Mačeha s Kompoljskega gradu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Mačeha s Kompoljskega gradu
Zgodovinska povest

Anton Stražar
Izdano: Domovina 1924
Viri: 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V obližju mesteca Kamnika se je v petnajstem stoletju nastanil Gašper Plavec. Postavil si je žrebljarsko delavnico in koval vseh vrst žreblje. Domačini so se kmalu privadili prijaznega Plavca, ki se je semkaj preselil iz Železnikov. Ker si je Gašper vzel Kamničanko za ženo, poleg tega bil priden in podjeten, se mu je obrt vedno bolj večala. To pa tudi zato, ker je bil z vsakomur prijazen, v cenah pa zmeren. S svojimi žrebljarskimi izdelki je hodil tudi po bližnjih in daljnih sejmih, kjer je vedno dobro tržil. V zakonu je bil srečen. Ljubil je svojo ženo, ki mu je bila v delu, trudu in zadovoljstvu verna družica; največje upe in veselje pa je stavil v svojega sina Jošta.

Ravno v letu 1456., ko se je vršila pri Belem gradu velika bitka s Turki, je mojster Plavec naglo obolel. Imel je že vse sejmarsko blago pripravljeno v tovorih, da ga ponesejo njegovi pomočniki na konjih po starodavni Rimski cesti skozi Trojane na sosednje Štajersko. Ker pa Gašperja Plavca tudi v bolezni ni zapustila trgovska zavednost, pokliče k sebi svojega starega prijatelja Grogo Močilarja in mu reče:

»Ljubi moj prijatelj Groga! Glej, kar na naglem sem obolel in to ravno sedaj, ko sem bil že pripravljen na pot. Prosim te, Groga, ali bi šel ti namesto mene z mojim sinom Joštom na sejem? Veš, zaupanje imam v sina, saj je brihten fant, toda sem vendarle bolj brez skrbi, če greš ti z njim. Izkušena glava je pač vedno vredna zlata. Šlo vas bo šestero. Poleg tebe in mojega sina še štirje moji pomočniki. To veš, da so pota sedaj nevarna. Toda vas šesterih se pa ne bo upal kmalu kdo lotiti. Saj ste vsi korenjaki in znate tudi udariti, če bo treba.«

Močilar je z veseljem bil prijatelju na uslugo, še ponosen je bil, da se je Gašper Plavec obrnil nanj in mu zaupal sina, kajti vedel je kot bližnji njegov sosed, da si bo Jošt čez par let moral iskati družico – Močilar pa je imel štiri zale hčerke, godne za možitev. Ker je bil tudi sam žrebljarski mojster, je v svojem podjetnem računanju tako sklenil v sebi, da ne bo napačno, ako se Plavčevi hiši prikupi z naklonjenostjo in poglobi prijateljstvo. Jošt pa je tudi včasih že rad pogledal in pokramljal z njegovimi hčerkami. Zato je Močilar brez pomisleka pritrdil Gašperjevi prošnji:

»Rade volje pojdem z Joštom, le brez skrbi bodi, Gašper, zastran tega. Ti se kmalu pozdravi in glej, da okrevaš, dokler se vrnemo!«

»Bog te usliši, Groga!« vzdihne bolni Plavec po teh besedah.

Ker je bilo baš o Sv. Jakobu, so se Plavčevi ljudje šele sredi popoldneva odpravili na pot. Ko se je ozračje shladilo in solnce ni več pripekalo, se je obetalo ugodno potovanje. Ravno z nočjo vred je mala karavana dospela v znano romantično sotesko Črni graben. V bližini sedanje Stare pošte so se tovorniki ustavili s konji. Bilo je treba živini malo oddiha, kajti tovori, četudi ne obsežni, so imeli znatno težo. Po enournem počitku pa se odpravijo dalje. Med tem se je storila že trda noč, bila pa je svetla in topla, da je bilo kar veselje v sijaju meseca in zvezd nadaljevati zložno pot skozi divno romantično sotesko. Zgovorni Močilar je ravno svojim tovarišem pripovedoval zanimivo zgodbo, kakršnih je imel vedno na razpolago v svoji izkušeni glavi. Pripovedoval je, kako se je v mladih letih na prav sličnem potovanju seznanil s svojo sedanjo ženo Mreto. Mladi Jošt kakor tudi ostali štirje sopotovalci so bili tako zaglobljeni v Močilarjevo pripovedovanje, da niso vsi skupaj opazili čete ljudi za bližnjim jelševim grmovjem na desni strani strani travnika pod cesto. Zato je samo ob sebi umljivo, da so se na vso moč prestrašili, ko jih je iznenada obkolila tolpa devetero oboroženih ljudi, prestregla konje, potovalce pa potegnila z njih, še preden so Joštovi ljudje utegnili seči za svojim orožjem in se braniti, so bili v zanjkah tolovajev zvezani in brez moči.

»Kdo je vaš gospodar? Kaj nosite v tovorih?« so zagrmele prve besede tolovajskega načelnika.

»Sem Jošt Plavec, žreblje nosimo v tovorih na Štajersko prodajat. Kaj hočete, ljudje krščanski, nam mirnim in poštenim popotnikom?«

»Ha-ha, še vprašaš, ti mladi golobradec. Le potrpljenje, vse izveš. Sedaj pa vsi lepo in mirno z nami! Kdor se gane stran, dobi takoj jeklo med rebra!«

Tak odgovor je dobil prestrašeni Jošt. Sprevidel je, da je padel s svojimi spremljevalci v oblast obcestnega roparskega viteza. Treba bo pripraviti dobro odkupnino, sicer mu pač roparski vitez odvzame vse blago in konje in morda tudi življenje.

Molče vdani v svojo usodo gredo v trdnem spremstvu tolovajev. Ko dospejo že do znane Benerjeve hiše, se v gluhi noči zasliši peket konjskih kopit, ki jim prihaja vedno bliže nasproti. Vsi se zavedo, da se bliža krdelo jezdecev iz Krašnje. Ujetniki se spogledajo med seboj, toda učinek tega pogleda je bil presenetljiv. Kakor bi trenil se razen dveh – namreč Močilarja in starega Luke – vsi razgube, pa tudi to roparsko krdelce klativitezov zbeži na desno pod cesto za potokom Radomljo ... Mladi Jošt jo je ubral, kolikor so mu dale čile noge, nakvišku po Kompoljskem bregovju, ne zavedajoč se, kam ga povede ta smer. Groga Močilar in Luka pa sta s konji ostala odrevenela od strahu na cesti.

* * *

Do smrti je bil že utrujen Jošt, ko je prerivajoč se skozi grmičevje dospel na samotno planoto. Odpre se pred njim lipov drevored, skozenj pa lepo posuta bela pot. Ni se Jošt zavedal, da stopa po poti, ki vodi h Kompoljskemu gradu. Ko si s polahkim korakanjem opomore od težavnega bega in strahu, zleze na prvo lipo, stoječo dober streljaj od drevoreda, da v gostem vejevju pričaka jutra. Na tla ni hotel leči, toliko je bil previden in si je mislil, da ga roparji lahko prav slučajno iztaknejo in presenetijo v snu. Kmalu je bil v varstvu mogočne košate lipe. Segel je takoj za usnjati pas in bil prav zadovoljen, da mu je od vsega imetja ostala vsaj denarnica. Sedeč tako v vejevju, se prav iskreno zahvali Bogu, da mu je navzlic nesreči ostalo življenje in premoženje v denarju. Eno uro ždi v krošnji lipe, ko se zanj zopet pojavi strahota. Po drevoredu prikorakajo trije ljudje. Dva nosita nekako skrinjo na ramenih, pred njima pa stopa mož z lopato in rovnico na levi rami, v desni roki pa brlečo svetiljko. Jošt jih previdno opazuje v neprijetni grozi in radovednem pričakovanju, kaj se mu bo še vse nudilo to grozno noč. Čudni sprevod treh mož se pomika molče in naravnost proti njemu. O, groza, molčeči ljudje se sedaj ustavijo ravno pod njim. Nosača odložita svoje breme, tretji pa odloži svetiljko. Eden popade rovnico in začne kopati, njegov tovariš pa sproti odmetuje zemljo. Dobro uro kopljejo jamo. Nato položijo vanjo svojo skrinjo in jo hitro zagrebejo. Jošt opazuje vse mirno kakor miš. Ko so možje z delom gotovi, pa mož, ki je prej svetil, izpregovori z globokim glasom:

»Tako, mi smo opravili svoje, škoda je bilo lepega dekleta – toda kaj hočemo, mi smo služabniki in moramo ubogati. Naj ji sveti večna luč. Podimo!«

Na njegov mig se odpravijo vsi trije molče nazaj, odkoder so pošli. Ko izginejo, se splazi Jošt previdno z vejevja, da si ogleda sveži grob. Kar z rokami začne odgrebati zemljo. Delo mu v razburjeni naglici gre dobro od rok. Zemlja je mehka in se da z lahkoto odkopavati. Kmalu je Jošt pri pokrovu. S kratkim bodalom, ki ga je nosil za pasom, odpre pokrov. In kaj uzrejo njegove oči! Ko odgrne nekako belo preprogo pod pokrovom, se mu v jasni mesečini zasveti bel obraz lepega dekleta kakih dvajset let. Lepa je kakor gozdna vila, toda zdi se brez življenja. Par hipov je Jošt zamaknjen v ta krasni obraz, dvigne glavico in jo nasloni v svoje naročje; lica so hladna, toda čuti se še utrip življenja, in sedaj, glej, ko jo Jošt poboža po čelu in laseh, dekle nalahno dihne. Jošt jo začne negovati in ji na vse načine vzbujati življenje. V veliko njegovo veselje začne dekle počasi zopet dihati, k čemer je pomagal tudi sveži jutranji zrak. Toda dekle ne odpre svojih oči, niti z roko ne gane, pač pa na Joštovo božanje nalahno okrene glavico. Jošt se trudi dalje in ne brez uspeha. Drži jo v svojem naročju, jo dvigne iz jame na tratico in glej počasi začne dekle odpirati trepalnice in motno strmi v svojega rešitelja. Čez čas zopet zapre oči in težko diha, na Joštove mehke besede pa ne dá glasu. Šele po kratkem času znova odpre oči in tiho, komaj slišno izpregovori s presledki: »O, moj Bog, kje sem, kaj mi hočete!«

Ves vzradoščen odvrne Jošt: »Za božjo voljo, nič se me ne boj, deklica! V poštenih in dobrih rokah si, samo povej mi, odkod si, kaj se je zgodilo s teboj, da so te hoteli kar živo zakopati?«

»Kaj, živa pokopana? Govôri, človek božji, kaj si videl!«

Jošt ji ob kratkem pove vse, odkod je, kaj je, kako se mu je godilo to usodno noč in kako je zašel semkaj. Tudi dekle nato začne v Joštovem naročju pripovedovati svojo pretresajočo zgodbo. Pove, da je iz bližnjega Kompoljskega gradu. Njen dobri oče je odšel na vojno s Turki. Doma v gradu je ostalo le par hlapcev, da čuvajo njeno mačeho, mačehinega brata Lenarda in njo. Mačeha jo črti, kakor zver. Na vsak način hoče, da poroči mačehinega brata Lenarda. Prav za prav pa se je sovraštvo začelo zato, ker iz drugega zakona ni nič otrok. Pravo jezo pa kaže mačeha od takrat, ko je dekle odločno izjavilo, da Lenarda ne mara. Mačeha Uršula je uvidevala, da je njena pastorka Milica očetova ljubljenka, zato bi jo rada zvezala s svojim bratom Lenardom, da bi bogastvo ostalo skupaj pri gradu. Ker pa ji ni šlo po teh načrtih, je z vsakojakimi hudobijami kazala svojo zlobo proti Milici. Posebno zadnje čase, ko je oče odšel na vojno, ji je ustvarila pravi pekel. Sinoči je hotela izvršiti svojo blazno nakano. Dala je Milici zvečer piti medice. Le tega se še Milica spominja, da je po izpiti pijači takoj postala omotična in je padla v globok san. Kaj se je nadalje zgodilo, ne ve.

Veliko ganotje je obšlo Jošta po tej grozni pripovedi. Takoj se mu je v srce vselila velika ljubezen in sočutje do uboge, toda prekrasne plemenitaške sirote.

Na vzhodni strani se je že javljala zlata jutranja zarja. Milica je postala medtem že toliko krepka, da se je z Joštovo pomočjo dvignila na noge in izjavila svojo pripravljenost, da pojde z njim kamorkoli, v varno zavetje. »Lepo te prosim, dragi moj rešitelj,« je dejala Milica, »pomagaj mi stran iz tega strašnega kraja. Kadar se vrne moj zlati oče, ti plačilo ne odide!« Jošt je seveda krasni deklici bil z neizmernim veseljem na uslugo. Pozabil je na vse svoje nezgode, na napad in ugrabljene konje, celo svojih tovarišev se ni spominjal, niti za hip pomislil o njihovi usodi. Vse svoje premišljanje je posvetil edino Milici, želeč ji takoj pomagati in jo dovesti na svoj rodni dom.

Trdno oklenjena njegove roke stopa Milica polagoma z Joštom po strmem bregu nizdol in ga tako-le prosi: »Dobri moj Jošt, to te prosim, ko prideva do tvojih ljudi, jim za enkrat ne zaupaj po pravici, odkod sem doma in kako je z menoj. Kadar pa se vrne moj očka, bom to že izvedela in šla k njemu. Sedajle pa, če bi izvedela moja mačeha zame, bi se ne izteklo dobro ne zame in ne zate. Saj veš, da sta grajska moč in hudobija nevarni.«

Počasi stopata po bregu in dospeta na cesto. Tu pa jima je korak postal izdatnejši. Malo sta govorila, pač pa večkrat počivala. Korakajoč tako od ranega jutra, sta se pozno zvečer znašla pod Plavčevo domačo streho.

* * *

Prestrašeni Močilar in pomočnik Luka, ki sta po begu Jošta, tovarišev in roparjev ostala sama na cesti, nista vedela, kaj storiti, ko so do njiju pridirjali jezdeci; zagotovo sta mislila, da so to znova kaki roparji. Lep mlad vitez v oklepu, ki je bil načelnik, prvi ustavi konja in ju v nemškem jeziku vpraša, kaj se je zgodilo. Močilar, ki je dokaj dobro znal tudi nemško tolči, razloži vse v kratkem ter prosi pomoči in zaščite. Mladi poveljnik zapove takoj petero svojim jezdecem, da se poženo v beg za roparji in vsaj enega poizkusijo vloviti. Sam pa ostane tu pri Močilarju in Luki ter se pogovarja z njima. Ni minulo pol ure, ko se vitezovi služabniki vrnejo in pritirajo s seboj dva človeka; prvi je bil ropar, kar se mu je poznalo po našemljenosti in lopovskem obrazu, drugi pa Plavčev pomočnik, ki so ga roparji v pobegu tirali s seboj. V spremstvu vitezove čete odidejo Močilar, oba pomočnika in tolovaj z vsemi tovornimi konji nazaj proti domu. Pri stranski cesti v Dobu se ločijo. Močilar se vljudno zahvali vitezu za pomoč in z obema pomočnikoma požene konje proti Kamniku, vitezova četa pa roparja tira v Ljubljano.

Bolnega starega Plavca je grozna novica o napadu in Joštovem izginjenju hudo potrla. Bilo mu je težko za sinom, enake skrbi pa je imel tudi zaradi ostalih dveh pomočnikov, ki se tudi še nista vrnila. Toda potekel je dan velikih skrbi, proti večeru sta prikorakala oba pomočnika srečna in zdrava, končno pa, kakor smo zgoraj popisali, še Jošt s svojo lepo in utrujeno spremljevalko Milico. Oče Plavec objame ves vesel svojega sina in se takoj čuti zopet svežega in zdravega. Toliko je bilo pripovedovanja, da je Plavčevo mater kar oblivala kurja polt, in je posebno sočutno poslušala Joštovo pripoved o ubogi Milici, kar pa je Jošt zaokrožil precej po svoje, kakor mu je to naročila Milica. Povedal je, da prav za prav še sam ne ve, kaj je z Miličnim predživljenjem in da bo že vse še sama povedala. Tudi ni točno povedal, kako jo je rešil, toda že to, kar je kratko navajal, je v vseh prisotnih vzbudilo obilo sočutja za lepo deklico, ki so jo sprejeli kakor domačo hčer. Oče Plavec jo je poljubil na čelo, prekrižal roke in nato Bogu vdano izpregovoril:

»Sam Bog vas je čuval in njegovi angeli. Sveta dolžnost je torej, da preden pojdemo k počitku, v pobožni skupni molitvi zahvalimo višjo moč, ki vam je občuvala pošteno življenje in vas zdrave privedla v mojo hišo!«

Vsi so najprej povečerjali, nato pa pobožno zmolili par očenašev kleče v obližju Plavčeve postelje. Le sin Jošt je bil zelo razmišljen ... med molitvijo. Njegovi skrivni pogledi in njegove skrite misli so bile namenjene le krasni Milici, ki je v njegovi bližini klečala in s pobožno vdanostjo sklenjenih rok molila z družino. Ko so se podali spat in so Milici odkazali tiho kamrico, Jošt pa se je umaknil za svisli, je navzlic utrujenosti celega dneva še dolgo premišljeval o Milici, končno pa so se mu v sanjah ponovili prizori prestanih doživljajev.

Pol ure hoda po Črnem grabnu leži v samoti malo selišče Kompolje. Na levo stran Rimske, pozneje in dandanes imenovane Dunajske ceste je v srednjem veku na strmem grebenu stal Kompoljski grad. V njem so gospodarili domači slovenski vitezi z obiteljskim imenom Zlatiči. Kdaj si je ta rodovina postavila svoj trdni grad na skalo, o tem zgodovinski zapiski ne poročajo natanko. Bili pa so ti vitezi med ljudstvom na dobrem glasu in tudi marsikateri potujoči trgovec je vedel o njih poročati hvalo, ker so ga rešili pred grabežljivimi zasedami roparskih vitezov, ki so v skrivališčih Črnega grabna vedno prežali na svoje žrtve. Ker so Zlatiči bili plemenitaši slovenskega rodu, je razumljivo, da so imeli dokaj sočutja in obsodbe nad tem, kar so videli na lastne oči, da je tiste čase namreč nemška povodenj brezobzirno poplavljala in izkoriščala ubožni slovenski živelj. Tudi Juraj Zlatič, gospodar gradu ob času, ko se godi ta povest, oče nesrečne Milice, ni bil naklonjen takratnim Habsburžanom. Očitno se jim ni postavil po robu, toda skrbno je zasledoval ves politični razvoj in stavil vse nade v mogočnega celjskega grofa Ulrika. Z veseljem se je torej leta 1456. pridružil križarjem, ki so se odpravili na boj zoper Turke pred Beli grad. Vedel je: ako armada pod zapovedjo grofa Ulrika pogazi Turke, ne bo s to zmago osvobojen samo ves jugoslovanski narod na Balkanu ..., temveč grof Ulrik bo šel dalje, da doseže ugodno priliko in obračuna tudi s Habsburžani, ki niso bili nič manjši zatiralci jugoslovanskega rodu kakor krvoločni Turki. Res je, v tem navdušenju se je Juraj z veseljem odpravljal pod zastavo grofa Ulrika. Toda na pot ga je spremljala tudi težka skrb v srcu. Ta dušni nemir pa mu je povzročala usoda drage edine hčerke Milice.

Vitez Juraj je postal že v drugem letu svojega srečnega zakona vdovec. Ker mu je nadvse ljubljena žena zapustila hčerko enakega imena, Milico, je bil mladi vdovec skoraj prisiljen, poiskati si znova družico in gospodarico.

Pa kakor mu je pri izberi s prvo ženo bila naklonjena radostna sreča, tako se je z drugo poroko težko opekel. Njegov prijatelj, graščak na Dolenjskem, mu je nasvetoval svojo znanko, seveda z najboljšim prijateljskim namenom. Pa Uršula, kakor je bilo ime tej plemenitašinji, je bila res postavne zunanjosti, ampak njena telesna lepota je bila le kakor zdrava čvrsta lupina z gnilim jedrom. Srce Uršule je namreč bilo zlobno, njen značaj spletkarski in maščevalen. Vitez Juraj tega ni mogel v naprej preizkusiti, temveč je nagloma stopil z Uršulo v drugi zakon. Razmere na Kompoljskem gradu pa so se po poroki kmalu začele razvijati v drugo smer. Uršula je zagospodarila in s pretvezo spravila k sebi na grad svojega mlajšega brata Lenarda. Mož Juraj dolgo ni slutil, kaj vse se kuha v glavi njegove Uršule. Preteklo je leto, Uršula je ostala brez otrok. Vedela je, da jih tudi nikoli ne bo rodila, zato je v svojem srcu storila naklep: Milica bo sedaj dedinja vsega imetja. Da pa se to ne razdrobi, je treba zastaviti vse sile, da se Lenard poroči z nedolžno Milico.

Toda Milici, ki je prekoračila dekliška leta, ni ugajal potuhnjeni Lenard. Vsa njegova laskanja in zalezovanja so bila zaman. Milica se je Lenarda izogibala, kjer je le mogla in je najraje prebila lepe popoldneve v bližnjem gaju ali pa v svoji tihi celici. Uršula je z bistrim očesom uvidevala, da ji oves ne gre v klasje, zato je iz dna srca začela sovražiti pastorko Milico, saj že takoj po svojem prihodu na grad ni čutila do nje niti iskrice ljubezni. Mož Juraj je Uršulo večkrat grajal zaradi te nenaklonjenosti, toda premetena žena je znala dobrosrčnega soproga vedno premotiti s sladkimi besedami in z zvijačo. Vendar ga popolnoma premotiti ni mogla nikoli, zato je razmerje med Uršulo in edinko Milico neprestano ležalo kakor temna senca na njegovi plemeniti duši.

Približal se je dan slovesa, ko se je vitez Juraj odpravljal proti Belemu gradu. Težka skrb ga je začela dušiti samo zaradi Milice. Ob zadnjem poslovilu se mu je žalostna hčerka vrgla okrog vratu in jokaje govorila, da se je očetu trgalo srce: »Ljubi moj očka, na krvavo vojno odhajaš, jaz pa ostanem čisto sama, sama med ljudmi, ki me črtijo! ...«

Dalje ni mogla govoriti, ker ji je globoko ihtenje dušilo besede. Toda žalostni in skrbni oče jo je tolažil: »Nikar tako, Milica, mlada si in neizkušena, pa vse bolj črno vidiš, kakor je. Zastavljam ti svojo očetovsko besedo: dobrega srca sem, ali kdor tebi krivično skrivi las na glavi – gorje mu! Moli zame, da se kmalu srečno vidiva! Zbogom!«

Iskreno jo je objel in poljubil. Med tem so zahrzali konjiči njegovih hlapcev, vitez Juraj se je pognal na konja in na čelu svojega oddelka zdirjal nizdol po bregu. Milica je jokaje strmela za njimi, dokler niso izginili v ozki soteski. Uršula in Lenard sta odhod jezdecev opazovala skozi grajsko lino. Mahala sta sicer z rokami v slovo, toda kdo bi vedel, ali je bilo v njunem srcu ta hip kaj plemenitega.

*

V bližini tam, kjer je nad vasjo Krašnjo selišče »Na konju« in se je v ozadju na skali sivil grad, je tisti čas, ko je Juraj odhajal na vojno, prebivala v mali koči prav čudna ženska, imenovana Dihurka. Babše je popolnoma zaslužilo to ime, kajti njena hudobija in zmožnost spletkarstva sta bili prav iste kakovosti kakor dihurjeva koža. Pečala se je Dihurka z vsakojakim zdravilstvom in čarodejstvom. Fantje, ki so tudi v tistih časih kaj radi ponoči vasovali, so pripovedovali o Dihurki čudne reči. Klemenov Ožbe je vedel povedati, da ga je nekoč zanesla pozno ponoči pot mimo Dihurkine koče in je videl pet črnih kozlov, ki so dirjali k Dihurki v vas – pa vsem je iz gobcev švigal plameneč jezik ... Šimenčkov Lovrač je istotako nekoč videl celo krdelo mačkov, ki so na strehi Dihurkine koče zavijali kakor škratlji v peklu ... In še več je bilo takih govoric, zato so se lahkoverni ljudje izogibali Dihurke. V hudi stiski pa so se vendar obračali k njej in jo prosili pomoči in nasvetov. Če Dihurka ni izmazala bolnika na noge, ga drugi tudi ni. Dobro zavetišče je Dihurka uživala tudi na okoliških gradovih. Poleg zdravilstva je grajskim ljudem po naročilu kuhala tudi vsakojake praške in tekočine: kdor je to zaužil, ni več dolgo gledal svetlega solnca. Radi teh uslug okoliški graščaki čarodejke Dihurke niso izročili sodbi, da bi jo obliznil plamen na grmadi, kakor se je takrat godilo, temveč so jo celo ščitili. So pač vedeli, zakaj so jo potrebovali.

Par večerov po odhodu viteza Jurija sta v dvorani na Kompoljskem gradu sedela Uršula in Lenard v naslanjačih, Milica pa se je že zdavnaj odpravila spat. Tedaj se je med bratom in sestro razpletel naslednji zaupni pogovor:

»Lenard, sedaj imava priložnost, da kaj ukreneva v svoj prid. Čemu drživa roke križem?«

»I, zlodja, kaj pa misliš storiti sebi v korist? Dekle ne mara za mojo ljubezen – povem ti, Uršula, še slaba bo za naju! Ti boš čez par let tičala v kakem kotu kot stara tašča, jaz pa bom moral križem v svet lovit svojo pasjo srečo. No, Milica, ta bo z drugim seveda imenitna, mlada grajska gospa.« –

»Nikdar! Ej, Lenard, nisem pa verjela, da se v tvoji glavi kuha tako kisla pamet, ha-ha-ha! Te punčare da bi midva ne zmogla? Poslušaj me, Lenard! Stopi ti jutri zarana k Dihurki, saj si jo parkrat že videl in tudi ona te pozna. Dobro ji plačaš, pa te reši vseh skrbi.«

»Tisto že, k Dihurki lahko stopim. Samo da mi ta babnica ne nakoplje še večjih skrbi!«

»Pojdi, pojdi, pa ne blebetaj neslanosti. Pri belem dnevu te ne bo strah požrl pred staro baburo, saj si vendar plemenitaš!« ...

Stvar je bila domenjena in naslednje jutro zarana se je Lenard odpravil k Dihurki. Komaj je prestopil prag njene bajte, ga je pretresel mraz. Vražja baba je pravkar imela mrtvaško glavo na mizi in je pred njo zavijala nekakšno čudno, nerazumljivo pesem. Ni se dala motiti, ko je Lenard odprl vrata, šele ko je skončala, se je obrnila, zavihala nos in priliznjeno dejala:

»No, dušica, lepo raščena, kake pomoči bo treba za žalost? Si zaljubljen, kragulj, ali bi se rad zaljubil? Govori, pomagam ti gotovo, gotovo!«

Lenard stopi bliže v sobo, vrže zlatnik na mizo in ob kratkem pove, kako in kaj. Pomenek je bil hitro pri kraju in Lenard se je naglih korakov vračal proti gradu; a nikdar še ni bil tako vesel kakor sedaj, ko je odhajal od čarovnice.

Na dvorišču ga prestreže sestra Uršula in ga hlastno vpraša: »Kaj je ukrenila Dihurka?«

»Poglej, Uršula,« pravi Lenard stiha in oprezno, »tele zlodjeve praške mi je dala. V medici jih mora popiti deklina Milica, je dejala Dihurka, pa bo na lepem zaspala ...«

»Dobro tako, vse bo šlo kakor domenjeno.«

Kaj se je nadalje godilo, je povedalo prejšnje poglavje. Milica je še tisti večer popila medico, padla v omotično spanje in na tihem so jo pokopali pod usodno lipo, kjer jo je izgrebel, rešil in na svoj dom pripeljal Jošt Plavec.

*

Plavčevi sosedje in prijatelji so vsi občudovali novodošlo lepo Milico. Pa neutrudoma so povpraševali Jošta, kako naključje ju je zneslo skupaj; ampak Jošt je vsakokrat skomignil z rameni in kratko povedal tako, kakor prvi večer ...

Sirota Milica je bila pri Plavčevih takoj prišteta k rodbini in je bila čisto domača. Vedrilo se ji je lice, rada se je pogovarjala o kmečkih stvareh in zgodbah, ki so ji dotlej bile neznan svet. Negovali so jo vsi kakor sestrico, osobito pa so bili zamaknjeni, kadar je v svoji kamrici opravljala ročna dela in zraven s srebrnim glaskom prepevala lepo pesem:

Delajmo, delajmo nova kolesa,
da se popeljemo v sveta nebesa,
Angelci piskajo, dušice vriskajo,
da so nebesa vesela ...«

Kadar pa se je spomnila na svoj dom in na svojo težko usodo, si je vedrila nežno dušo s pesmijo:

»Kadar mi boste balo nakladale,
balo nakladale, v skrinjco spravljale,
pečo mi šlarasto dobro zavijte,
vrhu vsegá jo blaga položite,
pečo najprvo bom potrebovala,
z njo srčne rane zavezovala ...«

Ko je nekoč zopet tako otožno prepevala v svoji kamrici, je njen prijatelj, dragi Jošt, potihoma odprl vrata, položil roko na njeno ramo in vprašal:

»Milica, zakaj mi poješ to žalostno pesem? Veš, meni to srce topi ...«

»Ej, ljubi moj Jošt, tudi meni je hudo pri srcu; zle slutnje mi najavljajo, da bova še oba nesrečna. Ti še ne poznaš hudobije in moči plemenitašev.«

»Nič se ne boj, srček, čuval te bom kakor sokol z očesom in živim srcem.«

»Vidiš, Jošt,« se lahno nasmehne Milica, »saj to je ravno tolažba, ki mi daje moč in zaupanje v bedi.«

*

Hladna jesen je nastopila. Plemenitaši, kar jih je ostalo doma, so začeli po prostornih gozdih prirejati velike love. Tudi kompoljski Lenard je od Maksimilijana, brata kolovškega graščaka, prejel povabilo, naj pride Kolovčanom pomagat lovit. Lenard se je opravil v najboljšo lovsko obleko, vzel s seboj tri hlapce in odjezdil k prijatelju. Jezdili so po Rimski cesti do Lukovice, od tam pa po stranskih potih dalje čez brdo proti Rovom, kjer je tiste čase stal na strmi pečini mogočni Kolovški grad; dandanes pa so tam same razvaline, le spodaj v nižini še graščina nosi isto ime.

Na Kolovcu je bilo zbranih že več drugih odličnih gostov iz sosednjih gradov, tudi par Kamničanov je bilo poleg. Osobito je bil zgovoren plemenitaš z Malega gradu (tudi ta grad, ki je stal sredi kamniškega mesta na holmcu, je sedaj v razvalinah). Ko je bila zbrana družba vseh povabljenih, so se takoj odpravili v gozdovje. Lovska sreča jim je bila mila, plen se je množil in zvečer je na vse to sledila bogata pojedina. Vrstile so se pripovedke in dogodbe, in tedaj je malograjski plemenitaš začel med splošnim zanimanjem pripovedovati, da je nedavno v Črnem grabnu bil napaden žrebljarjev sin Jošt s svojimi spremljevalci, toda zgodilo se nikomur ni ničesar, temveč je Jošt na lepem pripeljal s seboj domov krasno deklico, ki bi bila lahko ponos vsakega gradu.

Pri teh besedah je Lenarda nekaj ošinilo in hlastno je povzel besedo z vprašanji, kakšno je to dekle in še več drugega. Zvedel je dosti, še preveč ...

Torej Milica še živi! Sam zlodej vedi, na kak način se je vse to moglo zgoditi. Kak odgovor bo sedaj Lenard dajal strogemu gospodarju, ko se povrne domov? Vendar pa Lenard o vsej stvari le ni bil popolnoma prepričan in si je ubijal v glavo, da morda gre samo za sličen zagoneten slučaj; toda vest ga je težila in pri srcu mu je bilo tesno. Izgovoril se je, da mu ni dobro, kar mu je lovska družba rada verjela, saj je itak že bila pozna nočna ura.

Lenard je s svojimi hlapci žurno osedlal konje, in zdirjali so divje proti domačemu gradu. Tu je Lenard hlapce takoj odpravil spat, sam pa se skozi zadnja vrata splazil z dvorišča in se podal pod tisto usodno lipo, kjer bi morala biti pokopana Milica. Brskal je naglo, zemlja je bila zrahljana. In kmalu se je Lenardu nudilo grozno spoznanje. Krsta, ali bolje rečeno zaboj, je bil v resnici prazen ...

Kakor blazen ris je Lenard pohitel nazaj v grad in naravnost planil v sobo svoje sestre. Uršula je bila ob tej novici čisto brez uma, tarnajoč: »Ojej, ojej, kaj pa sedaj! Pač če je deklini pomagal Bog, naj naju podpre sam peklenšček!«

Lenard je stopal po sobi sem in tja, kakor jetnik v zaporu. Dolgo je molčal in buljil predse, končno pa se obrnil k Urški z obupnim vprašanjem:

»Povej, ali ni izhoda?«

Uršuli je odleglo in priliznjeno ga je začela tolažiti: »Potrpi, potrpi, dragi bedak. Bo že šlo, pravkar sem se domislila ... in tako mora biti! Le poslušaj: ako se vrne Juraj domov, mu mirnega srca natvežemo, da je deklina pobegnila z nekim pritepencem in da sva z velikim trudom doznala, kod se potika. Spravljala sva jo domov pa ne mara, deklina neubogljiva. Naj gre Juraj sam ponjo. Tudi lagati, kakor bo znala Milica njemu jadikovati, bom znala tudi jaz. Verjemi, da bo Juraj meni verjel, in midva se lepo izliževa, Lenard. Ampak to je le za skrajno silo povedano, morda se da še poprej kaj drugače ukreniti. Pač morava paziti na vsako ugodno priliko! Saj sva si edina v vsem, kajne, Lenard?«

»Rečem ti, Uršula, nisi zastonj prava Evina hči.«

To je pomenilo, da je stvar dobro rešena ...

Par dni po tem dogodku in razgovoru gre Lenard znova k Dihurki. Takrat se je malo dalje pomudil pri njej. Šlo pa je tudi za važno zadevo. Nagovoril je Dihurko, naj gre k Plavcu vohunit, če se tam resnično nahaja Milica. Dihurka je za par zlatih cekinov rada pristala na to, in tako je prišla stvar v nov tek.

Vrnivši se v grad je Lenard po kosilu sklical na dvorišču vso družino in ji ostro zabičal, kaj in kako morajo vsi govoriti gospodarju Juraju, kadar se povrne. Družina je seveda pritrdila, le stari zvesti hlapec Kozma je malo mrmraje stopal v hlev in tam dejal svojima hrabrima mlajšima tovarišema:

»Prijateljčka, v našem gradu se obetajo še čudne reči. Pa če nam bo trda predla, lahko še zmerom odnesemo pete. Poprej pa utegnemo še mi katero po svoje zagosti. Tale Lenard mi ni nič všeč. Rad bi ga enkrat videl zaplesati, da bi mu malo pošla sapa! ...«

Hlapca sta se staremu Kozmi v znak pritrjevanja zadovoljno namuznila, in nato so nadaljevali svoje delo.

Ljudje so z njiv spravljali zadnje poljske sadeže: repo, korenje in zelje, hiteti so morali z delom, kajti pihala je mrzla burja, znanilka zime. Proti večeru je bilo, par dni po sv. Uršuli, ko je popotovala stara Dihurka, kakor ji je bilo naročeno, da poišče Milico. Brhka dekleta, ki so videla grdo babnico, ko je šla mimo njih ob poljih, so se od strahu kar križala in nato ves čas govorila o njej. Ko je krevsala Dihurka že proti Kamniku, jo sreča krepak kmečki fant, ki je peljal s konjem poln voz repe. Komaj fant, dasi pogumen, ugleda to žensko z nagubančenim obrazom, kljukastim nosom in lokavimi očmi, ni mogel strpeti, da ne bi rekel: »Hej, ženšče, kam pa, kam? Ali v hribovje Sv. Primoža obiskat copernice?«

Dihurka se zlovoljno obrne proti fantu in mu režeče odgovori: »Ti mlečezobnik, še eno tako mi zini, pa boš jutrišnji dan drugačne pameti.«

Mladega brezskrbnega fanta je kar pretresla groza, klobuk je privzdignil na drugo stran in pognal konja, da se je zgubil čudni babnici izpred oči ...

Pri Plavčevih so ravno repo obrezovali, ko pride do njih Dihurka v večernih urah. Milice ni bilo pri obrezovalcih, pomagala je v kuhinji materi kuhati večerjo. Vsi so pazno ogledovali staro žensko, ki je bila videti odurna v svoji sključeni postavi, opirajoča se na debelo krivo palico. Oče Plavec, ki je bil že zopet zdrav in je za izpremembo dela tudi pomagal obrezovati repo, se je kar zgrozil od zoprnosti. Še manj mu je bilo po godu, ko ga je Dihurka prosila za prenočišče. Pa ker je tisti čas imelo praznoverje velik vpliv, se ni upal prosilki odreči prenočišča iz prav tehtnih razlogov, da bi mu zločesta babnica ne povzročila – kakih urokov ...

»Pojdite malo v kuhinjo, da se ogrejete in dobite kak prigrizek. Ali ste od daleč, tetka?« je končno dejal.

»Ej, gospodar, od daleč sem, od daleč. In še daleč drži moja pot,« se zlaže babnica na Plavčevo vprašanje ter odkrevsa po prostorni veži v kuhinjo, kjer je na ognjišču gorel ogenj in se je v pristavljenih loncih kuhala večerja. Ker je večerja kmalu nato sledila, je Dihurka ob mizi imela priliko, da je prav pazljivo ogledovala Milico. Tudi deklici se je ta ženska znana zdela – le domisliti se ni mogla, kje bi jo bila kdaj videla. Po večerji so še vsi posedeli ob ognjišču, se greli ter se pogovarjali vsakojake reči. Koncem vseh pogovorov se je še stari pomočnik Luka spomnil onega strašnega večera z napadom v Črnem grabnu, ki ga je vedno rad omenjal. Dihurka je zmuznjeno tičala čisto v kotu in se delala kakor bi dremala; pa ni, temveč je pazno vse vlekla na ušesa. Ko je prišla torej beseda na ta dogodek in je tudi Jošt navedel dogodivščine, seveda tako kakor vedno, so se začele Dihurki iskriti oči kakor mački, prežeči na miš. Dihurka je poslušala in zvedela vse, kolikor je potrebovala. Ko je šla počivat v zadnjo čumnato, kjer so ji odkazali prenočišče, je godrnjala sama s seboj pod toplo odejo: »Ej, ej, srečo imam vedno, izvoham vse, plačilo mi ne odide. Ti grajska ptička Milica, enkrat si se izmuznila Dihurki in njeni moči – drugič se ji pa ne boš.«

Naslednje jutro se je Dihurka prav zgodaj odpravila od Plavčeve hiše in se po drugi poti vračala proti domu. Milica je bila nekam izredno žalostna. To je spoznal tudi Jošt, zato ji reče:

»Ti, Milica, zakaj si pa danes tako otožna?«

»Veš, Jošt, ta babnica čudna mi ne gre iz glave. Srce mi pravi, da mi bo ta ženska še nesrečo prinesla. Saj vem, da je smešno to, toda čudno, odkod mi pridejo take misli.«

Jošt se ji je smehljal in jo tolažit šaljivo kakor je vedel in znal, toda njegove dobrodušne besede tokrat niso imele pravega uspeha in Milica se ni mogla iznebiti čudnih slutenj.

*

Lenard in Uršula sta komaj pričakovala, da se Dihurka povrne in jima sporoči vse. Ko sta jo drugi dan proti večeru ugledala, kako je krevljala po grajski poti navzgor, sta se je močno razveselila in jo vodila naravnost v zgornjo sobo. Na mizi je že bila pripravljena dobra malica, kos izbornega svinjskega mesa, kruh z medom in vrč starega vina.

»No, no, kaj ste izvohali?« začne Uršula.

»Ej, žlahtna gospa, to je ptička, ki smo mislili, da ne bo več prepevala, pa sedaj še lepše gostoli. Čisto zdrava je in seveda zaljubljena v tistega pobiča, ki jo je odpravil s seboj. Kako se je godilo, sem izvedela vse, samo po pravici pa ni pripovedoval tisti fant – Jošt mu pravijo. Zakaj resnico skriva, pa res nisem mogla uganiti.«

»Kako ste pa dognali stvar?« vpraša Uršula.

»Le poslušajte, gospa: Jošt je zvečer po večerji začel razlagati, da so ga tisto noč v Črnem grabnu napadli roparji. Toda roparje so k sreči pregnali cesarski vitezi, ki so prijezdili nasproti. In tako so bili Jošt in njegovi spremljevalci, ki so tvorili žreblje. Ta Jošt se je potem sešel z Milico, ki je bila tudi ugrabljena in je roparjem ušla v splošni zmešnjavi. Slučajno jo je našel za grmičem, ko se je v pobegu umaknil s ceste; ona se ga je oklenila in ga prosila zaščite, na kar jo je Jošt peljal s seboj domov ... Jaz pa si to stvar drugače mislim, saj je videti, da si je Jošt zgodbo naglo zmislil. To je moralo biti tako: Jošt je bržčas naletel na naše kopače, ki so mislili Milico pokopati, pa so ti zajci zbežali, ko so ga nenadno ugledali. Ali pa so ravno pokopali Milico, pa jih je fant skrivoma opazoval in jo nato hitro izgrebel. Preslaba zdravila sem ji dala, ej ...«

»Kaj pa zdaj storimo?« vpraša Lenard v skrbeh. Dihurka krepko potegne iz vrča ter znova začne:

»Kaj storiti? Če pride gospod Juraj domov, ga je treba spraviti na napačno sled in mu dopovedati, da je dekle ušlo z nekim potepinom. Vidva sta rešena vsega opravičevanja, družina si pa tudi ne bo upala nič ziniti. Če pa gospoda ne bo domov, pa tudi Milice ne bo več na grad; ali ne, žlahtna gospa?«

»Prav ste povedali, Dihurka, čisto po mojih mislih,« reče Uršula veselo, »le pijte še, to je vino za stare ljudi; pa se bomo že še pomenili tudi o plačilu in drugih stvareh.«

Tudi Lenard je bil vesel in je hodil žvižgaje po sobi gor in dol. Ko je Dihurka pospravila meso in izpraznila vrč, se je odpravila iz gradu, v svesti si, da je žlahtni gospej Uršuli in Lenardu storila dobro uslugo. Gredoč navzdol proti svoji bajti je govorila s seboj: »Ej, ej, kar dve muhi v pajčevini! Lenarda in Uršulo! Pa še Juraja, če pride domov. Marsikateri cekinček mi bo še zdrknil v mošnjiček. Moj sin Rupert, ki se klatiš s plemenitaši po vojnah, imel boš nekaj denarja dedščine. Dobro se mi drži, Rupert, saj si tudi ti plemenitaša sin. Vidiš, škoda je res, da tvoja mati ni bila poročena žena – pa mnogo to tudi ne stori, saj si boš vseeno lahko kupil kako graščino, ali pa se lepo priženil – samo Kompoljske Uršule bi ti ne svetovala, če bi bila vdova. Ta baba tudi ima vražjo dušo.«

Med tem samogovorom je Dihurka dospela do svoje bajte. Ker ni bila lačna, se je takoj podala k počitku. Le poprej je še opravila nekaj svojih vraž in čarovniških molitev, kmalu nato pa je zaspala kakor najbolj pravična ženska na svetu ...

Mesec je med tem že izšel izza Limbarske gore; napočila je mrzla jesenska noč. Sova je žalostno skovikala gori v hribu nad Dihurkino bajto ...

Kakor se bere v zgodovini, je bil pred Belim gradom v oni turški vojni zavratno umorjen celjski grof Ulrik, in sicer na dan 10. novembra 1456. Vsa zbrana križarska vojska se je nato razšla, vsa prelita kri je bila zastonj, brez sadu. Da se je tako zgodilo, je bilo prav po volji cesarju Frideriku III. pa tudi Turkom. Le za Jugoslovane je imelo to žalostne posledice. Med mnogimi častnimi pogrebci, ki so spremljali grofa Ulrika na zadnji poti, je bil tudi Kompoljski graščak vitez Juraj. Ko so dospeli v Celje s krsto, je Juraj stal v gneči med drugimi vitezi. In zazeblo ga je v dno srca, ko je pogrebni vitez trikrat zaklical: »Danes grof celjski in nikdar več!« Juraju se je to zdelo, kakor bi bilo rečeno: danes je naša ideja osvobojevanja zakopana za dolgo, dolgo časa!

Tako je tudi bilo res.

Vsepovsod je ležal sneg, ko je vitez Juraj jezdil v spremstvu dveh hlapcev po Rimski cesti proti svojemu domačemu gradu. Enega svojih zvestih hlapcev pa je izgubil, ostal je tam doli ob Donavi v preranem grobu ... Kar bolj molče so jezdili vsi trije vojščaki. Otožnemu vitezu Juraju se je naselila v srce neka slutnja, da ga tudi doma čaka velika žalost. Vso pot je gnal konja v precejšnjem diru in hlapca z njim; danes je bil ravno dan sv. Andreja, ko so se bližali cilju. Vitez Juraj je pač pričakoval, da mu bo ljubezniva hčerka Milica prva prihitela nasproti, da ga pozdravi ob povratku. Toda ni je bilo. Prišla je sicer vsa družina na dvorišče in ga pozdravljala, tudi Uršula in Lenard sta mu s hlinjenim veseljem prihitela nasproti. Toda Jurajevo prvo vprašanje je bilo: »Uršula, kje je vendar moja Milica?«

Uršula hinavsko spači žalostni obraz in odgovori: »O, zlati moj, vse izveš, kar za mano pojdi v sobano.«

»Kaj, ali je umrla? Povej, Uršula! Ne premaknem se z mesta, dokler mi na kratko ne razjasniš.«

»Ni umrla, ali skoro bi rekla, da bi tako bilo bolje ... Pravim ti, Juraj, pojdi za mano, pusti konja hlapcema.«

Kakor v vročičnih sanjah stopa za svojo ženo in njima je sledil Lenard, ki se je smehljal v dnu svoje zlobne duše.

Juraj je bil v boju hraber vitez, ki se ni ustrašil meča nad glavo, a bil je tudi izredno rahločuten in je edinko Milico smatral za neprecenljiv biser. Kar se mu je sedaj nalagala njegova žena Uršula, da je namreč Milica pobegnila s tujim mladim in preprostim človekom, ki mora gotovo biti kak navihan potepin, to je bilo za Juraja preveč. Komaj je potekla zanj ena žalost, nesrečna smrt celjskega grofa Ulrika, ga je sedaj zadela še druga, groznejša. Kakor pade tudi trdni hrast, če ga omajaš do korenin, tako je omahnil pod tem udarcem tudi vitez Juraj. Legel je, napadla ga je huda vročinska bolezen. Začelo se mu je blesti in v svoji zmedenosti je tarnal za svojo hčerko.

Prav huda zima je nastopila proti koncu leta 1456. Ljudje, ki niso imeli nujnih opravkov, so se tiščali le doma; kdor pa se je odpravil na pot, se je zavil v težak kožuh. Tudi grajski ljudje na Kompoljskem gradu so se sukali bolj na domačem dvorišču. Lenard in Uršula sta ostajala v toplih sobanah, hlapci pa v hlevu pri konjih. Nekega dne sedita Lenard in Uršula v dvorani in se pogovarjata:

»Ti, Uršula, vse kaže, da boš vdovica. Z Jurajem ne bo nič – svojega godu bržčas ne bo več praznoval na zemlji.«

»Motiš se, Lenard, Zlatiči so trdni kakor žeblji.«

Vitez Juraj je ležal v sosednji sobi in ni slišal ne se zavedal, kaj sta govorila njegov svak in posebno še njegova ljubezniva ženica.

»Torej misliš ti,« pravi Lenard, »da se bo možiček še izlizal?«

»Ej, bo se, bo; se mu je že obrnilo na bolje,« vzdihne nekako nejevoljno Uršula.

»Veš, sestra, jaz pa že par dni nekaj premišljujem.«

»Kar na dan z besedo, če je kaj vredna!«

»Pošlji, Uršula, k Dihurki po kaka zdravila – saj veš, pa morajo biti boljša, kakor jih je dobila njegova ljubljena hčerkica ... hi – hi – hi ...«

»Bog vedi, Lenard, tako stvar je treba dobro premisliti. Vidim, da je danes tvoja pamet nekoliko osoljena. Pa za vsak slučaj lahko pošljemo tja kakega hlapca, saj taka stvar mora vedno biti pri roki.«

Lenard je v tem že razumel Uršulino pritrdilo, zato je takoj stopil doli v hlev. Hlapci so ravno sedeli okrog zgovornega Gašperja, ki je pripovedoval o turški bitki pred Belim gradom; njegov tovariš Marko, ki se je bitke tudi udeležil, pa je Gašperju pritrjeval in se še česa domislil zraven. Lenard pogleda prvega, Janka, in pravi:

»Janko, pojdi z menoj v grad, imam naročilo zate.«

»Takoj, gospod Lenard!«

»Kako pa gospod Juraj?« seže tu vmes s skrbjo Gašper, ki je bil vse čase najzvestejši spremljevalec viteza Juraja. »Ali se je gospodu že obrnilo na bolje?«

»Vaš gospodar bo kmalu dober,« odgovori kratko Lenard, »le brez skrbi!«

Lenard in Janko odideta v grad, hlapci začnejo snažiti konje.

Pa vendar sta se motila Uršula in njen brat Lenard, ko sta mislila, da so jima ti trije hlapci, ki so pokopavali Milico, zvesto vdani in pripravljeni, če treba, tudi za vsako hudobijo. Takrat so storili, kakor jim je bilo zapovedano, toda sedaj, ko se je vrnil gospodar Juraj, so se med seboj globoko kesali svojega dejanja in bili baš odločeni, da ob lepem povedo ves čin in vse spletke svojemu gospodarju. Le nenadna bolezen viteza Juraja je to za enkrat ustavila.

Hlapec Janko je po naključju doznal o Miličini rešitvi in vedel približno, kje se sedaj nahaja. Zato je bil prav vesel, da je Lenard baš njega poslal k Dihurki po zdravila. Po poti grede je sklenil sam pri sebi: Jaz pa se hočem danes prepričati, kaka peklenska zdravila bom nosil.

Stara Dihurka je hitro ustregla naročilu, dala je Janku stekleničico in mu zabičala, da mora gospod Juraj zdravila še danes zavžiti, ker se ji dozdeva, da je gotovo že v težkem boju z življenjem. Komaj je premeteni Janko zapustil Dihurkino kočo, je poduhal steklenico in se nato po drugi plati vrnil nazaj za kočo. Znano mu je namreč bilo, da babnica Dihurka vedno rada govori sama s seboj. Pristavil se je ob okno. Kar je sedaj slišal, mu je zježilo lase. V bajti je Dihurka kremžila obraz in dovolj glasno mrmrala: »Hej, ti kompoljski graščak, grča pusta, še nocojšnjo noč boš rešen vseh težav, zate bo dovolj prostora v podzemeljski grobnici. Le pojdi tja obiskat svoje prednike. Ta moja pijača je dovolj močna za vsakega vola, pa bo tudi tebe potroštala za vekomaj!«

Janko, ki je to vse razumljivo slišal, je z jezo siknil med zobmi: »Satanska coprnica, tebi bi vlil ta strup v goltanec, zapomni si, da naš graščak ne bo srknil tvojih hudičevih kapljic. Tebi, človeška pošast, pa bodo že še presedale te hudobije. Mene boš še spoznala!«

S temi besedami se je Janko odpravil od okna in nato naglo domov. Na prvem studencu pa je iz male stekleničke izlil ves strup, umil posodico in nato v njo natočil bistre studenčnice. Pri tem si je dejal: »No, od teh zdravil pa naš Juraj ne bo storil smrti. To dobro vem, da ne!«

Potem je hitro stopal proti gradu.

Janko je bil še mlad fant, nekaj nad dvajset let mu je bilo. Bil pa je zaljubljen v grajsko kuharico Nežiko, kakor je to pač prilika in navada. Pa je bila Nežika prav fletno dekle, nekaj mlajša od njega. Tudi njej je bil znan dogodek o živem pokopu Milice. Janko je namreč svoji ljubici vse zaupal.

Ko pride danes Janko z zdravili nazaj na grad, se na hodniku ravno sestane z Nežiko.

»No, Janko, si prinesel zdravila za gospoda,« vpraša ona skrbno.

»Sem, sem, Nežika, toda na tihem ti zaupam samo to-le: Naj hudič vzame obadva skupaj, Lenarda in našo gospo. Z Dihurko sta domenjena in baba mi je dala samega strupa; jaz sem ga spremenil v vodo. Več ti ne povem, le to pazi, Nežika, in zalezuj oba lopova; ako bi hotela kaj hudega storiti gospodarju, mi moraš takoj vse povedati, kar opaziš sumljivega!«

Dekle mu je kajpak z veseljem bilo na uslugo in je samo tiho pritrdilo Jankovemu naročilu. Nato je odšla v kuhinjo, Janko pa se je požuril v zgornjo dvorano.

*

Zunaj je kraljevala tihota zimske noči. Tudi grajski ljudje so že vsi počivali, le Lenard in Uršula sta še bedela, kakor da čuvata bolnika. Toda nocojšnjo njuno bedenje ni imelo značaja dobrodelnosti, temveč peklenskega naklepa. Lenard in Uršula sta bila kratkomalo dogovorjena, da vzameta na svojo vest novo, večjo in še črnejšo hudobijo. To podlo dejanje sta bila odločila izvršiti to noč. Morala je biti že polnoč, ko spregovori graščakinja poltiho:

»Lenard, piva še enkrat, to vino dá nekaj poguma; ne vem, kaj me duši v grlu in šegače, da se mi starina tako prileže.«

Lenard je tudi že bil precej omamljen od pijače, zato se je zakrohotal: »Ha – ha – ha, le pij, Uršula, jaz ga imam že dovolj pod kapo in sem pripravljen, da mi kaj imenitnega zapoveš!«

Nato pravi Uršula zaupno: »Sedaj pa, Lenard, zdravila v roke! So že tam na omari pripravljena in zmešana z medico ... Nesi v sobo in jih daj Juraju. Pil bo rad, ker ga vedno žeja. No, pa mu enkrat za vselej končava žejo! ...«

Za vrati bolnikove sobe je stala na straži in je vse slišala kuharica Nežika. Ko so se bližali Lenardovi opletajoči se koraki, se je vsedla na bližnji stol, kakor bi dremala, pri tem pa je skozi prste opazovala Lenarda in menila v sebi: »Za enkrat te bo ukanilo, zlodjev pes. Nimaš duše! Koliko časa si užival graščakove dobrote – sedaj ga pa misliš tako lopovsko poplačati ... Fej, pasja duša!«

Juraj je komaj polzavestno dvignil glavo, ko mu je Lenard ponudil čašo z medico. S slastjo je izsrebal pijačo do zadnje kapljice. Nato je padel nazaj v blazine in zaspal.

Brat in sestra sta hodila pogostoma gledat, kdaj se javi učinek Dihurkinih zdravil. Pa potekla je ura, druga tudi in tretja tudi – toda Juraj je mirno spal in videti je bilo, da je njegov spanec celo bolj miren, kakor prejšnje noči.

Nežika in Janko sta zdaj tičala za drugimi vrati in motrila vse skozi ključavnico. Če bi vse to ogledovanje, ki sta ga Lenard in Uršula opravljala očitno vinjena, ne bilo nad vse žalostno in podlo, bi se bila oba, Janko in Nežika, glasno hihitala. Tako pa jima je od razburjenja tolklo srce ... pričakovala sta, kaj se bo še zgodilo. Nekako ob četrti uri zjutraj sta zopet ob prvih vratih prisluškovala, ko sta se Lenard in Uršula znova spravila za mizo k važnemu pogovoru:

»Ti, Lenard,« pravi Uršula prva, »s pijačo ne bo nič, Juraj se niti ne zmeni za zdravila.«

»Pa res, kaj je le to, vraga? Dihurka naju je enkrat pošteno potegnila. Toda če smo že pri tem, ti rečem, Uršula, bom jaz segel po drugem zdravilu, ki bo gotovo pomagalo.«

»Mar ga hočeš kar zabosti? ...«

»No, ga pa ne bom, če ti ni prav! Saj lahko sama računaš, kaj pride ... jaz pač računam tako, da morava midva njega uničiti, sicer bo on naju. Pa izbiraj!«

Nato je nastalo vse tiho v sobani. Janko se je odplazil od vrat in smuknil naravnost pod graščakovo posteljo. Ni trajalo dolgo in priplazil se je Lenard skozi vrata. V levi majhno svetiljko, v desni kratko bodalce, stisnjeno pod rokav. Nežika pa je skočila za omaro in pijani Lenard je ni opazil.

Lenard se je za hip ozrl po dvorani in se nato ustavil ob spečem Juraju. S svetiljko mu je posvetil v obraz in ga zadnjikrat pogledal, kakor da ga je opomnila vest. Nato je nalahno odgrnil odejo in dvignil bodalce, ki se je ostro zasvetlikalo v drobnem svitu male svetiljke. Toda v tistem hipu mu nekaj izpodnese noge in Lenard telebne z vso težo vznak. Janko ga je pod posteljo objel okrog gležnjev in ko je Lenard kakor snop telebnil na pod, je bil tudi Janko že na planem in je zavratnemu podležu klečal na prsih. Lenard ni vedel, s kom ima opravka, kajti mala lučica je ob padcu tudi ugasnila. Zato pa so Lenardu šinile iskre, ko ga je Janko neusmiljeno začel biti po glavi. Tudi mu je Janko iztrgal bodalce iz rok in nato jezno izpregovoril:

»Brez vsega greha bi te sedaj lahko sunil v goltanec, toda pomni, pasja duša, jaz nočem prelivati tolovajske krvi!« –

Lenard je nekaj nerazumljivega grgral. Medtem je tudi graščaka na postelji prebudil ta ropot in s slabim glasom je vprašal, kaj se godi. Kratko odgovori Janko: »Le mirno, gospod, jaz sem!«

»Ej, ti si, Janko,« ga spozna graščak po glasu, »žeja me, prinesi mi kaj hladilnega!«

To noč nista nič spala Janko in Nežika, bila sta vse ure na nogah. Ko je Janko podrl Lenarda in rešil graščaka, je končno ujetnika dvignil s tal in ga gnal pred grad, kjer mu je zapovedal: »Lopov, nisi vreden, da ti puščam življenje in svobodo, toda naj bo kakor hoče, izgubi se odtod in ne vrni se nikoli več!«

Lenard se je brez besede izgubil v mrzlo zimsko jutro, Janko pa se je takoj povrnil k bolnemu gospodarju. Med tem ko sta Janko in Nežika stregla Juraju in mu rahljala blazine, je iz gradu za Lenardom pobegnila tudi Uršula, ki je poprej opazovala z line, kako je Janko razljuteno nagnal Lenarda iz gradu. Uršula je v naglici pobrala nekaj dragocenosti in se nato previdno splazila na dvorišču skozi zadnja vrata. Tik pod gradom je še enkrat s pestjo zapretila navzgor, nato se z grozno kletvijo obrnila in pohitela za Lenardom.

Razume se, da je Juraj, ki je tisto jutro znatno okreval, z vsakojakimi vprašanji silil v Janka, da mu je mladenič komaj sproti odgovarjal. Kaj začudeno je gledal Juraj, ko mu je končno Janko razodel vso obširno zgodbo. Osobito ko mu je razložil, kaj se je zgodilo z Milico, je to tako vplivalo na graščaka, da je čutil kakor bi se mu vidno vračale posebne življenske sile v telo. Tisto jutro je graščak Juraj izvedel vse podrobno, kar mu je dotlej bilo prikrito. Težka povest ga je končno utrudila in je znova padel v globoko spanje. Proti poldnevu je začelo snežiti v debelih kosmih. Graščak Juraj se je v tem osvežujoče naspal. Ko se je prebudil in opazil čuječega Janka ob sebi, mu je začel žalostno govoriti:

»Škoda, da se je vreme sprevrglo. Še danes bi ti, Janko, v spremstvu hlapcev pohitel poizvedovat za mojo ljubljeno hčerko. Ej, da še nisem zdrav, kako rad bi pohitel z vami in kmalu bi vsa stvar bila srečno rešena. V takem vremenu pa tudi vam ne kaže jezditi. Toda upajmo, da se vreme do jutri popravi in da se meni vrnejo potrebne moči.«

»Le brez skrbi, gospodar! Par dni sem ali tja. Verjamete lahko, kakor sem tudi jaz zanesljivo poizvedel, da se Milica nahaja v prav varnem zavetju. Za enkrat, mislim, je dobro kakor ste mi tudi vi pritrdili, da sem ta dva vragova, ki sta vam stregla po življenju, odpravil z gradu.«

»Dobro je tako, dragi Janko. Obljubil sem ti plačilo in vedno ti ostanem hvaležen, da si mi ubranil življenje.«

»Veste, gospod, vašo soprogo sem sovražil že od tistih strašnih trenutkov, ko smo po njeni strogi zapovedi morali zakopati Milico. Že takrat se mi smrt ni zdela pravična, ker je vse bilo tako skrivnostno in brez vsakega žalovanja. Ko pa sem prisluškoval Dihurki in iz njenega mrmranja razbral, da sta bila gospa in Lenard z njo domenjena, sem sklenil: Ti bom pa jaz malo vodo kalil, kakor se mi je zdaj tudi obneslo.«

*

Nikoli si pretkana Uršula ni mislila, da se ji bo štrena tako naglo zapletla. Ko se je ponoči Lenard podal k moritvi, je ona čakala v naslanjaču v mali dvorani in srce ji je burno tolklo v pričakovanju, da se Lenard vrne s krvavim bodalom ter morda poreče: »Upihnil sem mu luč življenja, nama pa odprl vrata v popolno srečo ...« Dolgi in mučni trenutki so bili.

Naenkrat so se z močnim truščem odprla vrata, Janko je pritiral Lenarda in ga gnal skozi sobano ter rezko govoril: »Pobral se boš, zahrbtnik, pri tej priči iz gradu, pa da se ne vrneš! ...«

Uršula je zdaj vedela, kaj je tudi njej usojeno. Raztegnil se ji je obraz v strašnem začudenju. Stopila je k lini in videla prizor, kako je Janko pognal Lenarda na prosto.

Ko se je z malo culico tudi ona izmuznila iz gradu in po kletvi pohitela za Lenardom navzdol po grajski poti, je vedela, da jo bo zvesti brat počakal. Ni se varala. Lenard je stal na koncu grajske poti, v očeh mu je zopet lesketala stara zlobnost.

»Kam pa zdaj?« je bil prvi Lenardov pozdrav, ko se je Uršula bližala navzdol.

»Kam? V Rožeški grad! Gostoljubno naju sprejmejo, vsaj za tako dolgo, da preudariva najpotrebnejše. Ampak ta prekleti Janko tudi ne uide najinemu maščevanju!«

Tako sta odšla Uršula in Lenard kot izgnana zločestnika v mrzlem zimskem jutru proti Rožeškemu gradu.

*

Rožeški grad je tiste čase stal na nasprotnem dokaj manjšem Mohorskem hribu. Rožeški graščaki niso bili pri tlačanih nikakor na tako dobrem glasu kakor kompoljski vitez. Pred rožeškimi valpti so se tresli ubogi kmetje, kjer so se le pojavili. Tudi trgovci so se bali potovati ob vznožju Rožeškega gradu. Vedelo se je namreč, da so Rožeški graščaki v zvezah z mnogimi roparskimi vitezi, ki so po Črnem grabnu in drugih gorenjskih samotah plenili potujoče trgovce in druge ljudi. Med Kompoljskim in Rožeškim gradom ni nikoli vladalo prijateljstvo.

Zelo se je zatorej to jutro začudil Rožeški Felicijan, ko je tako zarano dobil obisk Lenarda in Uršule s sosednjega gradu. Razveselil pa se ju je, ker je vedel, da sta prav sorodnih lastnosti, in tudi Uršula in Lenard sta vedela, da Felicijanu lahko prav vse zaupata, pa če bi šlo še za takšno lopovstvo! Felicijan ju je odpravil v gornjo dvorano, jima dal krasno postreči, nato pa z zanimanjem poslušal njuno izpoved. Ko je vse izvedel, se je nasmehnil in ju začel posebno prijateljsko tolažiti:

»Nič se ne bojta, draga plemenita gosta, moje pomoči bosta potrebovala, pa se vama rad stavljam na uslugo. Ni dvoma, da bomo voz nesreče lepo zopet spravili v pravi tir. Saj ostaneta pri meni, in vse se bo imenitno preudarilo. Pa pijmo zdaj, naj vinček prinaša nove misli v glavo!« 

Pri izbornem zajtrku je Felicijanova starina resnično pripomogla, da so zasnovali nov peklenski načrt. Vodilno besedo in glavne odločitve za vse nastopne hudobije je prevzel sam Rožeški Felicijan. Kaj vse so sklenili in kako izpeljali, pojasni naslednje poglavje.

*

Januar je potekal v novem letu 1457. Vladal je neprestano oster mraz, za dve pedi lesketajočega snega je pokrivalo log in dol, da je kar škripalo pod nogami.

Par dni po sv. Neži popoldne prispe na Kompoljski grad potujoč človek, po njegovi zunanjosti se je dalo soditi, da je romar. Dospe pred hlev, kjer so hlapci snažili konje, poskušali sedla in motrili, če je vse v redu za ježo. Pri hlapcih je bil tudi sam vitez Juraj in je veleval to in ono. Romar s spoštljivim pozdravom prekorači hlevski prag in ko zagleda viteza Juraja, se takoj obrne k njemu s ponižno prošnjo, da mu kot siromašnemu romarju dovoli prenočišče in zaščito pred mrazom.

Dobrosrčni vitez Juraj je vedno ustrezal popotnikom s svojo staro gostoljubnostjo. Tako tudi zdaj z veseljem sprejme neznanega romarja in ga takoj vede v kuhinjo, da mu postrežejo. Še večja je bila Jurajeva radost, ko mu romar izpove, da je osiromašen in spokorjen graščak s Štajerske in da se sedaj vrača po petih letih iz Svete dežele v svoj domači kraj. Da še bolj prepriča Juraja o svojih navedbah, mu pokloni tudi nekaj spominkov s svoje spokorjeniške božje poti. Pa kako je znal živo pripovedovati o svojih doživljajih!

Tudi odkritosrčni vitez Juraj je romarju kot gostu in tovarišu izpovedal vse po resnici, tako tudi to, da se odpravlja s svojimi hlapci po hčerko Milico ... Ko je romar čul o tem popotovanju, določenem za naslednji dan, so se mu oči skrito zaiskrile, česar pa Juraj ni zapazil. Ko je Juraj bil s svojo povestjo nedavnih dogodkov pri kraju, je licemerski romar sklenil roke kakor k molitvi in boguvdano izpregovoril:

»Oh, dobri vitez in tovariš Juraj, kakor je mene očuvala mogočna roka božja, da sem srečno izšel iz vseh nevarnosti na dolgi poti, – tako se bo tudi Vam vse po sreči izteklo. Rad bi tako dolgo bil Vaš gost, da bi videl srečno vrnitev Vaše ljubljene hčerke edinke, da bi se poradoval z Vami. Toda žal, tudi mene že težko čaka domači kraj, odmerjena mi je vsaka ura!« – Po teh besedah se je gost odpravil k počitku ...

Komaj se je zdanilo naslednje jutro, so bili jezdeci že pripravljeni za odhod. Z Jurajem so odšli: zvesti Janko in dva hlapca, ki sta se z Jurajem bojevala pred Belim gradom. S seboj so vedli tudi malega rjavčka za Milico. – Romar je opazoval njihov odhod. Za njimi se je odpravil tudi on. Odšel pa ni proti Štajerskem, temveč je kmalu zavil proti Rožeškemu gradu, kateremu je služil – za vohuna ...

Srečno brez vseh nezgod so došli kompoljski jezdeci v Kamnik. Ker so že skoro vsi meščani vedeli o Miličini usodi, je srečni oče vitez Juraj z lahkoto našel Plavčevo hišo. Pero je preokorno, da bi moglo v pravih živih potezah opisati veselo svidenje, kakor se je v resnici vršilo. Milica je ravno prepevala pri svojem opravku, ko so se pred hišo ustavili grajski. Čuvši njen glas je vitez Juraj naglo skočil s konja in pohitel skozi vežo naravnost k hčerki: »Milica, Milica, dete moje, naj te po dolgem času zopet vidijo moje oči!«

Plavčevi ljudje, ki so se v hipu zbrali, še niso doživeli tako genljivega trenutka kakor zdaj ob objemu plemenitega očeta in njegove edinke. Vsem so stopile solze v oči ... Gostoljubni mojster Plavec je svidenje z gostoljubnostjo povečal v pravo domačo slavnost. Vsa družina je z grajskimi ljudmi vred sedla za veliko mizo v prostorni hiši. Plavčeva mati pa so s pomočjo dekle urnih rok pripravili, nakuhali in ocvrli primernih dobrin, kakor za malo svatbo. Da ni gostom manjkalo tudi dobega vina, ni treba posebej omenjati. Napitnice so se vrstile vse križem. Ne smemo tudi zameriti gospodarju Plavcu, če je bil prav ponosen, ko je imel imenitnega viteza za svojega gosta ...

Pa pri vsem tem veselju se je le v enem srcu kalila radost. To je bil Jošt. Veselil se je sicer z vso družino, zraven pa so mu vendar tožne misli mračile oči in obraz. To je kmalu opazil tudi vitez Juraj, zato ga vpraša po vzroku žalosti – toda mladenič se je sramoval odkrito izpovedati ... Iz te zadrege mu pomaga Milica z odločilno besedo:

»Ljubi oče moj, kakor Vi cenite in ljubite Janka, ki je Vas rešil grozne smrti, tako se ljubiva tudi midva z Joštom. Ljubite ga še Vi, kajti če bi njega ne bilo, bi ne imela današnjega radostnega dne! Moje telo bi že trohnelo, Vaše srce pa umiralo od žalosti, to vem ... Kakor sem vesela sedaj, tako bom tudi žalostna, ko odidemo od te drage hiše. Zlati očka, pustite mi, da sama z večno zvestobo poplačam svojemu rešitelju, ljubemu Joštu, rešitev in ljubezen! ...«

V hiši je nastala grobna tišina. Zdaj se je šele dognala prava resnica o Miličini rešitvi in o njeni ljubezni do Jošta. Oče Plavec je v nekaki notranji tesnosti naslonil čelo ob roko in se zazrl predsé; mati, ki je pri Miličini izpovedi ravno tiho vstopila v sobo, si je s predpasnikom utrinjala solze, mladi Jošt pa je upapolno gledal v pošteni obraz viteza Juraja. Vse je mučno čakalo, kaj poreče on, imenitni kompoljski vitez in Miličin oče. Sedaj vstane vitez Juraj v roki držeč polno čašo vina in slovesno spregovori:

»Kar je usoda zvezala, ne bom trgal jaz. Nazdravljam ti, ljubi Jošt! Spoznam, da za mano, ko me že ne bo več na svetu, ne bo zvestejšega človeka od tebe, da mi čuva mojo ljubljeno edinko. Naj Bog z nebeških višav blagoslovi vajino zvezo! Jaz vaju zaročam. Veselita se vidva mlada in meni ljuba. Bodita srečna, o vsem podrobnem pa se še pogovorimo. Napijam torej na zdravje vama in vsej častiti Plavčevi hiši! ...«

Kupice so čvrsto zazvenele v znamenje, da v tej družbi ni bilo nobenega hinavca, temveč vse, kar se je videlo po zunanjosti, je bilo tudi v poštenih srcih, ki so vsa utripala radostno. Jošt in Milica sta se objela, srečnemu očetu Plavcu pa se je zdelo, kot bi sanjal prijetne sanje. Kakšno povišanje je to za njegovo rodovino! Njegov sin pa graščakov zet! – to je vendar najvišje odlikovanje, ki se ga ni mogel nadejati v svojem življenju. Ko so pojenjala nazdravljanja, vstane torej tudi oče Plavec in spregovori, kakor je to čutil za svojo dolžnost:

»Božja pota so za nas uboge zemljane resnično nedoumljiva. Sedaj lahko vsi z žlahtnim gospodom Jurajem spoznavamo, da je Bogu mogoče tudi iz hudobije narediti dobroto. Le pomislite, če bi jaz bil takrat sina doma zadržal, bi se bila hudobija docela obnesla in ta draga cvetlica Milica bi bila za vekomaj presajena v smrtno gredo. Ne godrnjajmo torej nad božjimi naredbami in spoštujmo jih. Pa ko je naša sreča že tako popolna, mi veleva očetovska dolžnost, da tebi, moj sin, izpregovorim par besed: Bodi v veselje Milici, njenemu žlahtnemu očetu in naši hiši, ki je s tvojo zaroko visoko počaščena. V tem je obseženo vse! Prosim Boga blagoslova za vajino zvezo in nazdravljam žlahtnemu gospodu Juraju, da mu bo usojenih še mnogo srečnih let v dopadenju nad njegovim potomstvom!«

Zimski dnevi so kratki, zato so se kompoljski ljudje v popoldanskih urah morali dvigniti in se odpraviti z Milico proti domačemu gradu. Ko sta se poslavljala mlada zaročenca, pravi Milica v tolažbo:

»Jošt, žalosten pa nikar ne bodi. Dal Bog, da bova kmalu za vedno združena. Dotlej ti je seveda sleherni dan prosta pot na naš grad. Prisrčno te bova vesela oče in jaz. Prijezdi torej k meni, kadarkoli boš utegnil. Vedno bom mislila nate, prišla bom pa tudi sama še v Vašo hišo, ki mi je druga domačija!«

Te besede so blažile Jošta in vse, ki so stali okrog, ko je Milica zajezdila svojega rjavčka, ki so ga nalašč zanjo privedli s seboj, so se vsi čudili njeni spretnosti. Še par prisrčnih besed in krepko seganje desnic – pa so se ločili ...

Jošt je dolgo strmel za njimi. Čim bolj so se oddaljevali, tem tesneje mu je bilo pri srcu. Ko so tam za ovinkom zavili v gozd in mu je Milica zadnjič mahnila z robcem v pozdrav, mu je dušo preletela nekaka čudna slutnja. Sam se ni mogel razumeti: saj vendar nima povoda, da bi gojil tesnobo, ko se bo vendar kmalu vse lepo dopolnilo. Toda po drugi strani je verjel svojim izkušnjam, da neznana razburjenost njegovega srca nikoli v bodočnosti ne prinese nič dobrega. Zato je ves popoldan bil zamišljen in se je rano zvečer podal k počitku. Zaspal pa ni, temveč je v nekakih vročičnih premišljevanjih prečul svetlo zimsko noč.

Bere se v Sv. pismu: »Otroci tega sveta so modrejši od Otrok luči.« Najbolj iznajdljivi pa so hudobneži; kajti, kdor je hudoben, ta se še sproti uči in tuhta, kako bi postal še zlobnejši. Po sebi je torej umljivo, da so se v Rožeškem gradu takrat, ko sta tja pribegnila Uršula in Lenard, znašli z graščakom Felicijanom vred trije spletkarji, ki so s skupno hudobijo bili sposobni najbolj peklenskih del in si gorših ni bilo želeti. Že prvi dan je bil njihov načrt v glavnem gotov, pretresati in poizvedeti je bilo treba le še poedinosti, da se hudobija v celoti obnese. Neprestano so ugibali in se zaupno pomenkovali o vseh potrebnih okolnostih.

Bilo je tretji dan po Uršulinem in Lenardovem prihodu na Rožeški grad. Vsi trije so sedeli v toplo zakurjeni gornji dvorani in graščak Felicijan je zamišljeno gledal skozi okno v bližnji gozd, kjer so bile mrke jelke vse ivnate, kot da jih je upadel sneg. Gleda graščak skozi okno in vidi ravno, kako je nad gozdom jastreb z viška planil na drobno ptičko. Ptičji ropar je neusmiljeno pograbil malo žrtev in z njo odletel dalje ... Videvši to, tleskne Felicijan veselo z rokama in spregovori:

»Aha, že imamo!«

»Kaj pa, kaj, Felicijan?« z radovedno začudenostjo vpraša Uršula.

Po kratkem premolku začne Felicijan smehljaje:

»Gledal sem tja nad gozd in ravno ugibal, kako bi vama dodobra pomagal. Vidim, kako je jastreb zviška planil na malo ptico in jo odnesel. Tako storimo tudi mi! Juraju ugrabimo Milico. Poslušajta: jaz pošljem v Kompoljski grad svojega pisarja Gotfrida vohunit. Preoblečen v romarja se poda tja ter poizve vse natanko, kdaj se Juraj odpravi po svojo hčer. Ko enkrat izvemo to, pojdem jaz s svojimi ljudmi v zasedo čakat Jurajevo spremstvo. No in po viteški navadi jim iztrgam deklino. To je glavno. Kaj bomo storili nadalje, mi bo že še padlo v butico.«

»Ej, Felicijan,« zadovoljno pritrdi Uršula, »tako bo prav! Ako se ti stvar posreči, imamo kar dve muhi v pajčevini. Samo to mi povej, kdo je ta Gotfrid in odkod, in ali se lahko nanj zaneseš?«

»Brez skrbi, Uršula! Gotfrid je moj zaupnik, ki nas v zvijačah vse prekaša. Storija o njegovem življenju pa je prav zabavna. Spočetka je bil precej pobožen kaplan in je zato tudi kmalu dobil faro. Toda tu mu je zrastla korajža do nedolžnih ovčic. Kot mlad in postaven fajmošter je preveč stikal za deklinami in je v svojem farovžu uganjal vsega vraga. Ko si je nabral preveč masla na glavo, ga je škof seveda moral spoditi. Prav slučajno se je zatekel k meni in jaz sem hitro spoznal, da je zame pravi tiček. Zato sem ga takoj vzel v službo za svojega pisarja.«

Lenard, ki je doslej molčal, pove zdaj svoje razloge, meneč: »Felicijan, ne vem, če bo prava! Nič preveč ne hvali Gotfrida. Dobro, doslej mu ni bilo oporekati. Toda s takimi ljudmi je treba biti prekleto oprezen. Le počakaj, ko mu razložiš, da gre za mlado deklico – tedaj ga opazuj, kako se bodo popu oči zasvetile! ... Vidva vesta dosti pripomočkov, a jaz tudi za enega: Tovariš Felicijan, ti razloži svojemu Gotfridu, da bo Milica – njegova, če nam pomaga v celem načrtu! Boš videl, kak učinek bo napravila tvoja obljuba! Za žensko, posebno če je mlada in nedolžna, dajo taki prešestniki pol življenja ...

Lenardovo mnenje se je Felicijanu in Uršuli zdelo seveda kar umestno. Kmalu nato je dal Felicijan poklicati v dvorano pisarja Gotfrida. Razložili so mu vso zadevo. Ko so mu obljubili deklico, si je resnično kar prste obliznil in brez ugovora pristal na naročilo. Še tisti popoldan se je odpravil v romarja preoblečen vohunit v Kompoljski grad ... Kako se je njegova naloga obnesla, smo popisali v prejšnjih odstavkih.

Isti dan, ko je vitez Juraj odšel po hčerko, so se tudi v Rožeškem gradu po Gotfridovih navodilih pripravljali k »viteškemu pohodu«. Proti mraku je bilo vse pripravljeno in ko so zasedli konje, jim je zabičaval graščak Felicijan:

»Pazite, kdor ugrabi deklino, naj v istem trenutku zavpije: »Kdor mi poskusi iztrgati Milico, jo takoj zabodem! Žive ne dobite v roke! – To bo kompoljskim bojevnikom in posebno vitezu Juraju, ki je močan kakor medved, vzelo vso moč. Nič več vas ne bodo nadlegovali, vi pa naglo pridirjajte z deklino domov!«

Z dvorišča Rožeškega gradu odjezdi z mrakom šestero ljudi na prežo. Molče so dirjali navzdol in njihove mrke zakrinkane obraze je obseval mesec, ki je pravkar pokukal izza gore.

*

Dobrih sto korakov stran, kjer se od Rimske ceste odcepi stranska pot proti Kompoljskemu gradu, so bili za gostim grmovjem poskriti Rožeški oprezniki. Pet jih je tičalo za gostim grmovjem in vsak je držal konja za povodec, da ni preglasno hrzal. Lenard sam pa je bil spredaj na straži in je gledal okrog kakor mačka na preži.

Minila je ura in tedaj ves v nevolji zamrmra graščak Felicijan vzad za grmovjem:

»Vraga, če jih še ne bo kmalu, se poberemo odtod! Kdo zlodja bo za druge hodil po kostanj v žerjavico. Konji se mi prehladijo, noč je hladna.«

Lenard spredaj je čul to mrmranje, toda ni si upal ugovarjati, zato pa je Gotfrid odvračal graščaku: »Le potrpi, vitez Felicijan! Še v hujših okolnostih in v hujših nočeh si izkazal svojo viteško kri! Kaj ne bi danes, ko gre za tak biser!«

»Tiho, Gotfrid, ne zbijaj mi neslanih zafrkacij! Da vidimo, kako se boš ti obnašal! Le verjemi, nocoj ne boš sukal kadilnice pred oltarjem kakor svoje dni, – nocoj se pokažeš z mečem. Bomo videli, s kakim junaštvom si priboriš tisti – biser.«

»Pst, pst!« sikne Lenard nazaj. »Kopita čujem!«

Kakor bi trenil, je četica na konjih. V mesečini se zalesketa ostrina kratkih mečev. Pripravljeni so za zavratni napad.

– – Vitez Juraj je jezdil pred svojim spremstvom in tik ob njem na rjavčku hčerka Milica. Pogovarjala sta se o tem in onem, pa zopet obmolknila, dočim je spremstvo vzad vso pot molčalo. Nikomur ni padlo v glavo, da bi posebno mislil na opreznost, bili so vsi polni radostnih vtisov vsega dne in posebno zdaj, ko so se že bližali poti na domači grad, se niso mogli nadejati kakih ovir.

»Veš, Milica,« ravnokar povzame vitez Juraj, »tvoj dragec Jošt mi je vedno bolj po volji, če tako premišljujem. Iz poštene hiše je, čvrst od glave do nog in plemenitega srca. Sukanju meča se pa prav kmalu privadi in bo vitez kakor ga nima naša domovina. Srečna bosta vidva in jaz tudi, Milica ...«

... Toda vitez Juraj ni utegnil končati svojih besed, iz zasede so planili rožeški, kakor bi jih peklo treščilo iz zemlje. Preden se kompoljski zavedó, kaj se prav za prav z njimi godi, je Gotfrid že kakor jastreb planil ob Milici, jo iztrgal s konja in potegnil k sebi.

»Oče, ljubi oče, pomoč!« se je razlegal obupen klic, ko je Gotfrid s svojim plenom že dirjal po cesti in ostali za njim. Ravno so kompoljski menili brezobzirno udariti po roparjih, ko se Gotfrid v diru ustavi in besno zakriči nazaj:

»Kdor mi iztrga Milico, žive ne dobi v roke! V istem hipu jo zabodem!«

Viteza Juraja preleti mraz, skoro se je nezavesten zgrudil s konja. S prosečim glasom jih roti:

»Ljudje, kristjani, če poznate Krista – pustite dekletu življenje! Ubijte mene, če sem komu storil kaj hudega. Stotero mu poravnam vsako krivico – samo hčerko mi vrnite!« 

»Brez skrbi, vitez Juraj Zlatič!« odvrne iz rožeške čete močan glas. »Niti lasu ji ne skrivimo. Kdo smo in kaj s tem namerjamo, izveš že jutri. Ne zalezuj nas, vrni se s svojimi na grad. Jutri pa več o tem!«

»O, Bog! Ljudje, udajmo se, če je zopet tako odločila usoda,« obupa vitez Juraj in že ne čuje več ihtenja svoje hčerke, ki je v trdem Gotfridovem objemu dirjala – sam Bog ve kam ... Le od daleč se je še slišal peket rožeških kopit, Juraj pa se je naslonil ob Janka, ki mu je s konjem sredi ceste stal ob strani.

»Le pogum, gospodar moj!« ga bodri Janko, »kljubujte še tokrat usodi. Maščevanje, krvavo maščevanje onemu, ki se drzne vas še bolj onesrečiti!«

»Gorje mu,« pritrdi vitez Juraj, »gorje mu, kdor Milici skrivi le las na glavi! Poiščem ga, če se mi v zemljo skrije!«

Nič ni pomagalo, potrpeti je treba do naslednjega dne. Kompoljska četica je s svojim obupanim gospodarjem krenila navkreber po poti proti domačemu gradu in vsem je utripalo srce v bolestni radovednosti: kaj prinese jutrišnji dan?! –

Šele, ko so jezdili rožeški z ugrabljeno Milico v naglem diru po ozki dolini in se je s skale v mesečini že razpoznaval Rožeški grad, prijezdi Lenard tik Milice, sname krinko z obraza in zlobno izusti:

»Kako, ptičica, me še poznaš? Tam, glej, v onem gradu se pomenimo to in ono, tudi tvoja draga mačeha je gori in te ljubeznivo pričakuje!«

Pri teh besedah, ki so rezale kakor nož v srce, pri tem žalostnem spoznanju je Milica od slabosti skoro omahnila s konja, da je ni Gotfrid čvrsto zadržal. Felicijan je opazoval ves prizor in nejevoljno dregnil Lenarda s pestjo: »Fant, brzdaj vendar svoj jezik! Nisi ti sam gospodar sedaj. Če se mi ne boš obnašal po volji, znam tudi jaz udariti na druge strune!«

Težko je bilo uganiti, iz kakega povoda je Felicijan naenkrat postal tako – viteški. Toda njegove besede so blažilno vplivale na Milico; hvaležno in proseče obenem je pogledala graščaka, da so se ob mesečini zablesketale solze v njenih žalostnih očeh. Graščak Felicijan pa – ali ni hotel pokazati večjega sočutja ali ga je nekako zaskelela vest – je umaknil svoj obraz pred Miličnim pogledom, le to ji je mirno dejal:

»Golobica, nikar toliko plahosti. Samo jaz sedaj odločam o tvoji usodi!«

Prijezdili so na grad. Tiho brez šuma je bilo vse opravljeno, Milica pa se je znašla v samotni, še precej priljudni in lepo opremljeni celici. Na mizi je brlela leščerba in ob njej je bilo pripravljene nekaj hladne večerje. Ko so se zapahnila vrata, je Milica uvidela, da je vsak beg ali nasilna rešitev izključena. Prigrizka se ni dotaknila. Upihnila je leščerbo in nato vso noč preihtela na postelji.

* * *

Rožeški graščak, vajen roparskega viteštva in le takih spletkarskih početij, ki so mu kaj dobička obetala, je naslednji dan resno premišljeval, kako in kaj naj sedaj ukrene z ugrabljeno Milico, ki zanj ni pomenila nobenega haska. Obljubil je tudi, da Juraja takoj obvesti o njeni usodi, tolikega greha pa ni hotel naprtiti na svojo vest, da bi nesrečnega očeta gnal naravnost v obup in pogubo. Pri vseh spletkah, ki jih je sam zasnoval, je vselej imel gladek zaključek, kajti povsod je bil sam svoj gospodar. Tu pa je imel kar tri žive ovire v osebah svojega pisarja Gotfrida ter Uršule in Lenarda. Lisjak, kakor je bil, je zdaj premišljal, kako bi vse tri ukanil.

Na Kompoljski grad je še isti popoldan poslal svojega porabnega hlapca Gašperja, preoblečenega v berača. Ta je skrivaj nesel pismo, ki ga je na Kompoljskem gradu vtaknil v linico, da so ga po njegovem odhodu morali najti. Pismo, zapečateno z viteškim pečatom, toda brez podpisa in s skrivljeno pisavo, je imelo nastopno vsebino:

»Gospod Juraj, tovariš v viteštvu in orožju! Odveč sta Vaša skrb in Vaše žalovanje. Vaša hčerka je v varnih rokah, verjemite to na častno besedo in potrpite par dni. Niti las se ji ne skrivi na glavi. Zadeva je seveda zagonetna in za Vas skrajno žaljiva, toda tudi zagonetne izkušnje ne škodujejo ne mlademu vitezu ne junaškemu očetu!«

S tem je torej obljuba napram vitezu Juraju bila za silo opravljena. Dnevi so minevali, na Rožeškem gradu pa ni bilo opažati nikakih posebnih dogodkov. Le Lenard in Uršula sta z nejevoljno začudenostjo opazovala obnašanje Felicijanovo, ki je zapovedal z Milico ravnati najbolj obzirno in dostojno. Ko sta se peti dan Lenard in Felicijan sestala v zgornji dvorani in se jima je kmalu seveda pridružila tudi Uršula, so se pričeli med njimi kaj viharni pogovori in ugovori.

»Tega enostavno ne razumem,« se je začel repenčiti Lenard napram Felicijanu, »kako ti zdaj postopaš z deklino.«

»Kako da ne?« se je zbadljivo muzal Felicijan.

»Pomisli vendar, če smo jo ugrabili skupno, upam, da imava tudi midva s sestro pravico soodločevati o njeni usodi. Ali ti nisva midva vsega tega naklonila? No, zdaj pa naju kar nekako zapostavljaš, deklini pa seveda strežeš kakor kraljični!«

»Hahaha!« se iz vsega srca zakrohoče Felicijan, »tudi vidva se puntata proti meni, ljuba gosta! Zdaj vama že moje ravnanje na mojem gradu ni več všeč!«

Uršula je naglo pogoltnila ta huda namigavanja in laskavo začela:

»Saj vendar moraš uvideti, Felicijan, da si preveč popustljiv. Čemu ji daješ toliko potuhe, deklini razvajeni. Premisli še enkrat dobro, da nas lahko pahne vse v pogubo, če jo lepega dne kar spustiš kakor ptičko iz kletke.«

»Pa le kar prvo uro si že pričel tako,« se vmeša Lenard. »Kako si me pa zavrnil, ko sem se spotoma hotel pošaliti z njo!«

»Veš, predragi Lenard,« pravi Felicijan naveličano, »s takimi objestnimi šalami, si nikdo ne more kovati dobička, tudi v nepoštenih dejanjih je treba nekaj resnosti. Torej da se pomenimo: ti, Lenard, kajne, hočeš še enkrat pri dekletu poskusiti srečo. Če bi te vzljubila, še vedno računaš, da postaneš kompoljski zet! Dobro, toda eno ti rečem: s sirovostjo boš malo pridobil, njene ljubezni skoro gotovo ne.«

»A vendar povej, Felicijan,« se razburja Lenard, »kaj pa ti nameravaš, kaj se v tvoji glavi kuha?«

»Vse izvesta!« odloči Felicijan. »Stvar je v mojih rokah. Ako jaz ne pridobim dekleta za vajine namene, je vidva tudi ne bosta, že vidim.«

Brat in sestra sta se vdala močnejšemu, – kaj sta tudi hotela? Z Rožeškega gradu se jima ni ljubilo ravno zdaj sredi zime, ki je še ostro pritiskala. Bilo je torej treba malo potrpeti, pa na varnem ostati.

* * *

Milica je dnevno premišljevala o tistem večeru, ko so jo ugrabili. Kako srečna je takrat z očetom jezdila domov brez strahu pred zlobno mačeho in njenim priskutnim bratom. Duša se ji je vso pot smehljala od radosti. Naenkrat pa tako strahotno iznenadenje ... Kakor v hudih sanjah so ji še v ušesih donele besede: »Kdor mi poskusi Milico iztrgati iz rok, jo v istem hipu zabodem!« Sedaj se je zavedala, da njena usoda zopet visi na lasu. Nadalje, kako obupno je tičala v trdem objemu zakrinkanega grabežljivca in v družbi roparskih jezdecev. Vsega se ni več dobro zavedala, ker je od tuge in obupa sproti omedlevala. Smrtna groza jo je obšla, ko se ji je razkril sovražni Lenard. Zato pa so ji tolažilne besede poglavarja Felicijana ostale v dobrem spominu. In to življenje v gradu, življenje v negotovosti, osamljenosti, pa brez pomoči – četudi blizu očeta in ženina Jošta. Spočetka je jokala neprestano in razmišljala o obeh. Snovala je tudi vsakojake načrte, kako bi pobegnila. Seveda vse zaman. Po par dneh se je vendarle pričela utolaževati, ko postrežba in ravnanje z njo nista očitovala posebne hudobije. Močno je bila potolažena, ko jo je Felicijan poveril v oskrbo svoji sestri Marceli z besedami: »Marcela, vidiš, to je zate tovarišica tvojih let. Upam, da se bosta dobro razumeli, pazi pa le, da ti ne uide, ker ji naš grad ni prav nič po volji!«

Pa je ljubka Marcela v resnici bila povsem druge narave kakor njen brat. Milica je imela dober dar opazovanja in je Felicijana sodila kot pretkanega, vendar kolikor toliko obzirnega lisjaka, Marcelo pa je takoj spoznala za dobrodušno neizkušeno vrstnico, čudeč se, kako je med tako brezobzirnimi ljudmi vendarle ostala nepokvarjena in iskrena. Milica je vzljubila Marcelo. Spočetka je bila napram njej nezaupljiva, počasi pa ji je odkrito začela izpovedovati svoje doživljaje. Ko ji je razkrila vse bolesti svoje duše in se je v Marcelinih očeh zalesketala solza sočutja, tedaj je Milica dodobra spoznala, da je Marcela res vredna njenega popolnega zaupanja.

Ko sta nekoč sami sedeli v celici za trdno zapahnjenimi vratmi in kramljali po stari navadi, pravi Milica nenadno:

»Poslušaj, Marcela, zlata dušica! Če si mi res dobra, povej mi po pravici, če veš odgovor na ta vprašanja: Čemu so me ugrabili? Kako se imenuje ta grad s pravim imenom in kakšni ljudje so to? Končno pa, kaj prav za prav nameravajo z menoj?«

Marcela se je zavzela, nato pa je mirno odgovorila: »Kje si zdaj, to vendar veš. To je Rožeški grad, komaj pičlo uro od tvojega doma. Vsega drugega pa ti ne morem pojasniti, ker ne vem ničesar. Zadovoljiti se moraš torej s tem, kar opažam. Ti nisi prva, ki bi bila ugrabljena. Oj, teh je že bilo dosti, pa jaz ne smem brata posvariti niti z besedo, da tako ravna. Moj brat – Bog me varuj, da bi me slišal, kaj ti pravim – je strahoten človek: denar si služi s tem, da lovi ljudi. Njemu je samo za bogat plen v denarju ali blagu, ki ga odvzame ujetemu. Kaj pa je s teboj nakanil, mi je pa res mučna zagonetka. Veš, pa bom poizkusila kaj podrobnega poizvedeti!«

»Vekomaj ti bom hvaležna,« pravi Milica, toda v duši sta jo še huje začela glodati žalost in skrb. Na zunaj je to napram Marceli vztrajno prikrivala, razveseliti pa se ni mogla, jesti tudi ne, radi same negotovosti o svoji usodi.

Vse drugače pa se ji je razjasnilo lice, ko ji je Marcela zaupala svojo najglavnejšo poizvedbo: »Prepir imajo med seboj, vsi trije: Uršula, Lenard in Gotfrid so se zamerili mojemu bratu. Pomisli, kar dva ženina si že imela, Lenarda in Gotfrida. Toda mojemu bratu se je to nekako neumno zdelo, zaenkrat še oba tolaži, pa ju že tudi ima v štreni in ju bo speljal na led. Saj taka je njegova narava. Za enkrat se torej nič ne boj!«

»Oh, toda kdaj se zopet vrnem k očetu?« vzdihne Milica.

»Potrpi še, dušica, in bodi zadovoljna, da moj brat še toliko dostojno ravna s teboj. Gorje pa bi ti bilo, če bi se znašla v spodnjih temnicah, kamor malokdaj posveti solnčni žarek, ležati pa je treba na mokri slami ...«

Milica ni odgovorila in odslej tudi ni Marcele izpraševala o svoji zadevi, temveč samo poslušala, kar je Marcela sama poizvedela in ji zaupala. V njeni družbi so ji sicer naglo potekali dnevi, toda neprestano ji je kakor črna senca ležala na duši negotovost, ali še doseže zlato svobodo ter srečo z ljubečim srcem očeta Juraja in zaročenca Jošta.

Kako je viteza Juraja potrlo ugrabljenje hčerke, je menda popisovati odveč. Bati se je bilo, da ga ta novi udarec vrže nazaj na bolniško postelj. Toda vitez Juraj se je zavedal, da mora tokrat do zadnjega kljubovati usodi, četudi z nadčloveškim naporom in premagovanjem, zato je njegova čvrsta natura vzdržala breme in začela zmagovati. Ko se je razbral od nezgode in se mu je kri nekoliko umirila, je začel vsestransko premišljevati, kako bi rešil svojo hčer. Rešiti jo, se mu ni zdelo pretežavno, toda dognati, kje se nahaja, to mu je vrtalo možgane ... Ko so mu naslednji dan prinesli nepodpisano pismo, ki so ga našli v linici, ga je parkrat prebral, nato pa z bolestnim smehljajem dejal: »Pasja tolažba! Kaj me predrznež še poteguje za nos!«

Zvesti Janko se je podal na pot in tekom enega tedna prebredel mnogo sveta v okolišu, poizvedujoč za Milico. Vsa iznajdljivost mu ni pomagala, sledu za njo ni mogel iztakniti. Predvsem je zagrešil, da se na Rožeški grad ni podal poizvedovat. Kje bi bil mislil, da se Milica nahaja v mreži soseda in da sta pri njem tudi Lenard in Uršula. Tudi Juraju to ni niti v glavo padlo ... Vrnil se je torej Janko brez uspeha na domači grad in vitez Juraj je nadalje noč in dan premišljeval in tarnal.

Solnce je že dobro ogrevalo zemljo, osobito v kompoljsko strmino se je čvrsto upiralo. Zgodnje pomladanske cvetke so že silile iz tal, v brstečem logovju so se oglašale ptice. Toda vitez Juraj se ni veselil prijaznih znanilk zeleneče vigredi, nič več tako kakor prejšnja leta, – njemu je bilo le za edino cvetko, za hčerko Milico; njegovega srca ni več blažilo žgolenje gozdnih krilatcev, želelo je le še ljubeče hčerkine besede.

Sprehajal se je nekega popoldne zamišljen okrog gradu in nasproti mu pride krepak mož. Juraj ga ogleduje, da mu celo pozabi odzdraviti, ko se je mož ustavil pred njim in dejal:

»Bodite mi pozdravljeni, žlahtni vitez Juraj! Ali se me nič več ne spominjate?«

Ah res, tega moža je vitez Juraj že nekoč imel pred očmi. Toda zdaj se ne more domisliti.

»Bog z Vami!« odvrne končno Juraj. »Kako bi se Vas spominjal, ko so mi žalostne ure že v srcu zabrisale ves spomin!«

»Vitez Juraj!« pravi mož zaupno na te besede, »stopiva malo kam v zavetje. Važne stvari imam za Vas. In spoznajte me vendar: jaz sem oni romar, ki sem zadnjič prenočil pri Vas!«

»Saj res, no, Bog Vas sprejmi!« se razveseli vitez Juraj in povede moža v grad.

Ko sta sedela v zaprti dvorani, začne Gotfrid izpovedovati: »Vitez Juraj! Predvsem prosim oproščenja, da sem Vas zadnjič varal in nalagal. Saj nisem bil nikaki romar, temveč navaden ovaduh z rožeškega gradu! Ne čudite se, vitez Juraj, in ne sodite me! Greh, ki sem ga zadnjič storil napram Vam, hočem sedaj poravnati. Kakor sem Vam zadnjič nakopal žalost, Vam prinašam danes radost. Takrat sem stal v ovaduški službi rožeškega graščaka, Vaše žene Uršule in Lenarda, – danes pa sem v službi svoje težke vesti!«

Juraj se od presenečenja in razburjenja ni mogel premagati, da bi Gotfridu ne pretrgal govora:

»Mož, ti torej veš, kje se nahaja moje dete. Govori, te prosim pri milostnem Bogu, ali živi, kje prebiva ...?«

»Le počasi, le počasi!« se brzda Gotfrid. »Vaša hči se – kako bi prav povedal – na zunaj počuti prav povoljno. Ne biva daleč od Vas, saj je na Rožeškem gradu!«

»Na Rožeškem gradu!« ponovi vitez Juraj.

»Da, kaj bi Vam na dolgo razlagal, ko bi radi vse hkrati doznali! Jutri je svatbeni dan na Kolovcu, Vaših sovražnikov ne bo doma, gredo k sosedu v gostovanje. Milica in rožeška Marcela, ki ji druguje, pa se bosta gotovo sprehajali zunaj okoli rožeškega gradu. Pa če pride tudi slabo vreme, ne bo navskriž. Tedaj ste pač povabljeni k nam v grad.«

»Človek, če mi pomagaš, kraljevsko te nagradim!«

»Podpore se ne branim, toda meni je zaenkrat glavno – maščevanje! To je tisto, kar me je privedlo do Vas, ker sem maščevanje prisegel svojima lažiprijateljema, rožeškemu graščaku in Lenardu!«

»Vse ukrenemo pošteno,« pravi vitez Juraj ves srečen, »če se enkrat razreši moja žalost.«

»Jaz sem povedal, kar sem imel povedati,« pravi Gotfrid in se odpravlja k odhodu. Pogrešiti me utegnejo, zatorej: jutri popoldne na svidenje!«

Hitro je stopal Gotfrid nazaj proti Rožeku. Bilo mu je tudi treba hiteti, kajti Felicijan ga je poslal po važnem opravku v Blagovški grad – zato je zdaj moral žurno stopati, da gospodar ne spozna njegovih stranskih poti. Toda Gotfrid že zdavnaj ni bil tako zadovoljen s seboj kakor tokrat. Ko je Juraju povedal, da si hčer lahko pridobi nazaj, se mu je kamen odvalil s prsi.

Kak je vendar bil pravi povod Gotfridovega maščevanja, kakor se je sam izrazil napram vitezu Juraju? Ravno prejšnji dan – bila je nedelja – sta se Lenard in graščak Felicijan podala na lov. Kakor je Gotfridu sploh tičalo v naravi, da je povsod vohal in vohunil, mu je tudi zdaj padlo v glavo, da se poda neopažen za njima, hoteč poizvedeti vsaj besedo, kaj nameravata z Milico.

Sledil jima je daleč v gozd. Vedel je, da ne bosta dolgo križarila za divjačino, temveč se kmalu leno posadila v senco k čutari in pomenkom. Ni se motil. Ko sta se zleknila na nekem parobku in se začela krepčati z vinom, se je Gotfrid neopaženo priplazil vzad kakor lisica in nedaleč od njiju obtičal skrit za gostim grmovjem. Kar je zdaj slišal, mu je zadostovalo.

»Potrpi, bedaček!« je prigovarjal Felicijan, »ampak jaz drugače ne morem. Te dni sporočim Juraju, da mu za primerno odkupnino vrnem hčer. Saj veš in uvidiš, da tvoja žena ne bo nikdar. Jaz ti ne morem pomagati. Strune sem napel do kraja. Grozil sem dekletu in jo plašil z ječo. Pa je rekla: rajši smrt, kakor tega človeka! No, zdaj pa presodi, fant, ali ni pametnejše, da dobiva visoko odkupnino, ko pa da bi v prazne roke pihala?«

»Vrag, ne gre mi vse skupaj v glavo, jaz bi že pomagal deklini, če bi me ti za poskušnjo pustil v njeno celico! Toda, naj pa bo, kakor je, trmoglavost ji že še poplačam, babo si pa tudi še najdem. Kaj pa – ali Gotfridu ne odstopiva deleža?«

»Bodi pameten! Še psi se trgajo za kosti, pa ne bi midva pazila na odkupnino. Pri plenu je naravno vedno bolje, če je manj deležev. Gotfrida že kako izvijeva.«

Tedaj je Gotfrid za grmom zlobno nakremžil obraz in takoj je v njegovi glavi bila misel na mestu: »Kaj pa, če bosta vidva pihala v prazne roke!«

Ni poslušal dalje. Tiho, kakor je prišel, se je zdaj zopet odplazil s trdnim sklepom, da obema prekriža račune. Hitel je iz gozda in preden je mislil, dospel nazaj v Rožeški grad. Sam pri sebi je polglasno izpregovoril: »Še nocoj in jutri morda, spim pod tvojo streho, gadje gnezdo! Nato pa: pozdravljen grad in zviti njegovi prebivalci. Mene boste pomnili!«

*

Približno tam, kjer dandanes stoji Sajčevo domovje, sta sedeli na klopi pod košato trivršno smreko Milica in njena spremljevalka Marcela. Podali sta se danes izven grajskega obzidja, ker je gospoda odšla na svatbo. Dasi je bil prijazen solnčni dan, sta deklici bili žalostni – vsaka zatopljena v svoje misli.

»Marcela, ti si dobra dušica, – pusti me, da se podam domov. Glej, priložnost imam, danes sva izven grajskega obzidja. Jaz bom kar ušla!«

»Nikar, Milica, saj veš, da bi bila že zdavnaj svobodna, če bi bila v moji oblasti. Tako pa vidiš, kako je. In tudi bi tvoj beg bil zaman. Le poglej grajskega čuvaja, kako pazi na naju tam ob ozidju. Ako se le ganeš navzdol, pojezdi dvoje ali troje hlapcev za teboj. Pa če bi se ti tudi posrečilo ubežati – tedaj gorje meni, ki sem tvoja spremljevalka.«

»Oh, saj res, Marcela, na to nisem niti pomislila. Tebi pa res ne želim hudega in raje sama potrpim.«

Začeli sta obe jokati, bili sta si pač resnično postali najboljši prijateljici ... Grajski čuvar Metižar pa je počasi stopal gor in dol ob obzidju in zdaj pa zdaj pogledoval za deklicama.

»Milica, nikar se več ne žalosti!« povzame znova besedo Marcela. »Ti boš prej ali slej zopet prosta in boš zaživela novo življenje med veselimi in poštenimi ljudmi ob strani svojega očeta in svojega zaročenca. Toda jaz! Jaz bom še nadalje ostala osamljena, med sirovimi ljudmi ...«

»Čakaj no,« se razvedri Milica, »tudi zate se najde ljubeče srce, ženina dobiš ...« Ni mogla dokončati ljubeznivega nagovora, kajti v tem hipu se je začul peket kopit navkreber in hrzanje konj. Deklici sta postali pozorni, da jima je zastala sapa. Tam, glej, izza gozda, se je bližalo četvero jezdecev. Le malo časa in bili so pred njima kakor vkovani.

»Milica, dete moje!« so se začule prve besede. Izpregovoril jih je oče vitez Juraj, ki je skočil s konja in v hipu objel svojo edinko. »Zahvaljen Bog, da te znova pritisnem na svoje prsi!«

Milica ni mogla odgovoriti, samo drhtela je od sreče v varnem objemu svojega očeta.

»In ta gospica, ki je s teboj?« vpraša brižno vitez Juraj, meneč, da je Marceli dodeljena enaka usoda kakor njegovi hčerki.

»Rožeška Marcela, zlata dušica, edina moja opora v teh težkih dneh! Stopi sem, Marcela, glej, moj oče! ... Joj, tudi ti si tu, dobri moj Jošt!« se zavzame Milica, ko spozna med jezdeci tudi svojega zaročenca v viteškem oklepu. Jošt skoči s konja in objame svojo zaročenko, nato pa še prijateljsko stisne roko presenečeni Marceli.

»Toda, kaj bi izgubljali čas!« poudari zdaj Jošt nestrpno. »Kar na konja k meni, Milica, odslej bo šlo drugače. Kdor se te dotakne, bo moral preko mojega trupla!«

V hipu je bila Milica na konju in z njo tudi spremljevalci pripravljeni za odhod.

»K nam prideš, Marcela, če ti bo hudo!« pravi Milica za slovo.

»Naš dom Vam je vedno odprt, žlahtna gospodična!« pravi vitez Juraj. »Vsak dan pridite!«

»Pozdravljeni do svidenja!« zaključi Jošt poslovilo in jezdeci se okrenejo ter v diru odhitijo navzdol.

Vse se je zgodilo v kratkih minutah, da je čuvaj Metižar bil ves prepaden in ni vedel, kaj ukreniti, temveč je strme opazoval ves prizor.

»Srečna bodi, Milica!« je za odhajajočimi vzkliknila Marcela, nato pa se zrušila nazaj na klop in se gledajoč za jezdeci vsa raztožila.

Joštu ni bilo nič znanega, kaj se je zgodilo z njegovo ljubljeno zaročenko ob njenem povratku na domači grad. Vendar, ko so potekli že tedni, in ni dobil nobenega obvestila, se mu je stvar zazdela malo čudna. Začela ga je moriti negotovost, dokler končno ni sklenil, da se sam poda na kompoljski grad, svest si Jurajevega naročila: »Pridi k nam, kadar boš utegnil, sedaj si naš!«

Ni torej Jošt bil ravno malo prizadet, ko je ravno na dan po Gotfridovem odhodu dospel na Kompoljski grad. Prečudna novica ga je prvi hip silno potrla in očetovski vitez Juraj je iskrenega mladeniča komaj zadrževal, da ni naravnost zdirjal po Milico na Rožeški grad.

»Le mirno, Jošt!« je poudarjal vitez Juraj, ko mu je razodel Gotfridove izpovedbe. »Do jutri velja strpnost. Daj Bog, da se nam vse lepo in po sreči obnese. Pripravljena morava biti na vse, toda kar na naglem siliti skozi zid, se ne obnese, moj dragi! O saj poznam tvojo naglo, plamtečo naravo, ravno zato te pa o vsej žalostni stvari doslej nisem hotel obvestiti. Vidiš, zdaj te je ravno dobri Bog poslal ob pravem času, in to je že dobro znamenje, da se nam obeta rešitev.«

Prepričevalne besede viteza Juraja so v resnici takoj umirile Jošta. Vendar je vso noč, prvo noč na svoji bodoči grajski domačiji, slabo prespal in od ranega jutra dalje komaj čakal odhoda. Prišla pa je končno srečna ura in Jošt je imel svojo plemenito zaročenko zopet ob svoji strani.

Ko so se torej Kompoljski vračali z rešilnega pohoda proti domačemu gradu – začujejo za seboj naglo dirjanje jezdecev. Položaj jim je bil takoj jasen. To morajo biti Rožeški!

»Mirno kri!« zapove vitez Juraj in v očeh mu zašije ogenj starega izkušenega borca, kakršen je bil. Kompoljski ustavijo konje in počakajo v nekaki očitni želji po obračunu. Rožeški jezdeci se v diru približajo, bilo jih je četvero, oskrbnik na čelu trem oboroženim hlapcem.

»Kaj bi radi, vojščaki?« zagrmi vitez Juraj in že se v čvrsti roki zalesketa njegov zmagoviti meč.

Zdaj spozna rožeški oskrbnik viteza Juraja, slavnega borilca, ki ga je takrat poznala vsa dežela. Zato samo ponižno odvrne: »Vitez Juraj, menili smo vršiti samo svojo dolžnost. Seveda, če je tako, se klanjamo Vaši žlahtnosti in vdajamo svoji usodi. Vtaknite, vitez Juraj, meč nazaj v nožnico, danes se ne bijemo!«

»Prav!« odvrne vitez Juraj, in dostavi: »Mi je pač vseeno, kdaj obračunam s to gadjo zalego. Obračunam pa gotovo, sporoči Ti to svojemu žlahtnemu tolovaju!«

Osramočeni so se Rožeški pognali nazaj domov, Kompoljski pa so mirno nadaljevali vrnitev v domači grad. Ravno s prvim mrakom so dospeli do stranske ceste, ki je vodila navkreber. Konj, ki je nosil Jošta in Milico, je stopical zadnji. Tam za gorami je rudela večerna zarja zahajajočega solnca. Tedaj se sklone Jošt ožje k Milici, jo poljubi na rudeča usta in izpregovori:

»Milica, glej, kaj mi prihaja na misel.«

»Kaj pa, Jošt!«

»Vidiš, tam je za gorami pravkar utonilo solnce. Kako sijanjo je njegovo slovo v zlatu in škrlatu! Daj, ljubi Bog, da bi tudi najino življenje bilo podobno solnčni poti. Mnog oblak je za nama, naj bi nama zdaj bilo naklonjeno vedro življenje, končno pa taka ločitev od sveta kot je nocojšnji zapad.«

»Bog te usliši!« vzdihne Milica in se ožje prisloni ob Jošta.

Solnce je utonilo, zabrisala se je zarja in začela je kraljevati jasna noč, ko so Kompoljski zložno dospeli na dvorišče ter se po radostnem sprejemu Milice podali k večerji in nato k počitku.

* * *

Svitalo se je že novo jutro, ko so se Felicijan, Lenard in Uršula vračali domov z gostije. Popivali in zapravljali so močno, zato so zdaj tudi bili v temu primernem razpoloženju. Kmetje, ki so šli k jutranjim opravilom, v moravško cerkev, so se komaj sproti umikali njihovim sirovostim. Tu in tam je Felicijan ali pa Lenard švrknil s kratkim bičem proti gruči ljudem, seveda si izmed ubogih tlačencev nihče ni upal opozoriti ju k dostojnosti. Uršula, ki je jezdila za obema, se je ob takih prizorih porogljivo režala in se norčevala napram ljudem: »Le molite, tlačani! Morda vas sveti Peter kar žive potegne v nebesa!« Med takimi neslanostmi, ki so jih uganjali vso pot, so končno prijezdili na Rožeški grad.

Felicijanu so se takoj naježile obrvi, ko je čuvaj spustil verižni most. Je na čuvajevem čmernemu obrazu kar spoznal, da v gradu nekaj ne more biti v redu.

»No, Šimen, čemu tvoj kisli obraz? Mar so te včeraj pitali samo s hrenom?«

»O, kaj bi tisto, milostljivi gospod, jesti in piti smo imeli v redu, toda ...«

»Toda? Ne izrabljaj mojega potrpljenja!«

»Oh, milostljivi gospod ... poglejte, saj tam gre sam oskrbnik, pa bo povedal!«

Res se je bližal oskrbnik s tremi hlapci gospodarju Felicijanu nasproti. Na njihovih obrazih pa se je brala skrb in bojazen.

»Na dan z besedo!« zagrmi Felicijan ves razjarjen. Jecljaje zdaj izpove oskrbnik, kako se je vse zgodilo in kako on pri najboljši volji in korajži ni mogel preprečiti »ugrabljenja«.

Felicijan je zatajeval svojo pravo jezo in razburjenost ter hrumel nad vsemi: »Bedaki ste, bedaki strahopetni! Če bi me še en dan ne bilo domov, še grad bi mi zapravili. Fej taki čuvaji! A kje je Gotfrid? Z njim hočem govoriti!«

»Noč ga je vzela – izdajalca!« se požuri oskrbnik.

»A tako!« zaškrta Felicijan z zobmi in se odpravi v grad, dušeč v sebi tisoč peklenskih kletev na svojega pobeglega pisarja.

Presneto slabo je ta novica vplivala tudi na Lenarda in Uršulo. Bila sta silno poparjena, kajti takoj sta se zavedla, da jima je odplaval zadnji up po vodi. Felicijan ju ne bo več prijazno gledal. Čemu tudi? Dokler je bila Milica v gradu, je vsaj lahko računal na bogato odkupnino. Zdaj pa naj zastonj gleda oba nadležna gosta? Njima se je začela odpirati pot v širni svet ... toda kam?

Kako prave so bile slutnje Lenarda in Uršule, se je izkazalo že pri obedu. Felicijan je stopal nekaj časa nemirno po sobani sem in tja, naposled pa lisjaško začel:

»Tako, draga moja gosta, zdaj smo lepo obsedeli na pesku, kaj? Sijajno so se nam shudičili vsi naši načrti. Pa naj bi že bilo zaradi Milice, saj se mene dekle ni prav nič tikalo. Toda ta prokletnik Gotfrid, ta nam zna še tako lepo zasvirati! Ko beli dan je jasno, da se nahaja v zavetju na Kompoljskem gradu in bo o Vama gotovo vse primerno izbrbral. Zatorej morata razumeti svoj položaj in storita najbolje, če gresta na Kompoljski grad – in sama ovržeta Gotfridove marnje. Saj morate uvideti, da jaz za Vaju ne utegnem prevzeti nikake odgovornosti. Pa še kake sitnosti lahko nastanejo. Če ostane tako, skliče vitez Juraj gotovo viteški zbor, da iztirja Vaju kot obtoženca na zagovor. Ali ni torej pametneje, da sama pravočasno uredita svoje zadeve?« 

Uršula se je hotela nekako licemersko kisati, četudi je vedela, da so računi s Felicijanom pri kraju; Lenard pa si je grizel ustnice in ni vedel kaj odgovoriti. Da bi se z Uršulo vred vrnil na Kompoljski grad, naravnost v past? Ne, za to je bil preveč strahopeten in je imel pretežko vest. Preostaja samo pot kamorkoli. Ker je uvideval, da bi vsaka beseda napram Felicijanu bila bob ob steno in celo poniževalna, je brez besed odhitel iz dvorane v svojo sobo pospravit nekaj stvari. Za njim je prihitela Uršula in sta kmalu bila pripravljena za odhod.

V popoldanskih urah sta se brez besed poslovila in peš odkorakala z Rožeka navzdol. Vse premoženje sta nosila v dveh culah in stopala sta kakor – zabiti tlačani ... Krenila sta proti Črnemu grabnu. Gredoč čez travnike proti Krašnji sta iz bližine videla Kompoljski grad. Ozrla sta se tja gor in v srcu se jima je vzbudilo kesanje za tolike zlobne spletke, ki so ju zdaj pripeljale tako nizko. Na Rožeškem gradu pa je Felicijan v tem času veselo praznil kozarec z zadovoljstvom, da se je odkrižal dveh nadležnikov, dočim je na Kompoljskem gradu prerojeno življenje teklo lepim dnem nasproti.

Dolgo pot sta imela Lenard in Uršula. Ko ju je zajela noč, sta prenočila v bližnjem kozolcu na senu. Rano zjutraj sta se prebudila in odpravila dalje v dogovorjeno smer – na grad Kostel na Dolenjskem, k svojemu starejšemu bratu Kancijanu. Grad Kostel je spadal pod oblast celjskih grofov. Kancijan je imel na njem užitninsko pravico in je gospodaril po svoji volji.

Ko sta pozno popoldne Lenard in Uršula vsa utrujena dospela do brata, ju je sprva sicer zelo pripravno sprejel in jima dal postreči. Ali komaj se je razvil pogovor in je Uršula prišla na dan s svojimi zavitimi jadikovanji, je navihani Kancijan hitro pogodil razmerje in kar naravnost povedal: »Veš, Uršula, dobro poznam tebe kakor tudi tvojega moža. Juraj je možat in značajen vitez in ne verjamem, da bi te bil odpravil z gradu kar na slepo reč. Vrag vedi, radi kakih spletk si pobegnila od njega! ... Najboljše bo, če se zopet pobotaš z njim. Saj vidiš, da si tako ubiješ ves ugled. Čemu bi delala nadlogo drugim ljudem, ko vendar imaš pri možu vsega, česar potrebuješ, in si z njim zvezana po božjih in človeških postavah!«

»Potrpi vendar, Kancijan,« ugovarja Uršula, »kako, da obsojaš samo mene! Dejstvo je, da je moje razmerje do kompoljskega gradu razrešeno in se ne da znova navezati v enem dnevu. Na tebi je torej, da bratovsko ljubezen izkažeš samo v toliko, da me nekaj časa pustiš pod svojo streho. Nekako se bo že obrnilo. Lenard si preskrbi kako službo, saj po gradovih potrebujejo oskrbnike; jaz pa potem pojdem k njemu, če se prej drugače zadeva ne reši.«

Brat gospodar je skomignil z rameni, pa se ni vedelo, ali mu je sestrin prihod kaj po volji ali ne ... To je bilo mučno stanje za nekdaj oholo gospodarico Uršulo. Uvidela pa je, da je Kancijan res ne bo takoj spodil z gradu, in to se ji je zaenkrat zdelo glavno.

Par dni so ostali skupaj, nato pa se je Lenard podal iskat službe. Uršula mu je na to pot dala vse zlatnike, kolikor jih je ob pobegu s kompoljskega gradu naglo pobasala seboj. Lenard je kolovratil ves teden in končno se mu je posrečilo, da je dobil v oskrbo grad Vrbovec v Nazarjih na Štajerskem. Tudi ta grad je bil last celjskih grofov, ker je oskrbnik začasno umrl, je bilo mesto izpraznjeno in Lenard je kot prvi umestni ponudnik prišel na svoj račun ...

Komaj se je dobro ustalil v Vrbovcu, je poslal po svojo sestro Uršulo. To mu ni narekovala samo bratovska ljubezen, ampak sorodnost v zvijačah in naklepih. Vedel je tudi, da Uršula še premore ugrabljene zlatnine in dragocenosti. Z denarjem se da marsikaj doseči, Lenardu in Uršuli pa je bila skupna težnja v tem, da se maščujeta nad Gotfridom in ostalimi, ki so bili zapisani v knjigo njunega sovraštva. Uršula je prišla in zagospodarila na Vrbovcu; njen vpliv se je začel čutiti že drugi dan. V glavnem sta Lenard in Uršula kovala naklep, da predvsem dobita Gotfrida, naj že bo živega ali mrtvega!

Še pred Veliko nočjo je Lenard začel z zasledovanjem. Imel je srečno naključje, da je Gotfrida iztaknil v Celju, v takrat znani gostilni pri »Povodnem možu«. Lenard je bil na vso moč prijazen in je Gotfrida spravljal seboj kot gosta in znanca na Vrbovec. Premeteni Gotfrid je bil navidez prav vesel Lenardove obljube. Proti večeru sta se na konjih odpravila na pot skozi Savinjsko dolino. V prvi samoti je vinjeni Lenard skusil kar iznenada pobiti »dragega znanca« Gotfrida. A ta je imel za to pripravljene oči. Umaknil se je s konjem v naglem odskoku, izdrl kratek meč in zakričal:

»Samo poskusi še, Lenard, zamahniti z mečem. Če se te jaz le dotaknem s svojim, si zastrupljen!«

Lenard se je ustrašil. Ne ve pa se, kako bi bil izpadel končni boj, da ga niso po naključju preprečili potujoči trgovci, ki so se bližali naglo, hoteč pred nočjo dospeti v Celje. Lenard je izpodbodel konja in se pognal po cesti. Gotfrid mu je za slovo zaklical: »Srečno pot, ujeda! Na moji njivi ne boš več zobal prosa!«

Nato se je pridružil trgovcem in se z njimi vrnil v mesto.

*

Ob času, ko se je Lenard nastanil v Vrbovcu in ko je bila tudi Uršula pri njem, so na Kompoljskem gradu pripravljali svatbo. Juraj se je kar pomladil. Veselo je hodil sem in tja, dajal naročila in pripravljal vse potrebno za ta imenitni dan. Popisovati radost Milice, da se po hudih prestanih dneh za vedno združi z edinim svojim izvoljencem Joštom, je menda odveč. Skrbi pa je tudi imela obilo, kajti zavedala se je, da odslej postane prava gospodinja na gradu in da jo v novem stanu čakajo velike dolžnosti ... Svatba je bila napovedana za sredo po Veliki noči in Milici se je navzlic radostnemu pričakovanju zdelo, da dnevi vendar potekajo malo prenaglo. Že je bil v deželi Veliki teden.

Ravno na veliko sredo pa je Milica dobila vesel obisk. Bila je njena zvesta prijateljica Marcela z Rožeškega gradu. Koliko sta si imeli povedati! Marcela je pripovedovala vse natančno o razmerah na Rožeškem gradu, odkar je od tam bila rešena Milica. Drugi dan po Miličinem odhodu – tako je pripovedovala Marcela – ko je brat odgnal Uršulo in Lenarda, so se tudi za njo, Marcelo, začeli hudi časi. Felicijan je vso nejevoljo spravljal na njo in ji celo očital, da je bila v izdajalski zvezi z vitezom Jurajem, četudi je vedel, da je vse povzročil le Gotfrid. Marcela je ves čas prenašala bratovo sitnarenje. Zdaj ji je bilo tega zadosti. Na veliko sredo zjutraj, ko sta se zopet sporekla, se je Marcela odločila: »Povem ti, Felicijan, da je moje nadaljno bivanje na Rožeškem gradu neznosno.« – »Pa pojdi, kamor hočeš, nemara naravnost na Kompoljski grad!« se je odrezal zadirčni Felicijan. – Marcela na te odurne besede ni odgovorila, temveč se takoj poslovila od rodnega gradu in – evo – prišla res na Kompoljski grad ...

»Ne veš, kako sem te vesela!« pravi Milica in objame Marcelo. »Za družico mi boš, ampak ne samo pri svatbi, temveč ves čas, dokler te bo volja ostati pri nas. Čisto domača boš, kakor da si mi sestra.«

Marcela je Milici vračala ljubeznivost. Bila je še turobna, toda opažalo se je na njej, da je zadnje čase postala mnogo čvrstejša in da se je njen značaj v mnogem utrdil. Premagovala je svoje notranje boli z zavestjo, da tudi ona mora kljubovati usodi. V ostalem pa se je zdaj na Kompoljskem gradu čutila povsem varno, ker je poznala plemenito srce viteza Juraja in dobroto prijateljice Milice. Govorili sta še nadalje in Marcela je v zvezi s svojim pripovedovanjem izvedela, da je Gotfrid bil na Kompoljskem gradu še isti večer, ko je oče Juraj rešil Milico. Nato da je v gradu ostal par dni. Ko pa mu je Juraj dal za nagrado večjo vsoto denarja, se je poslovil in odšel v širni svet, da ni povedal, kam ...

Veselo so na Kompoljskem gradu praznovali praznike Vstajenja v pričakovanju svatbe. Vse poglavitno je bilo že pripravljeno. Na velikonočni ponedeljek sta se Juraj in Jošt z najlepšo kočijo odpravila po Joštove starše, Milica in Marcela pa sta se podali v sveže ozeleneli grajski drevored in v razgovoru obsedeli na klopici pod košato lipo. Nista bili dolgo sami, prišla je za njima tudi kuharica Nežika, ki je tudi bila – nevesta ... Tudi njo je čakala poroka z vrlim Jankom, ki je Juraju rešil življenje in je zdaj veljal za oskrbnika. Nežika je bila seveda vsa srečna in kjer je le mogla, se je pridružila Milici in Marceli in še od svoje strani povedala kaj o svojih blaženih srčnih občutkih ...

Ta dan je bila Rožeška Marcela nekam otožna, kar je Milica takoj opazila.

»Za božjo voljo, Marcela,« pravi Milica, »povej, kaj ti danes mori srce?«

Marcela se ji nakloni na prsi in spregovori: »Blagrujem te, ker imaš tako divnega ženina! Kako srečna boš ob njegovi strani!«

»Tudi zate, Marcela, pride čas, da stopiš v zakon z dobrim človekom, ki ti ga pošlje usoda! Želim ti to od vsega srca, in le verjemi, da ne boš dolgo ostala kakor roža med trnjem!« jo tolaži Milica in jo objame, presrečna Nežika pa je zadaj za obema zopet točila solze od genotja in radosti ...

Ko se je solnce začelo nižati v zapad in je zavel večerni hlad, so se prijateljice odpravile v grad. Nežika je šla kuhat večerjo, Milica in Marcela pa urejevat dvorano za sprejem Joštovih staršev.

Napočil je srečni dan. Prejšnji večer sta iz Ljubljane dospela plemenitaš Gedeon, najboljši tovariš viteza Juraja iz ranih mladostnih let, s svojo soprogo, in pa sivolasi dominikanski opat Odilo. Sprejem je bil nad vse sijajen. Plemenitaš Gedeon in vitez Juraj sta pri zajtrku zopet začela obnavljati spomine na svoja leta, ko sta se v ljubljanskem dominikanskem samostanu učila prvih znanosti in je njun vestni učitelj bil ravno – pater Odilo. Kako so minula leta, koliko je bilo prestanih izkušenj – zdaj pa so trije možje zopet oživeli v mladostnih spominih, pa je tudi še stari izkušeni Plavec pridejal kako svojo veselo modro besedo in so vsi bili na mah najboljši prijatelji.

Ob enajstih je opat Odilo v dvorski kapelici opravil mašo in po prisrčnem nagovoru zvezal zvestobo med Milico in Joštom, in nato še med Jankom in Nežiko. To vam je bila razigrana družba, ko so po poroki sedeli v zgornji dvorani okrog bogato obložene mize. Plemenitaš Gedeon se je zopet enkrat kakor mladoleten kavalir zabaval z Marcelo, vitez Juraj je stregel plemenitašinji, sivolasi opat Odilo pa se je ves čas pogovarjal s Plavčevo materjo, dočim je stari očka Plavec spravljal na dan vso svojo bogato zalogo šegavosti in skrbel za izborno zabavo. Ko so mu prinesli še harmoniko, je prav po domače nategnil mehove in prepeval in nazdravljal starešinsko, da so neverjetno naglo potekale ure; na vzhodu se je že svitalo, ko so se grajski veseli svatje podali k prvemu počitku in je nevesti Milici vsa vzžarela duša v Joštovem objemu ...

Po smrti Urha, poslednjega celjskega grofa, so nastopili žalostni časi za naše slovenske prednike, uboge tlačane. Takratnemu grabežljivemu cesarju Frideriku so zadišali gradovi celjskih grofov in si je vsa ta velika posestva hotel osvojiti, da bi iznova opomogel svoji blagajni, ki je bila prazna. Seveda so se njegovemu pohlepu ustavljali sorodniki in zavezniki Urhove vdove Katarine. Njej je pripadala postavna pravica na lastnino svojega pokojnega moža. Toda lastninska pravica je takrat med dvorniškimi kragulji malo veljala, posebno pa se je grabežljivi Habsburgovec Friderik malo brigal zanjo. Nastali so ljuti spori. Kadar pa je divjalo tako plemenitaško prekljanje, so seveda največ trpeli ubogi kmetje. Polj niso mogli obdelovati redno, hiše so se jim brezobzirno uničevale, in kar je še ostalo, so jim brezobzirno poplenile tolpe plačanih vojakov, ki so svobodno nastopali z divjaštvom, ugrabljali, ubijali in skrunili ...

Kompoljska dva, vitez Juraj in njegov zet Jošt, sta pazno zasledovala nastale homatije. Ko je stopil na glavno pozorišče mogočni češki vitez Vitovec in se začel vojskovati s cesarjem, sta komaj sproti pričakovala vesti, kako se stvar obrne. Sama pa sta se previdno zmikala in pazila, da ju nihče ni mogel pozvati v metež. Juraj je bil izprva prav vesel, da se je Vitovec postavil cesarju po robu. Le žal, da je po svoji veliki uvidevnosti pričel kmalu spoznavati, da tudi Vitovec ni takšen mož, da bi bilo glede jugoslovanskega osamosvojevanja nanj polagati kake nade. Le prekmalu se je pokazalo, da Vitovec ne vodi borbe proti cesarju iz posebnega vzvišenega idealizma, ali v upravičeni obračun s habsburškim trinoštvom, temveč pretežno iz lastnih dobičkanosnih borbenih nagibov. Zato je Juraj izgubil interes na teh podjetjih in pogostoma potožil Joštu: »Pravega viteštva ni več ... sami roparji so, pohlepniki in zatiralci. Cesar Friderik pa je med njimi največji! To vodi v gotovo propast, pa če bi moralo tako iti dalje, je itak bolje, da propadejo vsa ta gadja gnezda in da si ljudstvo samo skroji pravico, ki mu je ti požrešni kragulji ne morejo več dati!«

Vitovec je v svojem pohodu napredoval in prispel tudi v naše dežele. Prav dobro pa si je v letu 1457. moral zapomniti znani naš Črni graben, kajti v tej ozki soteski ga je zadela težka usoda. Potolčena je bila skoraj vsa njegova vojska – sam je komaj ušel. To se je vse zgodilo v obližju Kompoljskega gradu, kjer jih je pred Vitovčevim prihodom obhajal resničen strah in sta vitez Juraj in Jošt grad v naglici utrdila, kolikor se je le dalo. Vitovcu pa nista pohitela naproti, temveč samo sklenila, da grad branita do zadnjega diha, pa bodi pred katerimikoli nasilneži: cesarskimi ali Vitovčevimi ... Njun sosed Felicijan Rožeški je ravnal malo drugače, in sicer prav po svojem okusu. V borbo se sicer ni podal, toda ko je enkrat borba minila, se je spustil s svojimi hlapci v divji pogon za bežečimi in razkropljenimi Vitovčevimi vitezi, jih pobijal in nabral obilo plena ...

Po vseh teh burnih dogodkih se je v letu 1457. bližala jesen. Neke nedelje po Malem Šmarnu so na Kompoljskem gradu vsi domači sedeli v lipovem parku okrog velike kamenite mize. Govorili so o prestanih dogodkih in vitez Juraj je ravno pripovedoval svoje bojne doživljaje iz prejšnjega leta pred Belim gradom. Ker vitez Juraj dotlej še ni izpovedal vseh zanimivih podrobnosti, so ga grajski zdaj poslušali z vso napetostjo in bili tako zamišljeni v njegovo pripovedovanje, da niso opazili kmečkega fantiča, ki se jim je z one strani bližal z očitno plahostjo. Prispel je že čisto blizu, ko ga zapazita Jošt in Milica. Fantiču je bilo kakih 18 let; prav sramežljivo se je ustavil pred grajskimi, v rokah je vrtel svoje pokrivalo, z besedo pa kar ni mogel začeti.

»No, fantič, kaj bo novega? Le pokonci glavo, saj te ne bomo snedli!«

Šele po teh prijaznih Jurajevih besedah se fanté ojunači in izpové, da bi stara Dihurka, ki leži na smrtni postelji, rada govorila z žlahtnim gospodom Jurajem, če mogoče še ta dan.

Oskrbniku Janku, ki je tudi bil poleg s svojo mlado ženko Nežiko, ta novica ni bila nič kaj všeč in je takoj smatral umestno poudariti: »Gospodar, le to vas prosim, kar varujte se te čudne ženske. Jaz bi še zmiraj rekel, da je z vragom v zvezi. Sami nikar ne hodite do nje, da ne padete morebiti v past. Jaz pojdem z Vami in Jošt gotovo tudi.«

»Tako je!« potrdi Jošt, vitez Juraj pa se nasmehlja, ker mu je všeč bila ta skrbnost. Oskrbnik Janko je v tem fanta dobro poprijel, ali je Dihurka sama v bajti, če je v resnici bolna in več takih podrobnosti. Pa iz odgovorov preplašenega fanta so takoj izprevideli, da zvijače tokrat ni poleg.

»No torej!« pravi končno vitez Juraj in odloči, da kar takoj pojdejo na sprehod do Dihurkine koče. Juraj, Jošt, Janko in še dva strežniška hlapca so zasedli konje ter v zložnem koraku pojezdili navzdol po grajski cesti.

*

Jurajevi spremljevalci so ostali zunaj koče, gospodar pa se je podal k Dihurki. Ležala je na borni postelji. Ker je bilo okno zagrnjeno, je Juraj v temoti težje razbral, kako vse izgleda v bajti. Šele ko so se mu oči privadile te svetlobe, je premotril Dihurkino koščeno lice in spoznal, da so ji dnevi resnično šteti.

»Prišel sem, žena in res me zanima, kaj mi sporočite!«

»Naj Vam Bog poplača, žlahtni gospod,« pravi Dihurka med suhim kašljem. »Prosim Vas, sedite na stol, izpovedala Vam bom marsikaj!«

»Pa začnimo!« pravi Juraj dobrovoljno in sede v bližino.

»Žlahtni gospod Juraj, velika je predvsem moja prošnja, da mi odpustite, kar sem Vam hudega storila. Jaz nisem tega delala iz gole hudobije. Moje početje je bilo zgolj iz samega maščevanja nad plemenitaštvom. Ako bi bili Vi doživeli toliko gorjá od strani plemenitaških kraguljev kakor jaz, bi jih sovražili enako. Glejte, tudi Vas sem prizadela, ker v svoji mržnji nisem znala delati razločkov. Zdaj pa, ko se odpravljam odtod, obžalujem vse, kar sem nakopala Vam, žlahtni gospod Juraj. In če mi le s tiho besedo pritrdite, da mi odpuščate, se zlahka odpravim v grob.«

Bolnico je posilil kašelj. Vitez Juraj je pozorno poslušal njene besede in prikimal v znak, da ji odpušča. Starka je z bistrimi očmi opazila to pritrdilo in nato začela s svojo izpovedjo:

»Rojena sem bila v obližju Kranja kot hči imovitega svobodnega kmeta. Moj oče je imel brata za oskrbnika v Turjaškem gradu. Ko je ta stric nekoč obiskal moje starše – takrat mi je bilo ravno šestnajst let – me je spravil s seboj tja doli. Jaz sem šla rada, ker sem bila polna življenja, v najlepšem razvoju. Lahko mi verjamete, žlahtni gospod Juraj, ves mladi svet je včasi gledal za menoj ... V Turjaškem gradu se je vame zaljubil Albert, srednji graščakov sin. Ravno tisto poletje, ko sem prišla tja, se je tudi on povrnil domov iz Italije, kjer je dovršil visoke šole. Bil je dober, plemenit fant. Lov mu je bil edina zabava, sicer pa je vedno tičal v svoji zgornji sobi in se neprestano ukvarjal s knjigami in zdravili. Prosil me je, da mu edino jaz držim sobo v redu. Tu se je začela najina ljubezen, ki je naglo vzplamtela iz početnih ljubimkanj in šaljivosti. Albert me je ljubil resnično. Znala pa sva vso stvar spretno prikrivati, posebno pred strogim očetom. Tako je najina ljubezen trajala tri leta, toda končno rodila svoj sad ... Še preden se je rodilo dete in preden si je Albert upal odločno prositi očeta dovoljenja za zvezo z menoj, so me nenadoma pognali z gradu kakor divjo zver. Albert pa je moral nazaj v Italijo, a še prej mi je ob zadnjem sestanku v čudni previdnosti izročil večjo vsoto denarja ... Uboga sirota, sramotno pahnjena na prosto, se nisem upala domov. Tavala sem nekaj časa po deželi in dospela tu sem, pred Črni graben. Ta samota mi je prijala. Dala sem takoj postaviti to kočo in se tu nastanila. Tukaj mi je prišlo prav, da sem se v svojem znanstvu z Albertom navadila tudi nekaj zdravilstva, izkuhavanja rož in pripravljanja strupov. Začela sem zdraviti ljudi. Imela sem srečo, kmalu sem dobila sloves, ljudje so se zglašali iz vseh krajev in služila sem sproti lepe denarje. Hitro pa so tudi ljudje začeli govoriti, da sem z vragom v zvezi in da z njegovo pomočjo lahko vsakogar ozdravim ali pa spravim s sveta. Meni je to bilo prav.

Sin, ki sem ga rodila dva meseca po svojem nastanku in ga dala krstiti za Ruperta, se je lepo razvijal v moji skrbi. Ko je dopolnil deset let, sem prejela od Alberta nenadno sporočilo, da se odreče vsemu posvetnjaštvu, sina pa da želi izročiti v oskrbo svojemu prijatelju v Italiji, ki naj ga vzgoji za viteza. Albert je res odšel v samostan in postal duhoven. Nikoli več ga nisem videla v življenju. Morda že počiva v grobu, ako ne, pa gotovo kmalu pride za mano. Tudi sina, ljubljenega edinca Ruperta, ne morem dočakati, četudi že mora biti čvrst mož in vitez. Slutim, da se vrača k meni, toda že bo prišel prepozno ... Vas pa, žlahtni gospod Juraj, zdaj lepo naprošam, da vse moje premoženje izročite Rupertu, kadar pride v svoj domači kraj. Zglasil se bo gotovo pri Vas, ali pa boste Vi doznali zanj. Dajte mu ta denar in sporočite mu, da sem živela le zanj in se tudi zanj maščevala nad brezsrčnim plemenitaštvom. Naj mu bo drag moj spomin. Vi pa, vitez Juraj, mu dajte pametnih nasvetov in mu izročite moj zadnji materinski pozdrav.«

Juraja je izpoved mučno ganila. Odpustil ji je vse in segel nasproti, ko mu je izročila težko vrečico denarja. V njej je moralo biti par tisoč zlatnikov in velikih srebrnih tolarjev, za tiste čase pravo bogastvo.

»Le brez skrbi, tetka!« je rekel Juraj na to, »vse uredim po Vaši poslednji volji. – Morda pa vendar že pride Rupert te dni ...«

»Oh, zaman vsa tolažba, jaz vem, da so moje ure pri kraju.«

»Tedaj zbogom, tetka!« se je Juraj dvignil.

»Zbogom!« mu je sledilo slovo, ko je stopal skozi vrata, kjer so ga pred kočo že res radovedno pričakovali spremljevalci. Legal je že prvi mrak, ko so se na konjih pognali nazaj proti gradu.

– – – Dva dni za tem se je Dihurka preselila na drugi svet. Tiho so jo pokopali, spravljeno z Bogom in svetom. Njena postrežnica Katra, ki je Dihurko zadnje mesece oskrbovala, je podedovala kočo in tudi zalogo preostalih zdravil. Zdaj je ona začela zdraviti ljudi, ker je bila precej bistre glave in spretnega jezika, je med ljudstvom dobila glas prav dobre Dihurkine naslednice. Ali je Dihurka Katro seznanila tudi »z vragom«, tega takratni radovedni svet ni mogel dognati, četudi so ljudje na to prav radovedno prežali ...

Vitez Juraj je v svojem življenju doživel malo takih nežnih in radostnih trenutkov kakor takrat, ko so krščevali njegovega vnuka. Na njegovo izrecno željo so novorojenemu potomcu kompoljske obitelji določili njegovo ime. Pa tudi mlada mati Milica in Jošt sta v svojem detetu videla krono življenske sreče, ki ju je še bolj zvezala v zvestobi in ljubezni.

H krstni svečanosti je bilo povabljenih obilo sorodnikov in prijateljev, predvsem seveda vsi oni, ki smo jih spoznali že na svatbi. Krščeval je opat, kumoval pa sam vitez Juraj, ki je dal prirediti celotno slavje in pri tem tudi ni pozabil na revne ljudi svojega okoliša. Kdor je ta dan prišel v grad, sta mu bila na razpolago jed in pijača, kolikor ga je bila volja. Prihajali so gosti kar na dvorišče, kjer je postrežbo nadzoroval sam oskrbnik Janko. Popoldne je stopil na dvorišče tudi vitez Juraj z Joštom, da se prepričata, če imajo vsega zadosti. V pogovoru z ljudmi zadene tudi na berača Rožmarina, ki je skrbel za zabavo s svojimi zasoljenimi šalami in dovtipi.

»Odkod ste pa vi, Rožmarin?« nagovori Juraj šaljivca.

»Ej, žlahtni gospod, moj dom je prav za prav ves svet. Toda rodil sem se na Štajerskem in še zdaj rad tja zahajam. Potožiti pa moram, da naš graščak ni vašega kova. Da bi ga obgrizlo tri sto volkov in njegovo sestro vred!«

»Na katerem gradu je to?«

»Pod Vrbovec spadam. Pa zadnje mesece mi presneto malo diši tja hoditi. Zlodej je pritresel našim ljudem za pokoro smrduha na grad; sestra njegova, ta je pa še hujši zmaj.«

»Njuno ime?«

»Oh, tisti volkodlak je Lenard, sestra pa Uršula – žalostna sta ju njuna svetnika, zlodej ju menda pa že komaj pričakuje.«

Juraju je bilo dovolj. Torej Lenard in izpridena žena Uršula uganjata hudobijo na vrbovskem gradu ... Kakor šiba božja nedolžnim in pokornim tlačanom v oni lepi zadrečki dolini! Nekak nemir je vitezu Juraju legel na srce, kakor lahna meglica, ki zakrije svit dneva. Komaj se je Juraj oddaljil od družbe gostačev na dvorišču, mu prihiti Janko naznanit prihod mladega viteza, ki bi rad nujno govoril z gospodarjem.

»Je povedal svoje ime?«

»Da – vitez Rupert!«

»O, živio!« se razveseli Juraj in že hiti proti glavnim vratom, kjer mu je v umerjenem viteškem koraku stopal naproti novodošli domačin. V hipu sta bila Juraj in Rupert kakor stara znanca. Toda Rupert je bil silno resen in je prosil kratkega pojasnila o smrti svoje matere.

Po sebi je umljivo, da je bil nadvse gostoljubno sprejet. Vitez Juraj ga je uvedel v dvorano med zbrano družbo in ga predstavil. Nato mu je začel izpovedovati, kar je imel naročila od pokojne Dihurke. Ko je končal ter Rupertu izročil poslednji materin pozdrav in imetje, se Rupert navzlic svojemu viteštvu ni mogel ubraniti solz. Nagnil se je ob stol, zakril obličje in vzdihnil: »O mati moja pokojna, vse ste prestali, kar je svet terjal od Vas, vse zaradi mene in mojega očeta!«

Vsi grajski so postali ginjeni ob teh besedah. Največje sočutje pa je kazala Rožeška Marcela, ki je takoj spoznala Rupertovo plemenitost. Sama se ni zavedala, odkod so se vzele besede, ki jih je prva izpregovorila Rupertu v tolažbo:

»Pomilujem Vas, brat v trpljenju. Razumem Vaše gorje, ker čutim svoje ...!«

Rupert dvigne glavo, blažilno so nanj vplivale te besede, kakor balzam na odprto rano. V sočutju se je srečalo četvero iskrenih oči – in že je to sočutje rodilo kal ljubezni, ki je začela rasti kakor čudotvorna roža med trnjem ...

– – – Za Ruperta se je začelo novo življenje na gostoljubnem Kompoljskem gradu. Kako so mu vsi šli na roko, kako je bil naglo prištet k obitelji! Vitez Juraj je bil z njim očetovsko pokroviteljski; Jošt in Rupert pa sta postala kakor brata. Kjer in kolikor je mogel, je Rupert vežbal Jošta v vseh viteških okretnostih in sposobnostih, ki jih je v bogati meri prinesel seboj iz italijanske plemiške vzgoje. Pa tudi Jošt je bil fant, dovzeten za vse to, rojen kmečki plemenitnik po značaju, postavi in razumu. Tekom treh tednov se je z Rupertom že izborno kosal v sukanju orožja, na lovu tudi v plenu in za nikomer zaostajal in v uglajenosti se je navzel vseh Rupertovih viteških kretenj ... junak, da je imela mlada ženka Milica pravo dopadenje nad njim. A tudi Rupertu je že zorela ljubezenska sreča. Marcela je postala njegova izvoljenka. Koliko sta si imela povedati ob sanjavih večerih na vrtu! Ljubezni nista skrivala in tako je po treh tednih prišlo do zaroke, ki so jo opravili v obliki domačega praznika. Ko je torej ta stvar tudi bila opravljena, se je Rupert odločil v poset k celjskim grofom, da mu po možnosti odstopijo kakšen grad v zakup, dokler ne postavi lastnega. Ko se je poslavljal, je tolažil Marcelo:

»Ne žaluj, nevestica, četudi bo moja pot malo daljša, ker bom moral bržčas slediti za celjskimi grofi po deželi, ker se vedno potikajo okrog po svojih gradovih. Upam pa, da najdem varno gnezdece za naju. Saj življenje najino je bilo do sedaj podobno kletkam. Odslej pa bo drugače. Zatorej na veselo svidenje!«

*

Težko so Kompoljski pričakovali Rupertov povratek. Mineval je namreč teden za tednom, a Ruperta ni bilo, niti sporočila o njem. Seveda je bila najtežje prizadeta zaradi negotovosti Marcela. Zdaj pa je njo tolažila Milica.

Že se je jelo nagibati poletje, ko je Rupert vendarle srečno pridirjal nazaj, vsem v veliko veselje. Imel pa je tudi dosti povedati. Ko v Celju ni našel nikogar, je obredel vso Kranjsko in Štajersko dol do hrvaške meje. Ko se je vračal nazaj, je v Krškem gradu k sreči enkrat iztaknil Celjane in se z njimi pogovoril zastran Vrbovca, ki je bil na razpolago.

»Vrbovec na razpolago?« se začudi vitez Juraj. »Ali ni tam Lenarda?«

»Da, bil je, a sedaj ga ni več!« razloži Rupert. »Že par tednov ga krije zelena ruša. Pajdašil se je z roparskimi vitezi in tudi sam prežal v zasedah. No, pred tedni ga je v Gorenjskem klancu zadelo plačilo. Imel je seboj premalo hlapcev. Trgovci, ki jih je napadel, pa so znali udariti. Lenard je obležal prvi.«

»Bog mu prizanesi, izgubljencu! Toda kje je zdaj Lenardova sestra?« vpraša razburjeni Juraj.

»Nič se ne ve, kam je izginila. Bati se je bilo, da po Lenardovi smrti razdraženo ljudstvo obračuna z njo, zato jo je z Vrbovca popihala ponoči.«

Na viteza Juraja so imele te novice velik učinek. Pobila ga je usoda njegove žene in srce mu je iznova začela razjedati misel: Zakaj je ravno njegovo ženo narava ustvarila za živo zlobo in spletko? Seveda, kazen pa tudi ne izostane in tako vedi Bog, kod se zdaj potika Uršula in kakšen konec jo še čaka ... Viteza Juraja je zopet minila vedrost; svoje tugovanje je sicer skrival, a ga je zato tem ostreje glodalo v njegovem plemenitem srcu.

– – – Po treh tednih sta vitez Rupert in Marcela odšla kot mož in in žena na novi dom. Slovo je bilo prisrčno. Milica je težko odpuščala Marcelo, privoščila pa ji je tudi vso srečo in jo na kratko spomnila, kako ji je pred dvema letoma napovedala: »Tudi zate, Marcela, pride čas ... tudi tebe bo mlad junak izgrebel kakor rožo izmed trnja! ...«

Vitez Juraj je ob slovesu dejal mladima poročencema z vzvišenim glasom: »Čudna so pota našega življenja, mi jih ne razumemo ... On, ki vodi pota naših usod, jih veže in razvezuje, naj Vama nakloni srečne dni!«

Jošt in oskrbnik Janko sta novoporočenca spremljala na konjih do kraja Črnega grabna. Tam so se v trdnem prijateljstvu ločili: »Na svidenje, na često svidenje!« –

*

Povedali smo, da je po Dihurkini smrti postrežnica Katra zdravila in padarila ljudi od blizu in daleč. Nekega nedeljskega popoldneva v poletju leta 1460. je sedela na tratici pred kočo in se senčila. Bržčas je bila zamišljena v svoje recepte, da ni opazila slabotno oblečene ženske, ki se ji je bližala opiraje ob palici. Ko pride neznanka tik do Katre, jo ogovori s slabotnim glasom:

»Bog za Vami, žena! Ali ni več Dihurke tukaj?«

»Voščim dobro zdravje! Dihurka pa – Bog ji daj pokoj – je že tam, kjer ni muh. Že tri leta. Če pa ste kaj bolni, se midve pomeniva.«

Slabotna tujka sede poleg Katre na trato in vzdihne: »O moj Bog ti si pravičen! Vsi se selimo odtod pred tvoje obličje! ... Kako pa na Kompoljskem gradu?«

»Tam gori? O, se prav dobro imajo. Pa je to prav ljubezniva familija. Stari gospod Juraj se igra že kar z dvema fantičkoma. Mlada gospa je strašno ljubka ženka, njen mož je je pa tudi vreden. Samo prejšnje gospe ni od nikoder, kar je pred leti na naglem izginila s svojim bratom, ki ga neki ni bilo nič prida. Čudni so včasih takile grajski ljudje, vsega imajo v izobilju, pa se gredo potikat po svetu ...«

»Prizanesite, prizanesite!« se je branila slabotna tujka. Katra pogleda njeno bledo lice in pravi:

»Bog! Saj mi boste še umrli, tako ste slabi!«

»Bom, bom, morda že jutrišnjega dneva ne dočakam. Le to Vas prosim, da mi pošljete po gospoda Juraja. Važno sporočilo imam zanj. To je moja edina prošnja!«

Katra spozna, da mora iti za važne reči. Pohiti najprej v sobo po nekaj zdravil in po mleka, kar je tujka hvaležno zaužila. Nato se Katra hitro odpravi sama v grad, da izpolni željo tujke, katere ni spoznala in bi si tudi ne bila mogla zmisliti, da je to nekdaj mogočna Kompoljska gospa, ki je pred leti kovala drugačne misli, kakor zdaj v bratenju s smrtjo ...

Ko se je Katra vrnila z Jurajem, je Uršula zbrala moči. Toda Juraj zaradi bolezni in popolne oslabelosti ni spoznal svoje žene na prvi pogled. Tedaj ona upre vanj žalosten pogled in izpregovori tresoče:

»Juraj, moj mož – ali mi odpustiš? Zbrala sem zadnje moči, da sem prispela semkaj. Pekoča vest me je gnala. Pri usmiljenju božjem Te prosim odpuščanja, Juraj. Naj bo pozabljeno vse. Ne izprašuj me, dovolj kazni sem prestala za svoje grehe. Spokorila sem se, v srcu me pali vest, a ne morem umreti, preden ne govorim s teboj zadnje besede. Pozabi name, izbriši vsak spomin, toda odpusti!«

V Jurajevem srcu je vrela borba. Zmagalo je dobro nad zlim; Juraj se skloni do svoje žene, podavši ji desnico, in s solzami v očeh odgovori tihotno:

»Uršula, odpuščam! Naj ti odpusti tudi večni sodnik!«

Z naglico je vitez Juraj dal še tisti popoldan spraviti svojo na smrt bolno ženo na grad. Vso noč je prebedel ob njej, z njim pa Milica in Jošt. Bolnici so bile ure štete, odpuščeno ji je bilo vse ... Proti jutru, ko se še ni prav danilo, je zunaj na smreki, ravno pod oknom bolniške sobe zaskovikal skovir. Trikrat je javknil v tišino njegov žalostni glas. Vse navzoče je objela groza. Tudi bolnica je uprla oči proti oknu in se zavedla pomena mrtvaške ptice.

Preden je vzšlo solnce, je Uršuli nehalo biti srce, – ono nemirno srce, ki je mnogo kovalo življenju in se spokorilo v udarcih usode. Pogreb v grajsko grobnico je bil skromen, toda dostojen. Med globoko resnostjo so položili k večnemu počitku – mačeho s Kompoljskega gradu ...

Juraja je smrt njegove žene zelo potrla. Žalovanje ga je napravilo resnega in zamišljenega. V možato lice in čelo so se mu začele vjedati poteze trpke tuge, lasje so mu naglo siveli. Očitno se je staral. Podnevi je najraje posedal v svoji mali delavni sobici, zatopljen v verske spise in modroslovna proučevanja. Edino in največje razvedrilo pa sta mu bila mala vnuka Jurajek in Jošt, bistra in zdrava otroka. Kadar se je stari oče z njima poigral na vrtu ali v aleji, so ga prevzeli spomini na mladostna leta. Videl pa je v obeh vnukih poroštvo za obstoj Kompoljske obitelji, dve čvrsti mladiki na drevesu Kompoljske rodovine. Ta zavest ga je nad vse blažila. Tako sta mu resna pobožnost in bodočnost njegovega rodu začeli polniti večer njegovega življenja, njegova zadnja leta. Vitez Juraj se ni menil za to, koliko mu je še odmerjenega življenja na tem svetu. Telesno je bil za svoja leta še dokaj čvrst, pripravljen pa tudi, da se vsak hip poslovi od vsega posvetnega.

Da bi duša njegove žene našla pokoj na onem svetu, je dajal po raznih cerkvah za njo brati zadušnice. S takim namenom se je lepega dne v poznem polletju peš napotil proti Gornjemu gradu kot romar. Naši ljudje so takrat radi zahajali v lepi Gornji grad, v stari škofijski dvor ljubljanskih škofov z veličastno cerkvijo, ki s svojo kupolo daje poseben vtis kraju, položenemu ob vznožju košatih šum in zatišju planin. Vitez Juraj je do Gornjega grada prav složno hodil ves dan, drugo jutro pa prisostvoval vsem jutranjim mašam in običajni pridigi. Takoj je obrnil vso pozornost na pridigarja, ki je bil goreč oznanjevalec božjega nauka. Pridigoval je o človeških slabostih in neizmernem usmiljenju božjem. Juraj je motril njegov obraz in vse živahne kretnje. Tega gospoda je moral nekoč poznati. Toda iz svojih spominov ni mogel razbrati, kje in kdaj sta se srečala v življenju.

Po opravilu se je odpravil v župnijsko pisarno, da plača maše. Glej, ravno tu pa je med ostalimi zbranimi duhovniki opazil tudi pridigarja. Spogledala sta se, ampak tudi duhovnik ni mogel takoj spoznati Jurajevega obraza, ki so ga izpremenila zadnja leta.

»Plemeniti gospod,« povzame besedo duhovnik, »oprostite mi to vprašanje, odkod prihajate?«

Ko mu Juraj v kratkem pove svoje ime in kraj, sklene duhovnik roke kakor k molitvi in spregovori poltiho: »Gospod Juraj, se li še spominjate grešnega človeka Gotfrida?«

»O moj Bog, saj ste res vi, Gotfrid!«

»Ne, ne, to sem bil, zdaj pa nisem več. Saj veste, da sem bil kot Gotfrid nevreden služabnik božji. Toda Bog me je zopet vrnil na pravo pot, da pri božjem usmiljenju zadobim nazaj zapravljeno milost in operem svojo preteklost! ...«

Oba znanca sta si zdaj imela mnogo zanimivega povedati, vse od tistega časa, ko sta bila zadnjič skupaj, ko se je Gotfrid s Kompoljskega gradu odpravil križem po svetu. Juraj je Gotfridu povedal o smrti Lenarda in Uršule, o porokah Milice in Marcele in o sedanjem življenju na Kompoljskem gradu. Gotfrid pa zopet o zablodah po svojem odhodu z gradu, o Lenardovi zavratni nakani pri Celju in drugo. Po Lenardovem napadu se je Gotfrid še nekaj časa potikal okrog brez pravega cilja, naposled pa kot spokornik prišel v Gornji grad.

Ko je Juraj vse opravil zastran maš, ki jih je plačal v zlatu, ga je Gotfrid spremil na pot do Nove Štifte. Ko sta se poslavljala, je Gotfrid spregovoril za slovo:

»Težko, da se še kdaj vidiva. Jaz sem skusil dosti tega sveta, da spoznam: vsi naši grehi se kaznujejo in maščujejo. Vedite, da tudi med nami, božjimi namestniki, ni vse tako kakor bi moralo biti; tudi marsikateri moj vrstnik se v tem ali onem izneveri svojemu svetemu poklicu. Toda glas vesti, da bomo vsi enkrat dajali odgovor pred večno sodbo, se oglasi vsakomur, ki ga Bog ne mara pogubiti. Glas vesti je glas božji; seveda, kdor se njemu ne pokori, je za vekomaj izgubil svojo dušo. Vitez Juraj, blagoslov naj vas spremlja, dokler se enkrat skupno ne snidemo onstran grobov. Bog z vami!«

Prisrčno sta se ločila in Juraj je složnih korakov ter v boguvdanem premišljevanju nadaljeval pot proti domu, kamor je prišel v večernih urah, sicer zelo utrujen od hoje, toda s spravljenim in mirnim srcem ...


Zaključek


Ni še minulo leto in dan po smrti Uršule, ko se je koščena znanka v drugič oglasila na Kompoljskem gradu. Izbrala se je viteza Juraja ...

Čez zimo so mu opešale moči in tako mu je bilo zapisano kakor pravi naša krasna narodna pesem: »Pomlad že prišla bo – tebe na svet' ne bo! ...« Zadnji dan – bilo je v zgodnji novi pomladi – ko so bili okrog njegove bolniške postelje zbrani vsi njegovi zvesti: Milica, Jošt, Marcela, Rupert, Janko in Nežika, jim je Juraj s še svežim glasom izpregovoril v proroškem duhu:

»Ljubljeni moji, jaz odhajam od vas. Zunaj se znova drami narava, življenje bo vzklilo na novo z lepoto, cvetjem, s solncem in gromom, z radostnimi in težkimi dnevi, s človeškim sovraštvom in vseobsegajočo ljubeznijo. Jaz odhajam, vsega tega sem preizkusil dovolj, vi pa ostanete, dokler ne dopolnite svojega in pridete za mano. Ko bodo že trohnele moje kosti, spomnite se mojih besed: hudi časi bodo še prišli nad naš slovenski rod. Še bodo divjali Turki, pretepali se cesarji in kralji, krvoločni tujski graščaki pa stiskali tlačane. Toda minulo bo tudi to in naši potomci bodo enkrat svobodni na svoji domači grudi. Vidva, Jošt in Rupert, bodita poštena s svojimi ljudmi, kletev ali solza siromaka je najstrašnejša obtožba v knjigi večne pravice. Vsakdo je vajin brat po božji podobi. Tako, kakor doslej, ne bo šlo več skozi stoletja. Sedanji rodovi in stanovske razlike se bodo zabrisale, naše plemstvo si koplje lasten grob, naše ljudstvo bo dalo nove, zdrave, svobodne rodove in naše potomstvo se bo pomešalo med nje. Tako mora priti, kajti življenje drvi naprej, kljubujoče malim človeškim naklepom, pravica pa vedno zmaguje! Zbogom zdaj, moji ljubljeni!«

Vsi navzoči so jokali poleg umirajočega Juraja – on pa se je z blagostjo na licu in mirom v duši poslovil od življenja ...

Prorokovanje njegovo se je izpolnilo. Z divjimi Turki sta imela opravka Jošt in Rupert. Vrnila pa sta se zdrava iz vojne in gospodarila dalje v srečo svojih obitelji in pravico svojih podložnikov. Odkar sta se Rupert in Marcela naselila na Rožeškem gradu, čigar gospodarja Felicijana je tudi zadela enaka kazen kakor Lenarda, da je podlegel strupeni rani, dobljeni v boju s potujočimi trgovci, sta Joštova in Rupertova obitelj postali zvezani v najožjem prijateljstvu. Obojno potomstvo je bilo še močno in je Joštov sin poročil celo Rupertovo hčerko, toda zlagoma so se vsi selili na oni svet ali pa se pomešali v raznih poklicih med narod. Pravega sledu Kompoljske plemiške obitelji danes ni več pri nas, kakor ne mnogih drugih, saj že o samem Kompoljskem gradu ne bo več spomina, ker ga je zob časa naglodal do kraja. Za nami so časi, ki jih je napovedal vitez Juraj, propadlo je viteštvo in gradovi, končana je nasilnost nemškega tujstva, naš slovenski rod pa je končno dosegel osvobojenje izpod habsburškega jarma, se združil v večno bratstvo s srbskim in hrvatskim plemenom. Prost je danes, prost naš rod, na svoji zemlji svoj gospod. Še je med nami krivih prerokov in črnogledov, zaslepljenosti in nezadovoljstva. A tudi to bo prešlo, življenje gre neizprosno svojo smer naprej, gazi rodove in daje nove, jih gnete in preobražuje. Načela in naša leta izginejo, narod pa ostane.

Za spomin iz viteških časov sem rešil pozabljivosti to domačo povest, ki je ohranjena med okoliškim ljudstvom. Drugega namena nisem imel.