Magdalene

Magdalene Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Magdalene, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, rokopis, IN = 6792.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Magdalene

Pod mojim oknom v jesen odeto drevo …
Gimnazijke stopajo mimo,
ne vedo za jesen, ne zimo –
V črno modro naličenih očeh ,
v dolgih valovitih laseh
skriva vsaka svoj drobni greh..
Blažene Magdalene!
O, romantika, o ideali,
o velika Laž!
Življenje, kaj jim daš
ko bodo dospele pod križ,
uboge Magdalene?
Bodo tudi one kot jaz
s tabo navzkriž?
Čeprav se odpravljam na pot,
si nisva še bot!

Opombe urednice

1. Vera Albreht govori o dekletih poljanske gimnazije, ki jih je videvala skozi okna stanovanja na Poljanski cesti.