Mačja tačka in ... račka
| Mačja tačka in ... račka Ivan Bizjak |
| |||||||||
DOMAČE KUKAVIČJE JAJCE
Pišče čivka: »Čiv, čiv, čiv!« On pa pivka: »Piv, piv, piv! V vodi rad bi se lovil!« Koklja pravi: »Klok, klok, klok! V mojem gnezdu - tuj otrok …«
Pepca, naša teta mila, jajce koklji podtaknila, da mladiča bi zvalila, saj njegova prava mati hoče v vodi čofotati. Pišče vode se boji, njega pa brez vode ni. Plava mojstrsko – za tri! Punči vzame ga v dlan, z njim k potoku odhiti. Prava mati – gagagačka, mu zapoje: »Ga, ga, gá! Nate čaka stara mačka … Strašna mačka se igračka. Zdaj pri meni boš domá! Jaz sem tvoja mati _ _ _ _ _ (račka). «
PANJ – DELUJE KOT DRŽAVA
»Dókler lipa cvete, ji ne zmanjka čebel.« To pregovor nam pove. »Ko čebela tebe piči, revica umre pri priči! Punči si zató prišla na svet, da vabljiva bi bila kot cvet?« »Mar naj grda bom kot spak? Nisem suha, ne debela. Toda - ko bom punca zrela, kakor ptičica bom pela! Bom kot sredi žita mak!« Punči zažari od sreče. Stric pa teti zašepeče: »Delavka vsak cvet obišče, med prinaša v čebelnjak. Tudi naš deklič bo tak, saj pri čmrljih med že išče.« Hip za tem je punči nema. Skriti muc jo v cvetju snema, saj ji roj brni nad glavo. H teti steče kar čez travo. In začivka kakor pišče: »Kaj čebela v cvetju išče?« Stricu jezik se odveže: »Ej, za nektar, pelod – in za med s cveta lačna leta na vsak cvet!« Punči kuka zdaj iz mreže. Stric v vrečo roj zaveže, da se teti strah poleže. Le kako naj muc zapiše ??? . (pika), če pa v lipi roj čebel se slika? Muc veselo vsem mežika. Mar edini reši se brez – pika? Panj – deluje kot država, kdo pa je kraljica prava? »Mática – le kdo ne ve! Kaj ne veste, da čebela, ko po cvetju – bzzz – hiti, cvet za sad – za hruško – oplodí! In za drugo zrelo sadje, ki pripeljejo ga ladje.« Kadar dozori doma, teta Pepi vsem ga dá. Po kosilu in za zajtrk, da nihče ni bled in mrk; da še stric se smeje v brk, ker predobro ve, kaj dela pridna delavka čebela. In kakó ji, ko omaga, v beli zimi stric pomaga? Sladkor v panje ji polaga. »Če kot sneg – tedaj je bela,« pravi punči – vsa vesela, »sem ji črki dve odvzela.« Le prisluhni! to ni vic. »Če pa črko ji dodam, nov poklic v rokáh imám. Ta poklic je stric Matic. Če bi rimal se na barka, bi mu rekli čebelarka, saj nam skuha dober čaj!« Skrit za vrati čebelnjaka vsako leto med pretaka, za zdravilo, za sladilo, kar nam cvetje je rodilo. Striček ni ponoči čuk, pa čeprav na »č« se piše. Še sorodnik – daljni ni kakor čmrlji – blizu hiše. Čmrlj cvetje opraši. Prašnike moží s pestiči. Cvet takó se oplodi. Punči pa mu črk ne zbriše. A pomaga pa – pomaga, ta naš smešni stric Matic, ki rad reče nam za vic: »Jaz marljiva bom čebela, ko mi burja rep bo vzela.« Mática ne bo Matic, ker kraljica je le ena, v panju nájbolj premetena! Tudi roj čebel – ne bo! Bo le délavka – poštena. Stric pač ni ponočni čuk, saj krasi ga star klobuk, ki ga nosi gospodar, panjem s črko »r« vladar. Le poslušaje Matíca: »Mática – edina mati vseh otrók je – v vsakem panju. Četa trotov – so očetje. A očetov, skopih botrov – ni se bati. Vsi pa dolžni smo čebeli res iskreno reči: »Hvala!« Skriti pred njo izza vogala, muc, povej nam na uhó, kdo ta stric je bil? – in bo? Komu punči pravi: »Hvala!« Kdo je v čebelnjaku skrit vladar? To je, « šepne muc, »naš predragi _ _ _ _ _ _ _ (čebelar)!«
NJENO PERO – NAJBOLJŠE ORODJE STARIH PISATELJEV
Ob jezercu, ob tolmunu plavajoče bitja, ki po vodi se zabava. Glej, potaplja se vsa glava! Potlej nekaj dvigne v kljunu! In ploščato kot z lopato zdaj preceja, kar dobi, kar mu punči nadrobi, da za praznik se zredi. »Gaga gaga, gigi gaga!« kar po svoje si pomaga. Kdo nam znano pesem poje? S čim plavalka se gosti? In kako ji praviš ti? Veš, je ptica – pa ne kos! V ribnik hodi kot soseda,a je le rastlinojeda. Ribic skoraj ne pogleda. Kadar človek da kaj náse, do večera ptico pase. Teta Pepi res ni nora, saj nam ptice je zredila in gostijo priredila. Razposlala je vabila in dodala še pero za odgovore po starem, da vse prav bo in lepo. In gostija res bo nora. Trese miza se kot gora! Mošt bo v vino prekrstila, da bo goste pogostila. Če ti gre njen praznik v nos, pij le vodo – kakor kos! Pamet se baha s soljo, ne pa s presto in vodó! Pravo slavje je – z gosjo! Dober očka – je gosak. Pepi pravi mu junak. Teta Pepi dobro ve: brez ljubezni to ne gre! Če pri igri s to perjadjo čofotaš po mlaki bos, s kihom te napade nos, ker počneš to pred pomladjo. Si zdaj tej uganki kos? Ptica ni neumna gos. Kdaj, kakó konča junak, ki mu pravimo gosak? Ni Martinove nedelje, če na mizi je le zelje. V goste pride pravi gost, ker diši mu mastna kost, novo vino in pečenka, ki z njo streže teta Pepi ob solati, sladki repi. Punči pridna je učenka. Kdor ji reče, da je gos, vinček mu pobarva nos. Kdo sta ženka in možak, oče, mati treh mladičev? Mórda petih »gaga« ptičev? To sta _ _ _ _ _ (goska) in _ _ _ _ _ _ _ _ (gosak).
PREDI, MUC, LE PREDI! LEPE ZGODBICE NAREDI!
Če mu zmanjka tople preje, muc se rad na soncu greje. Skrito pleza na drevo. S kamero za nas prešteje skoraj vsako brčico. Danes miška mu ni mar. koš ugank vam daje v dar. Kuka v hiško, kuka v hlev … ker je pravi gospodar, vsega tega je vesel. Ker računstvo mu ne gre, bik pokaže mu roge. Snemanje se mu zatika. Vsi ga gledajo smeje. Le petelin se dobrika. Glej ga – tam na strehi – vraga! On le v sanjah ti pomaga. Res, dobrika se, ker ve, da rešitev zank in ugank »kikirikati« ne sme! Kaj pa sploh lahko pove? Budnice, ki nas zbudé. Kdor več ve in kdor več zna, naj odgovor nam izda! Mačku pisemce naj piše, da bo mir okoli hiše! Kdor nalašč prišteva k dobrim prebivalcem hleva tudi miši in podgane, za začetek naj ugane: kje se skrivajo _ _ _ _ _ _ _ (podgane) , kje imajo domek _ _ _ _ _ (miške), kadar _ _ _ _ _ (mačke) so zaspane? Če odgovorov me veš, skrij še ti se v mišjo luknjo, ko zagledaš mačjo suknjo! Ko sanjalček gre domov s skrito kamero na rami pa pregleda prav vsak rov. Nos povoha vsako špranjo, smrček skoraj vtakne vánjo, rep poboža pol zidov. Tudi kdo se valja v slami? Kdo ponoči nas predrami? Kdo iz zibke kliče: »mami!« Hitro reši vse uganke! S črkami zaveži zanke sredi te izpolnjevanke, ki ti kaže nekaj črk, da tvoj dan ne bo več mrk! Sanjalček, so vse to res tvoje _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ (domače živali)?! Bodi srečen in vesel! Česar ni požrla miška, kaže ti na sliki hiška. Ali pa ti nudi hlev. Morda čivkajoča piška? Kar poglej, kaj je nad vrati! Gnezdo – jaaa! A v njem ni čuka? Ni! Iz dimnika te kuka. S sovico od tam prežita, da si hrane nalovita. Skrije se le najbolj zvita siva miš, morda podgana. Zdaj res jenjam barantati in povem – takó med brati »_ _ _ _ _ _ _ _ _ (lastovica) v gnezdu je nad vrati.« Srčno jo imamo radi, ker znanilka je pomladi. Ker žuželke so že budne, pajek hitro plete čudne mreže, da se v njih zaplete _ _ _ _ (muha), ki si v hlevu išče kruha. In če vprašam še drugače: »Kaj so sove, pajki, miške in vsi ti prebivalci naše lepe kmečke res živalice domače?« Jaz, Sanjalček, resno rečem, mjavkajoče zašepečem: » Mmmjjjááá!« Ti pa kar takoj pomisli, kaj poreče stroka, ki ni takih misli, saj lahkó nam sodbo dá: »Muc, ne delaj se otroka! Hitro sliko si oglej! Ali veš, kaj je na nje? Daj imena nam povej in živali še preštej!« Od sramu na zajčnik stečem, »Da!« in »Ne!« pa več ne rečem. Punči! Naj še enkrat se opečem? Raje mačjo suknjo slečem.
ČE NI VRANA IN NE VRAN, ZAGOTOVO JE …!
Koga teta Pepi išče? Kdo zdaj noče na dvorišče? Punči rada papa zrezke. Take tanke, za princeske! Koga prazna ponev čaka? Kdo po purniku koraka? Dobro jutro, dober dan! Velecenjeni _ _ _ _ _ (puran)! Ali si še kaj zaspan? Kaj se res bojiš podgan? Sovam – da so všeč zaspančki, vaša jajca in _ _ _ _ _ _ _ _ (purančki)? Kaj pa tvoja ženka – pura, nosi jajčka – kakor kura? Daj, dovolj je ura! Pridi hitro h skledi, saj počival boš po jedi! Ni lepo, a, dragi, vedi, miza čaka tvoje zrezke. Ki jedó jih mesojedi. In vsejedi kot medvedi. Take zrezke – za princeske! Debelušna pa babura in gospod Trebušnik dihata kot veter sušnik, kadar pride njuna ura, z njo pa – shujševalna kura. Slišiš, predebela pura? Zrezki pusti – suh _ _ _ _ _ _ _ _ (puranček). Drobcen dečko – naš županček čira čara! Pet podgan! Mastne je naj naš župan, da ne bo vsak dan bolan. Da bo debela kot _ _ _ _ _ (puran)!
ČMRLJEV DOMEK? SATOVJE V MIŠJEM ROVU
Česar ne zmore čebela, striček čmrlj rad obdela. Kam ta striček nosi med? Naš Sanjalček išče sled. Na trobentico zdaj piska punči. In nato jo sne. Od sladkosti kar zavriska, medičino pa poje. Čmrlji pravijo: »Gorje! Med nam kradejo ljudje.« In stražar pred satjem v zemlji punči piči v srčkan nos. S kamero je mucek kos bitki, ki jo skrito snema. Zdaj ga draži strastna vnema. Punči debelí se nos. Skoraj je podoben žemlji. Takle kljunček íma gos. Ampak – dekle ne zajoka. Le poredkoma zastoka. Ko se tetici približa, od strahu se Pepca križa. Želo vidi v rdeči koži. Nosek je podoben roži, ki jo čmrlj opraši, da nató zrel sad rodi. Punči domek ta odkrije; se približa kakor tat – srka s slamico zaklad. Mucek se za cvetje skrije. Čmrlj pa – ki čuva rov … s pikom jo spodi domov! Zdaj se punči prilizuje, Pepco Pepi imenuje. Tata se takó razneži, da zaguga dekle v mreži. V čaj, na kruh ji maže med in obljubi sladoled. Ko bo punči bistra, zdrava, spet pri hiši bo zabava. Pride tudi muc Sanjalček; s troti še kak leni palček. Skupno ose prepodijo, vsi sršenov se bojijo … Čmrlje pa, no, ja – za grehe – le spod strehe zapodijo. Čmrljem pač kak cvet pustijo, ker ga laže oplodijo kakor delavke čebele, ki ne morejo po med, če preveč globok je cvet. Punči v travi najde rov, čmrlj leta vanj domov. Kot čebelice v panj pridno nosi medek vanj. V rovu je pri satu sat, kakor v grozdkih vse do vrat. Tjakaj pride čmrlj spat. Ko je lakota prehuda, v zimi med pojé brez truda. Med takrát je zlat zaklad. Kam naj, revež, med nataka? Čmrlj sam je gospodar, nanj pozablja čebelar. Čmrlji vsem so malo mar! kratek letni čas živijo, od svetá se v zimi poslovijo. Matice v satovju preživijo; v mrazu pod zemljó trpijo. Vsaka sonca ne dočaka, ker pomlad prepozno prikoraka. Ko pa pride, pognojijo, pokosijo vsako ped zemljé. Ti prebrisani ljudje! Ali čmrlja v satu med počaka – kot čebele v panjih _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ (čebelnjaka)? Čmrlju je zares gorje. Si res mir želi, kakor mi – ljudje? Reci »Da«, obkroži »Ne«! ali kdo odgovor ve? Mucu naj ga sam pove!
KDO JE TA PRELEPI POBČEK?
Pismo v kljunčku? Dajte no! Mucku skrito je v zavojčku in pripeto za nogó. Prav res mucku nič ni skrito? Punči se nasmiha zvito. Teti bere zgodbico, ki se sliši bolj tako, zvito – tja v uganko skrito; kar precej zaljubljeno! Z voskom zapečateno. Pismonoša tak je ptič, da ga ne zanima nič, kaj zapisal je deklič. Le kateri ptič je to? Kdo je ta prelepi pobček? Eh, seveda – naš _ _ _ _ _ _ _ _ (golobček)! Pust bi bil ta naš planet, če pet tisoč dolgih let bi redili le kokoške, ki nasitijo naš svet, lačne glavice otroške. Kdo nam spet in spet drobenclja pred hišo? Gruli skozi svojo nišo na podstrehi, v _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ (golobnjaku)? Vsem ljudem je ljub. Ženkici rad da poljub. Ko jo snubi, tudi ona ga poljubi. Malčke starša pridno hranita iz kljuna v kljunček. Ko že letajo previdno, tudi ljubijo takó, kot sta njih ljubila starša. Kakor ljubica in ljubček. Zdaj več v tistih časih nismo, da po zračni pošti pob v kljunčku bi prenašal pismo:koš zaljubljenih podob. Tam od daleč – koš novic, iz nesrečnih krajev klic:prosim – vsaj za kruh – cekin, za obleko – za spomin!
Kdo nas zrnja vsak dan prosi? V letu – kdo lepoto trosi? Kdo ponosno glavo nosi? Ali sploh kaj dela pob, ki mu pravijo _ _ _ _ _ (golob)?