Mačice in miš

Mačice in miš Jožef Mihelič

Jožef Mihelič, Dobrava pri Kropi.

Viri:	Slovenec 12. 5. 1940
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Za hišo sta na kupu stelje ležali mački. Prva je bila Sivka, druga pa Lovka. Vročina je bila huda, zadremali sta.

Nenadoma je nekaj zašumelo. Iz stelje je švignila miška. Lovka, ne bodi lena, je skočila za njo in jo ujela. Z ostrimi zobmi je tako stisnila ubogo miško, da so ji pokale kosti. V hudih bolečinnh je morala poginiti.

Tudi Sivki je dišala dobra južina. Skočila je pokonci in rekla Lovki:

»Miška je moja! Jaz sem jo prva zagledala.«

Lovka jo je jezno zavrnila:

»Kaj bo tvoja. Če si jo prva zagledala, je nisi ujela?«

»In vendar je moja,« je vztrajala Sivka, »Prva sem jo zagledala, to je važno. Daj mi jo!«

»Ti mi ne boš ukazovala. Kar jaz ujamem, je moje.«

»Ni res! To ni pravica.«

»Ujemi miš, če jo hočeš imeti!«

»Če je pa nikjer ni.«

»Misliš, da ti bo hodila pod nos? Saj ni neumna.«

»Če mi jo zlepa ne daš, ti jo vzamem zgrda.«

»Ne dam! Tebi ne bom lovila.«

Sivka se je grozeče približala. Lovka je stekla proti sosedovi hiši.

»Spaka nemarna, ne boš mi ušla!« se je hudovala Sivka in hitela za njo.

Lovka je skrila miško pri sosedovi hiši. Potem se je obrnila proti Sivki.

»Zdaj se pa le poskusiva,« je rekla. »Tista, ki bo močnejša, tista, bo imela miško.«

»Pa se poskusiva!« je rekla Sivka.

Spoprijeli sta se. Zdaj je bila na tleh Sivka, zdaj Lovka. Sivka je opraskala Lovko po gobčku, da se je prikazala kri.

Sosedov maček je izza vogala vse to opazoval. Videl je, kam je Lovka skrila miško. Priplazil se je, jo pograbil in zbežal. Za vogalom se je zadovoljno mastil s slastnim plenom.