Mačka
| Mačka Žiga Zois |
| |||||||
Enkrat je bla ena mačka imenitna,
čez vse mačke zalublena in pregrešna,
nesramožliva, tatna, hudovitna,
srov'ga mesa bol ku pečen'ga žrešna;
pred njo varna ni bla kokoš v hiši
golob na pojl', petelin na dvoriši.
Od vseh krajov vabila mačke v vas,
cele noči z njim' se švigala in klala
po strehah in po podih na ves glas:
po dnev' je gospodini nagajala,
al piskre zvrnila, al kruglo ubila,
al je krače pokradla, al jajca spila.
Domače kužke v gnezdu zadušiti,
zanje perpravleno kosilce snesti,
starga mačka čez okno dol pahniti,
ak se postopi v kuhno perlesti;
taka je bla nje nesmilna navada:
vse le zase – en drug naj crkne al strada.
Al des' je lih na vse viže poredna
in vsak lubi dan kaj hudga kriva,
vonder tak fletna, beloglavka, čedna,
luštna je bla, zigravna, podražliva
in norčava, za popokat' od smeha,
de nobeden ni spomnil njen'ga greha.
Kadar so jo na postli znak valali,
sladko miži ino sao vleče nase,
al so jo po trebuhu šegetali
in z njo počeli mars'ktere špase,
ona jih tanko okrog nosa in po bradi
s parkelcam šiple, s krivim repam gladi.
Al kakor med ludmi inu med živino
kakšno posebno slo vsakter ima,
tak naša mačka tud' z vročino skomino
čez vse na svetu laški sir štima;
zajn bi v ogen planila, zajn b' se obesla,
zajn bi cel mačkin rod in pleme stresla.
Domač'ga hlapca en dan na štengah sreča
z enim velikim verbasom na glavi,
en laški sir v njem, rumen ku sveča,
v jedni hram on ga na klop postavi.
na to grozno prikazen ona ostrmi,
čuda zadost, de omedlela ni.
Kadi se v nos ta sladki duh od sira
in se prevrne v žmah ku pride v vusta,
de boga mačka tedaj sline požira
in sir v mislih liže, grude, hrusta;
taka jo je zares groza prevzela,
de ne ve, kaj bi rekla al kaj počela.
Prazni verbas medtem ' z hrama zadiga
in kluč hlapec za sabo ven potegne:
mačka okol vrat, okol voknov šviga,
špega skuz' mreže in šipe, rep iztegne,
jiše ene špranje, ene poči, ' ne lukne,
»Kir glava,« prav', »tam tud ž'vot noter smukne.«
Tak govori med sabo in premišluje
bol ku Lavdon tam dol pod belim gradom,
kir turške straže obhod' in zalezuje:
jiše eno skrivno pot noter za ogradam,
de b' dobil na en žlak v svojo pest
ta v'skoki grad in to bogato mest'.
Al sa muja zabstojn, nič ne pomaga,
previdni gospodar, vojstra klučava,
frišni zamet od stropa dol do praga,
vokna okovane, lesovina zdrava,
ne tolk' poči, de b' muha skrit se mogla,
kaj še ena mačka spitana in okrogla!
Al kaj ne znajde ena žival spremetna,
kadar za svojo vest c'lo nič ne mara?
Naša mačka, potuhnena in prevzetna,
z eno besedo – ena prekleta para,
sliš'te, kaj s' ona zmisli in kaj namen',
kako med sabo govori in sken':
»en težko del' inu preveč je zame,
al pridni tat nikoli sam ne krade
in rad tovariša na pomoč vzame.
Poznam eno podgano, ta m'dopade,
des'lih pred mano se le skriva in teče,
kir men' dobrega nič zavupat neče.
Vojstre, trde zobe in puste vude,
nakalene za del', ima podgana,
les in zidovje skuz in skuz pregrude,
škoda, de mački taka moč ni dana!
Tedaj podgani namenim to službo,
nje pak ponudim prijaznost in družbo.
De mene se boje miš' in podgane,
so nevumne zadost al' nevošlive
de niso kakor jez modre in pregnane:
al naj bodo stokrat tokajn kočlive,
nič mene ne skrbi jih vse golfati
in moj namenek do konca pregnati.
Ak nas moja modrost in nje kopanje
do lubezniv'ga sira en dan perpele,
kaj bo le-to za 'n sladno pogost'vajne!
Ona brez straha in obedve vesele!
Al k' narmejn se podgana bo zavedla,
zagrebla bom tovaršno in jo snedla.
Naj podgana zdej le tlako dela,
k' je stvarjena za to, naj se vutrudi!
Kakor hitro to lukno ona dodela,
nazadno za 'n požir'k dobra bo tudi.
Spremetnost, karkol' če, spele in dopolne,
ta, k' zna, jo špoga, ta 'k ne zna, jo kolne.
Komej je bla zrečena ta beseda,
že mačka vurna gor pod streho jiše
te stare znanke sled in jo zagleda
v eni lukni, kjer ima njen' seliše.
Vsa skrčena in splašena tiči,
se ne gane, ne siole, stiska oči.
Mačka pred njo se usede in sladko mrda,
predne noge čedno pokoncu stavi;
boga podgana od straha vsa trda.
Mačka se ji permuzne in jo pozdravi
z enim milim pogledam, se oddahne
in ves nje sladni strup iz srca pahne.
»Kako dolgo je že, luba sestrična,
ker jaz želim se s tabo zgovoriti
in te za svet poprašat, k' si pravična,
zlasto kader bi treba b'lo spartiti
en kakšni rop, k' nam obedvema sliši,
des'lih sem mačka jez in vi ste miši.«
Al podgana, ki mačko pozna,
brez de bi se 'z nje lukne pregnala:
»To vem,« ogovori, »de si ena grozna
in pridna mačka; de, kar si oblubila,
zvesto držiš: vonder nič ne zameri,
ak' prosim te, de me pustiš pri miri.«
»Tak bo večno med nama to prepirajne,«
odreče mačka, »in večni nepokoj!
Pozabi, luba miš, žale nekdajne
in z mano udari na bran in na boj
z varno zavezo za vse, kar potrebno
in k pridu naših bo sploh posebno.
Premisli, kaj se t' dobrega ponudi,
nič mejn k' en laški sir, debel in tost
k' en linski kamen, de se vsak začudi
čez njegovo spremasno velikost –
Za en takšni part, se mi zdi, je muje vredno,
de b' ti v tovarštvo šla s tvojo sosedno.
Ak s tabo jez, kdo b' imel koraže
zalez'vati tvoj hod, tvoje stopine,
bod' pes al' maček? de se le perkaže,
jez ga strgam na kosce in na kocine:
moja jeza, se ve, je strašna in silna,
moja prijaznost občutliva in smilna.
Al je mačna zgovornost jo zmotila
al de tolkajn na tovarštvo šteje,
al de ni boga miš per pamet bila,
kakor se meni zdi, al de jo greje
-in to morebiti dr bo ta ta prava-
kakor od sira sliš', silna skušnava.
Skoči ven 'z lukne in se trikrat na mesti
mački lepo perklone in tak' zacvili:
»Ak se na tvoje oblube smem zanesti,
zvesto ti bodo moj' zobje služili
in repek moj: tedaj na punt persegnem
in na bran n na boj s tabo potegnem.«
Na to ji mačka brž taco poda
in svoje misl' ji natanko razloči,
de ni odlašat', kar se strit' ima,
in znajti, kir se zid od stropa loči.
Hitro podgana en taki kot si zbere,
kir se narloži zid al les predre.
Pod persego na vest delat' začneta,
ene kople, ta druga var'je in špega,
grude podgana, kar le more, obeta,
vsak dan lukno premeri in dno presega,
al molter trdi in pusti les, ni čuda,
de je tožlivo del', dolga zamuda.
V treh tednih šele do konca pride
in, kakor odpre strop, repek zaviha:
»Sva premagale,« pravi in dol uide;
mačka za njo komej se spravi in piha.
Z laakoto tako se v ta sir ujedeta,
de ga tri libre na pokušni snedeta.
Dan na dan sta hodile dol se pasti
in tak neusmileno sta ga šipale,
de je ta grozni sir jel nazaj rasti.
Mačka nat' še to vozko pot pohvale,
al kadar polni trebuh nazaj nese,
hude težave ona v lukni prenese.
Ena druga nadloga se j' perklati,
k' ji per jedi večkrat silno nagaja:
en klop tih hudih ji sedi na vrati,
na živ jo ujeda in se nje kri napaja;
al tako dolg' se mačka riba in davi,
de ta nesramni klop iz kože spravi.
Podgana se redi per taki paši,
tolk' de ne poč', napeto kožo nosi
od masti kakor polh, nič je ne straši;
al mačka jo z očmi tiple, ku kosi,
misli, de je per koncu punt in hvala –
de bi lubo tovaršno pozobila.
En dan k' sta b'le bad suram ku pijane,
s perliznim gobcam bogo miš povabi,
kakor b' jo kušnit otla, al vanjo plane
nečedna mačka in jo za vrat zagrabi.
Kar s' odpre hram, en kuhar se perkaže
in z njim en pes, k' ji koj zobe pokaže.
Mačka se ustraš' in podgano spusti,
kakor zagleda t'ga hudega psa:
sovražni pes , k' zlodja ne boji,
se vanjo zaletuje in jo poda
podgana s' oživi in hitro leze
gor po steni, de do lukne perleze.
Al kakor bol hiti, de bi se skrila,
bol jo nazaj drže nje polne čeva;
nazdne, naj že bode strah al sila,
to je resnično, de ta bog reva
drugač ni mogla se 'z lukne zmotati,
koker ves sir poprej iz sebe dati.
Vonder je zanjo bla sreča velika,
de ni tovarštvo to hujši poteklo:
le tol'k bi ble, kar en ozirk premika,
vrata poznej zaškripale na šteklo,
doplačala bi bila s smrtjo prezgodno
nje mišjo pamet in slepost nerodno.
Pes medtem z mačko se poganja in trga,
gorje ji bod' , ak ji zobe vutakne,
on jo strese ku cunjo in jo raztrga,
mačka mo nos oprašne in se mo vumakne,
se luča sem ter tje in dela skoke,
de se nam kuhar čud', nagle in v'soke.
Iz miz in iz polic jedi, posode,
vse leti dol na tla in se pogrezne;
kuhar, nevolni nadalej te škode,
popade en kol, k' ima kluke železne,
s kater'mi se meso v dimnik obesa
in s tem olam za njima maha in kresa.
Tak jih 'z hrama podi in jih raztepa:
pes renči, mačka piha, kuhar trobi,
al k'ter'ga kavsne ta železna oklepa,
vse kosti mo polomi in ga razdrobi.
Nato maka ku blisk skuz' vrata šine
in za njo pes s krivavim gobcam zgine.
Tako gre svet naprej, to dobro veš,
ak ti stare pregodbe preložiš:
strašni šum in napok, boj tepež,
zlek in prekuc, čepine inu drobiž,
pičli ostanki naš'ga blaga in dnarja
in vse na zgubo hiše gospodarja.
Se preproste žele, prazni zavupi,
de b' kaj velale persege in zaveze;
kir bodo mačke in psi z mišmi na kupi,
tam bodo večni kreg in večne jeze,
Ak lih jenjajo en mal', se ne utolaž'jo,
čez kratko spet se skolejo in razdraž'jo.
En dobri svet vam ta pravlika izlaga,
nje kuhar je pokazal, kaj je striti:
ak zavari ta lakotna nesnaga,
s kolmi železnim' jo mor'te krotiti
de zavol nje ne bo soseska cela
nadloge in škode vse trpeti imela.