Madonna della Sedia

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
"Madonna della Sedia."
Anonimno
Izdano: Domoljub 5. september 1889 (2/17), 158—161
Viri: dLib 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V samotni, gozdni pustinji je živel pred mnogimi leti star, pobožen samotar. Mož je moral veliko prestati v svojem življenju; sreča mu ni bila mila, izgubil je imetje svoje in kar mu je bilo še stokrat dražje, izgubil je pred časom tudi svojo ženo in svoje drage otročiče; enega vendar mu ni iztrgal vihar življenja iz srca, ohranil je živo vero v Boga, ki vse modro vodi in vlada: njemu se je klanjal tudi v nesreči. Po izgubi svojih domačih ločil se je od sveta in je zaželel v samoti doživeti svoje stare dni. Toda ljudje, pri katerih je užival zaradi svojega poštenja izredno zaupanje, obiskovali so ga tudi v samoti ter ga v sili popraševali za svet in pri njem v nesreči iskali tolažbe.

Vse stvari, vse ljudi je ljubilo samotarja blago srce, a čez vse drago mu je bilo dvoje. Večkrat je sam rekel: Tu v svoji samoti imam dvoje otrok, eden govori, drugi je nem (mutast). Prvi je bila Marica, mala hčerka viničarja, ki je bil sicer precej oddaljen, vendar najbližji sosed samotarjev: ta deklica se je z vso silo otročje ljubezni oklepala blagega starčka in tekala je dan za dnevom dolgo samotno pot od doma skozi gozd ter obiskavala svojega starega prijatelja v puščavi, da je z njim molila in igrala. Drugi pa je bil nem, tako je imenoval visok, košat hrast, ki je rasel ob njegovi koči ter s svojimi vejami varoval njegovo hišico.

Vesel je bil puščavnik, ko je sedel z nedolžno Marico pod košatim hrastom, na katerega vejah so mu žvrgoleli ljubki ptiči, ki so si na visokem hrasta stavili svoja gnezda; v pozni jeseni svojega življenja gledal je poleg sebe iu nad seboj veselo pomlad: nedolžno dete in žvrgoleče ptice, gradeče svoja gnezdica. Tedaj je vzinladelo tudi njegovo srce in govoril je sam seboj: zeleni vrli hrast, krepko se razvijaj; varoval te bodem in sekira se ne bo zaznala na tebi, dokler mene ne položé v grob; in ti, ljubo dete, pridi le še večkrat sèm, da se pod košatim hrastom unemava za ljubezeu do Boga in do bližnjega.

Prišla je nenavadno dolga in huda zima; visok sneg je pokrival hrib in plan; naenkrat pa spomladi zapihlja gorak jug, sneg se začne tajati, hudourniki se zaženo iz hribov v doline, plazovi jih spremljajo in povodenj je naraščala vedno večja.

»Oh naš ubogi, dobri puščavnik!« vzdihovala je Marica, »nikoli ga ne bomo več videli, kajti plazovi in vodé, ki so se drvile iz pogorja, potegnile so gotovo seboj njega in njegovo kočo.« Marica je jokala in prosila očeta, naj hiti puščavniku na pomoč; toda to ni bilo mogoče, ker vodé so vedno naraščale in iz dolinice, kjer je bival puščavnik, so se videli samo še vrhovi visokih dreves, vse drugo je bilo pod vodó; oče Marice je bil trdno prepričan, da so valovi vodá pokopali dobrega puščavnika. — Toda puščavnik ni bil mrtev; hrast tik njegove koče ga je rešil; kljuboval je s svojo silo vsem viharjem in nalivom in stal je ponosno, ko se je že sled izgubil, kjer so stala druga drevesa.

Trije dnevi so minuli, predno se je odteklo vodovje; tri dni moral je starček prebiti na hrastu in zadovoljen je moral biti s suhim kruhom, ki ga je v naglici vzel seboj iz koče. Utrujen do smrti zleze tretji dan na tla in ondi pričakuje smrti, kajti voda mu je vzela vse, on sam pa ni mogel nikamor, tako je oslabel v smrtni nevarnosti.

Toda namestu angelja smrti pričakal je rešilnega angelja. Mala Marica ni mogla strpoti več doma, tudi ni hotla očetu verjeti, da bi bil umrl njen prijatelj v samoti, zato je vzela v torbico vina in kruha ter hitela po slabem, namočenem potu proti kočici samotarjevi. — Kamor je pogledala, vse je bilo porušeno, vse podrto, koče ni bilo nikjer; in v strahu je jelo trepetati deklici blago srce, češ, morda je pa vendar-le umrl puščavnik. — Kdo bi torej popisal njeno veselje, ko ga zapazi živega pod hrastom.

»Tedaj si prišlo, dete moje, ah in prineslo si mi vina in kruha, da se okrepčam, torej mi še ne bo treba umreti; Bog ti povrni stotero tvojo dobroto, dobra Marica. Nista ini bila zastonj toliko pri srcu ta-le hrast, ki me je varoval tri dni pred smrtjo v mrzlih valovih in ti, ki si me sedaj rešila, da ne umrjem lakote in slabosti.«

Minulo je od tedaj že nekaj let. Koča v puščavi ostala je sama, puščavnik je bogat na letih in dobrih delih zapustil solzni dom ter se preselil v srečnejšo domovino; Marica je odrasla in bila je krepka in vrla mati ter se veselila z dvema dečkoma materine sreče. Hrast so tudi posekali in les njegov so predelali v sode, ki jih je kupil oče Marice, ki je bil vinogradnik.

Eden teh sodov je bil izpraznjen in izvalili so ga iz kleti, da bi nabili nanj nove obroče. Bilo je lepo jesensko jutro. Marica je sedela na vrtiču pred hišo z dojenčkom v naročju in s starejšim dečkom, ki se je igral pri njenih nogah. Marica se je zamislila v pretekle čase in vesela svoje sreče, svojih ljubih otrôk dejala: To je blagoslov, ki ga rosi na-me iz nebes blagi pokojni puščavnik. Jaz sem prejela plačila dovolj, ker sem ga rešila smrti, a hrast, kjer se je rešil pred povodnjo, moral je pasti, sode so naredili iz njegovega lesa in kmalu bo pozabljen, in vendar je puščavnik rekel meni: »Ne ti in ne hrast ne bodeta pozabljena nikdar na svetu. — Tedaj pride memo vrtiča mladenič počasnih korakov, zdelo se je, da je ves zamišljen. Bil je Rafael Sancio, skoro da najslavnejši slikar vseh časov. V svoji duši je že dolgo nosil podobo, ki bi saj primeroma bila dostojna za podobo Matere božje z detetom Jezusom; toda vtelesiti, naslikati je skoro ni mogel, manjkalo mu je vzorcev, obrazov, zato je hitel na večer ven v naravo, da si misli zopet zbere in da z večjo srečo povzame pričeto delo.

Mati sedeča z otrokoma na vrtu, ga prijazno pozdravi:

»Kam tako zamišljeni, mladi gospod, v tej samoti?«

Rafael pogleda in ko vidi pred seboj mater in otrokoma, ko vidi ženo, ki se jej iz obraza bere pobožnost, poštenost in prijaznost, ko vidi otročiča, kako se radujeta v svoji nedolžnosti, tedaj obstane ter reče sam sebi:

Sedaj imam pred seboj, kar sem toliko časa iskal. Kako rad bi bil precej ta prizor naslikal, a ni imel razen risalnega svinčnika nobene priprave seboj. Tedaj pa se je ravno večerno solnce vprlo s svojimi žarki v veliko in gladko dno vinskega soda, ki je v bližini čakal popravila. Rafael se ne premišljuje dolgo, vstopi se pred sod in nariše hitro podobo na sodovo dno. Z gospodarjevim dovoljenjem vzame od soda dno, je nese domu, ter dela na prvem obrisu z vso umetniško navdušenostjo in stalno marljivostjo toliko časa, da dovrši umetno sliko Matere božje z Detetom in z malim Janezom, ki se s križcem igra, kakor da bi hotel Gospoda že tedaj soznaniti s križem.

Tako je nastala podoba Rafaelova, katere posneme je videti skoro v vsaki krščanski hiši. — Imenuje se 'Madonna della Sedia.' Rafael Sancio iz Urbina je umrl l. 1520, torej že pred več ko 300 leti, a podoba njegova jo ostala, ki bo vedno človoštvu pričala, kak umetnik da je bil slavni Rafael.

In tudi prerokba starega puščavnika se izpolnjuje, kajti les hrasta, ki ga je rešil vtopljenja in podoba žene, ki mu je bila rešilni angelj, sta združena pri tej sliki. Kdo pa bi preštel ono nesrečne in žalostne, ki so klečali in klicali na pomoč pred to podobo ter so jim bile želje izpolnjene? — Samotarjev blagoslov tukaj očitno kaže svoj sad.