Mačja abeceda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mačja abeceda
Črtomir Šinkovec
Izdano: Založba Katantanija, Ljubljana (2006)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Pomlad[uredi]

Žari pomlad,
cveti pomlad,
seménj je živ prek brajd in trat!
Kdo kupec je, trgovec kdo,
ko sončno je povsod zlato?
»Le vzemi žarke, cvetni vonj
na semnju tem je vse zastonj!«
Čebelam, čmrljem sladek med,
deli iz rožnih čašic cvet.
Na češnjah, breskvah sred livad
vsak droben ptič vesel je svat
in jaz sem svat in ti si svat
te srečne dni, ko je pomlad.

Sonce na hoduljah[uredi]

Sonce na hoduljah, ej,
vsako jutro leze više,
zlate pesmi v polje piše
kakor kakšen čarodej.

In s hodulj se smeje v svet:
krila je razpel metuljem
in čebelam, ko za uljem
cvetje jim ponuja med.

Na hodulje slednja brst
dvigne s soncem se v višine,
ko mu dala v korenine
moč za rast je topla prst.

Mačja abeceda[uredi]

Mucke tri je te pomladi
naša muca odgojila,
črni so kot močeradi,
lačni bolj od krokodila.

»Daj nam, mama, jesti, piti!«
nenasitni so mrmjavi,
kremplje brusijo si skriti
v toplem gnezdu na otavi.

Preden se na lov odpravi,
muca jim marljivo streže,
gnezdo skrbno jim pospravi,
špranje zamaši in reže.

V lovu vadi jih na miši,
vadi v skakanju in teku,
vadi v hoji jih po hiši,
pravi pravljice o mleku.

Za uspavanko jim prede,
greje s toplim jih kožuhom,
mačje uči jih abecede,
da ko bodo šli za kruhom,

mačja jim modrost bo znana:
kaj je dober lov na miši,
kakšna krt sta in podgana,
kakšni so ljudje pri hiši.

Škorčeva šola[uredi]

Škorec sklenil je – pa pika,
sklenil je aprilske dni:
»Naučil se bom jezika,
pa veljal za škorce tri.«

Kar je sklenil, je veljalo
kakor moških sto besed:
slovnico je kupil malo
in slovar iz tistih let.

Nepremično zdaj na veji
je čepel in se učil,
kakor sova na vereji,
od učenja se potil.

Slovnico si vtepa v glavo,
že slovar na pamet zna,
vmes posluša za zabavo,
kaj otroški svet jeclja.

Obogatil do septembra
je besedni svoj zaklad,
klatil take že decembra,
da se čudi otročad:

»Tumpec, tepec in neroda,
reva, šleva si in pol,
osel, bizgec, pujs, prismoda,
telebanast kakor vol.«

»Kje pobral je škorec take?«
čudi se otroški svet.
Ded pa reče: »Glej jih, spake!
Vse pobral je z vaših gred!«

Škorec letal na dvorišče
je potem do marčnih dni,
ogovarjal slednje pišče,
češ da zna jezike tri.

Domišljav zaradi znanja
z brati ni odšel na jug,
ni se ustrašil zmrzovanja,
zime ne s košaro tug.

Vrnejo se z marcem škorci
s ščebetanjem v rodni kraj,
škorec naš v zeleni gorci
jezikovni odpre tečaj.

Šolal je vse sestre, brate,
prošnjo to jih nauči:
»Dajte, nam, ljudje, za svate
sto in sto prgišč zobi!«

Slavje na skrinjah[uredi]

Zgodba ta je kajpak stara:
pleše miš, če muca ni.
Naj bo stara, ščepec čara,
popra v njej je in soli.

Muc, od davnaj v naši hiši,
mladec bil je muc in pol,
nikdar z lova se na miši
prazen vrnil ni domov.

Revež z leti je opešal:
star dremucka kraj peči,
a Miškon je kašo mešal,
v hramu delal holadri.

Godba mišk je tam igrala,
godba samih violin,
mišja družba pa plesala
na pokrovih starih skrinj.

»Ej, iz skrinj diše dobrote,«
reče mišek Golobrad,
mati miš pa: »Ni je dote,
kot je mastna svinjska gnjat!«

In navrta v skrinjo luknje
sam marljivi Miškolin,
a nato na skrinjo smukne
in naznani vir dobrin.

Mladi se vrtijo pari,
stari se na moč maste:
kdo v obilju naj skopari,
ko veselje v cvetje gre …

Mleko pijejo na zdravje,
vmes nazdravlja Miškolin:
»Živijo, oj, mišje slavje
na bogastvu starih skrinj!«

Stari muc pa mirno dremlje
in na toplem sladko spi,
kot da mar mu ni podzemlje
in kar v hramu se godi.

»Švrk!« dé metla: »Ti negoda!«
Muc pa v shrambo na poskok,
miškam trem kar sredi poda
droben srček poči – pok!

V kraju brž je veselica,
glas utihne violin.
»Nezaslišana krivica!«
tarna v luknji Miškolin.

»Ni pravice je v tej hiši,
ne veselja za naš rod,
dokler bo preganjal miši
takle star in krut gospod!«

Muha v gosteh[uredi]

V goste k nam prišla je muha,
sedla kar na hlebec kruha,
tri drobtine je pojedla,
odbrenčala, v mrežo sedla;
tam se lišpa in mrmra,
da najlepša je gospa.

Pajek sliši jo, priteče,
lepi muhi zvito reče:
»Tkem ti prejo, samo svilo,
tebi za prelepo krilo,
da od glave do peta
res najlepša boš gospa!«

Meri ji, pomeri krilo,
jo zavija v samo svilo,
ves životek in noge,
da prelepa bo – he he,
da prelepa bo gospa,
prav od glave do peta.

V sivo mrežo zapletena,
muha vsa je oznojena,
tiše, tiše zdaj mrmra,
v mreži zgrudi se mrtvá.
V goste k nam ne bo več muhe –
potočimo solze suhe!

Tujček[uredi]

Tujček maček
tuj, tuj, tuj,
ostre krempeljce
sezuj
in povej nam,
kje si bil,
si na polju
miš lovil,
dremal mar si
za pečjo,
predel prejo
svileno?

»Mjav, mjav,
mrmjav,
nisem dremal,
nisem spal,
maslo jedel,
mleko pil,
pri sosedu
se mastil,
pri sosedu
brke vil,
potlej z metlo
jih dobil.«

Polžek in otroci[uredi]

»Polžek, polžek, kam pa, kam
danes nosiš hišo sam?
Na gostijo – pa z rogmi –
ej, si smešen, polžek, ti!
Nebogljenček si, da veš,
vse posliniš, koder greš!
Na rogeh imaš oči,
pa ne vidiš tri pedi,
tri pedi naprej, nazaj,
da bi šel lahko na raj.«

»Meni se mudi, mudi,
stran, otroci, stran s poti!
Na gostijo sred poljan
vabi polže star goban.
Jedli, pili, se mastili
bomo tam in prenočili;
a če več ne bo gobana,
vrnem jutri se zarana
in pobodem vse z rogmi –
tekla bo v potokih kri.«

Kokošja gospa[uredi]

Naša koklja,
špikljašpoklja,
je zares gospa:
kokodajca,
nese jajca,
jajca, da, ha ha!

Že aprila
je zvalila
piščetov deset:
tri fantine –
peteline,
sedem pišk – deklet.

To smo mali
se bahali:
»Jajc bo poln naš hram!
Le sejmarji
in branjarji
ne hodite k nam!«

Medved na semnju[uredi]

Ko izcmeri k sreči se deževje
in posije sonce, že nadloga
medved počehlja se in v Kočevje
odtacá na semenj z Roga.

Dedek medved že od lani
je otročji, kot so dedki,
z medom rad bi vnuke hranil,
kolo plesal bi z medvedki.

To je smeha po Kočevju,
kadar medved na semnju kupuje:
pol sejmarjev trese se na drevju,
pol jih v Rinži v rôke pljuje.

Kdo je velikan[uredi]

Kdo je večji velikan,
kdo največji je robavs?
Peter Klepec? Mar Brdavs?
Ali sam Martin Krpan?

Ta ni pravi velikan!
On stanuje v polžji hiši,
jesti dajejo mu miši
ptičje mleko sred poljan.

In ko je do grla sit:
sladoledov sto pospravi,
ves malinovec popije,
pa se gre otrokom skrit.

Gosenica in metulj[uredi]

V goseničavem zelniku ob cesti
gosenica sreča metulja belina,
namrdne se zviška: »Glej, potepina
svilenega, saj ne zna niti jesti!«

Metulj odleti. Čez dni spet gosenico
ugleda na štoru obžrtem čepeti,
pa reče: »Glej jo, lakomnico,
do golega zna zelnik obžreti!«

(Tudi nam je slej ko prej pogodu,
da ne vemo, s kom smo si v sorodu.)

Zajčja svatba[uredi]

Kam kresnice,
kam?
Hej, na polje:
zlate volje
ženijo se zajčki.
Kdo so pa družice?
Srne v rjavi srajčki.
Kdo so svatje?
Murni bratje.
Kuharice?
Veverice.
Muzikantje?
Čuki – fantje.
Kdo pa pleše?
Črne vešče.
Strici ježi
so na preži,
da medvedje,
lačni dedje
ne pokrali
bi medice,
da lisice,
zvite tetke
ne pojedle
bi s police
vse potice
svatom zajčkom,
nam in vam.

Bogatin[uredi]

Čudno se, seveda, sliši,
da Andraž je bogatin,
ker bogastva v naši hiši
za en samcat ni cekin.

Vendar čista je resnica,
trohice ni v tem laži,
da Andraževa polica
skriva čudežne stvari:

žeblje, gumbe in svetinje,
stare novce iz medi
in okovje stare skrinje
in piščalko, ki molči.

Dedovo odlikovanje
našlo tu je svoj pokoj,
je spomin na vojskovanje,
na sam polk »Nič se ne boj«.

Naj sosedje se hahljajo,
češ da to še ni zaklad:
v turški pipi ga imajo,
saj je njen pokrovček zlat.

Čudno se, seveda, sliši,
da Andraž je bogatin,
ker bogastva v naši hiši
za en samcat ni cekin.

Čebele in cvetice[uredi]

Od gore do gore
blesteče so zore,
brsteče so njive
in češnje in slive.
Iz spanja čebele
so v polje zletele,
zletele v poljane,
zbudile zaspane
so prve cvetice,
jim sedle na lice:
»Hej, cvetke, smo tu!
Pripravite hitro
poln panj nam medu!«

In sonce je vstalo,
na pot se pognalo
čez polja, poljane;
ogrelo zaspane
je prve cvetice,
zlatilo jim lice,
da malce premrle
so čaše odprle,
medu natočile,
čebelam napile.

Prepelice[uredi]

Ziblje morje se pšenice,
rahlo diha kot iz svile.
Čriček čriča. Prepelice
se glase, kot bi prosile:
»O, nikar pšenice žeti,
nebogljeni so mladiči,
še ne morejo vzleteti,
skriti se pred sokoliči.«

Rano so prišle žanjice,
srpe ostro nabrusile;
žalostno so prepelice
pedpedikale, tožile
splašene čez ostrnice;
kakor pisani dragulji
od plavice na plavico
mirno letajo metulji …

Tolovaj[uredi]

Aja, nina, aj aj aj!
Čuk starina, tolovaj
frknil v gozdu je za ptico,
pa pograbil le mušico,
le mušico in komarja
tam pod Krimom, onkraj Barja.
Žabe brž so zaregljale,
čuka v gozd nazaj nagnale.
Joj, če čuk bi privihral,
v hlače bi strahu nagnal
potepinom postopačem,
Tarzanom in razgrajačem,
vsem, ki so za direndaj –
aja, nina, aj aj aj!

Sultan[uredi]

Sultan naš je vzor čuvaja:
ne boji se tolovaja,
nenasitneža dihurja;
varna je družina kurja
pred lisico, to tatico,
ki podnevi in o mraku
rada pride h kokošnjaku,
da bo krala in morila,
kurje se krvi napila.

Dajmo Sultanu – čuvaju,
da grozil bo tolovaju,
rešto péčenih klobas!
Le tedaj bo srečna vas,
varna bo družina kurja,
ko ne bo lisic, dihurja,
ko ne bo nihče se skril
v ovčjo kožo in moril.

Tonca[uredi]

Tonce danes ni zbudila
srečonosa kukavica,
Tonco danes je budila
ptica prepelica.

»Spi, le spi še petpedi!«
Tonca pa je spala,
v sanjah je, ko v barčici,
k soncu se peljala.

Nič ni slišala, da račke
k vodi so racale,
da so umivale se mačke,
vse se počesale.

Da petelin jutranjico
je odpel na lesi;
da je škorec dolgo klical:
»Tonca, kje si, kje si?«

In utihne prepelica –
Tonca brž zazeha;
sonca polna je gorica,
škorec pa ne neha:

»Tonca, glej se v ogledalu!«
drobno ji zapoje.
Regajo ji žabe v kalu
pesmico po svoje:

»Rega-rega! Za dva lonca
vode še imamo
in zaspancem, kot je Tonca,
v piskrček jo damo!«

Prvi april po telefonu[uredi]

Prvi april je in novico
po telefonu pošlje ded:
»Spekli, hm-hm, smo potico,
sladko kakor ajdov med.
Kdor se hoče jo najesti,
naj priteče k nam v gosti
avtostop po tisti cesti,
koder vozi polž z rogmi.«

Joj, je nas prevzela nuja,
v hiši hrup je in živžav,
prav nihče se več ne kuja,
ko jo ucvremo prek dobrav,
kjer aprilski veter veje,
polž vozari mimo hiš;
potlej pa se ded zasmeje:
»Snedla je potico miš!«

Hopla, hop[uredi]

Hopla, hop! Zelenih kril
k nam prijadral je april:
stanovanje med Eskimi
je odkazal starki zimi,
zlate in srebrne strune
pticam je napel na kljune,
na trobentice zapiskal,
z zvončki h Kraševcem privriskal,
moče porosil Dolenjcem,
toplega dežja Gorenjcem,
Štajercem navlekel blata,
da bo letina bogata,
da jeseni bo obilo
polje kruha obrodilo.

Otroci vprašujejo[uredi]

»Kaj najlepše je v aprilu?«
Češnje v cvetju sredi jase.
Mladim češnjam v belem krilu
sonce češe bele lase.

»Kaj je čudovito v maju?«
Češnje zrele, češnje rdeče.
Češnje so podobne mlaju,
polne so otroške sreče.

»Kdo pa se na češnjah smeje?«
Vrabci, lakote požrešne!
Vrabcem ni težko na veje,
ni težko jim brati češnje.

Vidica[uredi]

Veter niha v vrtu veje,
Vidica sladko se smeje,
kot da jabolka pokuša.
Letos ni jih žgala suša!
Prav zato so breskve zlate,
obložene in bogate,
hruške slajše od medice,
slive slajše od potice,
jabolka kot žar so zore –
Vidica do njih ne more.
Pleza k vejam – ne dopleza,
steza roke – ne doseže,
strga krilo si, rokavčke;
obnemogla v travo leže,
kremži se, marjetki toži,
le marjetki, beli roži:
»Le zakaj jaz nisem ptiček,
vrabec, kos ali kraljiček,
da na vejico bi sedla,
po izbiri sadje jedla,
ki za norca imá me z vej:
Vidica, le jej me, jej!«

Kaj bi rekli, otroci[uredi]

Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku,
če vedeli bi, da je živ kot srebro,
da vsak dan nagode jih sto?
Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku?

Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku,
če vedeli bi, da ni samo živ,
da z zračno puško je kosa ubil?
Kaj bi rekli, otroci, o Jurčku?

Žalostne misli vas bi objele,
kakor so mene, kakor so ptice,
ki žalostinko, da kamen je jokal,
mrtvemu kosu so v gaju zapele.

Norčije na paši[uredi]

Tisoč je norčij na paši!
Čmrlj pijan je v cvetni čaši,
mravlja hrošča – velikan je –
nese v svoje stanovanje.
Kaj pa janjčki? Kaj pa ovce?
Ti prevračajo kozolce.
Kaj pa kozel? Ob ogrado
sam si češe sivo brado.
Kaj pa osel? Osel brca
in po vrsti vse okrca.
Kaj je s kravo? Muli travo,
kara vola: »Krivda tvoja je, starina,
da tako nori mladina!«

Dvojčka[uredi]

Cenčkovi imajo dvojčka,
prava korenjaka:
prvi bolj kot drugi pojčka,
škratca sta pa taka.

Da sta dvojčka in še škratca,
stvar pač ni nerodna:
huje je, da sta si bratca
do lasu podobna.

V dobri veri – ta je Blaž! –
očka se ušteje.
»Nisem, nisem, nisem Blaž!«
se Matjaž mu smeje.

Niti teta Meta ni
čisto brez zadrege,
ko ugiba, kdo kriči,
kdo se dere na pretege.

Kdo je kdo od dveh butic
grivastih, košatih,
se ne znajde niti stric,
niti stara mati.

Kdo je kdo, le mama ve,
mama se ne ušteje,
mama pa še nekaj ve,
temu se ne smeje.

Šola jima ne diši,
pisanje ne branje,
z dedom pa obrala bi
vse čebelje panje.

Otroci se igrajo[uredi]

Hojla, igra!
Nas je pet:
mi otroci
in pa ded.

Kdo bo miška?
Kdo bo muc?
Jur sosedov,
naš Štefuc.

Miška, ci ci,
teci! Prav!
Mucek, teci,
mrmrjav!

Miška teče
muc za njo,
kar naravnost
za drevo,
od drevesa
do kopriv –
joj, to peče –
kdo je kriv?

Miška šepa,
muc krevlja,
ta je lepa –
ha ha ha!

Burja gode kakor čmrlji[uredi]

Burja gode kakor čmrlji,
godrnja kot policaj;
kaj, otroci, bi odprli
meni hišo na stežaj,
da za hipec k peči sedem,
odpočijem se pri vas,
potlej pesem spet napredem
do Jadrana čez ves Kras.

Eh, ta burja je šaljivka,
spreleti otroke strah;
v oknih gode nagajivka,
sneg pometa kakor prah;
smučarjem pod nos ga meče,
v uhlje ščiplje jih zares,
pa razpiha se od sreče,
gre s snežinkami na ples.

Nora burja se norčuje,
saj njej nič ni do peči,
raje vriska, se huduje
in zavija: »Proč s poti!«
Pa kot žrebec vrtoglavi
hrza, piska in brenči
od Postojne po Vipavi
v Sabotinove čeri …

Čas deževja[uredi]

Od Ljubljane do Kočevja
zdaj jesen je, čas deževja,
od Črnomlja do Gorice
so oblakov perutnice
čez in čez nebo razpete.
Dež pa lije kot iz rete,
da ne more zlata zora
preko mesta Maribora;
zarja se v meglo je skrila
od Pirana do Predila
in ves sivi dan do konca
ne posije žarek sonca.
Mi pa s to deževno smolo
pod dežnikom gremo v šolo
in iz šole spet nazaj –
kdaj bo le deževja kraj?

Hej, na Nanosu[uredi]

Hej, na Nanosu, vrh Pleše,
burja mlade zdaj ima,
puha, piha, divje pleše
in pometa, kar se da:
od Postojne do Šempasa
motovili preko streh,
od Planine preko Krasa
stiska gromozanski meh.

Od Postojne v Nabrežino
in s Snežnika plane v Trst,
ziblje ladjo kot lupino,
joj mu, joj mu, kdor ni čvrst:
vrže ga po tleh, obrije
pa povleče za brado,
varen je le, kdor zavije
v suknje tri se za pečjo!

Jutro[uredi]

Jutro, žametno od zore,
gre čez polje v svetli halji,
naslonilo se na gore,
pozlatilo morje v dalji.

Ptičjih zborov jutranjice
že poslušajo zaspanci;
kot izstreljene puščice
dvignejo se v zrak škrjanci.

Vstali vsi smo zlate volje,
vpregli konje v plug in brano;
našo pesem ziblje polje,
ko orat gremo v poljano.

Stari mlin[uredi]

Klipe klope, klipe klope
poje v grapi stari mlin,
trudno preobrača stope,
kot na stare dni spomin.

V mlinu melje mlinar Miha
na jesenske sive dni
in posluša – zrnje vzdiha,
tarna, toži in ihti:

»Mlinar, oj, nikar ne zmelji
v belo moko me – čemu?
Posejano bi me želi,
spet mlatili na skednju.«

Zrnje že med kamna vsiha,
vzdiha kot iz bolečin;
mlinar z roko žleb zaniha
in ustavi stari mlin.

Seže v zrnje v misli mračni,
ziblje zrnje na dlaneh:
»O, brez kruha malčki lačni
pozabili bi na smeh!«

Miha zopet žleb zaniha.
»Meljem!« zaklopoče mlin.
Trudno preobrača stope
kot na stare dni spomin …

Uspavanka[uredi]

Aja-nina, aja-nina,
le zatisni očke, Tina!
Noč – zamorka je objela
naše hiše, polja, sela,
zlate zvezde je prižgala,
mesec na nebo speljala,
da je kot cekinov skleda,
ko z neba na zemljo gleda
in se gizdalinsko smeje,
ko potresa veter veje,
poletava čez cvetice,
koder rajajo kresnice.
Joj, pa se zbudijo sove,
dupla zapuste in rove;
pa še medved, ta nadloga,
prihlačal je iz brloga,
pa še črni netopir
zaplahutal je v večer.

Nina-nana, nana-nina,
le zatisni očke, Tina!
Spijo vrabci, spijo drozdi,
čakajo le Tino grozdi,
ki zlate se na gorici;
čakajo le Tino hruške,
te medene debeluške –
jedla jutri jih bo Tina,
aja-nina, aja-nina!

Tone Trlone[uredi]

Tone Trlone,
Tonin sin,
meh koruze
nese v mlin;
vrne z moko
se domov,
skuhal žgance
bo in pol.

Žlico žgancev
mačku dal,
žlico žgancev
kužku dal,
meni žlico,
tebi žlico,
sam se lačen
spat pobral.

Malčki potepenčki[uredi]

Kadar bosopeti malčki
kuštravi in neumiti,
kakor palčki, v sami srajčki
drobencljajo na potep,
kmalu znajdejo se v kaši,
ko v grmovju jih prestraši
seženj dolg lisičji rep,
pa umije droben de`žek,
droben dež jih poškropi,
veter kuštre jim počeše
in nato domov spodi.

Svatovanje[uredi]

Sraki dve, dve klepetulji
za zeleni grm sta seli.
Prva pravi: »Mar ste čuli,
kaj so ptički danes peli?«
Druga pravi: »Kaj ne veste,
da so izbrali si neveste,
da sred hoste pomladanje
bo ženitev, svatovanje?
Sod masti je polh privalil,
ogenj očka čuk zapalil,
žolne zdolble take sklede,
da bo sit, kdor zraven sede.«

Setev[uredi]

Sonce – sejalec –
seje zlatnino –
vzcveli jegliči so zlati;
piskajmo nanje
na ženitnino –
ptički v teh dnevih so svati.

V zemlji peščeni
škrtajo plugi,
vlečejo sivi jih voli;
rahlo brsteči
z vigredjo v krošnji
kvišku kipijo topoli.

Sejejo kmetje
v močnih zamahih
v zemljico zlato pšenico;
mi pa smo tihi
v pesmi škrjančkov,
v mislih na sladko potico.

Vasica za hribom[uredi]

Tam na oni strani hriba
je vasica na livadi,
tam doma je punčka Biba,
stara komaj pet pomladi.
Tam je češenj, hrušk in sliv
vse okoli žitnih njiv,
sočna travica tam rase,
da se janjček z njo napase,
da skaklja po nji kozliček
in s kozličkom bo teliček.
Ej, da bo nam vsem lepó,
to povem vam na uhó:
janjčka dva in tri kozličke
Biba nam poslala bo,
a najpridnejšim teličke,
češenj koš in hrušk in sliv –
vsem porednim pa kopriv!

Kaj pojejo ptički[uredi]

Kaj pojejo ptički,
kaj pojejo ptički?
Da dnevi so svetli,
zeleni so grički;
da zemljico našo
je sonce ogrelo,
na nedra ji bele
marjetke pripelo.
Da kmetje zdaj orjejo
njivo za njivo
in sejejo vanje
z roko darežljivo;
da zraslo bo žito
in bomo bogati,
ko kruha nam delila
jeseni bo mati.

Potice[uredi]

Mati malico so dali,
pa ne vprašajte, zakaj!
Daleč bomo potovali,
na Gorenjsko in nazaj:
po vodó gremo v Vodice,
na Grmado po suhljad,
v Mlino, k jezeru po moko,
po rozine v Škofjo Loko,
v Medno po najslajši sat.
Mati spekla bo potice
bolj rumene kot cekin,
bolj dišeče kot oblice,
ne točite, malčki, slin!

Kadar kumina zori[uredi]

Kadar kumina zori
kukavica odleti,
zrel, prezrel je mačji rep,
kose sklepljemo klep-klep:
rano v polje odhitimo,
mačji rep v redi kosimo.
Kdor bo prvi odkosil,
od grabljic bo cvet dobil,
nagelj rdeč in rožmarin,
da ga nosil bo v spomin.

Pada trava, cvetje pada,
ni vesela več livada,
tišje je čebel brenčanje,
ki gubi se v kos zvonkljanje
in le vrisk čez košenino
vzvalovi zdaj zdaj tišino.

Pa grabljice pripojo,
v kope grabijo seno,
da zvečer že iz polnih svisli
duh sena vedri nam misli:
za vso dolgo, mrzlo zimo
bo sena za kravo Dimo,
mleka vsak dan tri golide –
pil ga bo, kdor v goste pride.

Ni dežja vse dni avgusta[uredi]

Ni dežja vse dni avgusta,
sonce žge na polja pusta,
njive rjave so in drevje.
»O, da bi prišló deževje!«
Kmetje trudni kot težaki
gledajo, kje so oblaki.

V dni septembra jug zaveje,
iz oblakov dež se vseje,
oživi suhotno drevje
in zadiha še peščevje,
da v sij mavrice v podnočju
oglase se čaplje v ločju.

Duh po rasti in dišave
njiv in drevja in otave
mami z vedrostjo družine.
»Zemlja dobro plača dnine!«
pravijo otrokom žene
v srečno jesen zatopljene.

Žetev[uredi]

Žanjejo pšenico v snope
za potokom na planjavi.
Ob potoku: »Klipe, klope,«
stari mlin zapel je davi.

Mlin je pel in mlel pšenico,
mesila je kruhek mati.
O, prišli so s srečo ptico
v naše hiše časi zlati.

Izletniki[uredi]

Davi šli smo na Ljubinj,
ptiček pel je: »Cin, cin, cin.«
Od trobentic breg je zlat:
Na Ljubinju je pomlad!
Pa čeprav še s Krna kima
v belem krilu starka zima,
mucke so srebrnobele
na Vrbinju se razcvele
in jih češe – sonca sin –
južni veter – potepin,
da Tolmin je sredi trat,
s pasom Soče kakor svat.
Od Gorice čez ravnice
z vigredjo prišle so ptice,
pa še sonce zlat pozdrav
nam poslalo je z višav.

Pesem o jeseni[uredi]

Sonce jesensko
si krajša hodulje,
rano odpravlja se
v daljno posteljo,
pozno prebuja
poslednje metulje,
skopo se druži
z družino čebeljo.

Grozdje iz gorice
se v sode odpravlja,
kostanj na trato
sadove je zložil;
medved se v topli
brlog je odpravil,
jež se je s sadjem
bogato založil.

Starke potrte
so lipe pred hišo,
kakor da niso
nikoli cvetele;
malčki pritiskajo
noske na šipe,
da bi snežinke
brž, brž priletele …

Pogovor o češnjah[uredi]

»Kdaj je, dedek, padel sneg?
Češnje bele so, poglej!
Kdaj je, dedek, padel sneg?
Ej, le brž, le brž, povej!«

»To ni sneg; le bele halje
češnje so si ogrnile
in v brsteče sončne dalje
se pomladi poklonile.

In pomlad jih je objela,
kakor mati otročiče:
z eno roko cvet razpenja,
z drugo vabi pevce ptiče.«

»Kdaj pa bodo češnje zrele?
To mi, dedek, to povej!
Kdaj kot nageljni zardele
bodo češnje z dolgih vej?

O, kako jih bom zobala!
Rdeč bo nosek, usta, lička.
Koš jih mami bom nabrala,
koš za očka in za strička.«

»Za moj god jih bova brala –
kdaj goduje, veš, Urban?«
»Ko pomlad bo vsem postlala
posteljo na sred poljan.«

Spomin[uredi]

Sivi tujci so pridrli
z juga v naše kraje,
sivi tujci so pridrli
kot volkovi v staje.

Prvi dan so preiskali
naše hleve, hiše, hrame;
drugi dan so vas požgali
kot lonišče slame.

Tretji dan so ustrelili
talce tri ob cesti;
na pomoč prišli so v sili
partizani zvesti.

Vojko je razvnel vaščane,
ki so dom ljubili,
da z orožjem na tirane
vsi so navalili.

In čeprav je Vojko padel
za to zemljo drago,
še jih vodil je v napadu,
v svobodo in zmago.

Maj ob Soči[uredi]

Kadar maj hiti čez polje,
zibljejo se mlade trave;
z vej cvetočih dobre volje
ptički mu drobe pozdrave,
pesmi, ki budijo cvetje,
da odpre čebelam čaše,
daje nežno jim zavetje
in obilne sladke paše.

Tjažek hodi v maj z očetom
v sončne njive nad Gorico
in med ptičjim tem ščebetom
gleda čez bodečo žico
pa sprašuje: »Čemu žica?
Češnje tu kot tam zorijo,
kakor tu je tam Gorica,
tam kot tu ljudje živijo.«

Očku gre kot črna ptica
senca čez oči in lica:
»Sinko, tod smo se borili,
kri točili prav do zmage;
ko izgnali smo sovrage,
z žico spet so pregradili
Kras in Sočo, briške trate,
brate tu in onkraj brate …«

Briški koloni[uredi]

V Brdih nekoč so živeli koloni …
Kdo pa so bili to, dedek, koloni?
Leto za letom, do starosti sive
z znojem pojili gospodi so njive,
leto za letom – vsa leta enako
v brajdo hodili so kakor na tlako.

Zemlja je črpala dnino za dnino:
češnje rodile so za desetino,
žetev ni dala jim kruha poleti,
žito oddali so sami izžeti;
ko pa rebulo so grofu oddali,
v prazno prgišče so žulje stiskali.

Zima jih trla ob prazni je skledi,
tlelo jim upanje v slednji besedi,
upanje krhko cvetelo vso zimo:
Zemljica naša, kdaj v last te dobimo?
Kdaj nam boš dobra kot mati in žena,
z znojem in s srčno krvjo napojena?

Kres si upora so v srcu prižgali:
kri kot semena v to zemljo sejali,
srčna jim kri je rodila sadove,
sončne sadove za mlade rodove,
a ne za mejo – že v Števerjani
še so koloni kot lani, kot lani …

Naša zemlja[uredi]

Naša zemlja, sončna zemlja –
pod Triglavom vrt!
Lepših ni nikjer na svetu
polj in rek in brd.

Kdo na zemlji tej ni srečen,
v srcu ves zavzet
nad trpljenjem naših dedov
do nedavnih let?

Tujec strahoval in ropal
in moril je tod,
zdaj po dolgem tisočletju
smo sam svoj gospod!

Kdor bi zemlje te ne ljubil,
ta naš bratec ni!
Ta se bo brez tal izgubil
v vetru kot smeti.

Ej, snežinke[uredi]

Ej, snežinke priletele
so kot drobceni metulji,
vsepovsodi so posele;
burja v gori tuli.
Vrabec se snežinkam čudi
ves premrl in plašen:
»Jojmene, so dnevi hudi,
mraz, čiv-čiv, je strašen!«

S storžem v šapkah veverica
vrabca potolaži:
»Zrnca, glej jih, so slaščica,
z njimi mraz ublaži!«
In kodeljo – repek viha,
zrnec mu nasuje,
vrabec pa nič več ne vzdiha,
nič se ne huduje.

Beli vršaci[uredi]

Belijo beli se,
beli vršaci,
bel je vrh Razora,
Krna in Kuka:
mar se posedli
so nanje pajaci,
v belo oblečeni
vse do klobuka?

Niso se nanje
posedli pajaci,
da bi kazali
osle z višin:
v belo oblečeni
zdaj so vršaci,
bliža se s snegom
zima s planin.

Jutri morda že
v dolino sejala
bo iz oblakov
snežinke na nas,
s prsti ledenimi
v uhlje ščipala
in se režala:
»Hu, malčki, je mraz!«

Volhko je vso noč snežilo[uredi]

Volhko je vso noč snežilo,
tip-tip-tip je padal sneg.
Ko se rano je zdanilo,
v biserih blestel je breg.

Tisoč biserov je v veži:
kdo jih z oken bo pobral?
Nesel jih skopulji Neži
in za god jih daroval?

Neža nam bo dala meda,
da medice bo za deda,
da medice bo za mamo –
z njeno vsi se posladkamo.

Zimska radost[uredi]

Snežna čez in čez belina,
mraz po gazi kliče strice;
radost za premrle ptice
vsaka krušna je drobtina.

Mesec dolgo noč prekima.
Sramežljivo kot zaspanci,
sonce vstaja za Gorjanci,
gre v posteljo onkraj Krima.

Sneg in sonce – same lučke,
same čudežne kresnice;
sanke so kot perutnice,
zimska radost – to so smučke!

Novoletnica[uredi]

V novo leto, v novo leto
jasno je nebo razpeto,
tihe, svetle, nasmejane
v snežnih biserih poljane,
ko s sanmi se pelje dedek.
Vprežen je v sani medvedek:
čudo vleče kosmatin
z dedkom Mrazom iz daljin.

Sope kosmatin, ko vleče:
težke na saneh so vreče.
Dedek Mraz za cicibane
pelje, pelje do Ljubljane,
iz Ljubljane na vse kraje
za vse pridne otročaje
zvrhane sani slaščic –
lenim ježevih bodic.

Stržem ti korenček, zima[uredi]

Stržem ti korenček, zima,
ker zbežala si v gore,
veš, da rad nihče te nima,
ko pomlad v deželo gre.

O, le v smrt bi prikrevsala,
če povrneš se nazaj;
»Jojmene!« bi vzdihovala
kot skesani tolovaj.

Ščegetale bi v podplate
bujne trave te iz tal,
oglušili te, ko vate
piskali bi na piščal.

In če v soncu bi postala,
strah bi zlezel ti v kosti,
skrušena bi si dejala:
»Zame več rešitve ni!«

Letni časi[uredi]

Kot bi šli se ringaraja
letni časi se vrtijo:
drug za drugim se pehajo,
pridejo in odbežijo.

Ko pripelje z rožno ladjo
k nam pomlad se čez gorice,
hoste zapojo s pomladjo,
zadehte povsod cvetice.

Sonca polno je poletje,
zrelo žito v polju sije:
z lip košatih zlato cvetje
lije zdravje v domačije.

Jésen vsem plačuje dnine,
znoj in žulje po pravici:
voda že poganja mline,
mlinar se smehlja pšenici.

Rast za dneve pomladanje
zrnje v zimi znova snuje:
s krofi se kurentovanje
in s poticami praznuje.

Spet pripelje z rožno ladjo
k nam pomlad se čez gorice:
hoste zapojo s pomladjo,
zadehte povsod cvetice.

Kot bi šli se ringaraja
letni časi se vrtijo:
drug za drugim se pehajo,
pridejo in odbežijo …

Pravljica o zimi[uredi]

Ali po gorah zdaj ovčke so bele?
Ali narcise so zacvetele?
Ali so palčki sladkorček sejali,
da sladkosnedi bi z njim se sladkali?
O, če so ovčke – je beketanja!
Če so narcise – čebelic brenčanja!
Če pa je sladkor, tja odvihrajmo,
prvi s sladkorjem se tam posladkajmo!

Niso ne ovčke po gorah to bele,
niso narcise se razcvetele;
a če bi palčki sladkor sejali,
sami bi, sami se z njim posladkali.
Sneg je po gorah, bel kakor óčnice,
burja se smeje in piska poskóčnice;
čujte jo, burjo, na okna – plink, plink,
vrgla prgišče je belih snežink.

Račka postopačka[uredi]

Račko imamo, postopačko,
zlatokljuno, zlatotačko.
Rano vstane v kokošnjaku,
poslovi se, gre k vodnjaku;
čedna v perje, belosiva,
tam se pere, češe, umiva
in ponosno kot gospa
sama spet nazaj racá.
Na obisk brž po obedu
hodi k racmanu sosedu,
pa čeprav je star gospod
in neroda vseh nerod,
po potoku ga sprevaja,
gaga z njim in se sprehaja
od potoka do vasi,
gaganju več konca ni.

Kam se je izgubil mraz[uredi]

Kam se je izgubil mraz,
kam se je odklatil,
ko z jegliči že pri nas
breg se je ozlatil?

Mačic se morda je ustrašil,
sedle so na vrbo;
je morda se sonca splašil,
grelo mu je grbo.

Morda zlobno mladim drozgom
z brado v gnezdo drega,
morda v luži tam pod gozdom
z žabami se krega.

Morda po gorah sneženih
se strupen košati,
po vrtačah se ledenih
morda z zimo brati.

Ali pa bo v kraški jami
čakal do jeseni,
da bo, ko se spet predrami,
pikal kot sršeni.

Morda pa je pred pomladjo
zbežal za obzorje,
kožuh si odpel in z ladjo
odveslal čez morje,

tjakaj v severne dežele,
kjer ni konca zimi,
s samojedi in medvedi
tam bo in z Eskimi …

Jedrca – lupine[uredi]

1
Bela njiva – pa ni ajda,
črno seme – pa ni mak:
kdor to seme rad prebira,
bo morda še učenjak.
2
Petindvajset sestra
na belem polju stoji:
ko jih malček spozna,
rad se za njimi lovi.
3
Ni padalo,
samo krov,
ko v dežju greš
z njim domov.
4
Nese, nese,
ni nosač,
bele sodčke
za kolač.
5
Bel kot sneg,
kot zdrob droban,
sneži vsak dan
za dober tek.
6
Skrinjica zvrhana
škatlic in žic,
v njej se oglašata
teta in stric.
7
Po strogo razmejeni
pisani trati,
po poti določeni
cikcak kolovrati:
med štiri trdnjave
dva para konjičev,
med kronane glave
šestnajst kmetičev.
8
Visoko črnuhi
na strehah čepijo,
ob peki in kuhi
kot Turki kadijo.
9
Če nima sape,
le bedi,
če veter piha,
oživi:
tatove straši
in podi.
10
Že od daleč ga spoznamo,
ko opravlja svoj poklic;
dasi v glavi nosi slamo,
nam koristen je možic.
11
V grapi čepi
starec trhljiv:
rad klopotal bi,
jedel z njiv.
12
Delavke krilate
si zgrade palačo:
v sobe, kot za svate,
nosijo pijačo.
13
Kar v čumnato nosi
ta drobna družina:
Matjažek rad prosi,
medveda skomina.
14
Je progasta vrv
in če te opika,
brž po zdravnika,
sicer boš umrl.
15
Kovina iz Idrije
nikoli ne laže:
nam mraz in toploto
natanko pokaže.
16
Bije, pa ni kovač,
ta šmentani kolač,
teče, na mestu stoji,
pa venomer se vrti.
17
Zob pri zobu,
polna usta –
dva možaka –
les prehrusta.
18
Štirje stebri,
debel sod,
štirje mlečni
vrelci spod.
19
Iz stroja teče
potok zlat,
koder teče,
proč je glad.
20
Ljudem je drag
natisnjen in kovan,
ponošen, razcapan,
ostane še veljak.
21
Ko se zazori,
do noči se skrije,
svetla spet zasije
v črni čas noči.
22
Če poznate ptiče,
nočne potepine:
kdo tam iz temine
vedno sebe kliče.
23
Stesane niso,
zidane,
pletene gozdne hišice,
a kar se bratcev
v njih rodi,
prepevajo od mladih dni.
24
Pljuča in sapnik
sapa in pol –
v gnezdu žarečem
bela podkov.
25
Z dolgo kačo
silni zmaj
gre v Divačo
in nazaj.
26
Da meril kot ptice
bi zračne daljave:
Ikarus se iz Gorice
prvi vzpel je v višave.
27
Včasih cel hleb,
včasih samo krajec hleba
pelje na potep
se preko neba.
28
Tri mrke črke:
prva je druga v abecedi,
drugi dve sta s »p« sosedi,
vse tri so kraško drevo;
nazaj po isti sledi –
joj mu, kdor je to.
29
Beli – veseli,
sivi – jezljivi
vremen so znanilci –
kdo so ti lahkoživci.

Kje so jedrca[uredi]

1. Knjiga
2. Črke
3. Dežnik
4. Kokoš
5. Sladkor
6. Radijski sprejemnik
7. Šah
8. Dimniki
9. Klopotec
10. Strašilo
11. Mlin
12. Čebele
13. Med
14. Kača
15. Živo srebro
16. Ura
17. Žaga
18. Krava
19. Žito
20. Denar
21. Luč
22. Čuk
23. Ptičja gnezda
24. Kovaški meh
25. Vlak
26. Edvard Rusjan
27. Mesec
28. Bor – rob
29. Oblaki