Maščevanje (Domoljub)
| Maščevanje (Domoljub) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 4 (16. februarja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
čakal sem vlaka na postaja N. Na kolodvoru je vse mrgolelo ljudi, gosposkih in kmetakih, starih in mladih. Prihajalo jih je čim dalje več. Prišla sta tudi dva duhovnika. Prijetnost in krotkost si jima mogrl brati t obličja,tiho in mirnj sta sla skoti množico ter sedla nt kiop. čakaje vlaka, da se odpeljeta. Kar ae jima naatavijo trije mladi gosposki gitdali« ter ja začno zasmehovali io tbadati a pikrim, bneduai Onadva molč.ta. — liospodiči postanejo uto i« drtaeji ter začno ie glasneje zabavljali. Kar vatane lim-d abtustva prileten gospod, stopi krepko pred klop, ns ktUfl»t* sedel* duhovnik*, ter reče, obrnivši se proti predrznim ttb*vljivc»ai: ..Gospodje, idaj se pt kar hitro poberite! U le jedoo tako besedo in mene razlalite, pa todi kmalu treste, kdo sem jati"
Med naviočim občinstvom, ki je čolo te besede, nastala je tihota. Vsi ao se obrnili tja, kjer se je vršil ta prizor. Moogi »o glasno obsojali neolikano vedenje surovežev ter odobravali besede starega gospoda, kateri je stal ponosno pred taničevalci ter jim zrl mogočno io ostro v obraz. Le-ti so hipoma umolknili. 8liŠale so se le nerazumljive besede, katere so Šepetali natiboma med sabo; naposled so se porazgubili med občinstvom. Starček se Je vrnil na to k svoji druščini, ne itpregovori v Al a duhovnikoma niti besedice. Po njegovem od staroeti raaoranem obrata in sivih laseh sem sodil, da mora imeti blizu sedemdeset let; njegova priprosta a čedna obleka je kaaala, da je brtkone imovit in čislan meščan Med tem je prisopihal vlak. Potniki so se vsuli it kolodvor* v votove kakor bučele v panj, rečeni gospod pa je vedoo ie gledal one tri gospodiče. Opazivii, da so pustili duhovnika ter se spravili r drug vot, jel se je razgovarjati a načelnikom poetaje.
Vlaka, s katerim sem se imel odpeljati jaz, še ni bilo, aato sem sedel na klop io čakal. Jako me je obveselilo, ko ae poslovi vrli moi od načelnika ter sede poleg mene na klop. Pogovarjala sva se različne stvari, naposled obrnem pogovor na prejšnji dogodek. Bil sem starejši od njega, torej mi je bilo dovoljeno pričeti drog razgovor. Povedal sem mn, da aem tudi jat težko poslušal in gledalsurovo vedenje neolikancev nasproti duhovnikoma, a star in slaboten se nisem drznil jih javno zavrniti. Gospod nekaj Časa molči, potem pravi: „Povem naj vam torej, zakaj jat duhovnike povsod in vedno tsgovarjam! Cujte: , „Jat sem bil v mladosti potovalen kupec; bil sem torej vedno na potu. Ljubil sem druščino ter bil vesel dečko. Tudi zgovoren sem bil, dostikrat sem veliko govoril o rečeh, o katerih nisem ratumel ničesar. Tudi zabavljal sem rad čet gosposko in zlasti čez dubovski stan. Nekega dnd, — le je tega petdeset let — sem se peljal s pošto, ki je bila natlačena potnikov. Vozili smo se skupaj raznovrstni ljudje, gospodje, gosf e, otroci. Tudi neki duhovnik je sedel med nami. Pomenkovali smo se med seboj to in ono ter si delali zabavo z rasnimi Šalami in dovtipi. Zabavljati smo jeli in se norčevali ii duhovnikov, da bi lalili navzočega svečenika. Voiili smo se dolgo. Zvečer se pripeljemo v mesto L, ter gTemo skupno v krčmo N. prenočevat. Tudi večerjali smo vsi skupaj in še vedno zaničevali dubovski stan. Pogledoval sem duhovnika sedečega blitu naše mice, kar sem opazil, da ima moi solzne oči. Tako bridko so ga zadevale naše zabavljice. Naposled plača, vstane in gre. Tudi mi nismo sedeli dolgo, utrujeni od dolge in mučne volnje se odpravimo spat.
Naše prenočevališče jebiloveliko, a staro leseno poslopje. Tisti večer je bilo kar natlačeno tujcev; jedina velika soba s štirimi posteljami v gorenjem nadstropji je bila še prazna.T« notri se spravimo. Odloiimo svojo potno robo, be*edujemo in vpijemo nek^j časa, naposled pospimo vsi. Toda nismo dolgo spali. Kakor bi vstrelil nas zbudi kmalu glasno rpitju: Goril gori! Planemo kvišku, Groza! Gorelo je v prenočeval u. Ogenj seje hitro širil in kmalu je bils lesen« stavba vsa v plamenu. Pokala je na vseh štirih vogalih in se podirala. Navstal jo strašen vrišč, jok in kričanje se je razlegalo na vse strani. Kakor blisk poskočimo i mi štirje tovariši iz postelj proti mtom, da se rešimo. Jaz sem »e pri tem zaletel v velik zaboj, ki je letal na tleh in padel sem tako nesrečno, da sem si zlomil desno nogo nad členkom. .Za Boga!' sem zsčel vpiti. nTovariši, pomagajte! Moja ooga je zlomljena, jas o« morem nikamor! Vzemite me seboj, ne dajte, da tokaj tgorim" .Belimo, belimo! Stopoice se te podirajo! Reši se, kdor more!' tako so kr čeli moji prijatelji io vsi zbetali. Rodeči plamen je te uhajal v okna, zagrinjala na oknih so se voela. — Z velikim tradom in bolečino sem se pr.vlekel po ll»h do trat io klical oa pomigaje, toda samaa; šive doše ni bilo bliso. Car sačujem močan glas: .Nazaj, nazaj I sicer ste sgubljeni.* — .Ni mogoče; vse bo zgorelo! Ogoiegasei si nič ne apsjol" Io zdajei skoči skozi okoo k meoi mol, z»ks;eo in črn od dima, v obtgani suknji ia s krvavo glavo. Hipoma me zgrabi ter zadene na rame, prime ae za vrv in zdrkoe po nji s msno ns tis. V tem treootko sem spoznsl, da je to duhovnik, a katerim sem se voz.l včeraj skupaj oa pošti ter ga zaničeval.Vsled strshu ia bolečin v nogi postal sem reden, d« nisem vedeJ, kaj »a godi s mano. Ko H «I|( zopet zjasnilo v glavi, videl sem, da mi tdrarsik obv,. soje nogo. Lelsl sem v kotu n« velikem vrtu oa »j,,, Moogo Ijodij J* , t o , ° o f c n * aseae. — Pogl»d»l *«, o k s zatisoil sopet oči vsled slabosti. 8Uš*l sem p« ^ so liudj« govorili med aeboj. Pomenkovali so se, hiito tujcev j« igorslo v poolopji, koliko d« je poškodovanj i, močno raojenib.
Vsi osvsoči so hvalili pogumnega duhovnika, ki |«t nevirnostjo svojega livl|«aje reš i golov« smrti oTojegi uničevalca io sovrsioika. A vrli gospod se jo bil opekel v ognju teko, di « gs nesli v bolnišnico. Bil je opečen in obtgaa po teka telesu, zlasti po ramah. Oči so bile krvavo r«fa*t Ubogi mol! Kakor hitro sem se mogel opreti na bolso sip lezel sem v bolnišnico obiskat preblagtga goipvda, m tega uapečjega dobrotnika. Dolgo s»m stal pri poetalji ter zrl tih in nem v obličje milemu moto, govoriti sne mogel oi bes«dice. Nap> sled izprrgovorim : .Pn-čaaini gospod, odpsauii mi! — Bog Vam povroi tisočkrat! — Tovariši BOJIH me zapus ili, Vi ste ps rešili s oevsroostjo svojega tuljenja mene nevredneta. ki aem Va« uničeval. Prtiia odpustit«!"
Gospod, kateremu a« je poznalo oa obraz«. U tip silne bolečios, pokale na razpelo, leteče poleg s*b«, p zaiepeče: .Odpusti nam naša dolge, kakor mi tdpvUaM svojim dollnikom I'Miaolo je od takrat petdeaet let. .Ali tdaj umojete, taka] jat duhovnik« vedno braaim ia tagovarjam?" — —
Močoo me je ganila U pripoved. Primem moia ta roko in mu pravim : .Tako delajo mnogi. Ooim, ki jih v sili tapust4, taupajo, resnične io tveste prijatelje svoje pa taoičujejo in preganjajo.