Macona in on

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Macona in on
Ivan Baloh
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 85 (4. maj) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: [ dLib]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Macona in on[uredi]

Macona in on — hlapec Peter namreč —- sta služila že dolgo vrsto let pri eni in isti hiši. Ona je bila prva dekla, on pa prvi hlapec svojega gospodarja. Macona je bila pri krstu sicer krščena za čisto navadno Micko, toda že od mladih let je ni klical nihče drugače, kakor z Macono in tako je ostalo. Ko je prišla kot rejenka k hiši, ji je gospodar rekel Macona — in ona se je temu privadila.

Peter je prišel pozneje k hiši kakor ona. Služil je preje pri gospodarju, ki mu je dajal majhno plačilo, pa je bil vrh tega še pijanec, da ni bilo nikoli miru pri hiši. Tega pa Peter ni mogel, zato je šel rajše k Mazovcu. Tu je imel več plačila, boljšo hrano in — mir je bil pri hiši. Torej vse je bilo Petru všeč. Mazovc je pa Petra tudi rad vzel v službo. Vsakdo ga je poznal, da je priden delavec, da je pošten, trezen, da ni zapravljiv — torej je imel vse potrebne lastnosti dobrega hlapca, ki se dandanes tako težko dobi. Pa še nekaj je Petra Mazovcu posebno priporočalo. Imel je namreč dve dekli pri hiši, in ker sta bila tudi dva hlapca, so bile vedno kake sitnosti, in če drugega ne, so bile vsaj besede — pa tudi tega Mazovc ni maral. Na Petra, se je Mazovc popolnoma zanesel v tem oziru. Bil je že v letih in le delo mu je bilo mar. Njegova pot je bila med tednom le po travnikih in polju, kamor ga je gospodar pošiljal, ob nedeljah in praznikih pa je šel naravnost v cerkev in iz cerkve domov. Druge poti ni poznal. Vsa njegova zapravljivost je bila v pipi tobaka, katero si je zažgal ob nedeljah popoldne, ko ni bilo nobenega dela. Pa še nekaj je bilo, kar je Petra pri Mazovcu držalo. Peter namreč ni bil lep človek. Že od rojstva je imel desno nogo krajšo kot levo. Ljudje so rekli, da je Peter kruljav, pa ni bilo res, le vlekel je nekako eno nogo za seboj. Pa zaradi tega je vseeno lahko delal. Tudi so trdili hudomušneži, da ima Peter grbo na hrbtu, pa ni bila istina, le tako čokat je bil, da je bilo videti, da glava ni v pravem razmerju z ostalim telesom. Pa še eno lastnost je imel Peter, ki pa res ni bila lepa. Kadar je govoril, je tako široko odprl usta in zgornjo ustnico tako visoko potegnil, da se je videla dolga vrsta velikih, rumenih zob. Sploh je pa imel navadno vedno odprta usta in je na glas smrčal. Sicer pa tudi Macona ni bila kaj posebnega. Imela je že čez petdeset let — pa z levim očesom je tako postrani gledala, da so ji otroci že v šoli nagajali in da je zato veliko prestala.

Torej Mazovc je bil zadovoljen, da je dobil tako pošteno družino, da bo vendar enkrat mir pri hiši in da ne bo besedi.

Pa vendar se je nekaj zgodilo, česar ni pričakoval ne Mazovc, ne Peter, najmanj pa — Macona.

Bilo je v cvetoči pomladi. Vse se je veselilo življenja, bučele so pridno letale iz panjev, srkale po cvetočih lipah med in polne strdi letale nazaj, škrjanček je visoko gori nad žilnim poljem žgolel Stvarniku svojo pesem, mladina je veselo skakljala, povsod je bilo življenje - le Peter je hodil okoli molčeč in zamišljen. Sam sebi se je čudil, da je zadnje mesece, tako zamišljen. Tega seveda njegovi hišni prijatelji niso opazili, ker je Peter itak malo govoril. Ampak Peter ni spal ponoči cele ure, v srcu je čutil nekaj, kakor še nikoli popreje, nikomur ni razodel, kaj ga skrbi in boli in sam ni vedel, ali bi se lotil težke stvari ali bi vse pustil pri miru. Petra je namreč mučila le ena skrb: Oženil bi se rad in sicer z — Macono.

Ta misel mu ni hotela iz glave. Spočetka sam ni vedel, kako je na to prišel, a konečno jo spoznal, da bi bilo to nekaj dobrega in pametnega.

Peter je imel namreč dober četrt ure od Mazovca leseno bajto, katero je podedoval po svoji materi. Bajta sicer ni bila veliko vredna, ampak bajta je bila pa le; drugi še take nimajo. Zraven bajte sta bili dve njivi, ki jih je imel v najemu. Zraven koče je bil čebeljnak in tega je Peter obiskoval vsako nedeljo popoldne, ko je bil prost. Koča je bila pa prazna in to se je Petru zdelo tako žalostno, ko je sedel pri čebelah, kadil iz svoje pipe in hodil mimo koče gori in doli - tako sam! Kako prijetno bi se tu živelo. V taberh bi hodila oba, njivi bi sama obdelala, več bi zaslužila, morda bi še lahko prešička redila - to bi bilo življenje! In Macona, kako pridna, pripravna ženska je! Pa pod palcem ima tudi že precej. Leto in dan ne zapravi nobenega vinarja, vsako drugo leto - nova ruta, to je vse. Peter ima pa tudi že par stotakov v hranilnici — nobene stvari bi ne zmanjkalo.

Tako si je Peter slikal nebesa v bodočem zakonskem stanu. Stvar pa je bilo težko pričeti. Petru kar ni šla beseda iz ust. Če so šli skupaj domov od poljskega dela, je Peter govoril le malo, če so zvečer skupaj molili, je po molitvi šel koj k počitku. Le kadar sta sama južinjala in drugih še ni bilo domu, takrat je Peter skledo tako premaknil, da je bila najbolj zabeljena stran tam, kjer je sedela Macona.

Tako so tekli dnevi in tedni mirno naprej. V Petrovem srcu je zavladalo nekaj, česar še nikoli ni občutil tudi ni vedel, kako se ta reč imenuje ali enkrat se mora odločiti, ali bo kaj, ali ne bo nič - to je bil sklep njegov.

ko je v nedeljo popoldne zagledal zopet lep rožmarin na oknu svoje lesene koče - edini spomin na ranjko mater - si je pa mislil, tale rožmarin ji bom podaril, da ga bo imela na oknu, potem bom že videl, pri čem da bo. Srečna se mu je zdela ta misel in poštena, saj je nedolžna. Kdo bo mogel kaj reči? Ampak med tednom ne bo nič, kern e ve, kdaj pride iz polja, on je pa v hlevu, torej bo potreba počakati sobote.

V soboto po večerji je krevsal Peter k svoji koči bolj hitro kot ponavadi. Danes ali pa nikoli več ne. Beseda bo dala besedo - sicer bo pa kratko vprašanje, samo, če me - hoče.

Peter je vzel zeleni rožmarin, ga skril pod pazduho in šel nazaj. Oh, kako lep je bil! Kako ga bo vesela, ker je cvetice rada imela že od nekdaj! Krenil je po stranski stezi in o mraku prišel v vas. Na sredi vasi so še peli fantje in Peter je za kozolcem nekoliko počakal, da bi se razšli in da bi ga nikdo ne zapazil. Noč je nastala. Izza oblakov je malo posijala luna, da so se komaj videle posamezne sence. Petru je utripalo srce. Nastal je zanj v življenju velvažen trenutek.

Peter vstane, vzame rožmarin in gre proti Mazovcu. Vsak kamen mu je bil znan. Vse je bilo tiho in mirno, še domači pes ni zalajal.

Peter pride pod okno Macone in na glas zakašlja. Nobenega glasu.

Ozre se okoli in ko nič ne zapazi, pa trka precej močno na okno, da so šipe zaropotale. Zopet nič.

Močno mu je srce utripalo. Potrka tretjič in zakliče: "Macona, odpri no!"

Tedaj se je odprlo okno. "Kdo pa je?" je zavpila Macona.

"Jaz, Peter, nič se ne boj. Poglej, prinesel sem ti romarin."

"O ti ponočnjak ti, ti stara krevlja, ali te ni sram, čakaj no."

In vzela je Macona skledo vode, ki jo je imela pripravljeno za nedeljo zjutraj, pa jo je neusmiljeno butnila doli na glavo ubogega Petra, da mu je klobuk odletel in da je rožmarin padel na tla in se razbila njegova posoda ...

Gori nad Macono pa je zaklicala druga dekla: "Ha - ha - ha!" - da je odmevalo okrog.

Peter se je tresel kot šiba na vodi. Pobral je klobuk, rožmarin vrgel za plot - in žalosten odšel. Še je kapala voda od klobuka.

Ves razburjen je šel k počitku. Tolažilo ga je edino to, da se je morda Macona zmotila in da ni vedela, da je on - Peter.

Ampak tista dekla gori, ta mu ni dala miru. Celo noč ni zatisnil očesa. Joj, če se izve? -

drugi dan je šel Peter kot ponavadi k desetemu opravilu. Šel je mirno in počasi, a v srcu njegovem je vladal nemir. Bog ve, če ljudje vedo, to je bilo zanj veliko vprašanje. Tam pri zvoniku je stala, kot po navadi, velika gruča fantov. Ko Petra zgledajo, reče eden na glas: "No, Peter, kdaj bodo pa oklici?" - Glasen krohot je spremljal te besede.

Petra je mraz stresel po celem životu, zaprl je nenavadno svoja usta in odšel v cerkev. Ta dan ni molil, oziroma moliti ni mogel. Vedno mu je donelo po ušesih: oklici, oklici. - Mislil je, da ve za njegovo ponočevanje vsak človek, vsa vas, cela fara. -

Po opravilo je šel Peter pri stranskih vratih naravnost domov v hlev ležat. Tukaj je premišljeval ničnost vsega posvetnega. Ko bi te mlajše dekle ne bilo, vse bi bilo dobro. Tako pa ...

Gospodar je zvedel, kaj se je bilo zgodilo. Kot moder mož Petra ni obsodil. Ko gani bilo k južinji, je šel gospodar sam ponj, ga pomiril, da ni nič hudega, družini je pa zapovedal strogo, naj Petra ne dražijo.

To je bil za Petra najžalostnejši dan v celem njegovem življenju.

Ampak ženil se ni nikoli več ...