Maščevanje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Maščevanje
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Maščevanje, str. 13-19, v: Nekoč pod Gorjanci.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Najhuje nas je prizadelo, če smo otroci za mizo pri obedu zvedeli, da pride na Draškovec »tetin« brat, naš bratranec Valter. Takoj smo se med seboj izpod čela spogledali in jed se nam je začela zatikati v grlu. Njegova navzočnost je pomenila za nas prihod pustih in žalostnih dni.

Valter, ki je bil mnogo starejši od nas, je bil sprva avstrijski častnik. Nekje v slavonskih jarkih pa si je zlomil nogo, ležal dolgo po bolnišnicah in končno z nekolikanj krajšo vstal. Zaradi tega je moral zapustiti svoj ljubljeni vojaški stan in si izbrati nov poklic. Odslej je bil še bolj jezen na nas Slovence, ko da smo mi bili krivi temu. Iz vse duše nas je preziral. Nikdar ni z nami več spregovoril po slovensko, čeprav je prav dobro znal.

Kadar se je v poletju pripeljal k nam na deželo, je po cele dneve pohajal na lovu. V belih nogavicah, z gamsovo bradico in neštetimi znaki na zelenem klobuku, s puško preko ramen, smo ga srečavali, ko se je sprehajal po razorih njiv in stikal za jerebicami in zajci, ali pa na robu čadreške hoste, kjer je skrit med ločjem prežal na divje račke. Strastno je ljubil lov.

Navadno je šele v mraku, v družbi upehanih psov, prišepal domov. Če je imel lovsko srečo, si je zajca zadel preko ramen, račke in jerebičke pa si je obesil za pas. Kadar smo ga od daleč videvale, kako se zmagoslavno vrača, obložen z račkami, katerim so se po belih trebuščkih še poznali strjeni sledovi krvi, smo se vselej strašno razjezile nanj. Takrat bi mu od srca privoščile, da bi bil prišel prazen. Včasih je res prišel. Brž ko smo ga zagledale, smo se mu približale in ga z neopaznim nasmeškom vprašale:

»Danes pa nič, Valter?«

On pa je nejevoljno nekaj zamrmral in vstopil skozi dvoriščna vrata v hišo.

Dokler je vreme količkaj držalo, smo se razkropili vsak na svojo stran. Drugače pa je bilo, ko je nastopilo deževje.

Takrat smo bili bolj ali manj prisiljeni tičati skupaj. Običajno se stric ni dolgo zadrževal z nami. Ko si je iz svoje tobačnice zvil cigareto, je brez besed vstal od mize, se pokril s svojo oguljeno čepico in oddrsal čez prag. Spodaj v veži so po rezljanih skrinjah že posedali bolniki, ki so čakali nanj.

Komaj pa so se vrata za njim zaprla, se je že usula ploha zbadljivk na račun Slovencev in slavospevi vsemu, kar je bilo nemškega in cesarskega.

V vsem je prednjačil Valter. Ko je najbolj strupeno udrihal, se je s strani vselej pomembno oziral name, ki sem se molče zavlekla v kak kot in buljila v edini slovenski časnik ─ Dolenjske novice ─, ki je tiste čase prihajal v hišo. V tej svoji duševni revščini sem sedela kakor na trnju in čakala, da se ploha poleže. Sčasoma so se res naveličali zbadanja in sramotenja. Potem so začeli razpravljati o »višji politiki«, o kateri tiste čase nisem prav nič razumela.

Šele zdaj sem zares začela z branjem. Dotihmal sem samo strmela v časnik pred seboj in v svoji ogorčenosti premišljevala, kako bi se mi posrečilo, da se maščujem za tistih tisoč drobnih žalitev, kar se jih je nabralo v meni.

Zgodilo se je, čeprav redkokdaj, da je tudi stric kdaj posedel z nami. Kakšna nepopisna groza me je prevzela, ko mi je nekoč ob neki takšni priliki pomolil pod nos nemški časnik in mi ukazal, naj mu berem na glas. Ne vem, zakaj mi je to storil? Menda je mislil, da se na ta način priučim jeziku, prav gotovo pa ni vedel, v kakšno peklensko muko me je spravil.

V strahu, da ne bom prav izgovarjala tujih besed, sem čedalje bolj jecljala. Sprva me je strpno popravljal, kmalu pa je začel rohneti nadme, dokler se mi ni povsem zvrtelo v glavi. Popolnoma sem se zmedla. Davilo me je v grlu in črke so mi začele plesati vse križem pred očmi. Konec koncev so mi navrele še solze in kmalu nisem več mogla spraviti besedice iz ust. Brž mi je Valter iztrgal iz rok časopis in gladko nadaljeval branje. Najrajši bi se bila takrat pogreznila v zemljo od sramu in žalosti ...

Ker je bil stric okrajni zdravnik, je moral od časa do časa pošiljati okrog razna poročila. Nekoč je poklical mene, da mu pišem naslove.

Še danes imam pred očmi tiste modre ovojnice, na katere sem bila primorana pisati popačena imena naših krajev.

Kostanjevica ─ Landstrass, Novo mesto ─Rudolfswert, Raka ─ Arch, mi je narekoval.

Pero se mi je zataknilo.

»Ali se piše s ch?« sem plaho vprašala.

»Z sch,« se je brž vtaknil vmes Valter.

S, c, h, sem tiho ponavljala, ko sem s tresočo roko pisala naslov.

Navzoči so bruhnili v glasen krohot. Tako so se mi smejali, da so se zvijali od smeha. Valter se je s solzami v očeh režal na vse grlo. Od same škodoželjnosti se je z rokami tolkel po kolenih.

Zakaj se mi vendar smejejo? Naslov je bil celo lepše spisan od drugih. V zadregi, ki se je sprevračala v neskončno muko, sem se vprašujoče ozirala zdaj po obrazih navzočih, zdaj na ovojnico, ki je ležala pred menoj. Napisala sem vendar, kot so mi bili rekli. Kaj neki naj bi bilo narobe?

Režali in krohotali so se mi še kar naprej, ne da bi mi povedali zakaj. Rešil me je stric, ki je zgrabil ovojnico in jo raztrgal na drobne kosce. Ovlažile so se mi oči in brez besed sem zapustila sobo ...

Dolgo nisem vedela, da sem takrat napisala grdo nemško besedo,[1] ker sem poslušala Valterjev pravopis. Vedela pa sem, da mi je spet eno zagodel. Sklenila sem, da se mu o prvi priliki maščujem. Enkrat samkrat bi rada ranila njegovo brezmejno nadutost. Le kako, ko sem bila spričo njega še vsa majhna in nebogljena?

Odslej sem ga povsod s skritim namenom zasledovala, kajti nihče ne more uiti svojemu srcu.

Več dni je minilo, ko sem nekega jutra s hodnika opazila, kako si pripravlja stvari, ki jih bo prihodnji dan potreboval na lovu. Zložil je na mizo nabojnjačo, piščalko, jermenje in nešteto drobnarij, zakaj povabil je bil svoje mestne tovariše, da pojdejo skupaj lovit na Gorjance.

Na mah me je preblisnila zlobna misel.

Napeto sem čakala, kdaj bo odšel, da lahko neopazno smuknem v njegovo soho. Skrita za stebrom oboka, sem ga verno opazovala. Hodil je gor in dol, začel požvižgavati in vselej še kaj pridel zraven.

Obotavljal se je brez konca. Šlo je že proti poldnevu, ko je zaloputnil vrata in jo po stopnicah odkuril.

Srce mi je krepko razbijalo, ko sem se po prstih priplazila do vrat. Previdno sem jih odprla, boječ se, da ne bi zaškripala. Z razbijajočim srcem sem se znašla sredi sobe. Še enkrat sem se ozrla na hodnik, če le ni morda kdo v bližini. Nikogar ni bilo, razen starega mačka, ki je ležal na opečni ograji in dremal v soncu.

Zgrabila sem razstavljene predmete, jih zmetala v krilo in previdno zaprla za seboj vrata. Stopajoč po prstih, sem konec hodnika vse skupaj treščila v gnojnico. Nametala sem po vrhu še kupe papirja, da bi tako zakrila vsako sled. V hipu se mi je neznanska skala zvalila od srca.

Spet sem se vrnila na staro mesto in s pridržano sapo čakala. Podvojeno mi je začelo razbijati srce, ko sem začula Valterjev šepajoči korak, ki je prihajal po stopnicah. Stisnila sem se k stebru, da bi me ne opazil, ko bo vstopil v soho.

Sprva se ni ozrl na mizo. Odprl je omaro in še nekaj vzel iz nje. Ko pa je k pripravljenemu kupčku hotel položiti še to zraven, je kakor okamenel obstal.

Ves iz sebe se je začel ozirati naokrog. Odpiral in zapiral je predale, se sklanjal in iskal znova, zraven pa tako neusmiljeno preklinjal, da sem ga zlahka slišala.

Ko je naposled ves togoten planil na prag, je vse preklel: dekle in hlapce, ter jih pričel zmerjati s tatovi in drhaljo. Vendar so mi bila ušesa navajena, da smo zanj bili Slovenci le drhal in sodrga, četudi mu ni nihče skrivil lasu. Zato me to ni bogve kaj prizadelo.

Čutila pa sem takrat veliko olajšanje ob majhnem povračilu za neštete krivice, katerim se je upiralo moje mlado srce.


Opombe urednice[uredi]

  1. Nemško Arsch pomeni rit.