Magjar ember in Budapešta
| Magjar ember in Budapešta. (Popotna črta) Josip Ogrinec |
Spisal Medvedov.
| |||||||||||||
Ta turanskega plemena narod magjarski, malen po številu, odcepljen od vseh svojih soplemenikov, ter zagvožden mej narod slovanski, nemški in rumunski, nam je v narodnostnem obziru odličen izgled, kaj pravo rodoljubje in patrijotično navdušenje ob pravem času premore! Magjari večkrat uže hudo stiskani od raznih stranij, nijso se samo vselej rešili pogina, marveč so leta 1849. celo mogočnega cesarstva avstrijskega stebre tako nevarno pretresli in omajali, da je ta v svojej prošlosti tako slavna država uže na zadnji dušek pojemala, ter bi bila pač tudi razkosala se, da nij silni ruski car na prošnjo pritekel jej na pomoč, pa vrgel večnega rebela Magjara ob tla. In glej — trideset let po tem, denes ta dan pa je Magjar zopet opomogel si tako, da njegov najjačji in duševno neizmerno višji tekmec sodržavljanski, Nemec, porinen od njega na stran, jezen in zavidljiv pa onemogel gleda Magjara, kako ta na vrhunci svoje oblasti vodi krmilo avstrijske države!
Taki vspehi nijso vsakdanji, in človek utegne je pojmiti samo, ako Magjara, njegovo dejanje in nehanje od blizu vidi in motri. Za vsak narod, ki ima boriti se za svojo eksistenco, podučljivo in v marsičem jako posnemanja vredno je ravnanje naroda magjarskega: zato hočem tu nekaj potez njegovega bitja obrisati.
Pretekle jeseni sem v Vukovaru poiskal parobroda, da se popeljem v Budapešto. Vukovar je mestič kolikor Celje, ima pristanišče in agencijo za brodovje, torej tudi precej živahno trgovino, katera je večinoma v srbskih in židovskih rokah. Po veri utegnil bi imeti največ, katoliških duš; ali ne mala pravoslavna manjšina je dosta premožnejša, po čemer je bila v marsikakih zadevah merodajna do lani, ko se je to preobrnilo. Zdaj pa v Vukovaru kakor povsod, vlada mej Hrvati in Srbi taka razdraženost in zagrizeno sovraštvo, da mora to hudo skrbeti in globoko v srcu boleti vsacega rodoljubnega Slovana.
Kdor se prvikrat vozi na parobrodu, temu je taka vožnja v marsičem zanimiva. Jaz sem si najprej ogledal elegantni, z rudečim žametom tapecovani prostor prvega reda, potem od zdolaj spavališča, mej katerimi so se mi posebno postelje na gugljih dobro dopadale. Prepričal sem se, da bodem tu en dan povoljno prebival in prenočeval, kakor doma v ugodno opravljenem stanovanji.
Potem sem hitel na vrh ladje na krov, da vidim, kako se to vozi! In razgrnil se mi je veličasten prizor. To je ta velikanska, ta mogočna reka Dunav (Dunaj)! Počasi in tiho vali svojo neizmerno, kalno vodovje po ogromnej strugi, katera je skoraj povsod četrt do pol ure široka. Obrežje jej je na obeh straneh skoraj nepresledno nizko, da ga Dunav, kadar naraste, navadno na največ mestih preplavi, ter tako okolice na okrog daleč zagrne z vodo. Zato na obeh straneh vidiš navadno le jednolično lesovje, sem ter tja le ob malo vzvišenem bregu kaka sela, katerim pa dostikrat žuga povodenj. V postaji Duna Földvar, stoječej tik reke na malo vzvišenem obrežji, gledal sem s strahom, kako je tik hiše izpodjeden breg udiral se v vodo, in je tudi uže kakih 15 zapuščenih hiš naravnost viselo v vodo; nekaterim pak je grozna struja bila uže izpodplavila privodno ostenje in je požrla na veke! Ljudje pak so tiho stali na bregu in s križem rokami gledali v vodo.
In na sredi tega jedva preglednega vodovja — kako majhen in nemoč zdi se človek, in kako mala lupinica ogromni parobrod, na katerem ima vendar dve tisoč ljudij prostora dovolj, in katerega goni železni parni stroj, tri sto centov težak in tisoč centov ladija sama! Pa baš ta toliki kontrast dokazuje, da človeški duh je tudi silni, vodeni element spravil si pod svojo oblast. Mirno, ne maknoč se na desno ne levo, reže parobrod bridko, globoko brazdo mogočnej reki v hrbet. Jedva se čuje zamolklo sopihanje in natezanje gonečega parostroja; ali srdito šumi in se peni pod kolesa zajemana voda, v tem, ko ladija v jedno mér zmagonosno dalje hiti.
Mej potujočimi je bilo, kakor je to po iztočnej Evropi dandenes v obče povsod, največ Židov. Mej tem, ko Evropa diplomatizuje, politikuje in narodi krvave bijejo boje za svojo eksistenco, vlečejo židje iz vsega tega dobiček in si polnijo žepe. Tu je bil matorostar človek, turški oblečen v dolgej rumenkastej haljini. Govoril je srbski, turški in rumunski. Na vprašanje, kdo je in od kod, odgovoril je: „Ja sam Čifud iz Niša,“ in pripovedoval nam je, da je bil v Nišu tačas, ko so Srbi oblegali in vzeli to mesto. „Je-li bilo jadno (hudo) tada v Nilu?“ vpraša ga neki Srb. „Ajok!“ odgovori Žid, „stekli smo si novaca,“ in trdil je, da odsle je vse boljše življenje v Nišu. Mej ostalim društvom je neki Magjar, tipičen po nošnji, kakor po svojem tatarskem obrazu, meni in vsem drugim vzlasti vsled svojega ponašanja rezno bodel v oči. Vedno molčéč je nepopisljivo oholo koračil mej društvom, ki je govorilo le srbski in nemški, in menda baš zato je silno mogočno meril nas zapored, češ: to sem jaz (Magjar); a vi — vozite se vendar-le po magjar-orszagu!
Opoludne, pri skupnem obedu dišala so nam zares preokusno pripravljena jedila izvrstno; samo taisti Magjar je z glasnim vikom repenčil se nad vsako jedjo, ter neusmiljeno režal na strežaje. Ali vse to pač samo zategadelj, da je tako skazoval svojo mogočnost, kajti pojedel je izmej vseh gostov vendar največ!
Tako smo po dvodnevnej vožnji srečno dospeli v Budapešto. Zbog goste megle se je namreč polagâneje tiralo in sem ter tja tudi postajala.
Izmej vseh podunavskih mest zavzima Budapešta glede na važni svetski njen položaj gotovo prvo mesto. Prebivalcev ima 300 000. Ko se pod prvim, visokim železniškim mostom vpelješ v budapeštansko pristanišče, vidiš takoj na levem dunavskem bregu privodno lice Pešte: velike, krasne, moderne palače daleč ob donavskem nasipu. Ostalega mesta ne vidiš, ker se po ravnini dalje razteza. Ob desnem bregu stoji najprej precejšnja gora z utvrjenim gradom in malo naprej brdo s cesarsko palačo na vrhu. Tu je starejša Buda, katero večjidel manje in tudi celo priproste kmetske hiše stojé po raznem obrežji, večih in bogatejših pa največ tudi daleč ob ozkem dunavskem obrežji. Buda ima samo kacih 50 000 ljudij.
Uže drugi dan svojega tamošnjega bivanja seznanil sem se z mladim, goreče-magjarskim juristom, ki je ves koprnel, da mi razkaže vse strani in znamenitosti preljubljene svoje magjarske metropole. V to svrho napotiva se najprej v Budo, da od tam, s cesarskega grada doli, dobiva točen pregled obeh mest. Šla sva črez največji evropski, na verigah viseči most, na katerem mora sleherni pešec še dandenes za vsako hojo plačati dva novca mostnine, akopram je most neki uže davno izplačan.
Po tem sva se vsedla na vlak na železnej vrvi, ki naju je za tri novce v jednej minuti potegnil na strmi višek, baš kakor bi to bilo z ljubljanskega velicega trga na grad. Ta nenavadna železnica ima samo dva voza vsacega na jednem koncu debele žičaste vrvi, katera teka ob velikem kolesu, gonjenem s parnim strojem na vrhu griča. Ko se kolo zavrti, zadrsi doljni voz navzgor, gornji na vzdol, oba pa ob jednem priletita na svoje postajno mesto. In ako bi se vrv utrgala, imajo neki pripravo, katera bi v taistem trenotji zaustavila tekoča vozova, drugače to si lehko misli, nastalo bi grozno prekucevanje in vratolomje!
Z vrha brda, na katerem razen snažne kraljeve palače stoji tudi precejšnje število privatnih, jednostropnih hiš, pregledala sva obe mesti. Buda je precej raznesena preko zelenega, vevnatega sveta, mej katerim so po dolini zelene livade in tudi drevoredi. Budapeštanci imajo tu po letu hladnejšej sest svoja hladilišča in vile. Po bližnjem porebrji raste cenjeno budimsko vino. Iz pečinatega pobočja ob Dunavu izvira več žveplenih vrelcev, ob katerih dobiš sijajno prirejene in jako obiskane toplice. Sicer pak so v Budi jako pogosto še nemški govori, vsled česar jih zavednejši peštanski narodnjaki psujejo Švabe.
Ves drugačen prizor se razgrne na izhodno stran preko novejšega in za pravo glavnega mesta, Pešte. Takoj pod holmom poteka široki Dunav, prebočen z dvema mostovoma, mej katerima so tu v budapeštanskem pristanišči tumlja veliko število čolnov, ladij in parobrodov. Ali samo le zares krasni quai Peštin gledavcu oklene oči. Preko vsega ostalega mesta pa ne opaziš točke, katera bi vlekla na sé pogled. To je daleč naprej po ravnini vse samo le jednolično zidovje, iz katerega nekaj neznatnih cerkvenih stolpov štrli in še dalje tam ob porobji nekaj tovarniških dimnikov. Mej vsem tem pa skoro nikjer nič kakega dobrodejnega zelenja!
V naslednjih dneh sem si ogledal Pešto od znotraj. Istina, sijajno je to mesto, ta ogerska, ali recimo, magjarska metropola. Mnogo mnogo ima velikanskih, modernih palač in ponosnih poslopij. Ceste so izvrstno potlakane, čisto pometene in vse v novejšem času zastavljene so široko in ravno izpeljane, kakor posebno „radialna“, katera uže dan denes podaje krasen prošpekt. V predelih, katere najbolj zavzima trgovstvo, vidiš polno vsakovrstne in tudi najfineje robe izložene v presijajnih prodajalnicah; ali vse to storila je le zapadnoevropska civilizacija, iz njenih tovarnic so dela tu na prodaj in vsa skoraj samo v židovskih rokah in nemških, akopram to tuje in prekanjeno trgovstvo pač le iz golega dobičkarstva in „ad captandam benevolentiam“ potuhneno magjarski piše svoje firme.
In vendar patrijotični Magjari znajo postopati tako, da nedavno še jako nemška Pešta je zdaj, če tudi prisiljena, vendar le zares magjarska. Magjarsko govorjenje prevladuje povsod, in ako tudi Magjar sicer rad uljudno posluži tujcu, more se ti dandenes v Pešti stokrat dogoditi, da ti Magjar na povpraševanje v tujem jeziku zaničljivo odvrne: „Nemtudom!“ če prav je dobro razumel to. Po javnih prostoriščih dobiva se skoraj izključljivo le magjarske novine, v odličnejših hotelih tudi še nemške, francozke, angleške in romanske; slovanske pak so ti prava bela vrana, kajti Magjar se po narodnem instinktu strašno boji vsega slovanskega.
Tako povzdignila in razvila pak se Pešta nij po naravnem potu, češ, vsled narodnega blagostanja mugjarskega. Narod magjarski je nedelaven, nepodvzeten, ne zna pridobiti in ne gospodariti: iz njegovih močij ne bi se bila Pešta nikoli tako izcimila. Ali bahat, ohol in brutalen — to je Magjar! In ta svojstva njegova se prav popolnem utelesujejo v njegovej Pešti. Dobra tretjina vseh sijajnih zgrad pestanskih je državna! Za nje mora ne samo magjarski, ampak tudi slovanski, rumunski in nemški siromak tam v najdaljnih kotih tega magjarorszaga doprinašati krvavi krajcar, da more tako oholi Magjar ember prišlemu tujcu kazaje na Pešto, to se ve kako lažnjivo reči: „To smo Magjari, mi!“ Res imajo tudi magjarski magnatje krušne palače v Pešti, ali kdo ne vé, da baš to so si ogerski velikaši sezidali od krvavih žuljev zatiranega in odiranega ogerskega kmeta. In tako se mora reči, da po največ tujci, posebno židje so Pešto okrasili z mnogimi privatnimi odličnimi poslopji, kajti oni bogaté mej nehajnimi Magjari najlaglje.
Ker me je posebno zanimalo, kako Magjari skrbé in delajo za svoje bitje in svojo prihodnjost, ogledoval sem njihova učilišča in dotične naprave, da vidim, kako odgojujejo mladež svojo. Bogme, reči se mora, da oni v tem oziru napenjajo vse moči, kolikor jim je le samo mogoče po svojej malej duševnej kreposti. v šesterih srednjih šolah budapeštanskih sedi preveliko število učeče se mladeži, in po tehniki, kakor tudi po vseučilišči se vse tare mladih ljudij. Lepe šolske zgrade so vrlo okusno, praktično in po vsem tako zidane, kakor to zahteva čas dandanašnji. Vzlasti je vseučiliščna biblioteka pravi uzor okusnosti in praktičnosti. To je krasna palača. Iz sijajne veže ide se po dveh, z gutaperho pogrnenih stopnjicah tiho v prostorno dvorano, v katerej vidiš samo štiri stene in ob njih predale, napolnene s knjigami. Svitloba ti z vrha doli skozi stekleni krov pada na knjigo. ln ako bi po obiskovanju te vrlo bogate knjižnice mogel soditi marljivost magjarske akademične mladine, moral bi reči, da je velika: kajti trikrat sem hotel ob štirih popoludne iti vanjo, pa vselej so bili uže vsi sedeži, katerih je nad tristo, zasedeni, rekli so mi, do osmih zvečer.
Koliko in kaj se uči in zna dandenašnji magjarska mladina, tega sem nekaj sam videl in slišal, nekaj izprašal; največ, in pač tudi zanesljivih izvestij o tem pak nam magjarske pedagogične razprave obelodanujejo same. Magjari sami tožijo, da njihovi srednješolci prinašajo jako površna znanja na visoke šole. Tudi izšolani akademiki imajo večjidel jednostranske in pomanjkljive vednosti. Uzrok temu leži v tem, da so Magjari vzlasti v novejšem času, odkar obstoji dualizem, v naobraževanji svoje mladine sami sebe prehiteli. Da bi namreč dopolnili pomanjkljivi broj izključljivo magjarskih učiteljev, kakor broj činovniške inteligencije magjarske, bili so njihovi profesorji pri izpitovanji skoro brez izjeme polni dobrovoljnih obzirov, samo da je bil rodom Magjar ali da je vsaj znal jezik magjarski. Posebno so tudi iz političnega obzira delali tako. Hoteli so imeti in zares imajo zdaj celo armado preostajajočega magjarskega činovništva, s katerimi preskrbljujejo vse ozemlje svojega magjarorszaga. In ako bi le politično mogočo bilo, Magjari bi dandenes samo svoje embere namestili tudi v Bosni, kar so sicer tudi uže poskušali.
Kako jednostransko in plitvo naobražena je magjarska inteligencija, temu dokaz mi je tudi bil moj magjarski tovariš. Po njegovem izpovedanji sem moral soditi, da je marljiv in delaven, pa akoravno je baš z odličnim vspehom položil drugi državni pravoslovni izpit, znal nij nemški govoriti, le besede mi je lomil. Še bolj pak sem se čudil, da je vseučiliščni profesor me vprašal, da-li se uči ali ne uči magjarski jezik po hrvatskih srednjih šolah. Ta dobri mož je tudi od strahu strmel, ko sem mu rekel, da jaz Kranjec-Slovenec razumem popolnem tudi Bosanca. Mislil je namreč za trdno, da bosanski jezik je nekak bosansk, kakoršnjega bi ni Hrvat ni Slovenec ne razumel! In groza ga je bilo — pač pred panslavizmom — ko sem mu zatrdil, da Bošnjaki govore pravi jezik slovanski.
Nekako tesno mi je bilo pri srci, ko mi je v velikem muzeji razkazoval vseučiliščni profesor prekrasno in dragoceno zbirko rudninsko. Akopram je Ogerska namreč mej avstrijskimi zemljami sama najbogatejša na prerazličnih in dragocenih rudninah, je vendar blizu polovica najlepših rudnin v tej zbirki iz — Sibirije! To je tedaj — mislil sem si na tihem — tista grozna, po magjarskih in židovsko nemških sovražnikih Rusije tako preklicana in ogrožena Sibirija! O, ako bi pač Magjari imeli Sibirijo! — pa vsaj je nikoli ne bodo.
Ker ravno uže govorim o znanstvenostnih odnošajih magjarskih, naj opomenim še, da posebno mojo pozornost so budile sto in stovrstne, prezalo in mično oslikovane knjige za nežno magjarsko mladino. Vidiš jih v najokusnejših oblikah v mnogobrojnih knjigotrgovnicah vse polno na prodaj. In sploh se moraš čuditi premnogobrojnim knjigam v magjarskem jeziku in prerazličnega zapopadka Magjar rad govori, pa tudi rad piše! Res je razen mnogo originalnih dél polno tudi kompilacij in prevodov iz zapadno-evropskega slovstva, kajti Magjari dandenes v svoj jezik prevedó skoraj vsako znamenitejšo slovstveno novost. Čudom sem se čudil, zagledavši v magjarskem prevodu tudi slovito dr. Makenzie Wallacevo knjigo, v katerej ta Anglež, ki je več let bival v Rusiji, še dosti objektivno in častno govori o ruskej državi. Ako pa vrhu tega še v poštev vzamemo dosti nad dve sto v magjarskem jeziku izhajajočih novin, kakor tudi to, da največa masa prostega kmetskega naroda magjarskega ima gotovo sila malo uma in zanimanja za slovstvenost, moramo tembolj priznavati izgledno patrijotično delovanje in požrtvovalnost magjarsko v obziru slovstvenem.
Bil je lep, jasen predzimski popoludan.
Moj tovariš je peljal me v tako zvani mestni gaj, ležeči malo iz mesta ob severo iztočnem boku Pešte. Lepo zares in tem ugodneje je meščanom to poletno zračišče, ker je jedino v Pešti. Mej visokimi topoli in jagnjedi in mej raznimi drugimi nasadi izpeljane so gladke ceste in steze, in v sredi gaja je tudi malo jezerce z nekoliko magjarsko trobojnih čolnov. To je nekaj „pratra“ dunajskega. Tu sem v lepih dnevih vreva peštanski veljak in prostak krepil se z dobrim steinbruchskim pivom. Tudi denes so prikazovali se — ali samo aristokratje. Ali baš te je moj tovariš željno pričakoval. Sedeli so na ličnih, s svojim rodbinskim grbom označenih kočijicah, vpreženih v jeden, večjidel pa v dva in tudi v tri pare lepih konj ogerskih, in tekmovaje z njih brzovitostjo so tirali jih v divjem begu zopet in zopet po istem, gladkem, navlašč za to odmenjenem cirkusu ob gaji. Bilo je do petdeset kočij in na njih magjarski magnatje, razni državni dostojanstveniki in mej njimi tudi polno — židovskih aristokratov in bogatašev. Moj tovariš je vzlasti svoje magnate poznal vse, imenoval mi zapored njihova imena, ter o vsacem brž povedal kako životno črtico s takim ognjem, da sem lehko videl, kako ponosen je on na te svoje boljšake. Jaz sem navlašč strmeval, čudil in delal se, kakor da tudi kaj posebnega vem o vsacem, akopram sem spominjal se jih najbolj le po imenu. Hotel sem s tem laskati njegovemu patrijotičnemu zavzimanju. Ali tudi židje so vozili se v jednako sijajnih kočijah, in njihovi konji so bili še bolje poskočni in rejeni! In ko sem tovarišu sprožil to misel, vlegel se mu je temen oblak na obraz, in rekel mi je odkritosrčno, da mnogo mnogo teh magjarskih velikašev ima od svojega nekdanjega silnega premoženja dandenes skoraj samo še svoje plemenitaško ime, kočijo in konje, — vse drugo njihovo pak je po največ uže v židovskih rokah. Zato, pristavil je, naše magnatstvo iz celega srca črti žide ter jih društveno popolnem prezira. „To je pa vaš Istočy pravo imel, ko je govoril, da v toliko in toliko letih bodo židje izpodrinili in potopili narod magjarski v ogerskem kraljestvu, ter da zategadelj kaže, da bi se židje poslali nazaj v njihovo obljubljeno deželo,“ rečem jaz in vprašam: „Zakaj je po tem takem Tisza tako potezal se za žide?“ „Da,“ odgovori mi tovariš, „Budapešta ima 80.000 židov, in po vseh naših mestih so kapitalisti skoraj izključljivo židje! Ti bodo do nazega ogulili naš narod. Ali kaj hočemo? Tisza je naš dobri patrijot, ali on izprevida, da židje s svojo trgovino mnogo pripomogujejo državi — zato jih nij hotel javno žaliti.“ Da res, če, kakor slavni nemški kulturhistorikar Hellwald pravi, so židje kužna prisada na velikem telesu slovanskem, to so ti ljudje pravi udav (boa constrictor) za mali narod magjarski. V mestih magjarskih so ti uže gospodarji, in rad verujem, da v magjarorszagu si pripravljajo svojo novo židovsko kraljestvo!
Po teh občih opazkah o Budapešti in bitji magjarskem je vzlasti še mikalo me poznavati društvene razmere v Budapešti. Ali kar se tu vidi po javnih shodiščih, gostiščih in zabaviščih: to ima večjidel le temno senčnato stran. Iz gledališč so Magjari uže skoraj dosledno izrinili nemške predstavljače, vendar se po zimi še v dveh igra nemški. Jaz sem bil v magjarskem „deželnem gledališči“, ko se je ravno predstavljala igra „Columbuš“, katera je v tako zvanih „podobah“ spisana magjarski. Igra je slaba in prikazovala se je slabo. Ali ker je vsaj po jednem koupletu tudi jeden Magjar-ember ob jednem s Kolumbom stopil na tla amerikanska, ter brž osupneno-zijajočim Indijanom popeval o svojem prelepem daljnem magjarorszagu — je silno hvaležno občinstvo navdušeno rokoploskalo in avtorja klicalo na pojav. Jednako je bilo polno burnega eljen-vpitja, kadarkoli je v kakej popevki vsaj količkaj melodije bilo zaznati: navadno magjarsko petje je namreč večno jednolično zadiranje. Sicer je pa to gledališče vrlo bogato in praktično urejeno. Tudi drugo magjarsko „narodno gledališče“ je lepo in je dobro obskrbljeno Novo operno gledališče pak, ki je po vanjskem uže blizu dovršeno, je zares velikansko, in bode menda presegalo še dunajsko.
Po dveh takozvanih „Orfeumih“ predstavljajo se nemški in drugonarodni umetnjaci, vzlasti iz zapadnega sveta. V njih vidiš sem ter tja zares marsikaj umetno-zanimivega in spretnega. Večjidel pak so to dragi prostori, po katerih se po besedah in ponašanji skoraj do skrajne skrajnosti streže le poltnemu poželjenju. Ženske ti nastopajo malo malo da ne v samem evinskem kostumu, in tu se potlej taka predstavljačica ne sodi po svojej umetniškej veljavnosti, ampak žanje vselej toliko živahnejšega pleska, kolikor mičnejša je po telesu in brezobzirnejša po ponašanji. Tako je neka angleška polnouda popevateljica sicer strašno hripavo — ne morem drugače reči — regetala svoje albijonske narodne; ali občinstvo jo je s frenetičnim vriskom hvalilo, ker je tako dobro znala pokazati, kar poslušatelji po njenih angleških besedah nijso razumeti mogli. Jednako, ako ne dogodi, da kaka tuja taka umetnica poprime izjemno kako magjarsko „kantato“, zbesné pričujoči Magjari, katerih je tu najmenj, takoj v tak vrišč in navdušeni ropot, da se vse trese in poka. Kljub vsemu temu pak sta „Orfeuma“ večer za večerom obično dobro obiskana, vzlasti od židov, pa tudi peštanski nežni spol brez dostega premisleka in zarudevanja precej gosto sedeva v teh opolzlih zavodih.
Budapešta je uže davno glasovita po svojej razuzdanej moralnosti. Ali kolika socialna propast in gnjiloba se gnjezdi in širi v tem mestu to sem mogel stoprav verjeti, ko je moj tovariš necega večera povabil me pogledat tudi to temno stran budapeštanskega življenja. Ne pretirajoč, s premislekom rečem: v jednej dobrej četrti Pešte, v ónej, ki ob Dunavu leži proti severu, tu vse nebrojne, drug pri drugem ležeče prostore drži in polni Venus vulgivaga. V vsakej tukajšnjej ulici so gosto na desnej in levej navadno prostejše pa tudi elegantne gostilnice in kavarne. Skoraj v vsakej od teh je postavljen oder, na katerem se zdaj góde, zdaj predstavljajo dramatični prizori, največ pa vzlasti nemške popevateljice v tankem trikó „debele“ pojó. Mej posameznimi prisedajo k njim, nabadajo jim cvetlice na suknje itd. V več velikih kavarnah se shaja na sto takih devojk ob jednem. Pijó kavo, čaj, kadé cigarete — vse mirno mej moškimi. In mej njimi vidiš vzlasti po boljših prostorih, v katere se plačuje vstopnina, tudi zares krasne in v dragocenem lišpu in odelu bliščeče se take ženske, katere so iz boljših ali celo visocih stanov semkaj zašle. Na tisoče takih žensk se živi samo od ponočevanja, droge pa po dnevi tudi delajo kot šivilje, modistice itd. Ako k temu vzamemo še preveliko število zakonito dopuščenih bordélov v Budapešti, potem vidimo, da metropola magjarska v obziru nemoralnosti primeroma prekosi vsa druga moderna mesta.
Ko sem tako od raznih stranij ogledal si Budapešto ter seznanil se z bitjem in modernim naporom naroda magjarskega, vprašal me je moj magjarski tovariš in prijatelj, kako tedaj po vsem tem sodim o Magjarih in njihovej metropoli. Naj tu še enkrat omenim, da je moj spremljevalec, akopram Nemec po imenu in pač tudi po krvi, bil ultra-Magjar po mišljenji, ter da je po vsem razgovoru razodeval se znanstveno naobraženega mladeniča, ki dobro pozna in scenuje vse in vzlasti politične odnošaje Magjarorszagu. Razumeva se, da sem takemu svojemu tovarišu odgovoril, da se čudim, da so Magjari kulturno uže toliko napredovali, da se čudim temu tem bolj, ker so oni odsekana veja turansko-tatarskega, kulturno nenaobraženega plemena ter osamljeni in tuji mej evropskimi narodi. Posebno pak sem povzdigoval njihovo spretnost in pridobitve v obziru političnem. Taka moja izjava je mojega tovariša srčno radovala, kar je mene osrčilo, da sem ga vprašal, s kakim pogumom Magjari gledajo v bodočnost. In na to mi je on v širjem političnem razsojevanji izpovedal, kar čutijo in mislijo vsi Magjari: da jim preti vzlasti Slovanstvo — panslavizem. Na to jaz rahlo pristavim: Slovanje nijso nikoli in pač tudi ne bodo smerali na zatiranje tujih narodov. Vsi dandenašnji veliki napori slovanski težé le za osvobojenjem samega sebe. In, rekel sem prijateljski, jaz mislim, da bi Magjari v svojem interesu najbolje ravnali, ako bi sè svojimi mnogobrojnimi slovanskimi sodržavljani kolikor mogoče prijateljski razumeli in z njimi pravično ravnali. Na to on nekoliko zaruden in ogret: „Mi postopamo pravično z njimi: naš narodnostni zakon daje toliko ravnopravnost vsakemu narodu, da nobena polyglottna država nema ad hoc tako široko pravičnega zakona.“ —Ali Miletič! — ta je vendar nekaj čudno obsojen, rečem jaz. — „To je istina,“ odgovori on, „tudi mi Magjari nijsmo pričakovali take njegove obsodbe, in potlej smo obžalovali jo; — ali „ad statuendum exemplum“ mora v takih slučajih država vendar strogo postopati.“
Dalje nečem razvijati najinega političnega razgovora. Saj nam je vsem znano, kake politične težnje in teže imajo Magjari.
Mali Magjar je dandenes velik gospod! Razdvojeno, nesložno pa tudi nehajno politično vedenje avstro-ogerskih narodov, in še druge razmere, ki brigajo najvišje kroge naše monarhije, poslužile so politično brezobzirno energičnim Magjarom do nadvladajoče mogočnosti, s katere zdaj trdo pritiskajo vse druge sodržavljane. Vzlasti pa Magjari okrutno gospodujejo nad narodi v področji njihovega magjarorszaga, in to posebno še nad mnogimi milijoni Slovanov, kateri uže dan na dan večjo škodo trpé na svojem materijalnem kakor duševnem razvijanji. In to svoje gospodstvo skušajo Magjari vedno še bolj razprostreti in brutalneje utrditi — kolikor namreč sami bolj čutijo, da vpričo zmirom bolj zavedujočega in ojačujočega se Slovanstva žuga njihovej gloriji in oholosti neizbežljiv in dosleden polom. Saj baš to nenaravno stanje politično: surovih tatarskih Magjarov gospodstvo nad duševno tolikanj presegajočimi jih narodi slovanskimi, ta sramota torej, Slovanje sluge Magjarov! — to je, radi česar se imajo Slovanje, ki so vredni svobode, spogledati še in morda kmalu z Magjari! Končna pravda tu ne more biti dvomljiva. In potlej naj Magjari svojski pastirujejo po pustah — Slovanje jih ne bodo nadlegovali.