Maček in lisica
| Maček in lisica Josip Brinar |
| |||||||||||||||
5. Maček in lisica
Ozlovoljena je Zvitorepka šestovilila po kravji stezi med robidovjem in srobotjem ter se silno žalostila, da ji je Repačica upihala kašo in jo še vrh tega osramotila. Po trebuhu ji je krulilo bolj in bolj in oslabela je, da se je jedva vlačila dalje. »Bogme, slabi časi gredo v dežel, slabi časi!« tako je mrmrala sama pri sebi, nevoljno cincajoč. Ko je tako blodila, jo sreča Krnjav, ki je še neznansko jezo kuhal na lisico, ker jo je dolžil, da mu je odnesla krilatega prija¬telja petelinčka Petra. Ogovoril jo je torej precej zasegajoče: „Dober dan, gospa Zvitorepka! Kako se še kaj imate? Kakor se mi vidi vam že prav slaba prede, ker sicer bi ne zasledovali tako drobnih sirot, kakor je bil naš Peter. Seveda takim korenjakom, kakor je Grebenjak, pač niste kos: pravkar sem zvedel na vasi, kako vas je prelestil. Boga ste hvalili za meso, ki vam je odletelo na brezo, hahaha!" Lisico je podžgalo to zbadanje. Prezirljivo zaviha nos, pomeri mačka od nog do glave, pa mu zabrusi pod zobe: »Kaj bi se širokoustil, ti polizun zapečni! Le kar molči, pa rajši poslušaj: starega Grebenjaka bi ne hotela okusiti za živ svet ne: žal mi je mojih zob, da bi jih polomila ob takem zateglem, žvarastem mesu. Kar se pa tiče tistega tvojega slokobedrega Petra, bi mi moral biti še cel6 hva¬ležen, ne pa da mi očitaš takih pregreškov. Vzela sem ga k sebi, da ga ne bo gladu konec tam pri vašem skoporitcm drvarju: poleg tega pa ga učim tudi krojaštva. da prikroji moji deci za zimo kako kamižolico alt hlačice." »Jemnasta, ti da učiš Petra krojaštva, hahaha; ta je pač bosa ta, hahaha!« se zagrohota Krnjav. »Boš pa menda li koga učil, ti zabiti barusač! Prej bom jaz z repom streljala, kakor bi se ti naučil kakega rokodelstva.« „In vendar je tudi meni v krvi neka umetnost,« ugo¬varja maček Krnjav. »Eh to mora biti pa že kaj prida: kaj bi pač umelo tako sirotlc, kakoršno si ti!14 se mu roga lisica. „Nič drugega ne znam, kakor da brzo splezam na drevo, kadar so mi psi za petami." »To je vsa tvoja učenost?« popraša Zvitorepka pre¬zirljivo. „Eh, revše, smiliš se mi; meni pa je umetnostij znanih sto in sto. in kaj še le, kadar odprem torbo, polno zvijač! I pojdi z mano, da te naučim, kako se psom unašajo pete!« Med tem ko sc je lisica tako širokoustila, je priko¬rakal po stezi lovec z dvema psoma. Krnjav je naglo švignil na bližnje drevo ter se utaboril med rogov lami v vršičku, sredi gostega vejevja in listja. Psa pa sta se za-prašila v lisico ter jo jela mikastiti in obdelovati, da je bilo joi! »No, gospa lisica,« se ji je posmehoval Krnjav, »po¬kažite vendar, pokažite svojih sto in sto umetnostij; pa torbo odprite, da vidimo vaše zvijače; le brzo jo odprite, saj vam že dosti huda prede!« Zvitorepko je hudo speklo mačkovo roganjc. Drugi¬krat bi bila gotovo kako ostro zasolila škodoželjnemu jezičniku, toda zdaj ni bilo časa pregovarjati se; hjdo ji je šlo za kožo. Junaško se je sicer otepala ljutih psov, pa navzlic temu so pršcli kosmiči iz njenega kožuha daleč na okrog. Toda otresla se je neljubih mikavcev vendarle še poprej, nego ji je mogel lovec poslati svinčenega prosa za spomin. Prava sreča je tudi bila, da jc imela prav v bližini enega svojih brlogov, kakoršnih si je precejšnje šte¬vilo oskrbela po gozdu. Bliskoma je smuknila v luknjo in psa sta še ljuto bevskala pred noro, ko jo jc bila lisica že davno pomuzala skoz drugi izhod v temno goščavo. »Pasja obist, oblast te udari, takega dneva pa še ne!" je godrnjala Zvitorepka, dospevši do varnega loža. »Vedi si ga čuk, ali so sc zarotile vse živali proti meni, kali? Že vidim, treba bo opetnajstiti kakega človeka; živali so mi premodre. Ni kleka. nastrigla in opeharila vas bom še vse vprek, na mojo vero!" Za večerjo je ta dan lisica požirala svojo - jezo, a po glavi so ji rojile črne misli in snovala je maščevalne naklepe.