Maček Ferdo gre v šolo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Maček Ferdo gre v šolo
Milan Petek Levokov
Spisano: Pretipkala iz Maček Ferdo gre v šolo, 2008, Helena Škufca.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Minilo je poletje, prišla je jesen, zato so otroci morali v šolo. Vsa dvorišča v ulici, kjer živi Ferdo- velik, tigrasto-siv maček- so ostala pusta, nobenega otroškega živžava ni bilo slišati. Ni bilo otrok, ki bi se igrali po dvoriščih kot prejšnje dneve. Vsi so se odpravljali po ulici navzdol, s torbami na hrbtih. Tudi Metka, majhna punčka iz domače hiše, je z veliko torbo odhajala od doma. »Mrjauuu, kam pa kam, Metka?« se je Ferdo začudil. Šele prebudil se je in se pretegoval, obenem pa razmišljal o igranju z otroki. Včeraj se je z Metko in še s Tončkom in Mihcem, sosedovima fantičema, igral živalski vrt. On je bil strašni tiger, Riki in Miki, mačkona z dvorišča preko ceste, pa sta bila leva in bilo je strašno zanimivo…

Ferdo, Miki in Riki so posedali na robu pločnika. »Kaj bomo pa danes počeli?« je vprašal Ferdo. »Lahko se lovimo po drevju,« je predlagal Miki. »Dokler se otroci ne vrnejo iz šole …« »Lahko bi nagajali kužkom v ulici in jim izza ograj kazali mačje fige – to jih zelo jezi!« je predlagal Miki. Ferdo ni rekel nič. Lovili so se skoraj vsak dan, niti nagajati kužkom se mu danes ni ljubilo. Le kaj naj se igrajo danes? Počohal se je s tačko za ušesi. To je pomenilo, da razmišlja. Potem se je pogladil po brkih – to je pomenilo, da se je nečesa domislil. »Mrjauuu, že vem! Gremo še mi v šolo!« je zamrjavkal. »Eh, Ferdo, šola ni za nas, v šoli se je treba učiti! Za nobenega mačka še nisem slišal, da bi hodil v šolo!« je odkimal maček Riki. »In v šoli je treba ves čas sedeti na enem mestu! Mi, mački, tega ne zmoremo!« ga je dopolnil maček Miki. To je slišal od fantkov, ki sta že lansko leto hodila v šolo. Sedenje pri miru se mi je zdela najbolj grozna stvar na svetu. »Metka pa pravi, da se bodo v šoli tudi igrali,« je povedal Ferdo. »Lahko bi samo malo pokukali v šolo, da vidimo, kako se otroci igrajo …« »Prav, prijatelj Ferdo, a samo danes ne, saj sem gospodinji oblubil, da se bom pogovoril z miškami, ki vsako noč rogovilijo na podstrešju,« se je izgovoril Riki. »Tudi jaz imam pomemben poslovni sestanek z mesarjevo mačko na dvorišču na koncu ulice! Oprosti, Ferdo!« se je opravičil Miki. In mačka sta se obrnila ter hitro odkorakala vsak na svojo stran.

Maček Ferdo je ostal sam. »Mrjauuu,« je zagodel po mačje in še sam odkorakal po ulici. Napotil se je k veliki hiši ob parku, kamor so odšli otroci. Maček Ferdo je odšel v šolo. Ferdo je v šoli pokukal v vsako učilnico, dokler ni našel tiste, kjer je bila Metka. Punčka mu je pomežiknila in pomahala, naj vstopi naprej. Pa je vstopil. »Dober dan,« je maček Ferdo prijazno pozdravil. »Veste, tudi jaz bi se rad malo igral šolo. Mi, mački, poznamo veliko iger, vendar se šole še nikdar nismo igrali,« je pojasnil učiteljici. Učiteljica je bila presenečena. Že veliko let je učila radovedne otročičke na šoli, a nikdar ni bilo med njimi kakšnega mačka. To je bilo zanjo nekaj povsem novega, zanimivega …

»Oh, igral bi se šolo?« se mu je nasmehnila. »Prav, mucek, kar sedi v klop. Danes se bomo igrali šolo!« Maček Ferdo se je usedel v klop poleg Metke, se počohal za ušesi, zadovoljno pogladil po brkih in igranje šole se je lahko začelo. Tisti dan so se otroci v šolskem razredu, kjer je v prvi klopi poleg punčke Metke sedel maček Ferdo, najprej igrali matematiko. Učili so se šteti do pet. Ferdo je tako izvedel, da ima le eno glavo, ena usta, en nos, en rep, dvoje ušes, dvoje očes in štiri tačke: dve spredaj in dve zadaj. In na vsaki strani nosa je imel pet dolgih sivih brkov. Sicer je že prej vedel, da ima eno glavo, ena usta, en nos, en rep, dvoje očes in ušes, štiri tačke ter pet brkov na vsaki strani, a nikdar prej si jih ni preštel. To pa ni isto … »Mrjauuu, kaj tako zanimivega pa se še nisem igral!« je predel od zadovoljstva.

Potem se je skupaj z otroki in učiteljico igral abecedo. To je bilo še zanimivejše in zabavnejše. Povedal je, da se kliče Ferdo, in Metka je na tablo s kredo napisala MAČEK FERDO. »To se ti, muce!« mu je pokazala. »Mrjauuu, da sem to jaz?« se je Ferdo čudil. »Te skrivljene črte? Kaj tako zabavnega pa še nisem videl!« Potem je Metka napisala še besede: METKA, MAMA, ATA. »To sem jaz, to sta pa mama in ata,« je pojasnila Ferdu. »Uf, uf, uf!« se je Ferdo čudil. Kaj takega pa še ne: da je Metka večja od ata, ki je vendar največji pri hiši? In vse to zaradi abecede! Na koncu so imeli spoznavanje narave. Pri tem pa je maček Ferdo najbolj blestel. Edini je bil, ki je vedel, da je topol na Mihčevem in Tončkovem dvorišču najvišje drevo v ulici. Da sove gnezdijo v duplu starega hrasta v parku. Da se je veveričja družina v parku letos povečala za pet majhnih veveričk in da so vse zelo živahne ter nagajive. Da race že dve leti niso odletele na jug, ker so bile zime mile, in tudi letos se pogovarjajo, da bi ostale kar v ribniku v parku. Da ob večerih najlepše diši iz mesarjeve hiše na koncu ulice … Da, maček Ferdo je dobro poznal domači svet narave v ulici ter v parku in vsi so ga le poslušali. »Odkod ti toliko znanja? Iz katerih knjig se učiš?« so se mu čudili otroci. Tudi učiteljica se je čudila njegovemu znanju. Marsikaj je vedela, a za najvišje drevo v ulici ne, še manj pa za naraščaj pri veveričji družini, ter da race že dve leti niso odletele v južne kraje – le kako naj to ve? »Oh, saj to ni nič takega, to ve vsak maček v ulici!« je Ferdo odvrnil. »Še veliko več vam lahko povem …« Maček Ferdo bi tisti dan gotovo povedal otrokom in učiteljici še kaj novega in zanimivega, a zazvonil je šolski zvonec in pouka je bilo konec. Vsi so se poslovili od Ferda, učiteljica pa ga je povabila, naj še pride na obisk v razred, da se bodo igrali šolo. »Seveda pridem, hvala za povabilo,« se je Ferdo zahvalil. Potem sta z Metko odšla domov.

Drugi dan je bilo na dvorišču hiše, kjer živi maček Ferdo, že od jutra zelo živahno. Vse mačke in mačkoni iz ulice so se zbrali na dvorišču in se igrali šolo. Ferdo je bil njihov učitelj, oni pa učenci. Mlade mačje mamice z mladiči so sedele v prvih vrstah, odrasle mačke in mačkoni pa v zadnjih. Najprej so se igrali matematiko. Učili so se šteti do pet. Vsi mački so zdaj prvič zvedeli, da imajp le eno glavo, ena usta, en nos, en rep, dvoje očes, dvoje ušes in štiri tačke – dve spredaj in dve zadaj. In brke, seveda. Eni so imeli samo štiri na vsaki strani nosa, nekateri mačkoni pa celo enega ali dva več od peti. Preštevali so si glave, ušesa, nosove, usta, očesa, repe, tačke in brke in se zelo zabavali. Riki in Miki sta se od veselja nad matematiko valjala po tleh, tako jima je bila všeč. Potem so se igrali abecedo. Ferdo je v šeščena tla s kremplji napisal MAČEK FERDO in jim povedal, da je to on. »Nemogoče!« so mački zmajevali glavo. »Te čačke si ti? Ta pesek …? To je pa strašna igra!« so si prikimavali. Ne, ni jim šlo v kosmate glave, kako je Ferdo lahko istočasno pred njimi in v tistih čačkah v pesku. Ko pa je Ferdo napisal v pesek še METKA, MAMA in ATA in jim povedal, da so to punčka Metka in njena mama in ata, pa so od presenečenja vsi popadali po tleh. Da je Ferdo v te črte v pesku skril tri ljudi – to je bilo neverjetno! Le kako mu je to uspelo? Da, igranje šole je bilo tisti dan za mačke in mačkone iz ulice zelo zanimiva igra. Do poznega večera so se igrali, enkrat matematiko, potem spet abecedo. Ko pa je sonce zašlo in so jih poklicale gospodinje k večerji na domača dvorišča, so se poslovili. Zagotovo pridejo tudi naslednji dan v šolo, so si obljubili. Ferdo jim je povedal, da se bodo igrali novo igro: spoznavanje narave. In že zdaj jih je kar razganjalo od radovednosti, kakšna igra bo to. Da bo zabavna, v to so bili prepričan!