ali nisem?
Zakaj te ne privlačim? Zakaj te ne morem pritegnit?
LJUBICA: Ker si neroden. In grob. Šlampast grobijan!
NETEK (obupano, na robu joka): Sploh nisem najprivlačnejši deček na svetu! Sploh nisem privlačen! Ne maram se! Šel bom v puščavo in bom umrl od žeje!
LJUBICA (zvodljivo): A te ni škoda?
NETEK: Ne ni. Šlampastih grobijanov ni treba na tem svetu. Tako kot potresov, komarjev in domačih nalog. Odveč sem, razumeš. Odvečen!
LJUBICA: Ti ne razumeš. Sploh nisi odvečen. Samo... malo bo1j ljubezniv bi bil lahko –
NETEK: Ljubezniv?
LJUBICA: Če hočeš bit zaljubljen, moraš bit ljubezniv!
NETEK: Zakaj bi moral bit zaljubljen?
LJUBICA: Ker bi bil potem najbolj privlačen na svetu...
LJUBIČIN SONG
Privlačen je, kdor je lačen igre in sladkih besed in smeha, kogar norčija in ples ne upeha, tisti, ki pride na zmenek točno pa se drži na vso moč odločno, ne kakor čuk, ki je s slamo nagačen.
(Smejoč steče k Netku, ga poljubi na lice in se mu
znova zmakne): A zdaj veš!
NETEK (stoji kot vkopan, izjeclja): Kako ti je ime?
LJUBICA: Ljubica.
NETEK: In kje stanuješ?
LJUBICA: Blizu. Čisto zraven tvojega srca... (Se zasmeje.
Me boš poiskal... preden greš v puščavo? (Odide.)
NETEK: Ljubica, počakaj... (Jo išče, kliče tudi v dvorano, nato začne razmišljati.) Če bi bil zaljubljen, potem bi bil najbolj privlačen. (Odmahne z roko.) To ni v redu. V tem stavku je preveč čejev in preveč bijev. Ste videli? Še preden mi je povedala, KAKO sem lahko zaljubljen, je že odšla... Albert je rekel, da se spozna na zvezdne zveze. Mogoče se tudi na človeške? Brez zvez se res ne da živet... (Odide.)
TAT: Zelo zelo žalostna resnica.
POLICAJ (mozga): Kaj si hotel s tem reč?
BAHAVI PTIČ: Hotel je reč, da bi bil rad preč - (Odidejo.)
OSMI PRIZOR
Prizorišče isto kot v prvem prizoru. Albert zaverovano dela. Vstopi Netkova druščina.
ALBERT: Skrivnost vesolja je skrivnost magnetizma. Če bi na velikih razdaljah
planeti potovali po silnicah magnetnega polja -
NETEK: Nafrigal si me!
ALBERT (razstreseno): Rigal! Kdo je rigal?
NETEK: Nafrigal. Naplahtal. Noben magnetolog nisi!
ALBERT (takoj neha delati in ga pogleda): Da nisem magnetolog?
NETEK: Nisi ne. Rekel si, da bom privlačil vse po vrsti -
ALBERT: Saj so v vrsti. A niso?
POLICAJ Mi nismo uvrščeni!
TOVARIŠICA: Predvsem pa niste usmerjeni!
NETEK: Ah, tile so že v vrsti. Kaj pa Ljubica?
ALBERT: Kakšna Ljubica?
NETEK: Taka s svetlimi lasmi. In prifrknjenim nosom.
Deklica s prifrknjenimi lasmi in svetlim nosom! ALBERT: Jo nisi pritegnil?
NETEK: Ne! Ampak ona mene...
ALBERT (ga dolgo opazuje): Aha. Že kapiram. In kaj ti je rekla?
NETEK: Da bi bil naj privlačnejši fant na svetu, če bi bil zaljubljen –
ALBERT: Tega znanost še ni dokazala. Ni dokazano!
NETEK: Me nič ne briga –
ALBERT (z nasmehom): Lej ga, fanta! Saj ti SI zaljubljen... Preudarno bo treba preizkusiti –
NETEK (neučakano)| Albert, moramo jo poiskati!
ALBERT: Seveda, seveda... Ampak zaljubljenci se iščejo sami, ne takole v vrstah kot na paradi. Predvsem pa s sabo ne vlačijo ptičev, policajev, tatov, strahov in tovarišic. Imam prav?
TAT: Tatovi so pri tem čisto odveč –
NETEK: Saj zato sem prišel! Moraš me razmagnetit!
ALBERT: Tako je! Moram te razmagnetit. Hitro stopi k stroju in primi žici,.. Še trenutek, da premaknem glavno stikalo... Pazite! Zdaj! (Zaiskri se in pokadi, tema. Na odru slišimo trušč, prerekanje, topotanje, brlizganje policajeve piščalke. Ko se luč prižge, so v sobi samo Albert, Netek, Tovarišica in Policaj.)
TOVARIŠICA (policaju, histerično): A boste dovolili, da takole ravnajo z mano? A boste dovolili, da učenci in in in nekakšni CIRKUSANTJE takole delajo z vzgojiteljico? A boste dopustili takole samopašnost in objestnost in - oprostite izrazu - zafrkancijo... (Ga grabi za rokav.)
POLICAJ (jo zabodeno gleda, potem se je jezno otrese): Veste kaj! Pišite me vi nekam... gospodična!
TOVARIŠICA: Gospodična! Gospodična! O tem bomo še govorili. To bo slišati na republiškem komiteju! (odvihra)
POLICAJ: Kje je cafuta razbojniška? (Išče po laboratoriju.) Mi bo spet šef kri pil! (V dvorano.) A ni tamle... tamle med stoli! (Gre z odra med gledalce, pregleduje vrste. Medtem pride izza zavese Tat.)
TAT: Zbrisal sem mu! Res je fino, če ima človek v svojem
poklicu zadoščenje. (Policaj ga zagleda, zabrlizga in se
požene proti odru. Tat se pripravlja na beg.) Iludimana, je
pa vztrajen! (Ko pride Policaj na oder, Tat zbeži med
gledalce. Lovita se po dvorani, nato izgineta za odrom.
Nastopi Bahavi ptič.)
BAHAVI PTIČ (jezno): Mi pavi nimamo železnih živcev. A v
tem gnezdu ne bo več miru? (Zaslišimo Strahov krik, hip
zatem prifrči na oder. Bahavi ptič zatrepeta.) Panika, pavi,
panika!
STRAH (obletava Netka in Alberta): Jaz sem arhivski
straah! Same grozote in grobosti in grobove poznam!
NETEK (naveličano): Že spet si začel... V arhivih ne veste
nič originalnega? (Strah obstane in se umiri.)
STRAH (užaljeno): To ni prav! Nihče se več nikogar ne hoji!
Ni prav pa ni. (Pogleda v dvorano.) Še tamle poskusim!
(Zleti v dvorano, uka in uhuja med gledalci, milo se vrne na
oder.) Vsega mi je zadosti! V tej igri nč bom več sodeloval.
(Izgine.)
ALBERT (si oddahne): Netek, zdaj si ti na vrsti...
NETEK (sramežljivo): In kaj naj ji rečem, ko jo srečam?
ALBERT (razmišlja): Reci: oprostite ali vas nisem že nekje
srečal?
NETEK: Kaj? Tako govorijo vsi, ki nimajo kaj povedat –
ALBERT (samokritično): Postaral sem se. Ničesar
pametnega se ne morem spomnit... (Nostalgično.) Veš, ko sem bil jaz mlad, je bilo čisto drugače. K izvoljenkam smo odhajali z belimi krizantemami v gumbnicah in jim recitirali Prešerna... (Zanosno.) Oči sem večkrat vprašal ali smem... bili smo sanjavci, kaj češ - (Se udari po čelu.) HEUREKA!
NETEK: Katera reka?
ALBERT: Heu - reka! To pomeni: našel sem. Ali me nisi
vprašal, če sem čarodej?
NETEK: Aha.
ALBERT (zaupljivo): In odgovoril sem ti, da sem
znanstvenik... Ampak... znanost brez coprnije bi bila
živ dolgčas, veš. Se ne da kar naprej računat. In kot
sem ti rekel, je moja skrita strast vrtnarstvo. Tako sem!
med težkimi gravitacijskimi izračuni - za razvedrilo -
mimogrede izumljal rože. Izumil sem Mavrično rožo,
Rožo pomladne rose, Ogledalno rožo, Rožo spomina
in enainšestdeset vrst Magnetnih rož. Zdaj pa bom zato
izumil Sanjsko rožo. Zelo romantična bo. Kot nalašč z
deklice s svetlimi lasmi. (Gre k retortam za kemične
preizkuse, brklja.) Takole. Primešam še kapljico
ciklamnega soka - za vonj - in kanček pelina - da stvar ne bo preveč osladna - takole... Zdaj pa le glej... (Iz retorte zlije »čudežno esenco«. Izza zavese zrase Sanjska roža. Albert si zadovoljno mane roke.) Kako se ti zdi? Zanimiva, a? Kot bi križal japonsko lilijo z angleško orhidejo! Vzemi jo, le vzemi!
NETEK: In ko jo dam Ljubici, ji rečem –
ALBERT: Čakaj, čakaj! Najprej se prikloniš (pokaže), potem rečeš: To je roža sanjavcev. Zelo redka je–
NETEK: Ona pa bo rekla -
ALBERT: Začudila se bo. Takole: Roža sanjavcev? (Oponaša.)
NETEK: In potem?
ALBERT: In potem nadaljuj: Ja. Roža Izmišljevalcev. Roža,
ki zrase na vekah otrok, ko jih mama posuje z večernimi
poljubi. In v njihovih dlaneh, znojnih od neuresničenih želja.
Večna roža. Cvet vseh let. Hrani se s hrepenenjem. Z
utripajočim nemirom srca... in
tako naprej in tako naprej. Ti kar govori in govori, dokler te ne bo objela –
NETEK: Pa potem –
NETEK (je v zadregi): Potem... potem... se boš že /našel. Ti bo ona povedala... Pa srečno, Netek!
NETEK: Hvala, Albert. Največji magnetolog na svetu si. In najimenitnejši
vrtnar. Ne tak za peso... za pesmi. (Odide.)
DEVETI PRIZOR
Mestna ulica v žarki svetlobi. Po njej hodi Ne tek s Sanjsko rožo v roki. Kliče Ljubico. Ustavi se, nagovori občinstvo.
NETEK: Ljubica. Nimam sreče. Ne mara me. Ogiba se me, ker nisem privlačen.
A vi veste, kje bi lahko bila?... (Se usede.) Nikamor se ne premaknem in bo tako
žalosten, da bom šel vsem na živce. Če vam ne bom šel dovolj na živce, bom še
zavijal in cepetal... (Za njegovim hrbtom zagledamo Ljubico, ki se mu približa
in mu skuštra lase. Zasmeji se, ko Netek presenečen skoči pokonci. Nerodno mu
je, da kar menca.)
LJUBICA: Živjo, Netek. Še zmeraj brundaš in godrnjaš kot lačen medved?
NETEK: Iš-iš-iščem te...
LJUBICA: Zakaj?
NETEK: Ker - ker bi te rad našel...
LJUBICA: Zakaj bi me rad našel?
NETEK: Ker - ker bi ti rad...
LJUBICA (nestrpno): Ti kar povej. Privlačim te kot
magnet, a ne? (Se pogladi po laseh in obleki.) Kar
sprijazni se s tem. Boš vsaj nehal trpet. Kaj imaš tole
roki? Zame, ne?
NETEK: J-j-ja. Zate. (Se osmeli.) Tole je Sanjska roža –
LJUBICA (se zasmeje): Sanjska roža? Ti si pa sanjski grmiček!
NETEK: Tole je Sanjska roža... in in –
LJUBICA: In in -
NETEK (obupano): Vse sem pozabil. Moral bi govorit in
govorit, dokler me ne bi objela –
LJUBICA: A tako? Veš kaj si? NAJPRIVLAČNEJŠI
deček na svetu... (Stopi k Netku, mu vzame rožo in ga
nežno objame)... Kaj pa zdaj?
NETEK (zbegano): N-n-ne vem. Albert je rekel, da mi boš
že ti povedala...
LJUBICA: Netek, hvala za rožo. Zdaj moram it.
NETEK: Ljubica, počakaj!
LJUBICA: Ja!
NETEK: A greva v luna park!
LJUBICA: Sem že bila!
NETEK: Že mogoče, da si bila, ampak ne z mano! Zdaj
bo to nekaj čisto novega!
LJUBICA: Ja, zdaj bo to nekaj čisto novega!
KONEC
SANJE O GOVOREČI ČEŠNJI
[uredi]
Nočna svetloba. Deček Tijan spi v okrogli sobi. Namesto strehe prozorna kupola. Zvezde ga opazujejo. Sanja, kako narašča oranžna svetloba. Vidi morje, iz katerega se dvigne češnja.
GOVOREČA ČEŠNJA (skrivnostno): Jaz sem govoreča češnja, hodeča češnja, plavajoča češnja. Moji plodovi so poljubi zraka. Moje veje so mornarji časa. Vate se bom zasadila. Postala bom tvoj nemir. In boš vedel, da je na kraju tvojega mesta stekleni gozd, ognjeni gozd, vodeni gozd. Vedel boš, da je v tvoji kleti mačka, ki ribe žgačka. V ulici, ki te vsako jutro pelje na sprehod, boš spoznal popravljalca gosli. On ve za pot. On izzveneva pot. Zaigra ti jo na violino in igraš se z njim in postaneš igrača potovanja... Me vidiš, Tijan, govorečo češnjo, hodečo češnjo, plavajočo češnjo, ki sem vate zasejala nemir?
(Češnja izgine v morju, morje se razgubi v jutranji svetlobi. Tijan se prebudi, usede se v postelji in razmišlja.)
TIJAN: Stekleni gozd... ognjeni gozd... vodeni gozd... popravljalec gosli tamle za vogalom... mačka, ki ribe žgačka spodaj v kleti. V kleti še nikdar nisem videl nobene mačke! Pa še ribe da bi žgačkala! (Deček radoveden skoči iz postelje in se po polžjih stopnicah hitro spusti v klet. Tu vlada mrak. V sredini mizica z velikim akvarijem in zlatimi ribicami. Mačka se s šapo igra po vodi in žgačka ribe, da vse brbota in se balončkasto hahlja.
Poje:
Mrnjačnica zvijačnica,
preja kratkotačnica,
ki ribe brez ene hibe
pospremi na led in v hribe.
S smrčka brčka kapnejo sline
in že frčijo svetle luskine
šapko tapko obriše si v dlako,
za smeh je treba plačati tlako!
TIJAN: Ja kaj pa počneš?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Mar to ni mračno? Mrmram ribe, ne? Pa predem poskočnico.
TIJAN (presenečeno): Ne reče se, da je mračno, ampak da je jasno, veš! In ne mrmraš ribe, ampak jih žgačkaš! Poskočnic se ne prede, ampak se jih prepeva -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (nejevoljno): Namršči ušesa, fant, in sem se prismukni. Mrena se mi dela v trebušnih predalih. Ne zmorem prepevati. Mar mi ne bi prelil ta presneti pisker vode, da bi laže... mr... mr... praskljala ribe?
TIJAN: N-m. Saj vem, da bi potem frčale luskine. Pridi z mano gor, ti bom dal mleka pa sir, da bo mir!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Že mrem, že mrem...
TIJAN: Ne reče se že mrem, ampak že grem... (Se napotita po stopnicah nazaj v sobo. Tijan da mački jesti.)
TIJAN: Žgačkalka, a se tebi kdaj sanja?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (mlaskajoče): Si misliš! Prima sanje, prelestne. Predvsem o postrvi, ki hodi po brvi. Ali pa, da je zobatec moj bratec. Včasih mi ob koži spijo tolsti mroži. Namesto kljuk je na mojih vratih polno ščuk...
TIJAN: Kaj pa... o steklenem gozdu?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Phhhh...
TIJAN: O... ognjenem gozdu?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Phhhh...
TIJAN: O... vodenem gozdu?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: A v tem gozdu plezajo po drevju sardele namesto veveric? Se v podrasti skrivajo krapi namesto lisic?
TIJAN (žalostno): Ne vem, ko nikoli nisem bil tam...
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Nič ne maraj. Preiščeva predmestje, družno smrčno šnofava! in ga zavohava.
TIJAN (veselo): Sem se spomnil! Brž morava v sosednjo ulico, da poiščeva izdelovalca gosli. On ve pravo smer. Igra violino in ti se igraš z njim in zanesljivo najdeš pot iz dolgočasja!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA; Poskočiva! Za vodeni gozd se že splača...
(Deček in mačka odideta na ulico. Jarka jutranja svetloba na pročeljih starih hiš. Oprezata skoz velike portale. Zasliši se zvok violine. Deček in mačka mu sledita, vstopita skozi neka vrata. Luč ugasne. Nenadna tema ju zaslepi.)
TIJAN (šepetaje): Kje sva? Nič ne vidim. Si še tu?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Mi mački z očmi pretipljemo temo. Vidiš, kako žarijo za tiste, ki mi sledijo? Primi se za rep... prav previdno, prosim... (Gresta za zvokom. Svetloba z leve. Skozi vratca vstopita v delavnico. Polna je dišečih desk, mizarskega orodja, strun, izrezljanih rozet, mostičkov. Popravljalec gosli preizkuša pravkar skončano violino. V halji, posut z oblanci in žagovino.)
POPRAVLJALEC GOSLI (med igranjem, ne da bi dvignil pogled): Ej, ej, ej, ej, si prišel... te že dolgo pričakujem. Preigral sem že rešto napevov... Še tole puhasto melodijo zaključim... (preneha igrati, pogleda Tijana in mačko) Tijan si, kajne, in s teboj je Mačka, ki ribe žgačka?
TIJAN (začudeno): Ja sem, sem, ampak -
POPRAVLJALEC GOSLI: Veš, moja ušesa ne slišijo nazaj, ampak naprej.
TIJAN: Že, ampak če slišijo naprej -
POPRAVLJALEC GOSLI: Sem hotel reči naprej v času, razumeš. Vnaprej. Slišijo, kaj se bo zgodilo, čeprav se še ni. Slišala so te priti, čeprav še nisi vstal iz postelje, še preden si našel mačko v kleti, še preden sta odšla iz hiše.
TIJAN: Ali lahko slišijo tudi sanje?
POPRAVLJALEC GOSLI: Ne, ampak čujejo cingotanje steklenega gozda, ki ga iščeta...
TIJAN: Torej vendarle veš, kaj sem sanjal?
POPRAVLJALEC GOSLI: Seveda, ko pa vem, da bosta šla še v ognjeni gozd in vodeni gozd in da bosta potem srečala... srečala... (Se skoraj zagovori.)
TIJAN (hlastno): Koga bova srečala?
POPRAVLJALEC GOSLI: ... Ja mene, koga pa?
TIJAN: Saj ti si že tu!
POPRAVLJALEC GOSLI: Ja tu... in tam. Sem tu in tam. Sem tutu in tamtam. Tukamci in tamkajci. To je tako, ko če bi pel nazaj in bi se po dolgem prepevanju, že kar hripav, znašel pri tisti noti, s katero si začel svojo pesem, ko si jo pel naprej.
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Naj me poje morena namesto klena, če pri moji brkati mačji pameti razumem kaj od teh... izvajanj!
POPRAVLJALEC GOSLI: A si rekla izvajanj? Jaz sem najboljši izvajalec gosli in popravljalec melodij-
TIJAN: Ne reče se izvajalec gosli, ampak popravljalec gosli-
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: In lovec napevov se reče, ne popravljalec melodij -
POPRAVLJALEC GOSLI: No v redu, v redu... Tudi vajini mnenji sta samo način izvajanja... Ampak zdaj napnita ušesa. Tenak posluh! Ne morem vama z besedami razložiti, kako se pride v stekleni gozd. Poznam pa nekoga, ki vaju odpelje tja. Pokličem ga... (Zaigra kratek napev.)
(Skozi vrata prifrči Leteče gnezdo. Podobno je pingvinu s krili, le da ima namesto trupa spleteno ptičje prebivališče. Z nerodnim loopingom pristane na mizi. Hreščeče kokodajsa.)
POPRAVLJALEC GOSLI: Živijo, Leteče gnezdo. K meni je prišel mladi radovednež, ki ne mara dolgčasa... treba ga bo dostaviti v stekleni gozd. (Tijanu in mački) Tole Leteče gnezdo je uglašeno na moje igranje. Letati zna po zvokih violine. Brez igranja seveda čepi v kakšni visoki rogovih kot vsa normalna spodobna gnezda.
LETEČE GNEZDO: Ne čepim - ščeperim se. In po zraku ne letim - ampak šelestim. Lahceno sem namreč kakor račje hrepenenje. (Mački, osorno.) Še vprašanje, mačordon, mačurin! se slastiš s pticami sinicami, z vrabci barabci? Piješ jajca, če imaš vneto grlo in zametek bronhitisa?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (užaljeno): Phhhh. Kje pa pri tebi gnezdijo možgani, a? Če se slastim s ptiči -pfej. Samo perje, puh po brkih, votle kosti... in z jajci! Da se ti beljak ves sluzast sprime na smrček... Ne rečem - če bi po zraku vijugale ribe, ali, ali - če bi ti bilo... podgnezdnica, hočem reči, podmornica -
LETEČE GNEZDO (spravljivo): Prašujem, prašujem. Se ti lahko obšumim?
TIJAN: Ne reče se obšumim, ampak oprostim -
POPRAVLJALEC GOSLI: Kako je zdaj z vajino pustolovščino? Sedita vendar v gnezdo, da bom lahko pričel igrati. Primita se za nos - zaradi višine - in ne pogledujta čez rob. Ne poslavljajta se - se itak še srečamo...
(Popravljalec gosli prične igrati, Tijan in mačka udobno čemita v gnezdu. Melodija. Gnezdo se zaguga, dvigne, odleti skozi vrata. Nebo. Prazen prostor. Potovanje.)
LETEČE GNEZDO: Tistole mravljišče na desni spodaj je vajino mesto. Treba se bo dvigniti še za nekaj tisoč kljunov... (Po premoru.) Pa vesta, kdo šumi v steklenem gozdu?
TIJAN: Ne reče se šumi, temveč živi -
LETEČE GNEZDO: Saj saj. Kdo tam gnezdi sem hotelo reči -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Če so kakšni somi, na
katerih si mačka zob polomi -
LETEČE GNEZDO: Saj saj. Kdo tam gnezdi, sem hotelo Stekleničniki, Kozarčniki in Krožnice. In žvenketajo, namesto da bi šepetajoče šelesteli brez šuma! (Leteče gnezdo se nenadoma spusti. Melodija utihne. Tijan in mačka se znajdeta med steklenimi drevesi. Sama prozorna bleščavost in igra svetlobnih zajčkov. Medtem ko se potovalci razgledujejo, pricingotajo Stekleničniki, Kozarčniki in Krožnice.)
STEKLENIČNIKI:Le primi nas za vrat ne boš več mogel zaspati, izvleči nam zamašek, okrogel boš kakor grašek! Cingoli bongoli, vse je prozorno, kar ni prozorno, je hudo sporno! Le primi nas za ramo, boš videl kaj vse znamo! Dvigni nam pecelj v zrak, boš poten kakor oblak!
REFREN (vsi): Cingoli bongoli, vse je prozorno,
kar ni prozorno, je hudo sporno!
KROŽNICE in KOZARČNIKI: Pobožaj nas s polno žlico
nadrobi s koruzno sredico!
Potem nas poliži z usti,
Samo brez okruškov nas pusti!
REFREN (vsi): Cingoli bongoli, vse je prozorno,
kar ni prozorno, je hudo sporno!
TIJAN (začudeno): Tole, kar vi prepevate, pa ni preveč prozorno...
STEKLENIČNIKI, KOZARČNIKI, KROŽNICE (ogorčeno): Da ni prozorno? Da ni prozorno? Kristalno je! Kot krizanteme!
TIJAN: Kriza teme ne more biti kristalna!
STEKLENIČNIKI, KOZARČNIKI, KROŽNICE: Kritik! Krivičnik! Kriminalec! Drobilec oken! Porcelanožer!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: A se vam cinglja, ali kaj? Kdo vam pa kaj hoče? Še opazila vas nisem, tako ste prosojni!
KROŽNICE (zagledajo mačko, prestrašeno zazvenčijo): Mačka! Mačke so znane prevračalke Stekleničnikov in Kozarčnikov in Krožnic. Mačke so državni sovražnik steklenine številka ena! Odkotalimo se!
KOZARČNIKI: Izpraznimo se!
STEKLENIČNIKI: Začepimo se!
(Med steklenimi bitji zavlada prava zmeda. Čez čas se umirijo in se previdno približajo Tijanu, mački in Letečemu gnezdu.)
STEKLENIČNIKI: Čemu ste sploh prišli? Samo razgled nam kvarite. In sploh ne zvenčite... ampak... ampak... zavijate kakor črepinje!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Od kdaj pa črepinje zavijajo?
STEKLENIČNIKI: Zavijajo od žalosti, ker ne morejo biti šele kot vitki Stekleničniki -
KOZARČNIKI: Bleščeči Kozarčniki -
KROŽNICE: Neoškrbljene Krožnice.
TIJAN: Ste stekli ali kaj, da se tako repenčite? Kateri jezik sploh govorite?
STEKLENIČNIKI: Najprozornejši -
KOZARČNIKI: Jezik -
KROŽNICE: Najprosojnejšega -
KOZARČNIKI: Prostora -
STEKLENIČNIKI: Jezik neba.
TIJAN IN MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Neba?
STEKLENIČNIKI: Mi smo nebesne leče -
KROŽNICE: Zbiralniki svetlobe -
KOZARČNIKI: Odmevniki sonca.
STEKLENIČNIKI: Govorimo zvezdno.
TIJAN: Zakaj se pa potem tako razburjate? Jezik zvezd se mi zdi precej molčeč in tišinski...
KROŽNICE: Ja, zaradi oblakov, ne? Pa nevihte, ujme, cikloni, strele in kaj si ga veš kakšno grmenje -
KOZARČNIKI: In megle in še druge neprosojne stvari, ki nam kradejo svetlobo -
STEKLENIČNIKI: Na primer vi trije.
LETEČE GNEZDO: Kaj vi sploh veste o tisti svetlobi, ki jo vidiš, če letiš visoko nad oblaki, visoko nad nočjo in dnevom, visoko nad vetrovi, tako visoko, da pričnejo o tebi sanjati ptice z drugih ozvezdij -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: In o svetlobi lune, ki se spusti nizko nad slemena hiš in se zaseje v mačje smrčke kakor cvetni prah, da kihajo, skrite med starimi dimniki -
TIJAN: In o svetlobi otroških oči, ki se lahko igrajo, da so sončnice, da potujejo za sončnimi žarki, čeprav zunaj za oknicami prši siten, sivkast novembrski dež?
STEKLENIČNIKI: Zafrkavajo se -
KOZARČNIKI: Posmehujejo -
KROŽNICE: Norčujejo -
KOZARČNIKI: Popijmo jih -
KROŽNICE: Pomažimo -
STEKLENIČNIKI: Posrkajmo!
(Steklena bitja obstopijo Tijana, mačko in Leteče gnezdo. Jezno zvenčijo. Mačka nemudoma razreši situacijo.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Phhhhhhh! Da ste mi tiho kot mišnice! Jaz sem mačka z najpresunljivejšim mijavkanjem na svetu. Če zamijavkam res na glas, razbijem še tako debelo steklo. Razbila sem že devet izložbenih oken, sedem uličnih svetilk, tri žepne in štiri peščene ure in eno straniščno školjko. Bi radi slišali? Samo za poskus? (Zamijavka. Steklena bitja preplašeno zažvenketajo in se odmaknejo.)
STEKLENIČNIKI: Ne drzni si -
KOZARČNIKI: Ne poskusi znova -
KROŽNICE: Samo brez pretiranega kričanja, prosim -
STEKLENIČNIKI: Raje oddrjastimo -
KOZARČNIKI: Odcingljajmo -
KROŽNICE: Raje se odkrožimo!
(Steklena bitja jo pobrišejo. Tijan in mačka se smejita,
nato zlezeta v Leteče gnezdo.)
TIJAN: O takile pustolovščini že nisem sanjal, Leteče gnezdo! Naprej moramo, v ognjeni gozd...
LETEČE GNEZDO: Moja ušesa, navajena rahlih zračnih zvočnih valov in brezšumnih zamahov galebjih perutnic, so izmučena od teh cingotanj in škrbotanj. Komaj čakam, da se uvesoljimo! Sta pripravljena? Se držita za nos? Pazita!
(Oglasi se že znana melodija, ki jo je igral Popravljalec
gosli. Leteče gnezdo se prične dvigati. Stekleni gozd ostane
za njim. Nebo. Prazen prostor. Potovanje.)
LETEČE GNEZDO: Ali vesta, kdo prasketa in poklja v ognjenem gozdu?
TIJAN: Hočeš reči prebiva in počiva v ognjenem gozdu?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Mrščim se ob sami misli. Gotovo nič prijetnega za žgačkalne mačke. Osmojena dlaka, nobenih zalivov in rečic s svetlikaj očimi se ciplji... Nič mrazničnega...
TIJAN: Nič prazničnega se reče -
LETEČE GNEZDO: No, še vidva začnita!... Tam živijo Pepelniki in Polenovke -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (živahno): A misliš ribe polenovke?
LETEČE GNEZDO: Ne. Mislim Polenovke, ker so iz polen, in Pepelnike, ker so iz pepela... In vidiš jih samo ponoči, v zaresni temi...
(Potovalci pristanejo. Namesto gozda zoglenela drevesa,
pepelnata tla. Tu in tam se še dviga dim. Tijan in mačka se
osuplo ogledujeta okrog sebe.)
TIJAN: Je kdo tukaj?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (voha): Je tu kakšna pečena jegulja?
TIJAN: To ni ognjeni gozd, to je pepelišče -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Ki ga nobena mačka rada ne obišče...
(Svetloba počasi ugaša. Mrači se.)
TIJAN: In še večeri se... To je tako popoln dolgčas, da je samo še dolg in sploh ni več časa...
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Ne bi šli raje iz te pušče v bolj... mlečne kraje... Hočem reči: tam, kjer je mleko, so tudi krave. Kjer so krave, je voda, ki jo pijejo. Kjer je voda, so ribe. Kjer so ribe, pa mora biti žgačkalna mačka...
(Medtem, ko mačka modruje, se stemni. Nenadoma zagledamo plamenček z leve, z desne, iz ozadja odra. Pepelniki in Polenovke se približujejo. Podobni so žarečim paličnjakom. Eno izmed ognjenih bitij se dotakne mačkinega repa.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (prestrašeno odskoči): Mrrrrjaaav... Kaj je zdaj to, štrena zameštrana?
LETEČE GNEZDO: Pepelniki in Polenovke... Ne približujte se, lahko vnetljivo leteče gnezdo sem...
(Pepelniki in Polenovke pojejo.)
Švigamo, migamo, včasih švistimo,
sikamo, pikamo, v vse nos vtikamo.
Cvremo prašičke, tudi fantičke,
pohamo račke, jajca in gnezda in še mačje tačke.
Švigamo, migamo, včasih švistimo,
kdor se dotakne nas, ga zabolimo.
LETEČE GNEZDO: Ta pesem je, blagozračno rečeno... odurna!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: To je pesem odurnica -
TIJAN: In povrh vsega se ne reče: ga zabolimo, ampak ga zaboli -
PEPELNIKI: Sigurno... zzaboli... do kossti...
POLENOVKE: Brezz... sskrbi... brezz... sskrbi...
LETEČE GNEZDO (Tijanu in mački): Pojdita, pojdita, odžvižgajmo v zrak, dokler nas ne popadejo tile zubljevci -
IMTILNIKI IN POLENOVKE: Sstojte! Niti sstopinje! Sslučajno sse lahko obdrssnete ob nass... in sse sspečete! (Se hudoželjno in sikajoče smejijo.)
TIJAN: Bo res bolje, da jih ne izzivamo. Ogenj imajo v žilah namesto krvi. Za nič se raztogotijo in razplamtijo... treba je najti dovolj mrzlih besed zanje... kakšen leden izrek, da jih malce ohladimo. Saj se reče, da so za koga besede kot hladen tuš... (ognjenim bitjem): Ej, vi, kako vam je sploh ime?
POLENOVKE: Sstrasstne polenovke ssmo... Ssuhe sstvari nass sstraššno vesselijo -
PEPELNIKI: Ssmo pepelniki... upepelili bomo Ssredozemlje, ssavane, ssode in ssočivje... sseveda tudi ssogovornike...
TIJAN (letečemu gnezdu in mački): Bi poskusili z zamrznjenjem besed? Takole... vsi po vrsti?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Mmmmmm, že vem, kaj misliš... (zakriči) Eskim!
LETEČE GNEZDO: Severnica!
TIJAN: Hladilnik!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Tjulenj!
LETEČE GNEZDO: Ledenik!
TIJAN: Sibirija!
(Ognjena bitja pri vsakem vzkliku potresejo s svojimi plamenčki, begajo po odru in se skušajo skriti.)
TIJAN: Splačalo se je... a bi se rad vseeno še pomenil z
njimi... (jih kliče)... Saj nismo tako sladoledni...
Pridite sem, da vsaj zvem, od kod ste doma...
(Ognjena bitja se previdno bližajo.)
PEPELNIKI: Iz zemlje smo -
POLENOVKE: Mi smo središčna bitja.
TIJAN: Iz zemlje?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Središčna?
PEPELNIKI: Ja, saj veste... nekoč je bila zemlja žareča krogla -
POLENOVKE: In potem se je ohladila, in ker nas je zeblo, smo se skrili v njeno notranjost, pod odejo-
PEPELNIKI: Od takrat se pomikamo zmerom globlje, zato smo tako... usrediščeni.
TIJAN: Pa vulkani, čemu ti silijo navzven!
PEPELNIKI: Ja, veste... tam spodaj nam je včasih precej dolgčas... in si pripovedujemo vroče šale -
POLENOVKE: Ker pa smo dovolj vzkipljiva bitja, se včasih začne kdo tako krohotati, da se mu zaleti in-
PEPELNIKI: Se izpljune na površino...
POLENOVKE: Tu pa mu postane šele zares samotno -
PEPELNIKI: In zebotno -
POLENOVKE: Tako da se ne moremo upreti želji, da bi se (ognjena bitja se spet primaknejo k popotnikom) ssegrela ss kakšno isskro -
PEPELNIKI: Kressom -
POLENOVKE: Požžarom -
PEPELNIKI IN POLENOVKE: Ssaj sse ne ssramujete
posstati ssvetle ssveče -
(Ognjena bitja se skušajo dotakniti popotnikov. Mačka stopi v akcijo.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Phhhhhhh! Jaz sem mačka, ki zna najmočneje pihati na celem svetu! Kar pridite bliže, če ne veste, kaj je prepih. Upihnila sem že pet svetilnikov, sedem prvomajskih kresov, šest lokalnih požarov in dva vžigalnika. Eden je bil Andersenov!
(Mačka pihne v najbližje ognjeno bitje in ga ugasi.
Druga začnejo bežati.)
PEPELNIKI: Razpihajmo se -
POLENOVKE: Raziskrimo se -
(Izginejo.)
LETEČE GNEZDO (si oddahne): Uf, uf, uf... nam je šlo že pošteno za peruti...
TIJAN: Se reče za nohte -
LETEČE GNEZDO: Če jih seveda imaš -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Jaz bi rekla: za kremplje...
LETEČE GNEZDO: Tile so pa bili živčkoti, a? Me je
skoraj konec od švistenja in cvrenja, šviganja,
miganja -
TIJAN: Bi se šli ohladit v vodeni gozd? Tule ni bilo nič kaj zabavno!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (navdušeno): Mravljince čutim, kako me od sreče spreletavajo, mrlim! Pohiti Tijan, zbašiva se v gnezdo, saj veš: ribe brez ene hibe...
(Tijan in mačka se umestita v Leteče gnezdo, ki se ob zvoku melodije zaziblje ter prične dvigati. Zrak, prazen prostor. Potovanje.)
LETEČE GNEZDO: Mačka, najbrž vsaj tebi ni treba pojasnjevati, kdo živodari v vodenem gozdu -
TIJAN: Hočeš reči: kdo životari -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Lahko ti naštejem vse po vrsti, od skata do morske mačke, po imenu brata -
LETEČE GNEZDO: Kaj pa za Lasalko si že slišala? In za Vodnega psoglavca, ki ga ne mika travca?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (osuplo): Tritavžent kosmatih repov! Mora biti kaj slastnega, sodeč po imenih.
LETEČE GNEZDO: Ne vem, če je ravno tako... Pazita,
pripravita se! Smo že prišušteli...
(Spustijo se med čudnomehka, algasta drevesa, v katerih gnezdijo ribe. Med koralnim grmičevjem migotajo rakovice. Modra svetloba se mehko preliva, kot pod gladino morja.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Tole je pravo vzdušje.
Sprehajalno vzdušje. Počivalno vzdušje. Ščegetalno
vzdušje. Pravo vzdušje za mačjo vižo (presunljivo
zamijavka)..
LETEČE GNEZDO: Nehaj no, še Lasalko prikličeš. In
Vodnega psoglavca!
TIJAN: Ti zmerom govoriš o stvareh, za katere nisem še
nikoli slišal.
LETEČE GNEZDO: Zato si pa šel na potovanje, a ne? Da bi videl stvari, ki jih še nisi, in našel kaj zares lepega. Zato pa si sanjal -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Pa-pa-pa-pa - naj kar
prideta tvoja Lasalka in Vodni psoglavec. Se spomnita, kako sem opravila z ono steklenino in ožganino... Z levo tačko... Še z repom ne migneš, levo, desno, in že -
(Mačka se s svojim pripovedovanjem tako razvname, da ne opazi, kako se ji za hrbtom približujeta Lasalka in Vodni psoglavec. Lasalka ima ribji rep, namesto luskin pa tako dolgo dlako kot kakšen kuštrav pekinezar. Vodni psoglavec je križanec morskega psa in ruskega hrta. Lasalka zagrabi mačko za rep in jo prične močno lasati.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (se skuša iztrgati): Boli! Za ta sladke me vleče! Nehaj, zlodej kosmati... (Se osvobodi in skrije za letečim gnezdom.) Naj me miš požre, če tole ni Lasalka... In tistale grozovitost je zagotovo Vodni psoglavec...
(Lasalka in Vodni psoglavec začneta peti.)
Če kdo po pomoti do naju priplava
in če ni kakšna plešasta glava,
preden ozre se in brez pozdrava
s slastnim užitkom zastonj ga zlasava.
Če kdo po pomoti do sem je prispel
in nima železnih kosti ali črev,
še preden lahko bo nedolžno zaklel,
požreva ga vsega, je že oplel!
TIJAN: Tole pesnjenje se mi zdi preveč direktno -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Kaj ni nikjer nobenega
pesnika več, ki se ne bi s kom lasal ali hotel koga
požreti?
LETEČE GNEZDO: Nikjer več mirnega kotička, da bi se pošteno ugnezdil in zvalil kakšno zabavno domislico?
LASALKA: Žalobno je to, kako žalobno, da ne kapirate plemenite umetnosti lasanja. Jaz sem rojena lasalka - žalobno je to, kako žalobno - in MORAM lasati. To je moj pogled na svet. Če vsak dan nekoga ne zlasam, se počutim tako slabo, da moram brž na obisk k prijateljem, ki imajo itak že povsem razredčeno in zrahljano lasišče. Žalobno, karseda žalobno!
VODNI PSOGLAVEC: Do obupa duhamorno, do obupa. Ali vam ni razumljiva potreba po žretju? Da velika riba majhno žre, če je ta dovolj neumna, da ji to uspe? Do obupa duhamorno, do obupa. Je to res ne vem kakšna matematika? Zakaj pa, menite - seveda, če sploh kaj menite - mi je ime Vodni PSOGLAVEC?... (Nihče ne odgovori.) Zato, ker sem pes, ki ima glavo. Res duhamorno, obupno!
TIJAN: Psoglavec si zato, ker si pes in imaš glavo? A to pomeni, da so tudi glave, ki nimajo psov, in psi, ki nimajo glave?
VODNI PSOGLAVEC: Duhamorno vprašanje, do obupa... (se zamisli in tuhta)... glave... psi... glave brez psov... psi brez glave...
LASALKA (mrmra zase): Lasje brez glave... glave brez las... kako žalobno...
TIJAN (Mački in Letečemu gnezdu): Tako sta se zamislila, da sta pozabila na lasanje in požrtnost... Ej, Lasalka in Vodni psoglavec... Od kod sta prišla v ta vodeni gozd?
LASALKA: Žalobno je to, res žalobno! Prišla sem iz slabe volje nekaterih ljudi. Saj veste, ko pričnejo robantiti in si stopati na prste in zanalašč spuščati krožnike po tleh... nazadnje pa lasati otroke... Kako žalobno...
VODNI PSOGLAVEC: Iz jeznih ljudi sem... onih, ki se zmerjajo s »pasji sin« in bi se najraje zagrizli drug drugemu v goltanec... in se od besa razjokajo in razvodenijo... duhamorno, do obupa duhamorno...
LASALKA: Je sicer žalobno, a moram reči, da sva
hudobna in zoprna tečneža. Glede na to, da sva iz jeze in slabe volje, vam je to najbrž razumljivo -
VODNI PSOGLAVEC: Popadljiva sovražnika letečih gnezd in dečkov sva... predvsem pa mačk!V (Plane, in skuša z gobcem zgrabiti mačko. Lasalka zaplahuta za njim. Mačka ju prične žgačkati)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Le trenutek, bomo videli, kdo bo koga! Se bosta tako smejala, da se nazadnje razsmehneta!
TIJAN (ji vpade v besedo): Razčesneta -
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Sem mogoče zaman
mačka, ki ribe žgačka? Najboljša žgačkalka na svetu?
Do smrti sem žgačkala pet hobotnic, dve morski klobasi, dva plastična čolna, sedem potapljaških zvonov in štiri plavajoče ledene gore...
(Medtem, ko žgačka Lasalko in Vodnega psoglavca, se zvijata od smeha.)
LASALKA: Iiiiiii-ha, ka-haha-ko ža-haha-lob-ha-no...
VODNI PSOGLAVEC: Uuuuuu-hu, du-huhu-haha-mor-huhu-no...
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Tako se zgodi tistim, ki podcenjujejo moč žgačkanja. Z žgačkanjem bi se dalo dobiti vojne... s posebej izurjenimi enotami žgačkalcev bi vojake spravili v tak smeh, ki bi poganjal mline na veter in turbine in vodne črpalke...
TIJAN: Ne bi ti hotel kratiti izjemnega učitka, mačonka, ampak meni se zdi, da nas na našem "potovanju" čaka še neko presenečenje... bi šli naprej?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Čakaj... še tule ju poščegetam, pod vratom... le stopi v gnezdo, Tijan, skočim za tabo...
(Tijan in mačka zlezeta v Leteče gnezdo, medtem ko se
Lasalka in Vodni psoglavec še vedno režita na vse grlo.
Melodija. Potovalci se dvignejo v zrak. Potem, ko nekaj
časa potujejo po praznini neba, zaslišijo glas Govoreče
češnje. Spodaj pod njimi prične žareti zmerom
intenzivnejša oranžna svetloba.)
GOVOREČA ČEŠNJA: Tijan... ali me slišiš?
TIJAN (se zdrzne): Nekdo me kliče... Počakaj, gnezdo!
LETEČE GNEZDO: Se že ustavljam, se že spuščam...
(Nenadoma popotniki zagledajo v bleščavi svetlobi
Govorečo češnjo. Pristanejo.)
GOVOREČA ČEŠNJA: Govoreča češnja sem... drevo
tvojih sanj... Tijan, se me spominjaš? Govoreče češnje, hodeče češnje, plavajoče češnje?
TIJAN: Ti si češnja, zaradi katere sem odšel na pot...
GOVOREČA ČEŠNJA: Ker sem v tebi razrasla nemir...
TIJAN: Ti si češnja, ki si me napotila v stekleni gozd -
GOVOREČA ČEŠNJA: Ognjeni gozd -
TIJAN: Vodeni gozd -
GOVOREČA ČEŠNJA: Da bi te obvarovala dolgočasja -
TIJAN: In zdaj sem na koncu poti...
GOVOREČA ČEŠNJA: Misliš, da je vrnitev konec poti?
TIJAN: Seveda. Prišel bom domov, odprl vrata v prazno sobo...
GOVOREČA ČEŠNJA: Si prepričan, da bo prazna?
TIJAN: Nikogar ne bo, ki bi me čakal. Saj ni bilo nikogar, ko sem odšel...
GOVOREČA ČEŠNJA: Mogoče te kdo že nestrpno čaka,
tako da je najbolje, da pohitiš...
(Oranžna svetloba
ugasne, Govoreča češnja izgine v temi.)
LETEČE GNEZDO: Zlezita no vame, vaju nič firbec ne
matra?
(Tijan in mačka sta takoj pripravljena. Melodija. Gnezdo se dvigne v zrak in kmalu prileti nad mesto. Ko se prične spuščati, spoznamo, da leti naravnost k vhodu hiše, kjer ima delavnico Popravljalec gosli. Prifrčijo skozi portal v temo. Pesem popravljalčeve violine je zmerom glasnejša. Ko se prižge luč, so popotniki že v njegovi delavnici.)
POPRAVLJALEC GOSLI (odstavi instrument): No Tijan, ti je bila všeč moja viža? Te je na Letečem gnezdu lepo in varno pripeljala skozi nevarnosti vseh treh gozdov?
TIJAN (še vedno presenečen): Nikdar si ne bi mislil, da živijo na svetu kakšni Stekleničniki pa Krožnice in Kozarčniki... in Polenovke... Pepelniki... Lasalke in Vodni psoglavci... še za mačke, ki žgačkajo ribe nisem
bil prepričan -
POPRAVLJALEC GOSLI (se zadovoljno nasmeje): Kaj
pa za popravljalce gosli, si vedel?
TIJAN: Ja, ampak ne za take, ki vnaprej slišijo, kaj se bo
dogodilo... Saj res! Govoreča češnja mi je rekla, da me
doma nekdo nestrpno pričakuje. Popravijalec gosli, ti
najbrž že veš, kdo me čaka? Prosim te, mi lahko
poveš, tako sem radoveden -
POPRAVLJALEC GOSLI: Viš ga viš, zvedavca! Čakaj, že
poslušam, že napeto prisluškujem... tvoji koraki
cokljajo po ulici... zraven njih cepetajo mačkine šape...
zdajci topotata po stopnicah... škripljejo vrata, odprl si
jih... Kaj pa je to?
TIJAN (nervozno): No, kaj je to?
POPRAVLJALEC GOSLI: Slišim glas, ki ti pojoče reče: »Saj vem, ti si Tijan, in si končno prišel k meni...«
TIJAN: Kdo je to rekel? Povej, prosim te -
POPRAVLJALEC GOSLI: Kako naj ti povem? Je že res, da SLIŠIM vnaprej, vidim pa ne. In tako zvenečega glasu še nisem slišal... Po njem bom moral uglasiti svoje gosli... (Se skloni nad violino in prične ubirati strune.)
TIJAN (nestrpno): Greva mačkonka... (gnezdu) Leteče
gnezdo, greš z nama?
LETEČE GNEZDO: Moje puhasto slamasto srce ne
prenese novih razburjenj, deček... Malo se bom
ugnezdilo in skušalo sanjati kakšne višinske sanje -
TIJAN: Na svidenje Popravljalec gosli, na svidenje Leteče
gnezdo... saj razumeta, da se mi mudi. Pelji me skozi
hodnik, Žgačkalka... (Se pozdravijo. Tijan se oprime mačkinega repa, hitro odideta iz delavnice. Tema.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Nehaj, nestrpnež! Kaj me tako stiskaš za rep, saj veš, da sem nežna žgačkalna mačka, najnežnejša na celem svetu... (Ko Tijana in mačko obsije svetloba, hodita po isti ulici kot na začetku igre, mimo istih starih portalov. Le svetloba ni tako jarka kot na začetku igre, večerna je, z dolgimi sencami pod nogami. Pohitita domov. Tijan nestrpno odpre vrata, ki zaškripajo. Na postelji sedi deklica Tijana. Lepa je, ljubka in napeta kot zrela češnja. Spregovori pojoče in brez presenečenja, kot bi že vedela, kdo prihaja.)
TIJANA: Saj vem, ti si Tijan, in si končno prišel k meni...
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Madonca, nisem pričakovala takega konca -
TIJANA: Hej, hej, mačka žgačkalka...
TIJAN: Od kod naju poznaš -
TIJANA (nagajivo): Ugani!
TIJAN: Kako si našla k nama?
TIJANA: Ugani!
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Kdo ti je povedal najini imeni?
TIJANA: A res ne pogruntata?
TIJAN, MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Ne... še nikoli te
nisva videla v našem mestu...
TIJANA: Sploh nisem od tu...
TIJAN: Potem ne vem -
TIJANA: Prav, naj vama bo... Ime mi je Tijana. Sinoči sem sanjala morje... Naenkrat so se razmaknili valovi in iz vode je zrasla češnja -
TIJAN IN MAČKA (hkrati zavpijeta): Govoreča češnja! -
TIJANA: - ki je znala govoriti. Rekla je, da že ve, kako mi je dolgčas. Tamle za vogalom, na robu mesta živi izdelovalec violin, mi je povedala. Pokazal ti bo pot skoz deželo Kamnoglavcev, skoz deželo Ljudi z magnetnimi očmi in skoz deželo Mišjeuhcev -
TIJAN: Skoz deželo Kamnoglavcev?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Ljudi z magnetnimi očmi?
TIJAN: Mišjeuhcev?
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Aha, ti so mi še najbolj všeč.
TIJANA: »Zakaj moram potovati skozi vse te dežele?« sem vprašala Govorečo češnjo. »Da boš lahko pripovedovala svojima prijateljema o dogodivščinah«, mi je odgovorila in mi povedala za vaju. »Saj sem njiju tudi poslala v stekleni in ognjeni in vodeni gozd,« je še dodala... No kar povejta, kaj vse se vama je pripetilo...
(Medtem ko se prijatelji pomenkujejo, svetloba počasi ugaša. Večer je in skozi kupolasto streho pričnejo svetlikati zvezde.)
MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA (hlastno pripoveduje): Veš, so bili Stekleničniki, pa sem zelo na tenko zamijavkala, potem so prišle Polenovke in se repenčile in me pekle v rep, da sem morala malo popihati (pokaže kako), navsezadnje pa še tista strašilasta Lasalka, od katere se mi še zdaj ježi dlaka... (lovi sapo).
TIJAN A: Muca, prav nič te ne razumem -
TIJAN: Se ne da vsega takole na hitrico povedat... In
prepozno je že za utrujene popotovalce... Se ne bi raje jutri lepo počasi in po vrsti pomenili? In se šli zdaj spanje pa skupne sanje?
TIJANA: No prav... Samo, dokler ne zaspimo, vama lahko zapojem uspavanko, ki me jo je naučila Govoreča cešnja.
TIJAN, MAČKA, KI RIBE ŽGAČKA: Seveda... le daj... (Vsi trije zlezejo pod odejo. Tijana potihoma prepeva.)
Najprej so sanje,
potem potovanje,
na koncu je sreča,
da je pred tabo gneča novih poti...
